Dediščina lesa na črnovrški planoti
Urška Bajec Rupnik PINTARJI, PLETARJI, GRABLJARJI, KOSJARJI, NEŠKARJI, ŽLIČARJI DEDIŠČINA LESNIH OBRTI NA ČRNOVRŠKI PLANOTI 0 Vsebina 1 2 3 4 UVOD ................................................................................................................................. 1 ČRNOVRŠKA PLANOTA ............................................................................................... 2 DROBCI O DOMAČI OBRTI NA ČRNOVRŠKEM IZ LITERATURE IN VIROV 3 PANOGE LESNIH DOMAČIH OBRTI NA ČRNOVRŠKEM .................................... 5 4.1 PINTARSTVO ............................................................................................................ 5 4.1.1 Izdelki črnovrških pintarjev ........................................................................................ 8 4.1.2 Material ..................................................................................................................... 13 4.1.3 Pintarsko orodje ........................................................................................................ 14 4.1.4 Osnovni postopek izdelave škafa ............................................................................. 20 4.1.5 Zgodbi o pintarski duši in rezivni babi ..................................................................... 22 4.2 PLETARSTVO .......................................................................................................... 23 4.2.1 Postopek izdelave cajne ............................................................................................ 25 4.2.2 Postopek izdelave koša ............................................................................................. 28 4.2.3 Pletarsko orodje ........................................................................................................ 30 4.3 GRABLJARSTVO IN IZDELOVANJE KOSIŠČ.................................................... 31 4.3.1 Grablje ...................................................................................................................... 31 4.3.2 Postopek izdelave grabelj ......................................................................................... 32 4.3.3 Kosišče...................................................................................................................... 39 5 6 7 8 9 4.4 IZDELAVA ŽLIC IN KUHALNIC .......................................................................... 39 4.5 IZDELOVANJE NEČK ............................................................................................ 41 ZAKLJUČEK .................................................................................................................. 43 VIRI IN LITERTURA .................................................................................................... 44 INFORMATORJI ........................................................................................................... 45 UDELEŽENCI ŠTUDIJSKEGA KROŽKA ................................................................. 46 PRILOGA......................................................................................................................... 47 1 UVOD Prispevek je rezultat študijskega krožka, ki se je odvijal v Črnem Vrhu decembra 2012 ter januarja in februarja 2013. Namen krožka je bil v prvi vrsti evidentirati in dokumentirati še ohranjeno znanje o lesnih domačih obrteh, ki so bile nekoč razvite na Črnovrškem, orodje, ki so ga pri izdelavi uporabljali domači obrtniki, in njihove izdelke. V objektiv kamere in fotoaparata smo želeli ujeti žal še redke izdelovalce cajn, lesenih posod in drugih lesenih izdelkov. Postopoma je dozorela tudi ideja, da bi bilo primerno vse zbrano predstaviti na priložnostni razstavi, bolj ambiciozne ideje pa težijo tudi k temu, da bi se kdo izmed domačinov ponovno lotil izdelave lesenih izdelkov, po katerih so bili Črnovrščani poznani daleč naokoli. Srečanja so potekala v obliki pogovora med udeleženci, ki so izmenjevali mnenja in se pogovarjali, kako je bilo včasih, kdo je kaj izdeloval, kako so imenovali različna orodja, izdelke ipd. Obiskali smo izdelovalca cajn Antona Čuka, ki nam je pokazal, kako nastane cajna, lahko pa smo se tudi preizkusili v posameznih fazah dela. Dušan Čuk in Emil Rudolf sta nam pokazala in razložila potek izdelave lesene posode ter predstavila pintarsko orodje, pri Karlu Žgavcu pa smo si ogledali, kako izdela oprtni koš. Podatke, zbrane na srečanjih, sem dopolnila z dodatnimi pogovori z domačini na terenu ter s pregledovanjem literature in virov. Odločila sem se, da v raziskavo vključim tiste obrti, o katerih je bilo na srečanjih največ govora in so bile na Črnovrškem prisotne v velikem obsegu. Tako so izpostavljene pintarstvo, pletarstvo in izdelovanje lesenega orodja, kot so grablje in kosišča. Poleg tega so tu izdelovali tudi lesene žlice, nečke, oselnike, posode za maslo itd. Zelo pomembno se mi je zdelo zapisati domača imena orodij, postopke izdelave in izdelke. V prilogi dodajam tudi kopije strani iz Tominčevega Črnovrškega dialekta, kjer so v slovarju posebej izpostavljene besede, ki se nanašajo na lesne obrti. Izmed uporabljenih virov in literature bi izpostavila predvsem terenske zapiske in fotografije, ki so jih posneli študenti etnologije v petdesetih letih 20. stoletja, ko so tako imenovane Orlove ekipe sistematično popisovale etnološko dediščino na terenu, in jih danes hrani Slovenski etnografski muzej. V tistem času je bila domača obrt na Črnovrškem še zelo živa, zato je nastalo kar nekaj fotografij in zapiskov na to temo, tako na Črnovrški planoti kot v Vipavski dolini, kjer so bili glavni odjemalci črnovrških obrtniških izdelkov. V letu 2012 je izšel tudi zbornik Pred wjska sm jmu adna fajn baba o zgodovinskem razvoju škafarske obrti v vasi Lokve, s katalogom škafarskega orodja in izdelkov. Že zbrani 1 podatki v zborniku so mi bili v veliko pomoč tako pri sestavljanju vprašalnika za terensko delo kot tudi za iskanje nadaljnje literature. 2 ČRNOVRŠKA PLANOTA Črnovrška planota leži na vzhodnem robu Trnovskega gozda. Glede na etnološko regionalizacijo, ki sta jo izdelala Vito Hazler in Janez Bogataj, to območje sodi v Idrijskopredalpsko kulturno območje (Hazler, Bogataj 1995: 148). Največje naselje na planoti je Črni Vrh z nadmorsko višino 683 metrov, ki je prislonjeno na severno stran Špika. Na zahodni strani planote leži uravnani svet Zadloga. Najzahodnejši del predstavljata Idrijski Log in Idrijska Bela. Na severni strani Javornika ležijo Gornje in Spodnje Lome, Podjesen in Predgriže. K planoti sodijo še visoki zaselki Javornik, Kanji Dol, Mrzli Log in Strmec. Kdaj so se na Črnovrški planoti naselili prvi prebivalci ni zgodovinsko izpričano. Po ljudskem izročilu naj bi prvo naselje nastalo v Trebčah. Osnovali naj bi ga benediktinci, ki so v 11. in 12. stoletju po slovenskih deželah ustanavljali samostane in širili češčenje svetega Jošta. Tudi cerkev v Črnem Vrhu je posvečena svetemu Joštu. Župnija je prvič omenjena v zapisniku škofijske vizitacije iz leta 1570. Druga, morda bolj verjetna razlaga je, da so prvi priseljenci prišli v 15. stoletju iz škofjeloškega konca, kjer so imeli svoja posestva brižinski škofje. Na svoja ozemlja so naseljevali nemške kmete. Ker je bil svet, ki je bil za življenje ugodnejši, že naseljen, so novi priseljenci iskali prostor za naselitev v višje ležečih krajih. O nemškem poreklu prebivalcev pričajo tudi imena v krstni knjigi iz leta 1635, kot so Abraht, Rudolf, Paver, Flander. Prvi naseljenci so z velikim naporom lomili in sekali gozdove, da so se ti začeli umikati senožetim, »logovom«, v katerih so nastajala naselja. V starih zapiskih, ko še ni bilo hišnih številk, je kraj označen kar na splošno »iz Logov«. Pozneje so nastali: Idrijski Log, Mrzli Log, Zadlog (Simonič Mervic 1997: 9, Kragelj 1994: 6). Brez dvoma je bilo to območje že naseljeno leta 1499, saj je Črni Vrh (zu Swarezen perg) zajet v urbar za Vipavo iz tega leta. Območje planote je namreč takrat sodilo pod Vipavsko gospostvo, pod katero je ostalo vse do leta 1848, ko je Črnovrška občina prešla pod idrijski sodni okraj, leta 1867 pa pod logaško okrajno glavarstvo. V času prve svetovne vojne se je planota znašla v zaledju soške fronte. Tu je potekala vojaška železnica imenovana »Feldbahn«, po kateri so z orožjem in strelivom oskrbovali vojake na fronti. Po razpadu 2 Avstro-Ogrske je postala del Italije in tako je ostalo vse do kapitulacije Italije leta 1943. Leta 1947 je bila skupaj z ostalo Primorsko priključena Jugoslaviji. Podnebje je zaradi nadmorske višine razmeroma ostro. Mešajo se celinski in sredozemski vplivi, padavin je veliko in zime so precej snežne. Kraški svet, podnebne razmere, visoka nadmorska višina in skopa zemlja so pogojevali tudi način življenja domačinov. Razvila sta se predvsem živinoreja (mesna in mlečna govedoreja) in gozdarstvo. Gosti gozdovi in s tem dostopnost do lesa, dolge zime ter seveda iskanje dodatnega zaslužka na kmetijah so bili povod za razvoj različnih panog lesnih domačih obrti na celotni Črnovrški planoti, ki so dajale kruh večini prebivalcev vse do šestdesetih let 20. stoletja. 3 DROBCI O DOMAČI OBRTI NA ČRNOVRŠKEM IZ LITERATURE IN VIROV Čeprav danes le še redki posamezniki znajo izdelovati leseno posodo, plesti cajne ali narediti kakšen leseni izdelek, razni zapisi in pripovedovanja domačinov dokazujejo, da je bila lesna domača obrt na Črnovrškem prisotna v zelo velikem obsegu. Iz zapisa v urbarju za Vipavo iz leta 1499 bi lahko sklepali, da so na tem območju že takrat izdelovali leseno posodo. Kot navaja Milko Kos »Dajatve in davščine v Črnem Vrhu in na Pivki kažejo drugačen, tamkajšnjih sicer v vipavski urbar zajetih in popisanih naselij. Mimo denarnega činža (55 in 56 šil.) in občega davka v denarju (60–110 šil.) dajejo kmetije v Črnem Vrhu o Jurjevem kozo s kozličem (ali za to 32 šil.) in vsaka 12 sodcev (räff)« (Kos 1954: 266). Znani zadloški rojak dr. Frančišek Lampe je konec 19. stoletja o Zadlogu takole pisal: »Med Idrijo in Vipavo je mogočno, večinoma zaraslo gorovje, čegar eden del smo že prehodili. Sredi gorovja, malo niže od Otlice, vsajena je lepa ravnina, skoro uro dolga in pol ure široka. Tukaj je “Zalogom”, kakor pravijo, in sam kraj se imenuje Zádlog. Žal da je rávan preveč zaprta proti jugu in premalo zavarovana proti severu. Zato je podnebje hladno, zima dolga in poletje kratko; toča jako rada bije in slana preti setvi dolgo v pomladi. Tla so suha, peščena, živih studencev ni, kar je res nenavadno. Tako imajo tukajšnji ljudje le malo 3 zemskih dobrot, a so te tem več vredne: namreč čist zrak, pridne roke in dobro srce. Vsi prebivalci kmetujejo. Kmetije so dokaj velike, ko bi le bili pridelki kaj boljši! Navadno nima kmet ničesar prodati, razen nekaj ovsa in kakega majhnega živinčeta, da za to kupi turščine moke in soli. Iz gozdov je danes že vse posekano, živinoreja pa ima razne zapreke. Nekdaj je tudi tukaj cvetla domača obrtnost z lesenim orodjem. Lesena posoda se je izdelovala v obilni meri in raznašala na razne kraje. Odkar se pa dober les dobi le težko, nazaduje tudi tukajšnja lesna obrtnost…« (Lampe 1896: 603). Janko Jovan je leta 1903 v reviji Dom in svet objavil dokaj obsežen zapis o črnovrških pintarjih, v katerem opisuje posamezne izdelke in se dotakne načinov trgovanja z leseno posodo. Svoj prispevek začenja tako: »Gori nad Idrijo leži na vzvišenem kraju krokinkrog z griči obdana prijazna vas Črni vrh. Tu je prava domovina notranjskih "pintarjev". Pretežna večina Črnovršcev, zlasti onih iz podružničnih vasi, se peča pozimi in tudi poleti ob deževnih dneh z izdelovanjem škafov, kadi in drugih k sodarskemu obrtu spadajočih izdelkov« (Jovan 1903: 477). Janko Trošt v Slovenskem etnografu leta 1951 zapiše: »Nikakor ne smemo iskati pričetkov lesne domače obrti le na ozemlju Ribnice in njene okolice. ...Še nekako do konca prejšnjega stoletja je bila ribniška lesna obrt sklenjeno povezana z ostalimi kraji Notranjske in Gorenjske, kjer so jo pozneje izpodrinile nove gospodarske razmere. Od reke Krke do Roga, kjer je bila doma med Kočevarji, so se njene zvrsti raztezale od današnjega jedra na Lož in Bloke, čez Rakek in Planino na Logaško planoto, na Hotedršico, Godovič in Črni Vrh, kjer je še ohranjena. Od tu je prehajala čez Zadlog v Idrijsko hribovje na Vojsko in proti Cerknemu ter v Selško in Poljansko dolino« (Trošt 1951: 28). 4 4 PANOGE LESNIH DOMAČIH OBRTI NA ČRNOVRŠKEM Po pripovedovanju domačinov so še sredi 20. stoletja v večini hiš na Črnovrškem izdelovali razne lesene izdelke. Poleg lesenih posod še žlice, polentarje, neške ali nečke, pletli so košare – cajne, koše, izdelovali grablje, ročaje za kose – kosišča, rezbarili. Večina se jih je s tem ukvarjala pozimi, ko ni bilo dela zunaj, redki pa so se s tem delom preživljali tekom celega leta. Tu so delovali tudi številni kovači, tkalci, čevljarji, kolarji in drugi obrtniki, ki pa niso predmet te raziskave. Pri domači obrti je šlo za izdelovanje določenih predmetov v okviru domačije, domače družinske skupnosti, za lastne potrebe in za zamenjavo ali prodajo (Bogataj 1989: 7). Za prebivalce, ki niso imeli svoje zemlje, je domača obrt predstavljala dodaten vir zaslužka, v nemalo primerih pa je pomenila celo preživetje. 4.1 PINTARSTVO Pintarstvo sodi med lesne domače obrti, katere proizvod so lesene posode za različne potrebe. Pintarji so izdelovali posode različnih velikosti in oblik, ki so bile nekoč nepogrešljive v vsakem gospodinjstvu in so bile v vsakdanji rabi. Škafe različnih velikosti so uporabljali za prenašanje vode, krmljenje prašičev, pranje perila, velike kadi za tedensko kopel, pokrite čebre za mast, zaseko, stoječe sode za kislo zelje, repo in prekajeno meso. Pri trgovanju so uporabljali različne sode za prevoz živil in drugih predmetov. Zelo uporabne so bile lesene posode v vinorodnih krajih, kjer so jih uporabljali v vinogradu za prenašanje natrganega grozdja in v kleteh za zorenje vina. V literaturi srečamo različna poimenovanja za izdelovalce lesenih posod – sodarji, škafarji, pintarji. Na Črnovrškem so se imenovali pintarji, kar verjetno izhaja iz nemške besede Faßbinder, Binder, ki pomeni sodar (Šilc 2001: b. n. s). Kot navaja Jurij Šilc, tudi v srednjeveških listinah najdemo številne izraze za sodarja, med drugim vaspinter, pinter, hoffpinter (prav tam). Glede na to, da ima beseda sodar ožji pomen in ne ustreza celotni dejavnosti izdelovanja lesene posode, sama uporabljam besedo pintar, čeprav je v slovarju slovenskega knjižnega jezika ni. Razvoj obrti so v teh krajih pogojevali bogati gozdovi ter bližina Vipavske doline in Krasa, glavnih tržišč za pintarske izdelke. Glede na prej omenjen zapis v urbarju za Vipavo, bi lahko sklepali, da je bila ta veja domače obrti na Črnovrški planoti prisotna več stoletij. 5 Pintarstvo je bila dopolnila dejavnost revnejših slojev prebivalstva, ki niso imeli svoje zemlje, vezano je bilo na zimski letni čas, ko ni bilo zunanjih del. Redki so bili tisti, ki so se s pintarstvom ukvarjali preko celega leta. Čeprav so pintarili na celotni planoti, so bile glavno središče izdelovanja lesene posode Lome. Slika 1: Črnovrški pintarji: prvi z desne Jakob Hladnik - Klepcov, srednji Špivcev Jakob, levi neznan.1 (Original hrani družina Rudolf, Predgriže 35 B, Črni Vrh) Glavni izdelki črnovrških pintarjev so bile vinske posode, ki so jih uporabljali v vinorodnih krajih ob trgatvi in v vinskih kleteh. Lesena posoda je bila največkrat izdelana pozimi, v prodajo pa je šla šele konec poletja oziroma pred začetkom trgatve. Kakor na začetku 20. stoletja navaja Janko Jovan, so izdelovalci zato rade volje spomladi prodali posodo raznim prekupčevalcem za nizko vsoto, le da so dobili nekaj denarja v času, ko so ga najbolj potrebovali. Prekupčevalci pa so potem jeseni posodi krepko dvignili ceno. Tako je zaslužil najboljši izdelovalec čez zimo le 60–80 K (Jovan 1903: 478). Trgovci so posodo prevzemali po hišah ali na dogovorjenem prevzemnem mestu, izdelovalci pa so svoje izdelke tudi sami prodajali na raznih sejmih. Še v šestdesetih letih 20. stoletja so posodo vozili prodajat z vozovi, več pintarjev je imelo celo v skupni lasti vprežnega konja. Sejmi so bili med drugim na mali in veliki šmaren v Logu pri Vipavi ter na jesensko kvaterno nedeljo v Braniku. Kar na sejmih niso prodali, so potem prodajali od hiše do hiše na Vipavskem in na Krasu. Kot beremo v časopisu Slovenec, so v začetku 20. stoletja posodo vozili v Koper, Oglej, Občino in Gorico (Slovenec 28. 3. 1903: b. n. s.). Pred in po prvi svetovni vojni so posodo vozili tudi v Trst, redno so s svojimi izdelki zalagali trgovino na 1 Podnapise sem dodala k fotografijam, ki sem jih našla na terenu ali jih hrani Slovenski etnografski muzej. Pri tistih, ki jih hrani Slovenski etnografski muzej, sem ohranila originalni podnapis. Pri ostalih fotografijah je vsebina razvidna iz teksta. 6 Občinah pri Trstu (Bras, 1979: 10). Posodo so vozili tudi trgovcu v Logatec, od koder je potem z vlakom potovala v Istro. Po drugi svetovni vojni je izdelke odkupovala Kmetijska zadruga Idrija, ki je imela odkupno postajo v Črnem Vrhu, vendar izdelovalci niso toliko iztržili, kot če so posodo sami prodali. S prodajo izdelkov so se ukvarjale tudi ženske, krošnjarke, ki so od izdelovalcev odkupile posodo, pa tudi druge obrtniške izdelke – grablje, kosišča, žlice… in jih na Vipavskem prodajale po hišah. Izdelke so naložile na vozičke, v žaklje ipd. in pot največkrat v celoti prepešačile. Ko je bila vzpostavljena redna avtobusna linija iz Črnega Vrha v Ajdovščino oziroma Staro Gorico, so del poti potovale tudi z avtobusom. Izdelkov preprodajalci niso odkupovali po kosih, ampak v sestavljenem kompletu, ki se je imenoval urna. Urno sta npr. sestavljala dva čebra, pet malih škafov, štirje srednji škafi, trije veliki škafi, štirje majhni brentači, trije srednji, dva velika. Kadar je bila letina slaba, so kupci izdelovalcem plačevali tudi v pridelkih, največkrat z vinom in koruzo. Kot zanimivost navajam spomine Ivana Čuka, da je v petdesetih letih 20. stoletja pintar za velik brentač dobil 10 litrov vina, za čeber pa 40–42 litrov vina. Včasih so nazaj pripeljali toliko vina, da so ga potem prodali Črnovrškim gostilničarjem. Kot navaja Ljudmila Bras, so imeli pintarji na višku svojega razvoja okoli leta 1960 tudi po 10 milijonov din prometa na leto (Bras 1979: 11). Pintarji so poleg svojih izdelkov včasih prodajali tudi izdelke drugih izdelovalcev – žlice, nečke, šešlje2 oziroma vevnice , pa tudi zamenjevali krompir za vino in koruzo. Slika 2: Brentače pelje s Črnega Vrha v Vipavo (Franc Rudolf op. a). (Lastnik posnetka je Slovenski etnografski muzej, avtor Boris Orel, Teren 15 - Vipava, 1. 8. 1958) 2 S pisavo v kurzivi so zapisana domača imena posameznih izdelkov, njihovih delov, orodja in pripomočkov. 7 Slika 3: Brentače pelje s Črnega Vrha v Vipavo (Franc Rudolf op. a.). (Lastnik posnetka je Slovenski etnografski muzej, avtor Boris Orel, Teren 15 - Vipava, 1. 8. 1958) Izdelovanje lesene posode je začelo izrazito nazadovati po letu 1968, saj je v uporabo hitro prihajala plastična posoda, ki se uporablja v vinogradništvu, za kisanje zelja, soljenja mesa itd. Uveljavili so se pralni stroji in tako so tudi čebri za pranje perila odslužili. Pintarstvo je na Črnovrškem danes skoraj povsem izumrlo. Na terenu smo našli le še enega izdelovalca, Ivana Čuka, ki tu in tam po naročilu še naredi kakšno leseno posodo. Nekaj posameznikov je pomagalo očetom izdelovati posodo v otroških letih (Emil Rudolf, Stanko Rupnik, Dušan Čuk) in se danes še spomnijo postopkov, imen orodja, izdelkov itd. Zadnji čas je torej, da zapišemo kar je o dejavnosti, ki je preživljala nemalo družin, še znanega in po možnosti znanje prenesemo na mlajše generacije. 4.1.1 Izdelki črnovrških pintarjev Za vinorodne kraje so najpogosteje izdelovali čebre ali vrne oz. urne3, kot so jim rekli Vipavci. To so bile okrog 70–80 cm visoke posode okrogle oblike z dvema ročajema in s približno 150 litri prostornine4. Za Zgornjo Vipavsko dolino so izdelovali čebre, ki so bili nekoliko višji in ožji, za Spodnjo Vipavsko dolino pa so bili nekoliko nižji in širši. Velikost so prilagajali vozovom, na katerih so imeli uporabniki urne naložene ob trgatvi in vanje stresali grozdje iz brentačev, v katere so najprej pobrali grozdje s trt. 3 Urna – votla mera za vino na Primorskem v 16. stoletju, približno 100 litrov. Navedene so mere in prostornine posode, ki sem jih zbrala na terenu. Večkrat se ne ujemajo povsem z obstoječimi zapisi, ki so jih zbrale t. i. Orlove ekipe. Razlike izhajajo iz tega, da mere niso bile točno določene in so se med izdelovalci razlikovale. Navajam jih za lažjo predstavo o velikosti posameznih izdelkov. Včasih so uporabljali mersko enoto cola. 1 cola = 2,54 cm. 4 8 Slika 4: Voz "grozdovni legnarji" z vrnami. Posneto septembra 1958 v času trgatve, Slap 63, Furlan Ivanka, p. d. v Malnu. (Lastnik posnetka je Slovenski etnografski muzej, avtorica Pavla Štrukelj, Teren 15 – Vipava, 1. 9. 1958) V urno so lahko stresli do pet polnih brentačev grozdja in potrebna sta bila vsaj dva moška, da sta jo odnesla v hram. V ročaje sta zataknila palico in si posodo oprtala. Vsebino posode so izpraznili v še večjo posodo, ki so ji Vipavci rekli plavnik ali bdenj, Črnovršci pa badn. Izdelan je bil iz lipovega, hrastovega ali akacijevega lesa. Te posode so izdelovali samo po naročilu, zato so se tudi velikosti zelo razlikovale. Navadno so bile visoke od enega do dveh metrov, premer posode pa je prav tako lahko meril od enega do dveh metrov. Ker je bila to zelo velika posoda, jo je pintar po navadi doma sestavil, doge označil, jo podrl in nato po kosih peljal h kupcu, kjer jo je znova sestavil. Brentač je bila škafu podobna posoda z ovalnim, na eni strani stisnjenim dnom in tremi železnimi obroči. Daljša doga na stisnjeni strani posode, v katero je bila izvrtana luknja, je služila za ročaj, ki se je imenoval tudi uho. Pintarji so izdelovali brentače v treh velikostih – malega, srednjega in velikega. Visoki so bili od 40–45 cm; mali je imel približno 20–25 litrov prostornine, srednji 30 litrov, velik pa 35 litrov. Brentači za istrsko tržišče so bili ovalni in bolj zaobljeni, za Vipavsko dolino pa ovalni z ostrim robom, kar je omogočalo lažje pretakanje tekočine. Manjši brentači so bili navadno namenjeni ženskam in otrokom, na Vipavskem so jim rekli kalavniki oziroma kalala (Jovan 1903: 477) ali tudi kalau. 9 Slika 5: "Bendimači". Posneto v času trgatve septembra 1958, Gradišče 10, Stane Poljšak. (Lastnik posnetka je Slovenski etnografski muzej, avtorica Pavla Štrukelj, Teren 15 – Vipava, 1. 9. 1958) Slika 6: "Bendimači" pri Jefčevih. Posneto septembra 1958 v času trgatve, Slap 46. (Lastnik posnetka je Slovenski etnografski muzej, avtorica Pavla Štrukelj, Teren 15 – Vipava, 1. 9. 1958) Slika 7: Trgačica je prinesla "kalau" polno grozdja. Posneto septembra 1958 v času trgatve, Slap 63, Furlan Ivanka, p. d. v Malnu. (Lastnik posnetka je Slovenski etnografski muzej, avtorica Pavla Štrukelj, Teren 15 – Vipava, 1. 9. 1958) 10 Brenta je bila po obliki podobna brentaču, le da ni imela ročaja in je bila nekoliko višja. V višino je merila od 55–65 cm. V Istri so v času trgatve brente oprtali na osla in vanjo dajali obrano grozdje, uporabljali pa so jih tudi za prevoz gnoja, pri čemer so jih ravno tako oprtali na osla. Več brent so na Črnovrškem izdelali prav za Istro, saj na Vipavskem niso bile toliko v uporabi. Za prelivanje mošta v sode so Črnovrščani Vipavcem izdelovali nafe, manjše posode z dolgim ročajem brez luknje, s prostornino okrog 10 litrov. Slika 8: Vinsko posodje: mreža, vinsko rešeto, nafa in brentač, Goče 43, Aleksander Vidrih. (Lastnik posnetka je Slovenski etnografski muzej, avtorica Pavla Štrukelj, Teren 15 – Vipava, 1. 8. 1958) Poleg vinske posode so izdelovali tudi posodo za vsakdanjo rabo – škafe, kadi oziroma bane za umivanje, čebre za pranje perila – žehtarje, žehtnice ali žehtne čebre, kadi – kade za kisanje repe in zelja, soljenje mesa, deže za shranjevanje zaseke in druge zabele, pinje za izdelavo masla, pa tudi majhne sodčke, ki so jim, kot navaja Jovan, rekli bečki oziroma barigljice (Jovan 1903: 478). Te izdelke so izdelovali le po naročilu in predvsem za domače okolje. Po naročilu so za tržaško tržišče izdelovali tudi posode, v katerih so solili ribe. To so bili majhni škafci, brez ročajev, s približno 10 litri prostornine. Izdelovali so tri različne vrste škafov – majhne, srednje in velike. Vsi so imeli po dva ročaja ušesi in dva železna obroča, visoki so bili med 25 in 35 cm. Majhnega so uporabljali za prenašanje malte in so mu rekli mautačk, imel je okrog 15 litrov prostornine. Srednji škaf se je imenoval tudi vodni škaf, imel je okrog 30 litrov prostornine, uporabljali so ga za prenašanje vode. Največji škaf je imel 35 litrov prostornine in se je uporabljal za krmljenje prašičev, zato so ga imenovali svenšak. Ker so škafe izdelovali po naročilu, so se velikosti zelo razlikovale. 11 Poleg teh škafov so izdelovali tudi pomivnike – škafe za pomivanje posode, s 15 litri prostornine. Niso imeli ročajev, ampak samo izdolbeno dogo, kjer so škaf prijeli. Žehtnice za pranje perila so bile podobne oblike kot čebri, imele so še en dodaten ročaj, za katerega so zataknili perilnik, in odtočno odprtino nad dnom posode, skozi katero so spustili vodo, da posode ni bilo potrebno dvigovati. Izdelovali so jih v treh velikostih. Mala je držala 25 litrov in se je imenovala firerca, srednja 35 litrov in so ji rekli drajerca, velika je držala 40 litrov in so ji rekli polovice. Slika 9: Vrna za žehtat, Pri Potokovih, Vrhpolje 97, Krečič Jože. (Lastnik posnetka je Slovenski etnografski muzej, avtorica Marija Jagodic, Teren 15 – Vipava, 1. 8. 1958) Bane so imele ovalno obliko in dva ročaja, imele so okrog 40 litrov prostornine. Kadi – kade za zelje, meso in deže za mast so imele nekoliko drugačno obliko, saj so bile spodaj širše kot zgoraj, nabite so imele tri obroče. Poleg jelke se je za njihovo izdelavo uporabljal tudi češnjev les. Slika 10: Deža (za mast), Zadlog 57, pri Gostišu, Gostiša Andrej. (Lastnik posnetka je Slovenski etnografski muzej avtor: Slavka Čufer, Teren 16: Črni Vrh-Vojsko, 28. 8. 1959) 12 Češnjev les se je uporabljal tudi za izdelavo barigeljc. Te so bile po obliki podobne škafu, le da so bile zaprte z obeh strani. Imele so približno 10 litrov prostornine, uporabljali so jih za vodo ali vino. Pintarji so izdelovali tudi pinje – posode za izdelavo masla, ki so bile zahtevnejše za izdelavo. Ravno tako so bile spodaj širše kot zgoraj, imele so lesen bat – matučk, pokrov ter tri obroče. Visoke so bile približno pol metra s 17 cm premera na vrhu posode in 25 cm premera spodaj. V njih so lahko naredili približno 1 kg masla. Slika 11: Pinja za maslo delat, Zadlog 22 (Kot), pri Cuntovih. (Lastnik posnetka je Slovenski etnografski muzej avtor: Boris Orel, Teren 16: Črni Vrh-Vojsko, 1. 8. 1959) 4.1.2 Material Za izdelavo lesene posode se je uporabljal smrekov in jelov les, za badne lipov, hrastov in akacijev ter za kadi tudi češnjev les. Zelo pomembna je bila izbira lesa. Najbolj primerne so bile sončne jelke, ki so jih med drugim spoznali po tem, da so rasle v levo. Deblo je moralo biti čim bolj gladko, s čim manj grč oziroma nastavkov vej, predvsem pa se je moralo lepo cepiti oziroma krojiti, kot pravijo na Črnovrškem. Dobri pintarji so menda že na pogled lahko videli, če bo les pravi. V šali so rekli, da diši po vinu. Les so pintarji dobivali v domačih in državnih gozdovih. Največkrat so ga odkupili od kmetov in kasneje tudi od Gozdne uprave Idrija. Ker so se s pintarijo ukvarjali predvsem najemniki brez zemlje, so navadno poleti hodili h kmetom odslužit les, pozimi pa izdelovali posodje (Bras 1979: 10). V terenskih zapiskih Orlovih ekip lahko preberemo, da so prav pomanjkanje dobrega lesa in oviranje gozdne uprave pri nakupu lesa vplivali na opuščanje obrti (Teren 16, Črni Vrh–Vojsko, avgust 1959, informator, Bonča Franc Zadlog 21, zapisal B. Orel). 13 Najboljši čas za sekanje lesa je zima, saj je takrat posekan les bolj kakovosten, kot tisti posekan poleti, ima manj soka in je manj podvržen napadom insektov ter trohnenju. Posekano drevo so pintarji pripeljali v hlodih domov in ga doma nažagali na kose lesa čoke, dolge glede na posode, ki so jih nameravali narediti. Čoke so razcepili na polovico in potem vsako polovico na tretjine, tako da so iz vsakega čoka dobili šest delov – platurjev. Te so potem s klino krojili v doge, kose lesa iz katerih so sestavljali posodo. Doge so na grobo obtesali s tesačo – melerinom, jih zložili v skladovnico – taso in posušili. Zložene so morale biti tako, da je zrak med njimi lepo krožil. Skladovnico dog so imenovali šurkova hiša. Pred nadaljnjo obdelavo so doge še dodatno posušili na peči. 4.1.3 Pintarsko orodje Za izdelavo lesene posode je pintar potreboval raznovrstno orodje: pripomočke za merjenje, za obdelavo lesa – žaganje, cepljenje, obrezovanje, glajenje…, in pripomočke za sestavljanje posode – stavnike, nabijač obročev itd. Leseno orodje so si pintarji največkrat izdelali sami, kovinske dele pa so jim izdelovali kovači. V nadaljevanju podajam fotografije orodij, ki smo jih bolj ali manj ohranjene našli na terenu. Opremljene so z opisom, namenom uporabe in z domačim imenom, kadar se to razlikuje od splošnega poimenovanja. Domača imena so zapisana v kurzivi. 14 Doge za dna posod so krojili z ravno klino, doge za obod pa z ukrivljeno klino. Po klini so udarjali z lesenim batom. Krojene doge so obtesali s tesačo – melerinom in jih grobo oblikovali. Vpeli so jih v rezilni stol oziroma rezivno babo. To je lesen stol za vpenjanje lesa pri obdelavi. Na stol je pričvrščen polkrožni primež, ki se ga premika s pomočjo pedala. 15 V rezilni stol vpete doge so oblikovali z različno velikimi rezilniki z dvema ročajema in železnim rezilom. Doge za obod so obrezovali z ukrivljenim rezilnikom, za dno pa z ravnim rezilnikom. Velikost rezilnika je bila odvisna od velikosti posode. Šteh, orodje za določanje naklona doge pri okroglih posodah. Za vsako vrsto in velikost posode so imeli drug šteh. Gre za neke vrste leseni model. 16 Veliki oblič – struh z železnim rezilom so uprli v klop, rezilni stol ali v tla in z njim gladili oziroma dokončno oblikovali doge pred sestavljanjem posode. Skoblja, orodje za oblikovanje notranjosti posode z dvema lesenima ročajema in ukrivljenim rezilom. Skoblje so bile različnih velikosti, odvisno od velikosti posode. Skoblja na desni fotografiji se je imenovala repačka in je bila priročna za skobljanje notranjih robov pri brentaču. Utornik – orodje z železnim rezilom za izrez utora oziroma zareze v notranjosti posode, v katerega so vstavili dno posode. Tudi utorniki so bili različnih velikosti. 17 Šestilo – cirkle, orodje za merjenje in zarisovanje okroglin različnih velikosti pri izdelavi posode z okroglim dnom. Stavnik – pripomoček, neke vrste šablona za sestavljanje posode. Vsaka vrsta posode (škaf, čeber, brentač) je imela svoj stavnik. Hlapec – pripomoček, s katerim so pritrdili, zapeli nekaj dog k stavniku, ko se sestavljali posodo. 18 Ušesnik – sveder za vrtanje lukenj na ročaju posode. Pagon, pripomoček za nabijanje obročev na leseno posodo. Skobeljnik – zatič, ki so ga namestili v rezilni stol in vanj uprli posodo, ko so obrezovali, skobljali notranjost posode. Pintarska duša – pripomoček za zaščito telesa in obleke pri obrezovanju dog. 19 4.1.4 Osnovni postopek izdelave škafa Redko kateri pintar je imel posebno delavnico za izdelovanje lesene posode, zato je delo največkrat potekalo kar v hiši, osrednjem bivalnem prostoru, kjer so imeli rezilni stol – rezivno babo in delovno mizo – birštat. Posušen doge so najprej na grobo obtesali s tesačo – melerinom, jih vpeli v rezivno babo in z rezilnikom obrezali na hrbtni in sprednji strani do primerne debeline. Za škafe so bile doge debele približno 2,5 cm, za večje posode pa približno 3,5 cm. Doge so nato dodatno osušili na krušni peči. Dogi za ročaja – ušesnici so natančno spahnili na obeh stranskih robovih na velikem obliču – struhu, ki so ga imeli po navadi uprtega v klop. Nato je sledilo sestavljanje. Pri tem so uporabljali stavnik, ki je bil za vsako vrsto posode različen. Bil je neke vrste obroč, v katerega so postavljali doge. Najpogosteje so dogi ušesnici pritrdili s hlapcema na obe nasprotni sredini zgornjega obroča, nato pa z ene in druge strani postavljali nove doge. Vsako posebej so morali odmeriti s štehom, da so dobili primeren naklon, in jo spahniti s struhom. 20 Robovi so se morali dobro prilegati drug drugemu in obodu na obročih. Izkušenim pintarjem so za merilo največkrat služile samo oči. Zadnjo dogo, ki so jo vstavili, so morali natančno pomeriti, da se je lepo prilegala in sestavila posodo v celoto. Tako sestavljeno posodo so obrnili in ji nabili spodnji začasni obroč, ki so mu rekli stiskelj. Nato so z ukrivljenim rezilnikom lepo obdelali – belili zunanjo stran med stiskeljem in stavnikom. S pomočjo pagona in lesenega bata so nato najprej nabili zgornji obroč, tako da sta stavnik in stiskelj odpadla in so lahko obrezali obod do dna. Na koncu so nabili še spodnji obroč in uravnali obod na spodnji strani. Obroči so bili včasih leseni, največkrat iz jesena ali leske. V 20. stoletju teh obročev niso več uporabljali, zamenjali so jih železni, iz valjanega železa – regeta. Material so dobivali v Ajdovščini, kjer je delovala tovarna Tekstina. S takimi obroči so bile povezane bombažne bale. Višje posode, kot so brentači, brente, kadi, so imele tri obroče, dva spodaj in enega zgoraj, nižje posode pa so imele po dva obroča. Posodo so z vrvjo privezali na rezivno babo in s skobljo obdelali – zgladili še notranjost posode. Najprej so obrezovali navzdol, nato še navzgor. Sledilo je vstavljanje dna. Z utornikom so pri dnu posode vrezali utor, nato so s cirkli izmerili premer in ga izrisali v dno, ki je bilo sestavljeno iz ravnih dog povezanih z mozniki iz jesenovega lesa. Dno so nato izrezali in obrezali po eni strani do debeline, ki se je prilegala utoru ter ga vstavili z notranje strani posode. Rekli so, da so posodo zadnesali. Na koncu so v ročaje oziroma ušesa s svedrom ušesnikom izvrtali še luknji in posoda je bila gotova. Pri izdelavi so imeli pintarji nekakšno normo. V enem dnevu so morali sestaviti štiri večje ali šest manjših posod. Kompletu so rekli urna ali vrna. 21 4.1.5 Zgodbi o pintarski duši in rezivni babi Razširjenost pintarstva se odraža tudi v duhovni kulturi. Tako je Franc Černigoj pred leti zbiral ljudske anekdote, zabavljivke, ljudske humorne domislice…, ki so zbrane v delu Mož in Čemerika. Danes že pokojni Danilo Likar – Kalarjev mu je pripovedoval zgodbe o hudičku, ki je na svetu iskal duše za v pekel. Med njimi sta tudi dve zanimivi zgodbi o rezivni babi in pintarski duši, za kateri menim, da je primerno, da ju zapišem tudi na tem mestu. PINTARSKA DUŠA "Hudečk gre žalosten iz Pekla in pride na svet v Strujnci v Zadlogu. Tam so včasih kože strojili in od tu tudi ime… Tri hiše so v tisti grapi, voda, potok… V njem so spirali kože… Pri eni od teh treh hiš se je reklo Pri Lipetu in gospodar je bil pintar – škafe je delal. Zmanjkalo mu je dog in je posekal dol v Strujnci visoko ravno smreko. Celo skladovnico drv je naklal iz nje. Zdaj kako jih spravit domov! Strmina je huda, dog dosti… "Ej", si je rekel, "zdaj da bi jaz imel enega hudiča, da bi mi te doge domov nesel". Akrament, brž ko je to izrekel, je pošumelo tam po grmovju in že se znajde Hudečk pred njim. "Kaj mi daš za lon, če ti jih spravim domov?" praša pintarja in pokaže na doge. Možakar je bil tak korajžen in prebrisan, nič se ni ustrašil in je takoj odgovoril: "Pintarsko dušo ti dam." "Prav," pravi Hudečk. "Nalôži!" In zvije svoj dolgi kosmati rep za hrbtom čez ramo in ga na vrhu prime. Pintar, ne bodi len, začne v zvit rep skladat doge. Ko je bila zanka polhna, Hudečk rep še mal zategne in leti gor v breg, kot bi ne imel bremena na sebi. Bet, šest botov je nesel in doge so bile doma. "No zdaj mi jo pa daj, dušo!" je rekel Hudečk pintarju. So pa imeli pintarji en tak ploh. Z njim so si zavarvali obleko, ko so z rezivnikom obrezovali doge, in tistemu so rekli pintarska duša. "Na", mu da pintar tisti ploh, "to je pintarska duša." Hudečk tisto en čas gleda, malo čudno se mu je zdelo. Duše v peklu so drugačne…"Ja, to je pintarska duša," pravi pintar. "Če ne verjameš, prašaj sosede! "Hudečk res gre in prašava po vasi: "Kaj je to" In kaže tisti ploh. "Pintarska duša," mu vsi odgovarjajo. Zdaj verje in nese tisti ploh v Pekel. "A si kaj prinesel?" ga prašava Lucifer. "Sem, pintarsko dušo," pravi Hudečk ponosno in pokaže ploh. "To je navaden ploh," prvijo drugi hudički. "Ne, pintarska duša je…," pravi Hudečk. 22 In tako se dajejo. Puole pravi Lucifer: "Vrži tisto reč na ogenj. Če bo zgorelo, je les, če ne bo, je duša!" Vržejo ploh v ogenj in je seveda zgorel. "Jej, jej, jej, " se drži Lucifer za glavo, "nič ne bo s tabo!" In ga spet pošlje na Svet. "In, spet ti pravim – ne hodi mi domov brez duše!" REZIVNA BABA Revež Hudečk hódi, hódi in pride do Kalarja v Mrzlem Logu. Listje so grabili. Nagrabili so ga že velik kup in Kalar vzdihne:"Da bi prišel kdo in mi to listje domov spravil!" Naš Hudečk je bil takoj pripravljen pomagat. Še prej vpraša gospodarja: "Kaj mi boš dal za lon?" "Eno staro babo brez zob," pravi gospodar. Hudečk si misli sam pri sebi – če je baba, ima tudi dušo! In pomaga spravit listje domov. Kmet mu za plačilo da rezivno babo. Hudečk pravi: "Pa je to res baba?" "Če ne verjameš, prašaj sosede." Hudečk prašava in vsi mu potrdijo: "Ja, to je rezivna baba!" Ves vesel jo nese v Pekel in jo vrže na tla. "Tu je zdaj stara baba brez zob, z dušo vred!" "Zob res nima," pravi Lucifer. "Bomo videli, če ima dušo! Vrži jo v ogenj!" Rezivna baba je na ognju seveda zgorela, samo železni šraufi so ostali. Luciferju od jeze vstanejo dlake pokonci in Hudička spet zažene na Svet. "Ne hodi več domov brez duše, drugače gorje ti!" rjove za njim (Černigoj 1997, str.1314). 4.2 PLETARSTVO Pletarstvo sodi med najstarejše veje domače obrti in je bila v glavnem dodatna dejavnost kmečkega prebivalstva, ki se je povezovala s kmetijstvom. V različnih krajih so uporabljali različno pletivo, tisto, ki ga je bilo največ na voljo. Tako ločimo izdelke iz slame, vrbovega šibja in vrbovih viter, leske in leskovih viter, srobota idr. Na Črnovrškem pletejo izdelke iz leske in leskovih viter. Glavni izdelki so večnamenske košare oziroma cajne, ki se uporabljajo za prenašanje pridelkov, semena, drv itd. ter koše za prenašanje listja, trave, sena in drv. Koš ima dve naramnici, da se ga lahko oprta na hrbet, zato se tudi imenuje oprtni koš ali oprtnjak. Večji za travo je visok 70 cm, manjši za drva pa 60 cm. V preteklosti so izdelovali cajne v dveh velikostih ter cajne, ki so jih uporabljali pri setvi in so jih imenovali sjaunce. Bila so nekoliko drugačne oblike, bolj ovalne in oblikovane po telesu, da so jih lažje držali. 23 Včasih so izdelovali tudi tako imenovane gnojne koše za prevažanje gnoja. Koš je bil podobne oblike kot cajna, le večjih dimenzij. Dali so ga na voz, s katerim so zvozili gnoj na njive. Nekateri še vedno v cajnah ali koših prinašajo k blagoslovu velikonočne jedi. V majhne koše predvsem otroci naložijo čokoladna jajca zavita v pisan papir in jih prinesejo k blagoslovu. V Črnem Vrhu sta danes aktivna dva pletarja: Anton Čuk in Karel Žgavec. Anton Čuk izdeluje predvsem cajne v treh velikostih – majhno, srednjo in veliko. Prvo cajno je izdelal pred sedemdesetimi leti, ko je bil star 7 let. Včasih jih je veliko prodal prodajalcem iz Ribnice, danes pa je prodaja manjša. Največkrat jih ljudje kupujejo za darilo, da vanjo naložijo druge lokalne domače pridelke in izdelke kot so med, razna žganja, potica. Karel Žgavec poleg cajn izdeluje tudi koše, predvsem pa se je usmeril v izdelavo košar različnih oblik, npr. laboda ali štorklje. Izdeluje miniaturne izvedbe košev in košaric, po katerih je veliko povpraševanja zlasti za rojstnodnevna darila in poročne konfete. Velik navdih mu predstavlja narava, saj izkoristi razne materiale in oblike (korenine, veje, pečke, lupine orehov…) za ustvarjanje unikatnih izdelkov. Opleta tudi steklenice in izdeluje zanimive izdelke po naročilu (senčnik, voz…). Poleg tega Karla vabijo tudi razne ustanove kot izvajalca pletarskih delavnic. Z delavnico redno gostuje v Slovenskem etnografskem muzeju, ki je o njem posnel tudi etnološki film Ena košara na dan. 24 Slika 12: Majhne košarice s poročnim pecivom – šeškalco. (Original hrani Žgavec Karol, Predgriže 29, Črni Vrh) 4.2.1 Postopek izdelave cajne Leskove palice, ki so osnova za izdelavo cajne, nabirajo pletarji največkrat jeseni, ker se s pletenjem najpogosteje ukvarjajo pozimi. Izbrati je potrebno ravne palice, ki se lepo vitrajo, potrebno pa je paziti tudi na to, da imajo čim manj grč. Še sveže palice olupijo in posušijo. Sledi postopek, ki se imenuje vitranje in s katerim dobijo različno debele lesene trakove – vitre. Posušeno palico namočijo, vanjo zarežejo z nožem ter jo upogibajo na kolenu, da se lepo kroji po letnicah. Vitre z nožem obdelajo do želene širine, debelino pa oblikujejo z deljenjem debelejših viter. Z nožem zarežejo v vitro, en del dajo med zobe, nato pa počasi vlečejo oba dela narazen in pri tem s palcem in kazalcem drsijo po vitri. 25 Za ročaj cajne – locen obdelajo palico do želene debeline in jo krivijo na posebni doma izdelani pripravi. Lahko pa jo tudi ukrivijo in nato zavežejo na koncu z vrvjo ter utrdijo z desko, da obdrži obliko. Locen je lahko iz leskovega ali jesenovega lesa. Za rebra – deščice, ki predstavljajo stranice cajne in okrog katerih pletejo vitre, prav tako uporabljajo leskov les. Deblo najprej razžagajo na čole primerne dolžine in jih nato cepijo oziroma krojijo na kose. Najprej na polovico in potem vsak košček na polovico, do želene debeline. Nato jih s posebnim nožem, ki ima ukrivljeno rezilo – foučem obrežejo do končnega izdelka in posušijo. 26 Za dno cajne uporabljajo bukove deske. Včasih so za dno les ravno tako krojili, danes pa strojno nažagajo deske debeline 1,5 cm. V desko pod kotom zavrtajo neparno število lukenj, v katere vstavljajo rebra. Tudi ta postopek v današnjih časih opravijo z vrtalnim strojem, včasih pa so luknje vrtali ročno. V sredino deske vstavijo ročaj in ga na drugi strani dna zagozdijo. V vse štiri vogale vstavijo tanjše palčke, ki jih ravno tako zagozdijo z druge strani, nato pa vstavljajo rebra, ki jih pred tem obrežejo s foučem, in potolčejo, da lepo sedejo v izvrtano luknjo. Sledi opletanje reber s pripravljenimi vitrami, ki jih najprej navlažijo. Cajno si pletarji postavijo na kolena in pletejo. Pri tem morajo paziti, da opletejo vsako reber, da so vitre dovolj goste in da cajna dobiva lepo zaobljeno obliko. Na koncu cajno zarobijo z vitro. 27 Ko končajo z opletanjem, porežejo ostanke reber po zgornjem robu in na zunanjem delu dna ter do gladkega zbrusijo ročaj. 4.2.2 Postopek izdelave koša Za izdelavo koša uporabljajo drenove palice ali palice dobrovite5, leskove vitre, bukov les za dno ter leskov ali jesenov les za ročaj. Palice dobrovite ali drena najprej olupijo in posušijo. 5 Dobrovita ali latinsko ime Viburnum lantana l. 28 V dno iz bukovega lesa zavrtajo neparno število lukenj, 27 ali 31, odvisno od velikosti koša. Najprej v dno vstavijo leskov ali jesenov ročaj – locen, nato pa iz spodnje strani dna skozi izvrtane luknje vstavljajo palice dobrovite ali drenove palice Sledi opletanje z vitrami, ki so nekoliko širše kot tiste za cajne. Pri tem je potrebno paziti, da koš dobiva trebušasto obliko. Med opletanjem dodajajo pokončne palice dobrovite, da med njimi ni prevelike razdalje. 29 Ko končajo z opletanjem, ovijejo pokončno vstavljene palice dobrovite in jih vtaknejo med vitre, da dobijo polkrožni zaključek koša. Sledi še nameščanje naramnic in koš je izdelan. 4.2.3 Pletarsko orodje Ko nabirajo les, potrebujejo pletarji sekiro ali manjšo žago, s katero odžagajo leskove veje. Najbolj pomembno orodje je fouč nož z lesenim ročajem in ukrivljenim rezilom, s katerim zarežejo v palico pri izdelavi viter, obdelujejo rebra, pa tudi na koncu postopka z njim porežejo nekatere odvečne dele. Za vrtanje lukenj v dno košare ali koša uporabljajo vrtalni stroj ali ročno vrtalno orodje – vinto. 30 Uporabljajo še manjše kladivo, s katerim nabijajo rebra v dno, nož, škarje, s katerimi odrežejo odvečne dele po končani izdelavi, in razne pripomočke kot npr. šestilo in veliko pinceto. 4.3 GRABLJARSTVO IN IZDELOVANJE KOSIŠČ Kot navaja Janko Trošt je lesno orodjarstvo, kamor sodi tudi izdelava grabelj in kosišč, najstarejša veja lesne domače obrti (Trošt, 1951: 49). Izdelava grabelj in ročajev za kose – kosišč je bila zlasti razširjena v Zadlogu in Predgrižah, v manjši meri pa je bila prisotna tudi v ostalih krajih na planoti. 4.3.1 Grablje Grablje sestavljajo ročaj – grabljišče oziroma po črnovrško grabuše, čeljust, locen in zobje. Grabljarji, kakor so se imenovali izdelovalci grabelj, so izdelovali dve vrsti grabelj, senene grablje za grabljenje sena in listnate grablje za grabljenje listja. Razlika med njimi je v dolžini ročaja, velikosti čeljusti, številu locnov in številu zob. Grablje za seno imajo daljši ročaj, širše čeljusti, dva locna in 16 zob, grablje za listje pa ožje čeljusti, en locen in od 18 do 22 zob. Podobno kot ostale lesene izdelke, so tudi grablje in kosišča včasih odkupovali razni trgovci iz Sežane, Gorice in Vipave, ali pa so jih izdelovalci sami nosili prodajat na Vipavsko, Kras in pred drugo svetovno vojno tudi v Gorico. V času pod Avstrijo pa naj bi vozili grablje prodajat tudi v Žiri (Teren 16, Črni Vrh–Vojsko, avgust 1959, informator Žejn Franc Zadlog 7, zapisal B. Orel). Po drugi svetovni vojni so največ grabelj prodali Kmetijski zadrugi Idrija, ki je imela odkupno postajo v Črnem Vrhu. Delovalo je tudi več preprodajalcev, ki so od izdelovalcev odkupovali izdelke in jih nato prodajali od hiše do hiše. Ta dejavnost je bila prepovedana, preprodajalke pa so bile predvsem ženske. Izdelovalci so izdelke prodajali na raznih sejmih, sprejemali pa so tudi naročila. Leta 1959 so za senene grablje pri kmetijski 31 zadrugi dobili od 140 do 150 dinarjev (Teren 16, Črni Vrh–Vojsko, avgust 1959, informator Žejn Franc Zadlog 7, zapisal B. Orel). 4.3.2 Postopek izdelave grabelj Kljub temu, da so lesene grablje danes še vedno pogosto v uporabi in gredo tudi dobro v prodajo, je izdelovanje na Črnovrškem skoraj povsem zamrlo, saj se z izdelavo ukvarjajo le še redki posamezniki. Obiskala sem Gabrijela Felca, ki grablje še vedno izdeluje ročno, in Ivana Čuka, ki je prešel na skoraj povsem strojno izdelavo. Pri tem postopku so zlasti zanimivi stroji in pripomočki, ki jih je Ivan večinoma izdelal sam ali pa jih popolnoma prilagodil za potrebe izdelave grabelj. S tem je zelo pospešil samo izdelavo, ki je sicer zamudna. Čez zimo naredi okrog 800 grabelj, medtem ko je pri ročni izdelavi veljalo, da je izkušen grabljar v enem dnevu izdelal dvoje grabelj. Ročni postopek izdelave grabelj mi je predstavil Gabrijel Felc. Za izdelovanje grabelj izdelovalec potrebuje več vrst lesa. Za grabljišče in čeljust se uporablja bukov les in redkeje tudi javorov, ki je manj trden in ga je težje dobiti. Locen je izdelan iz leskovega ali jesenovega lesa, zobje pa iz drena. Za pripravo bukovega lesa je najugodnejši čas ob stari luni v mesecu avgustu, ko je les najlažji in so zato tudi izdelane grablje lahke. Drenov les v teh krajih ne raste, zato ga mora izdelovalec nabrati na Krasu ali na Vipavskem. Še svež les je potrebno nažagati na kose – špeute primernih dolžin za grabljišče in čeljusti. Dolžina ročaja za senene grablje je 180 cm, za listnate pa 160 cm. Čeljusti so dolge 70 cm. Špeute izdelovalec podobno kot pri izdelavi dog kroji v primerne kose za nadaljnjo obdelavo. Pripravljene kose lesa na grobo obteše in posuši, nato pa v zimskem času nadaljuje postopek izdelave. Na rezilnem stolu – rezivni babi z različnimi rezilniki oblikuje ročaj – grabuše, ki ga nato zgladi z različnimi obliči, velikim, srednjim in malim, pri čemer mali najbolj fino zgladi, da dobi ročaj že skoraj končno obliko. Malenkosti popravlja s foučem, nožem z ukrivljenim rezilom. V ročaj izvrta luknje za locen. 32 Kos lesa za čeljust vpne v mizarsko mizo – birštat in ga zgladi z velikim obličem – štosom. Nato s cahnom, štrasnikom oz. črtnikom označi linijo, na katero bo vrtal luknje za zobe, z drugim cahnom pa označi mesta za vsak zob posebej in izvrta luknje. Dokler niso uporabljali strojev, so vrtali z ročnim svedrom – vinto, danes si pomagajo z vrtalnim strojem. 33 Za zobe najprej nažaga dren na koščke v dolžini 14 cm in jih z manjšo sekiro – frlanko razcepi na manjše dele. Te koščke obdela v posebni pripravi, ki nima posebnega imena. Z lesenim batom nabija koščke lesa skozi rezilo pritrjeno v lesen panj, da dobi lepo oblikovane zobe za grablje. 34 Zobe nato obreže s foučem, da so na eni strani dovolj ozki in lepo sedejo v izvrtano luknjo v čeljusti, na drugi strani pa primerno ošiljeni. Nato jih s kladivom nabija v čeljust. Ko so zobje nabiti, z druge strani čeljusti izvrta luknje in vanje zabije lesene palčke iz jelovega lesa, da jih utrdi. 35 S svinčnikom označi enotno dolžino zob, višek pa poreže. Sledi vrtanje lukenj v čeljust za locen in ročaj. Za locen najprej odreže leskovo vejo v primerni dolžini in jo na kolenu ukrivi. Nato jo olupi in posuši, da obdrži ukrivljeno obliko. 36 Ko pripravi vse sestavne dele, začne sestavljati – nasajati grablje. Najprej s foučem obreže konec ročaja do primerne debeline za vstavljanje čeljusti. Nato vstavi enega ali oba locna in na koncu nasadi čeljust. Odvečne dele poreže. 37 Locna in čeljust utrdi z zagozdami, lahko pa tudi še dodatno z žeblji. Grablje so tako končane. Ročaj še dobro zgladi z brusnim papirjem, da je kar se da gladek. Včasih so imeli grabljarji tudi posebne grabljarske znake, s katerimi so grablje 38 okraševali, prav tako so kupci po tem prepoznali izdelovalca. Znake v obliki železne šablone so s kladivom vtisnili v čeljust. 4.3.3 Kosišče oziroma kosje sestavljajo os, kljuka – držalo na gornji tretjini kosišča in rucelj – držalo na koncu kosišča. Za izdelavo kosišč so uporabljali smrekov, bukov in javorov les. Os in rucelj sta iz bukovega ali javorovega lesa, kljuka pa iz jelovega lesa. Za os so izdelovalci kosjarji – pripravili 5 cm debele bukove deske in jih posušili. Nato so jih razžagali na 5 cm široke in 170 cm dolge letve. Letve so obdelovali na mizarski mizi – berštatu, kjer so jih najprej z velikim obličem – štosom in nato z manjšim obličem zgladili z vseh strani in izvrtali luknji za kljuko in rucelj. S kljunastim merilom so označili debelino osi in jo nato v rezilnem stolu z rezilnikom in nožem obrezovali, da je dobila osmero kotno obliko, del osi od rezila kose navzgor pa je ostal štirioglat. Za izdelavo kljuke so izbirali smreke, pri katerih so bile veje primerno raščene k deblu, saj so za izdelavo uporabljali del debla z vejo in tako dobili naravno krivino. Deblo z vejami so razžagali na primerno dolžino in potem posamezne kose nacepili – krojili, da so dobili osnovo za izdelavo kljuke. To so posušili, nato pa z rezilnikom in brusnim papirjem oblikovali v gladek ročaj, ki so ga vstavili v os. Kljuko so z druge strani utrdili z lesenimi klinčki – zagozdo. Za izdelavo ruclja so največkrat uporabili koščke letev, ki so jih je odžagali pri izdelavi osi. Na stružnici – drakslu so koščke obdelali, da so dobili okroglo obliko ročaja. Ruclje so vstavili v os in jih tako kot kljuko z druge strani utrdili z leseno zagozdo. Deset kosišč so izdelovalci povezali v nekakšno butaro in jih nesli prodat. Največ kosišč so prodali Kmetijski zadrugi Idrija, raznim trgovcem, izdelovali pa so jih tudi za domače naročnike. 4.4 IZDELAVA ŽLIC IN KUHALNIC Zlasti prebivalci višje ležečih zaselkov, kot sta Javornik in Kanji Dol, so se ukvarjali z izdelavo žlic, kuhalnic, polentarjev in mečkalcev za krompir – matuckov. Izdelovalci so se imenovali žličarji. 39 Za izdelovanje žlic so uporabljali javorov les, ki so ga razžagali na čoke in jih na enak način kot za doge cepili oziroma krojili na več kosov. Pripravljene kose lesa so z melerinom na grobo obtesali, nato pa s foučem obrezali v obliko žlice z repom in jedilnim delom – jedalom. S posebnim ukrivljenim možem – stržem, streščem ali struščem so izdolbli jedalo. Na koncu so žlico z ostro pločevino in steklenim papirjem zgladili. Žlice so že pred prvo svetovno vojno in v času Italije odkupovali v trgovinah v Črnem Vrhu, na Vipavskem, v Gorici in na Krasu, izdelovalci so jih sami nosili prodajat v nahrbtnikih ali žakljih. Po drugi svetovni vojni je izdelke odkupovala Kmetijska zadruga Idrija, še vedno pa so jih tudi sami prodajali od hiše do hiše. Kot je navedeno v terenskih zapiskih Orlovih ekip, so v šestdesetih letih 20. stoletja za žlico dobili 25 din, če so jo prodali v domačem okolju, in 40 din, če so jih prodali izven domačega okolja. Za kuhalnico so v domačem okolju dobili 30 din, izven domačega okolja pa 45 din. V času vojne so žlice predvsem zamenjevali za hrano, kot npr. koruzo, vino, žganje… (Teren 16, Črni Vrh – Vojsko, avgust 1959, informator, Bezeljak Ivan Kanji dol 9, zapisal B. Orel) Slika 13: Dve "sounici" (solnici), kuh?nca (kuhalnica), polentar, motolčk, šef'rca (z luknjami), vev'nca (vevnica), žlica (vse domače delo), pri Skalarju, Strmec 9 (Ivan Furlan). (Lastnik posnetka je Slovenski etnografski muzej, avtor: Fanči Šarf, Teren 16: Črni Vrh Vojsko, 1. 8. 1959) 40 Slika 14: Orodje za izdelavo žlic – strešč levo zgoraj in melerin desno zgoraj. Kanji Dol 9, pri Snež'nkarju. (Lastnik posnetka je Slovenski etnografski muzej, avtor: Slavka Čufer, Teren 16: Črni VrhVojsko, 28. 8. 1959) 4.5 IZDELOVANJE NEČK V višje ležečih zaselkih so izdelovali tudi nečke oziroma neške, kot tej plitvi podolgovati posodi izdelani iz enega kosa lesa pravijo v teh krajih. Izdelovalcem so rekli neškarji. Izdelovali so različne nečke, ki so bile poimenovane glede na namen, kateremu so služile. Plalne nečke plaune neške ali plaunce so uporabljali za planje, odstranjevanje plev iz omlatenega žitnega zrnja. Pečne neške so uporabljali za mesenje testa za kruh. Rekli so jim tudi pečnce. V nečkah so tudi kopali majhne otroke, otroci so včasih v njih tudi spali. Slika 15: "Neške" (nečke) (ta male) (dolge 62, široke 30 cm), plaune (večje) (dolžina 75, širina 35 cm), Javornik 7, pri Medvedu. (Lastnik posnetka je Slovenski etnografski muzej avtor: Boris Orel, Teren 16: Črni VrhVojsko, 1. 8. 1959) 41 Za izdelavo so najpogosteje uporabljali bukov les, lahko pa tudi javorov in lipov. Nečke iz lipovega lesa so bile lažje kot tiste iz bukovega lesa. Les so najpogosteje sekali avgusta in ga razžagali na čoke primerne dolžine. Nato so ga razcepili na četrtine, da so dobili osnovo – platurje, ki so jih na grobo izdolbli s sekiro in teslo. To so posušili in nato izdolben del dokončali s skobljo, zunanji del pa z rezilnikom. Slika 16: Orodje za neške (nečke) izdelovat, Javornik 1, pri Rejcu. (Lastnik posnetka je Slovenski etnografski muzej, avtor: Slavka Čufer, Teren 16: Črni VrhVojsko, 28. 8. 1959) Nečke so zložili v butare, jih zvezali in jih na hrbtu nosili prodajat na Vipavsko, v Pivko in na Kras. Trgovanje je potekalo predvsem po sistemu menjave za koruzo, vino in žganje. Prodajali so jih tudi trgovcem preprodajalcem. 42 5 ZAKLJUČEK Študijski krožek je bil povod za raziskavo o lesnih obrteh na Črnovrškem. Ker je bil glavni cilj ugotoviti stanje na terenu, sem se osredotočila na terensko delo, na postopke izdelave ter poimenovanje postopkov, orodij in izdelkov. Težko si je predstavljati, da je dejavnost, ki je še ne dolgo nazaj preživljala dobršen del prebivalcev na Črnovrški planoti, danes tu prisotna skoraj samo še kot hobi nekaterih upokojenih prebivalcev. Hiter razvoj in cenejši nadomestki lesene posode, žlic, košar in drugih izdelkov, so v zelo kratkem času iz zavesti prebivalcev izbrisali pomen domače obrti v življenju njihovih prednikov, ki so znali živeti v sožitju z naravo. S pridom so izkoriščali naravne vire in jih znali koristno vključiti v vsakdanje življenje. Raziskava je nekoliko osvetlila pomen in razširjenost tradicije obdelave lesa v teh krajih. Pokazala je tudi, da bi lahko prav v tej tradiciji iskali identiteto kraja, saj je bilo območje Črnega Vrha eno glavnih pintarskih središč na območju današnje Slovenije. Iz dediščine lesnih obrti bi lahko črpali možnosti za nadaljnji razvoj kraja, zlasti na področju turizma, ki je pred leti na planoti že cvetel. Morda je lahko raziskava osnova za nadgradnjo – postavitev razstave in oblikovanje muzejske zbirke ter celo prenos znanja obdelave lesa na mlajše prebivalce ter na tak način rešiti to dejavnost pred pozabo. Morda se bo še kdo ob prebiranju izsledkov raziskave spomnil kakšnega dogodka, zgodbe povezane z obrtmi, na fotografijah prepoznal predmete ali orodje, ki ga hrani in tako se bodo odpirale nove možnosti za raziskovanje. Tokrat je bil poudarek na izdelovalcih in izdelkih, lahko pa bi podrobneje raziskali tudi trgovanje z lesenimi predmeti in podobno. Naj bo torej raziskava izziv za lokalne prebivalce, da svojo dediščino prepoznajo in jo na primeren način vključijo v prihodnji razvoj kraja. Ob koncu bi se rada zahvalila vsem udeležencem študijskega krožka, ki so s svojim znanjem, napotki in informacijami ključno pripomogli k oblikovanju raziskave o dediščini lesnih obrti na Črnovrški planoti ter seveda vsem informatorjem na terenu, ki so si vzeli čas in mi predstavili svoje zgodbe. 43 6 VIRI IN LITERTURA Bogataj, Janez 1989 Domače obrti na Slovenskem. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Bogataj, Janez in Hazler Vito 1995 'Regionalizacija.' Enciklopedija Slovenije: 9. zvezek. Ljubljana: Mladinska knjiga. Bras, Ljudmila 1979 Lesne obrti na Slovenskem. Ljubljana: Slovenski etnografski muzej. Černigoj, Franc 1997 Mož in čemerika. Ajdovščina: Samozaložba. Jovan, Janko 1903 'Domači obrti na Kranjskem.' Dom in svet 16 (10): 476–480. Kolenc, Petra ur. 2012 Pred wjskasm jmu adna fajn baba: O zgodovinskem razvoju škafarske obrti pintarstva v vasi Lokve s katalogom škafarskega orodja in izdelkov. Lokve: Društvo LO-KO. Kos, Milko 1954, Srednjeveški urbarji za Slovenijo: Urbarji Slovenskega Primorja. Zv.2. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Kosmač, Filip 1959 'Kosmačeva kronika. Zgodovina Črnega Vrha nad Idrijo in nekatere zgodovinske zanimivosti, po raznih virih sestavil.' Rokopis. Zadlog: hrani Ignacij Kosmač. Kragelj, Jožko 1994 Cerkev in župnija sv. Jošta v Črnem Vrhu nad Idrijo. Črni Vrh. Kronika župnije Črni Vrh 1903–1977 'Kronika župnije Črni Vrh nad Idrijo.' Rokopis. Črni vrh: hrani župnišče Črni Vrh. Lampe, Frančišek 1895/1896 ' Izprehod na Notranjsko.' Dom in svet 8(14): 504606. Mihelič, Darja 1999 'Zgodovina sodarske obrti na Slovenskem.' V: Vilfanov zbornik. Pravozgodovina-narod. Vincenc Rajšp in Ernest Bruckmüller, ur. Ljubljana: Založba ZRC. Str. 659–687. 44 Simonič Mervic, Karmen 1997 Šolstvo na Črnovrški planoti. Črni Vrh: OŠ Črni Vrh. Slovenec, Političen list za slovenski narod 28. 3. 1903 Šilc, Jurij 2001 'Tacenske sodarske rodbine.' Drevesa 4(8): 1319. Dostopno na: http://csd.ijs.si/silc/Hobby/D84b.pdf (3.5.2013) Šilc, Jurij in Medved Milan 2001 Tacenski sodarji. Tacen: Turistično društvo Šmarna Gora. Terenski zapiski in fotografije Orlovih ekip 1958 Teren št. 15, Vipava, Hrani Slovenski etnografski muzej. 1959 Teren št. 16, Črni VrhVojsko, Hrani Slovenski etnografski muzej. Tominec, Ivan 1964 Črnovrški dialekt: Kratka monografija in slovar. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Inštitut za slovenski jezik. Trošt, Janko 1951 Ribniška suha roba v lesni domači obrti.' Slovenski etnograf 3-4(1): 28–67. 7 INFORMATORJI Bajec Majda, Črni Vrh 115, roj. l. 1951, upokojenka Čuk Anton, Črni Vrh 111, roj. l. 1936, upokojenec Čuk Dušan, Predgriže 14, roj. l. 1954, gimnazijski maturant Čuk Ivan, Črni Vrh 49, roj. l. 1941, upokojenec Felc Gabrijel, Predgriže 6, roj. l. 1943, upokojenec Kosmač Janko, Zadlog 27, roj. l. 1962, kmetijski tehnik Likar Stanislav, Zadlog 6, roj. l. 1921, upokojenec Rudolf Emil, Predgriže 35 b, roj. l. 1953, upokojenec Rupnik Stanko, Zadlog 38, roj. l. 1942, upokojenec Žgavec Karol, Predgriže 29, roj. l. 1941, upokojenec 45 8 UDELEŽENCI ŠTUDIJSKEGA KROŽKA Čuk Anton, Črni Vrh 111, roj. l. 1936, upokojenec Kosmač Janko, Zadlog 27, roj. l. 1962, kmetijski tehnik Lozar Barbara, Zadlog 8 roj. l. 1986, študentka Pivk Franc, Zadlog 73, roj. l. 1970, gozdarski tehnik Rudolf Emil, Predgriže 35 b, 1953, upokojenec Rudolf Polona, Predgriže 35 b, roj. l. 1988, študentka Rudolf Tomaž, Predgriže 35 b, roj. l. 1990, študent Rudolf Ivan, Črni Vrh 36 roj. l. 1960, elektrotehnik Zajec Jernej, Mrzli log 12, roj. l. 1968, orodjar Rupnik Stanko, Zadlog 38, roj. l. 1942, upokojenec Žgavec Karol, Predgriže 29, roj. l. 1941, upokojenec 46 9 PRILOGA V prilogi dodajam tudi kopije strani iz Tominčevega Črnovrškega dialekta, kjer so v slovarju posebej izpostavljene besede, ki se nanašajo na lesne obrti. 47 48 49
© Copyright 2024