Gradim življenje z drznimi si upi
IVAN ČAMPA // STOLETNICA ROJSTVA: 15. XI. 1914 – 15. XI. 2014
NOTRANJSKA
Pokrajina zdravega zraka in zlatega sonca, domovina smuči, rezke
burje in silnih zametov, prečudno samoljubnih ljudi, ki imajo blaga
srca in se preživljajo z vožnjo in košnjo, s prekupčevanjem živine in z
obdelovanjem malopridnega sveta. In domovina čudovite govorice, ki je
klena ko zrnje v sejalnici in je moj edini zaklad, ki sem ga lahko odnesel
v širni svet.
Tak je moj dom, pokrajina na skrajnem robu Notranjske, Bloška planota.
Kadar sem žalosten, ležem na posteljo v tihi sobi, zaprem oči in vidim:
Hribček pri hribčku – kakor bi se v davnih davnih časih igrali le-tod
otroci ajdovskih velikanov in bi hoteli iz blata speči hlebčke. Tako čudne
oblike imajo ti hribci. Na enem je travnik in gozd in opuščene njive. In
tri imena ima: Bradatka, Škrajnek in Čelo …
Tostran doline, ki jo seka bela cesta, je drugi hrib in v njegovem vznožju
stoji moja rojstna vasica, ki ima komaj dvanajst številk. Na hribu pa so
smreke in macesni, ki v poletnih nočeh, ko se pripravlja k nevihti, tako
skrivnostno govore …
Ivan Čampa
Ivan Čampa, perorisba Rika Debenjaka
Ivan Čampa (15. 11. 1914, Nemška vas na Blokah – 27. 7. 1942, Bradatka,
Velike Bloke), pesnik, pisatelj, prevajalec. Otroštvo zaznamuje očetova smrt
v prvi svetovni vojni. Mati se poroči z moževim bratom. Osnovno šolo je
obiskoval v Novi vasi, šolanje nadaljeval na ljubljanski klasični gimnaziji,
ki pa jo zaradi vsesplošnega pomanjkanja zapusti v petem razredu. Šolanje
nadaljuje na gimnaziji v Kočevju, leta 1938 opravi maturo na III. realni
gimnaziji v Ljubljani. Vpiše se na pravo. Kruh si služi z objavljanjem v revijah,
s prevajanjem in z različnimi službami. Objavljal je v revijah: Zvonček,
Vrtec, Kres, Mentor, Mladika, Dom in svet, Dejanje. Podpisoval se je tudi s
psevdonimi Vane Betkin, Bločan … Leta 1939 je skupaj s sodelavci ustanovil
Literarni klub z založbo, pozneje pa še založbo Pastir.
Prijateljeval je z Rikom Debenjakom (1908 – 1987), akademskim slikarjem
in grafikom; z Bogomirjem Magajno (1904 – 1963), pisateljem; z Maričko
Žnidaršič (1914 – 1986), pesnico.
Ivana Čampa so leta 1942 na Bradatki ustrelili Italijani. Pokopan je v Novi vasi
na Blokah.
Enota Knjižnice Jožeta Udoviča Cerknica v Novi vasi je bila 2008 poimenovana
po Ivanu Čampi. Njegovo zapuščino hrani Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto.
Dela
Spomenik na Bradatki
• pesniška zbirka Iz belih noči (1938)
• povest Mlin v grapi (1940)
• pesmi Šotor v zatišju (1941)
• Bršljan zori na zimo (nedokončano)
• povest Hiša v Šahnu (nedokončana)
• roman v verzih Ivje se iskri (nedokončan)
• Knjiga o sprehodih (nedokončana)
• povest Koliba onkraj Blošce (nedokončana)
• povest Mešetarji (nedokončana)
• povest rodne hiše Srčna skala (nedokončana)
• izbor pesmi in odlomek romana Ivje se iskri
(izbor pesmi in spremno besedo napisal Jože Dular, 1962)
• Mlin v grapi (spremna beseda dr. Miran Hladnik, 1994)
Literarni klub z založbo
(1939 – 1941) in založba Pastir
Člani Literarnega kluba leta 1940 pred svojim prvim bralnim večerom v Ljubljani.
Od leve stojijo: Severin Šali, Jože Kastelic, Cene Vipotnik, France Novšak.
Sedijo: Jože Dular, Ivan Čampa, Bogomir Magajna, Cene Kranjc;
člana sta bila tudi Jože Brejc in Joža Vombergar.
Skupina slovenskih književnikov je leta 1939 na Čampovo pobudo ustanovila
Literarni klub z založbo z namenom, da bi izdajali literarna dela mlajših, še
neuveljavljenih književnikov.
Prvo delo, ki je izšlo, so bile Prve podobe Jožeta Kastelica leta 1940. Še istega
leta jim je sledila zbirka novel Bogomirja Magajne Zaznamovani ter Čampova
idilična povest Mlin v grapi, leta 1941 pa še Zveste menjave Jožeta Dularja.
Prvi bralni večer Literarnega kluba v Ljubljani, 19. april 1940.
Čampa je osnoval tudi založbo Pastir, ki je začela z izdajanjem Meškovih
zbranih spisov. Pri založbi je izšla Čampova pesniška zbirka Šotor v zatišju.
Kljub otepanju z revščino so knjige, ki so izšle pri založbah Literarni klub in
Pastir, izredno skrbno opremljene in ilustrirane ter so osupljivi knjigoveški
izdelki.
Iz belih noči
LJUBLJANA, SAMOZALOŽBA, 1938
Misijonska tiskarna v Ljubljani. Knjižica je izšla v 500 izvodih.
Zbirka prinaša uvodno pesem Motto
in tri razdelke: Iz težkih noči, Iz belih
noči, Med tajnimi nitkami. Knjižica
vsebuje pesmi, ki jih je objavljal
med letoma 1934 in 1938 v revijah:
Mladika, Kres, Mentor, Žika, nekaj
pa je tudi še neobjavljenih. V pesmih
se kažejo tako talent kot začetniške
slabosti; iz njih veje pesimizem,
otožnost, pesnikova iskanja pa tudi
mladostna moč v pomladnem dnevu.
Tako lepo hoditi je poleti
po rjavih potih širnega poljá
ob njivah raztopljenega zlata
in mirno sebi samemu živeti.
Mlin v grapi
IDILIČNA POVEST, LJUBLJANA, ZALOŽBA LITERARNEGA KLUBA, 1940
Povest s štirimi akvareli akademskega slikarja Rika Debenjaka,
oprema Milan Mlakar, izšla v 1000 izvodih, vezana v platno in polusnje.
Idilična kmečka povest opisuje življenje notranjskega mlinarja, pohabljenega
Matica, ter njegove žene, šepajoče Tonce. V odmaknjenem svetu neokrnjene
Iške sta si uspela s trdim delom in skromnostjo ustvariti srečno družinsko
življenje.
Iz povesti veje prav poseben odnos do notranjske pokrajine, ki je
Čampova stalnica in pribežališče, tako umetniško kot življenjsko.
Posebna odlika povesti je ljudski, klen jezik.
Šotor v zatišju
SONETI, LJUBLJANA, ZALOŽBA PASTIR, 1941
Opremil in ilustriral akademski slikar Riko Debenjak,
izšla v 300 izvodih: prvih dvajset ima štiri originalne odtise bakrorezov, usnje z zlatimi
napisi, z zlato zgornjo obrezo knjižnega bloka (izvod s številko 15, ki ga hrani Knjižnica
Jožeta Udoviča Cerknica, je pripadal pesniku Dušanu Ludviku), preostali izvodi od 21
do 300 pa so vezani v platno.
Zbirka sedemindvajsetih sonetov, ki predstavlja najbolj dognano Čampovo
delo, je sestavljena iz uvodne pesmi Ko ni na rodnih tleh in treh ciklov:
Prebujena, Poročena, Blagoslovljena.
Osrednje teme, ki jih prinašajo soneti, so: ljubezen, strast, žena, materinstvo,
dom. Pesnik najde svoj mir in izpolnitev v zatišju žarečih juter in večerov, kjer
si nabere novih moči zase in svoj rod.
Prevodi
Ivan Čampa je prevajal znamenita imena svetovne poezije: F. Petrarca, Dante,
R. M. Rilke, P. Verlaine, L. Labé … Prevodi so izšli v revijah, nekaj pa jih je
neobjavljenih; hrani jih Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto. Poleg prevodov
proznih del v revijah so izšli tudi trije njegovi prevodi v knjižni izdaji.
F. Wibmer-Pedit: Štirje zvonarčki,
Slomškova družba v Ljubljani, 1938
Mladinsko povest je poslovenil tako, da je dogajanje
prenesel na Bloško planoto. V njej nastopajo štirje
fantiči: Mihec Petrač, Tine Zavrl z Volčjega, Janezek
Gornik in Hudovrški Albin.
B. Björnson: Anže,
Slovenčeva knjižnica, 1941
Dogajanje v kmečki povesti je postavljeno
na Notranjsko, v Zavrh in bližnjo okolico.
H. Rider Haggard: Dekle z biseri:
povest iz prve dobe krščanstva,
Slovenčeva knjižnica, 1942
Ivan Čampa in svetovni vojni
Letos mineva sto let od Čampovega rojstva pa tudi od začetka prve svetovne
vojne, ki je zaznamovala Ivanovo otroštvo na Bloški planoti, saj je oče padel
kot avstrijski vojak. Leta 1936 je v ciklu pesmi, ki ga je posvetil mrtvemu očetu,
zapisal, da bi ga rad objel, se ob njem ogrel, da bi skupaj našla luč, ki pot bi mu
kazala v krutem svetu daljnih mest. Prosi ga, naj mu v težkih časih sveti njegov
duh, da nikdar več ne bo po kalnem blodil. Kljub grozi, saj iz težke gline koščeni
vstajajo strahovi, se nameni, da bo počakal na grobu, da mu pove, kako je tukaj z
nami … kaj z nami je, sinovi.
V krog usode so ujeti rodovi: Kaj bi povedal oče, ki je bil tudi sam otrok brez
očeta, svojemu otroku, ki je tudi rasel brez njega?
Koliko krvi se je prelilo v vojnah? Koliko življenj so uničile? Koliko rodov si ni več
opomoglo?
V sonetu Njiva iz leta 1941 zapiše, kako so se ohranjali rodovi: očete so menjavali
sinovi in njiva vedno je ostala zvesta ljubezni, ki jo znoj in žulj rodi … Osrednji del
pesmi torej nameni medsebojni ljubezni med zemljo in kmetom, ki je, kljub temu
da mu je slabo rodila, verjel vanjo.
Čampa je, tako kot kmet v zemljo, verjel v svoje delo. Bil je iznajdljiv, notranjsko
trmast, svojeglav in prodoren človek, ki je kljub vsesplošnemu pomanjkanju
velikopotezno uresničeval svoje zamisli. Načrtoval je, da bo do svojega
tridesetega leta izdal deset knjig.
Pa je prišla druga svetovna vojna.
Ko so Italijani aprila 1941 okupirali Ljubljano, se je Čampa julija z družino umaknil
na Bloke, da bi bili na varnem in bi lahko delal. Lahko si predstavljamo, kako
izpopolnjen je bil, ko sta v Nemško vas prišla tudi prijatelja Bogomir Magajna in
Riko Debenjak. Začelo je teči njegovo zadnje leto. Imel je vse: družino, prijatelje,
njive, travnike in ustvarjalni polet … To je bil njegov šotor v zatišju.
Jože Dular v svojih spominih na pesnika zapiše tudi Debenjakove: »Pogosto sva
delala skupaj. Bila sva pri cerkvi v Novi vas. Jaz sem se ubadal s svojo ujedenko
‚Ob pokopališkem zidu‘, Vane pa je sedel poleg mene v travi, naslonjen na
cerkveni zid, in prevajal. Mislim, da Heysejevo novelo Andrea Delfin. – Danes pa
Vanetove prekopane kosti leže prav za tem zidom …«
Ko je Čampa dobil okupatorjev poziv, da naj se zglasi v kasarni v Velikih Blokah,
je prišel, kakor so zahtevali. Pretepanju, mučenju so čez nekaj dni sledili še
smrtonosni rafali. Italijanski vojaki so tiste dni na Bradatki ubili dvanajst
Bločanov, med njimi pesnika Ivana Čampa, moža, očeta dveh otrok.
Ostale so nedokončane povesti, nenapisane pesmi … Mrtev poet.
Čampove besede, ki jih v sonetu spregovori mrtvi oče … lahko da taka vihra še
prihruje, da zemlja nas pogoltne, mrtvece izbruhne … so bile preroške.
Kadar se v sanjah znajdem doma, grem po razdrapani poti nad vasjo k
Srčni skali, ki je skrita med smrekovjem in pišem o njej povest. Tam za
nekaj trenutkov posedim, potlej pa grem dalje po gozdu in se vzpnem na vrh
Ogrnika, ki mora biti nemara zelo star. To sklepam po tem, ker označujejo pri
nas starost takole: »Star je ko Ogrnik«. In če je lepo vreme se trudim, da bi s
tega Ogrnika naštel na vseh nebesnih straneh dvaintrideset cerkva, ki se vidijo
od blizu in daleč. Včasi mi uspe, včasi tudi ne … In potem se spuščam po drugi
strani v dolino, kjer je studenec Zdravjek, katerega vodo pijejo pri nas jetični
ljudje in ki v poletni vročini tako prehladi …
Ne, več ne smem sanjati, preveč lepo je le-tu. Morda bi se utegnil preveč
raznežiti. In potem bi mi domačini dejali, da nisem pravi Bločan. Tega pa ne
maram, zakaj ponosen sem na svoj dom in želim samo to, da bi bili ljudje,
ki so tam, po dolgih letih, ko se bom spet vrnil domov, še prav tako zdravi,
samosvoji in dobri …
Ivan Čampa, Notranjska, Slovenčev koledar, 1941
Srčna skala
Gradim življenje z drznimi si upi: Ivan Čampa, stoletnica rojstva (1914 – 1942)
besedilo Marija Hribar; fotografije: Arhiv Knjižnice Jožeta Udoviča Cerknica, Valentin
Schein, NUK, Pokrajinski arhiv v Novi Gorici; oblikovanje Simon Korenjak; tisk Abakos
Knjižnica Jožeta Udoviča Cerknica, Občina Bloke, november 2014
www.kjuc.si, [email protected]; www.bloke.si, [email protected]