Tema 4: Kultura bivanja Lea Verbajs ZELENA LJUBLJANA – ŠE VEDNO HODIM PO TEH POTEH Zakaj sem izbrala to temo? Že od malih nog živim v naši lepi Ljubljani, nedaleč od Šišenskega hriba in Tivolija. Z družino smo živeli v bloku, zato sem si vedno želela iti čim prej v naravo. V mojem otroštvu smo imeli s sosedi dobre odnose. Z nekaterimi družinami smo postali pravi prijatelji ter prijateljstvo gojili še vrsto let. Med seboj so si družine pomagale. Vedno se je našel čas za pogovor ob kavi, ali kako praznovanje. Ob koncih tedna se je skupaj zbralo po dve ali več družin in skupaj odšlo na sprehod na bližnji Šišenski hrib ali na Rožnik. Na obdobje od leta 1964 do 1981 imam lepe spomine na Šišenski hrib, Rožnik in Tivoli. Šišenski hrib je bil za nas otroke posebej privlačen, saj smo se pozimi na njem lahko sankali. Še danes se spominjam ogledov smučarskih skokov na smučarski skakalnici, ki jo žal po letu 1967 niso več obnovili, tako, da na njenem mestu danes stoji le še stolp. Za vedno mi bodo v spominu ostali tudi sprehodi na Rožnik - saj smo otroci med seboj vedno tekmovali kdo bo prvi pritekel do cerkve Marijinega obiskanja. Iz študentskih let pa imam prelepe spomine na romantične sprehode v dvoje. Tudi praznovanje 1. Maja na Rožniku je bil zame čudovit praznik. Rekli smo mu kar golažev praznik. Mama je bila vesela, ker ji na ta dan ni bilo potrebno kuhati. Jaz pa sem poleg golaža, dobila tudi skodelico z datumom. Na praznovanje sem hodila tudi kot odrasla in eno tako skodelico z datumom hranim še danes. Večkrat obiskala tudi Mostec, ki leži v bližini živalskega vrta. Vedno je bil priljubljen cilj za sprehode Ljubljančanov. Je rekreacijsko središče za vse generacije. Park Tivoli mi predstavlja območje miru in lepote. V tem prelepem parku sem preživela čudovite dni kot otrok, kot študentka in kot mama. Tu sem se igrala, zabavala in poljubljala. Posebej lep spomin imam iz študentskih dni. Ker doma – v bloku ni bilo miru, sem pogosto zavila v Tivoli, se usedla na klopco pod drevo in se učila. Kar naenkrat je zašumelo, v bližini se je pojavila veverica. Zanimalo me je, kam gre. Pospravila sem svoje knjige in ji sledila, jo opazovala in se še nekaj ur potikala po Tivoliju. Od takrat vedno, kadar grem v Tivoli, vzamem s seboj kak lešnik, če jo slučajno srečam. Od iger je bilo pozimi najbolj zabavno sankanje, drsanje na nekdanjem prostoru pod športno Halo Tivoli, poleti pa kotalkanje in igranje mini golfa. Kasneje obiskovanje diskoteke Palma blizu bazena. Kot mladostnica, pa smo se s prijatelji večkrat ustavili pred železniško progo, čakali na vlak in, ko je ta vozil mimo, smo kričali »ta je prvi, ne prvi zadnji« in se pri tem na ves glas smejali. Še danes ne vem zakaj, a bilo je zabavno! Ko pa sem postala mamica, sem s sinom ponovno začela obiskovati moj priljubljen park Tivoli. Na igrišču je bilo veliko igral, eno izmed najbolj priljubljenih je bilo igralo v obliki ribe. Tudi spomini na stavbo Bellevue so čudoviti. Tam je bila nekoč gostinska šola. Tja smo radi zahajali na tortice in sok, saj so nas »učenci« gostinske šole prav po gosposko postregli. Kasneje so bili tam tudi plesi. Danes ta lepa zgradba žal propada. Spominjam se tudi obiska pri slikarju Miku Simčiču v tako imenovani stavbi »Švicarije« in nakupa slike. Danes še vedno hodim po teh poteh! Najraje od centra mesta proti Moderni galeriji, nato skozi podhod in naravnost naprej po Jakopičevem drevoredu, kjer se že nekaj let vrstijo odlične fotografske razstave. V času poletne muzejske noči v mesecu juniju, so muzeji odprti do pozne noči, pa rada obiščem najprej Tivolski grad, kjer je danes Mednarodni grafični likovni center in nato še Cekinov grad, kjer je Muzej novejše zgodovine in kjer nas pozno ponoči počastijo s pijačo in prigrizekom.