KLINIČNI PRIMER UPORABE MATIČNIH CELIC PRI
PSU S HERNIO DISCI.
(B. E. Frantar, M. Lozej)
Pes, pasme maltežan, Ž spol, stara 9 let, je decembra 2012 med
igro nenadoma zacvilila in postala paralizirana v zadnjem
delu. Lokalni veterinar v Italiji jo je še isti dan zdravil s kortizoni
in NSAID proti bolečinam. Ker se stanje v naslednjih urah ni
izboljševalo, je naslednji dan (26 ur po nastanku paralize)
prišela v ambulanto Veterina Gorica d.o.o., kjer je bila kljub
slabemu nevrološkemu statusu (negativna globinska bolečina
in propriocepcija, spinalna hiperrefleksija, . . .) in prognozi
operirana, po predhodni mielografiji. Le-ta je pokazala zožanje
hrbteničnega kanala L2-L3 levo in razredčitev kontrastnega
sredstva kranialno od mesta kompresije hrbtenjače.
Po operativnem posegu (protruzijska hernia disci, hemilaminektomija L2-L3 levo z dekompresijo hrbtenjače; hrbtenjača na mestu, kjer je bila kompresija, makroskopsko ni
bila videti ishemična) smo psu predpisali fizioterapijo (aktivno/pasivno razgibavanje
nog, masaža, lasersko obsevanje, magnetoterapija, . . .) in opozorili lastnika, da je lahko
taka poškodba hrbtenjače ireverzibilna in posledična paraliza zadnjih nog trajna.
Redne mesečne kontrole v naslednjih 5. mesecih, razen rahlega povišanja mišičnega
tonusa zadnjih nog, niso pokazale bistvenega izboljšanja nevrološkega stanja pri psu.
Globinska bolečina na obeh zadnjih nogah še vedno ni bila prisotna.
6 mesecev (junij 2013) po operaciji hernije disci smo se odločili, da psu apliciramo avtologne mezenhimske matične celice (AMMC) v hrbtenični kanal, z namenom, da bi
pospešili regeneracijo hrbtenjače na mestu poškodbe. Aplikacijo AMMC smo izvedli v
hrbtenični kanal L4-L5 levo. AMMC smo želeli markirati, zaradi kasnejšega opazovanja
in sledljivosti le-teh, vendar so nam nekateri strokovnjaki to odsvetovali, ker bi se lahko
zgodilo, da markirni medij poškoduje ali celo uniči AMMC, zato se za markacijo AMMC
nismo odločili.
Od septembra 2013 pa do marca 2014 smo ob rednih
mesečnih kontrolah opazili, da se je nevrološki status/deficit
pri psu začel izboljševati, predvsem mišični tonus je ojačal,
propriocepcija je bila, sicer podaljšana na 2 sekundi; prisotna
(sicer manj izrazita) je bila tudi globinska bolečina. Pes danes
lahko naredi že nekaj korakov samostojno, brez pomoči lastnika. Urinira in defecira samostojno in kontrolirano.
Znano je, da so AMMC koristne povsod tam, kjer želimo vzpodbuditi in pospešiti regeneracijo različnih tkiv v telesu. V našem primeru zaenkrat ne
vemo natančno če in kako so AMMC regenerirale hrbtenjačne nevrone. Opažamo le klinično izboljšanje pri pacientu, ki se je začelo odvijati intenzivneje po aplikaciji AMMC, zato le-to pripisujemo aktivnosti AMMC. Seveda so potrebne podrobnejše študije delovanja AMMC na regeneracijo hrbtenjače
in predvsem večje število tovrstnih kliničnih primerov. Tu se postavlja še veliko število strokovnih vprašanj – katere AMMC izbrati za regeneracijo
hrbtenjače, na katero mesto jih aplicirati, kako jih označiti (markirati) za kasnejše spremljanje, ipd. V letošnjem letu z AMMC zdravimo že drugega pacienta s podobnimi nevrološkimi simptomi in deficitom, kot jih je imel naš prvi pacient. Zato z nestrpnostjo pričakujemo pozitivne klinične rezultate,
ki bi bili lahko primerljivi z rezultati pri našem prvem pacientu. O tem pa morda naslednje leto . . .
Avtorja:
- mag. Bojan Edvard Frantar, dr.vet.med.; BYPASS – BOJAN FRANTAR s.p.; [email protected]
- Marko Lozej, dr.vet.med.; VETERINA GORICA d.o.o.; [email protected]
Plakat_Bojan_org.indd 1
4/3/2014 9:01:32 AM