Redna okrožnica Številka 33 33 januar 2014 1 anarhistka številka januar 2014 ANARHISTKA Da bi lahko spremenili družbo, je treba najprej spremeniti ljudi, za to pa je potrebno spremeniti družbo. Reforma ŠOU Šport in rasizem 20 let vstaje Je referendum lahko uporabno orodje v boju za temeljne spremembe? O rehabilitaciji ustaštva na hrvaških stadionih. Kaj upor zapatistov v Mehiki lahko pove o naših vstajah? ► Stran 6 ► Stran 2 Podobe naše prihodnosti? Za nami je še eno burno leto. Še eno leto globoke gospodarske krize, ki jo spremljata tudi permanentna politična in vedno bolj strašljiva socialna kriza. Kriza bi morala v celoti razbliniti iluzije o tem, v kakšni družbeni ureditvi živimo, kako kapitalizem funkcionira in komu ta sistem v resnici koristi. Na plan je vrnila grobo sliko realnosti naše družbe, kjer si peščica lasti celotno družbeno bogastvo in ima dostop do vseh vzvodov moči, velika večina pa je brez pravic in možnosti soodločanja potiskana v revščino in bedo. Vladajoči razredi po celotni Evropi že vse od začetka krize kot edini izhod iz nje brezkompromisno ponujajo standarden neoliberalen koktajl: brutalne varčevalne ukrepe, zategovanje pasov, privatizacijo in druge protisocialne reforme. Čeprav je že dolgo časa jasno, da nas tovrstne politike ne bodo potegnile iz brezna, ampak da v resnici to brezno še poglabljajo, je odločnost oblasti za izvedbo njihovega načrta totalna. Najbolj jasen primer, kam peljejo te politike, je današnja Grčija, ki očitno služi kot laboratorij za nove ekonomske programe iz teh načrtov. Čeprav oziroma prav zaradi tega, ker tamkajšnje krizne vlade v celoti izvajajo ukrepe, s katerimi mednarodne finančne institucije, Trojka in Evropska unija pogojujejo svojo »pomoč«, danes velika večina tam živi iz dneva v dan slabše, življenjski standard pa še naprej drastično pada. Na desettisoče ljudi je izgubilo službe, splošna brezposelnost je skoraj že tridesetodstotna, številni so zaradi materialne stiske ostali tudi brez strehe nad glavo. Varčevalni ukrepi so popolnoma razbili tako šolski kot zdravstveni sistem, dva najbolj občutljiva stebra socialno naravnane družbe. Nekatere fakultete so bile zaradi rezov v financiranje že primorane zapreti vrata novim študentom, v bolnišnicah pa primanjkuje osebja in zdravil, zaradi česar ljudje umirajo tudi od preprostih bolezni. Da si veliko ljudi sploh ne more več privoščiti zdravstvenega zavarovanja, je postal obroben statističen podatek. Grčija, ki je, ironično, v januarju prevzela predsedovanje EU, razpada pred očmi celotne Evrope. Vzporedno s procesi opustošenja grške družbe in demontažo socialnih pravic se krepi tudi avtoritarnost države, ki postopoma, a z zloveščo odločnostjo ukinja demokracijo. Na množičen in odločen upor grškega ljudstva proti neoliberalnim politikam je država odgovorila brezkompromisno – s povečano državno represijo in policijskim nasiljem. Na dejstvo, da pri implementaciji protisocialnih in rasističnih politik ter razbijanju upora, državi pomagajo še fašistične formacije iz parlamentarne stranke Zlata zora, na tem mestu niti ni potrebno dodatno opozoriti. Če k temu dodamo še napade na neodvisne in javne medije – poleti je grška vlada čez noč zaprla javno televizijo ert, odpustila vse zaposlene in jeseni nad stavkajoče delavce, ki so zasedli televizijo in začeli oddajati avtonomen program, poslala do zob oborožene policijske enote, da so izpraznile stavbo – se nam naslikajo strašljive podobe, ki spominjajo na neke druge čase. Na Grčijo v nekem drugem obdobju. A to ne pomeni, da od krize nihče nima koristi. Najbogatejša peščica grške družbe, tako kot najbogatejši v drugih državah, ki se soočajo s krizo in pod taktirko evropskih oblasti uvajajo nova pravila igre, je v letih totalnega razkroja družbe krepko zaslužila. Njeno bogastvo se je v času krize povečalo za več milijard evrov, v nekaterih primerih za več kot sto odstotkov. Na eni strani torej totalno razbitje družbe, revščina in zategovanje pasov, na drugi strani pa kopanje v denarju, nepredstavljivo razkošje, pomoč bankam in olajšave za kapitaliste. Vprašanje, ki se ponuja, je naslednje: ali gre pri družbeni situaciji, sredi katere se nahajamo, za ponesrečen poskus reševanja krize ali pa njen cilj? Trojka in druge mednarodne institucije so z razvojem dogodkov v Grčiji zadovoljne, saj njihovi podizvajalci, ki sedijo v grški vladi, vestno in uspešno implementirajo njihovo vizijo. Vse bolj postaja jasno, da razbitje socialnih institucij, reforme, ki ukinjajo zgodovinsko pridobljene delavske in socialne pravice ter represija nad upornim ljudstvom, niso spodrsljaji pri reševanju krize, ampak del dobro premišljenega načrta evropskega in ► Stran 7 globalnega kapitala, da v imenu učinkovitosti in konkurenčnosti na svetovnem trgu znotraj Evrope vzpostavi svobodne ekonomske cone, cone cenene delovne sile, kjer so ljudje prisiljeni živeti in delati v brutalnih pogojih, brez vsakršnih pravic ter socialne varnosti. Se zavedamo, da je del tega projekta tudi Slovenija? Se zdi realnost opustošene Grčije še zelo daleč stran od nas? Še vedno nismo uspeli razbiti iluzije, ki nam jo prodajajo? Tako prejšnja kot sedanja vlada vseskozi vestno izvajata program, ki ga narekujejo gospodarji finančne vojne. Varčevalni ukrepi kar počez in v več fazah, privatizacija skupnega, uničevanje javnih storitev, kot sta šolstvo in zdravstvo ter drugi protisocialni ukrepi se počasi, a nezadržno realizirajo v konkretnih zakonih, odločitvah in na naši lastni koži. Pred tedni je strumno postrojen politični razred v dobro zaigranem spektaklu predstavil dolgo pričakovane stresne teste v bankah. Ti bodo že jutri izgovor za novo serijo ukrepov, ki so v direktnem nasprotju z našimi interesi in bodo zelo konkretno posegli v naša življenja. Vsem je jasno, da je kriza globoka in nepovratna. Potrebno bo poiskati poti, da bi se iz nje izvili na način, ki bo našo družbo izboljšal, ne pa vrnil v stanje izkoriščanja, razlaščanja in odtujitve, ki smo mu bili priča že pred letom 2008. A takšnih rešitev od oblastnikov ne gre pričakovati. Prav tako tovrstnih alternativ ne morejo ponuditi (nove) politične stranke, ne glede na vse upanje, ki ga v te projekte marsikdo investira. Zgodovina nas je naučila, da se alternative ne razvijajo v dvorcih razrednega gospostva, ampak v množičnih družbenih gibanjih, ki se v zadnjih letih ponovno organizirajo po vsej Evropi. Gibanja, ki so zavrnila stare oblike političnega delovanja, ki temeljno preizprašujejo ureditev sodobne družbe, ki se že borijo proti omenjenim načrtom, in ki vidijo drugačne podobe prihodnosti. Bodimo del te Evrope! Veseli december je ponovno gradil spektakel praznovanja in iluzijo, ki naj zakrije realne probleme in spodbudi potrošnjo. 2 anarhistka številka 33 januar 2014 Taktike boja za radikalne družbene spremembe Ko je referendum višek demokracije Decembra smo lahko sodelovali pri več referendumih ali pa jih vsaj opazovali. Na Hrvaškem se je ljudstvo na ta superdemokratičen način izreklo proti lgbt skupnosti, kar je vzbudilo spomin na zelo podoben referendum, ki se je zgodil pri nas ne tako dolgo nazaj, in za katerega so dali pobudo goreči borci za institucionalizacijo istospolne zveze z vero v demokratični sistem. Ušteli so se tudi oni. Superdemokratizirali so se tudi študentje, kar trikrat v pol leta. In trikrat neuspešno, če izvzamemo, da se hostel šou ni zgodil zaradi proceduralnih pravil ter da protagonisti drugega referenduma za reorganizacijo Študentske organizacije v Ljubljani (šou) sploh niso imeli namena uspeti, ampak zgolj vnesti slepilni manever ter tako razvrednotiti referendum, ki so ga vložili študentski poslanci Iskre. Vsebina slednjega se je napovedovala kot popolno prestrukturiranje šou, ki bo to mastondontsko institucijo demokratizirala v njenih temeljih, torej v statutu, in jo na tak način približala študentom. Predlagani statut je res šel v tej smeri, vendar pa bi ga le s težavo lahko ocenili za kaj več kot reformističnega. Njegova vsebina ne sledi duhu časa, ki odpira polje boja za radikalnejše spremembe, ampak gre v smeri vzpostavite institucije s človeškim obrazom, kjer bi dialog med nosilci upravljanja in upravljanimi potekal nemoteno. Gre za poskus preoblikovanja institucije po njenih rigidnih pravilih – po pravilih dopustnega; po pravilih, ki jih je spisala študentska elita. Glavna in najbolj progresivna sprememba delovanja šou bi bile fakultetne skupščine, kjer bi lahko sodelovali vsi študentje. A so te po drugi strani popolnoma omejene. Reforma bi uvedla participativni proračun, kjer bi skupščine upravljale z 20 % študentske malhe. A zakaj ne z vsem denarjem? Prav tako je avtonomija Vera v državno demokracijo je mimo, čas je za direktno akcijo! skupščin omejena s pravilnikom delovanja, določenim s strani študentskega zbora, ki ga ta reforma, z ministri vred, prav tako ne ukinja. Pa tudi sicer je način delovanja skupščin v predlogu reforme vsaj čuden. Vodil naj bi jih vnaprej izvoljeni predsednik, točke dnevnega reda bi bile vnaprej postavljene, zapisnik bi pisal izvoljeni sekretar, za veljavnost skupščin pa bi morala biti prisotna vsaj dva odstotka študentov. Ni jasno, zakaj se o delovanju skupščine ne odloča na sami skupščini. Skupščine bi med drugim res lahko zablokirale odločitve neukinjenega študentskega zbora, vendar po zelo zahtevnem postopku. Še vedno pa ne bi mogle odločati o celotnem proračunu. Kot kaže, so si, sicer progresivni, Iskraši izbrali social-reformistično taktiko uvajanja sprememb, ki poskuša spremeniti sistem od znotraj, a je ta za to igro očitno premočen. Kljub velikemu uspehu Iskre, ki je na referendum spravila več kot 6.000 študentov, od katerih jih je več kot 95 odstotkov glasovalo za reformo, ostaja dejstvo, da jim ni uspelo spremeniti ničesar, saj ni bil dosežen kvorum 10.000 študentov. Igrali so po pravilih in bili izigrani s strani institucije šou, katere konstitutivni del so. Sistem, tudi šou, si ne želi sprememb in ko sprejmeš njegova pravila igre, si del njega – sistema brezveznega socialnega dialoga, ki prinaša male socialne bombone na račun velikih neoliberalnih sprememb. Medtem ko so se zavedni institucionalizirani študentje, na žalost neuspešno, ukvarjali z referendumom, šli proti vetru, sprejemali polno kompromisov in vložili ogromno energije v to, da bi v študentski prostor uvedli kanček več demokracije, pa je v zraku med drugim obvisel tako ime- novani zvis, ki uvaja naslednjo stopnjo privatizacije in komercializacije visokega šolstva. Torej 1 : 0 za sistem nasproti progresivnim silam. Morda je na tej točki ponovno skrajni čas za premislek o taktikah boja za radikalne družbene spremembe. Izkušnje kažejo, da se je znotraj sistema težko boriti. Ko te ta vsrka v svoje kolesje, te prisili, da igraš po njegovih pravilih. Po pravilih neproduktivnega dialoga, po pravilih nesmiselnih proceduralnih rošad in v okvirih, ki te že vnaprej utesnijo v mere nespremenljive sistemske škatle. Igrati se elitistično igro strankarskega prerivanja pri koritu ne more biti več v modi. Čas bi že bil, da stopimo iz okov institucij, strank, nevladnih organizacij in podobnega balasta, se avtonomno samoorganiziramo in spremembe izsilimo od zunaj, njim pa pustimo, da se v svojih institucijah ukvarjajo sami s seboj, v čemer so najboljši. In da ne bo pomote, ta komentar je napisan zgolj zato, ker je o tem poskusu Iskre – reformirati šou – vredno govoriti. Anarhistična federacija FAO Mreža se širi Cerkno – V decembru je potekal redni delegatski sestanek Federacije za anarhistično organiziranje (fao), ki je bil za razliko od ostalih poseben zato, ker ga je gostila na novo vzpostavljena avtonomna skupina, ki se je na sestanku tudi vključila v horizontalno mrežo skupin in posameznikov fao. Ob tej priložnosti smo zato še enkrat poudarili, da fao ni fantomska nadstruktura, ki bi obstajala sama zase oziroma delovala sama od sebe; je vedno zgolj izraz delovanja in praks njenega članstva (tako individualno kot kolektivno) in rezultat pobud, ki so sprožene in realizirane v tem krogu. Poudarili smo tudi, da obstoj in razvoj fao (kot ne-hierahične in ne-avtoritarne strukture brez centra in voditeljev) temelji na solidarnosti med njenimi člani, vzajemni pomoči in sodelovanju ter temeljni zavezi njenih delov k temu projektu; zveza tako ne more obstajati brez samoiniciativnosti in angažmaja vsakega posameznika. Dobrodošli, tovariši in tovarišice! anarhistka Razkrinkan Sintal Ustavimo zatiranje delavske akcije številka 33 januar 2014 3 F O T O N O V IC A Koper – Na Okrožnem sodišču v Kopru ► razkrinkan-sintal.blogspot.com se je 19. decembra začel kazenski proces podjetja Sintal in njegovega lastnika Roberta Pistotnika (ki je med 10 najbogatejšimi v Sloveniji) zoper dva nekdanja delavca in sindikalista zaradi »žaljivih obdolžitev« in kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime na spletnem blogu Razkrinkan Sintal. Na slednjem naj bi bili sporni na primer izrazi izkoriščevalec delovne sile, goljufivi kapitalist, delavci delajo v sužnjelastniških razmerah in drugi. Kazenski postopek je pomemben z več vidikov: - ker želi zagovornica Sintala, odvetniška družba Nine Zidar Klemenčič (nekdanja odvetnica Janeza Janše in žena predsednika Komisije za preprečevanje korupcije v odstopu), na podlagi tega procesa graditi precedenčni primer »borbe« zoper anonimne »spletne aktiviste«; - ker želijo na podlagi pomanjkanja konkretnih dokazov (IP številka računalnika) in izmišljevanja dokazov (to, da ni bilo na spletnem blogu tri dni nič objavljeno in so bili v tem času toženi na dopustu v Termah Čatež, naj bi tako dokazovalo, da so prav oni uredniki spletnega bloga) naprtiti krivdo posameznikom, ki so se jim uprli; - ker gre v tem primeru za branjenje številnih pravic delavcev v nasprotju s pravico posameznika do osebne časti in dostojanstva; - ker gre v tem primeru za boj velikega kapitalista in bogataša proti trem ljudem, ki so na socialnem dnu in se težko materialno branijo proti nasprotniku; - ker gre za enega redkih primerov v svetu, kjer se je sodišče odločilo za izdajo sklepa o zasegu računalnika ter obisku sodnih izvršiteljev in forenzikov na domu samo zaradi domnevnega »kaznivega dejanja zoper čast in dobro ime«. 21. decembra se je na ulicah Hamburga zbralo 10.000 ljudi, da bi izrazili solidarnost z migrantsko skupnostjo Lampedusa in Hamburg ter avtonomnim kulturnim centrom Rote Flora, ki mu grozi evikcija. Konflikt z oblastmi še traja. Komunal.org Nov skupnostni medij Skupnosti v uporu potrebujejo svoje lastne medije. Ti so še posebej pomembni takrat, ko se družbeni boji razplamtijo in razgalijo temeljna družbena protislovja skozi lucidna dejanja ljudi iz mesa in krvi, ki iščejo načine za prekinitev z obstoječim stanjem. Toda ti mediji so lahko na voljo takrat, ko jih potrebujemo, zgolj, če jih gradimo korak za korakom kot enega izmed orodij skupnosti. Pobuda za Komunal.org je izšla iz spoznanja širše skupnosti, da potrebujemo prostor za trajnostno gradnjo naracij, ki »napadajo duševno in fizično kolonizacijo, seksizem in homofobijo, rasizem in politič- no korektnost, ki ubija humor in pobude.« Ambicija Komunala je biti odprta spletna stran, ki jo ustvarjajo »aktivisti, ki se radi igrajo z medijskimi orodji« in je tako odlična priložnost – za vse nas – za raziskovanje tega, kaj bi radikalni in skupnostni medij lahko bil. Popotovanje Komunala skozi meandre razrednega boja se šele začenja in na nas vseh je, da vzamemo ta prostor za naš skupni prostor in v radikalno skupnostno medijsko mrežo dodamo še eno vozlišče, še eno točko srečevanja, izmenjave in učenja. Naj živi Komuna(l.org)! ► komunal.org Šport in upor S hokejsko palico nad sistem – 6. decembra je v mestu Tampere na Finskem potekal protestni shod proti nacionalizmu in kapitalizmu, ki se ga je udeležilo okrog 500 ljudi. Na ta dan Finska praznuje dan neodvisnosti, zato je vladajoča nacionalistična stranka s finskim predsednikom na čelu organizirala proslavo in zabavo za elitno druščino povabljencev. Zabava, ki po navadi poteka v prestolnici, je bila letos zaradi obnovitvenih del prestavljena v bližnji Tampere, mesto z bogato uporniško in delavsko zgodovino, na katero so lokalni prebivalci še vedno zelo ponosni. Novica, da v njihovo mesto prihaja nacionalistična elita, jih seveda ni pustila hladnokrvne, zato so ponovno pokazali svoj borbeni duh. Jezo proti sistemu ter državi so tako združili s tam najbolj priljubljenim športom – hokejom. Opremljeni s ščitniki, čeladami, palicaTampere mi in navijaškimi baklami so se sprehodili po centru mesta v smeri gala prireditve, ki pa se ji zaradi močne policijske navzočnosti niso uspeli približati. Na poti so se »hokejisti« večkrat spopadli s policisti, jih več ranili ter razbili nekaj njihovih vozil, limuzino in izložbena okna bank ter elitnih trgovin, z drogov pa so sneli in uničili tudi več finskih zastav. Policija je demonstracije nasilno razbila in aretirala 28 protestnikov, novica pa je nemudoma zaokrožila po državi in sprožila burne odzive v medijih in v javnosti. Po številnih krajih je bilo že kmalu zatem organiziranih več manjših solidarnostnih shodov z zahtevo po izpustitvi vseh priprtih. Ti so na prostost odšli še isto noč, vladajoča nacionalistična elita pa je dobila jasno sporočilo, da v delavskem mestu Tampere njihova prisotnost in zabave niso dobrodošle. 4 anarhistka številka 33 januar 2014 Tekst nima namena opravičevati ali častiti novega direktorja Luke Koper, ki nikakor ni neoporečen človek, temveč želi prikazati vso medijsko gonjo proti njemu, predvsem pa proti delavcem luke, iz neke druge perspektive. »Kdo sem jaz, da bi jim sodil?« Te besede je pred tedni, ko so ga vprašali kaj meni o homoseksualcih, izrekel starejši stric, ki se rad oblači v smešne bele halje skozi celo leto in rad govori o družini, čeprav nima svoje, in pridiga o skromnosti, čeprav živi v zlati palači. Nasprotno so imeli določeni/e predstavniki/ce lgbt skupnosti v Sloveniji ogromno za povedati proti Vstajniškim socialnim delavkam in anarhistom/kam, ko so le ti v izvirnem performansu na »paradi ponosa« protestno vrgli »krvave« vložke v župana prestolnice oziroma so glasno izžvižgali ministrico za delo, socialo in družino. Po provincialni slovenceljski maniri, po kateri je spodobnost lepa čednost, so se še zgražali nad to umetniško akcijo in se spraševali, kje so bili »anarhisti«, ko je na čelo Luke Koper stopil Gašpar2 Mišič. Drage anarhistke in anarhisti, vi, profesionalni aktivisti, vi, ki ste otročji utopisti, ko je to potrebno tudi teroristi in nasilneži, vi, nad katerimi se zgražamo, saj zagovarjate »metalce granitnih kock« in celo »metalke umazanih damskih vložkov«, da ne govorimo o tem, da skušate na protestih celo »podirati policijske ograje«. Blazneži, nespodobneži, antikristi, nečistuni in radikalci. Potem pa ... Spregovori »strokovna in splošna javnost« in ugotovi »zmoto« luških delavcev pri izbiri predsednika uprave njihovega lastnega podjetja in od vas anarhistov, ki ste vedno na strani pravice, na strani izkoriščanih in diskriminiranih, pričakuje takojšnjo direktno akcijo in intervencijo ter zadostitev želja medijev, stroke in politične elite, ki je lačna krvi in senzacije. Verjetno je nekdo v tej zgodbi zamenjal anarhiste za člane narodnjaškega maškaradnega društva vlv in če je temu tako, naj se nadaljnje zahteve po tovrstnih intervencijah naslavljajo na poštni naslov politične stranke Solidarnost. Sprašujemo se, kje je bila ta »strokovna in splošna javnost«, ko so delavci Luke Koper delali po 400 delovnih ur brez dneva počitka, opravljali najbolj težaška fizična dela za urno postavko, nižjo od dveh evrov, ko so bili prisiljeni pretovoriti več deset kubikov lesa do 10. ure, da so lahko prejeli bon za malico, ko so več mesecev čakali na izplačilo pošteno zaslužene plače in regresa, ko se iz dneva v dan izpostavljajo zdravstvenim nevarnostim, ko so se poškodovali na delovnem mestu in za to niso prejeli odškodnine oziroma so jih takrat delodajalci zavrgli kot iztrošene cunje, ko so nadrejeni delali z njimi kot z živino in so jih prisilili bivati v prenatrpanih in neprimernih stanovanjih. Kje je bila ta »strokovna in splošna javnost«, ko so ti isti delavci osem dni stali na žgočem avgustovskem soncu pred vhodom v Luko Koper in stavkali za spoštovanje osnovnih delavskih pravic? Jim je mogoče kdo od njih izrazil javno podporo, se zavzel za njihove pravice ali jim prinesel vsaj kozarec vode? Kako to, da so bili tako »strokovna in splošna javnost« kot tudi mediji, politične stranke, vlada, gospodarstveniki, elitna združenja, ekonomisti in tudi vlv aktivisti enotni v linčanju človeka, ki so ga izbrali delavci? Vprašajmo se, kdaj je še bila politična elita tako enotna. Hitro se bomo spomnili, da je bilo to takrat, ko nam je omejila referendumsko odločanje. So mogoče delavci dregnili, kamor ne bi smeli? Zakaj je novi predsednik uprave neprimeren, še preden je vstopil v luko in se zaradi njega spreminja statut podjetja ter omejuje pristojnosti delavskemu direktorju, medtem ko so nekateri drugi, katere je ta ista »strokovna in splošna javnost« označila za vrhunske strokovnjake svojega področja in so prejemali celo menedžerske nagrade, uničili številna podjetja, izmaknili na stotine milijonov evrov, pa se nihče ni obregnil ob to? Kdo smo sploh mi, da lahko sodimo delavcem? Kdo nam daje to pravico? Kdo lahko govori v imenu tistih, ki so dnevno izpostavljeni maltretiranju številnih podizvajalcev, direktorjev, šefov, vodij in ostalih prisklednikov? Kdo, če ne oni sami, bodo tisti, ki bodo prvi začutili posledice ob svoji morebitni napačni odločitvi? Komu je v interesu, da je podjetje zdravo in da dobro posluje, če ne delavcem, ki živijo od tega podjetja? Uprave in direktorji se menjajo, delavci pa ostajamo. Če bi le imeli več takšnih podjetij, kjer so delavci tako dobro organizirani, da si lahko privoščijo postavljati ali odstavljati predsednike uprav, verjetno ne bi bili v tako globoki krizi. Poleg tega pa ne smemo spregledati dejstva, da si delavci in njihov delavski direktor prizadevajo za vrnitev Luke Koper nazaj iz državne v družbeno last. Verjetno »strokovna in splošna javnost« zopet ne bo zadovoljna. Če smo že začeli s strici, še končajmo z enim bradatim, ki je imel rad proletariat in je ob neki priložnosti zapisal, da je potrebno delavce »osvoboditi izpod jarma take in drugače buržuazne strokovne in splošne javnosti«. Delavci Luke Koper to počnejo sami in kdo bi jim zameril? Zgodovinski opomnik: Buenaventura Durruti, 1896-1936 20. novembra 1936 je na fronti za obrambo Madrida umrl Buenaventura Durruti. Simbol idealov in boja španskega delavskega in anarhističnega gibanja, ki je maja 1936 – vzporedno z bojem proti fašističnemu državnemu udaru – začelo socialno revolucijo. Njegovega pogreba se je 22. novembra 1936 v Barceloni udeležilo 500.000 ljudi, kar do danes ostaja največji tak dogodek v zgodovini mesta. Buenaventura Durruti, nesporni heroj španskega anarhizma in delavskega boja za libertarni komunizem, je bil aktivist anarhistične skupine Nosotros (članica anarhistične federacije fai) in vpliven član anarhističnega sindikata cnt . Bil je del številnih delavskih stavk Heroj delavskega razreda in simbol anarhističnega boja za svobodo. anarhistka številka 33 januar 2014 5 Upor v temnozeleni II Stična točka vseh kriz – političnih, gospodarskih, socialnih – je okolje. Ekološka degradacija planeta je normativ kulture smrti, ki ga ni sposobna postaviti pod vprašaj. Težave se pri tem ne rešujejo sistemsko, zato okoljski aktivizem dosega le parcialne in kratkotrajne zmage. Živimo po linearnem scenariju, ki se je v osem tisoč letih izkazal za fatalno neuspešnega, saj smo na pragu planetarnega kolapsa. Čeprav so njegovi kazalniki jasno berljivi, je v interesu kapitala, da nadaljuje fragmentacijo družbe, njene strahove pa pomiri z »zelenimi« obljubami in z nadaljevanjem potrošniške zaslepljenosti ter masovne individualizacije. V prihodnosti bo funkcionalno preživetje človeških skupnosti odvisno od naše sposobnosti, da začnemo iskati zares trajnostne odgovore na okoljske izzive; takšne, ki bodo planet obnavljali in spoštovali, ne pa ga razumeli kot »resurs«, ki ga je treba – kot ga prepogosto artikulirajo tudi mainstreamovski zeleni aktivisti – le nekoliko pametneje upravljati. Odpiramo razpravo, gradimo skupnost S ciklom filmov Upor v temnozeleni se radikalno postavljamo nasproti kapitalizmu, patriarhatu, kolonializmu, izkoriščanju ljudi, živega sveta in planeta ter proti vsem ideologijam, ki izkoriščanje podpirajo. Drugi letnik cikla smo odprli z dokumentarcem Upor (Lara Simona Taufer & Darko Sinko, 2013), ki govori o eni najuspešnejših ekoloških skupin v Sloveniji, o zasavskem Eko-krogu. Ta velja za radikalno skupino, a gre v srži njihovega delovanja za preprost vzorec boja lokalnih prebivalcev proti uničevalskemu delovanju megakapitala, ki mu je mar le za dobiček. Režiser Josh Fox je s svojim filmom Gasland pomagal ozavestiti javnost o tem, kakšne posledice ima pridobivanje fosilnih goriv s tehnologijo hidravličnega drobljenja, danes bolj znano pod imenom fracking. V filmu Gasland II (Josh Fox, 2013) vidimo, kako si kapitalisti z uporabo sile in laži prilaščajo tisto, kar jim nikakor ne pripada, njihov fracking pa za seboj pušča zastrupljeno podtalnico in skupnosti ljudi, živali in rastlin, ki v svojem primarnem okolju nimajo več dostopa do pitne vode. Seveda fracking diši kapitalistom tudi na domačih tleh, zato se je debata po ogledu filma usmerila na medsebojno informiranje o trenutni situaciji v Prekmurju. V filmu Der Prozess (Gerald Igor Hauzenberg, 2012) smo spremljali kafkovski sodni proces proti aktivistom za pravice živali v Avstriji, ki so s svojim delovanjem in direktnimi akcijami začeli ogrožati dobičke živinorejske industrije, zaradi česar je represivni aparat proti njim uporabil posebne preiskovalne metode – a neuspešno. Zato oblastem ni preostalo drugega, kot da so jih obtožile organiziranega kriminala in terorizma. Dokumentarni film ima »srečni konec«, saj so vsi aktivisti oproščeni, a psihično in finančno izčrpani. Kot zadnji film smo predvajali britanski dokumentarec Just do it (Emily James, 2011), ki predstavi aktiviste in njihove aktivistične skupine (Climate Camp, Plane Stupid). Aktivisti navdušijo z akcijami, pogumom ter zavzetostjo. in vstaj, zaradi tega tudi večkrat zaprt in prisiljen v izgnanstvo. Ko je leta 1936 na volitvah zmagala ljudska fronta, so fašisti izvedli vojaški udar. Anarhistično in delavsko gibanje se je pogumno, organizirano in z orožjem uprlo puču ter premagalo fašiste v večjem delu Španije. Cilji socialne revolucije so se lahko začeli uresničevati. Delavci so prevzeli nadzor nad mesti in vasmi, kolektivizirali lastnino in začeli samoupravljanje, ki je temeljilo na direktni demokraciji in svobodi. Durruti je v tem procesu sodeloval kot enak med enakimi v V branje priporočamo najnovejšo knjigo Stephanie McMillan: Capitalism must die, ki je v celoti dostopna na spletu. Ne prežene jih niti danski mraz (demonstracije ob robu konference Združenih narodov o podnebnih spremembah v Kopenhagnu leta 2009), niti dim iz elektrarne (večdnevno zavzetje elektrarne v Veliki Britaniji). Ni še gotovo! Upor v temnozeleni nadaljujemo v začetku leta 2014. Ogledali si bomo film Arise (Lori Joyce & Candice Orlando, 2012), ki svoj pogled na sodobna okoljska vprašanja predstavi skozi oči žensk – aktivistk, kot so Vandana Shiva ali Winona LaDuke. ► deepgreenresistanceslovenia. wordpress.com ► ekokrog.org ljudski oboroženi milici, ki je osvobodila Barcelono, premagala fašiste v Zaragozi, zavarovala aragonsko fronto in pomagala braniti Madrid. To je bil človek, ki je svoje življenje posvetil boju za uresničitev delavskih in anarhističnih idealov. Človek, ki kljub svojemu vplivu, sposobnostim in gromozanskim naporom za sebe nikoli ni terjal posebnih privilegijev; človek, ki je bil odločen, da svet za seboj pusti boljši, kot je bil svet, v katerega se je rodil. Njegove ideje in boj živi v naših srcih in ta boj raste vsak trenutek! 6 anarhistka številka 33 januar 2014 Mednarodno povezovanje, organiziranje in artikulacija Plenum vstajniških skupin – 5. decembra 2012 ni bila vsakdanja sreda. Ni bil običajen dan sredi tedna v običajnem mestu, ampak dan, ko se je po tretji mariborski vstaji v Centru avtonomne in alternativne produkcije zbralo preko sto prebivalcev mesta, da bi začeli premišljati sedanjost in prihodnost Maribora in si ponovno izborili svoja življenja. Na takratni skupščini, ki jo je sklicala mala skupina ljudi, se je oblikovala Iniciativa mestni zbor (imz). V dneh, ki so sledili, sta se iz te porodili kreativna in strateška skupina. Strateška skupina se je razdelila na delovne skupine, ki so začele premišljevati alternative za mesto na več področjih, od gospodarstva, samoorganizacije do kulture, zdravstva in šolstva. Kreativna skupina pa se je sprva osredotočila na sooblikovanje četrte mariborske vstaje in takoj za tem na delovanje samoorganiziranih četrtnih in krajevnih zborov občank in občanov. Maribor Po enem letu, kot pravijo na imz, »v Mariboru deluje sedem samoorganiziranih četrtnih zborov, ki jih moderirajo aktivisti imz. Skupno je bilo izvedenih prek 70 zborov, ki dosegajo več kot 500 ljudi, redno se jih na ravni mesta udeležuje kakšnih sto v različnih zasedbah.« Hkrati pa potekajo priprave na nove samoorganizirane zbore v ostalih mestnih četrtih in krajevnih skupnostih v Mariboru. Ljudje so preko samoorganizacije že uspeli izboriti nekatere zahteve. Seveda so na zunaj dosežki simbolni, a za vsakdanje življenje ljudi v mestu še kako pomembni. Najpomembnejše je zagotovo to, da so se ljudje začeli redno srečevati in samoorganizirati, premišljati potrebe in iskati rešitve ter jih ne nazadnje uresničevati tudi preko direktne akcije. V luči obletnice imz je tako avtonomni kulturni center Pekarna v Mariboru gostil plenum vstajniških skupin v organizaciji imz. Na plenum so, poleg skupin in posameznikov iz Slovenije, prišli tudi tovariši in tovarišice iz Avstrije. V dopoldanskem času sta se odvili delavnici o taktikah in strategijah za dosego zastavljenih ciljev, ki so jih nanizali navzoči; sledila je predstavitev in diskusija o prednostih in možnih pasteh participatornega proračuna. Popoldan pa so prisotni na plenumu iskali skupne točke boja in jih poskušali oblikovati preko skupne izjave, ki bi odražala potrebe, želje, zavračanje obstoječega kapitalističnega družbenega sistema in principe, na katerih lahko že danes gradimo novo družbo. Ker je bil plenum organiziran v Mariboru, se seveda ni bilo možno izogniti tudi vprašanju represije nad vstajniki in izrazu brezpogojne solidarnosti z vsemi tistimi, ki jih država še danes preganja zaradi njihovega sodelovanja na vstajah. V tem obziru je zahteva jasna in ostaja nespremenjena – takojšnje prenehanje vseh postopkov (kazenskih in prekrškovnih), ki so uperjeni proti vstajnikom. ► imz-maribor.org Šport in punk Rehabilitacija ustaštva na hrvaških stadionih Nogometna tekma med reprezentancama Hrvaške in Islandije, ki je potekala 19. novembra na zagrebškem stadionu Maksimir, se je v zgodovino vpisala predvsem zaradi ultranaci(onali)stičnih izpadov. Hrvaška se je sicer uvrstila na svetovno nogometno prvenstvo v Braziliji, a je to zasenčila glavna »zvezda« večera, branilec Josip Šimunić. Ne zaradi dobre igre, ampak zaradi ustaškega pozdrava »Za dom spremni!«, ki ga je preko uradnega ozvočenja vzklikal po koncu tekme navijačem, ti pa so ga enoglasno podprli. Po tekmi je razložil, da dejanja ne obžaluje, saj so ga zanesla čustva in da je to želel storiti že nekaj časa, dejanje pa je opravičeval kot domoljubno. Kljub temu se je moral soočiti s plazom kritik in z denarno kaznijo 3.200 evrov zaradi javnega spodbujanja sovraštva. Zaradi neprimernega obnašanja so ga prav tako doletele sankcije s strani fife – poleg denarne kazni še prepoved igranja na desetih tekmah, kar zajema tudi svetovno prvenstvo v Braziliji. Vendar pa do kritične reakcije ni prišlo tam, kjer bi bila najbolj potrebna – večina nogometnih privržencev dejanju Šimunića namreč prikimava, uradni ustaški pozdrav nekdanje Neodvisne države Hrvaške (ndh) označujejo za starohrvaškega, njegovo skandiranje pa naj bi odražalo ljubezen do družine, vere in domovine. Svojo podporo Šimuniću ter ustaštvu so najprej izrazili navijači splitskega Hajduka. Med tem ko je domača navijaška skupina Torcida s severne tribune skandirala »Za dom!«, ji je večina obiskovalcev na vzhodni odgovarjala »Spremni!«. Skandiranje je pospremil še ustaški refren »Ajmo, ajmo ustaše, u boj, u boj!«. Kljub zgražanju se je incident ponovil mesec kasneje na večnem derbiju med Dinamom in Hajdukom. Dve največji hrvaški navijaški skupini, Bad blue boys in Torcida, sta zaradi novega navijaškega zakona združili moči glasilk in skupno navijali, a se je solidarnost izrazila predvsem v obliki izkazovanja ljubezni do ustaštva. Debata o ustaštvu ter poizkusi rehabilitacije zločincev iz ndh so na Hrvaškem že nekaj časa žgoča tema, že dolgo pa ta fašistična ideja ni dosegla tako širokega kroga ljudi, sploh mlajših Obstaja tudi drugačna nogometna kultura: navijači v Nemčiji se borijo proti rasističnim politikam EU. generacij. Vzklikanje ustaških parol na stadionih ni zgolj nereflektirano, je tudi popolnoma odrezano od zgodovinskega spomina. Tako se mladi goreči navijači niti ne zavedajo žaljenja bivših igralcev svojih svetih klubov, ki so se med drugo svetovno vojno množično priključevali odporniškemu gibanju. Dejanje Šimunića bi moralo biti najostreje obsojeno z vseh strani. Letos je bil Giorgos Katidis, vezist grške ekipe aek, zaradi nacističnega salutiranja kaznovan z doživljenjsko prepovedjo nastopov v reprezentanci. Dosedanje reakcije na tovrstne fašistične izpade pa za zdaj nimajo vpliva na dogajanje na tribunah. Vseh tistih, ki so »spremni«, pač ne ustavi nekaj kazni ali prepovedi, zato se je potrebno s ksenofobnimi vzgibi soočati in jih premagovati na vsakodnevni ravni, od spodaj, in se pri tem ne zanašati le na institucije, ki znajo tribune zgolj izprazniti. anarhistka številka 33 januar 2014 7 Kaj nam lahko zapatisti povedo o vstajah? 20. obletnica vstaje v Chiapasu Skok v zgodovino: leta 1968 se je Mehika pripravljala na gostovanje olimpijske bakle. Kruha oziroma tortilj, še posebej za staroselska ljudstva, je bilo bore malo. PRI (Institucionalna revolucionarna stranka) se je v štiridesetih letih vladanja dokončno institucionalizirala in s tem zatrla velik del pridobitev mehiške revolucije (1910-1917) in prizadevanja Zapate, Magona in milijonov zatiranih. Od Olimpa do pobojev Geslo »Zemlja in svoboda« še ni skopnelo v puščavski pripeki. Preganjani so bili kmetje in zatirani sindikati. Nasilje oblasti pa se ni ustavilo pri tem. Revolucija leta 1968 je oplazila tudi Mehiko. Študentje, delavci in kmetje so se združili v skupni boj brez velikega vodje, brez ene in edine stranke, le z organiziranjem ljudi v vaseh, getih, soseskah; s stavko, z zasedanjem fakultet in organizacijo brigad. Država se je odločila, da bo dokončno obračunala s tem novim gibanjem in oktobra, deset dni pred prihodom olimpijskega ognja, je v ognju izstrelkov – na Trgu treh kultur – odpihnila življenja okrog 500 protestnikov. Že leto zatem je na pepelu tega tako imenovanega tlatelolškega pokola študentov zrasla vstajniška skupina fln (Sile nacionalne osvoboditve), ki je poleg mladih vključila tudi starejše gverilce iz nekdanje Vstajniške mehiške vojske. Za razliko od ostalih gverilskih formacij fln ni izvajala ropov ali ugrabitev, se je pa odločila za napad na vojaške logistične postojanke v Lakandonskem pragozdu v Chiapasu, kjer so zda skrivale vadbišča in odskočno desko za vojaško podjarmljenje Latinske Amerike. Chiapas je v sedemdesetih letih postal strateško pomembno območje. fln je doživela več napadov in jih nekaj tudi zadala. Vstajniško gverilsko jedro, imenovano »Emiliano Zapata«, je tako leta 1974 zrušilo vojaški helikopter s 17 mehiškimi vojaki – začela se je vojna v Chiapasu s preseljevanjem in pregonom prebivalstva. V anonimnost za vidnost Po naftni krizi v sedemdesetih letih je prišla nova kriza – tokrat dolžniška. Mehika je leta 1982 razglasila bankrot. 17. novembra 1983 je v Lakandonski pragozd zakorakala šestčlanska skupina, med njimi mladi (subcomandante) Marcos in César Yáñez Muñoz, izkušeni gverilec iz fln. Rodil se je ezln (Zapatistična vojska nacionalne osvoboditve). Minejo leta urjenja in uporniki iznajdejo nov jezik, ki govori v barvah zemlje in zavrača avantgardno logiko »revolucionarnih« strank. Odločitve sprejemajo na skupščinah s konsenzom, kot so bili od nekdaj vajeni v staroselskih skupnostih. Deset let tajnega delovanja je bilo za ezln dovolj, da bi najmanjši med majhnimi in najrevnejši med revnimi končno postali vidni. Zato so si za novo leto 1994 (na dan, ko je stopila v veljavo nafta – prosto trgovinski sporazum med Mehiko in zda) tisoči nadeli maske in vkorakali v šest mest zvezne države Chiapas. Prebrali so Prvo deklaracijo Lakandonskega pragozda in z njo napovedali vojno proti takrat že 70 let trajajoči diktaturi pri in proti neoliberalizmu. V Chiapasu so sledili dnevi spopadov z zvezno vojsko, drugod po Mehiki pa manifestacije v podporo mirovnim pogajanjem. ezln in mehiška vlada sta podpisali tako imenovani Sporazum iz San Andresa. Vlada seveda ni nikoli uresničila obljub in vse do danes nadaljuje z vojno nizke intenzivnosti. Zapatistične skupnosti pa so dogovorjeno vzele zares, organizirale so intergalaktična srečanja aktivistov z vsega sveta, odšle na pohod po celotni Mehiki, iz Aguascalientesov so ustvarile Školjke s šolami, bolnišnicami ... Dogovor z vlado so zapatisti vzeli tako zares, da so ga začeli uresničevati sami, brez slabe vlade. Namesto te so razvili svoj sistem direktne demokracije, ki se izvaja na skupščinah s konsenzom, oblikovali so uporne, avtonomne, samoupravne občine in v Školjke delegirali svoje dobre vlade, ki morajo ubogljivo izvajati sklepe skupnosti. Prihodnost je skupna Danes je zapatistov preko pol milijona, svojo pot samoupravljanja pa nadaljujejo na ravni skupnosti in izmenjave izkušenj na globalni ravni. Tako so letos jeseni organizirali Escuelito – malo šolo upora in svobode – enotedensko srečanje aktivistov z vseh kontinentov. Prevzem oblasti ne predstavlja rešitve težav. Kaj nam torej lahko zapatisti povedo o vstajah? Da ni skrajšanih poti in instant receptov, ampak dolga pot vzajemnega učenja, korak za korakom. Da prevzem oblasti ne predstavlja rešitve težav in da je zato potrebno graditi samoupravne in avtonomne skupnosti, ki bodo same ustvarjale svojo lastno sedanjost in prihodnost. Izmenjava namesto prodaje Roba iz tretje, osme ali prve roke Svoja vrata je 19. novembra ponovno odprl sejem rabljenih predmetov, in sicer v galeriji Mizzart na Metelkovi. Na sejmu je okrog dvajset ponudnikov na ogled in na otip postavilo oblačila, bižuterijo, med, sivkino mast in še kaj bi se našlo. Obiskovalci so lahko sami brskali med ponujenimi izdelki, cene pa so bile v večini primerov zastavljene v obliki prostovoljnih prispevkov. Kolektiv Mizzart-a je kot organizator poudaril, da ni bistvo v zaslužkarstvu in bogatenju, ampak je namen sejma spodbujanje kolektivnega duha ter blagovne menjave. Vizija, ki jo imajo v galeriji Mizzart, stremi k izmenjavi dobrin in storitev, saj v teh kriznih časih ne vidijo druge rešitve kot kolektivno povezovanje. Za obiskovalce in za razstavljavce sta bila na voljo tudi kava ter pecivo, prav tako v zameno za prostovoljni prispevek. Galerija Mizzart ima v prihodnje načrte za organizacijo raznih fotografskih in likovnih razstav, prav tako pa bodo organizirali še marsikakšne druge kulturne dogodke, o katerih nas bodo redno obveščali preko svoje fb in spletne strani. 8 anarhistka številka 33 januar 2014 Top lista anarhista Meinhof – EZLN Pete Seeger – Solidarity Forever Ob prebiranju tokratne izdaje Anarhistke predlagamo sledečo playlisto*, ki glasbeno dopolnjuje Egotronic – Raven gegen Deutschland vsebino. Glasnost do daske in naj se youtubanje začne! Extasi team – Antarsia Mrigo ft. Nered & King – Šake v zrak *Posamezni komadi niso navedeni v nobenem posebnem vrstnem redu. David Graeber Fragmenti anarhistične antropologije Ljubljana, Založba /*cf Pisalo se je leto 2004, ko je Graeber izdal svoje Fragmente. Deset let od tistega novega leta 1994, ko so si uporna ljudstva Chiapasa nadela maske in oborožena vstopila v spopad z mehiško državo. Poimenovali so se zapatisti in njihova beseda upora je preletela ves svet. Za mnoge je bil to mejnik v zgodovini revolucionarnih gibanj, začetek novega vala upora proti kapitalizmu. Sledili so Seattle z uspešno blokado sestanka Svetovne trgovinske organizacije leta 1999, v Evropi Praga leta 2001 proti Mednarodnemu denarnemu skladu ter ob tem in kasneje množica protestov proti nato paktu, proti vojni v Afganistanu in do tedaj največja simultana globalna manifestacija februarja 2003, v stotinah mest po svetu in z milijoni ljudi na ulicah proti kapitalistični vojni za nafto, ki si je za tarčo izbrala Irak. V tem splošnem kontekstu upora, katerega aktivni del je bil tudi sam, je David Graeber izdal pamflet z naslovom Fragments of an anarchist anthropology. O tem sicer kratkem delu so pisali mnogi. Med anarhističnimi skupinami se je o njem veliko govorilo, a morda tudi zaradi nedostopnosti v slovenskem jeziku in zato, ker je Graeberjeva dela vedno dobro dvakrat prebrati, preden se poda končna sodba, se na območju Slovenije o tem delu ni veliko razpravljalo – če izvzamemo zelo splošne in nedoločne diskusije ob pivu in pred leti propadlega poskusa, da bi o vlogi anarhizma in/v antropologije/i diskutirali z Graeberjem v okviru mednarodnega srečanja antropologov v Ljubljani. Žal je v zadnjem trenutku odpovedal prihod v Ljubljano. So pa začela prihajati njegova dela. V širši anarhistični skupnosti, onkraj vsiljenih državnih meja, so njegovi premisleki o anarhistični antropologiji, o dolgu in ne nazadnje o demokraciji zaznamovali misli in delovanja številnih. Dotaknil se je seveda tudi mnogih »neopredeljenih«. Čakali smo devet let in v okviru Založbe /*cf je novembra 2013 izšel prevod v slovenski jezik, ki ga dopolnjuje spremna beseda Darija Zadnikarja, Prispevek k antropologiji anarhizma. In o čem pravzaprav govorijo Fragmenti anarhistične antropologije? Na videz enostavna knjiga je zbirka tako zgoščenih misli, da bi omemba Številka 33 ■ Tisk: Ilegalna tiskarna OF v 1.500 izvodih ANARHISTKA je redna publikacija anarhističnega gibanja, ki jo izdaja Federacija za anarhistično organiziranje. Anarhistka je produkt samoorganiziranega in avtonomnega kolektivnega delovnega procesa, se samofinancira in gverilsko distribuira. Namen Anarhistke je skromen: dokumentiranje nemirnih časov, omogočanje diskusije o vprašanjih, ki se nas tičejo, tvorjenje novih tovarištev in spodbujanje nastanka novih želja ter razvijanje konkretnih oblik njihove realizacije. Vse, ki se vam zdi to dobra ideja, pozivamo, da se nam pridružite pri ustvarjanju novih številk in distribuciji (na Anarhistko se lahko tudi naročite)! Vsa vprašanja, komentarje in predloge pošljite na: [email protected] vseh terjala, da knjigo prepišemo. Zato naj se tu omejim na en fragment, ki bo morda spodbudil branje tega dela. Za tiste, ki so že prebirali druge Graeberjeve knjige, pa bo to spodbuda, da se lotijo dela, ki razjasni njegovo nadaljnje ustvarjanje, saj vsebuje nastavke za njegovi drugi dve obsežni knjigi – Dolg: prvih 5000 let (prevod bo izšel v letu 2014 pri Založbi /*cf) in Projekt demokracije (The Democracy Project: A History, a Crisis, a Movement). Torej, vzemimo na primer pogovor med skeptikom in anarhistom. Skeptik izzove anarhista, da mu pove vsaj en sam primer uspešno delujoče družbe, ki je obstajala brez vlade. Anarhist med tisoči primerov omeni ljudstva Borora, Baining, Onondaga, Vintu, Ema, Talensi, Vezo ... Seveda skeptik odvrne, da so to le horde divjakov, njega zanima delujoči anarhizem v moderni družbi. Ko mu anarhist našteje nekaj primerov, to skeptika še vedno ne zadovolji, saj, kot ugotavlja Graeber, »ko skeptik reče 'družba', v resnici misli 'država' ...«. Anarhistična država pa seveda ne obstaja, ker je to protislovje. Za Fragmente je na sploh značilno preizpraševanje pojmov, mej jezika, ali bolje besed, njihovega pomena in dejanskih učinkov vsiljenih konceptov. Denimo tako imenovani »Zahod«, »večinska demokracija«, »država«, »revolucija«, »razvite in nerazvite družbe« in tako naprej. Skratka: Če bi obstajala anarhistična bralna značka, bi bili Fragmenti anarhistične antropologije verjetno eno izmed čtiv v osnovni šoli upora. FEDERACIJA ZA ANARHISTIČNO ORGANIZIRANJE (FAO) je anarhistična zveza, ki združuje avtonomne/lokalne/regionalne skupine ter posameznice in posameznike iz vseh delov Slovenije. Organiziranje in delovanje fao je osnovano na temeljnih anarhističnih idejah in principih. To so samoorganizacija, svobodni dogovor in povezovanje, solidarnost ter vzajemna pomoč. Združujemo se po načelih avtonomije posameznika in skupin, horizontalnosti, neavtoritarnosti in direktne demokracije. Zavzemamo se za družbo brez hierarhije in izkoriščanja, ki bo temeljila na individualni in kolektivni svobodi, enakosti in solidarnosti. Zveza fao je članica Internacionale anarhističnih federacij: ► i-f-a.org Pridružite se lokalni anarhistični skupini ali ustanovite svojo! ► a-federacija.org
© Copyright 2024