1. No category

In memoriam Jordan Klabjan
Vedeli smo za Jordanovo hudo bolezen, s katero se je pogumno spopadel in zdržal leto dni. Tako kot
on sam in njegovi najbližji smo upali, da jo bo njegova železna narava, ki dotlej nikoli ni poznala
zdravstvenih težav, vendarle premagala. »Če kdo, lahko bolezen premaga Jordan«, smo menili.
Veselili smo se njegovega okrevanja po operaciji in njegovega povratka k rekreativni dejavnosti.
Želeli smo si, da se vrne med nas in nas ponovno okuži s svojo vedrino in življenjskim optimizmom, iz
katerega je črpal nesluteno energijo.
Žal smo upali zaman. Le nekaj dni po sedemdesetem rojstnem dnevu ga je neizprosna usoda iztrgala
iz kroga njegovih najboližjih, s katerimi je delil neizmerno življenjsko srečo in ki jih je imel izjemno
rad.
Pred dobrima dvema letoma smo ga skoraj že prepričali, naj prevzame predsedovanje naši občinski
organizaciji, potem, ko je uspešno vodil krajevno borčevsko organizacijo v Črnem kalu in tvorno
sodeloval pri delu našega občinskega združenja. Po tehtnem premisleku je odklonil, ker je imel še
veliko načrtov v svojem podjetju, v katerem je delal do zadnjega, dokler mu je to še dopuščalo
zdravje. Še vedno imamo v spominu njegov predlanski govor na proslavi v Gabrovici, ki bi mu tudi za
današnjo rabo ne bilo treba ničesar dodati.
Jordan je bil rojen pred sedemdesetimi leti v Ospu. Po osnovni šoli se je vpisal na tedaj pravkar
ustanovljeno koprsko ekonomsko srednjo šolo, na katero se po končani ekonomski fakulteti za nekaj
časa vrnil tudi kot učitelj. Življenjska pot ga je leta 1967 od tam vodila na Istrabenz, kjer je najprej
delal v komerciali, nato pa je bil z nekaj prekinitvami neločljivo povezan z uspehi podjetja.
Vselej je imel dejaven odnos do družbenih razmer. Kot mlad ekonomist se je vključil v razreševanje
razvojnih problemov domačega okolja. Dobro se je ujel s še nekaj mladimi strokovnjaki, ki so v
sedemdesetih letih dali velik pečat koprskim razvojnim načrtom. Sredi sedemdesetih let je na koprski
občinski skupščini postal načelnik za gospodarstvo in kmalu zatem podpredsednik občinskega
izvršnega sveta. Z izjemno energijo se je lotil vprašanj, ki so bila tedaj v občinski pristojnosti. Bil je
načelen in dosleden. Vselej se je zavzemal za napredne rešitve. Nikoli se ni bal izpostaviti se, pa
čeprav v lastno škodo, ne v Kopru, ne v Ljubljani. Prav zato je pri tem tudi od drugih terjal skrajno
odgovoren odnos. Obiskoval je vsa koprska podjetja in vsestransko pomagal pri razreševanju težav.
Tudi njemu gre zasluga, da je koprsko gospodarstvo tudi za ceno globokih rezov sproti premagovalo
gospodarske težave. In da se slednje niso nakopičile do nerešljivosti tako kot v nekaterih drugih
slovenskih industrijskih središčih.
Z občinskega izvršnega sveta je moral na začetku osemdesetih let na Tomos za finančnega direktorja,
saj je občina obljubila kadrovsko pomoč pri razreševanju tedaj hudi zaostrenih razmer v podjetju.
Leta 1983 se je vrnil na Istra benz, kjer je delal v času največjih uspehov podjetja. Med letoma 1984 in
1987 je bil tudi njegov generalni direktor, nato pa je ostal v najožjem vodstvu do upokojitve.
Vse življenje je bil aktiven športnik, kar mu je dajalo tudi življenjskih moči za delo na drugih
področjih, tudi za najodgovornejše naloge. Že v rani mladosti se je spričo visoke postave zapisal
košarki. Začel je v mlajši vrsti tedaj še skoraj povsem italijanske Aurore, nato pa je dolgo branil barve
koprskega košarkarskega kluba. Kot igralec, trener, funkcionar in predsednik je z njim delil vzpone in
padce. Obveznosti, ki jih je bilo vselej veliko, si je urejal tako, da mu je ostala kaka urica časa za
košarkarsko tekmo s prijatelji.
Dejaven je ostal tudi po odhodu v pokoj, saj je ustanovil lastno podjetje. V rodnem Ospu, kamor se je
vrnil, je bil vključen v življenje vasi. Prevzel je vodenje krajevne organizacije Združenja borcev za
vrednote NOB Črni kal in postal tudi član njegovega občinskega vodstva. Vrednote NOB pojmovane
kot občečloveške so bile v njem globoko zakoreninjene in so bile vselej temelj njegovega miselnega
sveta, saj je bil iz krajev, ki so v vojni neizmerno trpeli. Pred očmi je imel domač osapski spomenik,
spominska obeležja v Gabrovici in 180 imen s črnokalskega spomenika, ki opominjajo na strahotni
krvni davek, ki so ga ti kraji plačali za svobodo. Tudi zato je veliko prispeval k delu in k
organizacijskem utrjevanju Združenja borcev za vrednote NOB.
B.K.