HEATBEAT HEARS THE BEAT . Gluhota, ples in znakovni jeziki … Zaključna publikacija mednarodne platforme za gluhe / Heartbeat hears the Beat / januar, 2012 – maj 2013. Slovenija: Kulturno društvo Center plesa, Maribor (iniciatorji projekta; Ajda Pfifer, vodja projekta) Hrvaška: Udruga kazalište DLAN, Zagreb (partnerji) Srbija: Grupa “Hajde, da …”, Beograd, Beogradski igrački centar, Beograd (partnerji) Vsa mnenja, navedena v publikaciji, so osnovana na podlagi dela z gluhimi ali na podlagi raziskav, s katerimi so seznanjeni avtorji besedil. Maj, 2013 Mednarodna platforma za gluhe “Heartbeat Hears the Beat” je prva tovrstna v Sloveniji, prav tako so vsakršne platforme sodobnega plesa za gluhe po Evropi redkost. Gluhi so ena najbolj marginaliziranih socialnih skupin, saj je njihova invalidnost nevidna, hkrati pa je njihovo bivanje v govorečem okolju izredno oteženo, saj je njihov jezik drugačen, tako modularno kot sintaktično in ga ni mogoče zapisati; posledično so gluhi polpismeni in jim je razumevanje zapisanih in govorjenih informacij oteženo. Norme kakovosti življenja so v gluhih skupnostih postavljene na nam nepredstavljivo nizke prage. Avtorica projekta, Ajda Pfifer, mlada psihologinja, ki se v svojem doktoratu ukvarja z razvojem jezika in mišljenja pri gluhih otrocih in je hkrati plesalka sodobnega plesa ter koreografinja, se je skupaj s svojo ekipo Kulturnega društva Center plesa iz Maribora odločila, v Sloveniji odpre nove možnosti dostopa do sodobne plesne scene gluhim. Projekt prav tako posega v stereotipe slišeče družbe, v kateri je ples gluhih tabu, saj ga tesno povezujemo z glasbo, ki je gluhi ne slišijo. Avtorica skozi svoje delo ugotavlja, da so gluhi izvrstni plesalci, razloge za to pa vidi v dejstvu, da je ples sredstvo izražanja, ki prihaja iz posameznika in nikakor ni nujno pogojen z glasbenim ozadjem. Poleg tega imajo gluhi izreden občutek za ritem in vzdrževanje slednjega, saj imajo v okolici manj distraktorjev. Vibracije močnih, nizkih tonov se gluhim prenašajo preko prsnega koša po kosteh. KD Center plesa se je povezal z najbolj relevantimi kulturnimi aktivisti s področja kulturno-socialne inkluzije, delujočimi na Balkanu (nevladni organizaciji "Grupa Hajde da …!" (Beograd), Udruga kazalište DLAN (Zagreb) in Beogradski igrački centar (Beograd), ki sodelujejo kot partnerji pri pripravi vsebin platforme. Aktivnosti platforme najdete na: www.heart-hears.com 2 Po prebiranju gore literature iz razvojne psihologije gluhih otrok imam veliko za povedati. Po izvedbi projekta, ki je prvi korak na poti uresničevanja mojih sanj, še več. Moje sanje so z razvojnopsihološkimi raziskavami prispevati k oblikovanju zgodnjih intervencijskih programov za gluhe otroke, ki bi zapolnili praznino in staršem gluhih otrok pomagali vzpostaviti čim bolj učinkovito komunikacijo s svojim otrokom ter ustvariti bogato jezikovno okolje zanje. Če ima dojenček, malček kakovostno jezikovno okolje in če uspemo otroku pomagati do visoke jezikovne kompetentnosti v osnovni šoli, smo mu izvrstno postlali celotno pot izobraževanja. Ajda Pfifer Medtem, ko so gluhi plesalci na naših izmenjavah zajtrkovali, se borili za kopalnice ali plesali v diskoteki za gluhe, sem jaz razmišljala o … KOLIKO ZNAKOVNIH JEZIKOV JE NA SVETU? Na vprašanje “Koliko znakovnih jezikov je na svetu?” marsikateri slišeč impulzivno odgovori, da je verjetno le eden, oz. da vsi gluhi govorijo enak znakovni jezik in se med seboj razumejo. Ob logičnem razmisleku, zakaj bi gluhi po svetu govorili enak jezik, ko pa do nedavnega skypa in podobne tehnične podpore še ni bilo na voljo, hkrati pa jezik ni nekaj s čemer se rodimo, ampak za to, da spregovorimo, nujno potrebujemo jezik v svojem okolju, hitro ugotovimo, da je z znakovnimi jeziki verjetno zelo podobno kot z govorjenimi. Vemo, da jezike določajo teritoriji, ki jih druži skupna zgodovina, lahko gre tudi za geografske značilnosti površja, ki so onemogočale druženje socialnih skupin na eni in drugi strani morij ali gorovij, lahko so se v določeni socialni skupini za svoj jezik odločili z namenom razlikovanja od svojih sosedov in še bi lahko naštevali. Gluhi so spodskupine populacij, zato njihovi jeziki nastajajo in se razvijajo po podobnih principih kot govorjeni jeziki. V JUGOSLAVIJI SKUPEN JEZIK, DANES PA … Zanimiva je mednarodna primerjava znakovnih jezikov iz držav, ki so sodelovale v projektu “Heartbeat hears the beat”; Slovenija, Hrvaška in Srbija; to so države, ki jih je še pred dobrimi 20-imi leti družila ista državna meja (vse države bivše Jugoslavije so Slovenija, Hrvaška, Srbija, Makedonija, Bosna in Hercegovina ter Črna Gora). V času Jugoslavije je bilo tako, da je imela Slovenija sicer svoj jezik, vendar je bil uradni jezik Jugoslavije srbohrvaščina, ki so ga takrat govorili tudi po vseh ostalih bratskih državah, Slovenci pa so se ga učili v šoli. Po razpadu Jugoslavije 1991 so posamezne države zaradi političnih okoliščih za uradne sprejele jezike, ki so sicer podobni, vendar obstajajo med njimi določene razlike. Sedaj je npr. slovenščina najbolj podobna hrvaščini, med tem ko se od srbščine razlikuje nekoliko bolj. 3 V našem projektu so sodelovali gluhi, ki govorijo znakovne jezike omenjenih držav. Ker so bili prisotni tudi tolmači iz vseh treh držav, smo imeli priložnost primerjati tako govorjene kot znakovne jezike in podobnosti med njimi. Neverjetna, a zelo logična ugotovitev je bila sledeča; slovenski znakovni jezik in hrvaški znakovni jeizk sta si med seboj izredno podobna, bolj kot slovenski in srbski znakovni jezik, pri čemer opazimo analogijo z govorjenimi jeziki. Prav tako pa je, kljub temu, da so znakovni jeziki približno v tolikšni meri različni med seboj kot govorjeni, zanimiva tudi ugotovitev, da so se gluhi iz različnih držav veliko hitreje in bolje sporazumevali med seboj kot slišeči. Dejstvo je namreč, da od leta 1991 v Sloveniji srbohrvaščina več ni del učnega načrta. Generacije, ki so od tistega časa naprej pričele obiskovati osnovno šolo, so generacije, katerih posamezniki relativno slabo razumemo jezik bivše skupne države. Zakaj se gluhim uspeva sporazumevati bolj učinkovito? Morda je razlog v možnosti, da uporabijo kretnje, ki so naravne, kadar jih sogovornik ne razume, morda imajo pri komunikaciji s tujejezično osebo manj zadržkov, saj jih dejstvo, da so gluhi, tesneje poveže. Ali so na delu značilnosti in možnosti uporabe znakovnih jeizkov ali je to del kulture gluhih, ne vemo. Znano je, da je neposrednost gluhim v kulturi … KOLIKO IMAŠ KILOGRAMOV? … za kulturo gluhih je značilna neposrednost. Če se boste pričeli družiti z gluhimi, ne smete biti presenečeni, če vas bodo najprej vpršali, koliko ste stari, koliko imate kilogramov in kolikšna je vaša plača. Vemo, da je, vsaj za splošno kulturo, v Sloveniji značilno, da so ta vprašanja lahko marsikdaj nerodna, zato se jim, vsaj na začetku poznanstev, raje izognemo. Gluhi s tem nimajo težav. Če pomislimo, koliko težav imajo že od rojstva samo z osnovnim sporočanjem najpreprostejših potreb, želja in mnenj, verjetno v njihovi komunikaciji enostavno ni časa za ovinkarjenje in zavijanje sporočil v celofan. … ZNAKOVNIH JEZIKOV NE GRE ZAPISATI. Kot omenjeno, imajo gluhi velike težave pri sporočanju. Če vas sedaj vprašam, kako bi se vi (če seveda ne znate kretati) sporazumeli z gluho osebo, ki jo srečate na cesti, kaj bi mi odgovorili? Razmislite malo. Zraven ni tolmača, ste le vi in gluha oseba, ki uporablja zankovni jezik. Kaj je prvo, na kar pomislite, da bi lahko storili, če bi želeli gluhi osebi nekaj sporočiti? ……….. Je bil vaš odgovor povezan s papirjem in svinčnikom? Razmišljate o tem, da bi ji željeno sporočilo napisali? Kakšno pa je to sporočilo? Gre samo za besedo ali gre morda za cel stavek, po možnosti s podredji ali priredji? 4 Naj vam povem nekaj, česar se večina slišečih ljudi ne zaveda: gluhi imajo velike težave s pisanjem in branjem govorjenega jezika. Kako to mislim, če pa govorimo o pisani besedi in ne govorjeni? Pomislite, ali je mogoče vsak stavek, ki ga izrečete zapisati. Da se. Tudi v narečju in se ga zapisanega nato razume. Kaj pa znakovni jezik? Si lahko predstavljate, da je dobesedni zapis znakovnih jezikov skoraj nemogoč, ker se znakovni jeziki odvijajo v prostoru, ki ga pri sporočanju tudi uporabljamo. Pri znakovnem jeziku s kretnjami v prostor postavljamo osebe in predmete, na katere lahko kasneje samo pokažemo, ko ponovno povemo nekaj o njih. V tem primeru je kazanje s prstom na določeno osebo, že prej postavljeno na določeno mesto v prostor, ekvivalentno zaimkom v govorjenem jeziku. Ob kretanju tudi govorimo (tako slišeči kot gluhi, ki kretajo), vendar se slovnica stavkov v govorjenem jeziku ne sklada s slovnico znakovnega jezika. Gluhi bodo tako velikokrat izrekali stavke, ki po našem mnenju ne bodo pravilni. Če pa poznamo slovnico posamenzih znakovnih jezikov, nam je jasno, od kod nepravilnosti v njihovih izrečenih ali napisanih stavkih. Kaj pa če vas postavim v situacijo, ko gluhi z eno kretnjo pove toliko kot mi z dvema ali več besedami? Si predstavljate, da z eno kretnjo pove, da gre domov? Si predstavljate, da lahko določen glagol “ročno preoblikuje” glede na osebo, stvar oz. žival, katere dejanje ali stanje z določenim glagolom opisuje? Za “odložiti skodelico kave” ali “odložiti knjigo na polico” si kretnji za “glagol odložiti” sploh nista več podobni. Se temu potemtakem lahko sploh še reče “glagol”? Raziskovalci po svetu, ki se dandanes ukvarjajo s psiholingvistiko znakovnih jezikov se vedno bolj izogibajo uporabi ustaljenih terminov za označevanje stavčnih členov in primerjanju znakovnih jezikov z govorjenimi na vsaki točki. Čeprav so že v 60-ih letih izšla temeljna dela na temo lingvistike znakovnih jezikov in je do nedavnega veljalo, da obstajajo v sistemih znakovnih jeizkov strukture, za katere lahko najdemo ekvivalente elemntom iz sistemov govorjenih jezikov, se raziskovalci prav v zadnjem času sprašujejo, če ni bilo iskanje toliko vzporednic med govorjenimi in znakovnimi jeziki preuranjeno. Dejstvo je, da so temeljna psiholingvistična dela znakovnih jezikov (npr. Stokoe, 1960) ključno prispevala k spremembi položaja gluhih v družbi. Do takrat so “znanstveniki” povezovali gluhoto s kognitivnim primanjkljajem, ki naj bi ga gluhota kot taka predispozicionirala. Že leta 1960 je tako postalo dokončno jasno, da gluhi niso gluhonemi, ampak so gluhi, ki govorijo drugače, ker samih sebe ne slišijo in zato težje nadzorujejo višino in jakost tonov v izgovorjenih besedah. In že takrat se je pričela bitka za uveljavitev znakovnih jezikov kot uradnih jezikov v posameznih državah, saj so to materni jeziki gluhe populacije v vsaki državi. Za primerjavo: znakovni jezik je bil sprejet kot uradni jezik države, kar pomeni, da imajo gluhi pravico do tolmačev v različnih življenjskih okoliščinah – na Švedskem leta 1981 in v Sloveniji leta 2002, vsega skupaj pa je zakon 5 sprejelo okoli 30 držav. Na Hrvaškem in v Srbiji tovrstnega zakona do danes nimajo. Glede na to, da v Sloveniji do danes raziskovanje področja psiholingvistike slovenskega znakovnega jezika in razvojne psihologije gluhih ni pokrito, si upam trditi, da je Slovenija vsaj 20 let za razvitejšimi državami na tem področju. … 95 % GLUHIH OTROK IMA SLIŠEČE STARŠE. Približno 1 na 1000 otrok se rodi z okvaro sluha do tolikšne mere, da ga lahko štejemo v populacijo gluhih. In večina gluhih otrok ima slišeče starše. Poznamo več vrst gluhote in več vzrokov zanjo. Gluhota je lahko posledica različnih genetskih okvar (lahko je del sindromov, lahko se pojavi le kot simptom), bolezni (mame v nosečnosti ali kasneje otroka samega), lahko je posledica nevroloških motenj ali zunanjih vplivov (zdravila, kemikalije) ali pa gre za nepojasnjeno gluhoto. V nekaterih primerih genetsko pogojene gluhote gre tudi za podedovano gluhoto (nekatere oblike se dedujejo recesivno in nekatere avtosomno). Podedovana gluhota se pojavlja redkeje kot vse druge oblike skupaj, tako ima cca 95 % gluhih otrok slišeče starše. Poskusimo se vživeti v te starše in si predstavljati, kakšni so najpogostejši odzivi na informacijo o tem, da njihov otrok ne sliši. Večina staršev si za svojega otroka želi le, da je zdrav in kasneje, da pridno hodi v šolo. Ko pa starši dobijo otroka s posebnimi potrebami, si želijo le, da bi bil “normalen”; da bi se lahko normalno igral z vrstniki, da ga ne bi zafrkavali, da bi samostojno funkcioniral, se vsaj približno normalno šolal in da bi lahko užival življenje. Specifično, za primere gluhih otrok, ki se rodijo slišečim staršem, predstavlja največjo oviro komunikacija, jezik. Si predstavljate, da dojenček vseh vaših nežnih glasov in uspavank ne sliši. Da vas ne more zaznati, dokler vas ne vidi? Kako pristopiti, kakšne tehnike ubrati, kam se obrniti? Zmedenost, predvsem pa ogromno strahu, sta najbolj pogosti reakciji slišečih staršev, ko izvedo, da njihov dojenček, malček ne sliši. … ENA DRŽAVA, DVE IZOBRAŽEVALNI FILOZOFIJI. Ena največjih težav v državah bivše Jugoslavije je deljenost mnenj, ki še zmeraj obstaja precej trdno zakoreninjena na eni in drugi strani. Do 60-ih let 20. stol. je med tedanjimi znanstveniki po svetu veljala teza, da znakovni jezik zavira razvoj govora. V šolah za gluhe so morali učenci sedeti na rokah in komunicirati samo oralno. Seveda jim je to šlo izredno težko od ust, a se je oralna metoda v določenih institucijah držav obdražala do danes, kljub temu, da raziskave od 60-ih let naprej konsistentno dokazujejo, da znakovni jezik ne zavira razvoja govora. 6 Kmalu so raziskave začele dokazovati celo pozitiven učinek učenja znakovnega jezika na razvoj govora pri gluhih otrocih. Seveda je vsak otrok individuum in tako izkazuje različne potrebe, metode dela pa nimajo popolnoma enakih učinkov na vsakega posameznika. Vendar dejstvo, da znanstvene raziskave dokazujejo višjo jezikovno kompetetnost in akademsko uspešnost gluhih otrok gluhih staršev, ki so imeli torej zelo zgodaj dostop do znakovnega jezika, ostaja, raziskave pa so konsistentne že desetletja. Tudi zaradi tega se dandanes znakovni jeziki tretirajo kot materni jeziki gluhih v posameznih državah, izvedba šolskih programov s komplemetarno metodo dela (uporaba znakovnega in govorjenega jeizka v učilnicah) pa zelo variira. Vprašanje, ali je za otroka boljše znakovno ali govorjeno okolje, je odveč: po vseh razvojnopsiholoških raziskavah je najbolj pomembna kakovost zgodnjega jezikovnega okolja. To pomeni, da mora imeti vsak človek v obdobju, ki je ključno za razvoj govora oz. jezika (od rojstva do 6. leta starosti) čim več možnosti za “poslušanje” jezika, komunikacijo s starši, dostop do otroške literature; pri gluhih dojenčkih, malčkih je torej potreben razmislek, katera oblika jezika jim je najbolj dostopna. Naraven odziv vsakega človeka na okoliščine, ko ne more govoriti iz tega ali onega razloga, je uporaba gest. Pri znakovnem jeziku gre za to, da ne uporabljamo le posameznih gest, temveč gre za celovit sistem znakov, ki ima slovnična pravila in izpolnjuje vsa merila jezika. Zgodnje učenje jezika v kakovostnem jezikovnem okolju nosi dolgoročne posledice, saj je jezik nerazdružljivo povezan z mišljenjem. Za veliko večino gluhih dojenčkov in malčkov velja, da se lažje učijo in odzivajo na znakovni jezik, saj jim je bolj dostopen kot govorjeni, ki ga ne slišijo. Kljub vsemu temu pa v vsaki od držav bivše Jugoslavije obstajajo institucije, ki poučujejo s komplemetarno metodo (uporaba znakovnega in govorjenega jezika hkrati) in takšne, ki poučujejo izključno z oralno metodo (brez znakovnega jezika). Kako je to mogoče? POMANJKANJE RAZVOJNOPSIHOLOŠKIH RAZISKAV … S proučevanjem značilnosti razvoja jezika, mišljenja in ostalih psihičnih funkcij človeka se ukvarja veja psihologije, ki ji rečemo razvojna psihologija. Razvojna psihologija se je pričela v obdobjih, ko so se za otroke s posebnimi potrebami pričeli oblikovati individualizirani programi in različna prilagajanja v procesu šolanja, ukvarjati tudi s proučevanjem značilnosti razvoja otrok, ki se torej v določenih pogledih v razvoju na tak ali drugačen način razlikujejo od otrok z normativnim razvojem. Na podlagi razvojnopsiholoških raziskav je mogoče učinkoviteje prilagajati metode dela in iskati načine, s katerimi otroku omogočimo, da je učenje zanj optimalno učinkovito glede na njegove specifične potrebe. Za področje razvojne psihologije gluhih otrok lahko za Slovenijo z gotovostjo trdim, da področje z raziskovalnega vidika ni pokrito. Tudi v ostalih državah bivše Jugoslavije je stanje nezavidljivo. Predvsem gre za znanstveno nedohajanje 7 razviteljših držav na tem področju, s tem pa za zamujan čas, v katerem bi lahko gluhim otrokom nudili bolj kakovostne sistemske obravnave. Sistemi v naših državah niso poenoteni, starši pa tako še vedno prejemajo različne informacije, vse prevečkrat pa so prepuščeni sami sebi in manjku literature na tem področju. Zaradi pomanjkanja strokovne literature v naših jezikih, seveda tudi poljudna literatura za končne uporabnike ni na voljo in tako ostaja veliko vprašanj in nedorečenih mnenj. Ključ za oblikovanje enovitega sistema, ki bi vodil starše in otroka od rojstva do zaključka šolanja vidim v razvoju znanstveno raziskovalnega polja “razvojne psihologije gluhih”. Izsledki tovrstnih raziskav bi gotovo pripomogli tudi k detabuiziranju gluhote, staršem (predvsem slišečim) pa ponujali informacije, zaradi katerih strah ne bi bil njihov spremljevalec in zaviralec učinkovite komunikacije z otrokom. … UČENJE ZNAKOV TUDI SLIŠEČE DOJENČKE IN MALČKE IMA POZITIVEN UČINEK NA NJIHOVO JEZIKOVNO KOMPETENTNOST. V 80-ih letih so psihologi (začetnici sta Acredolo in Goodwyn) pričeli ugotavljati, da se slišeči dojenčki in malčki zmorejo z znaki sporazumevati prej kot z besedami. Vzroki za to naj bi bili fiziološkega izvora, saj je za sporazumevanje z znaki potreben motorični aparat (manipulacija rok), ki se pri dojenčku do mere, ko lahko roke oblikuje v znake, razvije prej kot se govorni apart razvije do mere, da lahko dojenček, malček z njim izgovarja besede. Tako lahko dojenček, malček s starši v znakih komunicira prej kot z besedami. Kaj pa to prinaša? Raziskave vztrajno dokazujejo, da takšni slišeči dojenčki, malčki manj jočejo in so manj frustrirani, saj lahko hitreje sporočajo svoje potrebe, kar je sicer prepuščeno interpretaciji staršev. Prav tako raziskave dokazujejo, da imajo takšni otroci večji besedni zaklad, hitreje tvorijo bolj kompleksne stavke (v govorjenem jeziku) in hitreje spregovorijo. Ena najbolj fascinantnih raziskav je bila narejena leta 2009 (Acredolo in Goodwyn; BabySigns.com), v njej so psihologi razdelili slišeče dojenčke v dve skupini; z dojenčki v prvi skupini so starši uporabljali znake pri komunikaciji, z dojenčki v drugi skupini pa ne. Malčke so nato s testi jezikovne kompetentnosti prvič testirali pri dveh letih starosti in prva skupina (uporaba znakov) je izkazovala za 3 – 4 mesece razvojno višje rezultate kot druga skupina (brez uporabe znakov). Pri treh letih je prva skupina izkazovala že za 1 leto razvojno višje rezultate na testih jezikovne kompetentnosti kot druga skupina. Pri osmih letih pa so otroke testirali s testom inteligentnosti in prišli do izrednih ugotovitev. Prva skupina otrok (uporaba znakov) je na testu inteligentnosti v povprečju dosegla 8 IQ točk več (povprečen IQ je 100 točk) kot druga skupina (brez znakov). 8 STROKOVNA OKROGLA MIZA: Povezovanje gluhih v Evropi skozi kulturo in umetnost / 10. 3. 2013 / Beograd Odgovori, ki so zapisani v nadaljevanju, so nastali kot produkt okrogle mize na temo situacije gluhih v državah partnerkah našega projekta ter na temo dela z gluhimi v kulturi. Na okrogli mizi je sodeloval strokovni team našega projekta: Ajda Pfifer, doktorska študentka razvojne psihologije gluhih; Maja Arzenšek, koreografinja, doktorica medicine; Jelena Stojiljkovič, koreografinja, diplomirana igralka; Jovana Kiselčić Rakić; koreografinja, diplomirana plesalka; Marko Pejović, vodja srbskih partnerjev, diplomiran psiholog; Sandra Banić Naumovski, koreografinja, učiteljica razrednega pouka; Angel Naumovski, vodja hrvaških partnerjev, gluh profesor na šoli za gluhe v Zagrebu Po vašem mnenju najpomembnejše informacije za slišeče starše, ki se jim rodi gluh otrok … Gluh otrok bo vedno gluh, ne glede na slušni pripomoček ali polžev vsadek. Vedno ga lahko sname in ostane gluh. To je treba sprejeti in s tem živeti. Gluhi nikoli ne bodo zaslišali, vsi pa se lahko naučijo znakovnega jezika, ne le za komunikacijo z gluhimi, temveč kot še enega, prelepega jezika. Potrebno se je dobro pozanimati in vzeti v obzir vsa mišljenja in nasvete (zdravnika, psihologa, surdopedagoga, posebno gluhih oseb), nato pa se odločiti o najboljši možni poti (šolanje, informiranje in zaposlovanje) za gluhega otroka (še posebej), njegove starše in okolico. (Angel Naumovski) Pomembno je, da so starši prisotni v življenju svojega otroka, kar velja za starše vseh otrok. Starši morajo vedeti, da lahko njihov otrok doseže in uresniči vse, česar si želi. Potrebni sta le prava podpora in volja. Starši se morajo znakovnega jezika, saj ta ni le pomožno sredstvo, temveč jezik, do katerega ima njihov otrok pravico. (Marko Pejović, Jelena Stojiljković) V Sloveniji največjo težavo za starša predstavlja prepuščenost samemu sebi, ko izve, da je njegov otrok gluh. Starši to izvedo pri pediatru ali specialistu za sluh, nakar morajo pričeti informacije zbirati sami. Na različnih koncih majhne Slovenije pridobivajo informacije o optimalnem načinu komunikacije z dojenčkom, malčkom, ki so si med seboj različne in se praviloma znajdejo v situaciji, ko so zmedeni in prestrašeni. Kot doktorska študentka razvojne psihologije se bi po toni prebrane literature in druženju z gluhimi opredelila takole: za vsakega dojenčka, malčka je najpomembnejše kakovostno jezikovno okolje. Kakovostno v tem primeru pomeni, da je izrednega pomena komunikacija staršev z otroki, ki je mora biti čim več v vseh možnih situacijah. Pri vsakem opravilu naj se starši pogovarjajo z otrokom, prav tako je prav 9 posebnega pomena zgodnje branje otroške literature. Če to velja za vse otroke, velja tudi za gluhe. Na vprašanje, ali je bolje uporabljati znakovni jezik ali govorjeni bi odgovorila takole: uporabljajte oboje, uporabljajte vse, česar se domislite, najpomembneje je, da je dojenček, malček neprestano obkrožen z jezikom. Četudi ima polžkov vsadek, ostaja dejstvo, da bo preteklo precej časa, da bo vsadek popolnoma prilagojen, hkrati pa ni zagotovila o njegovi učinkovitosti. Vsak trenutek v obdobju dojenčka in malčka pa je zelo pomemben za razvoj jezika. Prav tkao ostaja dejstvo, da lahko otrok s polžkovim vsadkom sname baterijo in je gluh. In zakaj ne bi tudi takrat komunicirali z njim, če lahko? V tem trenutku so najbolj aktualne raziskave o kombinaciji polžkovega vsadka in uporabi znakovnega jezika. Dejstvo je, da mi takšnega dojenčka, malčka vzgajamo kot dvojezičnega. In pri dvojezičnih dojenčkih, malčkih se govor (jezik) razvija po enakih principih kot pri enojezičnih otrocih, vendar moramo imeti vedno v mislih, da se jezikovna kompetentnost meri z obsegom besednjaka, v katerega pa moramo všteti vse besede (in znake), ki jih dojenček, malček uporablja (oz. razume). V tako zgodnjem razvojnem obdobju je najpomembneje, da dojenček malček čim večim stvarem, ljudem, živalim in pojmom pripisuje določeno etiketo, simbol, torej besedo ali znak. Da usvaja jezik (jezike) kot sistem. To bo pozitivno učinkovalo na nadaljnji razvoj kateregakoli jezika. (Ajda Pfifer) Ali je šolski sistem za gluhe na Hrvaškem v Srbiji in v Sloveniji poenoten? Ali se v šolah za gluhe uporablja oralna metoda, totalna ali obe? Kolikor vem, so v Srbiji gluhi otroci in mladi najpogosteje razporejeni v posebne šole. Teh je kar nekaj, v Beogradu, Užicah, Nišu, Jagodini, Kragujevcu, Subotici idr. V Beogradu se ob delu z otroki in mladimi uporablja “totalno” metodo, ki obsega skup raznih postopkov, kot so risba, oralna metoda, znakovni jezik idr. Slednji je eden izmed sredstev komunikacije (nikakor ne osnovni). Tudi učno osebje ga uporablja v različnih stopnjah. Odnos do znakovnega jezika se počasi spreminja. Na Fakulteti za specialno izobraževanje in rehabilitacijo v Beogradu se študenti na surdo smeri učijo znakovnega jezika (čeprav ne do te mere, da bi potem zlahka komunicirali z gluhimi in naglušnimi). V procesu javne razprave je tudi predlog zakona o znakovnem jeziku, s katerim bo urejena pravica do uporabe (v katerih situacijah je obvezna prisotnost tolmača za znakovni jezik, kdo lahko sprejema te usluge, kdo lahko opravlja delo tolmača za znakovni jezik idr.). (Marko Pejović) Na Hrvaškem obstajata dve ustanovi, ki se ukvarjata s šolanjem gluhih in naglušnih otrok – Poliklinika “SUVAG” (od leta 1961) in Center za vzgojo in izobraževanje “Slava Raškaj” (od leta 1894). Center SUVAG že od svojega začetka vztraja pri strogem oralizmu in prizadevanju za integracijo gluhih otrok v redne šole. Ta ustanova je s svojo verbotonalno metodo prodrla tudi na mednarodno raven. Center “Slava Raškaj” (klasična internatska šola za gluhe) 10 je dojemljivejši za nove smeri v surdopedagogiki in ne zavrača uvajanja znakovnega jezika v pouk – čeprav se pojavlja vprašanje, koliko znakovni jezik pri nas v uporabi zadovoljuje standard, potreben za pouk. SUVAG izpostavlja svoje uspehe v izobrazbi gluhih, rehabilitaciji njihovega govora in sluha, kar je večjem številu učencem omogočilo vpis na višje šole in fakultete. Kritiki metode te ustanove trdijo, da so ti uspehi rezultat selekcije učencev po sposobnostih in socialni sredini, iz katere prihajajo, vendar otroci s slabšimi slušnimi in govornimi sposobnostmi nimajo možnosti v režimu strogega oralizma. Nizki izobraževalni dosežki gluhih v navedenih ustanovah so rezultat napačnega pristopa slišečih staršev in učiteljev, ki zagovarjajo oralno metodo, namesto da se pri usvajanju znanja osredotočajo samo na tisto, v čemer so najmočnejši, vid in znakovni jezik. Mnogi gluhi in naglušni intelektualci so zaključili akademsko izobraževanje zahvaljujoč vključevanju v sistem rednega izobraževanja, kjer so imeli veliko težav pri spremljanju pouka, vendar so zahvaljujoč sposobnostim, družini in socialni sredini uspeli dokončati željeno akademsko izobraževanje. (Angel Naumovski) V Sloveniji obstajajo 3 institucije za vzgojo in izobraževanje gluhih otrok, starši pa imajo možnost gluhe otroke vpisati tudi v redne vrtce in šole, torej v integracijo. Tri institucije so si po metodi dela med seboj različne; v Ljubljanskem Zavodu za gluhe in naglušne se poslužujejo totalne metode načina poučevanja, kar pomeni, da učitelji pri pouku uporabljajo oboje, znakovni in govorjeni jezik. Pri tem obstaja težava financiranja, saj je profil učitelja za določen predmet in hkrati tolmača v eni osebi težko najti, zagotavljanje tolmača ob učitelju pa je povezano s financami, tako da je uporaba totalne metode od predmeta do predmeta oz. od učitelja do učitelja drugačna. Center za sluh in govor v Mariboru ter Center za korekcijo sluha in govora Portorož. Ti dve instituciji se poslužujeta verbotonalne metode, ki se osredotoča pravilnost izgovorjave in spretnost poslušanja, osredotoča se torej bolj na obliko in ne vključuje znakovnega jezika. (Ajda Pfifer) Kaj staršem gluhih otrok priporočajo zdravniki glede komunikacije? Ni nekega uradnega priporočila (kolikor nam je znano), vendar se osebe ne spodbuja k uporabi znakovnega jezika. Ideja polževega vsadka je omogočanje boljšega sluha osebi, s tem pa potreba po znakovnem jeziku ni opazna. Osnovna šola Stevan Dečanski iz Beograda je ena prvih vzgojnoizobraževalnih institucij v Beogradu, ki je posvetila pozornost problemu otrok s polževimi vsadki. Del skupnosti gluhih oseb doživlja zagovarjanje vgraditve vsadkov kot pritisk, da bi gluhe osebe postale enakovredne slišeči družbi. (Marko Pejović) Na Hrvaškem je bilo leta 2004 ustanovljeno Hrvaško združenje za zgodnjo diagnostiko okvare sluha (HURDOS), ki tesno sodeluje s Polikliniko “SUVAG”. Po diagnostiki otroke z okvaro sluha pošljejo na Polikliniko “SUVAG” na nadaljnjo obravnavo, preizkušanje in usmerjanje v izobraževanje. Na Polikliniki “SUVAG” uporabljajo strogo oralno metodo – verbotonalno metodo, 11 to pomeni maksimalno izkoriščanje ostanka sluha in vaje poslušanja in govora. SUVAG kaže svoje uspehe v izobrazbi gluhih, rehabilitaciji njihovega govora in sluha, kar je večjemu številu učencev omogočilo vstop na višje šole in fakultete, in glede na to vsi starši pripeljejo otroke z okvaro sluha v SUVAG brez vsakršnega znanja o gluhosti, surdopedagogiki, znakovnih jezikih in konec koncev kulturi Gluhe populacije. (Angel Naumovski) Starši v Sloveniji poročajo, da jim zdravniki priporočajo uporabo oralne metode, torej govora, še posebej zdaj, ko se večina staršev gluhih otrok odloči za polžkov vsadek. Na žalost razvojna psihologija kot znanost v Sloveniji ni razvita na področju raziskovanja značilnosti razvoja gluhih otrok, zato priporočila zdravnikov ne morejo temeljiti na izsledkih raziskav, ki bi lahko dokazovale učinkovitost ene ali druge vrste komunikacije. Če pogledamo v bolj razvite države (ZDA, S Evropa), pa raziskave že nekaj desetletij vztrajno dokazujejo pozitivne učinke uporabe znakovnega jeizka na razvoj jezikovne kompetentnosti in mišljenja gluhih otrok. Res pa je, da je način komunikacije z otrokom odločitev vsakega starša posebej in da so si otroci med seboj zelo različni. Tako da bi sama še enkrat poudarila pomembnost bogatega in kakovostnega jezikovnega okolja za otroka, ne glede na modalnost komunikacije. (Ajda Pfifer) Katere so najpomembnejše spremembe, ki bi jih po tvojem mnenju, Angel, morali uvesti v izobraževalni sistem gluhih v tem trenutku? Odgovori prosim z vidika gluhe osebe, ki od blizu spremlja izobraževalni sistem gluhih na Hrvaškem, saj si tudi sam profesor. Adekvatna in kompetentna svetovalnica, ki bi omogočala tim kompetentnih strokovnjakov na področju gluhosti in surdopedagogike – pred vstopom v izobraževalni sistem oziroma predšolski izobraževalni sistem. Staršem gluhih in naglušnih otrok je treba omogočiti vse možne informacije in izkušnje, kot tudi raziskovanja na področju gluhosti, surdopedagogike in splošnega izobraževanja gluhe in naglušne mladine. Omogočiti je treba izbiro izobraževanja, za katerega se odločijo sami – vključujoč starše in same gluhe in naglušne osebe. Prav tako je zelo pomembno omogočiti popolno podporo za kvalitetno spremljanje in sodelovanje v izobraževanju (prevajalci, daktilografi, dostopnost tako vseh informacij in skript kot tudi vseh dnevnikov) in vse tehnične pripomočke. (Angel Naumovski) Kaj vas najbolj fascinira pri plesnem ali gledališkem delu z gluhimi? Premikanje meja, tako mojih, kot koreografa in plesnega pedagoga, kot tudi meja udeležencev, ko premagujejo nove izzive in se učijo. (Jelena Stojiljković) 12 Ena izmed prvih stvari, ki so me fascinirale pri plesnem delu z gluhimi, je njihovo "čutenje" vibracij zvoka in odzivanje na le te. Fascinirala me je tudi njihova posebna odprtost za sprejemanje novih stvari, za dajanje predlogov in njihovo vztrajno komuniciranje z mano, z veliko mero potrpežljivosti. Naučila sem se ogromno, na primer da lahko debata o določitvi ure za naslednjo vajo traja dolgo, medtem ko lahko nekomu poveš, da mu zaupaš, da ga spoštuješ, v hipu, z enim samim pogledom. In zadostuje. (Maja Arzenšek) Kaj vas pri plesnem ali gledališkem delu z gluhimi najbolj frustrira? Težave v komunikaciji zaradi ozkega jezikovnega vokabularja, npr. nerazumevanja abstraktnih pojmov, opisovanja emocij in notranjega stanja. Pri sodelovanju z gluhimi se trudim iskati način, s katerim lahko dosežem tisto, kar je pomembno, da izkažejo sami. Kreativen proces, če je dvosmeren (tisti, v katerem koreograf in plesalec sodelujeta, diskutirata in si izmenjujeta izkušnje), pomeni dialog, otežena možnost komunikacije pa predstavlja še en kreativni izziv v sodelovanju. (Jelena Stojiljković, Jovana Kiselčić Rakić) Zdaj nič več. :) (Maja Arzenšek) Kaj lahko pri plesu gluhi naredijo bolje kot slišeči? Mislim, da ni razlike v tem, kar lahko gluhi zmorejo narediti bolje ali slabše od slišečih. Ko gre za ples, zmorejo oboji enako dobro. Mislim, da je posploševanje nepotrebno, ker je sposobnost osebe, ki se ukvarja s plesom, odvisna izključno od njene posvečenosti in angažiranja. V dosedanjem delu sem spoznala veliko različnih ljudi, ki so izjemni plesalci in izvajalci, od teh pa so nekateri tudi gluhi. (Jelena Stojiljković, Jovana Kiselčić Rakić) Govorijo zgodbo z mimiko. Se čutijo brez besed. (Maja Arzenšek) Kaj so udeleženci naših izmenjav pridobili? Ali ste opazili kakšne konkretne spremembe na posameznikih? Mladi gluhi so dobili priložnost spoznati se in komunicirati drug z drugim, skleniti prijateljstva s svojimi vrstniki iz Hrvaške, Slovenije in Srbije. Iskreno upam, da bodo prijateljstva, kot tudi ta projekt, služila kot platforma za njihovo nadaljnje sodelovanje in širjenje kroga prijateljev v teh državah. Upam, da so udeleženci motivirani za nadaljevanje in vključevanje v takšne in podobne projekte. (Jelena Stojiljković, Jovana Kiselčić Rakić) 13 Zdi se mi, da so se mnogi udeleženci tekom projekta opogumili za proaktivnost in zavzemanje aktivnejše vloge v svoji okolici. Udeleženci, ki slišijo, so dobili priložnosti učenja znakovnega jezika, zmanjšala se je socialna distanca med gluhimi mladimi in njihovimi slišečimi vrstniki. Spoznali so se z različnimi plesnimi tehnikami in sistemi v prostoru, ki jim je omogočal kreativno delo. Med udeležbo na festivalu v Mariboru in zaključno predstavo v Beogradu so dobili priložnost občutiti zadovoljstvo dela v gledališču in možnost angažiranja gluhih oseb v umetnosti. Verjamem, da bo to za nekatere spodbuda, da nadaljujejo v tej smeri. (Marko Pejović) Poleg plesnega in koreografskega znanja, pridobljenega na vseh izmenjavah, so pridobili samozavest in samoiniciativnost pri izdelovanju koreografskih elementov ob popolni toleranci in solidarnosti z vsemi soudeleženci izmenjav. Drug drugega so spodbujali in opogumljali k aktivnemu vključevanju v plesne predstave in delavnice in vključevanju v EU-projekte in podobno. Pri soudeležencih zdravega sluha, ki so se radi naučili znakovnega jezika, ne le za potrebe komuniciranja z gluhimi, temveč kot še enega jezika, je prišlo do razbijanja predsodkov in zmanjševanja neznanja o znakovnem jeziku in kulturi Gluhih. (Angel Naumovski) Mladi gluh iz Slovenije so mi povedali, da so pričakovali veliko več težav v komunikaciji z gluhimi iz tujih držav. Kot lahko zdaj že skoraj eno leto spremljam po Facebooku vidim, da so nekatera prijateljstva zelo močna, da se mladi med seboj sprašujejo tudi, kaj nameravajo početi v prihodnosti itd. Konkretno sem pa najbolj vesela, da so imeli priložnot izkusiti trdo delo kakovostnih plesnih delavnic in oblikovanja celovite plesne predstave s koreografi, ki zahtevamo veliko in še več. Izredno me moti, ko se do otrok s posebnimi potrebami, konkretno z gluhimi ravna pokroviteljsko in se jih pohvali že ko mignejo s prstom. Prepričana sem, da je ironična kombinacija na eni strani premalo razumevanja njihovih potreb in na drugi strani dajanja potuhe (verjetno velikokrat tudi zato, ker se morda tistemu, ki se z njimi ukvarja enostavno ne ljubi potruditi, saj “zahtevati več” pomeni tudi dodaten napor za mentorja) kriva za marsikateri neizkoriščen potencial pri gluhih. Skozi proces, ki smo ga omogočili s to platformo so imeli priložnost sami sebi dokazati, da zmorejo več kot mislijo, predvsem pa, da na velikem gledališkem odru ne opazimo razlik med njimi in slišečimi plesalci. (Ajda Pfifer) 14 Namesto zaključka … 15 … zelo poveden je podatek, da je med državami, partnerkami naše platforme, družbena situacija gluhih zelo podobna, da so gluhi po večini podizobraženi in da imajo velike težave s pridobivanjem znanj in informacij. Pomemben vidik, ki ga je potrebno izpostaviti, je dejstvo, da starejši del populacije gluhih družbene situacije ne more premakniti na bolje, ker je informacijska doba zanje prehitra. Na mladih je torej, da »zakričijo«. Na mladih je torej, da se povežejo, ker bodo tako močnejši. Na mladih je torej, da spoznajo, kaj lahko naredijo sami. Na mladih je, da so proaktivni in da zahtevajo spremembe. V našem primeru gre za mlade gluhe. In na nas je, da jim posodimo glas! Glasove z veseljem posojamo: Ajda Pfifer (vodja platforme, KD Center plesa, Slovenija), Maja Arzenšek (plesna pedagoginja in koreografinja, KD Center plesa, Slovenija), Rene Puhar (glavni producent, Zavod Aplikata, Slovenija), Željko Milovanovič (razvojni producent, Zavod Aplikata, Slovenija), Maja Zupan (vodja mednarodnega sodeovanja, KD Center plesa, Slovenija), Saša Bach (koordinatorica programa, KD Center plesa, Slovenija), Iris Vindiš (asistentka programa, KD Center plesa, Slovenija), Sašo Sandič (kreativec, KD Center plesa, Slovenija), Miha Sagadin (fotograf, KD Center plesa, Slovenija), Daniel Rodrigues Correia (video, Portugalska), Marko Pejović (vodja partnerske organizacije, Grupa »Hajde, da ...!«, Srbija), Jelena Stojiljković (plesni pedagog, koreograf, Grupa »Hajde, da ...!«, Srbija), Jovana Kiselčić Rakić (plesni pedagog, koreograf, Grupa »Hajde, da ...!«, Srbija), Angel Naumovski (vodja partnerske organizacije, Udruga kazalište DLAN, Hrvaška), Sandra Banić Naumovski (plesni pedagog, koreograf, Udruga kazalište DLAN, Hrvaška), Dušanka Dekić Alijević (plesni pedagog, koreograf, Beogradski igrački centar, Beograd), Jovanka Keser (plesni pedagog, koreograf, Beogradski igrački centar, Beograd ), Tadej Gregorčič (Slovenija), Alenka Kocjančič (Slovenija), Maja Logar (KD Center plesa, Slovenija), Marko Urbanek (KD Center plesa, Slovenija), Nena Florjančič (modna oblikovalka, Flonena, Slovenija) ... Platformo podpirajo: 16