1. No category

Časopis OŠ PRULE
Šolsko leto 2014/15
I. številka, 15. 12. 2014
U
vodnik
Besede, ki jih nenehno uporabljamo,
odlikujejo naše življenje. (Anthony Robbins)
»Čudežno drevo«, Marcel Zadnikar, 6. a (mentorica Suzana Zgonec)
Z
nova smo vstopili v novo šolsko leto
in s tem prihaja tudi nova številka Iskric!
Z
a vas smo pripravili novi rubriki: Moda in Šport, eno rubriko smo
preimenovali in nadgradili z vsebino (Gledamo in poslušamo). Tudi
likovna podoba je malo osvežena.
V
nadaljevanju pa si boste lahko prebrali nekaj o dnevih dejavnosti
na šoli in izven nje, o projektu eTwinning, o človeški ribici, najbolj
branih knjigah v šolski knjižnici, mednarodnem dnevu v šolskih
knjižnicah, romanu Krive so zvezde, svetovnem prvenstvu v košarki,
jazz baletu, filmu Ledeno kraljestvo, Ani Klašnji, MTV EMA, otroški
evroviziji, modi, mavričnih zapestnicah ter literarnih delih, ki so jih
prispevali učenci in učenke naše šole, ne spreglejte pa intervjuja s
plesno učiteljico Natašo Potočnik.
U
pam,
da se bo za vsakega nekaj našlo.
Nikita Erlih,
glavna urednica
»Drevo«, Nejc Brecl, 6. a (mentorica Suzana Zgonec)
Z
godilo se je …
ZNOVA NA ROŽNIKU
Ljubljana, 9. september 2014 – Na torkovo jutro so
se učenci od šestega do devetega razreda zbrali na
šolskem igrišču, od koder so se odpravili proti Rožniku. Ko
so vsi prispeli na vrh, je sledila malica, da so učenci
pridobili energijo za tek. Kros so otvorile deklice šestih
razredov, ob poldnevu pa so ga zaključili fantje devetih
razredov. Najboljši v svoji starostni skupini bodo šolo
zastopali na občinskem krosu.
Filip Erlih
»Kolesarji«, Zala Žitnik, 7. b (mentorica Suzana Zgonec)
BOLEČE NOGE
»Na kolesu«, Flores Oven, 7. b (mentorica Suzana Zgonec)
Ljubljana, 7. oktober 2014 –
Šestošolci in sedmošolci so se ob
osmih zjutraj uri podali proti 961
metrov visokemu hribu Sv. Jakoba na
Gorenjskem. Po dobri uri gozdne poti
so prišli na hrib in ob koči malicali in
se odpočili od težke hoje. Po
enournem počitku so se odpravili
nazaj. Hodili so še dobro uro. Ko so
prišli nazaj, so se vsi utrujeni odpravili
na avtobus in se odpeljali nazaj v
Ljubljano.
Petja Rozman
»S kolesom«, Ana Bračič, 7. b (mentorica Suzana Zgonec)
IGRA O ANTIKRISTU
Oratorij po m ariborski nadškofiji
Avtorji:
Umetniški kolektiv Was ist Maribor?
(Sebastijan Horvat, Andreja Kopač,
Matjaž Latin, Aljoša Ternovšek)
Avtorica glasbe: Nana Forte
Dirigent: Marko Letonja
Vir foto: http://www.cd-cc.si/sl/gledalisce-in-ples/igra-o-antikristu-4308/
Del mladinskega pevskega zbora (26 učenk) z zborovodkinjo Tino Pančur je sodelovalo v oratoriju
po mariborski nadškofiji z naslovom Igra o antikristu. Nastopali smo v Cankarjevem domu in v
dvorani Union v Mariboru. Igra je bila politična, vključevala je tudi nekaj šokantnih prizorov (rane,
operacije na budnih ljudeh) ter čarobnega možička, oblečenega v bleščice. Fino je bilo, ker smo
imele čisto svojo garderobo. Zanimivo je bilo opazovati vaje, ki jih je bilo kar veliko in bile so zelo
dolge. Ker je sodelovalo veliko ljudi, sem videla, da ima vsak svojo vlogo (npr. režiser, dirigent) in
da mora igralec natančno slediti njihovim navodilom.
Hannah Buxton Lukančič
WHO ARE YOU?
PROJEKT ETWINNING NA OŠ PRULE
V letošnjem letu se izvaja projekt eTwinning z naslovom Who are you, kjer učenci ustvarjajo, se
predstavljajo in se s sodobno tehnologijo povezujejo z učenci iz drugih držav (Slovaška, Češka,
Poljska).
To smo mi. Little Twinning Heroes:
Armin Velić (8. b)
Ida Paternost (6. b), Rosa Turk (6. b)
Asja Grgičević (6. a), Luka Kranjc (6. b)
Nataša Samardžija (6. b)
Gaja Bergant (6. b), Stella Stare (6. b)
MNENJA UDELEŽENCEV
OŠ PRULE:
»Na ta krožek zelo rad hodim. Všeč mi je to,
da se veliko pogovarjamo in tudi veliko
novega naučimo. Komaj pa čakam, da se
bomo videli z učenci in učitelji iz drugih držav.
Rad bi, da bi bil ta krožek še naslednje leto.«
Luka, 6. b
»ETwinning krožek mi je zelo všeč. Zelo rada
ga obiskujem.«
Stella, 6. b
Učenci Publiczna Szkoła Podstawowa im. Janusza Korczaka
w Czarnocinie.
»ETwinning je odličen krožek, ki omogoča, da
se ljudje pogovarjajo z ljudmi iz drugih držav.
Pri eTwinningu se pogovarjamo o svojih
kulturah in se naučimo o veliko zanimivega.«
Arm in, 8. b
»Meni je na eTwinningu najbolj všeč, da
veliko delamo in se tudi učimo, kako delati z
računalniki in spletne stvari ... in tudi, da
bom lahko govorila angleško.«
Gaja, 6. b
»Na tem krožku mi je zelo všeč. Rada ga
obiskujem, ker delamo zelo zanimive stvari.
In pogovarjamo se v angleščini ter komaj
čakam, da se bomo v živo pogovarjali s
prijatelji iz drugih držav.«
Nataša, 6. b
»Na eTwinningu mi je zelo všeč, saj poteka v
dveh jezikih. Uživamo med delom in
ustvarjanjem zanimivih prestavitev.«
R osa, 6. b
Pogovor prek Skypa z učenci Publiczna Szkoła Podstawowa
im. Janusza Korczaka w Czarnocinie.
M entorja: M anja Brinovšek in Gregor Škrlj
SKOZI VSAKDANJE STVARI
SE ODPIRAJO MNOGA VPRAŠANJA
Ljubljana, 20. oktober 2014 – Učenci šestih, osmih in devetih razredov smo se na torkovo
jutro odpravili na ogled razstave »Mesec oblikovanja« v nekdanjo tiskarno Mladinske knjige za
Bežigradom.
Na razstavi smo videli najnovejše inovacije slovenskih in tujih oblikovalskih ustvarjalcev.
Razstava je temeljila na različnih področjih, med drugim tudi na tekstilstvu, gospodinjstvu,
kulinariki, avtomobilizmu ...
Po ogledu smo se učenci odpravili proti šoli, kjer smo
imeli likovne delavnice. Nastali so izdelki, kot so
okrasne blazine iz blaga, okvirji za slike, reliefne slike,
uporabne posode iz gline, lovilci sanj in stojala za nakit,
ki se bodo prodajali na letošnjem Miklavževem sejmu.
Filip Erlih (fotografije Suzana Zgonec)
OBISK KNJIŽNEGA SEJMA
V četrtek, 27. 11. 2014, smo imeli učenci 6. in 7. razreda kulturni
dan. Obiskali smo Cankarjev dom v Ljubljani, kjer je potekal 30.
knjižni sejem. Da bomo na kulturni dan obiskali knjižni sejem,
nam je na razredni uri povedala razredničarka. Učiteljica
slovenščine pa nam je povedala, kaj bomo delali na knjižnem
sejmu in po njem. Opozorila nas je, da se moramo na poti v
Cankarjev dom in na knjižnem sejmu obnašati kulturno.
Zjutraj smo pred učilnico počakali razredničarko in nato pojedli
malico. Razredničarka nam je razdelila učne liste z nalogami, ki
jih je sestavil šolski knjižničar. Skupaj z razredničarko in učiteljico
slovenščine smo peš odšli do Cankarjevega doma.
»V šoli«, Dora Intihar, 2. c (mentorica Danica Zupančič Pavlič)
Na knjižnem sejmu smo si ogledali knjige, ki so jih predstavljale
različne založbe. Med ogledom smo reševali učne liste z vprašanji
o sejmu. Učni list sem reševala skupaj z Roso in Natašo. Pri
reševanju smo si pomagale tako, da smo za odgovore, ki jih
nismo poznale, vprašale druge. Na sejmu sem si kupila knjigo z
naslovom Moj pes. Kupila sem jo, ker v njej piše, kako vzgajati in
skrbeti za psa, ki si ga zelo želim.
Po ogledu smo se vrnili v šolo. Učiteljica slovenščine nam je dala
navodila za pisanje vabil, s katerimi petošolce povabimo na 31.
knjižni sejem, ki bo naslednje leto.
Knjižni sejem je bil zanimiv, ker sem ga obiskala prvič. Priporočam
ga svoji mami, ki zelo rada bere.
Gaja Bergant, 6. b
(mentorica Janja Klander Merc)
»V šoli«, Naja Žitnik, 2. c (mentorica Danica Zupančič Pavlič)
Vtisi o knjižnem sejmu:
»Bil mi je zelo všeč, saj sem našla veliko
zanimivih kuharskih knjig. Srečala sem pisatelja
Primoža Suhodolčana in Slavka Pregla, ki sta mi
dala avtogram.«
I da P aternost, 6. b
»Knjižni sejem je bil fantastičen, zanimiv in
poučen. Z velikim veseljem si ga bom še kdaj
ogledala, tudi s starši.«
Gloria Jak oš, 6. b
»Knjižni sejem me je zelo presenetil, saj sem si
ga predstavljala čisto drugače. V mislih sem
imela, da bo dolgočasno, v resnici pa je bilo
razburljivo in polno doživetij. Zelo sem se
zabavala, malo pa me je motila gneča.«
K lara Bedenčič, 6. b
»Prišlo je zelo veliko ljudi, kar me sploh ne čudi,
saj je bila izbira knjig velika. Sejem mi je bil zelo
všeč, še bolj navdušena pa sem bila, ko sem
spoznala pisatelja Primoža Suhodolčana in
Slavka Pregla. Sejem bi rada obiskala tudi drugo
leto.«
Stella Stare, 6. b
»Na 30. knjižnem sejmu sem preživela lep čas,
saj je bilo ogromno knjig, ki smo si jih lahko
ogledali. Tudi kupovanje bi je bilo všeč, saj smo
tako s seboj odnesli spomin tega dopoldneva.«
Rosa Turk, 6. b
»Sejem mi je bil všeč, bil je zabaven in poučen.
Videl sem tudi svoje najljubše knjige, kot sta
Hobit in Gospodar prstanov in druge.«
Leon Sačer, 6. b
»Na knjižnem sejmu mi je bilo zelo všeč, saj je
bilo veliko različnih založb in knjig. Na knjižni
sejem bi rada šla še kdaj, saj je bilo zelo lepo in
poučno.«
K lara Jakšič, 6. b
Š
olska popotovanja
ŠOLA V NARAVI
V šoli v naravi smo se imeli super. Na Debeli rtič smo se
z veseljem odpeljali z avtobusom, ki je bil zelo udoben.
Med potjo smo se hihitali in pogovarjali. Že takrat je bilo
zelo zabavno.
»Morski svet«, Tilen Mesec, 3. c (mentorica Suzana Zgonec)
Ko smo prispeli na Debeli rtič, smo z navdušenjem
opazovali okolico. Usedli smo se na stopnice in spoznali
učitelje plavanja. Bili so zelo prijazni do vseh nas. Čez
nekaj časa smo z malo strahu odšli na preizkus plavanja.
Tam smo se preoblekli in se stuširali, naredili preizkus in
se veselili vsega ostalega. Hrana je bila odlična, kot da bi
naročili hrano profesionalne kuharice. Ves čas smo se
zabavali, tako da nam nikoli ni bilo dolgčas.
»Morski svet«, Vid Arko, 3. c (mentorica Suzana Zgonec)
Že prvi dan smo imeli pohod do Ankarana. Tam smo
pojedli slasten sladoled in opazovali osvetljeni Koper.
Nekega zelo lepega večera pa smo imeli ples. Glasba je
bila tako glasna kot mi. Skoraj vsi so plesali in se
zabavali. Plesali smo na veliko znanih skladb, nanje smo
plesali kot nori. Plesali smo pozno v noč, ki je bila
osvetljena z zvezdami in topla kot poletni dan. Tako smo
skakali in plesali, da so me boleli gležnji ter tako smo bili
glasni, da smo govorili kot levi, ko zehajo. Na kratko
enkratno.
»Riba«, Lucija Globokar, 4. a (mentorica Mojca Mali)
Ko se je teden veselja končal, smo bili žalostni, saj smo
vedeli, da se ne bomo več tako zabavali. Nekaj pa nismo
pozabili, vse lepo se mora enkrat končati. Doma so nas
mamice, očiji, bratje in sestre z veseljem počakali. Upam,
da bo še kdaj tako.
Zala Vidmar, 5. b
(mentorica Olga Debeljak Babnik)
»Riba«, Tilen Stermecki, 4. a (mentorica Mojca Mali)
EKSKURZIJE – petek, 3. 10. 2014
Kdo?
Kam?
šestošolci
Postojna
Marcel
Zadnikar
Predjama
Kje?
Koliko
časa?
Postojnska jama,
vivarij,
Predjamski grad
od 8.00
do 16.00
rojstna hiša
Franceta
Prešerna, Vrba,
Kovaški muzej v
Kropi, vigenjc
Vice, Prešernova
spominska hiša,
Prešernov gaj
od 7.30
do 16.30
grad Bogenšperk,
izvir reke Krke,
Jurčičeva rojstna
hiša, Trubarjeva
domačija
približno
Fabianov vrt,
cerkev sv.
Danijela, galerija
Lojzeta Spacala,
kraška hiša,
šolski center
Gregorčič Trubar,
Goriški grad,
Pokrajinski
muzej, muzej na
prostem
Brestovec,
naravoslovnozgodovinski
muzej Gradina
Vreme?
Sončno.
Zanimive
info?
Naj
dogodek?
/
Vožnja z
vlakcem v
Postojnski jami.
8 ur
6. a
sedm ošolci
Gorenjska:
Petja Rozman
7. b
Vrba na
Gorenjskem,
Kropa, Kranj
osm ošolci
Dolenjska:
Katarina Pajić
8. b
Bogenšperk,
Muljava,
izvir Krke,
Rašica
devetošolci
Primorska:
Hana Zadnikar
Štanjel,
Gorica v
Italiji, Vrh
Sv. Mihaela,
Doberdob
9. a
9 ur
Zjutraj
mrzlo,
popoldne
pa kar
vroče.
Zadnje
besede
Prešerna:
»Dvignite me,
zadušiti me
hoče.«
/
8 ur
Oblačno,
rahlo
deževno.
od 7.00
do 19.00
Lepo,
sončno.
V slovenski
srednji šoli v
Italiji se učijo
slovenščino,
italijanščino,
angleščino,
latinščino in
grščino.
12 ur
10 minut
raziskovanja
brez učiteljev
po Kranju.
Ogled jame pri
izviru reke Krke.
Bogata je s
kapniki.
Cela ekskurzija
je bila zelo
dobra. Naj
dogodek: obisk
šole v Italiji in
muzeja o 1.
svetovni vojni.
Filip Erlih, Maja Kalin, Karolina Koletič
P
redstavljamo vam
INTERVJU Z NATAŠO POTOČNIK
Nataša Potočnik je znana slovenska
plesna
trenerka
in
koreografinja.
Zgradila si je zavidljivo plesno kariero v
modernih tekmovalnih plesih, sprva kot
tekmovalka, v zadnjih letih pa tudi kot
izjemna
plesna
trenerka.
Je
ustanoviteljica in vodja plesnega kluba
Forma, katerega moto je “Luštn se
mamo”. In kljub temu, da ima plesni klub
ogromno članov, Nataša vse pozna po
imenu. Seveda pa se plesalci zelo dobro
poznamo tudi med seboj. Navsezadnje se
dvakrat letno srečamo na tradicionalnih
plesnih produkcijah.
Sam a Natašo poznam kot prijazno in toplo osebo, ki je vedno pripravljena
sodelovati in pom agati.
Kako vas je zaneslo v plesne vode?
Ko sem bila majhna, sem si zelo želela imeti dejavnost,
na katero bi se lahko vozila z avtobusom, saj sem se z
njim zelo rada vozila (in danes je Nataša žena voznika
avtobusa, op. a.). Starša sta se sprva odločila, da me
bosta vpisala v glasbeno šolo. Problem pa je bil, da je
glasbena šola delovala v OŠ Dobrova, kamor sem tudi
hodila v šolo in je bila blizu mojega doma, zato sem tja
hodila peš. Čez nekaj časa sta starša odšla na
predstavo, kjer sta videla plesati majhne deklice in sta
si rekla, da bi bilo to nekaj za njuno hčerko. Tako sem
začela plesati v Kazini. Ne želim se hvaliti, ampak po
enem mesecu so ugotovili, da imam izjemen talent.
Mojca Horvat me je takrat skupaj z mamo povabila k
sebi in naju vprašala, če bi bilo možno, da bi odšla na
plesno turnejo po Jugoslaviji. Tako se je začela moja
plesna pot.
Ali si sedaj sploh še lahko predstavljate svoje
življenje brez plesa?
Pravzaprav ne. To je sedaj moj poklic. Zbudim se s
plesom, čez dan živim ples in zvečer grem spat s
plesom. Ples je sedaj moj način življenja.
Če bi sedaj lahko srečali Natašo z začetka
plesne poti, kaj bi ji svetovali?
Povedala bi ji, naj bo bolj samozavestna, naj ji ne bo
nerodno plesati pred drugimi, naj začne igrati in naj ji
zaradi igranja ne bo nerodno pred soplesalci, gledalci,
sodniki, trenerjem … ter naj bo bolj sproščena, ker
pleše zase in ne za druge.
Kako vidite svojo tekmovalno pot, sedaj ko se
ozrete nazaj?
Takrat so bili drugačni časi. Če primerjam današnja
tekmovanja s tistimi, na katerih sem bila sama, je
opazna velika razlika. Kot otroci smo bili vseeno
nekako bolj prepuščeni sami sebi, čeprav so starši
vestno skrbeli za nas. A vseeno nismo imeli takšne
podpore staršev, kot jo imajo današnje generacije
mladih plesalcev. Ko sem kot desetletna deklica odšla
na turnejo, ni bilo prenosnih telefonov. Mama me je
peljala do avtobusa in upala, da se po treh tednih
vrnem nazaj.
Je poklic plesne trenerke vaš osnovni poklic?
Ko sem se odločala o plesu, sem se pogovarjala z
Gojmirjem Lešnjakom, Janezom Škofom in drugimi.
Svetovali so mi, naj grem študirat novinarstvo, saj se
bom lahko ob študiju ukvarjala tudi s plesom. Tako
sem namesto medicine, ki je bila moja prva izbira,
odšla študirat novinarstvo. Sicer mi je še vedno malo
žal, da kljub temu nisem izbrala medicine, vendar to
nadomestim s tem, da se učim o fizioterapiji in plesnih
poškodbah. Tako se lahko potolažim zaradi študija.
Vseeno pa mislim, da je bil študij novinarstva dobra
odločitev.
Katera vloga vam je ljubša, biti plesalka ali
plesna koreografinja oz. trenerka?
To je težka odločitev. Plesalka sem nehala biti že pri
štiriindvajsetih letih zaradi pravil plesne zveze
Slovenije, saj ne smeš biti trener in plesalec hkrati. To
je bilo zame zelo težko. Vendar ko sedaj gledam nazaj
in razmišljam, mislim, da mi je ljubše predajati svoje
znanje, kot pa nastopati. Mislim, da bi sedaj bila zelo
nervozna, če bi morala tekmovati. Pravzaprav sem
nervozna že, ko samo gledam svoje varovance, ko
tekmujejo. Pri razglasitvi pa se raje umaknem in
počakam, da je je konec. Potem pa se s svojimi
varovanci veselim zasluženih uspehov.
Na kateri dogodek ste najbolj ponosni in vam je
ostal v lepem spominu?
Spominjam se, kako sem s svojim soplesalcem na
evropskem prvenstvu dosegla 4. mesto. Tekmovalo je
okoli šestdeset parov in konkurenca je bila zelo huda,
a nama je vseeno uspelo.
Med enega večjih dosežkov štejem tudi dogodek z
letošnjega svetovnega prvenstva v Pragi, ko so moji
plesalci na razglasitvi v zmagovalni krog povabili vse
plesalce slovenske reprezentance, ne glede na to iz
katerega kluba so, in navijali en za drugega.
Lahko smo vas videli v znanem slovenskem
filmu Poletje v školjki. Kako je prišlo do
sodelovanja?
Ja, v filmu sem res plesala. Mojci Horvat so ponudili
mesto koreografinje, ona pa je svoje plesalce vprašala,
če bi želeli sodelovati v filmu. Moram priznati, da je
bila izkušnja izjemna. Sicer smo večino avgusta skoraj
cele dneve snemali, vendar se je izplačalo. Honorar, ki
smo ga dobili, pa je bil tak, da v današnjem času
verjetno noben plesalec ne bi sprejel dela. Dnevni
honorar je namreč znašal dva žetona za avtobus.
Enega, da si prišel na snemanje in enega, da si lahko
odšel domov.
Čeprav ste že uveljavljena plesna koreografinja,
se zagotovo še vedno izobražujete. Kje in kako
poteka izobraževanje?
Seveda se še vedno izobražujem in to vsak dan. Po
spletu gledam videoposnetke in iščem nove korake in
gibe.
Na dve leti tudi obiščem Ameriko, in sicer New York, ki
je zame osebno prestolnica show dancea in jazza.
Včasih se tudi pri nas, v klubu, pojavi kak svetovno
znan koreograf iz Slovenije ali tujine. Tudi plesna zveza
Slovenije prireja obvezna izobraževanja za trenerje,
saj moramo ohranjati licenco.
Katere vrline, poleg plesa, si prizadevate, da bi
pri svojih plesalcih še razvili?
Mislim, da poštenost in to, da vsi vsem privoščimo
zmago, ne glede na to iz katerega kluba prihajamo.
Včasih mi je bilo grozno opazovati, ko so na
mednarodnih tekmovanjih nekateri osvojili tretje
mesto in so bili nevoščljivi predstavnikom svoje
države, ki so osvojili drugo mesto. Vesela sem, da moji
plesalci zmago privoščijo Sloveniji in ne klubu.
Vsako leto organizirate tudi
produkciji. Kakšen namen imata?
dve
plesni
Želim si, da bi se plesalci naučili nastopati pred veliko
množico. Ker se proti koncu šolskega leta bliža
državno prvenstvo, si želim plesalce na to kar se da
dobro pripraviti. Sicer bi si želela še kakšno možnost
za nastop, a je ni.
Produkciji pa organiziram predvsem zato, da bi otroci
lahko pokazali, česa vsega so se naučili.
Zaradi mednarodnih tekmovanj ste obiskali že
veliko svetovnih mest. Katero vam je najbolj
ostalo v spominu in zakaj?
Najbolj mi je ostal v spominu Dressden, saj sva s
soplesalcem tam dosegla nepričakovano dober
rezultat. Vendar ima vsako mesto svojo zgodbo.
Posebno všeč mi je Riesa v Nemčiji, kjer skoraj vsako
leto organizirajo svetovno prvenstvo. Res ima pridih
nečesa spektakularnega. Mest samih zaradi tekmovanj
ne vidim. Zame je opis mesta dvorana in tamkajšnje
vzdušje.
Za konec pa še pogled v prihodnost. Kakšne so
vaše želje za prihodnost?
Želja je, da bi plesni klub Forma še naprej deloval in da
bi plesalci uživali v njem.
Laura Burjak, 8. b
(mentorica Anja Padar Tomažin)
Š
c
udesa narave
ČLOVEŠKA RIBICA (Proteus anguinus)
Človeška ribica je dinarski endemit, kar pomeni, da živi le na omejenem geografskem
območju, ki zajema tudi velik del Slovenije, večinoma Dinarski Kras. Poleg imena
človeška ribica lahko v literaturi zasledimo tudi dve drugi imeni: močeril ali proteus.
Človeško ribico najdemo v podzemnih vodah v
Sloveniji in na Hrvaškem. Prvi, ki jo je
znanstveno opisal in poimenoval leta 1768, je bil
avstrijski
naravoslovec
Josephus
Nicolaus
Laurenti. Zanimivo je, da je močeril edini in
največji jamski vretenčar v Evropi. Sorodne vrste
močerila se preobrazijo v svojem razvoju, močeril
pa ne.
Močeril je neotenična žival. To pomeni, da
čeprav je že odrasel, ohrani nekatere lastnosti
Akvarij s človeškimi ribicami v Postojnski jami
ličinke zaradi upočasnjenega telesnega razvoja.
Tako ima zunanje škrge, škržne reže in kožo z
mnogimi značilnostmi ličinke. Znani sta dve
človeški ribici, bela in črna.
Belo vsi poznamo, saj jo lahko vidimo v raznih
revijah, na plakatih in v jamah. Najbolj znana je
Postojnska jama, ki smo jo obiskali tudi mi v 6.
razredu. Spomnim se, da smo se vsi »nagnetli« okoli
akvarija in poskušali najti čim več človeških ribic.
Bela človeška ribica ima zakrnele oči in svetlo roza barvo kože brez temnega pigmenta, ki
spominja na barvo kože pri človeku. Hruškasta glava se končuje s prisekanim in sploščenim
gobčkom. Sprednji nogi imata po tri, zadnji pa le po dva prsta. Od strani sploščen rep, ki je
prilagojen plavanju, je malenkost krajši od trupa. Ker ima zakrnele oči, ki jih ne potrebuje zaradi
teme, ima dobro razvita druga čutila. Je pa tudi biološko prilagojena na podzemlje. Ima majhno
potrebo po hrani, upočasnjeno presnovo in majhno število potomcev. Zato lahko dočaka visoko
starost, tudi 100 let.
Črne človeške ribice (Proteus anguinus
parkelj) pa ne najdemo tako pogosto. Je belokranjski
endemit, torej ga najdemo le v Beli krajini in je
podvrsta človeške ribice. Tudi črni močeril živi le v
jamskih vodah, vendar ima črni močeril za razliko od
belega zelo temno pigmentirano kožo in normalno
razvite oči, saj prihaja na površje zaradi hrane.
Črna človeška ribica v Beli krajini
Poskrbimo, da bo ostala človeška ribica še naprej
eden od prepoznavnih znakov Slovenije.
Laura Novakovič, 9. b
(mentorica Valerija Janež)
OBISK RAZSTAVE
“MOŽGANI – ZGODBA OD ZNOTRAJ”
Razstava
nam je letos od maja do
avgusta na interaktiven in zabaven način
prikazala delovanje, naloge in zgradbo
naših možganov. S šolo smo jo obiskali
minulo šolsko leto. Z vodičem smo se
sprehodili po dvorani, si ogledali kratek
video posnetek in prisluhnili zanimivim
dejstvom o našem najbolj zapletenem
organu.
Razstavljene miselne igre, uganke in
modeli so še dodatno poskrbeli za to, da
so se nam naučeni podatki vtisnili
najprej v kratkoročni in nato v
dolgoročni spomin.
Za delovanje možganov naše telo porabi kar petino
energije, zato ni nenavadno, da se ob učenju in
razmišljanju hitro utrudimo.
Možgani so v naši lobanji približno 1,5 kg težek organ iz želatinaste snovi. So
rožnato sive barve in imajo nagubano površino. Obdani so s tremi ovojnicami, med
katerimi je možganska tekočina (likvor), ki blaži učinke ob nenadnih premikih glave in
udarcih. Možgane delimo na velike in male možgane ter na možgansko deblo.
Velike možgane delimo na levo in
desno polovico (hemisfera). V levi
hemisferi potekajo logični in linearni
procesi mišljenja, kar uporabljamo pri
sklepanju, govoru, branju, pisanju in
učenju jezikov. Desna pa skrbi za
naključno mišljenje, različne načine
umetniškega
izražanja,
prostorsko
predstavo in domišljijo. Obe polovici sta
enako pomembni in sta pri večini ljudi
približno enako razviti, glede na
uporabo pa ponavadi ena polovica
prevladuje nad drugo. Ljudje s
prevladujočo levo polovico so torej
boljši pri računanju in logičnem
razmišljanju, tisti z bolj razvito desno
polovico pa so likovno nadarjeni ter
imajo bujno domišljijo.
Mali možgani se nahajajo v
zadnjem delu lobanjske votline in
so
namenjeni
predvsem
uravnavanju
ravnotežja
in
koordinaciji gibov.
Možgani so del našega osrednjega
živčnega sistema in so zgrajeni iz
živčnih celic (nevronov). Nevroni
prožijo in prevajajo živčne impulze
iz nevrona na nevron. Povezujejo
pa se v posebne stike, imenovane
sinapse. V možganih je približno
100 milijard nevronov, kar je
približno enako številu zvezd v
Rimski cesti!
Naši možgani nam omogočajo gibanje, mišljenje, spomin, učenje,
delovanje organov in razvoj. Kljub velikemu napredku v znanosti so
možgani še vedno velika neznanka.
Ana Arhar Finžgar, 9. b
(mentorica Valerija Janež)
K
njigožer
PREDSTAVITEV
NAJBOLJ BRANIH KNJIG V ŠOLSKI KNJIŽNICI
Med najbolj branimi knjigami so v tem šolskem letu naslednje:
Čofli
To so mali prebivalci glavnega mesta.
Pa samo pet jih je. Tam v podzemlju
pod Rožnikom. Ven pridejo samo
ponoči. In lahko te hipnotizirajo. Ste
jih že kdaj videli?
Lov na pošasti
Je zbirka knjig, kjer je pošasti Avantie
začaral zlobni Malvel. Tom potuje po
deželi in osvobaja pošasti izpod
zlobnega uroka. Tako se Tom poda na
epsko potovanje, kjer naleti še na …
Babica Barabica
Benova babica je zelo dolgočasna. Vedno bi
rada igrala črko na črko, ne dela ji televizija in
ob nenormalni zgodnji uri pošilja Bena v
posteljo. In babica smrdi po zelju ter non-stop
na glas »prdi«. Vendar Beno svoje babice v
resnici sploh ne pozna. Nima pojma, da babica
nekaj skriva. Ko on en petkov večer po
naključju to odkrije, se znajde pred čudovito
pustolovščino …
Krive so zvezde
Super roman, ki prikaže bistvo
ljubezni. Vse se da, če se hoče!
»Izmišljene živali«, Benjamin Zobarič,5. b (mentorica Suzana Zgonec)
Knjižničarski krožek
(mentor Gregor Škrlj)
MEDNARODNI MESEC ŠOLSKIH KNJIŽNIC 2014/15
Tudi v tem šolskem letu smo proslavili mednarodni mesec šolskih knjižnic.
Šolske knjižnice – srce šole je
bilo geslo letošnjega meseca. V
tem mesecu smo se v knjižnici
igrali z namiznimi družabnimi
igrami.
V naši knjižnici smo pripravili
razstavo knjigo o knjižnici in
branju. Steklene stene so krasili
izdelki
skupinskega
risanja
osmih razredov, ki so nastali v
šoli v naravi. Posebna razstava
je bila namenjena čudovitim
grškim templjem, izdelali so jih
četrtošolci
pri
neobveznem
izbirnem predmetu tehnika.
Pri knjižničarskih krožkih pa
smo učenci spoznali pomembne
slovenske knjige (tudi 1000 let
stare), nato smo izdelovali
starinski papir in svoje knjige ter
inicialke.
Učenci obeh knjižničarskih krožkov
(mentor Gregor Škrlj)
»KRIVE SO ZVEZDE«
K rive so zvezde je najstniški roman Johna
Greena, po katerem je posnet tudi film.
Govori o dveh najstnikih, 16-letni Hazel in 17letnem Augustusu. Hazel je že od 13. leta bolna,
saj ima raka na pljučih, Augustus (Gus) pa je
zaradi raka izgubil nogo. Spoznata se na
podporni skupini in se zaljubita. Odločita se, da
bosta odpotovala v Amsterdam, saj tam živi njun
najljubši pisatelj. S Hazelino mamo odpotujeta tja
in spoznata pisatelja Petra Van Houtna ter
ugotovita, da je popoln bedak. V Amsterdamu
Augustus Hazel pove, da se mu je rak ponovil in
da ima 85 odstotkov možnosti, da preživi. Ko se
vrnejo, se njegovo stanje slabša iz dneva v dan.
Pristane na invalidskem vozičku in v cerkvi, kjer
se srečuje podporna skupina, organizira
predpogreb, na katerem Hazel in Augustusov
prijatelj Isaac prebereta nagrobni govor. Osem
dni zatem Augustus umre in Van Houten na
njegovem pogrebu preda Hazel sporočilo, ki mu
ga je Gus poslal. Gre za besedilo, v katerem Van
Houtna prosi, da napiše nagrobni govor za Hazel.
Za naslov je Green uporabil vrstico iz Shakespearove
igre Julij Cezar, iz knjige Krive so zvezde pa je
znanih kar nekaj navedkov, kot recimo V redu? V redu.
(Okay? Okay.) in Nekatere neskončnosti so večje od drugih
»Avtoportret«, Pia Kunaver, 5. a (mentorica Andreja Kovač)
»Avtoportret«, Jernej Martinjak, 3. a (mentorica Sandra Šeme)
neskončnosti (Some infinities are bigger than other infinities).
V filmu igrajo svetu že znani in neznani igralci, med drugim tudi Shailene Woodley
Ansel Elgort (Augustus) in Nat Wolff (Isaac).
Filma ne bo v Slovenijo, za več informacij pa obiščite
www.thefaultinourstars.com.
(Hazel Grace),
uradno spletno stran filma
Brina Vukovič in
Hannah Buxton Lukančič
Š
port
»Sošolec«, Ian Marinovič, 9. b (mentorica Suzana Zgonec)
PORAZ PROTI LITVI IN
NEIZBEŽNO SREČANJE Z ZDA
Na 17. svetovnem prvenstvu v košarki so zmago slavili
Američani, drugi so bili Srbi in tretji Francozi. Med štiri
najboljše reprezentance pa spada še Litva. Američani so na
prvenstvo prišli kot glavni favoriti, saj imajo tudi največ
osvojenih kolajn – 12. Na tekmah so dosegali tudi veliko
prednost, v finalu skoraj 40 točk.
Slovenija je zasedla sedmo mesto. V prvem delu je Slovenija
dobila štiri tekme in en poraz. Poraz proti Litvi – le tri točke
razlike so bile usodne. Medtem ko so vodili večji del tekme,
se je v zadnji četrtini ustavilo.
Sledilo je neizbežno srečanje z ZDA. Američani so jih
premagali s 119:76. In Slovenija je prvenstvo zaključila v
četrtfinalu. Junaki so imeli veliko podporo že na Kanarskih
otokih, v Barceloni pa je bilo na tribunah 2500 slovenskih
navijačev. Na tekmi proti ZDA je na tribunah visela ogromna
slovenska zastava, ki je bila prava paša za oči.
Nikita Erlih
JAZZ BALET
Jazz balet je ples moderne tehnike, ki izhaja iz klasičnega
baleta, tako kot vse sodobne plesne tehnike. Temelji na baletni
tehniki, pri kateri so dodani sproščeni plesni elementi in
svobodno gibanje. Položaj stopal v jazzu je malo bolj zaprt kot
pri baletu. Breme bokov je pri jazz baletu nekoliko manjše ali pa
bremena ni.
Za rekreativne baletne plesalce se sploh ne zahteva popolne
odprtosti, ampak odprtost v največji možni meri posameznika.
Odprtost pomeni sposobnost vrtenja, kjer morajo boki pridobiti
položaj noge, v katerem sta prstni kapici obrnjeni druga proti
drugi in prsti so odprti v zunanjost.
Jazz balet je bolj sproščen ples kot balet. Balet se pleše na
klasično glasbo, jazz balet pa na pop ali katero koli drugo zvrst
glasbe. Tako balet kot jazz balet se pleše v parih, vključno s
podporo in ne samo solo ali s skupino.
Neža Smolinsky
G
ledamo in poslušamo
LEDENO KRALJESTVO
FROZEN
je zdaleč najboljši animirani
film do zdaj in nekateri kritiki pravijo, da je
najboljši Disneyev animirani film v današnji
dobi.
spreta in Elsa reče Anni, naj neha, a ona ne
preneha. Takrat Elsa zamrzne tla in prestrašena
pobegne v gore. Anna se odloči, da sledi svoji
sestri, da ustavi zimo, ki jo je naredila. Njeni
pustolovščini se pridružijo gorski človek Kristoff,
njegov jelen Sven in snežak Olaf, ki ga je zgradila
Elsa na misiji, da prinesejo nazaj poletje.
Zgodba se je začela leta 2011, film pa je prišel na
velika platna 19. novembra 2013 v Capitan Theatre El.
Film je doživel tudi velik komercialni uspeh. Nabral je
več kot 1,2 milijarde dolarjev po vsem svetu. Osvojil je
dva oskarja za najboljši celovečerni animirani film in
najboljšo originalno pesem ("Let It Go"), Golden Globe
Award za najboljši celovečerni animirani film, BAFTA
Award za najboljši animirani film, pet Annie Awards
(vključno Best Animated Feature) in dve Critic's Choice
Awards za najboljši celovečerni animirani film. Prihaja
tudi mali animirani film FROZEN FEVER, ki bo izšel leta
2015.
Zgodba govori o dveh sestrah, Anne in Elsi,
slednja ima magične sposobnosti, da proizvaja
led in sneg. Neke noči se sestri zbudita in se
odideta igrat. Elsa poškoduje svojo sestro, ko jo z
močjo ledu in snega ponesreči zadane v glavo.
Kraljica in kralj poiščeta pomoč pri goblinih. Kralj
goblinov Anni odstrani vse spomine magije in
pove Elsi, da je v njeni moči ne le lepota, ampak
tudi groza in če se ne nauči obvladati svojih moči,
bo strah njen največji sovražnik. Kralj in kraljica
se odločita, da zapreta vrata gradu in izolirata
dekleti, dokler se Elsa ne nauči obvladati svojih
moči. Leta minevajo in sestri se bolj in bolj
oddaljujeta. Ko postaneta najstnici, jima starša
umreta. Končno je prišel dan, ko bodo odprli
vrata. Elsa medtem dopolni svoja leta in postane
kraljica. Medtem ko se Anna veseli dneva odprtih
vrat, se Elsa čim bolj trudi skriti svoje moči. Po
ustoličevanju je bila zabava in tam se Anna zaleti
v princa Hansa, ki ga je prej zunaj srečala. Čez
nekaj časa ljubimca prideta h kraljici in jo prosita,
da jima blagoslovi poroko.
Kraljica prošnjo zavrne, češ da se Anna ne more
poročiti z nekom, ki ga komaj pozna. Sestri se
Sara Ristić
»Živali«, Sergej Osterc, 8. a (mentorica Suzana Zgonec)
ANA KLAŠNJA
Ana Klašnja je
komentatorka v
talent, ki je letos
zaslonih. Je edina
znana balerina in
šovu Slovenija ima
tudi na televizijskih
ženska komentatorka. Kot
komentatorka je stroga, kakšen nastop jo kdaj zelo
pozitivno preseneti in takrat zmeraj spusti kako solzo.
Ana Klašnja je leta 1998 končala Srednjo
glasbeno in baletno šolo v Ljubljani in za
uspešno delo prejela Škrjančevo nagrado. Od
leta 2001 je postala stalna članica baletnega
ansambla SNG Opera in balet Ljubljana.
Sodelovala
je
na
mnogih
baletnih
tekmovanjih, kjer je leta 1995 na 2.
tekmovanju mladih slovenskih plesalcev
prejela zlato medaljo, na 3. državnem
prvenstvu leta 1997 pa srebrno medaljo.
Prejela je še veliko medalj.
Petja Rozman
MTV EMA 2014
V nedeljo, 9. 11. 2014, se je v Glasgowu v
dvorani SSE Hydro odvijala podelitev 20.
podelitev MTV-jevih evropskih glasbenih
nagrad – MTV EMA 2014. Letos je bila
voditeljica pevka in raperka Nicki Minaj, ki
se je (kot voditelji prejšnjih let) po vsakih
oglasih preoblekla.
»Avtoportret«, Matjaž Pogačnik, 6. a (mentorica Suzana Zgonec)
Nastopili so Charli XCX, Ariana Grande,
Enrique Iglesias, Royal Blood, U2, Nicki Minaj,
Ed Sheeran, Kiesza, Mike Kerr, Alicia Keys in
drugi. Letos so nagrade pobrali različni
izvajalci, po dve pa so dobili Ariana Grande,
Katy Perry, 5 Seconds of Summer in One
Direction. Komaj čakamo naslednje leto, ko
bomo gledali MTV EMA 2015 v Milanu.
Brina Vukovič
OTROŠKA EVROVIZIJA
MALTA 2014
V soboto, 15. 11. 2014, je na Malti potekala
otroška evrovizija, na kateri je Slovenija
sodelovala prvič. Zastopala nas je 12-letna
Ula Ložar s pesmijo Nisi sam/Your light, ki
je bila (po pravilih) napisana večji del v
slovenščini in delno v angleščini, pri pisanju
pesmi pa je sodelovala tudi Ula sama.
»Pred ogledalom«, Sara šega, 6. a (mentorica Suzana Zgonec)
»Na koncertu«, Nika Blažka Gorjanc, 7. a (mentorica Suzana Zgonec)
Nastopili so predstavnice in predstavnik 16-ih
evropskih držav, Slovenija pa je pristala na
12. mestu. Zadnja je bila hrvaška
predstavnica s pesmijo Game Over (kot da bi
napovedala izid), zmagala pa je naša soseda
Italija. Predstavljal jo je edini fant na letošnji
otroški evroviziji, Vincenzo Cantiello, s
pesmijo Tu primo grande amore, ki v prevodu
pomeni Ti, moja prva velika ljubezen. Drugo
mesto je zasedla Bolgarija s pesmijo Planets
of the Earth, na tretjem mestu pa je pristala
Armenija s pesmijo People of the sun.
Naslednje leto se bo otroška evrovizija
odvijala v Italiji, odrasla evrovizija pa v
Avstriji.
Brina Vukovič
M
oda
Moda: v določenem času uveljavljeni kroji oblačil,
obutev, vzorci blaga, modni dodatki …
Moda se ves čas spreminja. Včasih je dolgočasna,
včasih pa nas pusti viseti z odprtimi usti. Pred
daljnimi časi so ženske nosile krila in obleke. Zdaj
pa vsak dan opazimo ženske v raztrganih
kavbojkah.
V
tej
rubriki
bomo
večinoma govorili o današnji
modi, vselej pa bo tudi kaj
mode iz zgodovine. Moda
ima svoje začetke že v
starem
veku,
današnja
moda pa išče navdih tudi že
v prazgodovini
(živalske
kože, slama …).
Brki
Allstarke
Tukaj pa je nekaj primerov mode letos.
Hannah Buxton Lukančič
Rainbow loom
MAVRIČNE ZAPESTNICE
Rainbow loom je najnovejši hit, ki prihaja iz
Amerike. Otroci pletejo različne zapestnice, ogrlice in
druge izdelke. Pletenje poteka z uporabo
raznobarvnih elastičnih gumic, priloženih statev in
kaveljčka za napenjanje. Igračo je izumil g. Choon.
Rainbow Loom izdelki so prejeli veliko nagrad po
svetu, vključno z nagrado za najboljšo igračo leta
2014.
Obstaja veliko število zapestnic in vzorcev, mi pa vam bomo povedali, kako narediti najenostavnejšo
Rainbow loom zapestnico. Potrebujete dve barvici, Rainbow loom gumice in C-klipe:
1.
2.
3.
4.
Vzemi eno Rainbow loom gumico in jo prekrižaj tako,
da bo videti kot številka 8 in jo daj na dve barvici.
Na barvici dodaj še dve gumici, gumico v obliki osmice
daj čez ti dve gumici.
Potem vzemi še eno gumico in jo daj na barvici.
Tisto gumico, ki je na dnu barvic, daj čez ti dve gumici,
ki sta na vrhu.
5.
6.
Ta postopek iz 4. točke ponavljaj, dokler ni zapestnica
dovolj dolga za tvoje zapestje.
Vzemi en C-klip in združi skupaj konec in začetek
zapestnice.
… in ponosno nosi svojo Rainbow loom zapestnico.
Sara Ristić, 7. b
V
nas se iskri
»Muca«, Mario Marjanović, 8. a (mentorica Suzana Zgonec)
MIŠKA
Miška je po svetu šla,
da bi se zabavala.
A je z grozo ugotovila,
da se je zelo zgubila.
Miška hiško je iskala
in zelo močno jokala.
Žaba HURA je zavpila
in se v vodo potopila.
Čeprav znana je baraba,
je miško v hiško popeljala.
Daša Kernel, 3. c
(mentorica Irena Petrič)
MAČEK SE UČI
PASJA DIETA
Vsako sredo maček piše
s svojo kredo težko abecedo.
Nekoč je živel neki pudelj,
ki bil je dolg kot štrudelj.
Kadar nikogar ni doma,
on se samo igra.
Bil je debel kot balon,
rad je lizal le bonbon.
Zvečer gre spat
ali pa knjigo brat.
Za kosilo je klobasa,
da mu zmanjša malo pasa.
Zjutraj, ko se zbudi
in zobe si umije,
si v krožnik še malo mleka ulije.
Ves vesel poje cel lonec
in s postavo je spet konec.
ŽABICA
Žabica barabica skače sem,
skače tja,
da ji ne bi muha ušla.
Ammar Adrović, 4. c
Neža Rigler, 4. c
BALON
(mentorica Teja Razpotnik)
Balon je sladek kot bombon.
Žabica skoči, muho ujame
in jo s sabo v hiško vzame.
Priletel je v zrak
in se zaletel v oblak.
Miška hiška je na skali bila,
glej, da ti ne bi ušla.
Oblak mu reče: ''Pazi malo,
če ne te bo drago stalo!''
Sem ter tja, sem ter tja,
potem jo ujameva oba.
Balon pa se ga ni ustrašil
in mu usta je zamašil.
Tristan Šaša, 3. b
(mentorica Mojca Lokar)
Srečno steče pes domov
in zalaja hov, hov, hov.
Vse to videla je sraka:
''Ah, kakšna sta bedaka!''
Zmeda res je ta velika,
vsem pa manjka le – olika!
Teja Kavčič, 4. c
»Kača«, Harisa Tabaković, 8. a (mentorica Suzana Zgonec)
Več kot solzic je prelila,
večjo lužo naredila.
»Šola«, Maks Žnidaršič, 4. c (mentorica Teja Razpotnik)
ŠOLA
V
PRIHODNOSTI
Danes so se pokvarili računalniki, zato nas je poučeval robot. Bilo je zelo zabavno. Ko
sem povedala doma, kaj se je zgodilo, se je babica spomnila, da je njih poučevala
učiteljica. Le kako je bilo to?! Pri nas je tako:
V šolo pridem z letečo rolko (no, raje z desko) in ko vstopim, zagledam napis OŠ PRULE
ALI OŠ TEHNOLOGIJE. Z rolko zletim do razreda z napisom 4. b.
Klopi so tam take, da kar lebdijo. Imamo predmete: ekskurzije, aktivnosti, tehnologijo
in računalništvo. Imamo le tri pripomočke: kopalke, brisačo in tablico. Na tablici imamo
dva predmeta, na ekskurzije pa gremo kar s klopmi. Aktivnosti so take, da se spuščamo
po rdečem vodnem toboganu, nazaj gor pa po tekočih stopnicah.
To bo vse za danes. Roke so mi otrpnile in ne morem več dolgo pisati. No, zdaj lahko
izveste le eno: V NAŠI ŠOLI JE ZABAVNO! In tudi tega spisa mi nikakor ne bi bilo treba
pisati.
Ela Zaletel, 4. b
(mentorica Vojka Lasič)
POTEGNILA
ME JE ZA
NOS
»Prijateljici«, Ekaterina Ivanova, 3. c (mentorica Suzana Zgonec)
Nekega nedeljskega jutra, ko smo živeli še v Nemčiji v našem majhnem stanovanju, sem si
sobo delila s starejšo sestrico, kateri sem verjela vsako malenkost.
Bila
sem stara šele tri leta, sestra pa že pet. Tisti teden sva si izmišljali zelo zanimive in
kreativne igre, saj mamice ni bilo doma, ker je delala, oči pa včasih ni natančno opazoval
najine domišljije. Tisto nedeljo pa je Annina domišljija presegla vse meje. Vzrok temu so bili
moji lasje, ki jih Anna ni posebej marala. Pri tistih letih sem imela precej daljše lase, bolj
goste in svetlejše kot ona. Zaradi tega sem bila tudi jaz do nje velikokrat zelo nesramna,
predvsem pa važna, saj si je Anna že od nekdaj želela lase, kot so bili moji.
V nedeljo je Anno obšla zanimiva misel, kaj bi se lahko igrali. Predlagala je, da bi se igrali
frizerja. Seveda sem se jaz takoj strinjala z njeno idejo. Najina celotna igra je potekala v
kopalnici. Po daljšem času je Anna v igro vključila tudi škarje, ki na koncu sploh niso bile
prijetna reč. Takoj ko je vzela škarje, sem jo za vsak primer vprašala: »Saj res. S škarjami ne
boš ničesar odstrigla, kajne?« Anna je odgovorila: »Seveda ne, samo igrava se.« Tisti trenutek
sem svoji sestri malo preveč zaupala, saj sem imela čez nekaj trenutkov popolnoma drugačno
pričesko kakor prej. Po kosih mi je odstrigla lase, jaz pa najprej sploh nisem vedela, kaj zares
počne. Na koncu pa mi je lase začela striči še spredaj. Šele takrat sem ugotovila, kaj se
dogaja, vendar je bilo prepozno.
Čez nekaj časa je v kopalnico prišel oči, ki mi v tistem trenutku ni veliko pomagal, saj sem se
mu zdela tako smešna, da ni rekel nič, le smejal se je. Tudi sama na koncu nisem bila tako
zelo žalostna, saj me pri tistih letih frizura še ni posebej skrbela. Naslednje jutro me je oči
peljal v vrtec, kjer me s svojimi pogledi niso prav nič občudovali. Temu se tudi nisem čudila.
V soboto se je končno vrnila mamica. Ona me je razumela, čeprav je nisem niti prosila za to.
Tudi ona se je ob prvem pogledu name prestrašila, potem pa padla v močan smeh. No, v
naslednjem trenutku sva že hiteli k frizerju in po obisku frizerja nisem bila več središče vseh
pogledov. Od tistega dne dalje sem razumela, da ni potrebno verjeti vsega, kar reče starejša
sestra.
Rosa Turk, 6. b
(mentorica Janja Klander Merc)
ORFEJEVO
PRIJATELJSTVO
(izmišljena bajka)
Odisej in Orfej sta skupaj jadrala po morju. Orfej
je mornarjem vlival upanje s petjem, Odisej pa jim
je poveljeval. Kljub Odisejevi nadarjenosti se
zasidrajo na otoku Kiklopov. Odisej je otok hitro
prepoznal in se preplašil, a svojega strahu ni želel
deliti z mornarji in se delal, da ne ve, kje je. Orfej
pa je ta otok odkrival na novo in ni vedel, kdo so
Kiklopi,
niti
kako
so
nevarni.
»Pozejdon«, Julijan Mark Jurečko, 7. b (mentorica Suzana Zgonec)
Odisej je zbral ljudi in se odpravil pazljivo odpravil
na vrh gore, kjer bi videl, kam bodo odpluli, da se
vrnejo. Orfej pa je šel mimo v gozd in zraven
opazoval okolico. Kot po naključju je bil prav tam
bil Kiklop Pirenej. Bil je sin Kiklopa Polifema, ki ga
je Odisej pred leti oslepil. Ampak Pirenej tam ni bil
prostovoljno. Tam ga je zadrževala strašna pošast
Himera.
Orfej pa ju ni opazil in je začel peti. Pel je tako
»Sirene«, Albesa Ajazi, 7. b (mentorica Suzana Zgonec)
veselo, da se je Himera začela smejati. Tako se je
smejala, da je čisto pozabila na ujetnika. Ta je
trenutek zelo dobro izkoristil in ubil Himero. Pirenej
se je rešitelju močno zahvalil in ga povabil domov.
Medtem ga je Odisej iskal. Ker pa ga ni našel, se je
Odisej z vojaki odpravil domov. Orfej pa
je
to
na
žalost
prepozno
opazil.
Orfej se je odločil, da bo ostal na tem otoku in
srečno pasel svoje koze in ovce. Odisej pa se je s
svojimi vojaki odpravil na morje. Ker pa ni bilo
Orfeja, da bi na poti pregnal sirene, so vojaki in
Odisej doživeli tragično in zelo bolečo ter krvavo
smrt.
Flores Oven in Ana Bračič, 7. b
(mentorica Andreja Popovič)
»Meduza«, Lara Legat, 7. b (mentorica Suzana Zgonec)
DOGODEK, KI MI JE OSTAL V spominu
Končno so prišle težko pričakovane počitnice, ki jih tako
šolarji kot starši željno čakajo vsak konec šolskega leta. Tudi to
leto smo spakirali stvari, a tokrat smo se odpeljali na otok Krk.
Ko
smo prispeli, nas je sprva dočakalo slabo vreme.
Razočaranja seveda nismo mogli skriti, vendar je bilo pred nami
še celih štirinajst dni dopustovanja. Medtem ko so starši urejali
bivališče in je mama pripravljala kosilo, sem se jaz odpravil na
ogled. Morje je bilo čisto blizu, kar je bilo fantastično.
Zdolgočaseno in jezno sem gledal, kako se zopet pripravlja
nevihta. Po kosilu smo želeli razbiti monotono popoldne z
družabnimi igrami.
proti večeru nebo postajalo bolj vedro. Naslednje dni je bilo
vreme prekrasno. Večino dneva smo bili na plaži, kjer sem
spoznal nove prijatelje. Nekateri so bili domačini drugi pa so bili
Ljubljančani. Z družbo smo odkrili vse okoliške znamenitosti in
zanimivosti ter ušpičili marsikatero neumnost, ki se je seveda
končala brez škode. Predzadnji dan so se moji starši odločili, da
bi se odpravili na plovbo z izletniško barčico okoli sosednjih
otokov, med katerim je bil na seznamu tudi Goli otok. Zjutraj, ko
smo se vkrcevali na ladjico, sem videl, da so tam tudi moji novi
prijatelji iz Ljubljane. Zelo sem se razveselil, ko sem jih zagledal.
Končno smo odpluli. Potovali smo dobrih pet ur in že se je bližal
čas kosila. Zasidrali smo se ob pomolu Golega otoka. Do kosila je
bilo še nekaj časa, ki smo ga izkoristili za ogled otoka. Ker so na
otok vezane mnoge zgodbe iz druge svetovne vojne, so mi med
sprehodom telo preplavali mravljinci. Nekateri objekti so še
vedno zelo dobro ohranjeni, nekatere pa je načel zob časa.
Pogled na stotine imen, ki jim je bil ta osamljen in »goli« otok
poslednji dan, v tebi prebudi čustva, ki ti prikrade pred oči
podobe in slike s televizije ali iz učbenika. Zdi se ti, da otok
oddaja krike in šepet zapornikov, katerih življenja so se tu
končala.
Poln novih doživetij in vtisov z otoka sem se z družbo
posedel na premec ladjice in opazoval gladino morja z upanjem,
da ugledamo delfine. Dan bi bil popoln, če se ne bi prehitro
končal. Odhod domov je bil moreč in tegoben.
Aldin Adrović, 9. b
(mentorica Bojana Mlinar Podobnik)
»Feniks«, Anja Kolar, 7. b (mentorica Suzana Zgonec)
Zgledalo je, kot da deževje ne bo prenehalo, vendar je
Dogodek, ki mi je ostal v spominu
Moja sestra Dora je danes stara sedem let, vendar se
zelo dobro spominjam dne, ko se je rodila.
Bilo je proti koncu šolskega leta. Takrat sem hodila v
»To sem jaz«, Miha Žugelj, 3. c (mentorica Suzana Zgonec)
1. razred. 14. 6. 2007 je bil običajen dan. Zjutraj sem
se s sestro Zalo in bratom Maticem odpravila v šolo.
Po petih urah pouka smo se odpravili na malo igrišče,
da se sprostimo po napornem učenju. Medtem ko sem
se igrala, je k meni pristopil bratov sošolec. Naročil mi
je, naj grem k Maticu. Zdelo se mi je popolnoma
neverjetno, da me kliče brat, saj se ponavadi ni kaj
dosti zmenil zame. Nato me je ustavila učiteljica ter
me poslala pred šolo, kjer sta me že čakala Zala in
Matic. Povedala sta mi, da je mami v porodnišnici.
Torej bomo dobili sestrico. Odpravili smo se k babici,
tam pojedli kosilo in čakali očeta. Šele okrog polnoči
smo se vrnili domov pomirjeni, saj sta se mama in
dojenček dobro počutila.
Naslednji dan smo obiskali mamo in dojenčka. Preden
»Moja družina«, Vita Prelog - Kristavčnik, 3. c (mentorica Suzana Zgonec)
smo vstopili v bolniško sobo, sta me spreletela trema
in strah. Kako naj se obnašam? Kakšna bo moja mala
sestrica? Oče je odprl vrata in zagledala sem mamo in
majhno posteljico, v kateri je ležal dojenček. Oče ga je
vzel v roke in nam ga pokazal. Začutila sem veselje,
saj je bila deklica čudovita. Bila pa sem ljubosumna
zaradi pozornosti, ki je bila namenjena temu malemu
bitju. Zavedla sem se, da je sestrica Dora prevzela
moje mesto najmlajše. To me je razjezilo in spomnim
se, da je nisem hotela vzeti v naročje. S svojo trmo
sem pridobila nekaj mamine in očetove pozornosti.
Kasneje sva s sestrico postali veliki prijateljici. Pravijo,
da sva si precej podobni in da imava veliko skupnega.
Nikoli pa ne bom pozabila njenega rojstnega dne.
Jana Intihar, 9. b
»Moja družina«, Daša Kernel, 3. c (mentorica Suzana Zgonec)
(mentorica Bojana Mlinar Podobnik)
Ludvik XIV
V
začetku avgusta sem šla s prijatelji na
Hrvaško. Imeli smo najeto prikolico, kamp je bil
velik, plaža čista, tudi ljudi ni bilo preveč. Če le
ne bi vsak dan deževalo! Tako smo večino časa
presedeli pod baldahinom in se dolgočasili.
Čez
nekaj dni se je na srečo malo umirilo in
celotna populacija kampa se je spravila na plažo,
da niti brisače nisi mogel popolnoma razgrniti.
Zato smo večino časa še vedno prestali pred
prikolico.
»Sence«, David Jurca, 7. a (mentorica Suzana Zgonec)
Nekega dne sem se zbudila, prišla iz prikolice in
na mizi pod baldahinom je bil narobe obrnjen
kozarec. V njem je bil največji živeči pajek, ki
sem ga kdajkoli videla (razen v živalskem vrtu,
seveda). Pajek naj bi bil najden v spalni vreči.
Nikoli prej še nisem bila tako vesela, da sem
spala v prikolici. Kakorkoli že, pajka smo
poimenovali Ludvik XIV. In pri nas je ostal
približno en dan. Nekje vmes smo ga po mojem
komentarju, da so ponavadi samice večje od
pajkov, zatorej je tudi Ludvik najverjetneje
ženskega spola, preimenovali v Ludviko XIV.
»Roke«, Tanja Railič, 7. a (mentorica Suzana Zgonec)
Na koncu smo jo izpustili na bližnje drevo … in
čez nekaj ur smo jasno slišali krike naših
sosedov, ki so spali v šotoru. Upam, da se je za
Ludviko vse srečno končalo.
Ta
dogodek sicer ni zelo nenavaden ali pa
zanimiv, ampak mi je zagotovo ostal v spominu,
zato sem ga opisala.
Ana Arhar Finžgar, 9. b
(mentorica Bojana Mlinar Podobnik)
»Jabolko«, Lin Jie, 7. a (mentorica Suzana Zgonec)
DOGODEK, KI MI JE OSTAL V SPOMINU
Zbudil sem se v mokro in blatno jutro. Vedel sem, da
moram vstati, saj smo morali že zgodaj oditi na
planinski tabor pri Krnskih jezerih. Komaj sem se
zvlekel iz postelje in si ob maminem preganjanju uredil
vse za na pot.
Zlahka sem se poslovil od staršev, saj sem upal, da se
»Čez most«, Adian Rastoder, 3. a (mentorica Sandra Šeme)
jih bom znebil za tisti teden. Na tabor smo se najprej
peljali z avtobusom, nato pa še dve uri hodili. Ker s
sabo nisem imel veliko vode, me je na poti proti
jezerom začela boleti glava (kar ni bilo nič
neobičajnega). Cel čas sem tarnal, da me boli glava, a
me nihče ni poslušal. Ravno nasprotno, bili so me siti
do vrha glave in so me poslali prej spat.
Takoj drugi dan naj bi bila tura na še zasnežen Krn.
»Jaz«, Žiga Likar, 6. a (mentorica Suzana Zgonec)
Vendar ko smo se pripravljali, smo ugotovili, da
nimamo vode, oziroma smo imeli le močno sladkan čaj,
ki ga je ponavadi strežejo v kočah. Vprašali smo jih, če
lahko dobimo vodo, vendar so nam rekli, naj se ne
izmišljujemo. Že tako nismo bili ravno prijazni, kuhati
pa niso znali. Torej, imeli smo le čaj. Na poti na Krn mi
je začelo otekati grlo in z vsakim požirkom čaja me je
bolj bolelo. Ko smo se vrnili, so opazili, da je nekaj
narobe. Izmerili so mi temperaturo in bila je 39 C
ͦ .
Zagrabila jih je panika in kar naenkrat se je kar vse
vrtelo okoli mene (ne da bi to hotel). Vodniki so me v
izmeni spraševali, ali kaj rabi, mlajši otroci pa so
naokoli govorili, da sem nabruhal celo trgovinsko
vrečko. Zato so vodniki vse sklicali na dolgo
predavanje o tem, kako potrebujem mir in naj se mi ne
približujejo.
Zjutraj je bilo čisto isto: vročina, pekoče grlo, tečni otroci in parada vodnikov.
Nato so poklicali helikopter, ob tem sem pozabil na vse. Končno ena dobra stvar na
tem taboru. Ko je helikopter prišel, so me odnesli in me udobno namestili vanj. Ta
helikopter je deloval name kot čudežno zdravilo. Ko so me pripeljali v Ljubljano, pa
še kihnil nisem. Le par ur so me obdržali na opazovanju.
To je bila ena izmed
najslabših in ena izmed najboljših izkušenj. Ko pa sem prišel
domov, pa sem šel s teto in stricem na morje. Pošteno.
Jakob Tomšič, 9. b
(mentorica Bojana Mlinar Podobnik)
Dogodek,
ki mi bo ostal v spominu
Na noč čarovnic, 31. 10. 2014, se je v Beli krajini zgodi tragičen dogodek, našemu sosedu je
zidanica zgorela do tal. Res da v njej ni bilo pohištva ali kaj zelo dragocenega, ampak vseeno,
vanjo se je nameraval preseliti. Zgradil jo z lastnimi rokami, gradnja pa je trajala kar 10 let.
Ura je bila osem zvečer in s prijateljema je
v zidanico prišel popit kozarček domačega
vina in medtem zakuril v zaprti peči, nato pa
so se odpravili na zabavo v Dragatuš. Ravno
je odšel, ko smo mi prišli s sprehoda, nato pa
smo se odpravili spat. Nekaj čez osem pa
nam je postalo zelo vroče in čez okno je
nekaj zelo svetilo. Kar se je dalo hitro, smo
poklicali soseda ter gasilce in se odpravili iz
hiše. Čez dolgih, mučnih in zelo groznih
petnajst minut so prišli gasilci, vendar takrat
je že zgorelo naše upanje, da bi lahko karkoli
rešili, vendar pa se vsaj niso vnele trte, čisto
malo pa je bil poškodovan naš ginko. Ko je
bilo vsega konec, smo se odpravili spat,
ampak na žalost res ne vem, kdo je spal, ker
sem se zvila v najtemačnejši kot naše hiše.
Naslednji
»Na kozolcu«, Ana Arhar Finžgar, 9. b (mentorica Suzana Zgonec)
dan pa je bilo vse polno
novinarjev, kriminalistov in ostalih ljudi. Ko
sem bila še majhna punčka, mi je sosed
zgradil malo hiško, v kateri sem se vedno
igrala in 1. 11. sva oba z mlajšim bratrancem
sedela na strehi te hiške in opazovala, kako
raziskujejo pogorelo hišo in iščejo vzrok
požara.
»Pogoreli kozolec«, Samuel Richard Shilds, 9. a (mentorica Suzana Zgonec)
Sosed pa je v intervjuju za časopis dejal: »Že neštetokrat sem tako zakuril in ne vem, zakaj se
je kar tako vnelo. Vem, da kamin ni bil vzrok.« To je bil zame zelo mučen začetek novega
meseca in to se mi tudi pozna na ocenah, ki sem jih dobila ta mesec.
Prestrašena
»Živali«, Tilen Vilfan, 2. a (mentorica Suzana Zgonec)
»V letu«, Borut Jurkovnik, 6. b (mentorica Suzana Zgonec)
A MAGPIE WHO DIDN’T BELIEVE
IN MAGIC
On the farm a rooster tries to do a magic trick but fails.
“I guess I don’t have the cocorico magic in me.’’
A magpie comes by and says that magic is čiv-čiv-pointless and čiv-čiv-stupid and
makes the rooster cry. A nearby nightingale sees the magpie and feels pip-pip-sorry
for it and decides to make it believe in magic. First, they visit the owl’s tree. It invites
them hoo-hoo-in and asks if it can read their wings. The magpie refuses but by
looking at it, the owl hoo-hoo-reads their destiny. It is a horrible one. As you can
imagine, it all goes south there, but the magpie doesn’t want to leave. It wants to see
the nightingale fail. Because it doesn’t work, the nightingale takes the magpie to the
peacock. The peacock says that it can grant the eternal beauty and luck, but again
the magpie doesn’t buy it.
“Urgh I tjiep give up,’’ sings the nightingale. “Why don’t you cheer up. You are a
mad magpie.”
“I just don’t believe in magic tricks, psychics or tziff-tziff good luck.”
“Luck, hmm?” says the nightingale. It takes a long time, but they get to the krakra ravens' nest. While the magpie is looking around the nest, the nightingale gives
the raven 7 seeds and sings:
“Curse him jiyk-jiyk and curse him good!”
The raven does what it said and gives the magpie the bad luck forever. Seconds later
a cra-cra huge stick falls out of nowhere and hits the magpie.
“Now do you pío-pío believe in magic?” asks the nightingale.
“Yes, yes, I believe in magic, just get this thing off of me!”
“Oh,” says the nightingale to the magpie, “I thought you wouldn’t say that … well,
umm … now you know what happens when you don’t believe in magic. Piep-piep.”
By Sara Ristić, 7. b
ANIMALS
(mentorica Pina Hu)
An alligator is walking on the street and meets elephant Dumbo. The
alligator is welcomed by roar and grunt, the elephant responds with
trumpet and roar. So they walk together down the street and there comes
donkey Gray. It friendly welcomes elephant Dumbo and the alligator.
Donkey Gray says hi-how. And so they go together to the restaurant and
sing a song:
Go for a walk
with the animals
and get acquainted with their voices.
How do you recognise a duck?
Ga ga (if you are Slovene)
quack quack (if you are German)
cua cua (if you are Russian)
How do you recognise donkey?
iaa iaa (if you are Greek)
Hee-haw (if you are British)
ioh ioh (if you are Italian)
How do you recognise roster?
cock-a-doodle-doo (if you are British)
kikiriki (if you are Slovene).
Ida Paternost, Rosa Turk, Luka Kranjc (vsi 6. b) in Nejc Brecl (6. a)
(mentorica Pina Hu)
(mentorica Bojana Mlinar Podobnik)
SLOVENŠČINA, RAD TE IMAM
Materni jezik mi pomeni vez z otroštvom. To so bili najprej zlogi, potem besede,
sledili so celi stavki in kaj kmalu tudi vezani pogovor. Z mojo mamo, mojo prvo vezjo
v svet. Z mojo prvo učiteljico o vsem, o izražanju, o sporazumevanju s sorodniki,
prijatelji in okolico. Z maternim jezikom sem počasi začel pogumno stopati v svet.
Moj prvi širni svet je bil vrtec. In tukaj sem najprej preizkušal pomen
sporazumevanja z besedami, ki mi jih je podarila mati. Z besedami, ki so včasih
zahtevale, spraševale, prosile, vedno pa odpirale nove poti.
Materni jezik je jezik, ki se ga naučimo
prvega, v njem najlažje razmišljamo,
doživljamo vsakodnevne dogodivščine in
razumevamo sebe ter druge. Dobro
obvladovanje maternega jezika je
pomembno za vsakega posameznika, saj
s tem kaže tudi odnos do svoje matere,
družine in družbe, je izraz spoštovanja in
ponosa na svoj izvor.
Moj
materni
jezik
je
slovenščina.
Slovenski jezik mi je zato zelo
pomemben. Je uradni jezik države, v
kateri sem se rodil, odraščal in v kateri
še živim. Zelo mi je zanimiv, saj imamo
dvojino, medtem ko veliko jezikov tega
nima. Slovenščino tudi zelo spoštujem,
saj se je razvijala pod težkimi pogoji.
O maternem jeziku se poučimo v šolah
»Sončnice«, Klemen Šneberger, 5. a (mentorica Andreja Kovač)
oziroma v posebnih ustanovah, če živimo
v drugi državi, npr. izseljenci, zamejski
Slovenci. Njim pomeni materni jezik
posebno vez z domovino, s sorodniki, ki
jih ne videvajo vsak dan. Kot imamo tu
številna narečja, so skozi desetletja
posebno obliko jezika ohranili tudi naši
izseljenci, saj niso vsak dan v stiku z
novostmi, ki v jezik prihajajo z razvojem.
To
sem imel priložnost spoznati preko sorodnikov iz mamine vasi, ki živijo v
Argentini. Iz Slovenije so odšli kmalu po drugi svetovni vojni. Ponosni na svoj materni
jezik, so znanje le-tega prenesli na svoje otroke. Otroci so ta jezik z veseljem
ohranili, vendar ga govorijo in pišejo na način, ki nam je precej tuj, zaradi
oddaljenosti od domovine. Nam se zdi nekoliko starinski. Materni jezik ohranjamo
tako, da se sporazumevamo z ljudmi, s katerimi imamo isti materni jezik. Negujemo
ga tudi skozi branje, praznovanja in različne obrede.
Ko
sem o pomenu maternega jezika
vprašal svojo mamo, mi je razložila, da
je to pomembno za ohranjanje ''kulturne
identitete''. Seveda mi to ni bilo čisto
jasno, ko pa sva predelala pomen, sem
razumel, da šele z maternim jezikom
dobim svojo ''geografsko točko pod
soncem''.
Pripadnost,
povezanost,
pomen tega, da veš, od kod ''izhajaš'' in
kam se vedno vračaš, ne glede na poti v
svet. Materni jezik mi zato pomeni obliko
povezanosti z okoljem, kjer sem se rodil
in odraščam, čeprav še ne vem, kaj
pomeni, da to pogrešaš, razumem pa
lahko navezanost na dom.
Slovenski jezik, ki je moj materni jezik,
»Drevo«,
Gaja Bergant, 6. b
(mentorica Suzana Zgonec)
moramo ohranjati, saj je poseben,
čeprav smo majhna država. Nanj smo
ponosni, ker je jezik naše države, pa tudi zato, ker lasten samo našemu majhnemu narodu.
Njegovi prvi zapisi segajo daleč v zgodovino, smo tudi med prvimi dvanajstimi narodi, ki so dobile
prevod svetega pisma.
Slovenski
literati in jezikoslovci so veliko pripomogli k temu, da je slovenski jezik
takšen, kot ga danes uporabljamo. Med njimi seveda je prva misel na znamenitega
Primoža Trubarja in Abecednik. Nadaljujem pa kar s Francetom Prešernom, ki je s
svojo umetelno besedo zarisal slovenščino na zemljevid Evrope. In seveda ne morem
mimo odličnega mojstra pripovedništva, Ivana Cankarja, saj njegova rojstna hiša stoji
v sosednji ulici. Ponosni moramo biti na delo preteklih in današnjih ustvarjalcev, ki s
svojimi deli širijo pomen slovenskega jezika. Poznati bi morali tudi delo takšnih, ki so z
majhnimi koraki prav tako vtisnili pečat k utrjevanju našega maternega jezika in
kulture. Med njimi je meni med ljubšimi s svojimi humoreskami Primož Suhadolčan, s
svojimi posebnim ''stripovskim'' načinom pa tudi še vedno Miki Muster.
Tilen Fikfak Peršak 9. b
(mentorica Bojana Mlinar Podobnik)
STATI INU OBSTATI (P. Trubar)
Slovenščina
je le eden izmed jezikov Evrope, sveta. Uporabljen je kot državni in
uradni jezik, je prvi ali drugi jezik ljudem, ki živijo v Sloveniji. A slovenščina je
drugačna, saj je ne pozna vsakdo in se je ne uči. Je pa tudi zelo posebna.
Slovenščina
je
ena izmed mlajših
jezikov
z
zgodnjim začetkom šele v devetem stoletju. Njen
razvoj je potekal skozi več pisnih del, spomenikov,
kot so bili Brižinski spomeniki, ki so prvo ohranjeno
delo v slovenskem jeziku, Rateški, Stiški in Čedadski
spomeniki. Z razvojem jezika pa so se razvijala tudi
narečja, ki so bila na vsakem predelu današnje
Slovenije drugačna, tako kot tudi danes. Pet stoletij
zatem pa sta sledili prvi slovenski knjigi, Abecednik
in Katekizem avtorja Primoža Trubarja. Napisani sta
bili v času reformacije in govorita o načinu branja in
pisanja ter o veri. V tistih časih je bila to zelo
pomembna in popularna tema, kar za današnje
čase ne bi veljalo. V današnjih časih, v sodobni
književnosti, je pisanje doseglo svoj vrhunec. Kot bi
vsako živeče bitje želelo postati pisatelj in se z njim
ukvarjati kot z glavnim ali stranskim poklicem.
Tiskalnice so zaposlene do maksimuma, knjigarne
polne. Literatura teh časov je polna zakladov, ne le
v Sloveniji, ampak povsod po svetu.
»Tihožitje«, Tara Plevnik, 4. c (mentorica Teja Razpotnik)
Ampak »povsod po svetu« je velika konkurenca za slovensko književnost in jezik. Vse
popularnejši postajajo drugi jeziki in mi to le še spodbujamo. Na trgu je več tujih knjig, ki
jih ljudje zdaj berejo v originalnem jeziku, ne več v prevedenih. Slovenijo zapušča več in
več ljudi in že čez mesec dni že pozabijo osnove njenega jezika. Vse to je nenamerno.
Lahko bi krivili okolje, ki slovenščino ustvarja premajhno, nevidno, ljudje pa hočemo le biti
del večje združbe, se vključiti k drugim in se vesti kot socialna bitja in naš jezik nam tega
ne omogoča najbolje zaradi njegovega ozkega vzpona spoznavnosti, lahko bi krivili
gospodarstvo, ki nas prepričuje k selitvi drugam, in s tem je naš jezik zopet zapostavljen.
Za šibkost našega jezika bi lahko krivili marsikaj, a nikoli nihče ne bi krivil sebe.
S prstom je težko pokazati nase in se kriviti za vse, morda zato problem nikoli ni
rešen. Včasih, ko je bila slovenščina še v nastajanju, so se ljudje morali boriti
zanjo, hoteli so da obstaja, da je enakovredna drugim jezikom. Slovenija je hotela
svoj jezik. Kaj pa zdaj?
Jezik nam je bil dan in s tem se je naša skrb zanj prenehala. Ne neguje se ga
več, kot se je včasih, kot bi se moral. Imamo ga za odraslo osebo in smo
prepričani, da lahko sam naredi vse, da bo že sam poskrbel zase. A ne more, saj
je še mlad in ni zmožen narediti vsega. Še hoditi ne zna, pa ga že puščamo
samega, izgubljena med tujimi ljudmi. Branijo ga pisatelji, politiki, kaj pa drugi? V
vsakdanjem jeziku ga je vse manj. Uporabljene so tujke, pa ne le posamezna
beseda, včasih so kar cele povedi v angleščini. Ljudje želijo biti na tekočem z vsem
in uporabljati popularnejše izraze in naš jezik je tako neznan, da ga iz tako
brezbrižnih razlogov morda kmalu ne bo več. Kot materni jezik je zelo pomemben
in treba ga je negovati in se ga vztrajno učiti. A kaj, ko bo slovenščina nekoč samo
še materni jezik! Ko ne bo nikogaršnji lastni jezik. Ko ga nihče ne bo več redno
uporabljal, ko se ga nihče ne bo več spomnil.
Slovenščina ni edini jezik, ki v času globalizacije išče svoj prostor pod soncem. Kot
večini stvarem lahko tudi jeziku grozi izumrtje in treba se bo potruditi, da se to
prepreči. A to, da je naš jezik stal, kot je rekel Trubar, bi bil pravi, resnični izziv, da
obstoji.
Blažka Kotar, 9. a
(mentorica Andreja Popovič)
»Za praznik«,
Ula Tancik Pogačar, 7. a
(mentorica Suzana Zgonec)
R
azvedrilo
MOŽGANČEK
Za vas smo pripravili nekaj zelo težkih vprašanj, ki bodo
razgibali vaše možgane. Upamo, da jim boste kos. Drugače pa
povprašajte sošolce, starše …
 Kolikokrat je bilo novo leto na petek 13?
• Ne živim tako dolgo, da bi vedel.
• Nikoli.
• 13-krat.
TWO
FUNNY MOMENTS
1.
What can you do if you don’t
have a bell on Christmas night?
You take a deer with you, because it’s
saying bell, bell …
2.
There were two humming birds, one rich
and one poor. The poor started: “Twit, twit,
twit.” And the rich one said: “Tell me when you
have a Twitter account.” The poor one went on
twitting and then the rich one said: “I’m buying
you a smartphone.” Then the poor one said:
“Am I not smart enough?” And the other
one thought: “He just doesn’t get it …”
by Brina Vukovič, Hannah Buxton Lukančič
in Nastja Simovič Mostar
(mentorica Pina Hu)
 Merkur se je izgubil. Le kje je?
• V Supernovi.
• Ni se izgubil, le astronomi so narobe
prešteli planete.
• Oprostite, toda pravkar so astronomi
ugotovili, da se je preselil v drugo
atmosfero.
 Kolikokrat nas bo Božiček obiskal v
naslednjih desetih letih?
• 10-krat.
• Odvisno od tega, ali bom priden.
• 20-krat.
 Kaj reče en zid drugemu?
• Bolj siv si kot jaz.
• Nič.
• Se vidiva na vogalu.
 Zakaj nekateri Slovenci na petek 13.
preživijo predvsem v Italiji?
• Ker so takrat tam veliki popusti.
• Ker je ta dan tam srečen.
• Ker jim pač paše.
 Zakaj nekateri ljudje nosijo pas za vratom in
kravato na hlačah?
• Ker so to novi trendi.
• Ker se ne znajo pravilno obleči.
• Kateri spol?!
Karolina Koletič, Maja Kalin, Flores Oven
Stenski in spletni časopis učenk in učencev OŠ Prule v Ljubljani.
Uredniški odbor: Hannah Buxton Lukančič (7. a), Maja Kalin, Anja Kolar, Karolina Koletič,
Flores Oven, Sara Ristić, Petja Rozman, Neža Smolinsky, Brina Vukovič, Varja Zelič (vse 7. b), Filip Erlih, Nikita Erlih (oba
9. a); glavna urednica: Nikita Erlih (9. a); mentorica: Andreja Popovič; oblikovanje časopisa: Suzana Zgonec; slika na
naslovnici: Kolaž likovnih izdelkov (avtorji od zgoraj navzdol, od leve proti desni: Leon Jablanovec, Veronika Vidmar, Nik Miševski, Juna
Pegan, Anamarija Poje, Timotej Pegan, Mark Tič, Mahir Mustafić, Benjamina Vučko, Ana Bedenčič, Hanna Kordić).