1. No category

= dnevnik Jelke in Jasche =
V petek, 18.12.2009
Juttico je začelo tresti. Priprave na porod so se pričele, malo sicer predčasno,
rok za prihod težko pričakovanega naraščaja je bil namreč 22.12.2009.
Bila sem sama doma, Milan pa na zaključku ob koncu leta. Moram reči, da
sem bila kar nervozna. Kaiserjev nisem upala klicariti, ker so sami bili
dovolj na trnih. Prihajajo namreč njihovi prvi mladički in to ni tako
enostavno, kot se nam drugim to zdi.
Potrebno je veliko priprav in tudi postavljati veliko radovednih vprašanj
tistim, ki so to že večkrat dali skozi.
Pozno zvečer Dragica napiše, da ni še nič. Bo morebiti proti jutru, najbrž pa
v soboto čez dan.
Sobota, 19.12.2009
11.55 - kliče Dragica. Prvi Jascha se je skotil, mogoče že najin, imel je 460 g.
Pove, da sta ponoči spala le kaki dve urci. Mama Jutti je nostop hodila, pa
ven in noter, ni mogla več ležati. Dopoldne je baje stala kot kup nesreče,
revčica, hi hi. Temu se sicer lahko malo nasmehneš, ko mine določen čas,
takrat pa gotovo ne.
18.00 – kličem jaz, kaj se dogaja. Dragica z že izmučenim glasom pove, da jih
je zdaj že pet. Za Jaschem so prišle še štiri punčke. Eno so našli zunaj na
snegu, ko je šla Jutta lulat in jo je skotila kar tam. En fantek pa je na žalost
umrl. Zadnja punčka je imela 530g, ostale 450 g.
Baje bo še. Upajmo, da pride še kak fantek, da bo dovolj za naročnike.
Mirko in Dragica nista cel dan še nič jedla. Juho je Dragica sicer vmes
uspela skuhati, pojesti pa je nista mogla.
Božiček je torej pohitel in nam šest dni prej prinesel »pravo« in tokrat živo
božično darilo.
Sobota, 09.01.2010
Že dolgo nisem nič napisala. Neprenehoma se nekaj dogaja in včasih človek
kar pozabi zapisati tudi kaj pomembnega.
Vmes sva bila od 20.12. do 24.12. na kratkem dopustu v hotelu Lucija v
Portorožu. Tudi tam nisem bila mirna. Dragico sem klicala večkrat, pa tudi
ona mene. Mladičkov se je skotilo devet, vendar sta ena punčka in en fantek
umrla. Dragici, Mirkotu in Juttici je bilo zelo hudo, ker jima niso mogli
pomagati. Torej en fantek in šest punčk.
1
V ponedeljek, 21.12. zvečer sva ravno že skoraj zaspala v hotelski sobi, ko kliče
Dragica. »Joj, Jelka, nekaj ti moram povedati. Danes sva ugotovila, da ima
še ena punčka lulčija«. Ali je bilo smeha na ta račun. Pa saj, hvala bogu – dva
fantka in pet punčk torej. Lahko bova izbirala fantka, sva namreč prva v
vrsti na seznamu za mladičke in imava ta privilegij. Morebiti bo odločitev
lažja, najbolj verjetno bo pa še težja, kot če bi bil samo en Jascha.
Že ko sva se na predbožični dan, 24.12. vračala iz Portoroža, sva komaj
čakala, če bi Dragica in Mirko mogoče dovolila, da jih lahko že kar takoj ta
dan vidiva. Domov se namreč peljeva mimo njih.
Seveda sta dovolila in čudenju prelepim črnim kepicam ni bilo konca. Juttica
naju je lepo sprejela in lahko sva njene mladičke gledala kolikor sva želela.
Nameravala sva jih pogledati in se zadržati največ 30 minut, toliko, da kako
rečemo in spijemo kavico, če bi bil čas za to. Ko so mladički tako majceni,
pravzaprav še za to skoraj ni časa takrat ko bi ravno želel. Vse je potrebno
prilagajati njim. Na vsaki dve uri se hranijo pri mamici Jutti, pol pa še
dodatek na flaško vsakem posebej, če morebiti pri mamici ni dobil dovolj.
Seveda se to dogaja tudi ponoči, tako, da je Jutti, Dragici in Mirkotu spanca
manjkalo na vsakem koraku.
Kaiserji poznajo vsakega malčka po svoji značilnosti, čeravno se
obiskovalcem zdijo popolnoma vsi enaki. Prvi Jaschko je ob rojstvu imel
podaljšane tri bele dlakice na vrhu glavice, drugi Jaschko je bil izredno
močan z veliko enakomerno belino. Ena punčka je imela pikico pod pazduho,
druga na trebuščku. Potem spet druga punčka malo več beline okrog gobčka,
druga malo manj, tretja spet bolj po eni strani, eni imajo večje bele copatke
na tačkah kot drugi…itd. Na vsakem je nekaj posebnega, kar te pritegne.
Sami srčki, ki jih moraš imeti rad. Dragica vedno vsakega polubčka med
hranjenjem in po njem, zato jo imajo zelo radi. Tudi Mirko jih veliko crklja,
Juttica pa jih ima itak vedno vse pod kontrolo in če kateri samo malo zajoče,
že hiti gledat, kje sta Dragica ali Mirko. Da ji pomagata razvozlati, ali je vse
ok ali pa bo treba kaj pomagati. Sproti jih po vsakem hranjenju počisti,
čeravno ji to na začetku ni najbolj dišalo. Pa se je hitro privadila tudi temu,
kot vsaka prava mama, ki ima svoje otročke brezmejno rada.
Silvestrski večer smo preživeli skupaj z njimi. Bilo je zelo prijetno, z nami so
bili tudi bernski prijatelji Mišo, Stanka in Bea iz Ljubljane. Uboge živalce bi
lepo v miru silvestrovale, če jih ne bi strašilo pokanje zunaj. Še sreča, da
Jutta nima tega strahu, tako so bili tudi mladički mirni. Settiju in Bei je
Mirko dajal vsake toliko časa Bachove kapljice, da sta lažje zdržala ta pritisk.
In takole potekajo dnevi pri Kaiserjevih, mladički rastejo, vsak dan se
domislijo česa novega. V novo leto 2010 so začeli gledati, rastejo jim nohtki, ki
jih je potrebno tudi kdaj postriči in popiliti, da drug drugega ne poškodujejo.
Kakcev je vedno več, treba jih je sproti odstranjevati, da ne hodijo po njih.
2
5. januarja so dobili prvi rižolino, dan dva kasneje prve namočene briketke.
Ko so prvič jedli rižolino, so bili beli kot mlinarji. Potrebno je bilo nabaviti
majceno krtačko, da jih lastnika po hranjenju sproti čistita, da so lepi in da se
lahko spoznajo med seboj.
Sobota, 16.1.2010
Male bučke so stare štiri tedne. Ko jih začneš crkljati, ne moreš stran. Ko se
mala kepica stiska k tebi in od ugodja zapira očke, ti postane pri srcu
neizmerno toplo. Tega občutka skoraj ni mogoče opisati. Sploh, če si kdaj že
imel bernija-kot mi, ki prej ni imel te sreče, da bi bil tako dolgo pri mamici in
svojih bratcih in sestricah. Veliko bi se namreč lahko kot mladiček do osmega,
devetega tedna – pri nekaterih boljših vzrediteljih jih imajo celo deset tednov
- še naučil od njih. In če so mladički lahko v dnevni sobi svojih vzrediteljev,
ki jih imajo tako vedno na očeh, se z njimi neprestano ukvarjajo, lahko tako
občutijo toplino od svojega prvega dne. Ni čudno potem, da so taki mladički
kasneje veliko bolj umirjeni, navajeni na veliko zvokov iz takega okolja in
gotovo si veliko mero socializacije prinesejo že od doma.
Zdaj se znajo že malo igrati z žogicami, drug drugega vlečejo za ušeska in
repke. Ko skoraj vsi že popadajo in zaspančkajo po hranjenju, se vedno še
najde kakšen ali kakšna, ki ne more takoj zaspati. Najprej sem malo igra s
kako žogico, vleče za kak konec rjuhe. Nato pa hodi od bratcev in sestric, tu
in tam kakšnega pocuka za uhelj, z glavico pobuta vanj: » Hej, a ti že spiš ? »
In ko vidi, da ne bo nič, se končno tudi sam stisne h kateremu in sladko
zaspančka. In potem lahko sediš ob strani in ne rabiš nobene TV. Gledaš, kako
dihajo, kako jih trese, ko sanjajo, kako se pretegujejo in nameščajo v druge
položaje kar med spancem.
V Jaschkota sem vedno bolj zaljubljena. Včasih zvečer kar ne morem zaspati,
ko razmišljam, kako bo, ko pride k nama z Milanom. Počasi bo potrebno
začeti pripravljati prostorček zanj, namestiti pasja vratica, prirediti del
stopnic za hojo po »podestu«, nabaviti odejice, na katerih bo spančkal. Eno za
v avto, drugo na teraso, pa še eno za dnevno sobo.
Hvala ti Doni, da si nama »namignil in dovolil«, da bo lahko Juttin Jascha
najin. Imela ga bova prav tako rada kot sva neizmerno imela rada tebe.
Veliko časa je moralo miniti, da sva sploh lahko začela razmišljati o novem
berniju. Tvoje slike še vedno visijo povsod kot prej, album s tvojimi slikicami
si ogledujejo najini vnučki Nika, Tomaž, Filip in kmalu se jim bo pridružila
tudi sedaj dvomesečna Neja.
Z Milanom že sanjava, kako veselje bo to za vnučke. Sanjava o vozičku, ki ga
bo vozil najin Jascha in bomo z njim nastopali na prireditvah po Sloveniji.
Na njem se bo lahko peljal tudi kak vnuček ali dva, ki ne bosta preveč težka,
hi hi.
Četrtek, 21.1.2010
Bernčki rastejo kot gobice po dežju, spreminjajo se iz tedna v teden tudi
vizualno. En dan pridobi na teži več ta, drugi dan drugi. Prelepi so, zdaj jih
3
tudi jaz že kar ločujem med sabo. Novi lastniki prihajajo na ogled in
izbiranje mladička, kar ni tako preprosto. Eden izstopa po eni stvari, drugi
po drugi. Kaj gledati, če recimo izbiraš razstavnega psa – sploh ni rečeno, da
bo to ta, ki ga imaš v mislih in v katerega se je zapičil tvoj pogled. Velikokrat
so v odraslosti to ravno tisti mladički, ki v začetku niso kazali nekih posebnih
elementov. Tako, da bo najbrže potrebno malo prisluhniti tudi intuiciji in
izbrati na ta način.
Sobota, 30.01.2010
Večer pred soboto je bil še zelo sproščen in nasmejali smo se od srca. Z
Dragico in Mirkotom smo uživali ob gledanju kepic, slikanju obeh njihovih
bernskih moških princev in odločanju kateremu so bolj v prid določene
lastnosti, če želiš kužka, ki bi lahko imel potomce. Toda ta sobotni dan bom
verjetno zelo težko pozabila. Treba se je bilo odločit, kateri Jaschko bo najin.
Prišla bo namreč tudi Andreja iz Velikih Brusnic pri Novem mestu gledat še
svojega Josha.
Z Milanom sva še v petek ponoči gledala in gledala slikice; ko si v mislih
izločil enega, ti je - vsaj meni - srce pokalo ob misli, da ne boš mogel imeti
drugega.
Bova še malo prespala in v soboto dopoldne rekla ta zadnjo. K sreči sva še
morala peljati staro corso k mehaniku in sva lahko odločitev prestavila za
par ur.
Toda čas se je neizbežno bližal. Dragica je klicala okrog 11. ure, ali sva se
odločila. Ne ve točno, kdaj pride Andreja in takrat mora vedeti.
Doma spet odpreva računalnik s slikicami, oba zreta v naju s prosečimi
očkami, kot bi hotela reči:« Vzemita mene!«. Take odločitve so pa nekaj
najtežjega, kar sem doživela ob bernčkih, razen njihovega odhoda med
zvezdice. Draga Andreja, kako dobro, da si bila na listi druga po vrsti in
dobila svojega lepotca Josha brez takih pretresov.
Jaz enostavno nisem zmogla odločitve, Milan je zbral vse svoje moči in z
nevidno pikico prednosti je zmagal Jaschek I, prvi bernček, ki se je rodil v
psarni Berner Kaiser.
Za kratek čas sem si oddahnila, zdaj je kar je.
Napisala sem Dragici naj »bolj« začno crkljati svojega prvega bernčka - kot
da jih že ne dovolj, hi hi. Napisala je, da tudi sama misli, da sva se odločila
prav.
Jaz pa globoko v sebi še vedno nisem mogla sprejeti dejstva, da je zdaj najin
samo eden.
In ko je po meilu prispela slikica na tehtnici sedečega bernčka, malo bolj
»mojega« že od njegovega rojstva, sem planila v jok. Zraven je bilo napisano
ime Josh. Ne, to ni Josh, Dragica, zmotila si se, to je moj Jaschek. Šele takrat
sem pričela dojemati »bolečo resnico«. Bilo mi je tako težko, kot da bi mi kdo
»umrl«, kot da enega ne bom videla nikoli več.
4
V odgovor nisem mogla Dragici napisati niti stavka, kaj stavka, še besedice
ne. Dragi moj Jaschko II ( Josch ) oprosti, in ne glej me tako žalostno. Že brez
tega mi je neizmerno hudo.
Nedelja, 31.1.2010
Ponoči je bilo malo spanca, neprestano sem blodila o svojem Jaschku. Solze so
tekle nehoteno, nisem si mogla pomagati. Oprosti Jaschko I, saj imam tudi
tebe že zdaj neizmerno rada, upam, da mi ne boš zameril tega.
Ura je 8.32 – zunaj pa prekrasna zimska idila. Kako preseči zdaj to žalost ? V
mislih se mi nenadoma prikaže naš Doni – zvezdica na nebu – in kima.
Gotovo kimaš in nama pritrjuješ, da sva se prav odločila, kajne Doni ?
Z zateklimi očmi se počasi spravim v kopalnico, Milan se prebuja in skuhal
bo kavico ob zajtrku.
Upam, da me bo ta krč nemoči spustil in bom kmalu spet lažje in sproščeno
zadihala. In spet napisala kaj bolj srčno veselega, saj nas velika večina tega
šele čaka.
In šele zdaj po dopoldanskem sprehodu me je spreletelo, kako hudo mora biti
šele Dragici in Mirkotu. Tudi onadva bosta verjetno morala zamenjati svojo
Jessico za drugo psičko, saj postaja dominanta do mamice Jutte in vprašanje,
kako bi se razumeli skupaj.
Onadva pa živita že od 19. decembra lani z vsemi sedmimi navihančki in ko
jih bo treba oddati bo po moje zelo zelo hudo…..
Popoldne sva jo okrog štirih popoldne že zopet mahala v cirkovške konce,
najbrž že slutite kam. Crkljat vendar našega Jascha.
Čeravno sem še dopoldne mislila, da ju še ne bom mogla pogledati tako hitro,
to ni izvedljivo, sploh ko prideš v Kaiserjevo hišo. Prvič, njihov večno topel
sprejem, potem prihitita Jutta in Seti, če je kaj v žepih za njiju, pri izhodu iz
dnevne sobe domovanje mladičkov, kjer te pričaka sedem zaspanih bučk. Te
najbrž razmišljajo: » A že spet obiski, ali kaj ??? Kdaj bo le tega konec ! Včeraj
jih je bila polna hiša popoldne in do pol desetih zvečer. Dobro, da sta danes
samo Hadlerja….Samo, ali nista bila tu v petek ? Kaj bosta zdaj tu že vsak
drugi dan? Bo pa kljub vsemu malo bolj umirjeno in ne bo toliko rok
neprestano segalo pa nas. Ne vemo, zakaj mami Jutta to sploh dopušča.
No, hvala bogu sta Hadlerja najprej sedla in spila nekaj za »gliste«, to je pri
naši hiši potrebno. Naš Mirko vedno reče, da skoči po nekaj za »razglistit«.
Pa saj mi »ziher« nimamo glist, če smo pa že morali jest neko »zobno pasto«, s
katero sta nas »nafutrala« Mirko in Dragica. Najbrž imajo to navado že od
prej, gotovo nismo mi vzrok za to…
5
Samo veste, zelo dolgo to ni trajalo. Smo že slišali, da so šepetali tam v dnevni
sobi: »Moramo jih še stehtat in poslikat za spletne strani. Ojej, če mi nismo
eni sirotli«.
Ampak bilo je pa fino preko dneva, bili smo danes kar dvakrat na izletu
zunaj. Odprejo se velika vrata in potem Dragica in Mirko rečeta: « Alo,
gremo zdaj paglavci mali !!! « In mi si ne damo dvakrat reči. Najprej po
strmini navzdol, mi smo že hitri, veš, in potem: » Jupiii, sneg !!!«. Pa se
kotalimo, prevračamo in zelo zelo smo srečni. Ampak kot že sami gotovo
veste, vse lepo vedno tako hitro mine, zato pa se toliko bolj veselimo takih
lepih trenutkov.
No, če vas zanima kako izgledamo, zdaj poznamo že celo naš spletni naslov,
pa si nas oglejte:
.berner-kaiser.com : rubrike DNEVNIK in MLADIČKI
Petek, 05.02.2010
Danes sta k Dragici prispela od Juttine vzrediteljice Karin iz Nemčije dva
ogromna paketa dekic za mladičke. Več kot dobrodošel razlog za ponovni
obisk Jaschkota pri Kaiserjih. Saj bova hitro ( šla sva ob 17.15 ), malo
poklepečemo, pocrkljava Jascha, plačava in vzameva dekice, pa greva. Ja, na
papirju, v živo pa to ni izvedljivo.
Juttice in Settija se komaj otepaš že pri vratih, včasih se je potrebno oprijeti
celo ograje, da te od silnega veselja, da spet prihaja obisk, ne zvrneta po
stopnicah. No in ko se malo umirimo, pregledamo in vzamemo tri dekice za
našega Jaschkota, gremo pogledat »otročičke«, ki so še lepo mirno spančkali.
Toda hitro jih je prebudil živžav okrog njih. »Seveda, zbudimo se, mami je
spet pripeljala obisk«, se pomenkujejo med seboj. In spet se male bučke
prerivajo, katera bo prva na vrsti za božanje in čohljanje.
Danes se nama po dolgem času ni mudilo, bil je petek, drugi dan ne rabiva v
službo.
Sreda, 10.02.2010
Čas mineva tako hitro, da ne moreš verjeti. V ponedeljek, 8. februarja, je Seti
praznoval svoj 9. /deveti/ rojstni dan, njegov bratec, naš Doni, pa je
zvezdica na nebu že dve leti in pol.
Še dobrih 14 dni in Jascha bo prišel v svoj novi dom. Zdaj naju že kar malo
pozna, rad prihiti na Milanov žvižg, ko prideva k njemu na obisk.
Včeraj so se prvič peljali v avtomobili, skupaj z mamico. Bili so prvič cepljeni
in baje so v veterinarski ambulanti prišli tam zaposleni pogledat male
kepice, ki so jim bile neznansko všeč. Dobili so vsak svojo knjižico in konec
tedna bodo lahko prišli prvič na obisk k Hadlerjevim v Lovrenc. Upamo, da
bo posijal še sonček in jim bo prvi izlet ostal v kar najlepšem spominu.
6
Dragica in Mirko imata nazaj svojo Jessico. Porednica se je ustrašila
poboljševalnice, s katero sta ji zagrozila, in je postala veliko bolj pridna. In
tako bo zdaj lahko ostala doma, frajerka.
Petek, 12.2.2010
Zelene uhice. Se vam kaj sanja zakaj? V uheljčke nam je stric Tona napisal
številke. Ne vsem enake, da ne bi mislili. Vsakemu svojo, prvo je dobil
Jaschko, ker je prišel na svet kot prvi bernček v psarni Berner Kaiser. Ostali
pa smo mu sledili. Jokcali seveda smo, kaj ne bi. Samo, videli smo, da smo bili
vsi na vrsti, nobenega ni izpustil. Nismo se imeli komu pritoževati. Videli
smo sicer Dragico, ki je komaj zadrževala solze. A kaj, saj ni mogla nič proti
takim »butastim« predpisom. Pa tudi Tona ne, on je pač opravil svoje delo.
Saj to je njegova služba, od nečesa mora tudi on živeti, pa naj mu bo. Saj smo
že pozabili. Najhujše je mimo.
Četrtek, 18.2.2010
Dnevi tečejo, še dober teden. Zame gospodar Milan že pripravlja podest, da
ne bom hodil veliko po stopnicah, hi hi Jutri gre v nabavo v Obi v Maribor,
mislim, da se bo znebil kar nekaj eurov. Čutim, da me ima že zdaj zelo rad,
zakaj bi drugače …..
Danes smo bili lahko zunaj tri ure, si misliš, kako veselje sta nam privoščila
Mirko in Dragica. Ampak zdajle pol sedmih zvečer smo pa prišli noter kot
pravi majceni pujski. Šefica se je križala, kako bo zdaj razčesala to blato iz
naših kožuhov…. Bo že, kaj pa sta nas pustila tako dolgo zunaj, hi hi
Danes sem jaz, Jascha, napisal takole pismo novim prijateljem v Ljubljano.
Drage Flora, Felice, Faria, Fina in Fancy
pošiljam Vam tople pozdrave iz Štajerske. Tudi vsem vašim petim bratcem.
Živjo Fellow, Faros, Finn, Flasch in Fly !!
Čas pri mami se nam izteka, kajne ? Treba bo navezati tudi prijateljske stike.
Začel sem razmišljati, ko vas takole gledam na Mojčinih spletnih straneh,
kake lepe male dame postajate. Vedno bolj ste mi všeč.
Skoraj prepričan sem, da se bomo videli kdaj tudi na našem dvorišču. Še prej
pa na kakih piknikih, da se v živo spoznamo, kajne? Ufff, bo še veselo.
Tudi vi fantje ste pravi korenjaki, da ne bo zamere. Ampak, saj veste, meni
so bolj všeč punce, gotovo že malo slutite zakaj, tako kot jaz….
Vaš novi prijatelj
Jascha Berner Kaiser
7
Tudi pri Mojci imajo mladičke / kar poglejte si jih na: -astra.si / pet krasnih
punc: Floro, Felice, Fario, Fino in Fancy. Te imajo še pet bratcev Fellow-a,
Faros-a, Finn-a, Flasch-a in Fly-a, pet velikih »raugosov«, upam, da bom tudi
z njimi lahko prijatelj. Toda punce me bolj zanimajo, saj gotovo veš dragi
bralec zakaj…Pa tudi nekje isti čas bomo morali od mame vsak v svoj novi
dom. Tako, da sem že zdaj malo navezal stike, prijatelje moraš menda tudi
imeti poleg brata in pet sester. Tako sem slišal, da so se pogovarjali ljudje pri
Dragici in Mirkotu. In jaz jim verjamem, saj so naši »pesjanarji« pametni
ljudje, ki nas imajo nadvse radi.
Eden izmed takih »raugosov« je v moji družini sestrica Jessy. To je šele ena
pokora, da bi jo videli. Zna edina izmed nas splezati čez ogrado in že lahko
smrklja spi v dnevni sobi. Mi pa kot v zaporu. »Ni pravice, ni pravice…!!!!«
Pa kaj hočemo, ona bo tu doma in mi moramo biti lepo tiho. Ko bomo pa mi
prišli vsak v svoj novi dom, bomo pa tam »špičili« vragolije.
Sobota, 20.02.2010
Ne boš verjel dragi bralec, kdo pa me je danes obiskal. Dva vnučka od moje
Jelke in Milana, triletni Tomaž in poldrugo leto star Filip. Seveda sta onadva
še malčka, ki sta se malo bala Jutte in Setija. Toda zame sta kljub temu
zbrala pogum in me malo pobožala po glavici, pa še slikali smo se skupaj z
babico, Dragico in njenim vnučkom Vidom za spomin. Tomažu sem dal
lubčka. In on že govori svoji mamici in atiju o meni, da bom lahko prišel na
obisk v Brežice in bom lahko spal pri njem. Kako dobro se je malo prikupit
ljudem, kaj pa je to stisnit enega lubčka.
Nedelja, 21.02.2010
No, in da ne bi bilo zamere, me je danes prišla pozdravit še Jelkina in
Milanova vnukica Nika. Ker sem že malo nagajiv, veš, pa se me je triletna
Nika vseeno malo bala. Saj ji ne bi nič naredil, ampak, če ji tega nisem mogel
dopovedati.
Še bolj se je bala Jutte in Bee iz Ljubljane, ki je bila tudi na obisku s svojo
Stanko in Mišotom. Ni še bila blizu tako zelo velikih kužkov, zato ju je raje
opazovala iz Kaiserjeve jedilnice.
Ampak, ko sta z babico Jelko odhajale, sta prišle še na dvorišče, kjer smo bili
v ograjenem prostoru – Mirko in Dragica sta imela polno obiskov in nas
nista upala pustiti samih na velikem dvorišču. Ker sem tokrat bil za ograjo,
se me Nikica ni več tako bala, počutila se je bolj varno in me je celo božala.
Sklenila sva tihi dogovor, da se bolj spoprijateljiva, ko pridem za stalno k
babici in dediju.
8
Torek, 23.2.2010
Hello, slišite drage moje sestrice in bratec !! Zdi se mi, da je zunaj parkiral
beli modus. Gotovo prihajata spet moja Jelka in Milan, jupiii. In spet se bomo
crkljali.
He he, a ste videli ? Čisto natančno sem ugotovil, zdaj že poznam njun glas,
način hoje in žvižg mojega Milana. Zdržita pa ne dolgo brez mene, se mi zdi.
Le da imam jaz to srečo, da sta doma samo 15 minut od tu.
V soboto se namreč poslovimo od našega doma in smo naredili še slikice vseh
nas sedmih Kaiserjevih bernčkov. Malo je sicer trajalo, da smo vsi gledali
Milana in njegov fotoaparat, ampak uspelo pa je le. Smo prav srčkani na
internetu. Dragica je poslala naše slikice še našim sorodnikom po mamičini
strani v Nemčijo in po atijevi v Avstrijo. Gotovo so se nas razveselili.
Pa fino je, da imamo » žlahto » še v drugih državah. Jilli odhaja v Novi Sad,
v Srbijo, v košarkaško družino baje. Tam jo že čaka malo starejši bernček od
nje, tako, da ji ne bo tako hudo. Jaz, Josh in štiri sestrice pa ostanemo v
Sloveniji. Baje se bomo zagotovo videli vsaj enkrat letno pri naših zlatih
vzrediteljih Dragici in Mirkotu in tega se že vsi veselimo.
Pa spet sem jaz tisti, ki bo imel Dragico in Mirkota, pa sestrico Jessico čisto
blizu. Res sem lahko srečen. Sem zadnjič prisluškoval, ko je Dragica rekla
Jelki, da moramo priti že v nedeljo na obisk, hi hi. V soboto bom odšel v novi
dom, v nedeljo pa že spet kar nazaj na obisk. Mogoče pa bodo prišli oni k
meni, saj bom imel na voljo veliko dvorišče in teraso. Pa bom lahko spet
zlezel v toplo naročje k Dragici in Mirkotu, pa z Jessi se bova malo lovila. Pa
še mamica bo poleg, jupiii.
Sreda, 24.02.2010
Danes je moral naš devetletni stric Seti, ki smo mu mi mali bernčki kar
prevečkrat dvignili »kislino« s svojimi norčijami in razigranostjo, na
transfuzijo krvi. Saj ne, da nas ne bi imel rad, ampak leta in bolezen naredijo
svoje. Saj zdaj nam je malo žal, ampak če si pa samo enkrat mlad. Seti je
seveda star »premeteni lisjak«, ki se je znal umakniti pred nami na varno.
Čeprav je kri tekla zelo dolgo, kapljica po kapljico, se je junaško držal. Kri mu
je daroval Baštevčev Luks – nemški ovčar, s katerim bosta odslej še večja
prijatelja.
Jelka je prišla okrog dvanajste ure pogledat, kaj počnemo. Mi smo bili seveda
pridni, ampak smo se je kljub vsemu zelo razveselili, posebej še jaz. Seveda,
papica bo ziher, pa še na veliko dvorišče nas morebiti spusti. Res je bilo
natančno tako. Mama Jutta si je z drevesa odtrgala veliko vejo in mi smo se
lahko z njo cufali zanjo. Sijal je sonček, vreme je bilo prijetno toplo – okrog 13
stopinj, tako je rekla Jelka in mi smo noreli od veselja. Siti smo bili, polulali
in pokakali smo se. Pravzaprav nam je manjkala samo še zabava.
Potem pa smo morali spet v ogrado, tokrat zadovoljni in siti, in lepo pridno
čakat Dragico in Mirkota.
9
Seti se je zvečer počutil zelo dobro, bil je dobro razpoložen in je spet po svoji
stari navadi »fehtal« za hrano. Dragici in Mirkotu je odleglo, vsaj za nekaj
časa bo Setko morebiti le boljši.
Četrtek, 25.2.2010
Halo, a veš, kaj se je zgodilo danes zjutraj? Dragica nama z Joschom ni dala
papice. Vsi drugi so jo pa dobili. Od užaljenosti sem jo mahnil drugam in
ugotavljal, kaj pri vragu sem naredil narobe, da si je nisem zaslužil. Pa
dobro, če že jaz, kaj bi lahko ušpičil takega ta priden Josch ?
Ja, kar hitro sem ugotovil, kam pes taco moli. Dragica je okrog pol desete ure
zbasala v Mirkotov avto: Setija, mene, Joscha in eno sestrico. Uj, a gremo na
izlet ? Zakaj samo mi štirje, ostali pa morajo biti doma?
Uaaaa, že vidim, da gremo proti Ptuju. Torej se gremo spet kazat v
veterinarsko bolnico dr. Senčarja. Mogoče so klicali Dragico, naj nas spet
pripelje pokazat, preden odidemo vsak v svoj dom. Spet ni logike, zakaj samo
mi trije mali bernčki in en veliki.
Ja ja, hitro se ugotovil, da ne bo vse tako nedolžno, kot je kazalo na prvi
pogled. Mene in Joscha so odnesli najprej na pregled k zdravniku, nato pa v
operacijsko dvorano. Nisva se mogla izmuzniti, potrebno je bilo stisniti zobe
in prestati, kar je bilo določeno. Še dobro, da sva med tem, ko je dr. Senčar
šaril po naju, lahko spala. Ampak najhuje je bilo šele doma. Nisva smela niti
pogledati proti svoji cikcak okrasni poti po trebuščku, ko je že Dragica
povzdignila glas. Ko je za trenutek pogledala stran, si je Josch že odstranil
nalepko in pogledal, kako izgleda delo doktorja. Sam nisem dosti zaostajal za
njim in tako sva zdaj brez zašćitnih etiket, hi hi.
Se že kar bojiva noči, ziher bo Dragica z enim očesom gledala na naju, ki
bova gotovo morala spati v dnevni sobi poleg nje.
Ampak, nekaj veselega pa se je popoldne le zgodilo. Šli smo na izlet. In veste
kam? Na moj novi dom v Lovrenc. Uff, kako sem bil ponosen, ko sem si
ogledoval svoje novo dvorišče in se hvalil pred sestricami in bratom. Več kot
dovolj bo prostora zame. Milan še ustvarja moj podest, potrebna je samo še
ograja, da ne padem, ko bom hodil na teraso in iz nje. Pravzaprav sva bila
kar dobra z Joschom, glede na to, da sva bila še dopoldne pod narkozo.
Posebej Josch je dirkal, da so ga komaj lovili.
Obisk je hitro minil in morali smo nazaj.
Zvečer bosta moja Milan in Jelka prišla še k Mirkotu na izposojo žičnate
ograje, da ne bom mogel k sosedom na obisk, pa tudi poštarja ne bom grabil
za hlače.
10
Sobota, 27.2.2010 – odhod
LJUBA MOJA DRAGICA IN PREDRAGI MIRKO, HVALA ZA VSE,
HVALA, DA STA TAKO LEPO SKRBELA ZAME, ME IMELA IN ME
BOSTA IMELA RADA ŠE VNAPREJ….
Če ne bom zdržal, že pridem jutri spet malo na obisk. Vidva pa me prosim,
skupaj s sestrico Jessi, mamico Jutto in stricem Setijem , obiščita čimvečkrat.
Vajin
Jascha
DOMA
Takole, zdaj pa sem končno d o m a.
Prvi dan se je dobro iztekel. Pričakala sta me Nika in Neja z mamico Petro,
Tomaž in Filip z mamico Matejo in atijem Markom sta prišla malo kasneje. Z
vsemi se dobro razumem, malo pa bo še trajalo veš, da se bomo navadili.
Prvi dnevi so minili mirno in počasi sem se navajal na novi red in Milana
ter Jelko.
Četrtek, 05.03.2010
Zjutraj smo šli zgodaj za Maribor, jaz v laboratorij in potem še k zdravnici.
Do tu naju je spremljal Milan. Kasneje pa sva se še sama z Jaschem vozila
okrog: potrdit zdravstveno knjižico, pa na bankomat, v dve trgovini, pa k
Dragici na občino, kjer ga je vse občudovalo, tega našega Jascha. Takole, pa
sva lepo vse uredila. Bil je priden ko bubica. Ko sem ga doma dala na
dvorišče, sem mislila, da bo šibal na teraso. Pa ne, najprej se je polulal. Ga
kličem, no te pa pridi zdaj. Ne, jaz bom še kakal, če sem že zunaj. Krotika
pametna.
No, pol sva popila malo toplega mleka in snedla še kos banane, da bo lažje
počakal do enajstih na kosilo, hi hi.
11
Saj ne morem verjeti, da imamo tak pridnega kužota. Zdaj sem si jaz
privoščila zajtrk in kavico. on pa nori na terasi , gloda kost in si jo meče, pa
igračke nosi sem in tja.....zlatek moj je.
V dnevni pa tako kot bomba, od zjutraj še vsi njegovi prebrani in neprebrani
časopisi raztrgani na koščke, hi hi, kaj jaz morem, če novinarji pišejo same
take, ki mu niso všeč…
Pa veš ljubi moj bralec, da imam energije več kot prej ko ga še ni bilo doma.,
tega najinega zlatega bučkota Čeravno se mi spi, ampak, ko se pride to
cartat in me tak gleda točno v oči ter se stiska in ko božaš ta mehki kožuhec,
to je namesto vsakega dohtarja.
Nedelja, 07.03.2010
Ponovno smo šli k mamici Jutti, sestrici Jessi in Julii in seveda Setiju. Stara
sablja noče več jesti, pa četudi mu Dragica in Mirko ponudita njegove
najljubše jedi. Mislim, da njegove brleča lučka počasi ugaša.
Še nama z Milanom je tako težko, ko gledaš nekdaj krepkega bernčka brez
energije, apetita, bolj kot ne apatičnega.
Občutek imam, kot da sva se z današnjim božanjem poslavljala.
Ponedeljek, 08.03.2010
Okrog desetih sva bila na obisku pri mojih na domačiji, nekaj deset metrov
stran od nas. Brat Branko ga še ni videl, pa sva ga šla pozdravit. Joj, kak mu
je bil všeč. Pol je prišel še mož od sestre Majde, Vinko, in vse delavke in on se
je tako modro držal, hi hi Pa vsi so ga lahko božali.
Videl je še velike stroje in delavce, ki so kopali ravno pred dvoriščem za
elektriko. No, spet je spoznal nekaj novega...
Vinko ga je potem dvignil in odnesel še gor po stopnicah k mami. Pa Tina Majdina hčerka - je bila doma, se ga ni mogla nagledat. Še mama ga je božala
in čohljala. Ker sva ga z Vinkotom, predno sva šla gor, zunaj pozabila dat
lulat, se jim je pa še malo polulal v dnevni sobi, da bojo imeli spomin nanj, hi
hi
Pupa - njihova pudlica - sicer ni skakala od veselja, ker je prišel na njen
teritorij, ampak sta se kar lepo zmenila. Potem si je našel prostor pod mizo in
pred odhodom smo ga morali zbezat ven, da ga je lahko Vinko nesel spet dol,
hi hi
Nato pa je nazaj grede moj Jaschko že kar lepo šel poleg na vrvici.
Zdaj pa že vleče dreto. Suh je, sit je....
Naš – seveda Kaiserjev - Seti, Donijev bratec, se je danes popoldne poslovil
na Dragičinih rokah. Zelo me je pretresla ta Dragičina novica, točno en
12
mesec po njegovem devetem rojstnem dnevu. Gotovo sta z Donijem zdaj že
skupaj in obujata spomine na vsa čudovito lepa doživetja, ki smo jih smeli
užiti skupaj.
Zakaj odhodi naših bernčkov tako zelo bolijo…… Ker jih imamo neizmerno
radi, vsakega zase in na svoj način.
Jascha je imel danes II. redno cepljenje in odvzem šivov po operaciji pruha.
Dobro se je držal, pa tudi dr. Senčarju je bil nadvse všeč naš dečko. Ker mu je
ta mrzli severni veter povzročil rahlo vnetje očk, smo morali kupiti še
Bivacyn.
No, in potem smo šli še v to slavno Qulandijo na Ptuju, ki jo opevajo že ptički,
da vanjo smejo kužki. In mi smo šli kupit prvo zobno ščetko za Jascha v Zoo
trgovino.
Milan je potem šel v Interšpar po nakupih živil, tja pa kužki vsekakor ne
sodijo. Zato sva midva šla najprej v dvigalo. Najbolj zanimivo v njem mu je
bilo ogledalo, kako se je smrkavec ogledoval v njem. Potem sva izstopila in
zagledal je otroke na igralih. Celo večnost je sedel in jih opazoval, oni pa
njega. Nato sva naredila krog in si ogledovala izložbe, vmes so se ustavljali
radovedneži in ga občudovali. Skozi šipo sva dol v Interšparu zagledala
Milana, ki je izbiral sadje in ga poklicala. Najprej mu ni bilo jasno, kdo ga
kliče in od kod prihaja glas. Potem mu je nenadoma kliknilo, da je pogledal
gor, se nama nasmehnil in pomahal.
Tudi dol sva se peljala z dvigalom in se nato namenila še ven lulat. Vendar
naju je na vsakih nekaj metrov kdo ustavil , ki ga je kaj zanimalo o njem. En
mlad par je prosil, če ga lahko poboža. Seveda, zakaj pa ne. In najprej je
počepnil fant, nato dekle, nato še jaz na eno koleno in smo sredi avle v
Qulandiji čepeli okrog njega in se pogovarjali. Zanimalo ju je vse in zelo jima
je bil všeč, ker je bil tako umirjen.
Ko sva se zunaj lepo polulala na travici, ki hvala bogu še ni preveč lepa, sva
pred Qulandijo počakala še Milana. Tudi tu ni mogel skoraj nihče mimo, ne
da bi se vsaj ozrl. Veliko ljudi je ponudilo besedo. Ljudje, ki težko navezujejo
stike z drugimi, bi si vsekakor morali omisliti pasjega prijatelja.
Še nikoli nisem doživela, da bi kaki starejši ženski bil tako iskreno všeč taki
mali kuža. Bila je skupaj z mlajšo spremljevalko, ki je na koncu prosila, če ga
lahko slika in pokaže doma svojim otrokom. Zelo sta se zahvaljevali, da smo
lahko poklepetali.
Nato smo med potjo domov morali še na bencinsko črpalko in po kislo zelje.
Saj smo zdaj že trije, ki ga jemo. Tudi Jaschotu je postalo všeč.
Ampak revčka je tako izmučilo današnje popoldne, da je ob sedmih bil že tako
lačen, da je to pokazal z nepremičnim sedenjem v kuhinji in gledanjem v
svojo posodico. No, pa mi je kliknilo, da bo to mogoče lakota. In še res je bila,
13
pojedel je s slastjo suhe briketke, ki jih drugače še nekaj časa ovohava in čaka,
če pride še kaj nanje.
Potem smo s kamilicami oprali očke, zbrisali do suhega in namazali z
Bivacynom. Bil je zelo priden, sploh se ni branil. Zdaj že dolgo lepo mirno
»panča«, zbuditi ga bo potrebno le še okrog pol enajstih, da bo šel še lulat.
Sreda, 10. 3. in Četrtek, 11.03.2010
Sneg……25-30 cm…… …jupiiii, kako je dober. Le Milan in Jelka mi ga ne
pustita jest. Al se bojita, da dobim angino ali kaj ? Pa toliko nekih čudnih, ne
vsak dan uporabljanih besed še nisem slišal pri tej hiši, kot ta dva dni. Sem
imel občutek, da je imela Jelka vedno rada sneg !!! Sem prepričan, da je
vedno govorila o tem, da ga ima rada. In le zakaj zdaj naenkrat več ne ??
Četrtek, 25.03.2010
Haj, moji Jelki zmankuje časa za vse poleg mene. Še pisat nima več časa, ker
zvečer kar pade in zaspi. Tako kot jaz.
Pa kaj ne bomo utrujeni. Non stop smo na terenu in jaz v prtljažniku
modusa. V soboto smo pospremili na Barje pri Ljubljani Julie, ki je
odpotovala v svoj novi dom v Novi Sad. Potem smo šli k Mišotu in Stanki na
kosilo, potem na sprehod in končno še na skupščino SKBPP. To je klub,
katerega člana sta tudi moja lastnika.
S Tomažem sva že prava prijatelja, Filip mi že kar daje kak priboljšek v usta
in jemlje iz njih, le Nikica se me še malček boji. Pa bom tudi to uredil, ne bom
je niti enkrat več uščipnil . Saj je pravzaprav še sploh nisem, le za njo hodim,
pa še to je preveč zanjo. Če samo lepo ležim, potem je mirna, ko vstanem, tudi
ona hitro skoči na kavč ali stol.
Včeraj sem dobil pikeca za steklino in čip, če me slučajno Jelka in Milan
izgubita na Cresu, kamor potujemo čez en mesec. To bo moj prvi dopust na
morju. Ker se veselita moja lastnika, sem tudi jaz že zelo nestrpen. Spoznal
bom baje veliko novih malih prijateljev, pa tudi velikih mrcin naše pasme, pa
še kakšne najbrž,
Ko je Jelka povedala vćeraj mojemu dr. Senčarju, da večkrat pojem svoj
kakec, sploh ko me ne vidijo, sem kar malo gledal v tla. Pa je rekel zdravnik,
da me bo to minilo in naj se ne sekirajo preveč. Pa da tudi debel nisem
preveč, naj kar tako lepo papcam naprej. No vidiš Jelka, sem ti rekel, da si
mi začela dajat premalo. Jutri hočem svoje velike porcije nazaj,
Ker smo obiskali Qulandijo v Ptuju, sem se spet lahko peljal z dvigalom. Pa
malo smo naredili obhod trgovin. Ne vem, kaj smo se tako dolgo obirali,
ampak nisem mogel več držati in sem se »nakidal« kar na sredi promenade
med trgovinami. Uf, sem hitro ugotovil, da ni bilo najbolj primerno. Pa kaj
sem hotel, kaj pa me vlačijo na oglede trgovin z oblekami in čevlji. Vse kar
14
jaz rabim, je v pritličju v trgovini Zootic. No, saj tam je Milan kupil
priboljške za učenje. Bom videl doma, kaj ima spet za bregom ta moj Milan.
Ziher bom moral spet poslušat, če bom hotel kaj iz tiste škatlice.
Ja, pa še pasek za okrog vratu je nabavil. Konec je mojega obiranja, ko je
treba nazaj v hišo. Milan se je odločil, da me ne bo več prosil, ampak bo on
rekel, kdaj moram noter. Tako, vsega lušnega je enkrat konec. No, pa saj to
sem itak že slišal, ko je Branka Hobičeva na predavanju 22. marca v
Mariboru govorila o tem, saj sva bila s Kaiserjevo Jessi poleg. In sem vedel,
da bo neizogibno prišlo in je že, še preden sem mislil. Da mora ta moja Jelka
tudi čisto o vsem poročati Milanu. Včasih bi lahko bila tudi malo tiho.
Nedelja , 11.04.2010
Ojej, da je že pol aprila skoraj za nami ? Torej še vam sploh nisem povedal, da
hodim že v šolo ?? Joj, sva z Jelko v zaostanku s pisanjem. Veš kaj Jelka,
morala boš nehati igrati tiste svoje računalniške igrice in se posvetiti
resnemu delu !!!! V šolo z mano hodita tudi sestrici Jessi in Jacky, pa polno
drugih pasjih prijateljev je tudi tam. Eni so tako majceni, da še jaz skoraj
stopim nanje, pa sem star še ne štiri mesece.
Lušno je v šoli, to že moram reči. Najprej se z Jessi, se namreč v enem avtu
peljemo v Maribor in nazaj, tja grede pošteno zravsava. Energije nama ne
zmanjka. Tam pa se krepko utrudiva in nazaj grede se Jelka, Dragica in
Milan med pogovorom celo slišijo. Tovarišica je Dragico in mojega Milana že
kar nekaj naučila, pa tudi naju z Jessi se je nekaj » že prijelo«.
Jaz že sedem, dam tačko, znam dati prostor, velikokrat se usmilim Milana in
Jelke in pridem, ko me kličeta. Vidim, da se trudita in jima rad naredim
malo veselja. Imata vseeno veliko potrpljenja in tudi stroškov z menoj, veste.
Tako so torej četrtki namenjeni izključno šoli in postanku pri Kaiserjevih, ko
pridemo nazaj. Mirko mora imeti vedno pripravljen kak »pir« ali kaj za
»gliste«. Ta navada jim je kar ostala že od mojih najnežnejših dni, ko sta bila
tam skoraj vsaki drugi dan.
Joj, še nekaj važnega sem skoraj izpustil.
V petek, 09.04.2010
Smo bili Milan, Jelka, Nikica in jaz v Novem mestu. Šli smo v vrtec, kamor
hodita Tomaž in Filip. Al smo presenetili Tomaža in njegove prijatelje. Nič ni
vedel, da pridemo. To je bilo veselje, vsi otroci so me bili neizmerno veseli.
Jelka jim je dala moje piškotke na rokice in jaz sem bil strašno vesel teh
priboljškov. Navadno jih dobim samo, če kaj pridno naredim. Tu pa so mi jih
nekje triletni ( ali še manj ) malčki delili zastonj. Ena punčka mi je, ne boste
verjeli, v pokrovčku ene od igračk prinesla vodo. Kako je taka malčica le
vedela, da sem žejen, saj nihče ni govoril o vodi. Še tovarišice so bile zelo zelo
vesele in presenečene.
15
Ja, prelep dan smo preživeli s Niko, Tomažem in Filipom.
Otroci v vrtcu so morali spančkat, mi pa smo nadaljevali svoje potepanje na
igralih v Novem mestu. Mateja je vedela, kje je senčka in nas peljala tja, da
je tudi meni bilo prijetno med njimi. Skoraj ura in pol je hitro minila in šli
smo po Markota v službo.
Potem pa se je naš izlet nadaljeval s potjo v Brežice, kjer sta Tomažin Filip
doma. Čisto blizu imajo sedaj igrišče, v kratkem pa dobijo baje še igrala. Na
igrišču smo se podili za žogo, dokler ni bilo kosila. Milan me je odnesel po
stopnicah v stanovanje. Tu sem bil prvič in seveda sem si moral prostore
najprej temeljito pogledati, predno sem se odločil, da bom počival na ploščicah
med kuhinjo in shrambo.
Po kosilu, malem odmoru za kavico in prijetnem klepetu, smo se podali še na
sprehod. Otroci in jaz smo nadvse uživali. Jaz sploh, ker sem jim s svojim
ostrimi zobki prepiknil kar dve žogi. Pa jih nisem dobil po riti, so mi oprostili
in jih imam zato še bolj rad.
Za igro na igrišču sta torej ostali samo dve žogi. Zdaj sem raje ležal v senčki
ob skodeli z vodo, sicer pa sta ti dve žogi k sreči bili iz boljšega materiala in
ju itak ne bi mogel uničiti, zato se tudi trudil nisem več.
Za konec nam je Mateja spekla »raztrgane« palaćinke. Perfektna stvar, vam
rečem. Ni čudno, da jih ima Niki tako rada. Še meni so jih dali poskusiti,
čeravno so bile malo potrošene s sladkorjem. Saj nisem vsak dan na tako
lepem izletu. Jedli smo jih kar na klopci pred stanovanjem in uživali še
zadnje skupne trenutke.
Kmalu smo se odpravili namreč na pot proti domu. Do tja smo rabili uro in
pol, Nikico in mene je od utrujenosti hitro zmanjkalo. Pot je zato hitro
minila in noč doma sem prespal prijetno utrujen.
Sobota, 10.4.2010
Da v soboto ne bi bili doma, je poskrbela Jolly z Natašo in Brankom iz Radeč,
ki je prišla na obisk k Dragici in Mirkotu.
Na noben način nismo smeli zamuditi tega obiska, saj Jollyke nisem videl že,
odkar smo odšli od doma. Tudi ona je že zrastla v pravo pasjo lepotičko, zelo
podobno Jessi. Podili smo se po dvorišču in si nagajali. Na koncu smo bili od
kopanja lukenj umazani kot pujsi.
Pridružila sta se nam še Peter in Milka, naša bernska prijatelja iz pohorskih
koncev, ki pa svoje Ade nista imela s seboj. Bomo pa jo videli čez štirinajst
dni na dopustu na Cresu, kamor gremo vsi. Tega se vsi že nadvse veselimo.
Sreda, 19.5.2010
Ojej, oprostite, gotovo ste se spraševali, kje le hodi ta Jascha, da ni nobenega
glasu od njega.
Danes imam točno pet mesecev. Še sam skoraj ne morem verjeti, da je to res.
Več kot en mesec je že od tega, kar sem se vam nazadnje javil. Velikokrat sem
16
že dregnil to mojo Jelko, pa daj napiši že nekaj. Ampak ta čas, pravijo vsi, z
njo vred. Kaj čas, če pa meni tako počasi mineva dopoldne, ko sem sam. To
že ne bo povsem držalo.
Ampak dobro, zdaj sem spet tu, da vam malo poročam o novostih.
Gotovo se že slišali, saj o tem že ptički na vejah čivkajo, kako zelo lepo smo se
imeli na Cresu. Štiri mesece sem imel, pa sem bil že prvič na morju, si lahko
mislite. Bilo je še pet drugih enako mladih prijateljev, dve moji sestrici Jessi
in Jolly, ter dva fejst fanta Fellow in Faros ter zelo prikupna deklica Faria.
Zadnji trije – sedem iz njihovega legla jih je sicer manjkalo - so bili od
malega grosupeljske srajce, zdaj pa so razen Fellowa že vsak na svojem
novem domu.
Veš, da smo se peljali z ladjo v prelepo mestece Valun in nato še na piknik v
krasen zaliv, tega pa res nisem pričakoval. Ležal sem tik ob ograji in kukal
ven v morske valove, od koder so med vožnjo škropile drobne kapljice in me
prijetno hladile. O kaki morski bolezni ni bilo sledu pri nobenem.
Po Velem Lošinju smo se sprehajali, lastniki so si privoščili kak »pir«, kot
rečejo ali pa kako kavico.
Pa z vsemi sem se dobro razumel, le daljši sprehodi mi niso najbolj dišali. Jaz
sicer vem zakaj ne, vrvica mi je šla na živce. Joj, kako težko prenašam ta
štrik okrog vratu. Najlepše je na domačem dvorišču, kjer sem osvobojen tega
»sranja«. Saj zdaj že vem, da če hočem kam, moram to imeti pa pika.
Saj bi me bila Milan in Jelka gotovo pustila bolj prostega, ampak vse načrte
nam je pokvarila nepričakovana »sračkalica«, še preden smo šli na Cres. In
tako sta se bala, da ne bi še kaj dodatnega pojedel, ker mi vse tako diši. Ne
vem sicer, zakaj naši lastniki ne morejo razumeti, da nam, njihovim pasjim
prijateljem, dišijo njim tudi najbolj smrdljive stvari. Kdo bi vedno razumel
ljudi!
Veš, zdaj se moj Milan uči, kako mene učiti, da bi na razstavi hodil kot
maneken. Ne vem sicer, zakaj le vse te štose, hodim kot hodim in pika. Pa
spet ta štrik okrog vratu. Ja, malo se bom že moral vdati usodi, ker to zna
biti prav prijeten izlet na morje, v Lucijo pri Portorožu. Če bi lastnika preveč
razkuril, bom nazadnje ostal še doma, to pa tudi ne bi rad, da bi moja dva
sama »lazila« na izlete.
In pa piknika se šele veselim. To bo pa 6. junija, gotovo bo lepa nedelja, da se
bom lahko igral s prijatelji in videl tudi tiste, ki jih že dolgo nisem ali pa jih
sploh še nisem.
Bom poročal, kako bo. Sploh pa vam bom lepo opisal svoj prvi enotedenski
dopust na Cresu, kamor gremo sami trije 19. junija in nato še konec junija
skupno srečanje z bratcem in sestricami na mojem rojstnem domu v
Jablanah. Pri Mirkotu in Dragici, mami Jutti in sestrici Jessi, jupiii. Tega se
pa še sploh neizmerno veselim, ker tam pa sem itak kot doma. Ko pridemo
17
na obisk, jo velikokrat kar sam popiham na oglede na teraso in v dnevno
sobo. Ne vem sicer, zakaj pričakujem, da je pri njih kaj novega v dveh, treh
dneh ali pa maksimalno kak teden, odkar sem bil nazadnje tam.
Petek, 21.5.2010
Jej, skoraj sem vam pozabil napisati, kako pozabljiva in v letih sta že moja
Jelka in Milan.
Bilo je nekega dne. Kot vedno, ko sem dopoldne neštetokrat poizkusil trkati
po vratih, da ugotovim, če je Jelka že doma iz službe, sem tudi tokrat že hitro
po njunem odhodu v službo naredil isto.
In lej ga zlomka, vrata so se nenadoma odprla. Oj, Jelka, kaj imaš spet
bolniško ali dopust ???? Haj hoj, kje si ???? Najbrž še spančka. Pregledam vse
prostore, nikjer nikogar. Mogoče je šla po pošto, bom še malo pridno počakal
na hodniku. Čakam in čakam, od nikoder nikogar. Ja, pa kaj je to danes ???
To pa se še ni zgodilo.
Previdno pokukam v spalnico. Postelja postlana, torej … le kaj se dogaja ? Ja
nič, bom pa previdno zlezel na lepo rdečo odejo in malo zadremal. Z enim
ušesom moram pa prisluškovati, ker na postelji pa me ne smeta dobiti…Ni
jima preveč všeč. Pa saj danes pa sem čist, nisem kopal lukenj na dvorišču. Še
sreča, da se jih nisem lotil v tem dežju. Si prestavljaš, kake barve bi bila rdeča
odeja na postelji ??? Jaz si ne, najbrž bi me pošteno »potegnila za ušesa«.
In sem lepo na mehkem dremal celo dopoldne, zunaj je tako prijetno
deževalo…ups, se mi zdi, da slišim modusa ??? Jej, Jaschko, zbaši se brž dol in
lepo nedolžno sedi na hodniku.
Jelka prihaja, počasi in prisluškuje na hodniku, kjer se zgoraj že slišijo moji
glasni pozdravi. Nekako ji ni jasno, da se slišijo tako blizu. Ko stopi na
zgornji hodnik, nemo in začudeno obstoji. Jaschi, kaj je Milan že doma ? Se mi
je skril, kaj? Nič ne vem za Milana, jaz ga nisem videl. Pa ga gre klicat po
mobitelu, trapa.
Tudi on ne more k sebi. Kako doma, če sem pa v službi, saj pa veš. Ja, kako, če
je pa Jascha na hodniku. Kaj nisi zaprl vrat na teraso, ko sva odhajala ??
Na noben način mu ni kliknilo, da postaja star in pozabljiv. Ja, draga Milan
in Jelka, dobro, da imata mene, da vama čuvam to imetje, ki ga imamo zdaj
skupaj. Še dobro, da nismo kaki milijonarji….
Samo, me pa Jelka od takrat vedno in povsod pohvali, kako priden da sem.
Nič in to res popolnoma ničesar se tistega dne nisem dotaknil v stanovanju.
Pa so bile na razpolago Milanove kreme, pa njegova očala, pa perilo je bilo
za zlikat, pa umazane gate in zokni niso bili pospravljeni na svoje mesto.
Lahko bi si vzel po mili volji, ampak nisem…..Rajši na hitro zmaknem kaj
takrat, ko sta doma, saj je takrat bolj zanimivo, ko šibata za menoj in se
malo lovimo. Ampak saj jima dam nazaj, kaj hočem z mobitelom, če nimam
18
vnešenih pasjih prijateljev, na očalih ni moje dioptrije. Kolena me še ne
bolijo, naj se zaenkrat kar Milan masira s temi kremami.
Sobota in nedelja, 29. in 30.5.2010
Na razstavi v Portorožu je bilo super. Tisti, ki si me je ogledal od nog do
glave, je bil doma iz Poljske. Torej ni poznal mene, ne Milana in Jelke, pa
tudi Kaiserjev ne, se mi zdi.
Tako si domišljam, da je svojo oceno, kakšen da sem, dal pošteno in iz srca.
Rekel je, da sem krasen kuža in da se naj se vsem pokažem še v nekem
»defileju » po razstavi. In sem se.
Tudi Jessi je dobila podobno oceno kot jaz, super je bila ocenjena tudi mami
Jutta tako v soboto kot tudi v nedeljo.
Sicer pa oceno lahko dopolni Andrejino pisemce z dne 29.6.2010, ki se nas je
vseh treh : mene, Jelke in Milana toplo dotaknilo:
»Me je pa skoraj do joka spravil del, kjer govoriš o odločanju, katerega kužka bi
vzeli. Ja, če si pred tako dilemo, mora biti res težko. Sem bila zadovoljna, da meni ni
bilo treba izbirati in da sta z Milanom opravila izbiro namesto mene. Sicer pa,
katerikoli bi bil, vsi so tako lepi, da pri kakršnikoli izbiri pomote ne bi moglo biti.
Ker smo pa v žlahti, je itak Josch malo vaš, Jascha pa malo naš, kakor tudi vsi ostali.
Pa zadnjič, ko je Jascha na razstavi bil tako uspešen, smo bili pri nas prav ponosni,
ker se nam je zdelo, da je to tudi naša zmaga. Jascha je pa itak prvi Kaiser in je kar
prav, da je vajin, pa še paše vama popolnoma. Res je specialen. Pravi medo. Mene
vedno spravi v smeh, ko ga vidim. Lep, hkrati pa tako štosen, pa ne morem se
načuditi njegovim šapam, medvedkovi glavici (zdaj je že kar fajn glava – verjetno
večja od moje), temu milemu pogledu... Hkrati pa je v tej (mogočni) pojavi veliko
dobrotljivosti (se vidi po učkih in drži). Prav posrečen je. Luštni so. Res je dobro, da
jih imamo«.
Pravzaprav sem slišal Milana govoriti, da sem ga lepo presenetil, ker nisem
stal kot vkopan . Bal se je, da se ne bom premaknil z mesta.
Hi hi, ampak jaz sem prisluškoval, da gremo potem še v Umag in bom tam
lahko spal z mamico in sestrico Jessi. Torej veš, da ne bom stal na mestu.
Preživeli smo dva prelepa dneva, v nedeljo popoldne smo se ustavili še v
Izoli, jasno je, da lačni pa res ne moremo domov.
Nedelja, 06.06.2010
Na Polževem se je to nedeljo zbrala bernska družina iz cele Slovenije.
Spoznal sem veliko novih prijateljev, videl sem spet Joscha, Joliy in Jessi ter
mamico Jutto. Imeli smo celo dva mlada muzikanta, ki sta nam predstavila,
kaj pri svojih letih že znata.
Lastniki so dobro jedli in pili, mi pa smo se podili po prijetno mehki travi ter
tu in tam malo »pošpegali«, kje so gospodarji.
19
Prišla je tudi Karmen Zahariaš, ki bi nas rada nekaj naučila do razstave v
septembru. Nekaj smo poskušali, za začetek je rekla, da smo kar imenitni, da
bomo pa morali še pridno vaditi. Seveda, smo se strinjali, samo, da danes ni
trebalo več poslušati.
No, in potem je bil še hec. Prinesla je naša predsednica Mojca pokazat
prelepe pokale in jih obljubila tistima dvema / psu in lastniku / , ki bosta
prva »prišibala« do lipe. Ja, seveda, mi smo počakali čisto pri drugih
lastnikih., saj vsi niso tekmovali.
Tisti, ki so se v igro vključili, so morali čisto na drugo stran in ko je vodja igre
rekla zdaj, so se vsi spustili v dir.
Joj, je bil moj Milan počasen, ni se mu ljubilo teči. Sem kar vedel, da pri nas –
v naši vitrini - pokala ne bo. Pa tako lep je bil in Jelka ga je že videla pri nas
doma.
Ampak iz te moke ni bilo kruha. Milan me je sicer našel v tisti gužvi, toda
prišla sva ravno do prvega gabra / ne pa do ciljne lipe / in Milan se je
naslonil nanj in kričal: »Prva sva, prva, ju hu hu.« Ja, prva ja, zadnja.
Toda pokale so dobili: Jessi, Jolly in Jutta. O bože mili: moja mami in obe
sestrici. Jaz pa tak dečko in nič, čisto nič. Ja, tudi če bi se z Milanom zrinila
kam naprej, bi eden od njih ostal brez pokala. Itak smo bili »srečkoviči » ta
Berner Kaiserjeva familija. Vse tri pokale smo odnesli mi, ostali so le žalostno
strmeli. Pa ne dolgo, igra je igra, drugič bomo drugi na vrsti, le potruditi se
bo treba malo.
Sobota, od 19.6. do sobota 26.06.2010
Od sobote do sobote, cel teden ? Kaj pomeni to ? Ne veš, to je seveda čas za
naš dopust. In to na Cresu, kjer sem bil že aprila letos. Ej, kako sem se ga
veselil, z Milanom in Jelko vred.
Prejšnjo soboto, 12. junija sta bila Jelka in Milan na poroki naše Katje in
Petra, bilo je prelepo, sta rekla. V nedeljo sta prišla po mene h Kaiserjevim,
kjer sem bil tačas na počitnicah. Dragica in Mirko sta pripravila še kosilo za
moja dva, si moreš mislit. Tako sta lahko frajerja spala po mili volji. Ej, mi je
bilo lepo, še domov nisem hotel. Če sem pri Kaiserjevih, ju ne pogrešam tako
zelo.
In potem pa je sledil tale naš Cres. Toda, že v četrtek se je prvič malo
zataknilo. Moj Milan je moral še pokositi okrog hiše, za plačilo pa je lahko šel
k Mlakarjevim in Jelkini mami na češnjo.
Vse lepo in prav. Toda nekaj se je zgodilo, bog ve kaj in Milanu je noga začela
otekati, boleti in postajati rdeča.
Ja, nič, Milan dragi, zbaši se k zdravniku rajši že kar v petek, še pred
odhodom na morje.
Seveda je dobil pikeca v ta zadnjo in malo je moral počivati popoldne. Sva z
Jelko mislila, mogoče pa mu ni za pakirat in je tole počivanje malo prikrojil
20
na svoj mlin. Sva bila sama zelo pridna in večinoma sva pripravila za na
pot. Milan je zvečer samo še pokontroliral in dodal še potrebno, kar ni bilo.
No in zjutraj se mi odpravimo na pot. Že med potjo mi je bil Milan sumljiv,
nekaj je jamral in gledal svojo nogo. Pa sem si mislil: »Pa daj nehaj že gledati
vanjo, da se slučajno ne obrnemo še nazaj.«
Ja, pa ni bilo heca. V soboto smo bili takoj po prihodu s trajekta, pikico po
dvanajsti uri, že pri zdravniku v ZD v mestu Cres. Tam nas je kljub temu, da
je bil že na odhodu v Reko, na vratih dobrohotno sprejel doktor. Mojega
Milana je porihtal, v ta zadnjo so mu spet zarinili dve injekciji –še dobro, da
nisem gledal zraven – sva z Jelko raje pridno čakala pred vrati. Še namazali
so mu nogo in mu jo lepo povili. Pa je moral sirotl še v nedeljo po eno dozo
vsega tega. Nisem mu nič kaj zavidal, sem bil sam ravno na istem s temi
svojimi antibiotiki, ki mi jih pred odhodom na dopust v sredo »uturil« ta moj
dr. Senčar. In to za en posrani gnojni smrkelj, ki mi je ob kihanju visel iz
nosu in mi ga je Jelka brisala kot malemu otroku, kot je pripovedovala
Dragici.
No in takole sva se mučila midva z Milanom na tem Cresu. Da pa še to ne bi
bilo dovolj, pa se je »ušunjal« še dež. Tako je grmelo in pokalo proti večeru, da
sem že mislil, da bom dobil kake strahove pred grmenjem in bliskanjem.
No, k sreči sem jo dobro odnesel.
In deževna je bila še cela nedelja in ponedeljek. Sem šel samo lulat in kakat
in že sva bila z Jelko mokra. No in v torek so bile moje molitve uslišane.
Nehalo je »curiti »in popoldne smo šli lahko na plažo. V senci je bilo kar
prijetno zame – Jelka se je itak čisto zamotala v tiste svoje brisače, da je ni
zeblo.
Tudi prijetni sprehodi so bili sedaj možni, »svirala« ga je samo še Milanova
noga. Nismo mogli kam daleč, vedno je jamral od bolečin. Dobro, da je Jelka
vzela poleg celo škatlo lekadola in drugih arcnij, da si je malo pomagal. Jaz
sem se trudil na vse pretege, da ni bilo težav še iz moje strani. Imam šele
dobrih šest mesecev od 19. junija, torej bi lahko bil še pravi nagajivi
smrkavec. Pa sem pridno hodil poleg, srečeval velike kužote, pa male kužote,
ti so se glasno nekaj repenčili. Pa se nanje nisem oziral, mi je Jelka prišepnila,
da so taki miceki lahko meni za malo malico in teh se menda ja ne bom bal.
V jedilnici sem pridno čakal pod mizo, da sta si moja dva mirno nanosila to
vso svojo papico na mizo. Nekaj pa so postregli tudi natakarji, sploh rdeči
vinček, hi hi. Ja, vse sem videl…
Občudovali pa so me tudi vsi, od malih do velikih. Se mi zdi, da se bomo
morali vpisati v tečaj angleščine, španščine, italijanščine, češčine, v tolikih
jezikih so nas nagovarjali različni ljudje. Nemščino se zdaj uči tudi moja
Jelka – da bomo vsaj delno mednarodno mobilni – in znali radovednim
ljudem povedati vsaj, koliko sem star. No, ta zadnje že Jelka tudi obvlada.
Upam, da se še Milan ojunači in malo osveži to svojo angleščino. Po nemško
pravi on, da piti in jesti že zna. Drugo naj se nauči Jelka. Toda če bi znali ta
dva jezika vsaj pogovorno, smo zmagali.
21
V končni fazi sem bil še najbolj črn jaz, Jelke in Milana se je sonček prijel le
za vzorec. Jelka pa itak vedno govori, da se na morje že dolgo več ne hodi
zaradi barve, da tole poležavanje na soncu ni več v modi, pa še zdravo da ni.
Pa saj ona vedno vse ve, reče Milan.
Zato smo mi raje uživali v senčki. Veliko smo brali, pa malo spali, še
smrčali….
Nedelja, 27.06.2010
I. PIKNIK moje družine
Tega pa sem se že dolgo veselil in končno tudi dočakal. V soboto smo prispeli
iz Cresa, v nedeljo pa spet ne bo treba kuhati, ker gremo na težko
pričakovani piknik na mojem rojstnem domu.
Kaiserjevim smo nesli travarico, to pri njih gre za med. Pa še eno
presenečenje smo dodali. Ne vem več, ali sem vam kaj razlagal o kamnu, ki
ga je Milan nosil v nahrbtniku ne vem kako dolgo, ko smo bili aprila na
Cresu z društvom SKBPP.
Nekdo, ve se sicer kdo, mu ga je »uturil » v nahrbtnik, ne da bi on vedel. In je
revež vlaćil to težo, enim pa je šlo silno na smeh. Bi jih smeh minil, ko bi
midva z Milanom zgrmela z ladje, s katero smo bili na pikniku, ko me je
Milan nesel gor. Ladja se je zazibala, z njo vred tudi midva z Milanom in še
s kamnom obteženi nahrbtnik je dodal svoje. K sreči je Milana ulovil za roko
vodja plovbe.
Milanu je počasi ta smeh postajal sumljiv in končno mu je kliknilo: »Teža
nahrbtnika !!!. » Gromski smeh se je razlegal po barki, ko je privlekel ven težki
kamen in ga zalučal v morje.
Na račun tega je vsakič še zdaj veliko smeha.
No, in takole smo sedaj mi na svojem junijskem dopustu tale potopljeni
kamen poiskali in ga na pikniku v nedeljo, 27. junija z največjim veseljem
22
vrnili lastniku. Lepo smo ga opremili z napisom: » Pozdrav s Cresa, april
2010 » na eni strani ter »Rešen iz globin morja, junij 2010 » na drugi strani.
Doma smo našli škatlo ravno prave velikosti , kamen ovili v mehko, škatlo
pa v lep darilni papir s pentljo. Tako na prvi pogled je izgledalo čudovito
darilo.
Mirko ni takoj posumil, Dragici pa je hitro kliknilo, hi hi. In tole darilo se je
kazalo vsem povabljenim in spet je bila tema pogovora tu ter obujanje
spominov na dopustovanje v aprilu.
Prišli smo skoraj vsi glavni akterji tega nadvse lepega srečanja : jaz Jascha,
brat Josch, sestrice Jacky, Jolly, Jilli, Jessi in seveda ta glavna: mami Jutta.
Le Jullie iz Srbije ni bilo, pa naš ata Happy iz Avstrije ni mogel priti , ker ti
Kulmerji imajo tudi včasih rojstne dneve, ki jih je treba proslaviti.
Pridružili so se nam še : predsednica društva Mojca z Mirotom in svojim
pasjim krdelom Latino, Thujo in Fellowom, Danica z Zdravkom ter Emmi in
Tosco, Stanka z Mišotom in svojo Beo. Prišla sta še Jani in Darja s svojim
Luksom. Tako, da nas je bilo polno dvorišče. Na koncu pa sta nas s svojim
obiskom počastila še Mirkotova sestra Dragica in njen Polda. Ja, pozabil sem
skoraj na Vida – Kaiserjevega dobro leto starega, strašno simpatičnega
vnučka – ki se je brez vsakega strahu sprehajal med 14-imi bernčki.
Dragica in Mirko sta nas in naše gospodarje cesarsko pogostila / ve se kaj
smo Kaiserji, kaiser = cesar /, uživali smo v dirkah in igranju. Slikali smo se
prvič na »dreku«, takoj ko so to zavohali, so jo vsi pobrisali stran. Le Nataša
se je opogumila in s tekočo vodo izmila sranje. Mi smo sicer za to vedeli,
ampak kdo bi si mislil ( to je naljubša fraza mojega Milana ), da se bodo
zbasali slikat ravno tja.
No, potem so fotografi le izbrali senco, ki bi jo mi že za prvič, pa nas nihče nič
ni vprašal.
Lahko si nas torej pogledate, kaki smo pri šestih mesecih na že znanih
straneh:
.berner-kaiser.com : rubrike DNEVNIK in MLADIČKI
Potem se je Mojca domislila, da bi lahko malo potrenirali za razstavo v
jeseni. Začeli smo na dvorišču, nadaljevali na prijetni potki ob travniku in
vse končali s kratkim, za nas ob tej vroči nedelji ravno dovolj dolgim
sprehodom.
Ob vrnitvi smo se malo okrepčali, ampak počivali nismo dolgo. Zdaj si je pa
spet naša Dragica zamislila, da bi nas z Mirkotom in Mojco malo uvedla v
vožnjo z vozički, da ko bomo dovolj veliki in da bomo spoznali ropot koles
dovolj mladi, da kasneje ne bo strahu.
Poskusili smo prav vsi in vsi ta mali smo bili več kot odlični sovozičkarji
mami Jutti.
23
Bila je tudi nogometna tekma na TV – ravno se odvija svetovno prvenstvo,
igrali so Nemčija proti Angliji.. Davorin je ob moralni podpori le usposobil
Dragičin »gepl« in začeli smo navijati za boljše. Razen dveh smo bili vsi za
zmago Nemcev, Angležem pa smo privoščili, da gredo domov, ker smo tudi
mi Slovenci morali, hi hi
Ja, pa pozabil sem povedati še, kaj je Dragica pripravila nam in našim
lastnikom. Zelo zelo lepo, res čudovito presenečenje, ki ga v sanjah nismo
pričakovali: zase je na platno narisala vseh sedem Juttinih mladičkov, to se
pravi nas, ko smo bili še mali.
Gotovo sem enkrat dolgo nazaj pripovedoval, s kako težavo so nas slikali vseh
sedem skupaj na kavču v dnevni sobi. Mirko in Jelka sta nas malo držala, da
se nismo razbežali, Milan je slikal, Dragica pa je dirigirala - mahala - z
rokami in nas klicala, da smo gledali naprej in se na slikici vidijo naši noski.
Oj, dobro, da so vsi ti napori že za nami.
No in na tej sliki smo bili sedaj mi. Iz originala je dala narediti sedem
reprodukcij in jih velikodušno podarila za spomin ali pa bodo uokvirjene
krasile naše prostore doma.
Tega dne zlepa ne bomo pozabili, bilo je prekrasno. Mi in naši gospodarji smo
postali že ćisto pravcata Berner Kaiser družina, ki si je iz dneva v dan bližja.
Nedelja, 04.07.2010
A vidiš, da skoraj ni vikenda, da nam ne dogaja. Leto je okrog in naša
bernska Mojca je pririnila še skozi eno lepo in tudi naporno leto. Letos je
povabila še mene in moja Milan in Jelka sta lahko šla zraven. Težko bi jo tudi
sam »primarširal » do Predol pri Grosupljem, ko mi še sprehod do naše
Polskave v Lovrencu ne diši tako zelo. Pa smo se spet zbasali v našega
modusa in odrajžali. Naši sorodniki se morajo zadnje čase skoraj kar
naročati k nam na obisk, pa tudi vnuki se bodo menda začeli vsak čas
pritoževati nad zanemarjanjem.
24
Joj, dragi bralec, če bi rad videl kdaj toliko živalic ene pasme na kupu, pojdi
pogledat k Sajovčevim. Pa ne mislim bernske druščine, ampak komarjevsko.
Kaj takega še svet ni videl. Na eni taki ne tako zelo veliki mizi, ki se je šibila
to nedeljo od Mirotovih dobrot, je bilo skoraj več skledic s svečkami in
raznimi dišavami za komarje kot za nas, ki smo prišli na rojstni dan.
Ampak te kuge komarjevske skorajda niso nić hvaležne Mojci in Mirotu, ki
jim kupujeta res najnovejše dizajne, da bi ja bili zadovoljni. Komaj prav
porineš nos iz prijetnega kozolca ali pa še to ne, te pozdravljajo, kot bi te
videli ta trenutek prvič. Sežeš v roko enemu, takoj so tu trume drugih, ki
vpijejo: Še meni, še meni…
Mojca je mene in vse moje pasje prijatelje po nosku namazala z dobrim
dezodorantom, tudi svojim prijateljem je k aperitivu dodala še Autan.
Farmacija živi od Sajovčevih, Vam rečem. Dišali smo, da je kaj.
In če bi Vi vsi gobarski ljudje vedeli, koliko gob imajo tam pri njih, bi se
večkrat povabili na kavico k njim. Toda še prej morate biti čebelarji ali pa si
za ta namen kupiti tako zaščitno opremo, kot jo imajo oni. Brez tega ne boste
preveč globoko pomolili svojega nosu v gozd. Ko smo gledali njihovega
Matica, kako hitro se je vrnil z veliko košaro krasnih gobanov, nam je jemalo
sapo. Zakaj jo lahko tako hitro prišibaš iz šume, zdaj vemo. Dobiš brezplačen
pogon, kjer ni zaviranja. Še strašno vesel si, če si čimprej nazaj.
No, tudi naša ponedeljkova gobova juhica ni bila od muh ( komarjev, hi hi ),
hvala Ti Matic, da si jih položil na sedeže avtomobila.
Malo pred peto popoldne smo se odpeljali še na vadbišče pasje šole PRIDEN.
SI, kjer nas je »tršica« Karmen ZAHARIAŠ naučila prvih korakov za naš
pasji nastop na razstavi, ki bo septembra.
Prišel je tudi moj bratec Josch ter sestrice Jessi, Jacky, Jilly in Jolly. Samo
Julie še nismo videli od takrat, ko je odšla za Srbijo. Upam, da bomo tudi njo
videli še kdaj. Smo se zadnjič hecali na I. Berner Kaiserjevem pikniku, da se
jim slaba piše tam v Novem Sadu, če se ne bodo kmalu prikazali z našo Julie.
Se bomo pa mi ojunačili in se vsi odpravili v Novi Sad k njej na obisk. Ko bo
Julie to slišala in jim povedala, si bodo njeni lastniki najbrž hitro premislili in
se raje kar sami odpravili v naše konce, hi hi.
Na treningu za nastop sta bila torej tudi še Felow in Tosca, le Felice je
zamudila in je »morala« gledati od daleč.
Tovarišica je rekla, da smo bili zelo pridni v tej pasji vročini, da pa kljub
vsemu lahko malo vadimo še doma. Valjda, da vsega ne pozabimo do
naslednjih vaj. Jaz sem bil baje kar priden, če odmislimo, da sem tu in tam
Milanu privoščil malo počitka. Opažam, da se zadnje čase hitro zadiha. Rad
ga imam in skrbim za njegovo zdravje.
Na koncu smo z našimi lastniki še malo posedeli - mi po pasje poležali - na
več kot zasluženi pijači na počivališču v Lukovici. Seveda smo kot vedno, ko
nas je več skupaj, tudi tokrat bili deležni občudovanja vrednih pogledov
obiskovalcev.
Ponedeljek, 12.07.2010
25
Bolje bi bilo, da vam niti ne razlagam, kako hudo je, ko si spet »Kevin sam
doma«.
Tritedenski dopust se je iztekel tudi Milanu in ponovno je moral začeti služiti
eurčke za naše potrebe. Tomaž in Filip sta jo tudi mahnila na morje z atijem
in mamico. Pa ne z avtomobilom, kot bi kdo mislil. S kolesi in vlakom. Kako
pa gre to skupaj, boste rekli. Gre, gre…. sem videl na lastne oči.
Torej to ponedeljkovo jutro je bilo nadvse živahno. Navsezgodaj so se začeli
zbujati pri naši hiši.
Mojima moram drugače vedno vleči odejo z glave in stati ob postelji ter
predvsem ob vikendih prositi, naj mi vendarle nasipata obrok v mojo
skodelo. Saj vem, da bi rada spala, ampak jaz sem zjutraj takooooo lačen, da
mi prav glasno kruli po trebuščku – briga me ali je ponedeljek ali petek. Jaz
sem mlad in zdrav in seveda vednoooo lačen. Spita pa naj potem. Ja, če bi
jima dal jaz mir. Meni je dolgčas. In tako tudi ob vikendih kavica pri nas
zadiši kar hitro.
Ja, kam pa grejo danes vsi ? Menda me ne bodo pustili zdaj spet samega
doma, ko pa smo bili zdaj od 18. junija tako lepo vsak dan skupaj na dopustu.
Ni lepšega kot dočakati Milana, ko prizeha v kuhinjo in napol zaspan išče
džezvo. Ker kuha najboljšo kavico na svetu, je to zdaj njegovo stalno
opravilo. Za njim se počasi priziblje še moja Jelka. Vedno se najprej malo
»požuliva« kot ona reče; brez tega jutranjega pozdrava namreč mi bernčki ne
zmoremo začeti dneva. Prijeten klepet ob dišeči jutranji kavici me pomirja, in
to zato, ker smo lahko skupaj.
Ampak vsega tega jutranjega ceremoniala s kavo v ponedeljek ni bilo, ker so
vsi hiteli in nekam odhajali.
Po svojem zajtrku sem se sprehodil po dvorišču, da bi opravil še toaleto.
Marko - Tomažev in Filipov ati - je pripravljal kolesa in rikšo. Gledam, pa
spet debelo pogledam: »Ja, pa menda ja ne boste šli s kolesi na morje??« si
mislim. No, hvala bogu, kasneje sem slišal, da se peljejo s kolesi samo eno urco
do Pragerskega in tam vstopijo na direktni vlak za Koper.
Zagotovo bodo pa s kolesi uživali na poti ob morju, vreme je prekrasno in zelo
zelo vroče tako kot tudi tu pri nas.
Z Milanom in Jelko smo jim mahali, nato pa sta se počasi odpravila tudi
onadva v službo. Nenadoma sem ostal čisto sam, samcat doma. Sam sebi sem
se zasmilil, seveda, šele ko sem pojedel vse priboljške, ki sta mi jih skrila v
mojo žogo, predno sta šla.
Nekaj časa sem se igral s svojo drugo žogico na vrvici, pa praznimi
plastenkami, pa nepospravljenimi posodicami naših ta malih ( vnučkov ),
pogledal sem, če so slučajno spregledali kako malino. Potem sem poskusil, ali
so jabolke in hruške kaj bolj mehke kot včeraj. Pa ja, veš da so. Še vedno so
drobne, trde in zelene, da te minejo skomine po njih. Samo jaz jih moram
obvezno tu in tam poskusit, ker drugače ne morem dobiti sračkalice.
No, in potem sem začel razmišljati, kaj naj počnem do 11. 15 ure, ko pride
Jelka. Nečesa se moram domisliti, ker takole v brezdelju gledati v nebo tudi
ne pelje nikamor.
26
Milan je v petek pri pergoli, kjer po navadi sedimo, malo utrdil teren s
tlakovci, da me morebiti pa le ne bi več mikalo kopanje lukenj. Moram malo
pogledati, če je to dobro naredil. Prask, rask, risk – eh kje pa, to sploh ni nič
trdo, tule bom z lahkoto naredil eno manjšo jamico. Samo toliko, da vidim, če
je kaj mravljic, črvov ali kakih drugih živalskih prijateljev in da najdem
nekoga za pogovor.
Ampak v tej suši se vsi skrijejo bog ve kam. Grem rajši malo pogledam, če bi
se dalo priti kako na prednjo stran dvorišča. Tam sem bolj redko in je veliko
bolj zanimivo, kot tu, kjer poznam že vsako travo.
Najprej bom poskusil pod mrežno ograjo, drugače pa si bom do jutri izmislil
kaj novega. Morebiti bi skočil čez tele male vratice ob hiši ?? Bom videl. Kaj
si je le Milan mislil, da bom jaz ostal takšen, kot me je prinesel k hiši ????
No, in ko je po enajsti uri prispela Jelka, sem jo že pozdravil spredaj pri
ograji. Skoraj jo je kap. Joj, pa saj tega pa res nisem hotel.
Uf, sem »razkokodajsal« mojega Milana. Z Jelko sta tuhtala , kako pri vragu
mi je ratalo priti na drugo stran. Ej ko bi vedela, hi hi. Naj še malo trenirata
svoje počasne možgane. Sicer pa itak vem, da veselje ne bo dolgo trajalo.
Gotovo bosta naredila še večje prepreke.
Torek, 13.07.2010
Včeraj sta mislila, da sem zlezel pod žičnato ograjo na enem delu, zato je
Milan zabil tam dva količka. Ampak, ko je prišla danes Jelka domov, sem jo
spet počakal na sprednji strani pred garažo. Tam sem ravno malo prej začel
delati zemljanko. V kaki uri bi jo imel končano, zdaj pa me je dobila poleg.
Morebiti bi ji s tem uspel dopovedati, da v tej peklenski vročini moram imeti
nekaj zemeljsko hladnega. Namesto prijaznega pozdrava in crkljanja pa
takle pozdrav: »Ti kuga mala, ja kje si spet prišel ven. Poglej se, si tak kot
pujs«.
Ko je videla, da sem izkopal tudi pred kratkim na novo posajeno rožo z
gomolji vred, ograjice okrog nje se sploh dotaknil nisem, prisežem, je začela
obračati oči. Sprva sem mislil, da ji je slabo od žgočega sonca. Veš, revi le
jasno ni bilo, kako mi to ratuje. In ko je videla, da je bil še na enem drugem
koncu na delu bager, se je od jeze kar obrnila in šla v hišo.
Čisto tiho sem koracal za njo in jo nemo prosil odpuščanja. Čez nekaj časa me
je pogledala globoko v oči in rekla: »Pa kaj naj s tabo, zlatek moj ? Greva po
brisačo, da se malo urediva za v dnevno sobo«.
Zdaj bom pa priden, sem si obljubil. Grem takoj zdajle spančkat v svoj
priljubljeni kot, ves srečen, da je najhuje mimo.
27
»BI GA PO NAGI RITI, ČE NE BI IMEL TEH KOSMATIH HLAČ,
SMRKELJ«, se je glasilo Jelkino sporočilo o domačih dogodkih, ki ga je poslala
Andreji. Njo je namreč zanimalo, ali bil sobotni trening pri Kaiserjevih za
nastop na razstavi v Celju uspešen. Andrejo je zanimal trening, moja
klepetava Jelka pa jo obvešča o povsem drugih stvareh. Kot da bi Andrejo to
zanimalo, pa še svojega Joscha ima, ki ji gotovo pripravlja podobne
predstave na domačem dvorišču.
Seveda smo imeli v soboto vaje pri Kaiserjih. Lastniki so bili dobre volje,
valjda, vsi so »privekli« poleg še pir, da ga je ne bi Kaiserjem slučajno
zmanjkalo. Kot da jim ga je že kdaj. So se lahko hecali ter smejali vsaki
najmanjši brezveznosti in Milanovemu nakladanju o peripetijah iz mlajših
dni. Skoraj bi imeli mokre hlače. Dragica jim je skuhala krasno fižolovo
enolončnico, dobro, da niso bile hlače ne samo mokre, ampak še rjave od
smeha. Verjetno je predvidevala, da še nimajo vsi klikerjev za učenje kužkov,
pa bi take »bombice« nadomestile kliker za prvo silo.
Naša prizadevna Dragica se je ob pripravi kosila za naše lastnike urezala v
prst, tako, da so ji zvečer še sanirali poškodbo s tistim trakom, ki se da v
rano, da zaraste brez šivov. Brane jo je držal, Nataša in Dragica-Mirkotova
sestra-pa sta izvajali poseg, mi pa smo kukali in opazovali iz terase, kaj se
dogaja v dnevni sobi. K sreči je šlo brez njenega joka, ker drugače bi bilo še
nam hudo pri srcu. Nadvse jo imamo namreč vsi radi.
Tudi mi ta mali ( jaz, Jessi, Jacky, Jolly ) in mama Jutta smo uživali, še
posebej, ko je bila pauza med treningom in še bolj potem po njem. Mi pa
nismo imeli mokrih gobčkov od piva – pri treningu mora biti saj nekdo
»trezen«, se vam ne zdi, ampak od nenehnega pitja vode - ta vročina nas
zdela, da je kaj. Saj tudi naši lastniki spijejo samo kak kozarček ali dva. Mi
namreč nismo doma pri Kaiserjevih, ampak se moramo do doma še pripeljat
z avtom. Dobre volje znajo biti tudi brez strica Alkota.
Milan je zopet stavil na zmagovalca v finalu nogometa in kot po navadi
bomo spet plačali, ker je stavo, kot ponavadi, izgubil.
Sreda, 14.07.2010
28
Jelka je po enajsti uri s strahom peljala proti našemu domu. Včeraj je namreč
Milan naredil podaljške na malih vratcih na vsaki strani hiše. S cmokom v
grlu je previdno začela odpirati leso in z optimizmom zreti pred vhod hiše.
Morebiti pa je Milanu le uspelo zajeziti neznansko globoko željo po
dogodivščinah porednemu paglavcu.
Ja, vendar je bil njen nemir upravičen. Hi hi, že tretji dan po vrsti sem jo
namreč spet čakal na delu dvorišča, kjer po njunih pravilih ne bi smel biti.
Prijela me je za ušesa in moral sem takoj na drugo stran, še predno je bil
avto parkiran na dvorišču.
Moralo je biti hudo, ker je naprej potegnila mobija iz torbice in poklicala
mojega Milana. Tožljivka, še razložiti ji nisem utegnil svojega početja, ga je že
»zreferirala« naprej. Jogurti in jajca pa naj čakajo na žgočem soncu. Rajši bi
pogledala, ali je prispel kak odgovor s sončne uprave, kamor je poslala mesič,
naj »šparajo« s kurjavo.
Se tudi vam zdi to njeno tožarjenje bolj pomembno od vsega drugega ?
Milan je prenehal dihati ob novici, da sem ju spet prelisičil. Ampak Jelka je
brihtna glavica, ko hoče. Tako dolgo me je napeljevala, da sem nehote izdal
svoj skrivni prehod. Pa nisem šel preko, le nosek sem potisnil skozi in ji
nakazal rešitev uganke.
No, saj tri dni za rešitev ene take lahke uganke, je kar precejšen čas. Zanima
tudi vas, kje sem se izmuznil na prednjo stran dvorišča? Na tiho vam bom
prišepnil na uho: na sosedovi strani imajo med stebri, ki so sicer zidani in
moćni, samo začasno žičnato ograjo. Tam zraven je Milan naredil že pred
mojim prihodom dodatno ograjo, da vedno ne letam naprej, ko odhajata in
prihajata domov. Tudi onadva se rada lepše oblečeta za službo, kot za doma
in jaz sem jima takoj pripravljen dodati kako slinasto okrasje na hlače in
puloverje.
No, in na tistem mestu, kjer sta se tidve ograji stikali, sem jaz – pametna
pasja buča - ugotovil, da se samo malo zrinem, potisnem žičnato ograjo na
sosedovo stran in smuknem na drugo stran. Sicer je na žici ostalo nekaj mojih
dlak, ki jih itak imam preveč za te vročinske dneve, pa sta jih moja dva
spregledala. Ja, kje sem si mislil, bo rekel spet moj Milan. In to je za vas neka
umetnost in tako zelooooo težka uganka?? Edino, česar v teh treh dneh nisem
uspel ugotoviti, je bilo, kako priti nazaj do vode ? Nobene posode z vodo ni
bilo namreč spredaj, jaz pa žejen kot sahara.
Danes lahko tako k rešeni uganki dodam še novico, da so moja Jelka, Mirko
in Dragica zaključili z začetnim tečajem nemščine v Ptuju. Bili so pridni in
vestni učenci, zato jih je tršica Sabina lahko tudi veliko naučila. Najbrž se
bodo jeseni učili naprej.
Also, das ist für heute alles . Warum lächelst du ?
29
Ja, ste videli, ne uči se moja Jelka zastonj nemščine, jaz pa ne ležim brez veze
ob njenih nogah. Takrat poslušam in se učim še jaz. Ste slučajno mislili, da ne
bom čisto nič odnesel od tega tečaja?
Petek, 16.07.2010
Takole, pa sem malo okrog prinesel še vas. Ste mi verjeli, kar sem vam
zadnjič prišepnil ? Mislil sem resno, moja navihana narava pa je hotela
drugače. Zakaj se ne bi še malo smejali.
Včeraj se Jelka pripelje že skoraj brez skrbi na domače dvorišče. Prepričana je
bila namreč, da sta z Milanom rešila problem. In verjela je vraži, da do
trikrat gre rado. Tokrat se mi je pa res še bolj zasmilila, v dno srca, tako
nesrečno je stala in brez besed gledala vame. Četrtič zaporedoma sem bil na
drugi strani !!!
Ne vem, če se bom več hecal na ta način.
Tokrat sploh ni hotela več klicati Milana v službo, povedala mu je šele doma.
Sam sem ostal kar na sredinskem hodniku, privzdignil ušesa in prisluškoval.
Bila sta redkobesedna, verjetno sta vsak po svoje razmišljala o rešitvi
»perečega problema«.
Ko je peklenska vročina za kanček popustila, smo komaj upali na plano.
Milan je opravil inšpektorski pregled celotne ograje, Jelka mu je asistirala.
Nadvse strokovno sta ugotovila, da je bil prehod možen samo tu in nikjer
drugje. V brunarici je Milanova prva pomoč za vse predvideno in
nepredvideno, ki se dogaja, ko imaš hišo. Še bolj pride zdaj to vse v poštev,
odkar imajo mene.
Priročna žaga je spet zabrnela in prikrojevala količke, lesena škatla z izvijači,
kleščami, vijaki, žeblji, je spet poromala na sredo dvorišča. Tudi jaz sem bil že
sit, dihal sem lažje, zato sem lahko veselo skakal okrog njiju in veselo mahal z
repkom. Ni lepšega, ko smo lahko skupaj.
No, takole, zdaj pa bo, sta sklenila Milan in Jelka.
Noč na petek je bila tako soparna, da nisem vedel, kam naj se dam. Malo sem
uspel na balkonu zadremati, toda ni dolgo trajalo. Saj sami veste, ko je
vročina bila te dni neznosna, je bilo pri nas tudi ponoči vse odprto, tako kot
verjetno tudi pri vas. Zato imam njuno spanje pod nadzorom, saj jaz v takih
grozljivo soparnih nočeh skoraj ne morem spati.
Na tiho sem se dvignil in poškilil v spalnico. Moja dva sta bila razpotegnjena
po celi veliki postelji, tudi onadva nista vedela kam z nogami in rokami.
Nisem znal oceniti ali trdno spita ali se samo delata. Tiho sta bila.
Čas sem imel in sem malo ugotavljal, kako očiščeni so kaj Jelkini copati. Uj,
kaj se je premaknila? Jaschi, nehaj raje in malo počakaj, sem si rekel in se
potuhnil za trenutek. Ok, saj spi. Jelki se je po moji oceni sicer zdelo, da sliši
neko cmokanje, pa je napol v spanju najbrž mislila, da si grizljam in čistim
tačke, kot to večkrat počnem. Ko je zjutraj vstala z desno nogo in jo potisnila
30
v copat, ni bilo še nič narobe. Toda ko ji je leva noga zlezla v copatu čisto
nekam naprej in so bili njeni prsti kar preveč na zraku ter v neki neobičajni
slinasti mokroti, je šele pogledala dol in na široko razprla zaspane oči.
In kaj misliš, je videla? To, da je manjkal celi sprednji cel copata, luknja pa
taka, da gre noter cela njena drobna roka. No, tako, zdaj lahko kupi obema z
Milanom nove. Njegove sem obdelal prejšnji teden in jih je Čisto mesto že
odpeljalo. Pa še take luškane sta imela od Kopitarne Sevnica. No, saj niso bili
čisto novi, bi jih bilo itak potrebno menjati v doglednem času in v trgovini ju
bodo zagotovo veseli,ko bosta prišla po nove.
V kolikor bi želeli copate za najbolj vroče dni v letu, se lahko
naročite pri nas ( @gmail.com) . Prireja in oblikuje jih Jascha. On ima največ
časa, pa naj malo zasluži za svoje briketke.
Zaenkrat je to tudi še edina prosta tržna niša.
V prilogi vam lahko pošljemo več posnetkov iz različnih zornih kotov, da bo
izdelek res nazorno prikazan in ne boste plačevali mačka v žaklju.
Pohitite, čakalna vrsta bo zagotovo dolga..
Navsezgodaj je kot telepatija na nočno dogajanje prispelo na Jelkin meil v
službi Dragičino sporočilo :
»Jaz sem ostala brez najboljših natikačev, usnjenih, takih mehkih, ki jih več ne
najdem. Naša mala kuga pa nas je klicala že od petih naprej. In se moraš vstat, ker
tak dolgo laja, da prideš. Pa nora je na pivo. Pločevinko vrže po podestu in gleda,
če bo padla kaka kapljica ven, da jo bo polizala. Si moreš mislit!!«
No, torej, je pri mojih vzrediteljih kaj drugače ??. Pa punco imajo, jaz pa sem
fant !! Pa še neke kapljice piva, na to še jaz pomislil nisem.
No, zdaj pa le preberi Jelkino jutranje sporočilo Dragici:
« Mateja me je ravnokar klicala. In zdajle ugotavljam, da ste nam prodali psa, ki je bolj
pameten od naju obeh z Milanom. Danes je že peti dan na sprednjem delu dvorišča. Milan je
včeraj vse morebitne luknje »zaflikal« in rekel, če kao danes spet pride tu skozi ven, bo
danes vse podrl. pa bomo brez vmesne ograje.
31
No, evo....kaj porečeš zdaj na to ? »
Hojlarija hoj, sem se smejal sam pri sebi. Pameten da sem, potrdila je, kar
sem itak že vedel. In bil dobre volje, ko je prispel še odgovor moje Dragice:
»No, zdaj me je pa pošteno nasmejalo. bravo Jaschek!!! Pameten seveda, saj je naš, hi,hi…«
Ja,ja, je zavzdihnila moja Jelka, ni čudno, da je tak porednež, ko mu še
potuho dajejo vsi…sploh pa Dragica.
No, zdaj si že najbrž tudi ti dragi bralec predvideval, da bo zagotovo
obvestila še Andrejo, kot, da ona mora biti na tekočem z zadevami na našem
dvorišču, se mi zdi. Ker je potem lahko malo pripravljena, ko uganja svoje
oslarije moj brat Josch.
»Ojla, draga Andreja !
Mislim, da bomo morali dati Kaiserjem še kakega jurja poleg. Prodali so nam psa z
nadnaravnimi močmi. Danes je že peti dan po vrsti prišel na sprednjo stran dvorišča.
Vsaki dan sproti sva zvečer rekla, no zdaj pa te menda ja ne bo več našel prehoda.
Včeraj je Milan rekel: takle, če pa jutri pride tu preko, bom podrl vse dodatne ograje
in naj ima celo dvorišče. Kot da bi slišal. Danes je spet kot bager izkopaval
zemljanko pri garaži, tokrat ga je poleg dobila hči Mateja. Me je klicala po telefonu
in rekla: no mami, zdajle ti dam na telefon »tvojega Jascheka«, pa ti povej temu
svojemu psu, kam naj gre, ker mene nič ne uboga.
Kaj te naj s tem Denisom Pokoro, Andreja??»
In zdajle sledi odgovor Andreje, ki je Jelko nasmejalo do solz:
Jelka, živjo.
Sem se morala smejati temu tvojemu nazornemu zapisu, saj sem si čisto
predstavljala, kako Jascha to izvaja. Kdo bi si mislil, da je v tej vročini mogoče še kaj
početi.
Veš, jaz mislim, da vama bosta morala Dragica in Mirko vrniti tistega jurja (ne da
vidva z Milanom še kaj doplačujeta), saj ste kupovali pridnega in pohlevnega
kužka, podobnega Jutti in Hapiju. Dragica je za očita rekla, da ima čudovit
karakter (prijazen, priden, ubogljiv, vse naj, naj,..), Jutto smo pa tako in tako vsi
videli in jo poznamo. Skratka, prepričani smo bili, da so kužki brez napak. Nič ni
bilo rečeno, da bi kdo znal plezati čez ograjo (razen Jessi, ki so jo morda zato
obdržali doma) ali pa morda kopati jame ali kakorkoli razmišljati s svojo glavo.... Ti
mladci pa sedaj kopljejo, uničujejo okrog hiše, se vkopljejo in jih ne pripraviš, da bi
naredili korak, se mečejo po tleh, ko se jim zdi, da so napori preveliki… Čista kriza!?
Hm, mislim, da bi lahko uveljavljali skrite napake (Obligacijski zakonik)… je za
razmislit..«
32
Andreja
Ja, za razmislit, ja seveda. Še to. Kakšne napake neki. Mi jih sploh nimamo.
Ti moja Andreja, kaj ti nisi bila nikoli pubertetnica ali kaj? Si že čisto vse
pozabila, kako si takrat jezila mamo in kake si ušpičila ?? Bom kar jutri
zjutraj na treningu v Ljubljani natančneje pobaral mojega Joscha, kako mu
kaj gre v tem za nas napornem obdobju. Moram se prepričati, ali se tudi
ostalim godi podobno in če tudi njih omejujejo v gibanju na prostem.
V petek popoldne so se naši štirje ta mali kopali v novem Nikinem bazenčku.
Bilo je prav lušno. Toda šele ko so odšli, sem ugotavljal, od česa neki da me
bolijo ušesa.
Jelka je v ponedeljek sklenila, da bomo sedaj lahko imeli pri pisanju
dnevnika malo dopusta. Bralci naj si oddahnejo, jaz sem se baje tudi umiril,
nehal sem prehajati na drugo stran dvorišča. Ojej, sta moja dva optimista danes je bil komaj prvi dan brez »mojih grehov«.
Popoldne smo šli k mojemu dr. Senčarju. Bili smo tako hitri, da ga sploh še ni
bilo tam in nam je žleze izpraznila pomočnica. No, ne nam, ampak samo
meni. Nato pa mi je tako nadišavila rito, da so se v Qulandiji vsi obračali za
nami. Šli smo namreč po copate za Milana in Jelko v trgovino Kopitarne
Sevnica. Trenutno še moja dva v tej vročini lahko hodita bosa, Jelka
sicer lahko občasno uporabi še tega obdelanega z naravnim ventilatorjem – ji
bom v kratkem priredil še drugega - Milanove pa je kot že veste Čisto mesto
odpeljalo že prejšnji teden.
Torek,20.07.2010
Ja, copati z ventilatorjem za poletne dni pa ja morajo biti v paru, se vam ne
zdi?
Zato sem tole jutro Jelki priredil še drugega. pa tudi tisti, ki boste naročali boste zagotovo želeli imeti dva enaka oz. čimbolj podobna v kompletu. Po
drugi strani je gotovo boljše, da imata obe nogi enakomerne hlajenje. Pa se
mogoče zadeve še ne bi lotil ravno zdaj, če bi moja Jelkica zjutraj dvignila
33
vsaj svojo roko in me malo počohljala. Ne pa, da je zagodrnjala, ko se sem
želel stisniti malo k njej: » Pa daj Jaschek, pusti me še malo na miru, se mi
tako spi ». In se obrnila na drugo stran pod odejo. Ura je že zdavnaj
odzvonila, le da je ni slišala. Bil sem že sit kot boben. Še dobro, da ima moj
Milan sluh še neprizadet in vsaj uro dobro sliši, da jaz ne ostanem lačen. Saj potihoma na uho - ko gleda kako zanimivo tekmo, pa tudi on nič ne sliši. Ker
je tudi Milan še malo dremuckal do naslednjega bujenja, ko bo res potrebno
čisto zares vstati , sem hitro izkoristil čas za copat. Tokrat mi je šlo malo lažje
in hitreje, ker sem imel že izkušnjo s prvim copatom za seboj.
In ko sem sit, naspan in vreme ni vroče, sem poln nekih idej in dodatnih
energij. Moram jih nekje uporabit - tisti, ki ste pametne glavice - boste rekli:
mladost je mladost in zraven nje je ponavadi še norost = ta par težje
funkcionira en brez drugega.
Tokrat se je Jelka glasno razkurila in me pošteno okregala glede copata, pa
celih "pet minut " me sploh ni pogledala.
Ko je odhajala v službo, pa sva se lepo poslovila in ni bila več jezna. Toplo me
je pobožala po moji bučki - kot ji reče - in mi naročila, da naj bom priden.
Hvala bogu, vročina ponoči ni več tako huda, lahko prespim celo noč in ne
diham kot slon.
Ob jutrih mi dobre volje ne zmanjka, ker so ta prijetno sveža. Slišal sem sinoči
Milana in Jelko, da je hvala bogu bil ta dan »MIR BOŽJI« in da upata, da
sta paglavca uspela prelisičiti. Ne vem, če nisem ta paglavec jaz.
Ja, ja, bomo še videli., kdo bo koga prelisičil.
Ob 12. uri že sledi njeno poročilo Milanu in Dragici:
»PRIDEM DANES DOMOV. GOSPODIČ LEŽIJO NA DVORIŠČU. O, FINO, SEM SI MISLILA,
PRIDEN JE BIL.
KO NESEM NAKUPLJENO PROTI GARAŽI, SE MI JE VSE ZAMAJALO, KO ZAGLEDAM SPET
VSE RAZRITO OB STRANI.
O BOŽE MILI, ZDAJ ZNA PRITI PA ŽE NAZAJ IN SE NAREDITI, KOT DA NI NIČ ».
Sreda, 21.07.2010
Pri naši hiši bom jaz zagotovo poskrbel, da v dnevnik nekaj bo zapisano.
Z včerajšnjim dnem me je Milan dokončno izoliral od prvega dela dvorišča.
Kaj početi zdaj ?
Včeraj sem Jelko opazoval pri delu na vrtu. Bila je pridna, na koncu je svoje
delo še pokrila. Čemu le v tej vročini, radiču bo ja prevroče. Ne vem, ne vem,
če bo to dobro. Če mi bo čas dopuščal, bom morebiti stvar jaz naredil malo
drugače.
34
Začel sem hitro, že pred sedmo uro. Sem kak dan nazaj poslušal dnevnik poleg
Milana in slišal, da je v tej vročini potrebno delati zgodaj zjutraj ali pozno
zvečer. Zvečer ne morem jaz nič, ker smo ponavadi vsi doma.
Ko sem si torej zjutraj ogledal teren, sem nekaj časa ležal v senci ob vrtu. In
skoval plan, da bi bilo dobro najprej dobiti ven celo desko. Na ta način se bo
sprostil tudi vrteks na gredi, na kateri je na novo posejan štrucnati radič.
Smililo se ji je razrezati cel novi kos, zato ga je lepo zložila in pustila v enem
kosu na gredi.
Ker je Jelka včeraj po setvi v vrtu pred lovsko ograjo na vrteks položila
krajšo desko, da me slučajno ne bi zamikalo, sem imel zdaj delo še z njo.
Imam občutek, da že kar malo sluti, kje bi lahko jaz prispeval kako norijo.
Najprej sem pričel z lesom. Kos ni bil tako majhen, da bi ga kar enostavno
zvlekel ven – moral sem uporabiti vse svoje vitalne organe, tako tačke, jezik,
kot nos in zobke…in na vso srečo niso bili nič ranjeni. Ugodno zame je bilo, da
sem imel dovolj časa. No, takole, deska je zunaj in to v enem kosu. In zdaj
bom samo malček počival in se odžejal. Vročina je huda in teče mi od vsake
dlake. Iz nato sem skozi ograjo na pokriti gredi dosegel delček vrteksa in ga
začel počasi vleči ven. Vlekel sem tako dolgo, da na gredi ni ostal niti
najmanjši znak, da je bila še do danes s čim pokrita. Potem pa so se pričele
dirke po dvorišču. Seveda sem moral kopreno najprej razprostreti, da sem
videl velikost. Ja, res ni bilo malo tega. Potem sem začel na vse strani neba
nategovati zadevo, vmes pa sem še noro skakal po njej. Perfektno, vam
rečem. Tega ne doživiš vsak dan. Ob koncu akcije je bilo na dvorišču gotovo
veliko več kot sto belih koščkov, nastlanih vse naokrog. Se je morala naša
soseda Milenka danes gotovo do solz nasmejati, če me je videla pri delu.
Bog ve, če se bo v naši družini temu kdo smejal.
Četrtek, 22.07.2010
Dragica piše : Kako Kevin? Je kaka nova lukna?
Jascha Dragici: Ljuba Dragica, sem naredil dobro?
Dragica nazaj: Pa to crkneš od smeha...Jaschek,oboje super dobro, za 5!
35
Prijatelja in zaveznika držita skupaj
Jascha Dragici :
Pa veš, da se ne bom dal kar tako. To, kar je bilo danes, pa ti skoraj ne bi rajši povedal. Ali
bi ti ? Na tiho ?
Ok, prisloni uho in poslušaj: Naredil sem takooo veliko luknjo ( si videla na gornji slikici ) v
mreži- slišiš ? – v sredini mreže / ne pod njo /, da sem lahko prišel skozi. Ne bom rajši
razlagal na glas kako, ker se lahko še drugi naučijo in še kje patentirajo ta moj izum. Ali pa
samo dobijo idejo, kriv bom pa jaz, moja dva pa jih bosta poslušala o mojem grdem
obnašanju.
Mojo Jelko je spet dodobra pretreslo, ko sem jo ponovno počakal sede pod spalničnim oknom
na sprednji strani. Milan pa ob prihodu iz službe ni mogel zadržati več smeha in je zadevo
takoj poslikal. Česa takega mi menda ne bi pripisal.
Petek, 23.07.2010
Na današnji dan praznuje moja Jelka in tokrat sem bil prav zares priden.
Sicer sem se moral kar truditi, da me moja nagajiva narava ni spet
potegnila v svoje norčave vode.
Kolikor sem slišal med pogovorom obiskov danes popoldne, se baje glede
»mojih neumnosti » kljub vsemu pripravljajo novi ukrepi.
Nikica je narisala babici prelepo risbico, skupaj s Tomažem in Filipom so ji
zapeli pesmico ob prazniku. Babice ne bo zeblo, ko bo šla z mano na sprehodlahko se bo grela v čudovito toplem flisu. Z dedijem si bosta lahko spekla,
skuhala ali samo postregla kosilo v prelepo izdelanih in barvno kombiniranih
skodelah izpod rok lončarja v Ljutomeru.
Okolico hiše bomo lahko pričeli urejati po nasvetih Miše Pušenjak. Ko sva z
Jelko listala po tej čudoviti knjigi, sva ob prekrasnih slikah oba dobila
skomine po tako naravno urejenem vrtu okrog hiše. Če bomo upoštevali
napotke, bom dobil veliko živalskih prijateljev za klepet in bom mogoče malo
pozabil na kopanje lukenj, je bil komentar.
Dobila je slavljenka tudi prelepe rdeče copate z obdelano sprednjo odprtino.
Da bom menda imel v prihodnje model, kako jih lepše oblikovati, da ne bodo
tako nazobčani.
Pa menda ja niso brali mojih zapisov v dnevniku ??
Sobota, 24.07.2010
36
No, danes je spet za nami en nadvse prikupen dan. Jessi in mami Jutti sta
pripeljala na rojstni dan k Jelki Dragico in Mirkota. Če smo sami ali v družbi
pesjanarskih ljudi, se lahko brez skrbi podimo in kukamo tudi na mizo. Tudi
če se nam kdaj pocedi kaka slina zaradi omamnih dišav iz mize, naši lastniki
tega ne vzamejo za katastrofo, saj nas imajo radi. Sicer pa nam itak ne dajo
nič iz mize, zato je »slivkanje« tam okrog zastonjkarsko delo.
Sicer so malo zamudili, ker si ta Kaiserjev Mirči ponavadi zamisli neko delo
ravno takrat, ko je solata že zmešana, pomfri pečen in jaz že čakam pri
vratih, kdaj bom zaslišal mitsubishijev motor.
Jelka se je nadvse razveselila prekrasne lunice od »swarovskega« (vi mogoče
veste, kateri gospod je ta swarovski ? jaz ne ! ) za okrog vratu, ki spreminja
barve glede na barvo obleke. Poleg je bilo čudovito, v sončno rumeno barvo
zavito še nekaj okroglega. Prislonil sem nosek poleg, ko smo ugotavljali, kaj bi
le to bilo. Pladenj za kavico ? Ne. Dokler nismo potegnili iz darilnega papirja
eno super praktično zadevo zložljivo zadevo. Spet nekaj proti meni. Kako
bom pa zdaj lahko tu in tam ukradel kak kos umazanega perila in ga še
dodatno malo povaljal po dvorišču, če bo vse še toplo sproti spravljeno v to
zanimivo košaro. No, pa bosta moja dva ob jutranjo dirkalno telovadbo na
dvorišče. Prav jima naj bo !
Sreda, 28.07.2010
So dnevi, ki naenkrat postanejo še lepši zaradi prijateljev. Ko smo takole
dnevno in na določeno obdobje na vezi z našo novo pasjo družino, sem vedno
izredno dobre volje. Kaj je v vseh teh lastnikih Berner Kaiserjevih pasjih
otrok, bi težko rekla oz. opisala. Naenkrat zaokroži neverjetno pozitivna
energija, ki nas takoj potegne v nek skupni vrtinec.
Karkoli Dragica predlaga, vsi so takoj za akcijo. Vsi imajo domiselne ideje,
žilico za pisanje in tole bo potrebno vključiti v naš dnevnik. Če samo
preberemo tele današnje komentarje, ki so se odvili na Dragičin tekst in
slikice iz Umaga, se lahko iz srca nasmejemo.
Dragica: Če boste imeli kdaj željo letovati v takšnih apartmajih, seveda brez
kužkov, ker niso dovoljeni, po zmerni ceni 1600 € za teden, se javite. Bomo
zrihtali, hi,hi... Mi se ne bi smeli niti sprehajati tam, pa smo si dovolili, ker
nismo vedeli...in naredili par dobrih posnetkov.
37
Jelka: Ja, vi ste pravi tipi.
Seveda, če ste imeli dve taki mrcini s seboj, saj vam ni nihče upal nič reči, hi hi.
Andreja:
Ni problema. Samo na lotu moramo kaj zadeti. Hm, morda bi pa imeli "Cirkus
Kaiser & Company"(se ne sliši slabo), saj te naše štirinožne bucike kar nekaj
obvadajo. Jascha bi komandiral, ker mora biti v hiši eden, ki komandira, on je pa
itak prvi Kaiser. Kaiserji ponavadi nič ne delajo, saj so vendar kaiserji. Ker pa je
Jascha tako dobrodušen, v življenju pa je treba tudi nekaj početi, bi verjetno
sodeloval. Pokazal bi, kako se delajo luknje v ograji, pa še domačih obrti je vešč
(beri predelava Jelkine in Milanove obutve). Josch bi bil njegov namestnik. Rade
volje pa se bo tudi vrgel po tleh, skopal kakšno luknjo in se dal počohati. Punčke
so pa itak ena sama pridnost. Bodo vozile voziček, Jessi bo lahko še metala
piksne v zrak in pokazala, kako se pride do pijače. Če pa ne bodo pri volji, pa
tudi v redu, saj je Karmen na vajah itak rekla, da jim ni treba nič delati, ker je
dovolj že, da se samo pokažejo. Mislim, da se nam odpira zlata jama...
Jelka: hi hiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii, tole je pa za v dnevnik. Orka gate in krščen
matiček, kake ima ta naša Andreja...
Andreja: Ja, Jelka, le glej, ko pokasiraš tisto Nobelovo nagrado, da mi kaj
odškrneš. Pa mi bo tudi pomagalo, da pridem do teh apartmajev. Sem pa danes
končno uspela prebrati tvoj dnevnik. Kako sem bila ponosna, ko sem zasledila
naju z Joschem v njem. Mislim, da ti slava Harrya Potterja ne uide. Se bomo z
veseljem prištulili zraven.
Jelka: hi hi ja pa veš, da dobita z Joschem in Brino nekaj stran. Če drugo ne ,
bomo priredili srečanje v tistih Dragičinih dragih apartmajih v Umagu. Pa bodo
naenkrat kužki dobrodošli, če bomo dali veliko cvenka. Ali pa si jih bomo kar
kupili tiste apartmaje in imeli srečanja vsak vikend tam, kaj meniš?
38
Če dobiš Nobelovca, itak ne veš kam s šoldi, toliko je tega pol in bogastvo moraš
delit z drugimi, potem ima to namen.
Andreja: Bomo računali na tvojo prijaznost, itak pa obljuba dela dolg.
Apartmaje pa raje kupi. Kaj bi se martrali z najemom, saj so s tem ponavadi
same težave (ob tako inovativnih kužkih kot je Jascha pa sploh; si predstavljaš,
da okrog hišk vse prekoplje, potem pa dobiš za vrat kakšno zoprnijo od
lastnika!?).
Jelka: ja ja, sem napisala, da jih bomo kupili, eh kaj boš najemal, itak bi nas
gledali en vikend, naslednjega pa ne bi smeli več priti, tudi če bi plačali
najemnino za celo leto naprej,.
Andreja: Se popolnoma strinjam. Josch in Brina pa tudi kimata in v mislih že
»obdelujeta« nov teren. Kaj bo šele zadovoljen Jascha, ko bo stal pred novimi
izzivi. Doma mu bo počasi zmanjkalo idej. Ali pa tudi ne !?
Nataša: he he, tole je pa zelo zanimiv opis malih vragolij najbolj pridnih
kosmatinckov.
Našo Jolly je zaenkrat ustavilo vroče vreme, da so se prenehale pojavljati
ogromne luknje po dvorišču. O okopavanju raznih grmovnic, bi se pa lahko vsak
dan pogovarjali. Se je verjetno odločila, da je treba korenine redno prezračevati
in da mi tega nimamo časa početi. .
V teh malo hladnejših dneh si je pa našla novo veselo zaposlitev. Trenutno ima
zelo veliko dela z zlaganjem, razmetavanjem in obdelavo sveže nažaganih drv in
okleščkov. Očitno pri zlaganju nismo izbrali pravilne razporeditve okleščkov,
zato jih razvleče na sredo dvorišča, temu pa sledi nadaljnja obdelava lesa okrasno grizenje in lupljenje drv.
Če nisi dovolj hiter jih je kar precej za pospravit he he....
Tako da če v tako nobel apartmajih slučajno ne bi bilo dobre kurjave, nam jo bo
Jolly brez težav priskrbela....
Mi jo pa še ni uspelo poslikati sredi razdejanja.....
Andreja: Danes si mi pa kar samo od sebe smeji. Vidim, da bi poleg cirkusa lahko
imeli še biznis: vrtnarjenje in urejanje okolice. Ti pasji talenti so namreč čedalje
hujši. Nas že vidim, kako nam na stara leta ne bo treba nič delati (bomo v senčki
s pivčkom ali sokcem v roki, zleknjeni na ležalniku v prijetni senčki – doma čez
teden, za vikende pa v apartmajih v Umagu, tistih Dragičinih, ki jih bo Jelka
kupila z Nobelovo nagrado za njen dnevnik), cekini pa bodo padali z neba, okoli
hiše pa bo ob naših pridnih kužkih tudi vse urejeno in za vse poskrbljeno…
39
Dragica: Ko smo že ravno pri apartmajih... ti so zraven tistih dragih, ampak bolj
za naš žep in zelo lepi. Glavno - kužki so lahko zraven.
Andreja : Dragica, nič se ne sekiraj. Se bomo dokopali do tistih dražjih in lepših
z Jelkino Nobelovo nagrado. Je obljubila. Zdaj se ne more več umakniti. Je dala
pisno izjavo.
Dragica: O.k., zmenjeno! Katerega leta bo to?
Andreja: Ja, to mora pa povedati Jelka. Ona kar piše in piše. Jaz se sicer zelo
zabavam ob branju njenih zapisov, ampak, če hočemo kaj zaslužiti, bo morala to
enkrat zaključiti in objaviti. Prelomnica bi bila lahko Jaschev prvi rojstni dan.
Saj se potem lahko loti novega romana.
Jelka: No, evo ste videli. Vse je možno, samo vizija mora biti prava. Če bomo
čisto vsi imeli dan in noč v mislih slikovite apartmaje v Umagu, ni vrag, da se
nam sanje enkrat ne uresničijo. Morebiti bo do takrat - do prvega rojstnega dne
naših baukijev - res dovolj gradiva za prvi roman. Ga izdamo in skasiramo za
apartmaje v Umagu, toliko, da si malo finančno opomoremo.
Nato pišemo dalje novega....
Dragica: ...in dnevnik se sam piše, z vašo pomočjo, kajne Jelka. Zdaj ko je
Jascha bolj priden, moramo pomagat.
Vidim, da imate vsi pisateljsko žilico. Menda bo res padla kakšna literarna
nagradica…če ne, bo pa še kakšno leglo, hi,hi…
40
Jelka: Kaj bo šele drugo leto, če pride zraven še ena taka berner kaiser familija,
če bodo pri Kaiserjih slučajno naročili še eno leglo; pa to bomo ja svetovno
znani....
Andreja: Oh, ne. To bo pa preveč. Jaz bi na stara leta imela le svojo senčko na
svojem prostoru in svoj mir – brez novinarjev in ostalih osladnosti, ki pašejo
zraven slave.
Nataša: No poglejte si no to. Samo za pol ure grem na sestanek, in ko se vrnem
je cela četa meilov za brati. Se vidi, da je vsepovsod malo dopustniško vzdušje.
Jelka, vedva z Jašem pa le pridno zapisujta, kajti dnevnik je prav zanimiv,
priskrbeti bo potrebno samo se malo dodatnega dokaznega materiala hi hi.
Čeprav je že brez tega zelo pisano obarvan.
Romani bodo pa najmanj tako napeti in zaželjeni kot so bila nadaljevanja o
Harry Potter-ju mladem čarovniku.
Dragica: Če ne bo nagrade in s tem finančnega priliva imam rešitev: za nas
Berner Kaisere (Danica tebe vzamemo zraven, saj boš mogoče kdaj še tudi
Berner Kaiser žlahta) je dovolj en takšen apartma, ki si ga bomo s skupnimi
močmi pa ja kupili (vsak malo kredita na 20 let) pa bo. Da ne čakamo na
Nobelovo nagrado…
Jelka: Ideja in pol, bomo nadaljevali načrtovanje nakupa v nedeljo na Lisci.
Rajši manj računajmo na Nobelovca, pa bolj na svoje roke, bomo imeli apartma
ziher prej.
Važno je, da bo dovolj velik, ko pridemo noter vsi. Glavno, da bomo imeli streho
nad glavo, pa četudi bomo stali tik poleg drug drugega. Saj se počasi navadiš
spati tudi stoje, glavno, da bomo skupaj, hi hi
Nataša: Kakšen apartmajček na morju ne bi bilo slabo.
Nujno zbrati predloge, cene , lokacijo,..... do nedelje
pol pa na lov za krediti oojej
Jelka: Ja, no torej zdaj pa v akcijo s polno paro. Tisti, ki bo zbral najbolj ugodne
ponudbe oz. predloge do nedelje, ima na Lisci v dobrem pir, pa prvi bo lahko spal
v skupnem apartmaju na morju.
Četrtek, 29.07.2010
41
Na svoje kratko pisemce Jilliki:
Haj, Jilli !
Tudi jaz imam končno tako novo igračko, sta mi zanjo zadnjič z Barbaro poslali slikico.
Dobil sem jo zjutraj, pa še ni bilo sirčka v njej. Notri je še namreč vrvica in sem se danes
igral malo z njo. Jutri dobim baje še sirček.
Kako sta z Barbaro ??
lp Jascha
sem dobil tale prikupen odgovor:
OOO, Jascha!
Kako si ti že lep, nimaš nič več puhka na glavi??? Vsaj na slikici tako izgleda! Mene je
Barbara v četrtek (en teden nazaj) peljala na sterilizacijo, tako, da sem si dva dni lizala rane
(pa ne dobesedno, ker mi je Barbara zabičala DA NE SMEM in sem jo morala, kot vedno,
uuuhhh, ubogati). Zdaj sem že polna energije, ampak moram do ponedeljka še paziti na šive,
tako, da me tudi na nedeljskih vajah, na žalost, ne bo. Me je že zanimalo, kako je kaj z novo
igračko, sem hotela tvojo Jelko že povprašati... Samo mi ni na pamet padlo, da je
potrebovala TOLIKO časa, da ti jo je kupila!!! A veš, kdaj je že obljubila?!? Upam, da si ji
v tem času pokazal, kako nujno potrebuješ gumijasto kostko in naredil še kakšen nov model
poletnih copat ;-)
Boš videl, jutri, ko bo v njej sirček bo šele prava žurka! Jaz sem zdaj malo prikrajšana za
sirček, ker že cel teden delam z Barbaro v službi, ker mi ne verjame, da ne bom grizla šivov,
a si lahko misliš??? Meni ne verjame, da bom pridna!! PIH!
Drži se, pa pozdravi še tvoja Jelko in Milana!
Lp, Jilli
Jascha:
Hoj haj, Jilli !
42
Kako lepo pismo !! A ga lahko vključim v svoj dnevnik ?
Malo puheca še imam, ti pošljem še eno slikico, če boš dobro pogledala, boš ga še malo videla
na moji glavici.
A torej te ne bo na Lisco ? Ja, saj ima tvoja Barbara gotovo kot vedno prav. Ker te ima
rada, kot mene moji, ti želi, da se ti vse lepo zaceli, potem boš pa spet lahko dirkala. Zamisli
si, da bi odprla šiv in pogledala noter, bljek...nato pa šla še enkrat tja, kjer so te že mrcvarili.
Bodi rajši lepo pridna.
Ja, glede kostke, moji Jelki je končno uspelo včeraj priti spet do tiste trgovine. Mi je sploh ni
pokazala, te moje kostke, nesramnica, do danes zjutraj. Sem je bil pa zato toliko bolj vesel,
ko se je znašla med mojimi tačkami. Imel sem toliko dela z njo. Sicer sem do poldneva, ko je
prišla iz službe, kljub vsemu uspel še izkopati eno luknjo na dvorišču.
Zdaj pa počivam na balkonu. Ko je Jelka doma, sem namreč izredno umirjen in nimam prav
nobene potrebe delati karkoli, kar ji ni všeč. Samo, da sva skupaj.
Si pa tako srčkana in velika punčka pred tem roštiljem. Se mi že kar zdaj cedijo sline, pa še
nič ne diši do sem.
Aja, pa res, zdaj vidim še drugo slikico. Te pa res masira ta tvoja Barbara. Tako mlado bitje,
pa mora že takooooooooo delati v službi poleg Barbare. Boš jo prijavila socialni službi ??
Ko ti bo dolgčas, pa še kaj lepega napiši, do takrat pa
lp tvoj bratec Jascha
Jilli:
43
UF! Zdaj sem pa pomirjena! Sem mislila, da sem še edina smrkava, s puhkom na glavi, pa
vidim, da imaš tudi ti še en čopek ;-) Seveda lahko objaviš, kaj sem ti napisala, kar naj vsi
vidijo, kako moram ubogati in delati. Dobro si se spomnil! Socialna služba! Mogoče se
končno najde kdo, da Barbari pove kako svet stoji in da mladi kužki ne morejo delati cele
dneve?!? Hhhhmmm... samo potem bom spet sama doma brez Barbare? Mogoče pa v službi
sploh ni tako zelo hudo...
Drži se bratec, hvala za dobre nasvete, pa pazi na svoje, saj jaz tudi na skrivaj pazim na
Barbaro, čeprav ona pravi, da sem sramežljivček!
Lp, Jillika
Nedelja, 01.08.2010
V prelepo nedeljsko jutro, obsijano s sončkom, s svetlečimi rosnimi kapljicami na
naši po dežju ponovno ozeleneli trati, sem se zbudil ves krmežljav in s težkimi
udi. Ja, veste, sinoči sem bil prvič na pravi veselici. In to pri Karli v Račah.
Karla je ena zelo simpatična, živahna in poskočna gospa malo »nad trideset«.
Ona in njeni pomočniki so urni, strežejo gostom in kramljajo z njimi. Kaiserji so
tam večkrat gostje in so letos povabili še nas zraven. Uaaaha, uboga moja ušesa,
če se spomnim. To je še veliko huje, kot če so naši štirje ta mali doma. Veste,
kužki zelo dobro slišimo. Tudi ko vi ljudje npr. še ne zaznate grmenja v daljavi,
je nam že jasno, kaj se bliža. In tole bobneče nabijanje na vaški veselici ne dene
preveč dobro našim ušeskom.
Dišalo je po pečenkah in čevapčičih, jägermeistra so nosili v takih epruvetkah,
kot v njih pri mojem dr. Senčarju jemljejo kri. Moja Jelka je ugotovila, da pri
šanku ne stojijo več postavni mladi in starejši fantje kot včasih, ampak se je svet
obrnil. Zdaj se pri šanku veselo naslanjajo mlada in malo manj mlada dekleta.
Veselo migajo z boki levo in desno, se objeta držijo okrog ramen in poskakujejo v
ritmih dalmatinskih ritmov. Moški pa sedeči za mizami venomer pogledujejo - za
šank seveda. Eni si v ženinih torbicah poiščejo svoja očala, da bolje vidijo. S
sotrpini za mizo pametujejo, koliko je katera stara in kako živahna da je glede
na svoja leta. Njihove žene jim svetujejo, naj si kar poiščejo kako sebi primerno,
itak boljših kot jih imajo, ne bodo dobili. In tako ostanejo kar pri svojih, ker
njihove žene tako vedno vse vedo, kaj je dobro za njih.
Ko takole ležiš pod mizo, lahko slišiš marsikatero pametno. Pa ko niso pozorni,
malo pokukaš gor in »cukneš« kak kos kruha, ki pripada čevapčičem. Če drugo
ne, vsaj diši po mesu, ker se je valjal tam gori.
Tudi Josch je v soboto zvečer v domači kuhinji na pultu načel pečen kruh. Je
pogrizel cel skončnik. Malo so ga pekli za sušenje, ker imata oba z Brino rada
suh kruh, samo da je on našel in načel tistega, ki ga je Andreja spekla zase. Mu
44
je verjetno ful dišalo (verjetno), ker so imeli več pečenih hlebcev, pa si je mislil:
»Če malo poskusim, se ne bo niti poznalo.«
Tako, da sva zdaj že dva »tatova« iz berner kaiserjevega legla. Sicer pa: jabolček
ne pade daleč od mamice.
Sobotni večer smo končali pri Kaiserjih, kjer smo vse bacile, s katerimi smo se
okužili pri Karli, razkužili z brinjevcem, ki kar hlapi iz njihove steklenice. Če
pridemo še parkrat, adijo hanzi, steklenica bo samo še dišala po brinjevcu.
Namenjen je bil samo bolečinam in črevesnim težavam, toda…... ko Mirko
vpraša kaj bi, vse nenadoma ful črviči in boli v trebuhu. In ga spet potegne iz
skrivališča. In naši šefi so drugi dan zopet zdravi.
In takole sem se zdaj pretegnil v tole svetlo nedeljsko jutro. Hitro sem ugotovil,
da pred nami ne bo navaden dan. Takoj ko vidim v kuhinji svoj nahrbtnik, na
kupu povodce in krpice za brisanje mojih večkrat slinastih »lapic«, vem kaj sledi.
Izlet. Tudi sam postanem nemiren, hodim okrog obeh in ju z zvedavimi očkami
sprašujem: "Kam pa tokrat ??" Onadva pa nazaj: "Boš videl. Tu pridno čičaj in
čakaj." Ja, saj čakam, le čičat ne morem na miru. Moram vse sproti pogledat, da
česa važnega ne pozabimo doma.
Počasi smo le uspeli pripraviti vse za na pot. Ker je tudi naš modus občasno
žejen, smo še njemu natočili dovolj pijače. Med potjo smo poklicali Kaiserjeve, da
slučajno še ne bi spali, ko bi mi predčasno priromali. Seveda niso, kavica je bila
že kuhana. V Slovenski Bistrici smo pred trgovskim centrom počakali še
Davorina in Jacky. Danica je po pričakovanju poklicala, naj je ne čakamo, ker
zamuja.
V Radečah sta nas pričakala Brane in Nataša z Jolly, tam so se pričeli zbirati
tudi ostali bernčki s svojimi lastniki. Po osvežilni pijači je kolona z zamudo
krenila na Lisco. Tam sta nas že nestrpno čakala Josch in Brina z Andrejo, ki so
jih doma čakali obiski – naši pa se igrajo z njihovim potrpljenjem, ter Bea z
Mišotom in Stanko.
Na Lisci se bo namreč odvijal trening za razstavo v Celju. Upali smo, da gori ne
bo tako vroče. Ampak, ljudje dragi, asfalt je bil tako vroč, da bratec Josch ni
hotel plesati po njem, kot mu je Andreja žvižgala. Je pameten kuža, tako kot jaz
in vsi drugi. Bolje je bilo v senčki ob skodelah z vodo.
Saj je tudi tršica Karmen uvidela, da bo bolje, da en čas trenira samo lastnike,
nas pa priključi samo v končni, ta nujni fazi.
Samo mene pa sta pričakala na igralih moj Tomaž in Filip. Tam je tako čudovit
pogled na dolino spodaj, da kar obstaneš. Onadva še nikoli nista videla na kupu
toliko istih kužkov. Njune očke so nemirno begale od enega do drugega, v
45
naročju babice in atija sta se počutila varneje. To sta še majhna fantka, so
nekateri kužki skoraj večji od njiju, hi hi.
Videla sta zmajarje in jadralce ob vzletu v dolino. To ne vidiš vsak dan, tudi jaz
sem napeto strmel, kaj se to dogaja. Ja, zanimivo je bilo tokrat na Lisci. Trening
za nas ta male je hitro minil, potrebno bo še vaje - sploh za naše lastnike.
Veliko izletnikov je prišlo to nedeljo semkaj, zanimalo jih je, zakaj neki je toliko
istih kužkov tukaj. Na prvi pogled smo videti vsi isti, toda ostro oko hitro najde
razlike med nami. Eni smo malo bolj medvedasti, drugi še bodo, ko bodo prerasli
otroška leta. Obnašati se znamo dokaj lepo, dokler nas kaj ne prestraši in
zbežimo na drugi konec v senco. V tistem diru sploh ne slišimo svojih lastnikov,
ki nas kličejo nazaj.
Torek, 03.08.2010
Kaiserji so ostali brez zelenjave na vrtu. Mislim, da bi lahko sprožili dobrodelno
akcijo in jim pomagali v tej »globoki tragediji«.
Saj veste, Dragica ima včasih polno glavo skrbi in pozabi dobro zapreti svoj vrt.
In tako je takoj po službi hitela še nanj pred bližajočo nevihto pobirat dozorele
sadeže. Prvi trenutek ji sploh še ni kapnilo, da bi lahko bilo kaj posebej narobe v
vrtu.
Sumljive so ji bile le močno rjavo obarvane tačice Jessike, ko jo je le-ta prišla
pozdravit ob prihodu iz službe. Ni ji šlo v glavo, od kod, saj dežja še ni bilo.
No, pa je hitro razvozljala uganko, ko je v kotu vrta najprej zagledala prvo
veliko jamo. Šele nato se ji je zasvitalo. Še dobro, da je ni kap.
Pri nas je zazvonil telefon in jaz gledam mojo Jelko, zakaj se le tako reži, da ji
kar solze tečejo po licih. Reži se lahko ja, saj če bi to naredil jaz, ne vem, če bi se
tako smejala. Kasneje že, takoj pa gotovo ne.
Začnem poslušati, ja seveda. Tokrat jo je ušpičila Jessi, no hvala bogu, da nisem
edini.
Torej fižol pomendran, veliko paprik obrnjenih narobe, greda korenčka
izravnana, por ves poležen, vse, kar so imeli oz. imajo na vrtu, je bilo v delu
njihove mlade bernke.
Ta je Dragico opazovala izpod brajd in ko je videla, da mogoče ne bo heca, je
hitro uspela še ukrasti zeleno jabolko in z njo pobegniti na kavč v dnevni sobi.
Če bo Dragica videla, da je revica lačna, zagotovo ne bo huda zaradi
»katastrofe« na vrtu.
46
Ja, tako je to, naši lastniki še iz lastnega drevesa morajo jesti na pol obarvane
slive, ker mi kužoti uspemo dopoldne pospraviti ta boljše.
Pa se Dragica čudi: »In vse samo zato, ker je nekdo (najbrž jaz!) pozabil
zakleniti vrata v vrt !! Pa od kakšnega vzreditelja je ta pes ???«. Od kakšnega
le, od takega kot sem jaz, pa Josch, pa Jilli, pa Jolli in Jacky. Bog ve, kako je šele
v Novem Sadu. Zagotovo mi Julijini zato nič ne pišejo.
Sobota, 14.08.2010
Ojla, kako ste kaj ? Pri nas smo imeli malo počitnic pri pisanju dnevnika. Jelka
in Milan pravita, da se je njun »fant« - torej jaz – malo zresnil in da ju zdaj že
lep čas ni več vsaki dan pričakalo presenečenje. Podobno vlogo igra zdaj moja
sestrica Jessi, o njenih vragolijah zdaj Jelki poroča Dragica skoraj dnevno.
Nazadnje je prikrojila Mirkotovo majico – poseben kroj vam rečem – unikaten,
sem ga videl pred par dnevi. Imamo mi mladi Berner Kaiserji v genih »nožne«
spretnosti, to je že treba priznati.
Pred dnevi je Jelko ob deževnem popoldnevu zgrabila nostalgija in je šla brskat
po svojih papirjih. Ležal sem poleg nje in nenadoma zagledal solze v njenih očeh.
Hitro sem skočil pokonci in se stisnil k njej. Kaj je ??
Nič hudega, Jaschko moj, le na Donija sem se spomnila. Konec julija so minila že
tri leta, odkar je zvezdica na nebu. Vidiš, poglej tole je moje pismo iz bolnice,
napisano z roko. Takrat sem se namreč učila KALIGRAFIJO – lepopis - in sem
ga napisala, da mi je hitreje mineval čas v bolnici. To je bilo na Valentinovo pred
petimi leti. Ti ga preberem ? Ja, prosim !!!! sem ji povedal z očmi in pokimal z
glavo.
Ker sem se ob njem raznežil tudi sam, ga moram pokazati še vam.
Je lepo napisala ta moja Jelka tole pisemce, se vam ne zdi ? Takrat se je šele učila
pisanja. Na roko napisati toliko teksta s kaligrafskim peresom, ki ga je morala
namakati v tuš, uhh bi me bolela tačka, če bi to znal.
Pa moja Jelka zdaj tudi nima časa zboleti. Pravzaprav vidim, da si zna
največkrat že sama pomagati, ko so na vidiku težave s cevovodi, kot jim reče. Le
kdo bi me crkljal in božal, saj komaj čakam, da pride iz službe po 11. uri. Veš
kako dolgo bi moral čakati Milana, on pride šele popoldne po tretji uri.
No, pa si torej preberite tole na roko napisano pisemce iz bolnice.
47
48
49
50
51
Vidite, pa sem vam spet malo popestril nekaj minutk in delil z vami vsebino tega
lepega pisma. Sam pa sem ugotovil, da sem imel veliko srečo, da me je Doni
izbral za svojega naslednika. Lepše bi mi šlo le redko kje.
52
Ponedeljek, 16.08.2010
Včeraj smo se spet potepali, tokrat v Trzinu. Stanki in Mišotu je » uspelo
preživeti » skupaj že celih 35 let. Mi sicer nimamo tako dolge življenjske dobe
pred seboj, to se meni zdi večnost. Naša doba je trikrat manjša, kot sta onadva
samo poročena. Pa bog ve koliko še bosta. Ja, ljudje imajo res srečo, da so tako
dolgo na svetu.
Sicer pa si ne moremo prestavljati, pravijo Kaiserji in moji, da ne bi imeli več
takih dveh prijateljev. Vsi ju imamo radi. Veliko sreče sta jima prišla zaželet
tudi Mojca in Miro s svojim, tokrat z Maxom povečanim, krdelom.
Max je kuža, ki je za las ušel smrti. Lastniki niso imeli več potrpljenja z njim in
so ga želeli dati spati za vedno. So pa k sreči tudi v veterinarski službi še ljudje s
čutom do nedolžnih živali. Max je tako pristal pri Mojci in njenem Mirotu, ki
sta res lepo poskrbela zanj. Med nami se je počutil krasno, kolikor sem lahko
videl. Je zelo miroljuben in po čohljanju hrepeneč kuža, ki sedaj čaka, da bi ga
vzeli k sebi ljudje s širokim srcem.
Osem ljudi in osem psov na enem malem, a za nas več kot dovolj velikem
dvorišču, se je družilo celo popoldne ob dobri papici in hladni pupici. Moja Jelka
je na koncu skoraj polizala kozarec z ledeno kavo, tako je bila dobra. Sem že
imel na jeziku spomniti jo, da se to ne spodobi. Ampak ko sem videl, kako je
uživala, sem bil raje tiho, mogoče pa niso vsi videli. Milan pa se je itak spet
nabasal vseh dobrot, da ga še danes vse tišči.
Ob sedmih zvečer pa smo imeli že spet trening za nastop na razstavi v Celju.
Preden smo se pri ponovnem srečanju vsi kužki »zaštekali« je bilo potrebno par
minutk. Joschu sem glasno povedal svoje. Kaj si le misli, česati se tako nazaj kot
jaz. Imam najstniško frizuro, pa menda me ne bodo vsi posnemali. To sem jim
moral povedati takoj na začetku, ko smo se videli. Še sestrici Jolly, ki mi ni takoj
skočila v objem. No, v par minutkah smo se zmenili, naš klepet se je nadaljeval v
poročanju vsakega posebej, kaj je novega in kje vse smo bili, medtem ko se nismo
videli.
Kaj nas hočejo ti naši lastniki še naučiti, sploh ne vem. Mene trenira Milan
vsaki dan in znam že vse na pamet. Toda potrebno je pokazati znanje pred tršico
Karmen in ostalimi prijatelji. Tokrat sem se dobro odrezal – me je pohvalila še
moja Dragica - čeravno smo celo popoldne v igri krožili po Jankovičevem
dvorišču in ni bilo časa za spanje. Kaj spanje, še za pravo dremuckanje ne. Bil
53
sem lačen in Milan je imel v žepu kocke sirčka, ki ga imam zelo rad. Ni mi
preostalo drugega, kot da ubogam, če hočem kaj dobit.
Jelka in Andreja sta že modrovali, kako pusto bo, ko bo konec treningov in
končnega nastopa. Andreja pravi, da ni vrag, da ne bi česa zanimivega spet
skupaj spravili ob takem ( štirinožnem ) kapitalu, kot ga da imamo.
Piše Jelki: »A veš, da so jame, ki jih kopljejo ti naši nadebudneži, nadvse
koristna stvar. Kar našo Brino vprašaj. Veš, njej je kar naprej vroče in svojo rito
spravi v jamo, tako da je 1/3 Brine v jami, 2/3 je pa ven gleda. Ko pa to od daleč
gledaš, misliš, da 1/3 Brine fali oziroma da imamo pritlikavega psa. Kaj jo ne bi
Josch tako rad imel, ko pa ona edina tako ceni njegova remek dela. Vidiš, mi se
pa zmrdujemo ob teh njihovih produktih… je kar parkrat za razmislit, preden še
kakšno neprimerno izrečemo na njihov račun. Morda nam na koncu kakšna
njihova stvar še življenje reši …. Vidiš, nam kar naprej dajejo kaj za mislit,
samo preden nam potegne, je že marsikaj mimo.. še dobro, da si med sabo
pomagajo, ker bi nas sicer kakšno njihovo ravnanje pustilo v popolni temi…«
Jelka ji odgovarja: » Kaj nas vsega naučijo ti naši baukiji. Se sploh ne zavedamo,
da šele zdaj prihaja iz nas tisto pravo skrito bogastvo. Mogoče nikoli ne bi
odkrile svojih skritih talentov, če ne bi imele Joscha in Jascha. Še poznali se ne
bi. Poglej, le v eni sami črki je razlika v njunem imenu pri sklanjatvi, ravno
toliko, da veva, da je prvi tvoj, drugi moj. Samo pikica je manjkala, pa bi bilo
obratno.. zato sta oba več kot najina. Vsak sleherni bernček je tudi malo naš.«
Jelka je sporočila Andreji, da vegie ščetk za čiščenje zobk v Ptuju nimajo. Bila je
žalostna, jaz pa še bolj, ker je nisem dobil. Mr Pet trgovine v Ptuju nimamo, da
bi pa katera od obstoječih trgovinic za živali to prodajala, bi bilo pa že skoraj
preveč, se je jezila.
Danes sem bil spet pri teti pomočnici v ordinaciji dr. Senčarja. Zopet se je
zapičila v mojo rito, na koncu sem ponovno jako dišal. Še Milan je bil v oblaku
parfuma, ko me je zbasal v prtljažnik modusa. Ker pa se je Jelka tiščala k
Milanu, smo jako dišali vsi trije, ko smo hodili iskat ščetke za čiščenje zobkov.
Torek, 16.08.2010
Pismo prijateljem
Pozdravček prijatelji !!
54
Domača češnja daje premalo pridelka, nima lepe krošnje, visi bolj v eno stran, ker
je vihar odlomil en vrh.
Začel sem danes. V soboto pride še sestrica Jacky in če bova pridna, jo bova
upam, do nedelje, podrla. Nekdo vendar mora poskrbeti, da bo dvorišče estetsko
urejeno. Jelki sem moral strokovno razložiti moj načrt, zato oba tako vneto, na
prvi pogled začudeno, gledava tole luknjo.
Odgovor Joscha
Jascha, živjo,
Končno sem prišel do tega, da ti kaj napišem. Sem videl to tvojo sliko, pa bi ti svetoval, da
malo počakaš. Veš, Jelka sumi, da si midva vse poveva in da imava celo telepatske
sposobnosti. Meni, da se sporazumevava kar na daleč. Andreji je namreč rekla, da vse, kar ji
pove o meni, nato uresničiš ti. A si videl. Na koncu bom vsega jaz kriv, čeprav je jasno, da
imava podobne talente in ideje, saj sva vendar v žlahti. Pa saj Jessica in Jolly tudi kar
naprej nekaj kopljeta, pa ni nič zato. Sem zadnjič videl slike Dragičinega vrta, ki ga je
obdelala Jessica. Pa se ji je kaj zgodilo. Čisto nič. Saj veš, babe se znajdejo in zmeraj naredijo
vse tako nedolžno, mi pa veljamo za šintarje. Andreja zame večkrat uporabi to besedo, za
Brino pa nikoli, ker je vedno "pridna". Vidiš, tudi Jelka se je prav name skoncentrirala.
Nikoli ne pomisli na ženski del naše žlahte. Pa kaj morem, če imam tudi jaz drevesa še
posebej rad. Sem tudi skopal podobno jamo že pred časom zraven jabolke, pa jo je Andrejina
mama zakopala. Pa je ne smem preveč dražiti. Sem nato raje skopal luknjo malo stran. Zdaj
pa mirujem, da ne bo prehude ihte. Ko se vse pomiri, bom morda spet šel v akcijo. Veš, sem
55
spomladi, ko je drevje cvetelo, obrezal breskvo. Sem jo dal kar na pol, saj je bila za moje
pojme odločno previsoka. Sicer je že cvetela, ampak breskve se itak obrezujejo, ko cvetijo. Pa
sem potem odstranjeni del nosil po vrtu, da bo Andrejina mama videla, kako sem priden. Sem
ji hotel samo pomagati pri obrezovanju drevja (ona je pred tem že obrezala jabolka). Ko me
je zagledala, jo je skoraj kap. Potem je pa vsa razburjena oddivjala na telefon. Me je
zatožila Andreji. Sem slišal, kako razburjeno ji je razlagala. No, pa se je potem počasi
pomirila. Očitno je Andreja rekla zame kakšno dobro besedo, saj je bila na koncu čisto
pomirjena. Pa saj je lahko, ko nisem mislil nič slabega. Morda je dobro, da Andreje čez teden
ni, ker bi me morda sicer tudi ona imela poln kufer. Ker smo pa krajši čas skupaj, se ji pa ta
kufer ne napolni tako hitro. Prej odide spet v Ljubljano.
No, pismo sem vam pokazal samo zato, da vidite, da se še tu in tam najde kak
podoben meni. Ta mi je še posebej podoben, nič čudnega, če pa je moj, sicer nekaj
ur mlajši brat. Kot ste se sami lahko prepričali, sorodstvene vezi zagotovo niso
zanemarljiva stvar.
Sobota, 21.08.2010
Hoj haj, dragi moji. Ne boste verjeli, kaj sta pogruntala moja dva, da bi ob
vikendu lahko malo v miru spala, potem ko jaz zjutraj dobim svoj zajtrk. Takrat
imam namreč spanja dovolj in ko pojem svoj obrok, postanem še posebno igriv. In
ker mi je samemu dolgčas, bi rad, da bi se z mano igrala.
In kako sta me danes zjutraj »vrgla na finto«, kot se zdaj temu reče. Zaprla sta
me ven !!!
Milan mi je dal priboljške v žogico in rdečo kostko, vrata so se zaprla, zavesa pa
zagrnila. Kot vedno, ko gresta v službo. Z veseljem sem pohrustal vse, kar sem
dobil.
Nato pa so mi klikerji vklopili: Milan je bil pomanjkljivo oblečen, ko mi je dal
priboljške. Jelke sploh še nisem videl, gotovo drnjoha pokrita čez glavo, da je ne
pikajo muhe ali komarji. Nobenega glasu od vžiga motorja našega modusa ali
corse. Tudi garažna vrata niso zaškripala.
Gotovo sta doma !! In da sta me hotela takole prelisičiti !??
Oglasil sem se: Hov !! Hov !! HOV HOV !!!
Nič, vrata se niso odprla, zavesa je ostala zagrnjena.
Žalostno sem obsedel pred vrati v dnevno sobo, nato pa čisto počasi odkorakal in
zarinil svojo bučko v mokro travo, kjer nihče ni videl mojih solz. Ja, nič, kaj
hočem, malo se bom osvežil in ju počakal. Saj menda ne bosta spala do poldneva.
Danes ja pride moja sestrica Jacky iz Maribora na počitnice do jutri. Še spala bo
pri meni.
In res! Ni bilo še osem, ko sem že zaslišal znani glas, ki nas zjutraj vedno zbudi.
56
Zaslišal sem dvigovanje rolet in odpiranje žaluzij. Z neverjetno brzino sem šibal
na teraso in narejeno ves žalosten in skesan obsedel pred vrati. Moj Milan je
imel že pripravljeno mokro brisačo, da me je očistil, in prijazne besede, ki božajo
za dobro jutro.
Ravno smo ob zajtrku popili dišečo kavico, jaz seveda ne, ker moj srček tega ne
bi prenesel, in že smo zaslišali glas BERLINGOTA. Davorin in Jacky sta tu !!!
Jupii !!
Da bi videli, kako veselje je bilo to. Res pogrešam družbo, zato sem vesel prav
vsakega kosmatinca, kaj ne bi bil moje žlahte.
Skoraj več čas, ko je Davorin posedel pri mojima, se nisva ustavila. Jacky ima
toliko energije, da to ne moreš verjeti. Ves zasopihan kot pravi medo sem ji sledil
na vsakem koraku. Delala sva prevale, se cufala za ušesa, dirkala po dvorišču
gor in dol, en čas je bil eden na hrbtu in drugi na njem, naslednji trenutek je že
bilo obratno. Mimogrede sem ji razkazal vse svoje skrite kotičke in po celem
dvorišču razmetane igračke, ki jih še nismo uspeli pospraviti.
Tako mi je bilo vroče, da sem popil celo skodelo vode naenkrat. Jacky se mi je
pridružila in takrat sem ji potihoma začel razlagati svoje načrt glede češnje.
Radovedno mi je prisluhnila in že sva bila v težki debati. Ona namreč ne zna
kopati lukenj. Kako jih tudi bi, ko pa z Davorinom živita v stanovanju, na
sprehodih pa nikoli ni priložnosti, da bi ji kdo kaj takega pokazal.
Pa je vse ostalo le pri dogovarjanju.
Davorin je odšel na žur, kamor Jacky ni mogla. Malo sva jo z Jelko crkljala, da
je uspel oditi in ga ni videla, sicer bi gotovo jokala.
57
Ni bilo sem in tja, nenadoma se je lesa spet odprla in prišla sta naša mala dva
fanta: Tomaž in Filip z atijem in mamico.
Nista mogla verjeti očem, da imata zdaj dedi in babi dva kužija. Takoj sta si
zapomnila Jackyno ime in jo simpatično klicala. Ampak je bila zelo pozorna do
njiju, niti malo ni skakala ali kakorkoli divjala, zato se je nista bala. Res mi je
lahko za vzor ta moja sestrica. Poleg tega sem tudi jaz bil bolj zaposlen z njo kot
z njima. Ko sem namreč sam, velikokrat drezgam v njiju in si želim njune
pozornosti. Tokrat pa sem bil neverjetno priden glede tega, tako, da sem dobil
občutek, da bi moja dva brez večjih težav vzela iz azila še kakega siroteljna brez
lastnega doma in ljudi, ki bi ga imeli radi.
In potem je Milan začel priprave za montažo pasjih vratic, da se bom v največji
vročini lahko skril pred močnimi sončnimi žarki in pozimi pred sneženjem in
mrzloto. Čeravno se jaz zime veselim, saj sem vam že razlagal, da imam sneg rad.
Tako naju je vse tole dogajanje vrglo čisto iz tira glede najinih načrtov pri češnji.
Okrog poldneva je bilo pa že tako svinjsko vroče, da sva še v senci komaj dihala,
kako naj bi kaj počela šele na soncu pri drevesu.
Pod hortenzijo sem v času kosila vseeno poskusil izkopati vsaj toliko primerno
luknjo, da bi se oba stlačila vanjo. Toda prehitro sem zaslišal z balkona: Jascha,
kaj pa spet delaš ?? Nekaj časa so se veje grma še nagibale sem in tja, nato pa
sem hočeš ali nočeš moral ven. Tako, spet se je izjalovilo poučevanje sestrice,
kako se streže takim stvarem.
Otroci so s težkim srcem odšli. Moja dva pa sta si privoščila kavico in Milan še
malo počitka v mreži.
58
Nato je šel na turo s kolesom in na nogometno tekmo. Še pred tem smo se šli
tehtat k našim tam preko, ko rečeta dvorišču Jelkine mame in sestre z družino.
Jaz imam krepkih 42 kg, Jacky dobrih 33. Ona je seveda deklica, te so bolj
nežne. Ima pa zato neprimerno močnejše mišice kot jaz. Jaz sem malo podoben
lenemu medvedku, rečeta moja dva. Saj zdaj že grem rajši na sprehode, vendar ne
za dolgo in ne predaleč.
Nato sva v miru zaspala v senci, kajti obetal se nama je še večerni sprehod,
trening za razstavo, večerja in potem najbrž več kot zaslužen počitek na
balkonu. Jacky sem že obljubil, da bo lahko spala poleg, saj je dovolj velik za
oba. Pa še vroče nama ne bo.
Nedelja, 22.08.2010
Dobro jutro ! Noč je za nami in minila je brez velikih pretresov. Če odštejemo, da
se je Jacky zbudila okrog enih ponoči in nenadoma ni vedela, kje je. Hodila je kot
muha brez glave in se skušala spomniti, zakaj da je tu. No, pa sta se Jelka in
Milan oblekla, sedeli smo na terasi in se crkljali. Lepo se je umirila in če nekaj
časa sva ponovno mirno spala..
Proti jutru sva zbudila moja dva s hrustanjem velike kosti iz Avstrije. Imam jo
že skoraj od takrat, ko sem prišel v novi dom. Podarila pa sta mi jo Davorin in
Katja. Toda ker je moja, je sestrici nisem hotel posoditi in sem ji to glasno tudi
povedal. Jelka je naredila red in mi jo vzela s tem, ko jo je dala malo še njej.
Prišel sem zraven in jo začel vleči nazaj to mojo kostko. In takrat je ni imel
nobeden, ker je nenadoma je izginila kot bi izpuhtela v zrak.
No, zdaj pa tešina, pa mir, pa še malo spat, je bilo nenadoma povelje. Najine
očke so se od začudenja na široko odprle. Podobno sem že slišal, ko spijo tu naši
ta mali. Tudi oni težko takoj zaspijo pri dediju in babici, ko pa je vse drugače kot
doma. Ubogala sva tudi midva in tako smo spančkali še do pol sedmih. Takrat
59
sva bila že lačna in potrebno je bilo s trkanjem po vratih zbuditi moja dva. Ker
drugače bi midva lahko čakala do takrat, ko bi prišel Davorin po Jacky.
Jaz sem bil lačen kot volk, tako kot ponavadi. Jacky zna jesti počasi in olikano,
jaz pa pospravim svojo kot da rečeš keks. In že sem od strani gledal v sestrino
skodelo, kjer je bilo še veliko rjavih kroglic. Poskušal sem izmakniti kako, vendar
sta moja dva stala zraven kot stražarja. Milan je malo nežno držal skodelo za
Jacky, ta pa je z nenadnim obratom butnila z glavico vanjo in briketki so
poleteli po zraku na vse strani. Uff, kako hitro sem se zapodil vanje. Ponavadi
delujem počasno, pri tem pa znam biti še kako hiter. Komaj sta jih večino
polovila nazaj, da se je Jacky lahko najedla do sitega. Kljub vsemu sem jih našel
pod mizo in v kotu terase še kakih štiri ali pet, toliko, da sem se vsaj malo
posladkal. Ona ima namreč bolj debele briketke, moja pa sta pozabila, da sem
tudi jaz bil star že osem mesecev in bi mi lahko kupila take.
Malo sem se preveč obiral in Jacky mi je spet ukradla mojo kostko, ki je bila
nenadoma spet v enem kotu. Veselo jo je grizljala in me pogledovala, kdaj jo bom
spet vzel nazaj. Jaz sem postal pravi strateg. Odšel sem počasi po podestu
navzdol, kot da grem lulat. Vedel sem, da bo prišla za menoj in je tudi res. Na
hitro sem ji šepnil na uho, da jo imam rad in se v sekundi zapodil nazaj na teraso
po kostko. Videla je, da sem jo prelisičil in revica spet žalostno ležala poleg, Če
bo še hotela priti kdaj k meni spat, moram Davorinu posebej naročiti, naj ji
prinese njeno poleg.
Moja dva sta nekaj časa to še gledala, potem pa je kostka ponovno spuhtela v
zrak. Jackyci je Jelka dala zašitega kužka, meni pa ježka. Ne, jaz ne bom imel
ježka, jaz hočem svojega kužka. Tokrat sem ji ga cuknil brez posebne napovedi
in zbežal z njim na od jutranje rose mokro travo, ona pa za menoj.
Po zajtrku sta moja dva ugotovila, da je nastala zunaj sumljiva tišina. Jelka je s
tihimi koraki prišla dol in kukala izza terase, naju pa nikjer. Le kam da sva jo
mahnila ? Na vidnem polju naju ni bilo, zato je začela gledati po grmovju.
Nenadoma je opazila, da iz nizkega, pritlehno rastočega bora tu in tam pokuka
migetajoča bela lučka na najinih repih. Potihoma se je približala in zagledala
rudarski prizor. Tri luknje okrog debla nama pa je le uspelo narediti, hi hi; ravno
toliko časa sva imela, da sem Jacky dokončno naučil te veščine. Na prekrasno
sončno nedeljsko jutro sva si nadela prav prikupne nove rjave barve. Malček bolj
živahne kot so sicer na najinem kožuhu in seveda pralne.
Moja dva sta spet porabila tri brisače, da sva ponovno postala podobna sama
sebi.
Torek, 24.08.2010
60
Bratcu Joschu večkrat pišem. Prav vesel sem, če dobim kako pošto. Včasih je kar
dolgčas dopoldne, ko nikogar ni in lahko malo prebiram, kako se godi še drugim.
Sem mu oni dan napisal, da imam malo strahu pred svojimi novimi vratci. Ne
upam, čeprav smo doma že hodili skozi pasja vrata. Pa mi je odpisal:
Josch : Hm, pojma nimam, kaj bi to bilo. Jaz ne hodim čez nobena vratca, pač pa samo skozi
vrata (ki so kar konkretna). Ker sem pa Kaiser, mi jih drugi odpirajo. Čakam toliko časa, da
kdo pride. Na dnevnik pa že komaj čakam. Morda dobim kakšno novo idejo…
Jah, kje pa naj si vse zapomnim. Ko pa je toliko tega. Morda se bom ob naslednjem obisku
pri Kaiserjevih spomnil na ta pasja vratca. Verjetno pa ni to taka huda reč, če smo že kot
dojenci plezali čez tisto. Morda te moti samo to, da ni čisto tako kot je to tam. Imaš
predober spomin, zdaj ti to pa nagaja. Ti se kar vrzi čez, pa kar bo pa bo. Daleč ne boš
padel. Hujše pa tudi ne bo od tistega, kar se je meni zgodilo včeraj. Veš, sem šnofal tam pri
zajcih pod kozolcem. Ne morem si pomagati, ko tako lepo diši. Sicer me Andreja in njena
mama vedno kregata, ko me vidita. Menda samo pusji to delajo. No, pa sem to počel
skrivoma, ko ni bilo nobene zraven. Potem se mi je pa ena reč zapičila v smrček. Saj bolelo
takoj ni zelo. Ko sem se pa poskušal rešiti in sem otepal, sem pa mislil, da bom znorel. Pa
sem cvilil kot mlad pujs in je Andrejina mama pritekla od nekod, vendar sem se uspel že
rešiti, ko je prišla do mene. Menda je bil nek feder, ki je visel na zajčnici (tako je razlagala
Andreji potem, ko je prišla domov). In ga je tudi pospravila in vrgla v smeti. Za vsak slučaj,
da se morda zgodba ne ponovi. Potem so mi smrček z nečim namazali in je bilo čez nekaj
časa že čisto dobro.
Danes bo pa spet en turoben dan. Ta dež je čista zoprnija, saj ne morem ležati na vrtu, kjer
bi hotel, ker me ne pustijo, da ležim na mokrem ali da po dežju raziskovati vrt. Nekaj pa je
treba počet, saj je drugače dolgčas za znoret.. si bom že kaj izmislil.. upam, da bo tebi kaj
boljše..
Pa sem mu odpisal:
Ojoj, Josch, kar srce mi je zastalo za hip, ko sem bral, kaj se ti je zgodilo. Vsa sreča, da je
mama prihitela in nudila prvo pomoč. In da ti je malo pregnala strah iz kosti, ko te je
crkljala.
Ja, včasih moramo dobiti kako kazen, da potem zlepa ne tiščimo več svojega noska tja , kjer
ni treba.
Takoj sem se spomnil, kako sem jaz enkrat na sprehodu na vsak način hotel skozi ograjo
povohati enega malega kužka. Glavico sem noter lahko potisnil, ven pa več ni šla. Čisto sem
bil paničen, z mano vred še Jelka. Samo so mi tisti, pri katerih je to bilo, tudi na drugi strani
pomagali in sem hvala bogu dobil svojo glavo nazaj.
Si zamisliš, da bi bil brez nje ???
61
Glede vratic pa :skozi nje že upam pokukati, sploh če se na drugi strani moja Jelka baše s
kakim sendvičem. Tačk še sicer ne upam dati skozi, pa mislim, da se bom tudi to enkrat
ojunačil. Bil pa je malo kriv moj Milan, ker je premalo natančno obesil zaporo nad vrata in
mi je ta lopnila po križu, ko sem prvič skočil skozi nova vratca. Komaj že čakam, da mami
in sestrica »pridrajsata« s tega morja. Če bosta onidve šle skozi, bom še jaz. Mami mi bo
gotovo pomagala premagati strah. Pa tako so se ti Kaiserji hvalisali, da imajo sobe na morju
internet. Zdaj pa nobenega glasu od njih, upam vsaj, da so še živi in zdravi. Bog ve, če niso
na kakem robinzonovem otoku in sploh nimajo elektrike. Uboga Jessi in mami, kam so jih le
vlekli.
Ta dež je res eno sranje v pravem pomenu. Takrat moja bela barva izgine....
Lepo bodi do prihodnjič…. Tvoj brat Jascha
Sobota, 28.08.2010
Davorin od Jacky nas je šel v sredo vpisat v šolo pri KD Maribor. Vrtec imam
za seboj, 1. septembra pa gremo torej v pravo šolo. V vrtcu sem bil priden, tako,
da napredovanje na višjo stopnjo sploh ni bil problem.
Sem že veselim, upam, da ne bom rabil še kake težke torbe, polne brezvezne
literature in učnih pripomočkov. Naj si jo Milan kar sam nosi.
Tudi Jolly mi piše, da nadaljuje šolanje za reševalnega psa. Ona je šele prava
tipica. Baje že najde sled briketa ali pa klobasico v travi. Sicer meni, da je
klobasa za pojest, ne pa za reševat in ji ni jasno, zakaj naj bi se to učili. Toda
važno ji je, da se nekam pelje, pa četudi reševat klobase.
Pa večji del živi na kmetih, z Natašo v času dopusta skupaj pomagata pri
kmečkih opravilih. Se že uči, kako se lahko uporablja voziček – pomaga
Natašinemu atu pripeljat kakšen veeeeelik voz sena. In predtem se lahko podi in
skriva po posušeni travi, ki tako neznansko lepo diši.
62
Malo ji zavidam, vendar ji nisem zelo nevoščljiv. Pa prijateljico Mici /muco/
ima, nekaj takega pa bi tudi jaz imel – živega prijatelja. Ne plišekov, kot jih
imam zdaj. Pa mi moja dva rečeta: Na Jaschko, igraj se. Ja, igraj se, če pa ni
nobenega odziva. Ga vržem v zrak, pa pade dol kot klada. Še zacvili nič.
Sem napisal Jollyki, da sta moja dva bila tudi celi teden v akciji. Je imela Jelkina
sestra abrahama v sredo in je bilo potrebnih veliko priprav, da se je lahko nekaj
dogajalo. Sem bil ta teden kar na preizkušnji in velikokrat sam.
V sredo so ga prav » svirali« . Sedeli so kar na sredi ceste in prepevali ob
harmoniki ter ovirali še promet. Jaz pa sem moral vse to samo od daleč poslušati
in nič videti. Žalosten sem bil, zeloooo. Pa kaj, če baje še ne ubogam vedno na
prvo besedo in so se bali, da bi me lovili po ulici. Saj zato je skrajni čas, da grem
v šolo.
Tudi sinoči, ko je bila glavna fešta, sem moral biti sam od šestih popoldne do
zgodnjih jutranjih ur.
Jelka me je prišla ob pol devetih zapret noter, ker je bilo videti, da bo neurje, imel
se na voljo celo hišo. Pa pasja vratica imam nova, pa še vedno ne upam skozi.
Tako še ven nisem mogel oz. upal.
In veste, kaj mi je svetovala Jolly ? Da morava čimprej narediti izpit za
vozičkarje, ker nas bojo baje potem naši ljudje vzeli s seboj na take fešte, saj jih
nekdo pač mora pripeljat domov. Ko se ga takole nacedijo in ne vejo kaj govorijo,
bi se lahko samo zvrnili na voziček in mi bi jih varno dostavili na domače
dvorišče.
Četudi jih zvrnemo samo pod kako jablano ali domačo vrtno mizo, kjer lahko
nadaljujejo orgije, ki so posledice pitja, ampak doma pa bi le bili.
Pa še res je, le kako mi to ni kanilo že prej? Namesto, da sem se te dni smilil
samemu sebi, bi raje razmišljal, kako pritisnit na moja dva, da čimprej pridemo
do takega vozička.
Ponedeljek, 06.09.2010
No, pa sem šolar. Prvega septembra smo bili prvič v šoli. Bilo je naporno
predvsem za naše lastnike, saj nas je bilo neverjetno veliko na poligonu KD
Maribor in to vseh pasem in velikosti. Vendar smo se ta dan bolj spoznavali in
delili v skupine. Kljub vsemu je dobil moj Milan, pa ne samo on, »dolge
roke«.,kar je posledica naše pretirane radovednosti in mladosti.
63
Toda danes pa ni bilo več heca, resno delo se je začelo. Dunja je sicer zelo
prijazna, toda zahteva pa svoje.
Našim trem moškim: mojemu Milanu, Mirkotu od Jessi in Davorinu od Jacky je
bilo po koncu ure in pol šolanja pošteno vroče in pijača se je več kot prilegla.
Jelka, Dragica in Jutta so nas z nasmehom opazovale, njih je v senci seveda
zeblo. V sredo, 8.9. ta preklemanski dež ni in ni ponehal. Nekaj časa sem to še
prenašal, potem pa me je minilo. Jessi je tudi pogledovala in poskušala enkrat
brez Mirkota priti do Dragice in mame Jutti, pa ni šlo, ker so bila vsa vratca iz
poligona zaprta.
Kaj če bi poskusil še jaz? Žalostno sem pogledoval k moji Jelki in poskušal
Milanu na vsak način dopovedati, da me gotovo kliče, pa on ne sliši. Saj doma
me v dežju vedno kliče: »Jaschek, pridi pod streho, dežek pada, da ne boš moker.«
Kaj pa danes ? No, Jelka, zakaj me pa danes bolj glasno ne kličeš in se skrivaš
za moj nahrbtnik, da te ne bi videl? Gotovo jokaš, ker se ti smilim in ne želiš, da
te vidim solznih oči. Dobro, naj ti bo, saj vem, da me imaš rada.
Sem si kar malo mislil, da to ne bo več vrtec, ampak prava šola. Trda bo, preden
bom končal !!!
Joj, kako smo bili mokri vsi, še naši lastniki. Toda po koncu so nas sfrotirali s
suhimi brisačami in bili smo kot okopani, le da brez šampona, oprani samo z
mehkim dežkom. Že skoraj čisto pripravljeni na snemanje ŠTIRIH TAČK, ki bo
v soboto pri Kaiserjevih. Torej nas spet čaka prijeten vikend.
Sem pa zelo ponosen, da z mojim Filipom lahko pozirava v sliki meseca
septembra na prvi internetni strani SKBPP– slovenskega kluba za bernske
planšarske pse.
64
Sobota, 11.09.2010
NASTOP - SNEMANJE - V ODDAJI ZA ŽIVALI »ŠTIRI TAČKE«
Uff, samo, da je za nami. Cel teden smo držali tačke, da bi v soboto sijal sonček.
Ta bi namreč posušil razmočeno zemljo in bi mi ostali vsaj približno tako lepo
obarvani, kot smo sicer.
Napetost je bila v hiši že od jutra. Jelka je pekla štrudl, Milan pripravljal stvari
zame, jaz pa sem nemirno tekal od enega do drugega in komaj čakal, da bosta
rekla: Takole, zdaj pa gremo !
Bili smo prvi pri Kaiserjevih, ravno toliko, da smo se v miru pozdravili, ko je že
tudi Jacky pripeljala z dobrotami obloženega Davorina in hitro zatem še Jolly
svojo Natašo in Braneta.
Prihod Andreje in bratca Joscha smo težko čakali pri ograji in ga glasno oznanili
svojim lastnikom.Pomagali smo nesti škatlo z Andrejinim zelo okusnim pecivom.
Le Jilli ni bilo, ona uživa in se predaja toplim jesenskim žarkom na morju s svojo
Barbaro. Za Julie pa je verjetno predaleč iz Srbije, čeravno imamo vsi veliko
željo videti jo še letos. In kdor si kaj močno želi, se mu tudi uresniči - tako vedno
reče moja Jelka.
Tako smo ob pecivu in dobri kavici dočakali še Natašo in Dinota, ki jima zdaj
rečemo že kar tako, saj sta izredno preprosta in zelo prijetna za klepetanje.
Prvič sem videl kamero od blizu in v živo, prav tako prelepo, visokoraslo Natašo
ter njenega umirjenega in simpatičnega Dinota. Njune oddaje o živalih sicer vsi
trije redno gledamo po Tv, ampak je pa čisto drugače pocukati jih za rokav in
videti pred seboj.
Ja, pa da ne pozabim, pridružila sta se nam tudi Smoletov Vlado in njegova
Ivanka, s katerima smo imeli mi prvič priložnost pokramljati takole od blizu.
Sicer sta trenutno brez bernčka, toda očke so se jima tako svetile, ko sta
občudovala nas ta male. Na obrazih se jima je videlo, kako zelo pogrešata
bernsko dušo.
Tudi Nataša ni mogla zadržati solz, ko je videla toliko bernčkov na kupu, saj
sta tudi onadva z Dinotom letos ostala brez svoje nadvse ljube Tiske. Zelo si
želita malega bernčka in vsi mi bomo stiskali tačke, da se jima želja čimprej
uresniči in se bodo v Natašinih očkah kotalile le še solze sreče.
Pokrovitelj snemanja je bil Royal Canin, tisti, ki proizvaja našo papico. Obdarili
so nas s posodicami za hrano in vodo, lastnike pa z majicami.
65
Prvi sta bili na vrsti za snemanje naša mami Jutta in Dragica, takoj za njimi pa
že jaz kot prvi bernček psarne Berner Kaiser. Za prvič smo se kljub tremi vsi trije
solidno odrezali, drugič bo gotovo boljše.
Tudi snemanje Jacky, Joscha, Jolly in Jessi je bilo hitro in tekoče pod streho in
spet smo se lahko svobodno igrali in divjali po dvorišču.
Nato pa smo za nagrado lahko šli zraven še v picerijo Klara, iz katere diši
kadarkoli smo na obisku pri Kaiserjevih. Tam smo sproščeno in v prijetnem
vzdušju klepetanja naših lastnikov še dolgo ležali pod mizami, vse do takrat, ko
sta se poslovila Dino in Nataša, saj ju je doma težko čakala njuna mala Zoya.
Seveda so ostali morali še na kavico na Kaiserjev balkon, kjer je bilo prijetno
zaveterje in tudi mi smo imeli dovolj prostora, da smo se lahko smukali okrog
njih in tiščali svoje bučke v čohljanje. Dokler nas ni seveda spet zagrabila
dirkalna mrzlica.
Domov smo odhajali v temi in če bi kdo Kaiserjevo Ditko sredi največje kome
pobaral, kdo je zadnje čase največkrat pri njih, bi gotovo izstrelila kot iz topa:
Jascha Berner Kaiser & Company.
Nedelja 12.09.2010
V nedeljo popoldne, malo pred vajami za razstavo, smo bili povabljeni na kavico
k Stanki in Mišotu. In tam so nam zraven postregli štrudel za prste oblizat,
66
njami njami. Mogoče bo naši Stanki še kdaj »kliknilo«, zdaj ko so še jabolka na
drevju in mi še hodimo zgolj na polurne vaje na Rudnik.
Moja dva sta se zvečer med vožnjo proti domu režala na ves glas. Sem dvignil ušesa in
prisluhnil. Tipa sta prišla do sklepa, da bo najbolje, da prodata hišo in si kupita en malo
večji avtodom. Doma ni nikogar, ki bi delal na vrtu, ki bi čistil hišo...Nikjer na svetu še ni
šol, ki hišne ljubljenčke tega učile.
In na avtodomu bo baje tablica z našim naslovom: Milan, Jelka in Jascha, Ul. Tu in Tam
92, Slovenija, da nas bo poštar našel. Včasih bo kljub vsemu kaka pošta, če ne drugo, bomo
malo pregledali reklame poleg kofetka in vedeli, kje kaj kupit v akciji. Kaj ??? Pa saj menda
ne slišim prav. In nadaljujeta:
Zjutraj malo prej vstanemo, Jascha – torej mene, sprehodita in pošteno utrudita, da bom
spal v avtodomu parkiranim pred Upravno enoto vsaj štiri ure, ko Jelka konča svoje delo.
Potem se bova malo igrala, se sprehodila, nekaj skuhala ali se kam najavila do tačas, da
greva po Milana v službo ob treh.
Potem pa parkiramo včasih v Velikih Brusnicah, ko bo kak dopust, včasih v Jablanah - če si
seveda ne bodo omislili svojega avtodoma. Potem smo pečeni, ker pri njih »izredno dobro
kuhajo« in na to potiho računata moja dva se mi zdi, občasno še tam, kjer so doma naši ta
mali….vnučki seveda.
Ko nas bodo začeli »pisano« gledati / kar pomeni, da nas imajo zaenkrat poln kufer /, se
premaknemo na drugo lokacijo in zatežimo še drugim .Joj, saj nisem več vedel, ali jima je
zaškodilo popoldansko sonce, ali kako da sta začela kvasiti take neumnosti.
Kaj pa moje dvorišče, pa kje bom skopal kako luknjo, kje se bom nastavljal sončku, ležal v
senčki in se sprehajal po mili volji. Pomagajte !!!!!!!!!!!!!!!
Andreja:
Ha, ha, ideja je naravnost genialna. Samo se bojim, da bi bil Jascha čisto nesrečen brez tistih
svojih dreves in lukenj… Sicer ni slabo, če imaš avtodom, lepo pa je imeti tudi svoj prostor,
kjer te ne more nihče drmati.
Hvala bogu ju je Andreja postavila spet na trdna tla s svojim odgovorom na
posredovano idejo.
Moja Dragica pa je ista kot moja dva:
To pa je pogrutavščina leta!!!!!!!!! Sploh ni noro, veš! Za premislit. Kaj če gremo vsi v
avtodome?
Ja, pa še kaj !!!
Joj, ji moram čimprej, že jutri v šoli v MB povedati svoje in da se čimprej znebi takega
razmišljanja. Vsi nas bojo podili, ko si bom hotel kje naredit zemljanko, ko si bom želel malo
pretegnit ude in dirkat na svobodi…
Hvala bogu, da imam še Andrejo, ki stopi malo na »bremzo«….
67
In to potem sem se malo pred domom prebudil in ves srečen ugotovil, da so vse
to bile le moraste sanje in da bom lahko mirno spal na mehki dekici v svojem kotu
na terasi ali po želji v dnevni sobi…doma, v naši hiši.
Torek 14.09.2010
Danes zjutraj nam je naša Jilli poslala tole prijetno pisemce iz Zadra:
Živjo! Pišem iz Barbarinega telefona – svojega še nimam, baje sem še premajhna
L. Na slikici sem na jutranjem (ravnokar) sprehodu, kjer lovim galebe in čofotam.
V soboto sem od vsega hudega (Barbara je pakirala moje stvari – kaj, če me bo
kam oddala?!?) dobila vročino. Sem dobila antibiotike in bila že naslednji dan
kot nova. Sračkanje je super – ribji briketi so v redu – Barbara se mi smeji, da
sem vegi po njej :-D. Toliko na kratko, pa en VELIK cmok vsem! Jillika
No, a ni lepo, da se je spomnila na nas, ki smo doma ?
Jilli, lep in prisrčen VELIK CMOK nazaj od vseh nas. Uživaj in se vidimo
nekje čez štirinajst dni na zadnjih vajah pred nastopom v Celju.
Mi veš, kar trpimo v tej pasji šoli v Mariboru, sploh zdaj, ko je bil že dvakrat
zapovrstjo dež. Smo bili premočeni do kože in smo se kar malček nahladili. Saj se
bomo počasi utrdili, a ne ? Še dobro, da bo v sredo predavanje Branke Hobič in
bomo lahko leže pod stoli naši lastnikov SAMO poslušali.
Sobota, 18.09.2010
Haj!
Sem se potepal po Brežicah danes in dan preživel z našimi ta malimi in velikimi.
Šli smo po Niko, malo Nejo smo pustili pri mamici, in se odpravili na izlet k
Tomažu in Filipu. Moja dva sta že navsezgodaj zjutraj pred odhodom preverjala
reke, potoke in ceste, kajti dež je lil kot iz škafa cel petek in še ponoči. Morje
vam rečem, povsod okrog, kjer smo se vozili ta dan. Toliko vode lahko vidiš samo
na morju, tam pa sem že bil letos dvakrat. Štiriletna Niki je rekla, da smo se
peljali preko treh poplav, kar pomeni, da je tekla na treh krajih rjava voda preko
ceste.
Naši ta mali so bili ob snidenju tako glasni, da se sploh nismo slišali med sabo.
Seveda, že dolgo se niso videli in so si imeli povedati tolikooooo vsega.
68
Drugače pa smo imeli veliko planov za pohajanje po Brežicah, igro na igralih in
igrišču… Pa se je vse sfižilo. Morali smo biti bolj v stanovanju, ker je cel dan
lilo. Sranje deževno.....Prvič smo šli jaz, Milan in Marko malo na sprehod do
pošte in tam okrog, toliko, da sem lahko srečal devetmesečno bernko in rekel par
besed z njo. Bilo je prav prijetno shladiti se malo na dežju in ko smo se vrnili,
sem radovedno spremljal igro naših otrok, hodil od enega do drugega in
ugotavljal kaj počnejo. Dveletni Filip že zna poiskati pare v igri SPOMIN,
Nika in Tomaž sta iz kock delala velikoooo garažo za cel kup avtomobilčkov.
Potrebna so bila velika vrata, da so lahko vozili ven in noter.
Iz kuhinje je dišalo po štrudlu in slivovih cmokih. Mnjami, pa kaj, ko spet ne
bom nič dobil iz mize. No, saj po jutranjem obilnem zajtrku sem pa ravnokar
tudi banano že pospravil v svoj želodček. Tudi to je bolje kot nič.
Po kosilu je bila na vrsti dišeča kavica in sproščen klepet ob mizi. Vsi naši otroci
znajo že lepo govoriti in veliko povedati, da se jim vsi nasmejimo od srca.
Po posladku so risali in lepili majcene samolepilne sličice, kjer so krepili
motorične spretnosti.
Nato so med počitkom malo prelistali revijo Lady.
69
Okrog četrte ure popoldne smo se počasi začeli pripravljati na odhod. Bil sem
vesel, ker sem mislil, da gremo na sprehod. Toda močan dež je preprečil načrte in
preostalo nam na drugega, kot čimprej domov. Jaz sem spal v prtljažniku našega
modusa, Niki pa je hitro zadremala na svojem stolu poleg babice, saj jo je ta
nežno crkljala. Še dobro, da ni spal naš šofer in nas je varno pripeljal nazaj.
Vozil nas je po drugi poti kot tja in kot smo potem pri dnevniku videli, je izbral
pravo pot, sicer bi nam narasle vode preprečile prihod domov.
Sreda, 22.09.2010
Prelepi, topli sončni dnevi nam bodo odeli jesen v pisane barve, čisto nekaj
drugega kot zadnji vikend, ko je plavalo pol Slovenije. Moja Jelka pa danes sive
barve od jeze, ko je stopila iz avta in sem jo prišel pozdravit.
Ja, kdo pa si ti? je rekla. Kdo le, saj menda ja veš, sem ji odvrnil.
Odšla je v hišo in dolgo časa sem moral čakati in prositi, da me je spustila noter.
Seveda, odložit je morala nakupljeno in se prej preobleči. Saj ni mogla k meni, če
sem bil ves rjav.
Porabila je dve veliki brisači, da me je za silo očedila in sem si bil spet podoben.
Le čakaj, je rekla, da pride Milan. Ti jih bo še on napel, paglavec nemarni.
Je bilo potrebno toliko lukenj na dvorišču??? A nisi imel dovolj ene? In tiste lepe
rdeče rože, ravno so se razcvetele, sedaj pa celi grm visi na rusko stran (o.p. naši
sosedje se pišejo RUS ).
No in takole je nato zgledalo pisarjenje o moji žlehtnobi.
70
Pozdravljeni gospa vzrediteljica!
Mi smo se odločili za spremembo imena. Odslej bo kuža, ki smo kupili pri vas :
Pujsi BLATNI KAISER.
Nemogoče in nima ga smisla več klicati s prejšnjim imenom, ker je že tri dni
zaporedoma neprepoznaven, ko pridemo iz službe.
Ženo sem takoj po obvestilu o dogajanju doma pooblastil, da Vam napiše pismo.
Vi kot vzrediteljica gotovo veste, kjer se vloži prošnja za spremembo živalskih
imen,
S spoštovanjem in hvala za odgovor !
Milan Hadler
v vednost še: Joschu-Jacky-Jolly
Sledilo je pismo vzrediteljice, poslano tudi bratu in sestricam:
Ho,ho,ho…ima še kdo od vas takšno željo? Če grem v postopek urejanja nove
dokumentacije (pasje), da vem komu vse. Sem za to, da se doda samo Blatni in se
na novo glasi BLATNI JASCHA BERNER KAISER. Pri naši Jessi bomo pa
dodali RAZVAJENA.
VLOGO ODDATE SEVEDA PRI NAS, na upravi Berner Kaiser!!
Pozdrav!
Razočarana vzrediteljica
Nato pa odgovor Andreje mojemu Milanu:
Ha, ha, ha, Milan. Si pa zadel v piko ( bi verjetno veljalo tudi za ostale,
ne samo za Jaschata). Samo prosim, ne pred razstavo, da tam ne bo kakšne frke
in se bomo morali delati, da Jaschata ne poznamo. Morda bi bilo dobro
predlaganemu imenu dodati še kaj, da se bo Jascha razlikoval od drugih (če bomo
ta naziv uporabili tudi drugi) kot npr. Pujsi Barni (Jelkina ideja) Jascha
(Josch,..) Garfield Zmešnjavca (Knap) von Blatnik&Kaiser. Za punčke si bo
treba izmisiliti kakšen drug dodatek, ker se mi zdi, da se zanje ne sliši preveč
dobro (hm, glede na Dragičino idejo morda Razvajena Pujsa Barna Jessica
71
(Knap) von Blatnik&Kaiser). Malo bolj imenitno zgleda. Saj ni treba, da ljudje
že po nazivu takoj ugotovijo, za kaj gre. Naj se malo martrajo. No, Dragica,
očitno je tudi Josch med kandidati.
Lp
Andreja
Vzrediteljica se brani z vsemi štirimi
Ja vidim da bom imela veliko dela…
…pa kaj jim hočemo zamerit, če so ustvarjalni in delovni. Tudi naše dvorišče je
vedno bolj podobno njivi. Včeraj sta naju čakali dve novi veliki luknji.
Andreja poskuša pomiriti zadevo
No, saj. Glih prav. Je čas za sajenje drevja. Pri nas bi prav prišlo, le da so sedaj
luknje na nepravih mestih. Bi blo za zacahnat teren. Morda bi pa pomagalo…
Moj Milan se vzrediteljici ne da
Spoštovana gospa, menda ne boste še vi slučajno določali, v kako obliko mu
spremeniti ime. Na slikah je že očiščen, toliko, da ga boste prepoznali, da je res
vaš.
Ne samo, da porabimo nič koliko brisač, ki jih je treba še seveda kdaj oprati
najbrž, imamo še takole dvorišče od enega samega dneva. Je vidno na eni izmed
priloženih slik, koliko dodatnih stroškov so prinesle včeraj na novo položene
plošče pred podestom, kjer je bila blatna jama. Ko jo je šibal ven, je namreč kar
preskočil več kot en m spodnjega dela podesta in sčasoma izdelal pravo blatno
jamo. Še malo, pa bi lahko bili na madžarskem Blatnem jezeru.
Sreča, da imamo še Joschevo lastnico, ki tudi vedno bolj razmišlja o novih
imenih. Hvala Vam ga. Andreja.
razočarani lastnik Milan H,.
Spoštovani razočarani lastnik, g. Hadler!
Vidim, da je vaše razočaranje res veliko, zato predlagam, da pripeljete »mojega«
Jascheka nazaj k meni, kjer bo pomagal Jessiki orati njivo na našem dvorišču.
DRAGICA
72
Andreja ponovno miri vzrediteljico
Hm, mislim, da Milan ne namerava Jaschata vrniti (že zaradi Jelke ne, saj
bi jo konec od žalosti; če že, luknje za Jaschom itak zadelava Milan). Mislim, da
želi samo odškodnino. Ko pa odškodnina pade, bo Milan v luknje pa drevje sadil
(mislim, da so luknje izkopane v dogovoru z Jaschatom glede na to, da drevje
obrajta čez vse – še posebej češnje). Na sodiščih se s takimi in še hujšim primeri
srečujejo vsak dan … potem se ti pa na en vsakdanji dogodek prikrade v glavo
tri tisoč variant oziroma pomislekov.
Lp Andreja
Na koncu se je pridružila s svojim komentarjem še Jollikina Nataša
Ej, kaj se ne dogaja vse.
Poglej jih lumpe, kako znajo biti delavni
Kaj pa če jim je Jolly razložila kako se pravilno orje in prekopava?!?
Zna bit nekaj takšnega, kajti v ponedeljek smo popoldan našli že pošteno
odkopane in zrahljane temelje njene hišice. Verjetno so bila tla razmočena od
dežja in poplav, a ne?
In Ponoviti je bilo treba vse v zvezi z " betoniranjem " in utrjevanjem, da hišica
ponovno stoji.
LP
N&B&J
Bravo Nataša, končno en pameten odgovor, ki pove vse: Nisem samo jaz tak,
so tudi še drugi in polna luna bo kriva za to, vam rečem.
Petek, 24.09.2010
No, danes sem ponovno izkopal z gomolji vred en tak lep grm z rdeče cvetočimi
okroglimi cvetovi. Pa ograjico okrog tega grma sem tudi čisto razdelal na male
kose in še na štirih koncih sem naredil luknje različnih oblik in velikosti.
Jelka se je kar križala, ko je prišla domov. Kaj pa hodi tako dolgo iz službe, saj
ve, da je polna luna. Pa bi bila kak dan poleg mene doma, pa bi me hitreje minilo.
Danes sem imel že drugič ta teden na obisku Nejo in Niko. Ta je kukala izza
žaluzij terase, kaj bom delal z Milanom. Ji je rekla namreč njena babi Jelka, da
73
greva zdaj delat. In kdaj bosta delala? Zdaj samo korakata, babi. Kaj se samo
korakat učijo v šoli?
Sem se na tiho smejal, ko sem jo slišal, to pametno štiriletno deklico. Ko bi ona
vedela, da je to korakanje samo začetek v tej šoli. Kdaj bo še december? Veš kako
dolgo bom še hodil v šolo 2x na teden.
Mi je pisala Nataša, od Bešterovega Dinota, saj veš, saj zdaj tudi njiju že
poznam osebno. Baje morajo biti zelo pridni v službi, zelo radi pa hodijo tudi na
sprehode s svojo malo Zoyo in delajo na vrtu. Le časa jim vedno znova
zmanjkuje. Tudi nam, Nataša, tudi nam !!! Mi je sporočila še, da se je nasmejala
spletni strani od Dragice in pisanju o mojih vragolijah. In da mora zelo pohvalit
mojo Jelko, da me je naučila tako zelo lepo pisat in da tudi slovnico že obvladam
v nulo!!!!!
Tako zelo sem važen, saj take pohvale pa doslej še nisem dobil !!! Bravo Jaz !!!
Nedelja, 26.09.2010
Dan, ko je MOJ Milan star dve petki. Za rojstni dan mu ne bom poklonil
nobene luknje velikanke na vrtu, ampak bom kar se da priden. Ima že dovolj
sivih las. Pa tudi jaz bi jih skoraj dobil, če bi bil ves čas z našimi v hiši. Sem se
večkrat umaknil in si odpočil od direndaja, čeprav jih imam nadvse rad. Prišli so
seveda naši štirje vnučki s svojimi mamicami in atiji na kosilo k nam.
Ob 18. uri pa sem se gledal po televiziji. Smo kar nestrpno čakali vsi trije, kdaj se
bomo zagledali. In ko sem slišal, da me nekdo pozdravlja iz Tv škatle, sem planil
na vse štiri in mu moral glasno odgovoriti. Pa saj me drugače ne bi slišal. Moja
dva sta me mirila in me končno poslala na teraso, da sta lahko v miru gledala
oddajo do konca. Rekla sta, da je bilo kar dobro za prvič. Drugič bomo pa itak že
pravi »profiji«., zdaj ko vemo, da snemanje ni neki bav bav.
Jutri napovedujejo deževno vreme. Jupiiii, V dežju je prekrasno tekati po
dvorišču, kapljice ti tečejo po nosku, tačke so tako mokre in sploh mi ni vroče, ti
rečem. Ni mi jasno, zakaj se ljudje toliko razburjajo, če smo kužki mokri. To je ja
naše največje veselje. Pa sneg... komaj čakam. Ampak kolikor takole prisluškujem
Milanu in Jelki, vprašanje, če mi ne sledi kaka tlakovana, pokrita zapora dela
dvorišča za čas, ko ju ne bo doma. Najbrž so jima te moje luknje načele živce.
DOPUST MOJE SESTRICE JILLI
Poglejte, kaj nam piše:
74
Živjo!
V soboto sem prišla domov in moram reči, da sem bila kar potrebna počitka, tako
naporne so bile moje prve ‘’prave’’ počitnice. Tako zelo sem smrčala, da se je
Barbara že ustrašila, da imam spet vročino. Hhhmmm, najbrž bo najbolje, da
začnem na začetku, a ne?
No, kot je Barbara že nekaj časa napovedovala, smo jo v petek, 10.9. mahnili na
dopust. Že v četrtek je moja dvonožnica hodila po hiši in v torbo, za katero sem
potem ugotovila, da je ČISTO moja, začela zlagati stvari zame. Ker sem kaj
takega prvič doživela, sem jo samo opazovala in mi nič ni bilo jasno (hej, pusti
Pikija, zakaj ga tlačiš v torbo??). Potem je počasi začela polniti še druge torbe...
V petek me je, še dobro, ker bi drugače mislila, da je odšla brez mene, vzela v
službo. Tam sem oddelala svoje (čeprav že z malce manj volje, kot običajno),
potem sva odšli domov. Tam pa se je vse začelo odvijati z vrtoglavo hitrostjo –
hop, cop, vse torbe so bile v trenutku v avtu, da sem morala kar pohiteti še sama
vanj, da me ne bi slučajno pozabili!!! Celo pot sem spala, bila sem strašno
utrujena in tudi ko smo prispeli nisem imela nobene prave volje, da bi raziskala
kam hudiča smo sploh prišli. Ko sem se zjutraj zbudila, je Barbara že vihala nos
nad mano, me zaskrbljeno prijemala za smrček in trebušček, potem pa mi še
izmerila temperaturo (uf, kako tega ne maram!!!). Po njenih telefonskih
pogovorih, iskanju lekarne, prepričevanju gospe za pultom, da NUJNO
potrebujemo antibiotike, sem končno spet lahko v miru zaspala na svoji
75
posteljici. In so me tako pustili ležati in crkljali cel dan (Hhhmmm, a temu se
reče dopust? SUPER!), pa še naslednji dan za vsak slučaj (2x super!).
Potem, ko sem bila že polna energije in živahna, da je kaj, pa sem spoznala, da
to ni to, čemur Barbara reče dopust... A veš Dragica, ona hoče z mano vsaj
dvakrat na dan na sprehod! Jutranji je kar v redu (saj sem bila konec koncev jaz
tista, ki sem ji vsako jutro zelo naglas povedala, da sem že zbujena), ampak
potem, po zajtrku in kavici se je pa začel drugi, ki je ponavadi trajal kar do moje
večerje!!! Skoraj vsak dan so me naložili v avto in odpeljali kam, kjer sem
čofotala po vodi, skakljala po skalah kot mladi kozliček ali pa hodila po borovih
gozdovih. Ja, saj priznam, da je bilo luštno, samo kakšen dan pa vseeno lahko
takle BOGI kuža, kot sem jaz, počiva, a ne?
Še dobro, da sem ju uspela prepričati, da sta malo fotografirala, da lahko tudi ti
vidiš, kaj vse sem preživela...
Tale pogled me je vsako jutro pričakal na moji terasi, samo da je bila dostikrat še
tema, ko sem že začela Barbari dopovedovati, da sem pokonci
Jaz, Jilli, pes čuvaj, najraje nastavljam svoje kodre na vrhu stopnic, kjer burja
najbolj piha
76
Pospravljanje igrač je bila moja naloga – Barbara sploh ne zna – ona jih zmeče
skupaj na kup! Si lahko misliš! Tudi doma imamo igrače namesto vrtnih palčkov,
ne vem, zakaj bi bilo na dopustu drugače??
Pospravljanje je hudo naporna reč...
77
Eden od izletov je bila tudi Krka, kjer sem čofotala, da je bilo kaj...
... in tudi malo zaplavala...
Potem je bil sprehod po nasprotni strani zaliva, ki pade v kategorijo čofotanja,
78
in skakljanja po skalah (no, ja kamenčkih...).
Ja, če dobro pomislim, je bilo takih sprehodov kar nekaj...
79
V borovih gozdičkih je pa najbolj kul senca v kateri lahko super počivaš ;-)
80
Pa še ena z mojo Barbaro (jaz sem že malo zmatrana)
Potem pa, končno, predzadnji dan, ko so mi obljubili, da bom lahko počivala. Šli
smo na Pag, na plažo, na kateri sem imela zase čisto cel zaliv in slamnat senčnik
81
Tako. Moj prvi dopust je mimo in danes že garam v službi – sem morala priti
napisati tole pošto. Jutri bom pa lahko v miru spala doma
Lp, Jilli
Četrtek, 30.09.2010
Haj ! Ste me kaj pogrešali ? Seveda ste me lahko, ko pa nisem bil skoraj nič
doma. Če nisem v šoli, sem na vajah za nastop, ki bo to nedeljo v Celju ali pa se
potepamo še kje.
Zdajle pa sem bil dva dni na razstavah v Celju. Ste že bili kdaj na kaki pasji
razstavi ? Potem veste, kako približno to zgleda. Če pa niste, pa pojdite enkrat
in boste videli, da nam kužkom tam ni tako zelo lepo kot se na prvi pogled
morda komu zdi.
Moja dva sta se tokrat odločila, da bomo od sedaj naprej hodili razstave samo še
gledat. Ugotovila sta, da je sodelovanje veliko preveč stresno, kot je vredno.
Tudi jaz sem prišel domov tako »crknjen« kot bi bil kopal luknje na našem
dvorišču najmanj 24 ur skupaj. Pa nisem tam nič delal, le poležaval sem ob
ringih. Tu in tam smo šli ven na vse moje potrebe in malo pretegnit ude, naši
lastniki pa seveda tudi osvežit svoja grla.
No, in ko smo takole hodili med razstavljalci sem videl neverjetno veliko kletk.
Ja, prav ste slišali, na razstavah so kužki tudi v kletkah. In to ne malokrat.
Mogoče je to kar ok, če je kletka velika in ima kuža prostor, da se lahko
pretegne, obrne in po svoje namesti. Včasih je morebiti bolje, ima vsaj mir. Videl
82
sem tudi kletke, pokrite z odejami ali velikimi brisačami – velikokrat se mi je
zdelo, da kužki v njih presunljivo lajajo. Celo z nagobčniki v kletki sem jih videl.
Sicer pa bi se na vse grlo drl tudi jaz, če bi bil zaprt v kletki, pa še pokrit povrhu,
da ja ne bi nič videl ven. Pa še klofut ni malo, ki jih kužki dobe okrog ušes ali kje
drugje, če niso ravno tako stopili tisti trenutek, kot si je njihov lastnik zamislil.
No, pa to še ni vse. Eni lastniki dajo svoje kužke na mizo in tam ležijo po uro ali
dve, sirotlji se še obrnit ne upajo, ker bi padli dol. Jao, sem bil včeraj srečen, da
sta moja lastnika take dušice in mi vse to prihranita. Še več, čohljala sta me vsak
po svoje, kolikor sem hotel. Ležal sem na svoji domači dekici, ki sta jo dva dni
tovorila poleg vse prtljage. So se drugi hecali, da gremo na dopust, toliko smo
imeli vsega zraven.
Pa fena tudi ne maram preveč. Gledam že Jelko, ko si ureja frizuro. Pa čisto
blizu nje tudi upam stat in jo z noskom podregat, ko si suši lase s fenom. Da bi
pa vame pihala, pa mi nekako ni ravno strašno všeč. Saj zadnjič je malo
poskušala pihati vame. Je nekako šlo, če me je Milan čohljal in se igral z mano.
Takrat sem malček pozabil na pihanje.
In na razstavah je fen glavni pripomoček poleg krtač in škarij. S škarjami seveda
postrižejo vse odvečne dlake, potem pa krtačijo, fenajo in sprejajo z laki, da si
kot napihnjen balon. In to seveda tik, predno greš pred sodnika. In še tam imajo
v torbici poleg kak sprej in krtačo, da ja postavijo vsak lasek na svoje mesto.
Nam je bilo vse to prihranjeno, ker naši lastniki prisegajo na naraven izgled
bernčka. Malo so nas že počesali, to pa je bilo tudi vse.
Poleg tega sem videl, da so jih revčke sprejali po belini z belim razpršilom,da so
bili beli in še s takim, da se je kužkom kožuh bolj svetil.
Pa vsakega kužota ne pelje v ring njegov lastnik, kje pa. Ali ne zna teči poleg
dovolj dobro ali pa ima tako tremo, da raje plača to tistim, ki se s tem
profesionalno ukvarjajo. Razstavljanje je postalo pravi »BIZNIS«, sem slišal.
In v ringu je potrebno stati na poseben način, teči zelo lepo, pokazati zobke,
vsega te pretipajo od spredaj in od zadaj, nekateri sodniki mečejo na tla papirnat
robček. Čakajo ali boš planil nanj in ga razcefral ali imaš kaj bontona in ga
pustiš na miru. Bog ne daj, da zarenčiš, če ti kaj ni všeč. Lahko kar greš,
nasvidenje, reče sodnik.
Najlepše in nekaj posebnega je bilo, ko smo se lahko pokazali in istočasno tekli v
skupini skupaj z mamico, bratcem in dvema sestricama. Naju z Joschem je vodil
moj Milan, mamico Jutto, sestrici Jolli in Jessi pa Nataša od Jolli. Bili smo baje
prav luškani za pogledat. Na razstavi smo bili med najlepšimi, so ugotovili naši
lastniki. In prav imajo, tudi oni so za nas najboljši lastniki na svetu.
83
Med potjo ven sem videl tudi privezane kužote ob stebre, na soncu in z
nagobčniki. Tako jezno so lajali na nas, kot da smo mi trije krivi za njihovo
žalostno usodo. Saj so se mi res v dno duše zasmilili.
In ko smo hodili danes ven na lulanje, sem skoraj bruhal. A zakaj ? Zato, ker z
Jelko nisva imela kam stopit, toliko je bilo nepobranih kakcev. Jelka je šla reči
eni gospe, naj pobere za svojim kužijem. Kje pa, naredila se je najprej, da ne
razume jezika, potem pa, da nima vrečke in da tudi drugi tako delajo. Delajo ja,
da moja Jelka lahko potem stopi točno na sredino takega kupa, ko smo odhajali
do avta. Pa šele proti domu je ugotovila, kako da nek »hudič« tako smrdi. Pa
nisem imel jaz tokrat nič zraven, ampak njen pokakani copat. No, saj zdaj je »
že opran », najprej je moral pod pipo na vrtu in nato v stroj. Zato ne skrbi, zdaj
že diši.
Da pa ne boste mislili, da so vsi lastniki enaki. Ne, to pa ne. Je še vseeno veliko
takih, ki imajo svoje štirinožce nadvse radi. Mednje sodi tudi naša berner kaiser
pasja družinica in njihovi lastniki, ki nas malo peljejo v beli in širni svet pokazat
še drugim. In to v glavnem zato, da se naučimo lepega obnašanja med tako
množico psov-temu se modno reče socializacija. Zato smo vsi mi zelo ponosni
nanje in jih imamo nadvse radi, kajne Josch, Jacky, Jilli, Jessi in Jolli ?
Nedelja, 03.10.2010 – nastop v Celju
Uffff, al sem utrujen. Tole je bilo pa skoraj malček preveč naporno, a čudovito.
Še preden smo sploh nastopili, smo bili deležni občudovalcev na vsakem koraku.
Ker smo bili v skupini, še toliko bolj, saj toliko bernčkov na kupu le redko vidiš.
In to velikih in malih, drobcenih in medvedastih, za vsak okus se najdemo. Bili
smo v rdečem, krasno barvno usklajeni: naši lastniki rdeče majice, mi rdeče rutke
in povodce. Res lepo za pogledat, je bil komentar prav vseh, ki so nas videli.
Na nastopu v hali A v Celju smo se odrezali fenomenalno in skoraj brez napak.
Nam je Karmen – naša tršica – v zadnji vaji tik pred nastopom rekla, da so
prejšnjim, ki so nastopali, najbolj ploskali takrat, ko so se zmotili. Hvala Ti
tršica Karmen, na ta račun sta ves strah in trema skopnela. Čeravno smo se
hoteli zmotit, da bi tudi nam ploskali, nam ni »ratalo«. Ampak ploskali pa so
nam vseeno zelo in po obrazih gledalcev je bilo videti, da so bili z nami več kot
zadovoljni. Tudi zunaj na stopnicah smo pozirali vsem množičnim fotografom,
kot bi dobili plačilo za to.
84
Nam in lastnikom so žareli obrazi od ponosa. Morebiti res še kdaj pristanemo v
Hollywodu, ko že Sloveniji postajamo take medijske zvezde.
Sobota, 09.10.2010
Tako je to, ko odpade drugič napovedan piknik na Lisci. Najprej sem bil zelo
žalosten, ker se ne bom spet videl s prijatelji. Moja dva sta si rekla: »No, bomo
pa pospravili klet in še kaj, saj nam itak vedno manjka časa.«
Samo naša Dragica je hotela na piknik. Takoj ko je izvedela, da ga ne bo na
Lisci zaradi premalo prijavljenih, je poklicala k Vražičevima Petru in Milki v
Ribnico na Pohorju. Povedala jima je, da piknik tam odpade in pobarala, če tisto
vabilo, da pridemo na obisk, še vedno velja.
In tako smo jo mahnili v prelepe kraje na pohorskih koncih. Joj, imata Peter in
Milka nebeški raj. Ni čudno, da so vsi trije z Ado zdravi kot ribice. To, da Milko
občasno poščipa v kolenih, pa spada k letom.
Na olivnem olju pečeno koruzo in strašnoooo okusen pečen sir lahko dobiš samo
še pri Petru in Milki.
Naužili smo se čistega zraka in se razmigali na krajšem sprehodu. Šli smo do
novih apartmajev pod smučarsko progo in posedeli tam na sončku kratek čas.
Med vračanjem smo se ustavili pri Vražičevih prijateljih, kjer se nas kar niso
85
mogli nagledati in smo jim seveda morali pozirati. Za plačilo pa smo mi dobili
sirček, lastniki pa odlično češnjevo žganje.
Ustaviti smo se mogli seveda tudi na eni krasni lokaciji, primerni za kak
naslednji piknik, kjer stoji gostišče z imenom »ROMANTIKA HOF ».Lepo in
prijazno so nas postregli. Celo slikati so nas želeli, mi pa takim prisrčnim
prošnjam zelo radi ustrežemo.
Tu so kužki zelo dobrodošli, za nami so prišli še trije drugi in z vsemi smo se lepo
razumeli, čeravno so bili vsak čisto drugačne pasme. Počasi se zavedamo tudi mi
mali, kako zelo dobra stvar je »socializacija ».Lahko gremo kamorkoli in povsod
so na veseli, ker se znamo lepo obnašati. Po nadvse okusnem kosilu » Mineštra
ala Milka«, ki ga je med našim sprehodom pripravila Petrova in Adina Milka,
smo še malo posedeli. Moja dva sta si pogledala še njihove kozike- Rjavko, Deso,
Meko in Keko, ki poskrbijo za ta slaven, že daleč naokrog poznan, Vražičev sir.
Proti koncu našega prelepega dne nam je Davorin razkazal še ARENO na
mariborskem Pohorju. Tu pozimi potekajo tekme Zlate lisice, sedaj pa se lahko
pogumni popeljejo še s sanmi po posebni progi.
Tudi tu je bilo veliko kužkov. Na stežaj so nam odprli vrata v zelo urejenem
lokalu, spet seveda samo zato, ker se znamo lepo obnašati in ker je nekatere naše
lastnike zeblo do kosti.
Ponedeljek, 18.10.2010
Pismo Jilliki:
Še po poti v avtu sem razmišljal, kako lep domek imaš pri Barbari. Upam, da
nisi bila po mojem odhodu preveč jezna name. Saj veš, ko sem toliko »skakal«po
tebi. Razmišljal sem, da pa to res ni bilo lepo in se nisem pokazal v najlepši luči.
Moja Jelka je do sedaj vedno mislila, da me je naučila kulturnega obnašanja.
Zdaj je pa sama videla, kje šepava.
Edino, veš kaj je, pozabili smo narediti kako fotko za moj dnevnik Bi lahko
vsem pokazal, da sem bil pri tebi na obisku. Bom pač samo opisal, pa si naj
predstavljajo, kako lepo je pri tebi.
Lepo se imej in se spomni včasih na svojega bratca.
Če boš pa hodila s svojo Barbaro kdaj po naših koncih – smo pod Ptujsko Goro pa se le oglasita.
Boš videla, kako »pokopališče« sem s kopanjem lukenj jaz ustvaril na našem,
sicer ne tako zelo lepo urejenem dvorišču, kot ga imaš ti.
86
tvoj brat Jascha
Njen odgovor :
Bratec moj!
Kako bi bila lahko huda nate, ko pa si tak lepotec, pa še moj veliki bratec
povrhu! Je pa res, da mi sploh ni bilo jasno, kaj to delaš in sem bila potem tako
utrujena od vajinega obiska z Jessiko, da sem presmrčala skoraj cel dan, dokler
me ni Barbara zbudila in želela družbo na svojem sprehodu - pa sem ji ugodila in
šla z njo - naj ji bo punci, saj si zasluži!
Danes je Barbara spet z mano doma - zato sem lahko prišla do računalnika in ti
tole pišem. Sva bili že obe oblečeni, da greva v službo (ob torkih imam tudi jaz
delovni dan), pa je lepo rekla, da bo najprej poskusila vžgati avto (že zjutraj na
sprehodu je nekaj ni ubogal) preden bo spokala še mene. No, pa ni vžgal! Zdaj
imamo avto ''na dializi'' pred hišo, popoldne bom baje morala z njo, da zamenja
akumulator. Joj, Jascha, toliko dela imam, da ne vem, če bom danes uspela vse
narediti!!! Pa nekaj mi ni jasno: mene skozi nekaj uči in mi dopoveduje, da jo
moram ubogati, ampak avto je pa prav nič ni ubogal danes! Hhhhmmm, moram
malo razmisliti, kako bi jo včasih tudi jaz ne ubogala ;-).
Lepo urejen vrt, ja... A veš koliko mojega zadrževanja je treba za kaj takega???
Kadar greva na sprehod, je po polju TOLIKO mišk v luknjah, da bi bila lahko
tam cel dan, pa ne bi vseh ujela! Tam tako kopljem, da se mi potem vsi smejijo,
da sem rjav labradorec, ne pa bernc! Pa sem samo enkrat poskusila pogledati, če
so slučajno miške tudi pri nas na vrtu. Ti povem, dobila sem tak grd pogled, da
nisem nikoli več poskusila... Prav, bom pa lovila miške samo po poljih, če je tako
Barbari bolj všeč. Mi revčki, kužki, se moramo stalno prilagajati, a ne?
Veš Jascha, jaz mislim, da tebi vsi verjamejo, kadar nekaj poveš, tako da nič
hudega, če nimaš slike iz obiska. Saj je tudi Barbara imela namen slikati, pa ji
tudi ni uspelo, tako da tudi jaz nimam dokaza, da sta bila vidva z Jessi pri meni
na obisku. Ampak včasih moramo pa tem našim človečkom tudi kaj oprostiti, saj
so drugače kar v redu in se kar da shajati z njimi.
Jaschek priden bodi, puberteto bomo kmalu dali čez (saj tudi mene meče, veš,hi hi
potem bodo pa tile naši že bolj navdušeni nad nami in našo pridnostjo, pa lepo se
imej!
Jilli
87
TOREK, 19.10.2010 – stari smo 10 mesecev
Pisala nam je Jacky, ki želi bratoma in sestricam vse najboljše za 10 mesecev.
Imejte se lepo in ostanite zdravi!
Jacky & Davorin
Moj odgovor sestricam in bratu
Draga Jacky, hvala ti, da se vsakega 19. v mesecu ti prva spomniš, da smo spet
mesec starejši. Še dva in TORTA S PRVO SVEČKO BO TU.
Lepo bodite vsi, in živajte v danajšnjem dnevu, upam, da si hitro spet kje
vidimo.
Včeraj sem bil na obisku pri Jilliki. Je prava frajerka na svojem dvorišču. Pridna,
o kaki luknji še sledu ni. Ne tako, kot pri nas, ko je vse razrito, pokrito z
opekami in deskami, kot na pravem gradbišču.
Vaš brat Jascha
SREDA, 03.11.2010
Hellooo , dragi prijatelji. A ste me kaj pogrešali ? Sem živ in zdrav, vedno
pripravljen za oslarije kot moj gospodar.
Naše dvorišče postaja vedno manj ugledno, Milan pravi, da me morebiti do
pomladi sreča pamet, ker drugače ne ve, kaj bo z menoj. Boji se, da bom potreben
kake psihološke obravnave ali kaj podobnega. Ker luknja na luknjo, dan za
dnevom, to menda ja ni normalno.
No, in kot naročeno, je danes prispelo pisemce sestrice Jilli, pri kateri sem bil na
obisku sredi oktobra. Preberite, kako se njej godi,
Draga Jascha in Jessi!
Končno sem lahko prišla do računalnika! Čez praznike me je Barbara imela ves
čas na očeh, včeraj sem morala delati, danes pa lahko doma spim (ja, tako misli
Barbara ;-) ). Nekaj vama moram zaupati. Ves čas sem pridno brala vajine
prigode na vrtovih. Ko pa sta mi zadnjič na obisku še v živo prišepnila, sem se
88
odločila! Prav sta imela – naš atrij je precej lepši zdaj, ko ni več enakomerno
porasel s travo, ampak sta nekje na sredi dve zaplati zemlje. A kako sta se znašli
tam? Enostavno! Kot vedno sem popoldne po sprehodu in večerji počivala zunaj,
na svoji posteljici. Opazovala sem travo pa se mi je zdelo, da nekaj manjka... Ta
trava je tako dolgočasna! Pa sem zavihala rokave (uboga Jillika, vedno moram
vse sama), naredila prava Postojnsko jamo in hop, smuknila nazaj na posteljico.
Potem je prišla Barbara pogledat, če je vse v redu. Me je še pohvalila, kako sem
pridna. Potem pa so se ji oči zaustavile na mojem smrčku in tačkah... Mislim, da
je postala malo zabuhla (nisem sicer čisto prepričana, ker je bila zunaj že tema),
se obrnila na peti nazaj v hišo, prišla ven z veliko baterijo in, nimam pojma, kaj
je iskala, svetila po celem atriju... Potem je postala malo čudna, nekaj je mrmrala
v brado, globoko dihala in gledala nekam v daljavo. Ne vem, a mislita, da je
iskala mene? Da me sploh ni videla, kako lepo, pridno ležim na svoji posteljici?
Ko me je končno videla, sva šli lepo skupaj notri, kjer mi je razložila (pena iz ust
ji je že izginila, pa tudi jecljala ni več J ), da zdaj nekaj časa ne bom sama zunaj
in da naj lepo spim na svoji notranji posteljici. Je zdržala s tem režimom dva dni
– saj vesta – tisti pogled od spodaj, z ušesi nazaj – saj vesta – pogled
‘jstsmnajboljbogikužeknasvetu’ – pa sem bila zvečer spet sama zunaj J. Je
gledala film in me vsakih nekaj minut hodila gledat, če še vedno lepo spim. Pa je
enkrat vmes bil film očitno preveč napet... Ko me je prišla preverit, sem ležala na
posteljici... Ampak njen pogled se je spet ustavil na smrčku in tačkah...
Zvečer spim notri... Povejta mi, imata vidva mogoče kakšno idejo glede barve
kožuščka??? Mogoče pa potem luknje sploh ne bi opazila?
Bodita pridna J
Vajina Jillika
Malo me je sicer stisnilo pri srcu in moral sem ji takoj odgovoriti.
Jaoooo , Jilli !
Preveč dobesedno si vzela. Nisva ti midva z Jessi nič rekla, da moraš kopati
luknje pri vas. Samo povedala sva ti, kaj delava midva, ko sva sama. Pri Jessi je
sicer doma še njena mami, ki pa tega ne jemlje tako katastrofalno, ker je po
njenem Jessi še pubertetnica in jo bo minilo.
Pa saj si naju spraševala, kako sva kaj in kaj počneva, ko sva bila pri tebi na
obisku.
89
Takole, mislim, da naših Barbara ne bo nikoli več povabila na kavico. Menda ji
je žal, kolikor ima las na glavi, da je takrat sploh izrekla povabilo.
Bom Jelko naprosil, naj poslika našo "njivo", da bo Barbara videla, da ena ali dve
luknji nista nič.
Naša dva razmišljata,da bosta del potlakovala in ogradila, da bom tam počakal,
ko ju ne bo. Ni mi čisto vseeno, ampak ne bom mogel čisto nič, če se ta scenarij
uresniči.
Če si dobro brala dnevnik, si lahko videla, kako nesrečno vsakokrat gleda tudi
moja Jelka in kako šele Milan, ko pride popoldne iz službe in mora še to nekako
izravnati. Lahko bi prišlo do nesreče, če bi kdo ponoči stopil v tako globoko
luknjo.
Kako si lahko mislila, da bo tvoja Barbara sprejela to z odprtimi rokami in
pohvalami !!
Veš kaj, kaj če bi malo nehali s tem. Izmislimo si raje nekaj drugega. Če boš
prišla do kake ideje, sporoči.
Ti Jessi, pa Josch, pa Jacky in Jolli pa tudi razmišljajte v tej smeri.
Ajd, čaoooo !! Si pišemo.
Jascha ma vas rad kljub norijam, ki jih počenjate
MARTINOVA SOBOTA, 13.11.2010
O, kako super, da imamo tudi v Berner Kaiserjevi familiji vsaj enega Martina.
Saj pravzaprav ne bi niti vedeli, če nas ne bi povabil na kosilo. Super, pa smo bili
lahko spet skupaj. No, torej za Martina je krščen naš Davorin. Smo slišali
sinoči, da bi bilo fajn, če bi kak lastnik v prihajajočem leglu bil še Jožef. Veliko
je takih »svetnikov«, katerih god se še praznuje malo bolj na veliko.
90
naša Dragica ni špricala, samo slikala je
Naši lastniki so zvečer igrali tarok in se veliko nasmejali v sproščenem vzdušju.
Moj Milan se je spet šel stavit. In sicer o moji teži. On je trdil, da imam več kot
47 kg, Jelka pa, da jih imam manj.
NEDELJA, 14.11.2010 –mami Jutta šla po nove mladičke
Mami Jutta je šla po nove mladičke. Mi počasi odraščamo, še dober mesec in
stari bomo eno leto. Zakaj rabimo še več takih raugosov, mi sicer še ni čisto
jasno. Toda ljudje že vedo in mi jim zaupamo. Gotovo zato, ker bi veliko ljudi
tudi rado imelo take sončke, kot smo mi. Bo pa strašno fino, ko bom dobil še več
sorodnikov in prijateljev. Si zamislite, kako se bo Berner Kaiserjeva familija
povečala ??? Sicer pa zdaj še komaj držimo tačke zanje. Mogoče bo pa mamici
Jutti všeč drugi ati njenih otrok in bo dal svoje soglasje za očetovstvo.
Tole sončno, a zelo vetrovno nedeljsko popoldne je prišla k meni v varstvo
sestrica Jessi. Ko so njeni odšli, je nekaj časa hodila iz enega prostora v drugega
in jih iskala. Ni ji bilo jasno, kako da je morala ostati sama pri velikem bratu.
Sicer je bila pri meni že velikokrat na obisku in ker jo imam rad, sem ji pomagal,
da je hitro malo pozabila nanje. Sploh, ko sva šla ven in dirkala po velikem, k
sreči suhem dvorišču. Sicer je Jessi sporočila svojim, da imajo pri Jaschekovih
samo eno brisačo, s katero sta se lahko ravsala in igrala. Če bo še morala kdaj
91
sama ostati tu, morajo pustiti tu še katero njeno. Da pa ji je drugače všeč, da je
nič ne tepejo in ji dajo priboljške, takrat kot meni.
Šli smo se tehtat. In kaj mislite, kdo je včerajšnjo stavo izgubil ?? Prav
razmišljate, kot ponavadi moj Milan. Sicer ne za veliko, ampak vendarle. Meni
je tehtnica pokazala 46,8 kg, sestrici Jessi pa 36,5 kg.
Tako bodo lahko prišli k nam na kavico vsi včerajšnji gostje, skuhal pa jo bo
Milan.
Uhhhh, kako sva zmatrana. Prišla sva na počitek in malo v zavetrje, zunaj piha
kot kuga, skoraj 70 km/uro. Rolete šklepetajo, tako, da vsak čas dvigneva svoji
bučki in poslušava, ali je morebiti kdo prišel.
Milan bere na terasi svojo napeto knjigo in naju pomirja, češ, da sva lahko
mirna, ker se nič pretresljivega ne dogaja zunaj. Nihče naju ne išče, pa tudi kliče
ne. Samo veter piha tako močno. Jelka se uči nemške glagole – krepke in šibke.
Če bi bila midva glagola, bi bila oba prav krepka. Pa poglejte, če ni res.
Četrtek 02.12.2010
Pozdravljeni !!
Kako ste kaj ? Pri nas je vse v najlepšem redu. Še vedno hodim v šolo v Maribor,
čeravno je tik pred vrati zaključek. Ta bo v soboto, 04. decembra in midva z
Milanom bova dobila v roke diplomo s skupno slikico, ki bo dokazovala, da sva
92
bila zelo pridna. Seveda bosta na podelitvi poleg vseh ostalih stala poleg mene
tudi Jessi in Jacky.
Jelka in Kaiserjev Mirko zaključujeta nadaljevalni tečaj nemščine. Moja Jelka si
je ravno včeraj prinesla prvo revijo v nemškem jeziku z naslovom Bild der Frau.
Ponosno je zvečer Milanu razlagala, da je uspela prebrati dva cela članka o
posvojitvah otrok. Seveda si je pomagala s prevajalnikom in slovarjem, pa kljub
vsemu.
Obenem se ukvarja s preučevanjem ene krasne metode z imenom EFT, ki jo v
Sloveniji širi čudovita učiteljica Pika Rajnar. Gre pa v bistvu za odpravo motenj
v telesnem energijskem sistemu s tem, da končne akupunkturne točke oz. glavne
energijske meridiane ( ti se nahajajo vzdolž našega telesa ) stimuliramo s
»tapkanjem« po njih po določenem postopku.
Zadeva pomaga pri bolečinah ( preizkušeno ), prehladih, alergijah in morebitnih
čustvenih težavah, neprijetnih občutkih, strahovih ( strah pred pajki,
kačami…ipd ). Pomagati se da tudi otrokom in živalim. Že naša mala Tomaž in
Filip se znata malo potapkati, ravno toliko, da se vsi smejemo. Še jaz, ko ju
gledam pri tem.
Vsak, ki si želi pomagati in kaj narediti zase oz. druge, si priročnik o tem lahko
brezplačno prenese iz spleta ali pa se vključi v praktično izobraževanje.
Še dobrih štirinajst dni in slavili bomo svoj prvi rojstni dan.
Postal sem baje zelo priden ( govorijo tako ), zdaj je sicer sneg malce prekrižal
moje načrte pri kopanju lukenj ( če bom pa našel vrtino za nafto, bom pa frajer ).
Zdaj že sedim pred odprto ograjo. Milan se sprehaja zunaj in kao, da si nekaj
ogleduje ( kot da ne bi jaz vedel, da me trenira, hi hi ), samo čaka, da jo bom
»potegnil« na cesto. Aaaaa, ne boš me. Me je Dunja v pasji šoli v MB predobro
naučila, kaj pomeni ubogati gospodarja. Če seveda ne bi z mojim Milanom
sleherni dan ponavljala in utrjevala vsega, kar smo se tam učili, ne bi bilo takega
uspeha. Zato sva zdaj en na drugega zelo ponosna. Pa tudi zeloooooo navezana.
Že ko se pelje proti domu, vem, da bo kmalu na dvorišču. Jaz res komaj čakam,
da pride iz službe in takrat skačem od veselja pod strop.
Z vso svojo močjo ( Jelka reče, da sem močan kot bikec ), mu tiščim svojo bučko
med noge, da me ja ne bo pozabil pocrkljati . Šele potem mu pripada kosilo.
Komaj že čakam na prvo svečko, da bom mogoče spet videl Andrejo in njenega
Joscha ( tega mojega bratca že res nisem dolgo). Tudi Jilli nisem videl od takrat,
ko sva jo z Jessi potihoma naučila kopanja lukenj na njihovem dvorišču. Bog ve,
93
ali je njena Barbara še vedno jezna na naju. Veselim se prav vseh mojih
prijateljev.
NA DOMAČEM DVORIŠČU NA VRHU KUPA
Sobota, 04.12.2010
No, takole, pa sva z Milanom zaključila trimesečno naporno izobraževanje.
Diplomo sva dobila in sva res zelooooo ponosna, da nama je uspelo. Na
»fakulteto«, hi hi – BBH program pa morebiti spomladi. Bova zdajle čez zimo še
razmislila, če sploh rabiva še kak dodatni doktorski naziv. No, fino bi že bilo –
pa še prijatelje bi videval, pa dvakrat na teden bi lahko z Milanom hodila malo
po svoje.
94
Današnji dan smo slovesno zaključili pri mojih v Jablanah: Dragici, Mirkotu,
mamici in sestrici Jessi. Prišla sta tudi sestrica Jacky in njen Davorin. Pa smo mi
trije »ta mali » noreli do onemoglosti po idilično belem – v veliko snega odetem
dvorišču, sploh midva z Jacky nimava nikoli dosti, naši ljudje pa so se zabavali
ob igranju taroka.
Ponedeljek, 06.12.2010
Zadnje čase mi je šlo že kar na živce to hvaljenje, kako priden da sem. Pa sem
razmišljal zdajle čez vikend, da nam moram malo popestriti dnevniške strani.
Jelka skoraj nima več kaj pisat in snov je nekje treba dobiti.
No, in takole sem danes gledal iz terase, kaj bi le počel. Popoldne ne gremo več v
šolo in ko sta moja dva doma, se težko česa lotim. Me imata več na »očeh« kot se
reče po domače nadziranju, kaj počneš.
Kmalu mi je kliknilo in poskusil sem preplezati našo ograjo na vrt. Seveda ni bil
to noben problem, Zdaj sem že tako velik, da preko te nizke ograje samo dobro
stopim in sem že na zelenjavnem vrtu. Tam je pokrit še radič in hvala bogu je še
kar snega, ker drugače ne vem, kakšnih barv bi jaz danes bil.
Ja, da ne bi mislili, da sem jo res preplezal. Mi je Milan pustil vrata odprta v vrt
že včeraj, ko je nosil kuhinjske ostanke na kompost. Uff, se bo danes jezil sam
nase, da je tako neroden.
95
No, sem torej plesal po gredah, moje šape so naredile ogromne luknje in izgleda
prav prisrčen vzorec zdaj na vrtu. Potem pa tuhtam, kako pa zdaj nazaj na
dvorišče. Nazaj je vedno težje, pa velikokrat pozabim, kje in kako sem prišel čez.
Poskusil sicer sem iti skozi vratca, vendar so se ravno toliko zaprla nazaj, da
nisem znal odpreti jih.
In takole sem ob ogledovanju videl, da sosedje našega vrta nimajo kake posebne
ograje, samo stebre, pripravljene zanjo.
Kaj če bi jo mahnil malo k sosedi Milenki na obisk ?? Da vidim, kakšen je kaj
občutek na njihovem dvorišču, ki je bolj svobodno od našega. Nimajo nobenega
kužka in praktično ograje ne rabijo.
No, sem se malo razgledal po njihovem dvorišču - nikjer nikogar - pa sem jo
mahnil naprej na cesto. Vendar mi ni uspelo dolgo nahajati se tam in strašiti
ljudi s svojo velikostjo. Me je k sreči videla soseda Cvetka na drugi strani naše
hiše in je prišla po mene. Me je klicala : »Doni, Doniiiii, pridi ! » ( na to seveda
nisem hotel slišati, ker je Doni zvezdica na nebu že tri leta ), potem se je
spomnila, da imam drugačno ime. Pa me je klicala Tjaša. Ja, dio porko, sem ji
glasno povedal, pa jaz nisem nobena Tjaša, sploh ne babnica, ampak ta pravi,
velik fant. Ja, sem videl, da je takoj strahoma stopila nazaj.
Takoj sem ugotovil, da sem bil preveč glasen in sem malo nehal. Soseda Rozika ji
je povedala moje pravo ime. Seveda, zdaj pa sem slišal. Prijazno mi je odprla
našo leso na dvorišče in tam sem počakal mojo Jelko, ki se je kmalu zatem
pripeljala iz službe.
Najprej ji ni bilo čisto jasno, da se sosedi ravno ob naši ograji nekaj vneto
pogovarjata. Ampak, ko je videla mene, kako sem ležal na prednjem delu našega
dvorišča, se ji je posvetilo.
Sosedi sta ji razložili dogajanje, ona pa se jima je prisrčno zahvalila za pomoč.
Saj res, bog ve, kod bi le jaz hodil, ko ne bi mogel nazaj noter. Morebiti se ne bi
oddaljil in bi Jelko čakal pred ograjo ali pa bi šel malo na obisk k zlati prinašalki
Ajki, doma dve hiši naprej. Še sam ne vem, kako idejo bi v takem trenutku dobil.
Zato je bilo kar prav, da se je končalo tako. Doma je le doma, tu me imajo vsaj
zelo rad. Bog ve, kako se mi bi godilo kje drugje.
Torek, 14.12.2010
Danes sem bil pa res nadvse vesel, ko mi je Jelka prišepnila čudovito novico.
Moja mami – danes z ultrazvokom potrjeno - sredi januarju spet pričakuje male
bernske kepice. Super, kako bo spet živahno pri naših doma v Jablanah.
Mogoče jih bom smel malo pokukati, ko bodo imele par tednov. Toliko, da se
malo spomnim svojih prvih dni.
96
Še pet dni - v nedeljo imamo 1. rojstni dan.
Komaj že čakam, da vidim svojega bratca in sestrice. Gotovo se bomo spet podili
do onemoglosti, drugi dan bomo pa večji del poležavali od utrujenosti.
Vam kaj poročam.
Petek, 17.12.2010
Jao, danes sem ga spet pobiksal. Na lastna ušesa in čisto razločno sem slišal
moja dva, da gresta na zaključek leta v službi.
No, fino. Že ob devetih sem začel izvajati svoje plane izhoda na prosto. Tokrat
sem zlezel preko sosedove ograje – sicer ni drugo kot veliki stebri, ostalo vmes je
nižja zelena mreža, ki pa meni, čeprav je bilo tole prvič, ni povzročala nekih
preglavic. S svojimi šapami sem jo hitro potisnil dol in že sem bil preko. Preko
sosedovega dvorišča sem jo mahnil naprej na cesto, pogledal levo in desno in
potem spet ravno k Beraničevim. Tam so imeli nedavno koline in ostanki so
čakali mene na njihovem gnoju. To sem sicer že planiral par dni, ker je od tam
dišalo. Vse sem lepo v miru prebrskal, na koncu pa sem šel proti domu. Toda
kako zdaj noter ? K sreči imata naša dva dobra soseda Roziko in Franca. Tokrat
se me je usmilil gospod in mi odprl vrata na domače dvorišče.
No, takole, s seboj sem prinesel še malo ostankov kolin, da bom lažje počakal
Jelko do večera. Če mi bo le preveč dolgčas, bom naredil še kak krog na vabljivo
dišeči gnoj, saj danes bom imel časa na pretek.
Toda, stop. Ob pol enih je bila moja Jelka že doma. Začudeno sem jo gledal, češ,
kaj pa ti tako hitro, menda niste na upravni enoti začeli že ob sedmih zjutraj z
zaključkom ??? Da ne bi trosila bacilov še drugim, jo je prehlad z rahlo vročino
raje pripeljal domov na toplo.
Jelka je sicer začudeno gledala, kaj je tole na dvorišču neki bljaki, bljaki ( da je
mojim dobrotam iz gnoja dala tako ime, sem ji malce zameril ). Tudi to, da sem
bil na prvi strani dvorišča, je sprejela kot dejstvo. Sem menda pač spet zlezel
preko enih vmesnih vratic.
Šele soseda ji je s svojim telefonskim klicem odprla oči, da sem se ponovno
potepal. Seveda je spet sprožila detektivsko akcijo in Milanu poročala. Da mu še
ta dan, ko ima zaključek, ne da s tem miru !!!?? No, sem bil pač večji del dneva
zaprt na terasi. Če pa sem moral slučajno na kako potrebo, je budno pazila na
vsak moj korak. Seveda, mreža na sosedovo stran še ni popravljena, ker je Jelka
97
ne zna in kaj lahko bi me mimogrede spet kaj povleklo tja, kjer se dogajajo malo
drugačne stvari kot v mojem navadnem vsakdanjiku.
Morebiti bom pa mojima le uspel dopovedati, da rabim družbo. DOLGČAS MI
JE, KO JU NI.
PRVI ROJSTNI DAN
19.12.2010
»PONOSNA LASTNIKA« PRELEPIH BERNČKOV,malo za šalo hi hi
Prvi rojstni dan smo preživeli zelo lepo, nadvse veseli in srečni, da smo bili spet
skupaj. Vidite, da je res, še iz očk se nam iskri, hi hi.
Manjkala sta samo Josch in Julie, področje Novega mesta ima veliko snega,
Srbija je predaleč. Jaz sem se zapičil v sestrico Jilli, ki jo najmanjkrat vidim in ji
nisem dal miru skoraj do odhoda. Barbara me je tu in tam pocukala za ušeska in
rekla, da je Jilli njena. Ja, pa saj jaz to vem, pa si ne morem pomagati.
98
NAŠA PRVA SKUPNA TORTICA
HVALA DAVORINU
Snega je bilo dovolj za norenje, za sprehod še skoraj preveč. Občasno smo
ovenčani s snežnimi kroglicami in snežinkami v naši dlaki prihajali gledat, kako
kaj naši ljudje v topli dnevni sobi. Ko smo videli, da jim smeha na obrazih ne
zmanjka, smo zadovoljno dirkali nazaj na sneg. Ni čudno, da smo na koncu že
vsi pridno poležavali vsak v svojem kotu, ker moči nam je enostavno zmanjkalo.
Naši lastnikom pa prostora v njihovih trebuščkih. Kam le spraviti vse te dobrote
sosedove picerije, ToRTE za vse prste obliznit, pregrešno dobrega tiramisuja in
na koncu pokušine omamno dišečih izdelkov domačih kolin. Vsi so govorili, da so
že polni vsega, ampak na krožniku je tudi od Mirkotovih klobas ostala ena sama
pikica.
Današnje plane nam je pokvarilo obilno sneženje in ceste so bile danes le za
nujne vožnje. Bomo pa si kdaj v prihodnje pogledali Ptujski grad in cerkvico na
Ptujski Gori.
99
No, pa še čestitko nam vsem od naše Jilli :
VSE NAJBOLJŠE!
Vaša Jilli
Jelka
in Jascha Berner Kaiser
KONEC 1. DELA
100
101