Sofo klej, Kralj Ojdip
Odlomek
Prevod: Anton Sovre
OIDIPUS: Si dal mu otroka, kakor pripoveda?
PASTIR: Dal, o da sem sam poginil tisti dan!
OIDIPUS: Saj boš, če po pravici ne poveš.
PASTIR: Še prej, če razodenem ti resnico.
OIDIPUS: Nikar se ne izvijaj, to ti rečem!
PASTIR: A jaz? Saj sem priznal, da sem ga dal!
OIDIPUS: Pa kdo je bil otroku oče? Ti?
PASTIR: Jaz ne; meni je nekdo ga izročil.
OIDIPUS: Meščanov kdo? In iz katere hiše?
PASTIR: Za božjo voljo, ne sprašuj me dalje!
OIDIPUS: Po tebi bo, če naj te v drugo vprašam!
PASTIR: (v silni stiski): Otrok – je bil – iz – Laiove
družine.
OIDIPUS: Sorodnik morda ali dete sužnja?
PASTIR: Gorje, izreči moram jo, strahoto!
OIDIPUS: Jaz pa jo slišati! Vendar jo moram!
PASTIR: Njegov otrok je bil, so rekli – Laiov.
Kako in kaj, pa žena ti pove.
OIDIPUS: Je ona ti ga dala?
PASTIR: Da, gospod.
OIDIPUS: Pa v kak namen?
PASTIR: Da bi ga s poti spravil.
OIDIPUS: Kaj? Lastna mati?
PASTIR: Oraklja se je bala.
OIDIPUS: Oraklja?
PASTIR: Da: da bo očeta ubil.
OIDIPUS: Kako pa, da si dal ga temu starcu?
PASTIR: Ah, iz usmiljenja, misleč, da pojde
v tujino z njim; a on ti ga zredi
v najhujše zlo: ker če si ti otrok,
ki mož ga méni, si za hudo rojen!
OIDIPUS: Gorje! Dovolj! Prišlo je vse na dan!
O da te zadnjič vidim, sonca luč!
Zdaj se poznam: zavržen že od rojstva
sem ôčo ubil in živel v krvosramstvu!
(Plane v hišo, spremstvo razburjeno za njim.)