1. No category

Redna okrožnica
 Številka
33 33
 januar
2014 1
anarhistka
 številka
januar 2014
ANARHISTKA
Da bi lahko spremenili družbo, je treba najprej spremeniti ljudi, za to pa je potrebno spremeniti družbo.
Reforma ŠOU
Šport in rasizem
20 let vstaje
Je referendum lahko
uporabno orodje v
boju za temeljne
spremembe?
O rehabilitaciji ustaštva
na hrvaških stadionih.
Kaj upor zapatistov v
Mehiki lahko pove o
naših vstajah?
► Stran 6
► Stran 2
Podobe naše prihodnosti?
Za nami je še eno burno leto. Še eno leto globoke gospodarske krize, ki jo spremljata
tudi permanentna politična in vedno bolj strašljiva socialna kriza. Kriza bi morala
v celoti razbliniti iluzije o tem, v kakšni družbeni ureditvi živimo, kako kapitalizem
funkcionira in komu ta sistem v resnici koristi. Na plan je vrnila grobo sliko realnosti
naše družbe, kjer si peščica lasti celotno družbeno bogastvo in ima dostop do vseh
vzvodov moči, velika večina pa je brez pravic in možnosti soodločanja potiskana v
revščino in bedo.
Vladajoči razredi po celotni Evropi že vse od
začetka krize kot edini izhod iz nje brezkompromisno ponujajo standarden neoliberalen
koktajl: brutalne varčevalne ukrepe, zategovanje pasov, privatizacijo in druge protisocialne reforme. Čeprav je že dolgo časa jasno,
da nas tovrstne politike ne bodo potegnile iz
brezna, ampak da v resnici to brezno še poglabljajo, je odločnost oblasti za izvedbo njihovega načrta totalna.
Najbolj jasen primer, kam peljejo te
politike, je današnja Grčija, ki očitno služi
kot laboratorij za nove ekonomske programe
iz teh načrtov. Čeprav oziroma prav zaradi tega, ker tamkajšnje krizne vlade v celoti
izvajajo ukrepe, s katerimi mednarodne finančne institucije, Trojka in Evropska unija
pogojujejo svojo »pomoč«, danes velika večina tam živi iz dneva v dan slabše, življenjski standard pa še naprej drastično pada. Na
desettisoče ljudi je izgubilo službe, splošna
brezposelnost je skoraj že tridesetodstotna,
številni so zaradi materialne stiske ostali tudi
brez strehe nad glavo. Varčevalni ukrepi so
popolnoma razbili tako šolski kot zdravstveni
sistem, dva najbolj občutljiva stebra socialno naravnane družbe. Nekatere fakultete so
bile zaradi rezov v financiranje že primorane
zapreti vrata novim študentom, v bolnišnicah
pa primanjkuje osebja in zdravil, zaradi česar
ljudje umirajo tudi od preprostih bolezni. Da
si veliko ljudi sploh ne more več privoščiti
zdravstvenega zavarovanja, je postal obroben
statističen podatek. Grčija, ki je, ironično, v
januarju prevzela predsedovanje EU, razpada
pred očmi celotne Evrope.
Vzporedno s procesi opustošenja grške
družbe in demontažo socialnih pravic se krepi tudi avtoritarnost države, ki postopoma, a
z zloveščo odločnostjo ukinja demokracijo.
Na množičen in odločen upor grškega ljudstva proti neoliberalnim politikam je država
odgovorila brezkompromisno – s povečano
državno represijo in policijskim nasiljem. Na
dejstvo, da pri implementaciji protisocialnih in
rasističnih politik ter razbijanju upora, državi
pomagajo še fašistične formacije iz parlamentarne stranke Zlata zora, na tem mestu niti ni
potrebno dodatno opozoriti. Če k temu dodamo še napade na neodvisne in javne medije –
poleti je grška vlada čez noč zaprla javno televizijo ert, odpustila vse zaposlene in jeseni
nad stavkajoče delavce, ki so zasedli televizijo
in začeli oddajati avtonomen program, poslala
do zob oborožene policijske enote, da so izpraznile stavbo – se nam naslikajo strašljive
podobe, ki spominjajo na neke druge čase. Na
Grčijo v nekem drugem obdobju.
A to ne pomeni, da od krize nihče nima
koristi. Najbogatejša peščica grške družbe,
tako kot najbogatejši v drugih državah, ki
se soočajo s krizo in pod taktirko evropskih
oblasti uvajajo nova pravila igre, je v letih
totalnega razkroja družbe krepko zaslužila.
Njeno bogastvo se je v času krize povečalo
za več milijard evrov, v nekaterih primerih za
več kot sto odstotkov. Na eni strani torej totalno razbitje družbe, revščina in zategovanje
pasov, na drugi strani pa kopanje v denarju,
nepredstavljivo razkošje, pomoč bankam in
olajšave za kapitaliste.
Vprašanje, ki se ponuja, je naslednje: ali
gre pri družbeni situaciji, sredi katere se nahajamo, za ponesrečen poskus reševanja krize
ali pa njen cilj? Trojka in druge mednarodne
institucije so z razvojem dogodkov v Grčiji zadovoljne, saj njihovi podizvajalci, ki sedijo v
grški vladi, vestno in uspešno implementirajo
njihovo vizijo. Vse bolj postaja jasno, da razbitje socialnih institucij, reforme, ki ukinjajo
zgodovinsko pridobljene delavske in socialne
pravice ter represija nad upornim ljudstvom,
niso spodrsljaji pri reševanju krize, ampak
del dobro premišljenega načrta evropskega in
► Stran 7
globalnega kapitala, da v imenu učinkovitosti
in konkurenčnosti na svetovnem trgu znotraj
Evrope vzpostavi svobodne ekonomske cone,
cone cenene delovne sile, kjer so ljudje prisiljeni živeti in delati v brutalnih pogojih, brez
vsakršnih pravic ter socialne varnosti.
Se zavedamo, da je del tega projekta
tudi Slovenija? Se zdi realnost opustošene
Grčije še zelo daleč stran od nas? Še vedno nismo uspeli razbiti iluzije, ki nam jo prodajajo?
Tako prejšnja kot sedanja vlada vseskozi vestno izvajata program, ki ga narekujejo
gospodarji finančne vojne. Varčevalni ukrepi
kar počez in v več fazah, privatizacija skupnega, uničevanje javnih storitev, kot sta šolstvo
in zdravstvo ter drugi protisocialni ukrepi se
počasi, a nezadržno realizirajo v konkretnih
zakonih, odločitvah in na naši lastni koži. Pred
tedni je strumno postrojen politični razred v
dobro zaigranem spektaklu predstavil dolgo
pričakovane stresne teste v bankah. Ti bodo že
jutri izgovor za novo serijo ukrepov, ki so v
direktnem nasprotju z našimi interesi in bodo
zelo konkretno posegli v naša življenja.
Vsem je jasno, da je kriza globoka in
nepovratna. Potrebno bo poiskati poti, da bi
se iz nje izvili na način, ki bo našo družbo
izboljšal, ne pa vrnil v stanje izkoriščanja,
razlaščanja in odtujitve, ki smo mu bili priča
že pred letom 2008. A takšnih rešitev od oblastnikov ne gre pričakovati. Prav tako tovrstnih
alternativ ne morejo ponuditi (nove) politične
stranke, ne glede na vse upanje, ki ga v te projekte marsikdo investira. Zgodovina nas je naučila, da se alternative ne razvijajo v dvorcih
razrednega gospostva, ampak v množičnih
družbenih gibanjih, ki se v zadnjih letih ponovno organizirajo po vsej Evropi. Gibanja,
ki so zavrnila stare oblike političnega delovanja, ki temeljno preizprašujejo ureditev sodobne družbe, ki se že borijo proti omenjenim
načrtom, in ki vidijo drugačne podobe prihodnosti. Bodimo del te Evrope! 
Veseli december je ponovno gradil
spektakel praznovanja in iluzijo,
ki naj zakrije realne probleme in
spodbudi potrošnjo.
2

anarhistka

številka 33

januar 2014
Taktike boja za radikalne družbene spremembe
Ko je referendum višek demokracije
Decembra smo lahko sodelovali pri več referendumih ali pa jih vsaj
opazovali. Na Hrvaškem se je ljudstvo na ta superdemokratičen način
izreklo proti lgbt skupnosti, kar je vzbudilo spomin na zelo podoben
referendum, ki se je zgodil pri nas ne tako dolgo nazaj, in za katerega so
dali pobudo goreči borci za institucionalizacijo istospolne zveze z vero v
demokratični sistem. Ušteli so se tudi oni.
Superdemokratizirali so se tudi študentje,
kar trikrat v pol leta. In trikrat neuspešno,
če izvzamemo, da se hostel šou ni zgodil
zaradi proceduralnih pravil ter da protagonisti drugega referenduma za reorganizacijo Študentske organizacije v Ljubljani
(šou) sploh niso imeli namena uspeti, ampak zgolj vnesti slepilni manever ter tako
razvrednotiti referendum, ki so ga vložili
študentski poslanci Iskre.
Vsebina slednjega se je napovedovala kot popolno prestrukturiranje šou, ki
bo to mastondontsko institucijo demokratizirala v njenih temeljih, torej v statutu,
in jo na tak način približala študentom.
Predlagani statut je res šel v tej smeri, vendar pa bi ga le s težavo lahko ocenili za kaj več kot reformističnega. Njegova
vsebina ne sledi duhu časa, ki odpira polje
boja za radikalnejše spremembe, ampak
gre v smeri vzpostavite institucije s človeškim obrazom, kjer bi dialog med nosilci upravljanja in upravljanimi potekal
nemoteno. Gre za poskus preoblikovanja
institucije po njenih rigidnih pravilih – po
pravilih dopustnega; po pravilih, ki jih je
spisala študentska elita.
Glavna in najbolj progresivna sprememba delovanja šou bi bile fakultetne
skupščine, kjer bi lahko sodelovali vsi
študentje. A so te po drugi strani popolnoma omejene. Reforma bi uvedla participativni proračun, kjer bi skupščine upravljale z 20 % študentske malhe. A zakaj ne z
vsem denarjem? Prav tako je avtonomija
Vera v državno demokracijo je mimo,
čas je za direktno akcijo!
skupščin omejena s pravilnikom delovanja, določenim s strani študentskega zbora, ki ga ta reforma, z ministri vred, prav
tako ne ukinja.
Pa tudi sicer je način delovanja
skupščin v predlogu reforme vsaj čuden.
Vodil naj bi jih vnaprej izvoljeni predsednik, točke dnevnega reda bi bile vnaprej
postavljene, zapisnik bi pisal izvoljeni sekretar, za veljavnost skupščin pa bi morala
biti prisotna vsaj dva odstotka študentov.
Ni jasno, zakaj se o delovanju skupščine
ne odloča na sami skupščini.
Skupščine bi med drugim res lahko
zablokirale odločitve neukinjenega študentskega zbora, vendar po zelo zahtevnem postopku. Še vedno pa ne bi mogle
odločati o celotnem proračunu.
Kot kaže, so si, sicer progresivni, Iskraši izbrali social-reformistično
taktiko uvajanja sprememb, ki poskuša
spremeniti sistem od znotraj, a je ta za
to igro očitno premočen. Kljub velikemu
uspehu Iskre, ki je na referendum spravila več kot 6.000 študentov, od katerih
jih je več kot 95 odstotkov glasovalo za
reformo, ostaja dejstvo, da jim ni uspelo spremeniti ničesar, saj ni bil dosežen
kvorum 10.000 študentov.
Igrali so po pravilih in bili izigrani s strani institucije šou, katere konstitutivni del so. Sistem, tudi šou, si ne
želi sprememb in ko sprejmeš njegova
pravila igre, si del njega – sistema brezveznega socialnega dialoga, ki prinaša
male socialne bombone
na račun velikih neoliberalnih sprememb.
Medtem ko so se
zavedni institucionalizirani študentje, na žalost
neuspešno, ukvarjali z
referendumom, šli proti
vetru, sprejemali polno
kompromisov in vložili
ogromno energije v to,
da bi v študentski prostor
uvedli kanček več demokracije, pa je v zraku med
drugim obvisel tako ime-
novani zvis, ki uvaja naslednjo stopnjo
privatizacije in komercializacije visokega šolstva. Torej 1 : 0 za sistem nasproti
progresivnim silam.
Morda je na tej točki ponovno skrajni čas za premislek o taktikah boja za radikalne družbene spremembe. Izkušnje
kažejo, da se je znotraj sistema težko
boriti. Ko te ta vsrka v svoje kolesje, te
prisili, da igraš po njegovih pravilih. Po
pravilih neproduktivnega dialoga, po pravilih nesmiselnih proceduralnih rošad in
v okvirih, ki te že vnaprej utesnijo v mere
nespremenljive sistemske škatle.
Igrati se elitistično igro strankarskega prerivanja pri koritu ne more biti več
v modi. Čas bi že bil, da stopimo iz okov
institucij, strank, nevladnih organizacij in
podobnega balasta, se avtonomno samoorganiziramo in spremembe izsilimo od
zunaj, njim pa pustimo, da se v svojih institucijah ukvarjajo sami s seboj, v čemer
so najboljši.
In da ne bo pomote, ta komentar je napisan zgolj zato, ker je o tem poskusu Iskre
– reformirati šou – vredno govoriti. 
Anarhistična federacija FAO
Mreža se širi
Cerkno – V decembru je potekal redni
delegatski sestanek Federacije za anarhistično organiziranje (fao), ki je bil za
razliko od ostalih poseben zato, ker ga
je gostila na novo vzpostavljena avtonomna skupina, ki se je na sestanku tudi
vključila v horizontalno mrežo skupin in
posameznikov fao.
Ob tej priložnosti smo zato še enkrat poudarili, da fao ni fantomska nadstruktura, ki bi obstajala sama zase oziroma delovala sama od sebe; je vedno zgolj
izraz delovanja in praks njenega članstva
(tako individualno kot kolektivno) in rezultat pobud, ki so sprožene in realizirane v tem krogu. Poudarili smo tudi, da
obstoj in razvoj fao (kot ne-hierahične
in ne-avtoritarne strukture brez centra in
voditeljev) temelji na solidarnosti med
njenimi člani, vzajemni pomoči in sodelovanju ter temeljni zavezi njenih delov k
temu projektu; zveza tako ne more obstajati brez samoiniciativnosti in angažmaja
vsakega posameznika.
Dobrodošli, tovariši in tovarišice! 
anarhistka
Razkrinkan Sintal
Ustavimo zatiranje
delavske akcije

številka 33

januar 2014

3
F O T O N O V IC A
Koper – Na Okrožnem sodišču v Kopru
► razkrinkan-sintal.blogspot.com
se je 19. decembra začel kazenski proces podjetja Sintal in njegovega lastnika
Roberta Pistotnika (ki je med 10 najbogatejšimi v Sloveniji) zoper dva nekdanja
delavca in sindikalista zaradi »žaljivih obdolžitev« in kaznivih dejanj zoper čast in
dobro ime na spletnem blogu Razkrinkan
Sintal. Na slednjem naj bi bili sporni na
primer izrazi izkoriščevalec delovne sile,
goljufivi kapitalist, delavci delajo v sužnjelastniških razmerah in drugi.
Kazenski postopek je pomemben z
več vidikov:
- ker želi zagovornica Sintala, odvetniška družba Nine Zidar Klemenčič
(nekdanja odvetnica Janeza Janše in žena
predsednika Komisije za preprečevanje
korupcije v odstopu), na podlagi tega procesa graditi precedenčni primer »borbe«
zoper anonimne »spletne aktiviste«;
- ker želijo na podlagi pomanjkanja konkretnih dokazov (IP številka računalnika) in izmišljevanja dokazov (to,
da ni bilo na spletnem blogu tri dni nič
objavljeno in so bili v tem času toženi na
dopustu v Termah Čatež, naj bi tako dokazovalo, da so prav oni uredniki spletnega
bloga) naprtiti krivdo posameznikom, ki
so se jim uprli;
- ker gre v tem primeru za branjenje številnih pravic delavcev v nasprotju
s pravico posameznika do osebne časti in
dostojanstva;
- ker gre v tem primeru za boj velikega kapitalista in bogataša proti trem ljudem, ki so na socialnem dnu in se težko
materialno branijo proti nasprotniku;
- ker gre za enega redkih primerov v
svetu, kjer se je sodišče odločilo za izdajo sklepa o zasegu računalnika ter obisku
sodnih izvršiteljev in forenzikov na domu
samo zaradi domnevnega »kaznivega dejanja zoper čast in dobro ime«. 
21. decembra se je na ulicah Hamburga zbralo 10.000 ljudi, da bi izrazili solidarnost z migrantsko skupnostjo Lampedusa in Hamburg ter avtonomnim kulturnim
centrom Rote Flora, ki mu grozi evikcija. Konflikt z oblastmi še traja.
Komunal.org
Nov skupnostni medij
Skupnosti v uporu potrebujejo svoje lastne
medije. Ti so še posebej pomembni takrat,
ko se družbeni boji razplamtijo in razgalijo
temeljna družbena protislovja skozi lucidna dejanja ljudi iz mesa in krvi, ki iščejo
načine za prekinitev z obstoječim stanjem.
Toda ti mediji so lahko na voljo takrat, ko
jih potrebujemo, zgolj, če jih gradimo korak za korakom kot enega izmed orodij
skupnosti. Pobuda za Komunal.org je izšla
iz spoznanja širše skupnosti, da potrebujemo prostor za trajnostno gradnjo naracij, ki
»napadajo duševno in fizično kolonizacijo,
seksizem in homofobijo, rasizem in politič-
no korektnost, ki ubija humor in pobude.«
Ambicija Komunala je biti odprta spletna
stran, ki jo ustvarjajo »aktivisti, ki se radi
igrajo z medijskimi orodji« in je tako odlična priložnost – za vse nas – za raziskovanje
tega, kaj bi radikalni in skupnostni medij
lahko bil. Popotovanje Komunala skozi meandre razrednega boja se šele začenja in na
nas vseh je, da vzamemo ta prostor za naš
skupni prostor in v radikalno skupnostno
medijsko mrežo dodamo še eno vozlišče, še
eno točko srečevanja, izmenjave in učenja.
Naj živi Komuna(l.org)! 
► komunal.org
Šport in upor
S hokejsko palico nad sistem
– 6. decembra je v mestu
Tampere na Finskem potekal protestni shod
proti nacionalizmu in kapitalizmu, ki se ga je
udeležilo okrog 500 ljudi. Na ta dan Finska
praznuje dan neodvisnosti, zato je vladajoča
nacionalistična stranka s finskim predsednikom na čelu organizirala proslavo in zabavo
za elitno druščino povabljencev. Zabava, ki
po navadi poteka v prestolnici, je bila letos
zaradi obnovitvenih del prestavljena v bližnji Tampere, mesto z bogato uporniško in
delavsko zgodovino, na katero so lokalni
prebivalci še vedno zelo ponosni. Novica,
da v njihovo mesto prihaja nacionalistična elita, jih seveda ni pustila hladnokrvne,
zato so ponovno pokazali svoj borbeni duh.
Jezo proti sistemu ter državi so tako združili
s tam najbolj priljubljenim športom – hokejom. Opremljeni s ščitniki, čeladami, palicaTampere
mi in navijaškimi baklami so se sprehodili
po centru mesta v smeri gala prireditve, ki
pa se ji zaradi močne policijske navzočnosti
niso uspeli približati. Na poti so se »hokejisti« večkrat spopadli s policisti, jih več ranili
ter razbili nekaj njihovih vozil, limuzino in
izložbena okna bank ter elitnih trgovin, z
drogov pa so sneli in uničili tudi več finskih
zastav. Policija je demonstracije nasilno razbila in aretirala 28 protestnikov, novica pa je
nemudoma zaokrožila po državi in sprožila
burne odzive v medijih in v javnosti. Po številnih krajih je bilo že kmalu zatem organiziranih več manjših solidarnostnih shodov z
zahtevo po izpustitvi vseh priprtih. Ti so na
prostost odšli še isto noč, vladajoča nacionalistična elita pa je dobila jasno sporočilo, da
v delavskem mestu Tampere njihova prisotnost in zabave niso dobrodošle. 
4

anarhistka

številka 33

januar 2014
Tekst nima namena opravičevati ali častiti novega direktorja Luke Koper, ki
nikakor ni neoporečen človek, temveč želi prikazati vso medijsko gonjo proti
njemu, predvsem pa proti delavcem luke, iz neke druge perspektive.
»Kdo sem jaz, da bi jim sodil?«
Te besede je pred tedni, ko so ga vprašali
kaj meni o homoseksualcih, izrekel starejši stric, ki se rad oblači v smešne bele halje skozi celo leto in rad govori o družini,
čeprav nima svoje, in pridiga o skromnosti, čeprav živi v zlati palači. Nasprotno
so imeli določeni/e predstavniki/ce lgbt
skupnosti v Sloveniji ogromno za povedati proti Vstajniškim socialnim delavkam in anarhistom/kam, ko so le ti v izvirnem performansu na »paradi ponosa«
protestno vrgli »krvave« vložke v župana
prestolnice oziroma so glasno izžvižgali ministrico za delo, socialo in družino.
Po provincialni slovenceljski maniri, po
kateri je spodobnost lepa čednost, so se
še zgražali nad to umetniško akcijo in se
spraševali, kje so bili »anarhisti«, ko je na
čelo Luke Koper stopil Gašpar2 Mišič.
Drage anarhistke in anarhisti, vi,
profesionalni aktivisti, vi, ki ste otročji
utopisti, ko je to potrebno tudi teroristi
in nasilneži, vi, nad katerimi se zgražamo, saj zagovarjate »metalce granitnih
kock« in celo »metalke umazanih damskih
vložkov«, da ne govorimo o tem, da skušate na protestih celo »podirati policijske
ograje«. Blazneži, nespodobneži, antikristi, nečistuni in radikalci.
Potem pa ...
Spregovori »strokovna in splošna
javnost« in ugotovi »zmoto« luških delavcev pri izbiri predsednika uprave njihovega lastnega podjetja in od vas anarhistov,
ki ste vedno na strani pravice, na strani
izkoriščanih in diskriminiranih, pričakuje
takojšnjo direktno akcijo in intervencijo
ter zadostitev želja medijev, stroke in politične elite, ki je lačna krvi in senzacije.
Verjetno je nekdo v tej zgodbi zamenjal anarhiste za člane narodnjaškega
maškaradnega društva vlv in če je temu
tako, naj se nadaljnje zahteve po tovrstnih
intervencijah naslavljajo na poštni naslov
politične stranke Solidarnost.
Sprašujemo se, kje je bila ta »strokovna
in splošna javnost«, ko so delavci Luke
Koper delali po 400 delovnih ur brez
dneva počitka, opravljali najbolj težaška
fizična dela za urno postavko, nižjo od
dveh evrov, ko so bili prisiljeni pretovoriti več deset kubikov lesa do 10. ure, da so
lahko prejeli bon za malico, ko so več mesecev čakali na izplačilo pošteno zaslužene plače in regresa, ko se iz dneva v dan
izpostavljajo zdravstvenim nevarnostim,
ko so se poškodovali na delovnem mestu
in za to niso prejeli odškodnine oziroma
so jih takrat delodajalci zavrgli kot iztrošene cunje, ko so nadrejeni delali z njimi
kot z živino in so jih prisilili bivati v prenatrpanih in neprimernih stanovanjih. Kje
je bila ta »strokovna in splošna javnost«,
ko so ti isti delavci osem dni stali na žgočem avgustovskem soncu pred vhodom
v Luko Koper in stavkali za spoštovanje
osnovnih delavskih pravic? Jim je mogoče kdo od njih izrazil javno podporo, se
zavzel za njihove pravice ali jim prinesel
vsaj kozarec vode?
Kako to, da so bili tako »strokovna
in splošna javnost« kot tudi mediji, politične stranke, vlada, gospodarstveniki,
elitna združenja, ekonomisti in tudi vlv
aktivisti enotni v linčanju človeka, ki so
ga izbrali delavci? Vprašajmo se, kdaj je
še bila politična elita tako enotna. Hitro
se bomo spomnili, da je bilo to takrat, ko
nam je omejila referendumsko odločanje.
So mogoče delavci dregnili, kamor ne bi
smeli? Zakaj je novi predsednik uprave
neprimeren, še preden je vstopil v luko
in se zaradi njega spreminja statut podjetja ter omejuje pristojnosti delavskemu
direktorju, medtem ko so nekateri drugi,
katere je ta ista »strokovna in splošna javnost« označila za vrhunske strokovnjake
svojega področja in so prejemali celo menedžerske nagrade, uničili številna podjetja, izmaknili na stotine milijonov evrov,
pa se nihče ni obregnil ob to?
Kdo smo sploh mi, da lahko sodimo
delavcem? Kdo nam daje to pravico? Kdo
lahko govori v imenu tistih, ki so dnevno
izpostavljeni maltretiranju številnih podizvajalcev, direktorjev, šefov, vodij in ostalih prisklednikov? Kdo, če ne oni sami,
bodo tisti, ki bodo prvi začutili posledice ob svoji morebitni napačni odločitvi?
Komu je v interesu, da je podjetje zdravo
in da dobro posluje, če ne delavcem, ki živijo od tega podjetja? Uprave in direktorji
se menjajo, delavci pa ostajamo.
Če bi le imeli več takšnih podjetij,
kjer so delavci tako dobro organizirani,
da si lahko privoščijo postavljati ali odstavljati predsednike uprav, verjetno ne bi
bili v tako globoki krizi. Poleg tega pa ne
smemo spregledati dejstva, da si delavci in
njihov delavski direktor prizadevajo za vrnitev Luke Koper nazaj iz državne v družbeno last. Verjetno »strokovna in splošna
javnost« zopet ne bo zadovoljna.
Če smo že začeli s strici, še končajmo z enim bradatim, ki je imel rad proletariat in je ob neki priložnosti zapisal, da
je potrebno delavce »osvoboditi izpod jarma take in drugače buržuazne strokovne
in splošne javnosti«. Delavci Luke Koper
to počnejo sami in kdo bi jim zameril? 
Zgodovinski opomnik:
Buenaventura Durruti, 1896-1936
20. novembra 1936 je na fronti za
obrambo Madrida umrl Buenaventura
Durruti. Simbol idealov in boja španskega delavskega in anarhističnega
gibanja, ki je maja 1936 – vzporedno
z bojem proti fašističnemu državnemu
udaru – začelo socialno revolucijo.
Njegovega pogreba se je 22. novembra 1936 v Barceloni udeležilo 500.000
ljudi, kar do danes ostaja največji tak
dogodek v zgodovini mesta.
Buenaventura Durruti, nesporni
heroj španskega anarhizma in delavskega boja za libertarni komunizem, je bil
aktivist anarhistične skupine Nosotros
(članica anarhistične federacije fai) in
vpliven član anarhističnega sindikata
cnt . Bil je del številnih delavskih stavk
Heroj delavskega razreda in simbol
anarhističnega boja za svobodo.
anarhistka

številka 33

januar 2014

5
Upor v temnozeleni II
Stična točka vseh kriz – političnih, gospodarskih, socialnih – je okolje. Ekološka degradacija planeta
je normativ kulture smrti, ki ga ni sposobna postaviti pod vprašaj. Težave se pri tem ne rešujejo
sistemsko, zato okoljski aktivizem dosega le parcialne in kratkotrajne zmage.
Živimo po linearnem scenariju, ki se je v
osem tisoč letih izkazal za fatalno neuspešnega, saj smo na pragu planetarnega kolapsa. Čeprav so njegovi kazalniki jasno
berljivi, je v interesu kapitala, da nadaljuje fragmentacijo družbe, njene strahove
pa pomiri z »zelenimi« obljubami in z
nadaljevanjem potrošniške zaslepljenosti
ter masovne individualizacije.
V prihodnosti bo funkcionalno preživetje človeških skupnosti odvisno od
naše sposobnosti, da začnemo iskati zares
trajnostne odgovore na okoljske izzive;
takšne, ki bodo planet obnavljali in spoštovali, ne pa ga razumeli kot »resurs«, ki
ga je treba – kot ga prepogosto artikulirajo tudi mainstreamovski zeleni aktivisti
– le nekoliko pametneje upravljati.
Odpiramo razpravo,
gradimo skupnost
S ciklom filmov Upor v temnozeleni
se radikalno postavljamo nasproti
kapitalizmu, patriarhatu, kolonializmu,
izkoriščanju ljudi, živega sveta in
planeta ter proti vsem ideologijam, ki
izkoriščanje podpirajo.
Drugi letnik cikla smo odprli z
dokumentarcem Upor (Lara Simona
Taufer & Darko Sinko, 2013), ki govori
o eni najuspešnejših ekoloških skupin v
Sloveniji, o zasavskem Eko-krogu. Ta velja za radikalno skupino, a gre v srži njihovega delovanja za preprost vzorec boja
lokalnih prebivalcev proti uničevalskemu
delovanju megakapitala, ki mu je mar le
za dobiček.
Režiser Josh Fox je s svojim filmom
Gasland pomagal ozavestiti javnost o
tem, kakšne posledice ima pridobivanje
fosilnih goriv s tehnologijo hidravličnega
drobljenja, danes bolj znano pod imenom
fracking. V filmu Gasland II (Josh Fox,
2013) vidimo, kako si kapitalisti z uporabo sile in laži prilaščajo tisto, kar jim
nikakor ne pripada, njihov fracking pa
za seboj pušča zastrupljeno podtalnico
in skupnosti ljudi, živali in rastlin, ki v
svojem primarnem okolju nimajo več dostopa do pitne vode. Seveda fracking diši
kapitalistom tudi na domačih tleh, zato
se je debata po ogledu filma usmerila na
medsebojno informiranje o trenutni situaciji v Prekmurju.
V filmu Der Prozess (Gerald Igor
Hauzenberg, 2012) smo spremljali kafkovski sodni proces proti aktivistom za
pravice živali v Avstriji, ki so s svojim
delovanjem in direktnimi akcijami začeli
ogrožati dobičke živinorejske industrije, zaradi česar je represivni aparat proti njim uporabil posebne preiskovalne
metode – a neuspešno. Zato oblastem ni
preostalo drugega, kot da so jih obtožile
organiziranega kriminala in terorizma.
Dokumentarni film ima »srečni konec«,
saj so vsi aktivisti oproščeni, a psihično in
finančno izčrpani.
Kot zadnji film smo predvajali britanski dokumentarec Just do it (Emily
James, 2011), ki predstavi aktiviste in
njihove aktivistične skupine (Climate
Camp, Plane Stupid). Aktivisti navdušijo z akcijami, pogumom ter zavzetostjo.
in vstaj, zaradi tega tudi večkrat zaprt
in prisiljen v izgnanstvo.
Ko je leta 1936 na volitvah zmagala ljudska fronta, so fašisti izvedli vojaški udar. Anarhistično in delavsko gibanje se je pogumno, organizirano in z
orožjem uprlo puču ter premagalo fašiste
v večjem delu Španije. Cilji socialne revolucije so se lahko začeli uresničevati.
Delavci so prevzeli nadzor nad mesti in
vasmi, kolektivizirali lastnino in začeli samoupravljanje, ki je temeljilo na direktni
demokraciji in svobodi. Durruti je v tem
procesu sodeloval kot enak med enakimi v
V branje priporočamo najnovejšo knjigo
Stephanie McMillan: Capitalism must die,
ki je v celoti dostopna na spletu.
Ne prežene jih niti danski mraz (demonstracije ob robu konference Združenih
narodov o podnebnih spremembah v
Kopenhagnu leta 2009), niti dim iz elektrarne (večdnevno zavzetje elektrarne v
Veliki Britaniji).
Ni še gotovo!
Upor v temnozeleni nadaljujemo v začetku leta 2014. Ogledali si bomo film Arise
(Lori Joyce & Candice Orlando, 2012), ki
svoj pogled na sodobna okoljska vprašanja
predstavi skozi oči žensk – aktivistk, kot
so Vandana Shiva ali Winona LaDuke. 
► deepgreenresistanceslovenia.
wordpress.com
► ekokrog.org
ljudski oboroženi milici, ki je osvobodila
Barcelono, premagala fašiste v Zaragozi,
zavarovala aragonsko fronto in pomagala
braniti Madrid.
To je bil človek, ki je svoje življenje posvetil boju za uresničitev delavskih
in anarhističnih idealov. Človek, ki kljub
svojemu vplivu, sposobnostim in gromozanskim naporom za sebe nikoli ni terjal
posebnih privilegijev; človek, ki je bil odločen, da svet za seboj pusti boljši, kot je
bil svet, v katerega se je rodil.
Njegove ideje in boj živi v naših srcih in ta boj raste vsak trenutek! 
6

anarhistka

številka 33

januar 2014
Mednarodno povezovanje, organiziranje in artikulacija
Plenum vstajniških skupin
– 5. decembra 2012 ni bila
vsakdanja sreda. Ni bil običajen dan sredi
tedna v običajnem mestu, ampak dan, ko
se je po tretji mariborski vstaji v Centru
avtonomne in alternativne produkcije
zbralo preko sto prebivalcev mesta, da bi
začeli premišljati sedanjost in prihodnost
Maribora in si ponovno izborili svoja življenja. Na takratni skupščini, ki jo je sklicala mala skupina ljudi, se je oblikovala
Iniciativa mestni zbor (imz). V dneh, ki
so sledili, sta se iz te porodili kreativna in
strateška skupina. Strateška skupina se je
razdelila na delovne skupine, ki so začele
premišljevati alternative za mesto na več
področjih, od gospodarstva, samoorganizacije do kulture, zdravstva in šolstva.
Kreativna skupina pa se je sprva osredotočila na sooblikovanje četrte mariborske
vstaje in takoj za tem na delovanje samoorganiziranih četrtnih in krajevnih zborov
občank in občanov.
Maribor
Po enem letu, kot pravijo na imz, »v
Mariboru deluje sedem samoorganiziranih
četrtnih zborov, ki jih moderirajo aktivisti
imz. Skupno je bilo izvedenih prek 70 zborov, ki dosegajo več kot 500 ljudi, redno
se jih na ravni mesta udeležuje kakšnih sto
v različnih zasedbah.« Hkrati pa potekajo
priprave na nove samoorganizirane zbore
v ostalih mestnih četrtih in krajevnih skupnostih v Mariboru. Ljudje so preko samoorganizacije že uspeli izboriti nekatere
zahteve. Seveda so na zunaj dosežki simbolni, a za vsakdanje življenje ljudi v mestu še kako pomembni. Najpomembnejše
je zagotovo to, da so se ljudje začeli redno
srečevati in samoorganizirati, premišljati
potrebe in iskati rešitve ter jih ne nazadnje
uresničevati tudi preko direktne akcije.
V luči obletnice imz je tako avtonomni kulturni center Pekarna v Mariboru
gostil plenum vstajniških skupin v organizaciji imz. Na plenum so, poleg skupin
in posameznikov iz Slovenije, prišli tudi
tovariši in tovarišice iz Avstrije. V dopoldanskem času sta se odvili delavnici o taktikah in strategijah za dosego zastavljenih
ciljev, ki so jih nanizali navzoči; sledila je
predstavitev in diskusija o prednostih in
možnih pasteh participatornega proračuna.
Popoldan pa so prisotni na plenumu iskali skupne točke boja in jih poskušali oblikovati preko skupne izjave,
ki bi odražala potrebe, želje, zavračanje
obstoječega kapitalističnega družbenega
sistema in principe, na katerih lahko že
danes gradimo novo družbo. Ker je bil
plenum organiziran v Mariboru, se seveda ni bilo možno izogniti tudi vprašanju
represije nad vstajniki in izrazu brezpogojne solidarnosti z vsemi tistimi, ki jih
država še danes preganja zaradi njihovega sodelovanja na vstajah. V tem obziru
je zahteva jasna in ostaja nespremenjena
– takojšnje prenehanje vseh postopkov
(kazenskih in prekrškovnih), ki so uperjeni proti vstajnikom. 
► imz-maribor.org
Šport in punk
Rehabilitacija ustaštva na hrvaških stadionih
Nogometna tekma med reprezentancama Hrvaške in Islandije, ki je
potekala 19. novembra na zagrebškem stadionu Maksimir, se je v
zgodovino vpisala predvsem zaradi ultranaci(onali)stičnih izpadov.
Hrvaška se je sicer uvrstila na svetovno
nogometno prvenstvo v Braziliji, a je to
zasenčila glavna »zvezda« večera, branilec Josip Šimunić. Ne zaradi dobre igre,
ampak zaradi ustaškega pozdrava »Za
dom spremni!«, ki ga je preko uradnega
ozvočenja vzklikal po koncu tekme navijačem, ti pa so ga enoglasno podprli.
Po tekmi je razložil, da dejanja ne obžaluje, saj so ga zanesla čustva in da je
to želel storiti že nekaj časa, dejanje pa
je opravičeval kot domoljubno. Kljub
temu se je moral soočiti s plazom kritik
in z denarno kaznijo 3.200 evrov zaradi
javnega spodbujanja sovraštva. Zaradi
neprimernega obnašanja so ga prav tako
doletele sankcije s strani fife – poleg denarne kazni še prepoved igranja na desetih tekmah, kar zajema tudi svetovno
prvenstvo v Braziliji.
Vendar pa do kritične reakcije ni
prišlo tam, kjer bi bila najbolj potrebna
– večina nogometnih privržencev dejanju Šimunića namreč prikimava, uradni
ustaški pozdrav nekdanje Neodvisne
države Hrvaške (ndh) označujejo za
starohrvaškega, njegovo skandiranje
pa naj bi odražalo ljubezen do družine, vere in domovine.
Svojo podporo Šimuniću ter ustaštvu so najprej izrazili navijači splitskega
Hajduka. Med tem ko je domača navijaška
skupina Torcida s severne tribune skandirala »Za dom!«, ji je večina obiskovalcev na vzhodni odgovarjala »Spremni!«.
Skandiranje je pospremil še ustaški refren
»Ajmo, ajmo ustaše, u boj, u boj!«. Kljub
zgražanju se je incident ponovil mesec
kasneje na večnem derbiju med Dinamom
in Hajdukom. Dve največji hrvaški navijaški skupini, Bad blue boys in Torcida,
sta zaradi novega navijaškega zakona
združili moči glasilk in skupno navijali, a
se je solidarnost izrazila predvsem v obliki izkazovanja ljubezni do ustaštva.
Debata o ustaštvu ter poizkusi rehabilitacije zločincev iz ndh so na
Hrvaškem že nekaj časa žgoča tema, že
dolgo pa ta fašistična ideja ni dosegla
tako širokega kroga ljudi, sploh mlajših
Obstaja tudi drugačna nogometna kultura:
navijači v Nemčiji se borijo proti rasističnim
politikam EU.
generacij. Vzklikanje ustaških parol na
stadionih ni zgolj nereflektirano, je tudi
popolnoma odrezano od zgodovinskega
spomina. Tako se mladi goreči navijači
niti ne zavedajo žaljenja bivših igralcev
svojih svetih klubov, ki so se med drugo
svetovno vojno množično priključevali
odporniškemu gibanju.
Dejanje Šimunića bi moralo biti najostreje obsojeno z vseh strani. Letos je bil
Giorgos Katidis, vezist grške ekipe aek,
zaradi nacističnega salutiranja kaznovan
z doživljenjsko prepovedjo nastopov v
reprezentanci. Dosedanje reakcije na tovrstne fašistične izpade pa za zdaj nimajo
vpliva na dogajanje na tribunah. Vseh tistih, ki so »spremni«, pač ne ustavi nekaj
kazni ali prepovedi, zato se je potrebno s
ksenofobnimi vzgibi soočati in jih premagovati na vsakodnevni ravni, od spodaj,
in se pri tem ne zanašati le na institucije,
ki znajo tribune zgolj izprazniti. 
anarhistka

številka 33

januar 2014

7
Kaj nam lahko zapatisti povedo o vstajah?
20. obletnica vstaje v Chiapasu
Skok v zgodovino: leta 1968 se je Mehika pripravljala na
gostovanje olimpijske bakle. Kruha oziroma tortilj, še posebej
za staroselska ljudstva, je bilo bore malo. PRI (Institucionalna
revolucionarna stranka) se je v štiridesetih letih vladanja dokončno
institucionalizirala in s tem zatrla velik del pridobitev mehiške
revolucije (1910-1917) in prizadevanja Zapate, Magona in milijonov
zatiranih.
Od Olimpa do pobojev
Geslo »Zemlja in svoboda« še ni skopnelo v puščavski pripeki. Preganjani so bili
kmetje in zatirani sindikati. Nasilje oblasti
pa se ni ustavilo pri tem. Revolucija leta
1968 je oplazila tudi Mehiko. Študentje,
delavci in kmetje so se združili v skupni
boj brez velikega vodje, brez ene in edine
stranke, le z organiziranjem ljudi v vaseh,
getih, soseskah; s stavko, z zasedanjem
fakultet in organizacijo brigad.
Država se je odločila, da bo dokončno obračunala s tem novim gibanjem in oktobra, deset dni pred prihodom olimpijskega ognja, je v ognju
izstrelkov – na Trgu treh kultur – odpihnila življenja okrog 500 protestnikov. Že
leto zatem je na pepelu tega tako imenovanega tlatelolškega pokola študentov zrasla vstajniška skupina fln (Sile
nacionalne osvoboditve), ki je poleg
mladih vključila tudi starejše gverilce iz
nekdanje Vstajniške mehiške vojske. Za
razliko od ostalih gverilskih formacij fln
ni izvajala ropov ali ugrabitev, se je pa
odločila za napad na vojaške logistične
postojanke v Lakandonskem pragozdu v
Chiapasu, kjer so zda skrivale vadbišča
in odskočno desko za vojaško podjarmljenje Latinske Amerike.
Chiapas je v sedemdesetih letih
postal strateško pomembno območje.
fln je doživela več napadov in jih nekaj
tudi zadala. Vstajniško gverilsko jedro,
imenovano »Emiliano Zapata«, je tako
leta 1974 zrušilo vojaški helikopter s 17
mehiškimi vojaki – začela se je vojna v
Chiapasu s preseljevanjem in pregonom
prebivalstva.
V anonimnost za vidnost
Po naftni krizi v sedemdesetih letih je prišla nova kriza – tokrat dolžniška. Mehika
je leta 1982 razglasila bankrot. 17. novembra 1983 je v Lakandonski pragozd
zakorakala šestčlanska skupina, med
njimi mladi (subcomandante) Marcos in
César Yáñez Muñoz, izkušeni gverilec iz
fln. Rodil se je ezln (Zapatistična vojska
nacionalne osvoboditve). Minejo leta urjenja in uporniki iznajdejo nov jezik, ki
govori v barvah zemlje in zavrača avantgardno logiko »revolucionarnih« strank.
Odločitve sprejemajo na skupščinah s
konsenzom, kot so bili od nekdaj vajeni v
staroselskih skupnostih. Deset let tajnega
delovanja je bilo za ezln dovolj, da bi najmanjši med majhnimi in najrevnejši med
revnimi končno postali vidni.
Zato so si za novo leto 1994 (na dan,
ko je stopila v veljavo nafta – prosto trgovinski sporazum med Mehiko in zda) tisoči nadeli maske in vkorakali v šest mest
zvezne države Chiapas. Prebrali so Prvo
deklaracijo Lakandonskega pragozda in
z njo napovedali vojno proti takrat že 70
let trajajoči diktaturi pri in proti neoliberalizmu. V Chiapasu so sledili dnevi spopadov z zvezno vojsko, drugod po Mehiki
pa manifestacije v podporo mirovnim pogajanjem. ezln in mehiška vlada sta podpisali tako imenovani Sporazum iz San
Andresa. Vlada seveda ni nikoli uresničila
obljub in vse do danes nadaljuje z vojno
nizke intenzivnosti.
Zapatistične skupnosti pa so dogovorjeno vzele zares, organizirale so intergalaktična srečanja aktivistov z vsega
sveta, odšle na pohod po celotni Mehiki,
iz Aguascalientesov so ustvarile Školjke s
šolami, bolnišnicami ... Dogovor z vlado
so zapatisti vzeli tako zares, da so ga začeli uresničevati sami, brez slabe vlade.
Namesto te so razvili svoj sistem direktne
demokracije, ki se izvaja na skupščinah s
konsenzom, oblikovali so uporne, avtonomne, samoupravne občine in v Školjke
delegirali svoje dobre vlade, ki morajo
ubogljivo izvajati sklepe skupnosti.
Prihodnost je skupna
Danes je zapatistov preko pol milijona,
svojo pot samoupravljanja pa nadaljujejo
na ravni skupnosti in izmenjave izkušenj
na globalni ravni. Tako so letos jeseni organizirali Escuelito – malo šolo upora in
svobode – enotedensko srečanje aktivistov z vseh kontinentov.
Prevzem oblasti ne predstavlja
rešitve težav.
Kaj nam torej lahko zapatisti povedo o
vstajah? Da ni skrajšanih poti in instant
receptov, ampak dolga pot vzajemnega
učenja, korak za korakom. Da prevzem
oblasti ne predstavlja rešitve težav in da je
zato potrebno graditi samoupravne in avtonomne skupnosti, ki bodo same ustvarjale
svojo lastno sedanjost in prihodnost. 
Izmenjava namesto prodaje
Roba iz tretje, osme
ali prve roke
Svoja vrata je 19. novembra ponovno odprl sejem rabljenih predmetov, in sicer v
galeriji Mizzart na Metelkovi. Na sejmu
je okrog dvajset ponudnikov na ogled
in na otip postavilo oblačila, bižuterijo,
med, sivkino mast in še kaj bi se našlo.
Obiskovalci so lahko sami brskali med
ponujenimi izdelki, cene pa so bile v večini primerov zastavljene v obliki prostovoljnih prispevkov. Kolektiv Mizzart-a
je kot organizator poudaril, da ni bistvo
v zaslužkarstvu in bogatenju, ampak je
namen sejma spodbujanje kolektivnega
duha ter blagovne menjave. Vizija, ki jo
imajo v galeriji Mizzart, stremi k izmenjavi dobrin in storitev, saj v teh kriznih
časih ne vidijo druge rešitve kot kolektivno povezovanje. Za obiskovalce in za
razstavljavce sta bila na voljo tudi kava
ter pecivo, prav tako v zameno za prostovoljni prispevek. Galerija Mizzart ima v
prihodnje načrte za organizacijo raznih
fotografskih in likovnih razstav, prav tako
pa bodo organizirali še marsikakšne druge kulturne dogodke, o katerih nas bodo
redno obveščali preko svoje fb in spletne
strani. 
8

anarhistka

številka 33

januar 2014
 Top lista anarhista   Meinhof – EZLN
 Pete Seeger – Solidarity Forever
Ob prebiranju tokratne izdaje Anarhistke predlagamo sledečo playlisto*, ki glasbeno dopolnjuje  Egotronic – Raven gegen Deutschland
vsebino. Glasnost do daske in naj se youtubanje začne!  Extasi team – Antarsia
 Mrigo ft. Nered & King – Šake v zrak
*Posamezni komadi niso navedeni v nobenem posebnem
vrstnem redu.
David Graeber
Fragmenti anarhistične antropologije
Ljubljana, Založba /*cf
Pisalo se je leto 2004, ko je Graeber
izdal svoje Fragmente. Deset let od tistega novega leta 1994, ko so si uporna ljudstva Chiapasa nadela maske in
oborožena vstopila v spopad z mehiško
državo. Poimenovali so se zapatisti in
njihova beseda upora je preletela ves
svet. Za mnoge je bil to mejnik v zgodovini revolucionarnih gibanj, začetek
novega vala upora proti kapitalizmu.
Sledili so Seattle z uspešno blokado sestanka Svetovne trgovinske organizacije
leta 1999, v Evropi Praga leta 2001 proti
Mednarodnemu denarnemu skladu ter ob
tem in kasneje množica protestov proti
nato paktu, proti vojni v Afganistanu
in do tedaj največja simultana globalna
manifestacija februarja 2003, v stotinah
mest po svetu in z milijoni ljudi na ulicah
proti kapitalistični vojni za nafto, ki si je
za tarčo izbrala Irak.
V tem splošnem kontekstu upora,
katerega aktivni del je bil tudi sam, je
David Graeber izdal pamflet z naslovom
Fragments of an anarchist anthropology. O tem sicer kratkem delu so pisali
mnogi. Med anarhističnimi skupinami se
je o njem veliko govorilo, a morda tudi
zaradi nedostopnosti v slovenskem jeziku in zato, ker je Graeberjeva dela vedno
dobro dvakrat prebrati, preden se poda
končna sodba, se na območju Slovenije
o tem delu ni veliko razpravljalo – če
izvzamemo zelo splošne in nedoločne
diskusije ob pivu in pred leti propadlega poskusa, da bi o vlogi anarhizma in/v
antropologije/i diskutirali z Graeberjem v
okviru mednarodnega srečanja antropologov v Ljubljani. Žal je v zadnjem trenutku odpovedal prihod v Ljubljano. So
pa začela prihajati njegova dela.
V širši anarhistični skupnosti, onkraj
vsiljenih državnih meja, so njegovi premisleki o anarhistični antropologiji, o dolgu
in ne nazadnje o demokraciji zaznamovali
misli in delovanja številnih. Dotaknil se je
seveda tudi mnogih »neopredeljenih«.
Čakali smo devet let in v okviru Založbe /*cf je novembra 2013 izšel
prevod v slovenski jezik, ki ga dopolnjuje spremna beseda Darija Zadnikarja,
Prispevek k antropologiji anarhizma.
In o čem pravzaprav govorijo
Fragmenti anarhistične antropologije?
Na videz enostavna knjiga je zbirka tako zgoščenih misli, da bi omemba
Številka 33 ■ Tisk: Ilegalna tiskarna OF v 1.500 izvodih
ANARHISTKA je redna publikacija anarhističnega gibanja, ki jo
izdaja Federacija za anarhistično organiziranje. Anarhistka je produkt
samoorganiziranega in avtonomnega kolektivnega delovnega procesa,
se samofinancira in gverilsko distribuira. Namen Anarhistke je skromen:
dokumentiranje nemirnih časov, omogočanje diskusije o vprašanjih, ki se
nas tičejo, tvorjenje novih tovarištev in spodbujanje nastanka novih želja
ter razvijanje konkretnih oblik njihove realizacije. Vse, ki se vam zdi to
dobra ideja, pozivamo, da se nam pridružite pri ustvarjanju novih številk in
distribuciji (na Anarhistko se lahko tudi naročite)!
Vsa vprašanja, komentarje in predloge pošljite na:
[email protected]
vseh terjala, da knjigo prepišemo. Zato
naj se tu omejim na en fragment, ki bo
morda spodbudil branje tega dela. Za tiste, ki so že prebirali druge Graeberjeve
knjige, pa bo to spodbuda, da se lotijo dela, ki razjasni njegovo nadaljnje
ustvarjanje, saj vsebuje nastavke za njegovi drugi dve obsežni knjigi – Dolg: prvih 5000 let (prevod bo izšel v letu 2014
pri Založbi /*cf) in Projekt demokracije
(The Democracy Project: A History, a
Crisis, a Movement).
Torej, vzemimo na primer pogovor
med skeptikom in anarhistom. Skeptik
izzove anarhista, da mu pove vsaj en
sam primer uspešno delujoče družbe,
ki je obstajala brez vlade. Anarhist med
tisoči primerov omeni ljudstva Borora,
Baining, Onondaga, Vintu, Ema, Talensi,
Vezo ... Seveda skeptik odvrne, da so to
le horde divjakov, njega zanima delujoči anarhizem v moderni družbi. Ko mu
anarhist našteje nekaj primerov, to skeptika še vedno ne zadovolji, saj, kot ugotavlja Graeber, »ko skeptik reče 'družba',
v resnici misli 'država' ...«. Anarhistična
država pa seveda ne obstaja, ker je to
protislovje. Za Fragmente je na sploh
značilno preizpraševanje pojmov, mej jezika, ali bolje besed, njihovega pomena
in dejanskih učinkov vsiljenih konceptov. Denimo tako imenovani »Zahod«,
»večinska demokracija«, »država«, »revolucija«, »razvite in nerazvite družbe«
in tako naprej.
Skratka: Če bi obstajala anarhistična bralna značka, bi bili Fragmenti anarhistične antropologije verjetno eno izmed
čtiv v osnovni šoli upora. 
FEDERACIJA ZA ANARHISTIČNO ORGANIZIRANJE (FAO) je anarhistična
zveza, ki združuje avtonomne/lokalne/regionalne skupine ter posameznice
in posameznike iz vseh delov Slovenije. Organiziranje in delovanje
fao je osnovano na temeljnih anarhističnih idejah in principih. To so
samoorganizacija, svobodni dogovor in povezovanje, solidarnost ter vzajemna
pomoč. Združujemo se po načelih avtonomije posameznika in skupin,
horizontalnosti, neavtoritarnosti in direktne demokracije. Zavzemamo se
za družbo brez hierarhije in izkoriščanja, ki bo temeljila na individualni in
kolektivni svobodi, enakosti in solidarnosti.
Zveza fao je članica Internacionale anarhističnih federacij: ► i-f-a.org
Pridružite se lokalni anarhistični skupini ali ustanovite svojo!
► a-federacija.org