1. No category

Kultura
torek, 4. marca 2014
[email protected]
15
Teme, ki jih Akademija praviloma ne spregleda
Po podelitvi oskarjev Pogledali smo med zmagovalce in zgodbe, ki jih pripovedujejo njihove filmske mojstrovine
Ameriška filmska akademija že
dolgo ni bila pred tako težavno
izbiro kakor letos. Precej izenačeni so bili ameriški prevaranti
(Ameriške prevare), izgubljeni
astronavti (Gravitacija) in somalijski pirati (Kapitan Phillips).
Jožica Grgič
Za njimi nista dosti zaostajala dementnež v lovu za neobstoječim
zadetkom na lotu (Nebraska) in
zaljubljenec v glas na računalniku
(Ona). Sledila je obupana starejša
ženska, zazrta v preteklost, ko je
kot dekle zadnjič videla svojega
sinka (Philomena). Tu so še brezskrupulozni in nakokainani brokerji z Wall Streeta (Volk z Wall
Streeta), bolniki z aidsom z neizmerno voljo do življenja (Klub
zdravja Dallas) ter črnec, ki se bojuje za svobodo (12 let suženj).
Po pričakovanjih
Da se je med nominiranci znašla
Philomena, je precej presenetljivo,
kot je presenetljivo, da se mednje
ni uvrstil Llewyn Davis bratov Cohen. Tudi Kapitan Phillips razen
igre nima kakšnih izstopajočih
odlik. Scorsesejev Volk z Wall Streeta je po drugi strani odlična študija
o ameriških vrednotah in kovačih
lažnega denarja, ki pa Akademiji ni
mogla do živega. Odličen film Ona
polno zlitje z junakinjo Woodyja
Allena.
pa je preveč nežen glede na filme,
ki pritegujejo pozornost Akademije. Za povrhu gre za drzno temo, te
pa Akademiji spet niso najbolj ljube. Cuarónova Gravitacija izstopa
predvsem z vrhunsko režijo in sijajnimi tehničnimi prijemi. Glede na
to, da je imela deset nominacij, bi
prav lahko ponovila usodo Avatarja Jamesa Camerona iz leta 2009,
ki je bil eden od največjih favoritov, končal pa je z nekaj tolažilnimi
oskarji (efekti, maska ...).
Tudi Ameriške prevare Davida O.
Russlla niso prinesle nove zgodbe,
čeprav je scenarij domiseln in dramaturgija zanimiva. Klub zdravja
Dallas se ponaša z odlično igro, izvrstnim scenarijem in veščo režijo
ter za povrhu s prepričljivo temo,
a mu je zmagoslavje preprečilo
dejstvo, da so pravice temnopoltih
nekaj mest višje na lestvici prioritet Akademije glede na bolnike z
aidsom. Tako je McQueenov 12 let
suženj potolkel konkurenco zaradi
nikoli dovoljkrat povedane zgodbe
o suženjstvu. Gre za razvpit film,
ki so mu že zaradi same teme najbolj prepričljivo napovedovali zlati
kipec.
McConaughey in DiCaprio
V kategoriji najboljše glavne moške vloge so se za oskarja potegovali sami sijajni igralci: Christian
Bale (Ameriške prevare), Bruce
Dern (Nebraska), Leonardo DiCaprio (Volk z Wall Streeta), Chiwetel Ejiofor (12 let suženj), Matthew
McConaughey (Klub zdravja Dallas). Moška konkurenca za oskarja že dolgo ni bila tako močna, a je
bilo ves čas bolj ali manj jasno, da
se brez zlatega kipca ne bo vrnil
domov Matthew McConaughey.
Še pred leti ne bi nihče stavil na
tega igralca, tokrat pa so bili vsi
argumenti na njegovi strani – popolna fizična in psihična preobrazba, za nameček v temi filma,
ki je Akademiji ljuba. Škoda, da
gre lahko kipec zgolj v par rok, saj
bi si ga še kako zaslužil tudi Leonardo DiCaprio.
V kategoriji tujejezičnega filma
je bilo več dobrih filmov, a za glavnega favorita je ves čas veljala Sorrentinova Neskončna lepota o minljivosti življenja, film, v katerem
nadrealni kadri jemljejo dih.
Kategorija najboljšega dolgometražnega animiranega filma je bila
prav tako izjemno močna, Akademija pa se je odločila za Ledeno
kraljestvo.
Cuarón se je najbolj izkazal
V tekmi za najboljšega režiserja so
bili David O. Russell (Ameriške prevare), Alfonso Cuarón (Gravitacija),
Alexander Payne (Nebraska), Steve
McQueen (12 let suženj) in Martin
delo.si
Preberite
• Oskarji v besedi, sliki
in videu
• Umrl je mojster francoske
kinematografije
Alain Resnais
McQueenov film 12 let suženj je prehitel konkurenco z zgodbo o suženjstvu.
Scorsese (Volk z Wall Streeta). Scorsese se je vrnil k svojemu brezsramnemu humorju, Payne je režiral
film o čudnih družinskih odnosih,
McQueen je prikazal še eno zgodbo o nepravičnosti. Ne glede na to,
da so se režijsko vsi po vrsti izkazali, se ne morejo meriti s Cuarónom
in njegovo Gravitacijo. Samo mehiškemu režiserju je uspelo narediti
eno od najbolj prepričljivih vizualnih stvaritev leta 2013, tako da je
šel zlati kipec v prave roke.
�
V kategoriji najboljše glavne
ženske vloge so bile nominirane
Amy Adams (Ameriške prevare),
Cate Blanchett (Otožna Jasmine),
Sandra Bullock (Gravitacija), Judi
Dench (Philomena), Meryl Streep
(Avgust: okrožje Osage). Streepova
je bila nominirana že osemnajstič
in najbolj izstopa med igralkami, saj vsaka njena vloga zasluži
oskarja. Če to dejstvo zanemarimo, si je oskarja letos nedvomno
zaslužila Cate Blanchett za po-
Najpomembnejši oskarji
Najboljši film: 12 let suženj
Najboljša režija: Alfonso Cuarón (Gravitacija)
Najboljša igralka v glavni vlogi: Cate Blanchett (Otožna Jasmine)
Najboljša igralka v stranski vlogi: Lupita Nyong'o (12 let suženj)
Najboljši igralec v glavni vlogi: Matthew McConaughey (Klub zdravja Dallas)
Alfonso Cuarón je dobil kipca za najboljšo režijo in montažo
(Gravitacija). Foto AFP
Najboljši igralec v stranski vlogi: Jared Leto (Klub zdravja Dallas)
Najboljši celovečerni animirani film: Ledeno kraljestvo
Najboljši tujejezični film: Neskončna lepota (Italija)
Najboljši izvirni scenarij: Spike Jonze (Ona)
Najboljši prirejeni scenarij: John Ridley (12 let suženj)
Kvartet najboljših igralcev (z leve); najboljša igralca v glavni vlogi Matthew McConaughey (Klub zdravja Dallas)
in Cate Blanchett (Otožna Jasmine) ter najboljša v stranskih vlogah Lupita Nyong'o (12 let suženj) in Jared Leto
(Klub zdravja Dallas) Fotografiji Reuters
Angel pozabe na Manhattnu
Prejeli smo
Maja Haderlap Slovenska pisateljica iz avstrijske Koroške gostja Festivala Neue Literatur v New Yorku
Maja Haderlap je svojo veliko
uspešnico Angel pozabe (Engel
des Vergessens), ki je na nemško govorečem knjižnem trgu
dočakala že petnajsti ponatis,
minuli konec tedna prvič predstavila tudi newyorški javnosti.
Na tradicionalnem književnem
Festivalu Neue Literatur, ki so
ga tokrat pripravili že petič po
vrsti.
Branko Soban, poročevalec
Festival, ki je bil izjemno obiskan,
saj je na prireditvah na različnih
koncih Manhattna praviloma vselej zmanjkalo sedežev, že pol desetletja skupaj pripravljajo nemške,
avstrijske in švicarske kulturne institucije v New Yorku. Velik obisk
na vseh festivalskih prireditvah,
ki so trajale od četrtka do nedelje,
dokazuje, da so organizatorji pravzaprav dosegli namen. Ameriško
literarno srenjo nadvse zanimajo novi trendi in nova književna
dela, ki nastajajo v nemško govorečem delu Evrope. In najučinkoviteje jim jih približa prav omenjeni festival, ki ga tod prirejajo vsako
zimo.
Kuratorka festivala Tess Lewis,
tudi sama (ameriška) pisateljica in
prevajalka iz nemščine in francoščine v angleščino, se je odločila,
da bo osrednja tema tokratnega
newyorškega literarnega druženja
prehajanje in premagovanje mej
(Border Crossings). Soočanje različnih kultur, zgodovin in tradicij
torej, ki jih priseljenci, begunci ali
pripadniki manjšin prinašajo s seboj in z njimi bogatijo življenje in
literaturo večinskih narodov.
Iz Avstrije sta bili v New York
letos povabljeni Maja Haderlap,
Slovenka iz avstrijske Koroške,
rojena v Železni Kapli, kar je bilo
(po slovensko) zapisano tudi v
uradnih papirjih festivala, in
Milena Michiko Flašar z Dunaja.
Njena mama je Japonka, oče pa
Avstrijec s češkimi koreninami.
Tu je predstavila svojo najnovejšo knjigo Imenovala sem ga
Kravata.
Nemško govoreči del Švice je
zastopala Melinda Nadj Abonji,
pripadnica madžarske narodnosti
v nekdanji Jugoslaviji, ki se je priselila v Zürich kot petletna deklica skupaj s starši iz Bečeja v Vojvodini. Njen najbolj znani roman
Golobi vzletijo (Tauben fliegen auf)
je lani v prevodu Slava Šerca izšel
tudi v slovenščini. Poleg nje je
bil iz Švice povabljen še Richard
Weihe s knjigo Ocean mleka (Der
Milchozean), ki govori o madžarsko-indijski modernistični slikarki Amriti Sher-Gil, indijski Fridi
Kahlo, kot ji pravijo.
ture!« Haderlapova namreč pravi,
da ni le avstrijska, ampak tudi slovenska pisateljica. Oboje hkrati.
Njen Angel pozabe, ta mogočna
zgodba, kakršne Avstrija doslej ni
poznala, kot je pred časom dejal
Peter Handke, je na nemško govorečem trgu doslej izšel že v petnajstih ponatisih in več kot 80.000
izvodih. Doslej je bil preveden le
Vpliv literature
Tudi slovenska literatura
Iz Nemčije sta prišla v Azerbajdžanu rojena mlada pisateljica
Olga Grjasnowa in Abbas Khider,
ki se je priselil v Nemčijo iz Iraka.
Šestim gostom iz Evrope sta se v
New Yorku pridružila še dva domača, ameriška avtorja: Monique
Truong in Keith Gessen.
Maja Haderlap je pred tem
seveda že bila v ZDA, a tokrat prvič na takšnem mednarodnem
literarnem festivalu. Ta je bil po
njenih besedah zelo dobro pripravljen. »V bistvu je bil to nekakšen
promocijski festival. Zame zelo
zanimiv dogodek, saj je šlo tudi
za predstavitev slovenske litera-
v slovenski jezik. Pri mariborski
založbi Litera. Maja Haderlap je
zelo zadovoljna s tankočutnim
prevodom Štefana Vevarja. A to
je za zdaj le začetek. V New Yorku
je namreč povedala, da je prevod
v italijanščino že končan. Knjiga naj bi v Italiji izšla maja letos.
Jeseni naj bi se Angel pozabe pojavil tudi na francoskih knjižnih
policah, prihodnje leto pa v ZDA.
Angela pozabe bo izdala kalifornijska založba Ariadne, ki to politično knjigo (»Človek lahko tudi o
drevesih piše politično in v moji
knjigi je veliko dreves …«), kot je o
njej pred časom dejala pisateljica,
že prevaja v angleški jezik.
Skupina udeležencev festivala; v ospredju Melinda Nadj Abonji (levo)
in Maja Haderlap Foto Branko Soban
Literatura je od nekdaj najbolj
učinkovito orožje za premagovanje političnih in ideoloških mej.
»Vedno jih je premagovala. Toda
zdaj je nastal nov fenomen. Veliko bolj opazni so postali pisatelji,
katerih materinščina ni nemščina. Ali jezik večine. Prej so prevladovale nacionalne literature.
Zdaj se ti prostori odpirajo. Zato
jih je treba drugače tolmačiti in
bolj odprto ocenjevati in opazovati,« pravi Maja Haderlap.
Je morda literatura pri premagovanju mej učinkovitejša od politike? »Literatura ni tako vplivna
kot politika. Ker ni na oblasti. Toda
njen vpliv je zagotovo velik in ga
ne kaže podcenjevati …,« je dodala
Maja Haderlap, dobitnica prestižne nagrade Ingeborg Bachmann
in številnih drugih avstrijskih in
tujih literarnih priznanj.
Iz New Yorka je včeraj odpotovala v Chicago, kjer bo Angela pozabe ta teden predstavila še tamkajšnji literarni javnosti.
Bridek konec podjetja,
ne pa tudi simbola razuma
Pred skoraj petimi leti (avgusta
2009) sem na tem mestu opozoril
na kriminalna dejanja, s katerimi je direktor Tomaž Zalaznik
uničeval Založbo Nova revija.
Tedaj je svoje »pojasnilo« podal
direktor Zalaznik, ki se je skliceval
na Zgodovinski atlas Slovenije, ki da
je brez ustrezne državne podpore
zahteval ogromno sredstev, neugodne kritike o pristranskem tolmačenju slovenske zgodovine pa naj
bi odvrnile množico potencialnih
kupcev. S tem je pahnil založbo
v nezavidljivo stanje. Nihče od
ustanoviteljev in drugih dolgoletnih članov uredništva in tudi
tako imenovanega »kroga« Nove
revije se tedaj ni oglasil. Molčali
so in se delali, kot da se jih to ne
tiče. Zato sem danes še toliko bolj
zgrožen nad njihovim pretakanjem »krokodiljih solz« in kako so
»zgroženi in žalostni« (Rupel), da
se je z založbo zgodilo, kar se je.
Pred petimi leti sem opozoril, da
se je propad založbe začel v trenutku, ko je Zalaznik začel nenamensko porabljati denar; ko je plačal
letalsko vozovnico tedanjemu
zunanjemu ministru Ruplu za let
iz Londona v Ljubljano, da se je
lahko pravočasno udeležil Zbora
za republiko, pa sredstva, ki jih je
revija (spet nenamensko) porabila
za kandidaturo Franceta Arharja
za ljubljanskega župana. Vse to je
bilo znano vsem nam, članom uredništva, in tudi »širšemu krogu«.
Vendar je bilo bolje molčati, saj bi
drugače marsikaj prišlo na dan in
bi zahtevalo pojasnila. Danes govorijo (Edvard Kovač, Ifigenija Simonović, Manca Košir, Dimitrij Rupel
in Brane Senegačnik), kot da so
revijo uničile neke temne sile, sile
iz »ozadja«. Ali kot je zapisal filozof
Kovač: »Kar ni uspelo krhajoči se
državi, ki je kazala poteze totalitarizma, je uspelo ekonomskemu in
finančnemu boju v demokratični
Sloveniji, da so revijo ukinili.« Spoštovani filozof Kovač, prav nihče
drug ni uničil revije kot direktor
Tomaž Zalaznik in seveda vsi mi
oziroma vi, ki ste ves čas molčali.
Tudi ni res, da bi revija propadla,
ker je postala torišče kulturnega
boja, v katerem je desnica zmagala,
kot meni Hribarjeva. Vse dogajanje, vključno z neplačevanjem
avtorskih honorarjev, in poraba
subvencij JAK v druge, neznane
namene, s čimer je Zalaznik dolgoletne in ugledne avtorje spremenil
v Vegradove delavce, se je zgodilo
pred našimi očmi. In temu se ne
more reči drugače kot kriminal.
Pri čemer je imel Zalaznik o sebi
izjemno visoko mnenje, tako o
svojih ekonomskih znanjih in sposobnostih kot tudi »širše«, o čemer
pričajo njegovi spisi, ki jih je objavljal v mesečniku Ampak, katerega
urednik je bil Jože Možina, četudi
je bil hkrati direktor TVS. Na moje
pismo v zvezi z vprašanjem
(ne)plačevanja avtorskih honorarjev mi seveda ni nikoli odgovoril.
Ko je prevzel urednikovanje revije
Brane Senegačnik, sem mu predlagal, naj skliče zbor sodelavcev, ki
bo od Zalaznika zahteval jasna in
nedvoumna pojasnila. Senegačnik
tega ni storil. Danes pa govori o
»nezanimanju, s katerim potuje
smrt incognito«.
Če je partija leta 1964 ukinila
revijo Perspektive, se je Nova
revija kar sama! Je tudi to ena od
zakonitosti demokracije? In če
France Bučar pravi, da je Nova
revija »pripravljala duhovno
podlago za novo državo!«, kar
seveda drži, se sprašujem, kaj je
z državo, ki je svojo »duhovno
podlago« poslala v stečaj. Morda
to stanje najbolje ponazarjajo prav
odgovori nekaterih ustanoviteljev
revije, med katerimi je kar precej
graditeljev nove slovenske države.
Ivo Svetina