1. No category

Mira Krajnc Ivič, Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in
književnosti
Jezikovnopragmatične analize v slovenistiki
Sinopsis
Eden najbolj razvitih in razširjenih pristopov k analiziranju jezikovnih fenomenov v
soodvisnosti od okoliščin rabe je jezikovnopragmatični pristop. Prispevek osvetljuje nekatera
stališča raziskovanja 'jezika v rabi' z deloma kronološkega vidika in prikazuje znotraj teorije
jezikovne pragmatike in drugih pristopov k raziskovanju diskurza izrazito jezikovno temo, tj.
oblikovanje nanašanjskega zaporedja, kot možnost nadaljnjega raziskovanja.
Ključne besede: slovenski jezik, jezikovna pragmatika, konverzacijska analiza, diskurz,
nanašanjska zaporedja
1 Uvod
Govoriti, pisati zgolj o jezikovnopragmatičnih ali pragmalingvističnih1 analizah v
slovenistiki2 je pravzaprav nemogoče ob upoštevanju dejstev, a) da mora besediloslovje
združevati besedilno skladnjo, teorijo komuniciranja, stilistike in jezikovne pragmatike
(Korošec 2006: 239) in b) da je smisel sporočenega posledica sovplivanja jezikovnega,
besedilnega, in nejezikovnega, okoliščinskega, dela informacije, potrebne za tvorjenje in
interpretiranje sporočenega. Slovenistika kot veda o slovenskem jeziku se mora torej nujno
povezovati z drugimi disciplinami.3 Razmerje med posameznimi disciplinami ali vedami, ki
naj bi jih združevala, je pravzaprav težko določljivo. Ugotovi se lahko le skupen predmet
raziskovanja: (slovenski) jezik med komuniciranjem v slovenskem kulturnem, geografskem
idr. prostoru oz. (slovenski) jezik 'v rabi'. »Jasno je, da analiza tako širokega področja, kot sta
1
Poleg termina pragmatika se v literaturi uporabljata še jezikovna pragmatika in redkeje, tuja ustreznica
pragmalingvistika. Če je npr. pri Verdonikovi (Verdonik 2003) pragmatika v primerjavi z jezikovno pragmatiko
manj natančen termin, se zdi, da je prav ta termin za druge, npr. naslov pogosto citirane knjige J. Verschuerna je
Razumevanje pragmatike, pleonazem.
2
Prispevek ni pregledni članek o prispevkih in njihovih poudarkih s področja jezikovne pragmatike v
slovenistiki.
3
V prispevku tako ne navajam le jezikovnih razprav o jezikovni pragmatiki, ampak zlasti tudi nekatere
prispevke s filozofije jezika.
1
jezik in komunikacija, ne more težiti po enciklopedični izčrpnosti in da morajo biti nekateri
vidiki jezika potisnjeni v drugi plan ali kar povsem izpuščeni, če se analiza osredotoči na
dovolj določen predmet.« (Miščević 1983: 59). Tako prav različni poudarki kot posledica
opredeljevanja temeljnega raziskovalnega predmeta in s tem povezane metodologije
analiziranja izbranega gradiva ustvarjajo možnosti, da lahko določen, izbran prispevek
razumemo kot bolj jezikovnopragmatični, stilistični, besediloslovni ali kateri koli drugi. O
izraziti težnji po meddisciplinarnosti pri raziskovanju besedil že de Beaugrande in Dressler v
predgovoru Uvoda v besediloslovje izpostavljata, da so se »razmere za znanost o besedilih
bistveno spremenile«, kar je pripeljalo »do precej tesnejšega interdisciplinarnega
sodelovanja, kot je bilo v jezikoslovju kdajkoli prej v navadi« (Beaugrander, Dressler 1992:
8).
Tako jezikoslovje tudi s priznanem, da z izrekanjem, tj. jezikovno izrazitvijo (komu) česa/o
čem, opravimo določeno govorno dejanje, ki je najmanjša temeljna sporočanjska enota,
odpira pot filozofiji jezika, zlasti Austinovi in Searleovi teoriji govornih dejanj, jezikovni
pragmatiki z Griceovim sodelovalnim načelom, pogovornimi sklepanji, z odkritim in vedno
večjim zanimanjem za sprotni govor, pa še konverzacijski analizi, (kritični) analizi diskurza
idr.
2 Teorija govornih dejanj kot del jezikovne pragmatike
Teorija govornih dejanj kot eden najvplivnejših, najbolj razširjenih in najrazvitejših
teoretskih okvirov zadnjih štiridesetih letih (Hirschová 2004: 163) omogoča, da poznavamo,
prepoznamo enote diskurza, to je govorna dejanja, preden lahko odkrivamo in pojasnjujemo
principe, odgovorne za razporeditev teh enot.
Integracijo te teorije v jezikoslovje omogoča Searleov princip izraznosti (angl. expressibility),
ki združuje proučevanje govornih dejanj, pomena/smisla, jezika in sporočanja. A ta princip se
ne nanaša na izrekljivost v smislu: »kar lahko mislimo, lahko govorimo«, temveč na
prevedljivost izrečenega v kanonično (dobesedno) obliko, torej na razmerje izrecno-innormirano izrekanje nasproti neizrecnemu, posrednemu (Miščević 1983: 82). Načelo
izrazljivosti (torej prevedljivosti v kanonično obliko) se dopolni s Searleovim pojmovanjem
semantičnih pravil (p. t.).
2
Teorija govornih dejanj je enačena s teorijo jezikovne pragmatike ali predstavljena kot njen
del, npr. pri Verschuernu, Levinsonu, Korošcu, Žagarju, Miščeviću, Zadravec-Peščevi, saj
oba vidika raziskovanja diskurza v ospredje postavljata hipotetične okoliščine tvorjenja
izrekov, a okoliščine razumeta različno: teorija govornih dejanj govori o izoliranih izrekih v
hipotetičnih okoliščinah, jezikovna pragmatika pa hipotetične okoliščine razume kot
kognitivni prispevek k interpretaciji izreka in ločuje med jezikovnimi okoliščinami: besedilo,
znotraj katerega je izrek jezikovno uvezen (enkodiran); in nejezikovnimi okoliščinami: »vse
drugo«, to je iz trenutka v trenutek spreminjajoč se položaj, v katerem je izrek tvorjen
(Schiffrin 1995: 367).
3 Opredeljevanje jezikovne pragmatike
Kot prvega, ki je vpeljal pojem jezikovne pragmatika, večina avtorjev navaja Ch. Morrisa
(von Polenz 1988: 67; Levinson 1994: 1; Schiffrin 1995: 191), ki je v svojem »semiotičnem
modelu« znaka, pokazal, da lahko znake proučujemo s treh vidikov: semantike, skladnje in
pragmatike. Jezikovno pragmatiko je definiral kot vedo o razmerjih med znakom in
uporabnikom znaka. Tako je jezikovna pragmatika po najosnovnejši definiciji veda, ki
proučuje jezikovno rabo. Natančneje pa jo lahko definiramo kot »splošen kognitivni, socialni
in kulturni pogled na jezikovne fenomene, ki je povezan z rabo teh fenomenov v oblikah
vedenja« (Verschueren 2000: 22), in »poudarja funkcionalno povezanost jezika z drugimi
platmi človeškega življenja« (isto: 24).4
3.1 Opredeljevanje jezikovne pragmatike v slovenistiki
V Enciklopediji slovenskega jezika Toporišič (1992: 202) v osnovi navaja Morrisovo
opredelitev (jezikovne) pragmatike kot «mlad/e/ jezikoslovn/e/ ved/e/, proučujoč/e/ jezikovna
znamenja v razmerju do njihovih uporabnikov /…/, družbena razmerja in vprašanja
učinkovitosti jezikovnega sporočila.« V Slovenski slovnici je pragmatika ali raboslovje
»sestavina vsake semiotične (znamenjeslovne) teorije«, ki obravnava »razmerje med
znamenji in njihovimi porabniki« (Toporiščič 2000: 731).
4
Podrobneje se z vprašanjem opredeljevanja jezikovne pragmatike tu ne bi ukvarjali, znano je, da je Levinson
(1994) namenil celotno poglavje problemu definiranja, a ni našel nobene definicije, ki bi uspešno omejila obseg
področja ali ki bi ga predstavila kot vrednega raziskovalnega truda.
3
Renata Zadravec Pešec (1994: 12) s preglednico (preglednica 1) predstavi položaj pragmatike
kot dela semiotike, vključujoče vse vidike rabe jezika in s tem povezane pojave, v
jezikoslovje.
Jezikovni sistem
SLOVNICA
Izrazna sredstva
GLASOSLOVJE
Razmerja
SKLADNJA
Pomeni
POMENOSLOVJE
Jezikovna raba
PRAGMATIKA
Preglednica 1: Položaj pragmatike v jezikoslovju.
Če je bilo leta 1983 in še tudi kasneje potrebno in se je zdelo relevantno jezikovno
pragmatiko skupaj z Austinovo teorijo govornih dejanj predstavljati znotraj jezikovnega
sistema, tj. 'langue' v de Saussureovem smislu (Miščević 1983: 75),5 se danes s poudarki na
proučevanju jezikovne rabe, torej 'parole', govora, ta delitev presega oz. je pravzaprav
povsem irelevantna.
Novejše definicije jezikovno pragmatiko označujejo še vedno kot proučevanje jezikovne rabe,
vendar ne kot še eno od sestavin jezikovne teorije, temveč kot drugačno stališče proučevanja
jezika (Verdonik 2003). Sledijo pravzaprav že omenjeni Verschuernovi opredelitvi
pragmatike, ki jezik razume kot interaktiven sistem, v katerem se sestavine prepletajo,
prilagajajo, medsebojno nadzorujejo in na katerega bistveno, a ne vedno vse v enaki meri
odločilno vplivajo nejezikovne okoliščine, npr. fizični svet, družbena razmerja med
udeleženci konkretnega komunikacijskega stika, mentalni svet udeležencev, to so njihove
umske sposobnosti in druge psihične lastnosti posameznika itd.
Sicer pa segajo začetki slovenističnega raziskovanja »govora« vse tja v leto 1908 z
Breznikovo razpravo o Besednem redu v govoru, kot je to dejstvo ob pritegniti v sklop
gradnje besedila (glej dalje) tudi vprašanje členitve po aktualnosti izpostavila profesorica Ada
Vidovič Muha (2008: 36) v svojem prispevku o Brezniku kot predhodniku praške teorije
5
»Nekateri Austinovi privrženci menijo, da se analiza govornih aktov nanaša na 'langue' v Saussureovem
smislu, torej na tisto, kar navadno prevajamo kot 'jezik'. Ta trditev pa za nas ni relevantna, ker izhajajo ti avtorji
iz zelo ohlapno dojetega pojma 'langue': vse, kar pripada področju govornikove kompetence, ki presega
dejansko individualno izvedbo, spada pod tako širok pojem 'langue'; menijo, da je dovolj, če pokažejo, da
analiza govornih aktov uporablja pravila ali teži k oblikovanju pravil, ki presegajo individualno izvedbo, da bi
potrdili, da se analiza govornih aktov nanaša na 'langue'. Tu nas ne zanima 'langue' v tako širokem, malce
umetno razširjenem smislu, temveč 'jezik' v enostavnem pomenu, ki obsega fonološka pravila, besedišče in
sintakso.« (Miščević 1983: 75).
4
členitve po aktualnosti. Težko pa bi sprejeli, da je »Škrabec odkril in opisal jezikovni pojav,
ki ga imenuje efektivni prezent in o katerem je 50 let kasneje pisal J. Austin pod imenom
performativnost« (Derganc 2006: 25), zaradi česar Žagar (1989, 2009) Škrabca imenuje
slovenski Austin. Jezik namreč v analizi govornih dejanj igra podrejeno vlogo, saj se omejuje
»zgolj« na fonetično in fatično dejanje, »zvezan je na sredstvo, ki je dojeto kot nekaj, kar se
uporablja v širših, pomembnejših celotah lokucijskega ali ilokucijskega dejanja.« (Miščević
1983: 75). Četudi naj bi jezik v teoriji govornih dejanj igral podrejeno vlogo, je vendarle prav
jezikovno komuniciranje najbolj izbrušen in najbolj diferenciran sistem človekovega
simbolnega vedênja (Beaugrande, Dressler 1992: 185) in je bistveni ali vsaj spremljevalni del
vsake človekove dejavnosti (Levinson 1995: 70).
4 Besediloslovje in jezikovna pragmatika
Monološka besedila so tradicionalno raziskovana na področjih besediloslovja, stilistike,
psiholingvistike in (dialoški) govorjeni diskurzi pa so predmet raziskovanja jezikovne
pragmatike, konverzacijske analize, analize diskurza, sociolingvistike idr.
Kot je znano, se besediloslovje kot veda/teorija o besedilih ukvarja z besedili kot
komunikacijskimi pojavitvami, ki izpolnjujejo sedem kriterijev besedilnosti: koherenco,
kohezijo, namernost, sprejemljivost, situacijskost, informativnost in medbesedilnost (de
Beaugrande, Dressler 1992: 12). Poleg navedene opredelitve besedila, so v slovenistiki znane
še druge, ki prav tako povezujejo besedilo s sporočanjem – gre za t. i. pragmatični vidik –, saj
je besedilo razumljeno kot rezultat / enota / osnovna tvorba sporočanja in ima nek določen
izrecno ali neizrecno izražen/izraženo namen/vlogo/funkcijo/nalogo, in ki v ospredje
postavljajo zgradbo besedila – gre za t. i. jezikovnosistemski vidik. Besedilna zgradba naj bi
zadostila kriterijem slovnične (kohezija) in vsebinske (koherenca) popolnjenosti oz. kriteriju
soveznosti. Besedilo je tako tudi:
… rezultat t. i. govorne dejavnosti, tj. smiselne uporabe jezikovnih prvin za prenos
določene količine obvestila (Toporišič 2000: 715).
… rezultat tvorjenja in predmet sprejemanja. Po širšem pojmovanju je besedilo vsako
sporočilo, ki je izraženo z jezikovnimi (besednimi) sredstvi; besedilo je torej vsako jezikovno
(besedno) sporočilo. Po ožjem pojmovanju pa je besedilo le tisto jezikovno sporočilo, ki je
razumljivo, tj. 1) smiselno, 2) pomensko in slovnično sovisno (koherentno) in 3) popolnjeno.
Smiselnost, sovisnost in popolnjenost so t. i. merila besedilnosti (Bešter 1994: 11).
5
… omejeno zaporedje jezikovnih znakov, ki mora biti koherentno in mora kot celota
signalizirati spoznavno komunikacijsko funkcijo (imeti mora sporočilno vlogo, opravljati
mora neko nalogo) (Hudej 1994: 10).
… zaokrožena celota z različnimi besedilnimi lastnostmi, tj. besedilnostjo oz. besedilno
soveznostjo (Korošec 1998: 51).
… praviloma koherentno in kohezivno oz. sovezno jezikovno gradivo / jezikovni tip
informacije brez inferiranja, potrebno/potreben za oblikovanje sporočila (Krajnc Ivič 2009:
256).
V osnovi se sledi delitvi na monološka, praviloma posredna, zapisana besedila in dvogovor6
oz. dvogovorna/dialoška besedila, večinoma govorjena7 besedila (tekste). Besedilo je
jezikovno realiziran propozicijski pomen (Schiffrin 1995: 378–379). Je izraz oz. del določene
družbene prakse, ki že sama definira določeno količino možnih besedil za izražanje te prakse
oz. besedila lahko sprejmemo kot predstavnike te prakse. Besedila niso izolirani fenomeni,
ampak so prepleteni z družbenimi ravnanji, ki jih lahko razumemo kot s pravili vodene
(zapisane) diskurze (Brinker, Sager, 1996: 57–72; Sanders, Sanders 2006: 597). Lahko pa se
izraz besedilo (angl. text) nanaša na abstraktno teoretično konstrukcijo, realizirano v
diskurzu, tj. prvotno razširjena ali večenotna govorjena tvorba, ki je od okoliščin odvisen
produkt/rezultat in/ali proces jezikovne in nejezikovne dejavnosti udeležencev v
neposrednem komunikacijskem stiku (Coulthard 1985, Stubbs 1983, Van Dijk 1992;
Schiffrin 1994, 1995; Stenström 1996, Kranjc 1997, Verschueren 2000, Schegloff 2001).
Tako Verscheuern (2000: 197) kot tipe diskurzov navaja monološke: predavanja, pisma,
zdravniška poročila, in dialoške, ki so pogosto konverzacijski, npr. konverzacija med otroki,
zaslišanja, razgovor za sprejem v službo itd.
Predstavljena situacija se v zadnjih letih spreminja. Z naraščajočo dostopnostjo korpusov
(govorjenih) diskurzov in vedno bolj razširjenim pojmovanjem, da sta proučevanje
govorjenih in zapisanih diskurzov povezana, saj dopolnjujeta drug drugega, jezikovno
6
Tu je treba omeniti še izraz konverzacija, ki kot strokovni termin pojmuje enoto socialne interakcije. Le-to
tvori členjeno zaporedje dejanj in je definirana glede na socialne okoliščine (van Dijk 1980: 241) oz.
konverzacija je najpogostejša raba jezika, fenomen vsakdanjega življenja (Stubbs 1983: 9–10), nanaša se torej
na pogovarjanje nasploh. Konverzacija pa lahko pomeni le lahkotno, neobvezujoče pogovarjanje, kramljanje.
7
Tako ločevanje je skladno npr. z Brinkerjevim (Brinker, Sager 1996). Večina čeških avtorjev, npr. Müllerová
(1979), Hoffmannová (1999), pa govori o govorjenem besedilu (mluvený text/projev) in o dvogovoru, ki
v glavnem pomeni jezikovni prenos informacij med najmanj dvema udeležencema, na katerega lahko
v precejšnji meri vplivajo objezikovna in nejezikovna sredstva ter informacije.
6
raziskovanje diskurzov postaja vedno manj omejeno le na en medij oz. prenosnik (Sanders,
Sanders 2006: 597–598). Termin diskurz je širši od pojmov dvogovor in besedilo,8 saj
besedilo in dvogovor ne nastajata sama, temveč sta vstavljena v diskurze, med trajanjem
diskurza v določenem komunikacijskem stiku se skupaj z besedilnim tipom informacij, tj.
semantičnim in izraznim tipom informacije, ter okoliščinskim tipom informacije oblikuje
sporočilo.9 »Diskurz je hierarhično strukturirano in v dane okoliščine umeščeno ter
integrirano zaporedje izrekov in ilokucijskih dejanj, namenjeno sledenju določenemu
komunikacijskemu cilju. Besedilo pa je povezano zaporedje jezikovnih in nejezikovnih
znakov, znotraj katerih udeleženci komunikacijskega stika so-konstruirajo (coconstructe)
diskurz.« (Cornish 2006: 228). Pianese (2006: 84) pojma diskurz in besedilo rabi celo
sopomensko, bistvena razlika med pojmoma je, da diskurz opredeli kot proces tvorjenja in
razumevanja, interpretiranja besedila, besedilo pa rezultat, produkt tega procesa. Po drugi
strani pa npr. Wodakova in de Cilla (Wodak, de Cillia, 2006: 710), definirata besedilo kot
predmet raziskav, kadar je žarišče na določenem dogodku, priložnosti, kadar pa raziskujeta
vzorce, skupnost, razmerja, v katerih nastajajo različna besedila in priložnosti, pa govorita o
diskurzu. Diskurz tako pomeni, družbeno dejavnost ustvarjanja smisla z jezikom in drugimi
simbolnimi sistemi v določeni vrsti situacije.
5 Jezikovnopragmatični vidik in vidik teorije konverzacijske analize o
oblikovanju nanašanjskega zaporedja
Raziskovanje diskurzov torej ni le naloga jezikovne pragmatike, ampak mora biti
meddisciplinarno. To kaže tudi zelo širok razpon tem, ki jih teoretični vidiki poudarjajo.
Običajna obravnavanja diskurzov ne le v okviru jezikovne pragmatike vključujejo tako
kohezijo (nanašanjska zaporedja) in koherenco, informacijsko strukturo in/ali tematsko
zgradbo, prevzemanje, ohranjanje in oddajanje replike, diskurzne usmerjevalce, začetnike in
druga členitvena sredstva na ravneh leksike in prozodije, inference, implikature,
predpostavke, relevantnost, sodelovalno in vljudnostno načelo, diskurzne strategije, govorna
dejanja idr.
8
»Povedi so ponovljive, a izreki v diskurzu niso, saj se vsak komunikacijski stik razlikuje od drugih.« (Morson
2006: 561).
9
Obvestilnost jezikovnih in nejezikovnih »sestavin se v mnogočem zanaša na naslovnikov svet izkušenj, še več,
vključuje ga v sporočanjski proces ne samo kot prejemnika ali naslovnika, ampak kot so-tvorca« (Korošec 2006:
254).
7
Izhajajoč iz spoznanja, da tipi struktur, analiziranih v diskurzu, vodijo k določitvi funkcije, in
obratno, da so tipi funkcij, analizirani v diskurzu, jezikovno realizirani na način, da ustvarjajo
določeno strukturo (Schiffrin 1995: 339), k raziskovanju nanašanjskih zaporedij v diskurzu
pritegujem teorijo konverzacijske analize,10 saj je njeno osrednje raziskovalno področje:
zgradba oz. struktura v institucionalnem ali vsakdanjem diskurzu tvorjenih zaporedij. Gre za
študijo pogovarjanja med neposrednim komunikacijskim stikom (talk-in-interaction).11
Tako konverzacijska analiza bistveno dopolnjuje jezikovno pragmatiko, ki izhaja, kot je
znano, iz vloge in je njena naloga določiti in analizirati dejanja, ki jih izvajajo ljudje zaradi
določenih namer, pojasniti družbeni, kulturni in osebni pomen. Za diskurz je namreč
bistveno: izrečeno je vedno odziv na že izrečeno in v oblikovanju tega, kar bo sledilo. Vloga
izreka je določljiva v odvisnosti od okoliščin, ki pa niso statične, ampak dinamične,
okoliščine so v času trajanja diskurza še ne do konca izoblikovane. Smisel interakcije med
samo interakcijo ni nujno tako jasen, kot je to po njenem koncu. Zato je treba zgradbe
opazovati v luči vlog, vloge pa v luči zgradb.
Tudi z vidika tvorjenja nanašanjskih zaporedij v besedilu, diskurzu lahko »izhajamo iz teze,
da vse izhaja iz smisla besedilnega sporočila – tj. sporočilni smisel, ki referira določeno
realnost, predstavlja oz. izraža besedilo« (Žele 2010: 119). Tako mora tudi raba
besedilotvornih sredstev upravičevati komunikacijsko relevantnost kot rezultat medsebojnega
vplivanja komunikacijske, zlasti tvorčeve namere, fizikalnega razmerja med udeleženci in
drugih okoliščin. Nanašanje kot identificiranje denotata je torej treba razumeti kot rezultat
tvorčevega in sotvorčevega medsebojnega sodelovanja (jezikovnopragmatični vidik), saj je
določanje nanašalnice močno odvisno od skupnega vedenja, prepričanj in predpostavk;
nanašanje je torej interaktivni proces, prepleten tudi z drugimi strukturami diskurza: prve in
nadaljnje omembe so umeščene odvisno od strukture soslednih parov in prevzemanja replik
(glej zgled 1).
Zgled 1
Erik1: Ti si vido tist štos, ki ga ma zej Delo. Enka pa to? Reklamo?
Črt1: Ne.
Erik2: Nisi vido?
10
Morda se prav zaradi zavajajočega izraza konverzacija nekateri raziskovalci imenujejo diskurzivni analitiki
(discourse analysts), npr. ten Have, čeprav je to termin, ki poleg konverzacijske analize zajema še druge
pristope.
11
Schegloff (2001) meni, da je izraz konverzacija zavajajoč, zato predlaga namesto izraza konverzacija izraz
talk-in-interaction kot temeljni predmet raziskovanj konverzacijske analize.
8
Brigita1: Tisti naprej, tisto, ko ma [əə ... || ] Kolko so porabli oni...
Erik3:
[Ja.]
Aleš1: Samo to je z Interneta. Že od prej poznam to finto. S tem ...
Erik4: On?
Brigita2: Svinčnikom.
Aleš2: Ne, ja.
Erik5: A ja?
Aleš3: S tem kulijem.
Erik6: Črt [ne pozna.]
Aleš4:
[Ne poznaš?] No, tej pa mu povej.
Erik10: Te ven poberejo. To gre za pisat. Kak naj povem? || Znaš to povedat?
Aleš8: Kaj se zdaj o isti stvari pogovarjama?
Erik11: No, tej pa ti povej, da vidim.
Dolores3: Ne, ne pogovarjata se o isti.
Aleš9: Zgleda, da ne.
Dolores4: Ti se pogovarjaš o številkah, ə.
Aleš10: Ne, ne. Jaz nobenga [o številkah /.../]
Črt4:
[Kaj je ono o] [disleksiji pa to?]
[Erik se o številk...] Erik se o številkah pogovarja.
Dolores5:
Aleš11: Jaz govorim [o reklami za Delo.]
Erik12:
[O čem pa ti /.../]
Brigita3: Ja, sej. Samo je več različnih reklam.
Erik13: No, tej pa ti povej, če znaš. Jaz ne znam.
Črt5: Bereš besede. Mi smo se v gledališču učili brat tak besede.
Erik14: Res? Mi pa v šoli.
Črt6: Iz dveh razlik – mislim – iz dveh razlogov.
Erik15: A ja. Že vem, kaj misliš. Ja, ja.
Črt7: Če bereš po [||]
črko po črko, ne?
[A ti pa misliš /.../]
Brigita5:
Aleš12: Očitno, sploh se ne strinjamo.
Do težave pri identificiranju denotata je lahko prišlo zato, ker njegova prva omemba, ki naj bi
bila nedoločna in izrecna, ni ustvarila pogojev za njegovo ustrezno prepoznavanje. Prva
omemba je bila določna in neizrecna: tist štos, ki ga ma zej Delo. Enka pa to? Reklamo. Zato
se je izkazala potreba po popravku, po vračanju in ponovni opredelitvi denotata. To v
prijateljskem pogovoru, kamor lahko uvrstimo zgled, kljub razmeroma pogostim določnim in
neizrecnim prvim omembam, ni pogosto, saj je denotat lahko določen z zunajjezikovnim
položajem (glej zgled 2) in z nejezikovnim dejanjem tvorca, ki npr. z roko seže po denotatu,
tj. mini pici, ki ga zaradi nepoznavanja ne poimenuje jezikovno izrecno.
Zgled 2
Jaz bom eno, eno to zadevo probala.
9
Jezikovne zgradbe se torej uporabljajo na načine, ki omogočajo udeležencu prepoznavanje
denotata hkrati z opravljanjem in dokončevanjem drugih naloge (vidik konverzacijske
analize).
V nadaljevanju sledi prikaz pojmovanja problema oblikovanja nanašanjskih zaporedij z
jezikovnopragmatičnega vidika in vidika teorije konverzacijske analize.
Denotat je v diskurz vpeljan z nanašanjskim izrazom – prvo omembo –, ki je praviloma
nedoločen in izrecen – smer vezanja je seveda anaforična, pri kataforični smeri je nanašanjski
izraz določen in neizrecen.12 Razlogi za razporeditev so lahko izraženi s pragmatičnimi
termini. Določne oblike kažejo na tvorčevo namero nanašati se (sklicevati se) na posamezno
entiteto, ki jo lahko tvorec podrobneje identificira in za katero pričakuje, da jo bo sotvorec
sposoben določiti (razbrati, prepoznati) izmed katerih koli dosegljivih (besedilnih ali
okoliščinskih) namigov. Nedoločne oblike kažejo na to, da je bil izraz prvič predstavljen,
vnesen v diskurz in je brez tvorčeve predpostavke o sotvorčevem dobrem poznavanju.
Določnost se nanaša na tvorčevo namero in predvidevanja, da bo sotvorec sposoben
identificirati posamezno, specifično entiteto, o kateri tvorec govori. Izrecnost pa je povezana
s predstavitvijo podatka, ki dejansko omogoča sotvorcu pravilno razbrati denotat; jezikovni
namigi, ki omogočajo sotvorcu, da izloči tistega (ali tisto), kar je tvorec nameraval razločiti
od drugih možnih denotatov. Izrecnost je deloma motivirana s tvorčevimi sodelovalnimi
nameni, tj. informacija je predstavljena tako, da bi sotvorcu omogočila, da razbere nameravan
(predviden) denotat.
Kot rečeno, prve omembe denotata, nanašalnice, ustvarjajo pogoje za različne nadaljnje
omembe, tj. za različne sonanašalnice, in opravijo prepoznavanje denotata pri sotvorcu. Če ga
ta ne prepozna, tvorec izkoristi predpravico po izboljšanju, popravljanju prve omembe (glej
zgled 3).
Zgled 313
Denis: Aha ok. Ma sej gre. Mamo pavzo, ja. Kličemo nekaj za Rdeči križ …
Andreja: Kaj za Rdeči križ?
12
Tu ni omenjena še eksoforična, zunajbesedilna smer vezanja.
Zgled je del uvodne pasaže telefonskega pogovora, ki ga je v okviru seminarske vaje pri predmeti Slovenski
knjižni jezik IV posnela študentka mariborske slovenistike Andreja Vogrinec.
13
10
Denis: Pa toto akcijo, ko majo. No… To kličemo okoli. Pa tak vsi kr dol vržejo. Kak rečem,
da za Rdeči križ. Pol se pa vleče, ko se nimam s kom pogovarjat.
Navedeno vpliva na oblikovanje replike in na to, kako (in kdaj) so sosledni pari sobesedilno
vezani. Nanašanjska zaporedja tako lahko opazujemo znotraj soslednih parov ali znotraj
posamezne replike. Tako z vidika konverzacijske analize z razjasnjenjem razporeditve
zaporedij v diskurzu lahko ugotovimo ne le, kako omembe denotata vplivajo na zaporedni
razvoj diskurza, ampak tudi, kako so različne naloge in različni sistemi med seboj povezani
(glej zgled 4).
Zgled 4
V gradivu Strategija regionalnega razvoja Slovenije je pravzaprav kot cilj navedeno, da je
potrebno preprečit naraščajoče razlike med posameznimi regijami, naraščajoče razvojne
razlike med posameznimi območji v Republiki Sloveniji. Te razlike so pa velike. In če
pogledamo samo stopnjo brezposelnosti kot enega od kriterijev, ugotovimo, da so ravno
občine v Dravski dolini, Ruše pa tudi Maribor in še nekatere druge, pravzaprav v samem
vrhu, kar se stopnje brezposelnosti v Republiki Sloveniji tiče. (Besedilo B1)
V izpostavljenem segmentu Te razlike so pa velike (glej zgled 4) gre za tipično povezovalen
izrek kot tezo, ki jo nadaljevanje besedila pojasni, utemelji. Razširjena koreferenca Te razlike
se anaforično nanaša na predhodno besedilno enot, segment oz. povedkov del so velike pa kot
katafora napoveduje, da bo utemeljitev trditve, teze sledila.
Nanašanje tako lahko razumemo kot problem oblikovanja zaporedij v diskurzu. Ta ustvarja
sintagmatske možnosti: to, kar se v nekem trenutku časa pojavi (v delu zaporedja), izsili
možnosti (in izbiro možnosti), da se pojavi še kasneje v času (v kasnejšem delu zaporedja: v
drugem izreku, naslednji repliki, sekvenci). Tako nanašanjski izrazi kažejo na odvisnost med
enotami in jo lahko razumemo podobno kot druge zaporedne odvisnosti v diskurzu.
Osredotočenje na ta zaporedja nam omogoča, da lahko jasno razlikujemo med prvo omembo
denotata in njegovimi nadaljnjimi omembami. Glavni dejavnik pri tem je status informacije
in njena dostopnost: ali jo imajo udeleženci še oz. že v zavesti ali je še nimajo v zavesti (glej
zgled 1: Črt5, Erik14, zgleda 5, 6).
Zgled 5
11
Druga zmaga Nuše Derende na tem festivalu, ki si prizadeva rojevati predvsem hite, da jih je
potem mogoče vrteti in tržiti, ne preseneča, saj po svojem pevskem rangu ni imela ravno
veliko konkurence. (Hit-enje)
Zgled 6
Mar Twain naj bi dejal, da je cvetača zelje s fakultetno izobrazbo. Danes je zelo razširjena.
(Žurnal 24)
Navedena zgleda prikazujeta, da je težko vedno jasno določiti nanašalnico. Elipsa osebka v
Danes je zelo razširjena zaradi skupnih kategorijalnih lastnosti – spol in število – obeh
možnih nanašalnic cvetače in izobrazbe ni upravičena, saj sotvorec ne more enoznačno
predvideti, katero nanašalnico je tvorec dalj časa ohranil v spominu oz. ji pripisal višjo
hierarhično vrednost. Elipsa bi morala biti popolna nedoločnost in neizrecnost izraza
(neubesedenost) in popolna določnost ter izrecnost pomena, vsebine. Sotvorec bi moral
natanko vedeti, kateri del je izpuščen. Elipsa je kohezijska prvina, tj. izrazni označevalnik,
neizražene vsebine, je neubesedena vsebina besedilne vezljivosti oz. besedila. Glagolsko
končniško povezovanje/vezanje je njena logična, od principov ekonomičnosti in jasnosti
odvisna posledica.
Če izraz v diskurzu dalj časa ni omenjen, tj. za trenutni diskurz je izgubil relevantnost, si
mora tvorec pomagati z jezikovnim izrazom, ki je dovolj informativen, da omogoči vrnitev za
trenutek nepomembnega denotata spet v ospredje (glej zgled 7).
Zgled 7
Kar se tiče dresiranja psov borilnih veščin oziroma obrambe in napada, tu žal druga oseba
kot higienik veterinar ne more nastopat, da tega psa pač strokovno ujame. Kajti vsak drugi
poseg tako redarja kot tudi komunalnega inšpektorja lahko za njega tudi življensko nevaren.
Tako da, če se to zgodi, vas prosim, takoj obvestite, tudi mi, ko to opazimo, potem pač
pokličemo Zavod Veterinarski zavod Republike Slovenije in njihovega veterinarja higienika,
ki ee, je pristojn in pa seveda strokovno usposoblen, da takšnega psa takoj ulovi. (MS MOM6)
Predhodno besedilo je torej pomemben vir informacij, glede na katere so denotati v zgodbi
relevantni, saj se tvorec nenehno odloča, kateri tip informacije (besedilni ali okoliščinski) bo
ubesedil do katere stopnje na lestvici med izraznima jasnostjo in ekonomičnostjo.
12
Oblikovanje nanašanjskih zaporedij torej pomeni tudi (ne)upoštevanje maksim sodelovalnega
načela, zlasti pomembni sta maksimi količine in relevantnosti. Prva vodi sotvorca, da išče
količino informacij v besedilu, druga pa ga vodi, da uporabi informacijo na določen način, tj.
najde njeno relevantnost glede na ostalo besedilo in okoliščine, zato sotvorec primer, kot so
zgledi 5, 6 in 7, interpretira glede na domneve o smislu tvorčevega sporočila. Maksimi
relevantnosti in količine usmerjata sotvorca k informaciji in ustvarjata sredstvo njene rabe,
tako da mu pomagata inferirati tvorčevo nanašanjsko namero. Te jezikovnopragmatično
zasnovane izbire pomagajo ustvariti sovezne pare, nize in so tako deloma odgovorne za
različne diskurzivne strukture.
Tako pri (ne)upoštevanju maksim sodelovalnega načela in ekonomičnosti v jeziku zaradi
velike verjetnosti, da bo določeni motivacijski repliki, npr. vprašanju Ali imaš uro? pri
pritrdilnem odgovoru sledilo še vprašanje Koliko je ura?, sotvorec poda kar najbolj
relevanten odziv: Ura je 13. Kar najbolj relevantne informacije ob minimalni količini
informacij skuša podati tudi besedilo, obvestilo o humanitarnem teku (glej zgled 8), vendar
jasnost sporočila trpi zaradi preveč izpuščenih informacij, npr. ali se je treba prijaviti tudi, če
udeleženec prehodi dvokilometrsko progo.
Zgled 8
V soboto, 25. septembra, organizira Europa Donna, Slovensko združenje za boj proti raku
dojk, v sodelovanju s podjetjem Delo Revije in revijo Naša Žena, humanitarni tek na dva, štiri
in osem kilometrov. Štart bo ob 10. uri pred Halo Tivoli. Kdor ne bo tekel, bo lahko prehodil
dva kilometra dolgo progo. Udeleženci se lahko prijavijo na kraju dogodka, kjer dobijo tudi
majico Europe Donne. Namen teka je humanitaren. Skupni znesek od štartnine, ki naša 1000
tolarjev, bo namreč namenjen za mamotom.14 (Polet, priloga Dela)
6 Sklep
Navedeni zgledi ne prikazujejo zgolj funkcij posameznih jezikovnih sredstev v dejanski rabi,
ampak njihovo rabo skušajo pojasniti z diskurzivnimi načeli, strategijami in zgradbami. Gre
torej za preplet teoretičnih vidikov jezikovne pragmatike in konverzacijske analize z
jezikoslovjem – s slovenistiko o skupnem opazovalnem predmetu, o nanašanjskih zaporedjih.
14
Besedilo je prepis v Delovi prilogi Polet objavljenega obvestila.
13
Ubesedeno, tj. besedilo, je tako pot k odkrivanju okoliščin, ki ustvarjajo besedilo in glede na
katere je besedilo ustvarjeno.
7 Literatura in viri
Robert Alain DE BEAUGRANDE, Wolfgang Ulrich DRESSLER, Aleksandra DERGANC,
Tjaša MIKLIČ, 1992: Uvod v besediloslovje. Ljubljana: Park.
Jörg R. BERGMANN, 1995: Veiled morality: notes on discretion in psychiatry. Talk at work:
interaction in institutional settings. Ur. Paul Drew in John Heritage. Cambridge University
Press. 137−163.
Bešter 1994=Martina KRIŽAJ ORTAR, Marja BEŠTER, Erika KRŽIŠNIK, 1994: Pouk
slovenščine malo drugače. Trzin: Založba Different.
Anton BREZNIK, 1908: Besedni red v govoru. Dom in svet, letnik 21, 258−267.
Klaus BRINKER, Sven F. SAGER, 1996: Linguistische Gespächsanalyse: eine Einführung.
2. pregledana in dopolnjena izdaja. Berlin: Erich Schmidt.
Malcolm COULTHARD, 1985: An Introduction to discourse analysis. New edition. London,
New York.
Francis CORNISH, 2006: Understanding Spoken Discourse. Encyclopedia of Language &
Lingustics. Second edition. Vol. 13. Amsterdam [etc.]: Elsevier. 227–230.
Aleksandra DERGANC, 2006: Polemika med Stanislavom Škrabcem in Davorinom
Hostnikom. Škrabčeva misel V. Zbornik simpozija 2005. Nova Gorica: Frančiškanski
samostan Kostanjevica. 21–27.
Teun A. van DIJK, 1992: Text and Context. Explorations in the semantics and pragmatics of
discourse. 6th impression, London, New York: Longman.
Vojko GORJANC, 1998: Kohezivni vzorec matematičnih besedil. SR 47/2. 139−159.
Milada HIRSCHOVÁ, 2004: Řečový akt, řečové jednání a komunikační funkce výpovĕdi.
Slovo a slovesnost 65, 3. 163−173.
Sonja HUDEJ, 1994: Šolske ure besediloslovja. Temeljni pojmi besediloslovja in
jezikoslovne (lingvistične) analize besedila. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo in šport.
Jana HOFFMANNOVÁ, 1999: No já nevim asi tak ňák ... (K výrazovým prostředkům
sémantiky neurčitosti a nejistoty v mluveném textu). V J. Hoffmannová, O. Müllerová:
Dialog v češtině. München. 71–83.
Tomo KOROŠEC, 1998: Stilistika slovenskega poročevalstva. Ljubljana: Kmečki glas.
14
---, 2006: O besedilotvornih prvinah v slovenskem jezikoslovju. SR 54 (pos. št.). 239–258.
Mira KRAJNC, 2005a: Besedilne značilnosti javne govorjene besede. Maribor: Zora 35.
Mira KRAJNC IVIČ, 2008: Zasebni dvogovori. Doktorska disertacija. Ljubljana.
---, 2009: Razgovor kot vrsta komunikacijskega stika. Maribor: Zora 63.
Simona KRANJC, 1997: Govorjeni diskurz. JiS 42/7. 307–320.
Geoffrey LEECH, 1991: Principles of pragmatics. 11th impression, London in New York:
Longman.
Stephen C. LEVINSON, 1994: Pragmatik. Ins Deutsche übersetzt von Ursula Fries. 2.,
unveränderte Auflage. Tübingen.
--- 1995: Activity types and language. Talk at work: interaction in institutional settings. Ur.
Paul Drew in John Heritage. Cambridge University Press. 66−101.
Nenad MIŠČEVIĆ, 1983: John Langshaw Austin. Jezik kot dejavnost. Analecta. Ljubljana:
DDU Univerzum.
G. S. MORSON, 2006: Dialogism, Bakhtinian. Encyclopedia of Language & Lingustics.
Second edition. Vol. 3. Amsterdam [etc.]: Elsevier. 561–563.
Olga MÜLLEROVÁ, 1979: Komunikativní složky výstavby dialogichého textu. Praga.
G. PIANESE, 2006: Spoken Discourse: Types. Encyclopedia of Language & Lingustics.
Second edition. Vol. 12. Amsterdam [etc.]: Elsevier. 84–87.
Peter von POLENZ, 1988: Deutsche Satzsemantik. Grundbegriffe des Zwischen-den-ZeilenLesens. Druga, pregledana izdaja. Berlin, NewYork.
T. SANDERS, J. SANDERS, 2006: Text and Text Analysis. Encyclopedia of Language &
Lingustics. Second edition. Vol. 12. Amsterdam [etc.]: Elsevier. 597–607.
Emanuel A. SCHEGLOFF, 2001: Discourse as an Interactional Achievement III: The
Omnirelevance of Action. The handbook of discourse analysis. Ur. Deborah Schiffrin,
Deborah Tannen, Heidi E. Hamilton. Oxford: Blackwell. 229–249.
Deborah SCHIFFRIN, 1995: Approaches to discourse. Oxford (UK), Cambridge (USA):
Blackwell.
Anna-Brita STENSTRÖM, 1996: An introduction to spoken interaction. 2nd impr., London,
New York : Longman.
Michael STUBBS, 1983: Discourse Analysis. The Sociolinguistic Analysis of Natural
Languarge. Oxford.
Jože TOPORIŠIČ, 1992: Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Cankarjeva založba.
--- 2000: Slovenska slovnica. 4., razširjena in predelana izdaja. Maribor: Obzorja.
15
Darinka VERDONIK, 2003. Pragmatični vidik nesporazumov v komunikaciji. Magistrsko
delo. Maribor.
Jef VERSCHUEREN, 2000: Razumeti pragmatiko. Ljubljana: Založba *cf.
Ada VIDOVIČ MUHA, 2006: Breznikova napoved jezikoslovne teme 20. stoletja – praška
teorija členitve pa aktualnosti (Ob Škrabčevi oceni Besednega reda v govoru). Škrabčeva
misel V. Zbornik simpozija 2005. Nova Gorica: Frančiškanski samostan Kostanjevica. 127–
135.
---, 2008: Breznik – predhodnik praške teorije členitve po aktualnosti. V: Monika KALIN
Golob (ur.), Nataša LOGAR (ur.), Anton GRIZOLD (ur.), 2008: Jezikovna prepletanja.
Ljubljana. 35–43.
Ruth WODAK, Rudolf de CILLIA, 2006: Politics and Language: Overview. Encyclopedia
of Language & Lingustics. Second edition. Vol. 9. Amsterdam [etc.]: Elsevier. 707–719.
Renata ZADRAVEC−PEŠEC, 1994: Pragmatično jezikoslovje. Temeljni pojmi. 1. natis.
Ljubljana: Pedagoški inštitut, Center za diskurzivne študije.
Igor Ž. ŽAGAR, 1989: Zagatnost in performativnost ali kako obljubiti. Ljubljana: DZS.
Igor Ž. ŽAGAR, 2009: Od performativa do govornih dejanj. Digitalna knjižnica.
Diserrtationes 1. Ljubljana.
Andreja ŽELE, 2010: Elipsa med glagolsko intenco in besedilno koherenco (Izpustnost med
glagolsko usmerjenostjo in besedilno soveznostjo). SR 58/1. 117–131.
Povzetek
Eden najbolj razvitih in razširjenih pristopov k analiziranju jezikovnih fenomenov v
soodvisnosti od okoliščin rabe je jezikovnopragmatični pristop. Zlasti pogosto so citirana dela
Gricea, Austina, Searlea in Levinsona. Ch. Morris pa je prvi, ki je opredelil pragmatiko v
njenem razmerju do semantike in skladnje znotraj semiotike.
V slovenistiki se poleg združevanja jezikovne pragmatike, stilistike, besedilne skladnje in
teorije
komuniciranja
znotraj
besediloslovja
izrecno
pojavljajo
še
pretežno
jezikovnopragmatične analize izbranega gradiva, lahko v povezavi s še drugimi pristopi, npr.
teorijo konverzacijske analize, sociolingvističnimi vidiki.
Tradicionalne teme jezikovne pragmatike so govorna, sporočanjska dejanja, ki sodijo v okvir
teorije govornih dejanj, implicitni pomen, pogovarjanja (konverzacija) in deiktična leksika. V
povezavi z njo bo prispevek skušal predstaviti nanašanjska zaporedja. Ta so z vidika
jezikovne pragmatike rezultat pragmatično osnovanih izbir za zagotavljanje primerne
16
količine informacij na relevanten način, z vidika konverzacijske analize pa proces
medsebojnega vplivanja tudi v smislu ustreznega prepoznavanja predmeta govora, kar v prvi
vrsti omogoča prav besedilo. Očitno je, da je jezik med komuniciranjem predmet
raziskovanja ne le jezikovne pragmatike, ampak tudi drugih pristopov. To še enkrat več
potrjuje in upravičuje potrebo po interdisciplinarnem raziskovanju jezika 'v rabi'.
17