JUDO - TRDA POT Mojstri judo kluba Sankaku o judu Vsi lahko vidijo taktiko, s katero zmagujem, nihče pa ne vidi strategije, iz katere se razvije zmaga. - Sun Cu Urednika: Marjan Fabjan, Sahar Povh Lektorica: Marija al Sayegh Ilustratorka: Nives Fliser Izdajatelj: Judo klub Sankaku Celje Tisk: Tiskarna - Maček Tisk Število izvodov: 1000 Celje, 2006 CIP – Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 796.853.23 JUDO – trda pot : mojstri Judo kluba Sankaku o judu / (urednik Marjan Fabjan, Sahar Povh ; ilustrator Nives Fliser). – Celje : Judo klub Sankaku, 2006 ISBN-10 961-238-843-1 ISBN-13 978-961-238-843-0 1. Fabjan, Marjan, 1958229986816 VSEBINA PREDGOVOR: Gorazd Meško stran 4 KIMONO ali JUDOGI: Lucija Polavder stran 7 UVOD: Marjan Fabjan BLAZINA ali TATAMI: Regina Jernejc REI IN ETIKA: Petra Nareks STARŠI »GLAVNI« BORCI: Simona Lotrič TRENER IN TEKMOVANJE: Igor Trbovc PSIHIČNA PRIPRAVA PRED TEKMOVANJEM IN NA TEKMOVANJU: Vesna Džukič EKIPA - kdor ni z nami, je proti nam: Maja Uršič PET KILOGRAMOV MANJ V TREH TEDNIH: Roki Drakšič MOJE KOLENO: Urška Žolnir JUDO - GLADIATORSTVO: Marjan Fabjan ZAKLJUČEK: Marjan Fabjan stran 5 stran 11 stran 13 stran 18 stran 22 stran 25 stran 27 stran 29 stran 31 stran 36 stran 38 GLAVNA LIKA: PASKO IN KIMONKO 3 PREDGOVOR Dr. Gorazd Meško, mojster juda 4. dan, podpredsednik JZS Judo - trda pot je prispevek najbolj uspešne skupine slovenskih judoistov, ki jih druži tudi pripadnost enemu klubu – Judo klubu Sankaku Celje. Gre za mlade ljudi, ki so pod vodstvom izkušenega trenerja Marjana Fabjana v svoji judoistični karieri izkusili skoraj vse, kar lahko doživi judoist – padce, poraze, poškodbe, največje dosežke na nacionalni, evropski in mednarodni ravni. Prispevek judoistov JK Sankaku je mogoče tudi razumeti kot »realitetno terapijo« za tiste, ki o judu govorijo predvsem kot o romantični »mehki poti«. Pogled piscev črtic o judu, ki jih je uredil mentor, trener in guru celjskega in slovenskega juda Marjan Fabjan je odraz izkušenj mladih ljudi, ki so se posvetili disciplini, se mnoga leta odrekali, trdo delali in trenirali, da bi dosegli svoje in trenerjeve sanje – biti vrhunski tekmovalci in dobri trenerji – vzgojitelji naslednjih generacij judoistov ter ljudje, ki predstavljajo srž judoistične kulture, ki je prepoznavna tudi izven judoističnih krogov. Poznamo rek: »Najboljši ustvarjajo najboljše,« kar je tudi njihov cilj v prihodnosti, saj na judo gledajo kot šport in borilno veščino, ki posamezniku pomaga pri njegovi socializaciji (predvsem v smislu pridobivanja delovnih navad in spoštovanju reda) in napredku v športni karieri. Judoisti JK Sankaku na zelo preprost način sporočajo bralcu te publikacije svoje resnice o judu, o katerih se običajno govori, le redki pa jih zapišejo. Njihov način sporočanja, ki bi ga poimenoval »judoist-judoistu« je blizu vsem, ki so se v svojem življenju srečali z judom in ga vzljubili do te mere, da je postal sestavni del njihovega življenja. Pisci zbornika črtic o judu so s tem prispevkom dodali lep kamen v mozaik pisanja o judu v slovenskem jeziku. Upam, da bodo s temi prizadevanji nadaljevali in da bomo v prihodnosti lahko brali priročnike o metodiki vadbe vrhunskih tekmovalcev, ki so jih pripravili tisti, ki so dosegli v judu največ – tako s tekmovalnega, trenerskega kot človeškega vidika in združili v svojem pisanju temeljni načeli juda, ki ju je poudarjal Jigoro Kano – Jita kyoei in Seryoku zenyo – torej doseči največ, kar lahko doseže posameznik glede na svoje sposobnosti, in biti koristen član družbe ter prispevati k harmoniji med ljudmi. 4 UVOD Marjan Fabjan Judo vam tokrat predstavljamo malo drugače. Skupaj s svojimi učenci, danes mojstri juda, bomo na preprost način opisali naše videnje juda, ki je rezultat mnogih izkušenj strokovnega znanja in dela. V tej knjižici ne opisujemo učenja judo tehnik, ker judo najbrž že vsi »poznate« in imate svoje sisteme, ki so v vašem okolju najbrž uspešni. Pri opisovanju se bomo oprli na lastne izkušnje, ki jim ni potrebno slediti. Nekoč sem vprašal nosilko olimpijske in svetovne medalje Jennifer Gal, kateri sistem treninga je zdaj pravi. Pa mi je odgovorila: »Vsi sistemi so najboljši!« Pri nastajanju pričujoče knjižice so sodelovali: Lucija POLAVDER - na leto uniči štiri kimona. Je tekmovalka s 83 kg, ki se bori tudi z do 70 kg težjimi nasprotnicami, zato je nasprotnikov kimono njena rešitev in igra glavno vlogo pri njeni zmagi. Regina JERNEJC je tekmovalka in inštruktorica, ki vsak dan preživi pet ur na blazinah. Pri mladih judoistih je spoštovana zaradi svoje natančnosti, strogosti in izredne srčnosti. Petra NAREKS - nosilka štirih članskih evropskih medalj, inštruktorica mlajših deklic in dečkov, je velik pedagoški potencial. Na začetku šolskega leta otroci, ki jih je vodila leto poprej, vprašajo: «Al nas bo spet Petra mela?« Simona LOTRIČ - nekoč prijazna prodajalka očal, je pričela z judom pri 20 letih. Danes je trenerka petih sekcij in specialistka za delo z mlajšimi. S ponosom pove, da ji je judo dal nov smisel v življenju. Igor TRBOVC je bil štiri leta pomočnik japonske trenerke Shinobu Ishihara. Verjamem, da je kot mlad inštruktor juda pridobil neprecenljivo znanje, ki ga sedaj prenaša na mlajše. Vesna ĐUKIČ je tekmovalka, o kateri še ne vemo veliko in ki nam bo s preprostimi besedami razkrila svoje občutke pred tekmovanjem in na tekmi. 5 Maja URŠIČ je bila članica slovenske reprezentance, ki je na ekipnem svetovnem prvenstvu v Parizu leta 2006 osvojila 5. mesto. Čeprav kot rezervna tekmovalka ni nastopila, je kot del ekipe doživljala in opazovala vse drugače kot njene sotekmovalke, ki so tekmovale in izgubljale. Roki DRAKŠIČ je tekmovalec, ki orje ledino kluba v moški konkurenci, dober učenec, vrhunski tekmovalec, ki za vsako tekmo shujša pet kilogramov. Urška ŽOLNIR - dobitnica olimpijske medalje v Atenah, opisuje sanacijo kolena. Urška je zagotovo ena najbolj poškodovanih judoistk v Evropi, ki je iz lastnih izkušenj pridobila veliko znanja. 6 KO SE SLONI BOJUJEJO, TRAVA UMIRA. - pregovor plemena Kikuyu KIMONO ali JUDOGI Lucija Polavder Beseda kimono ima širok pomen. Je oblačilo za vse borilne veščine, sicer pa kimono nosijo tudi japonske gejše in japonski ribiči in je tradicionalno japonsko oblačilo. Beseda judogi pa je strogo namenjena oblačilu za borilno veščino judo. Judogi Kimono V samem začetku juda so učenci Jigora Kana uporabljali tradicionalne japonske obleke, šele kasneje judogije. Eden izmed najstarejših judogijev v Sloveniji se hrani v Celjskem judo klubu Sankaku. Judogi je sestavljen iz hlač, pasu in suknjiča. V starih časih so judogije za svoje otroke šivale mame na roke, ti judogiji so bili narejeni iz mehkejših materialov in niso bili tako trpežni in trdni, dostikrat so se hitro potrgali in jih je bilo potrebno šivati znova. Šele kasneje so se zaradi velikega zanimanja za judo in druge borilne veščine začele odpirati tovarne, ki so izdelovale judogije oz. oblačila in pripomočke za vse borilne veščine. Danes poznamo ogromno znamk kimon. Nam najbolj znane so: Stapro Sport, Dax, Adidas, Moskito, Matsuru, Sakura, Mizuno, KuSakura, Danrho, Kwon, Noris... Te tovarne izdelujejo judogije za otroke, mladostnike in odrasle. Judogiji se razlikujejo tudi glede na namen, za katerega jih uporabljamo. Poznamo otroške, tekmovalne, rekreacijske in ekshibicijske judogije. Vsak od njih ima svojo vlogo in je namenjen določeni kategoriji oseb. Otroški judogiji so namenjeni otrokom in mladostnikom, ki začenjajo z vadbo juda. Ti judogiji so večinoma beli, narejeni iz mehkejših materialov in so cenovno mnogo bolj dostopni kot tekmovalni. Takšen judogi se lahko uporablja, dokler otrok ne prestopi v starostno kategorijo kadetov, ko začne tekmovati v tujini, na raznih mednarodnih turnirjih. Tekmovalni judogi pa je namenjen starejšim (od kadetov naprej) judoistom, ki trenirajo večkrat na teden ter tekmujejo na raznih tekmovanjih, in pa vsem 7 vrhunskim judoistom. Judogiji, ki se uporabljajo na tekmovanjih, so bele in modre barve, saj na tekmovanju prvo poklicani vedno nosi modri judogi, drugo poklicani pa belega. Tako sodniki lažje prepoznajo, kateri izmed tekmovalcev je izvedel met. Ker vrhunski judoisti te judogije uporabljajo tudi pri vsakodnevnih treningih, so narejeni iz zelo trpežnih materialov in so zato tudi dražji. Ekshibicijski judogiji pa so nekaj prav posebnega. Uporabljajo se samo na raznih predstavitvenih nastopih. Ti judogiji so lahko različnih barv, s posebnimi napisi, znaki, lahko so tudi poslikani z različnimi motivi in so zaradi tega zelo privlačni za obiskovalce na raznih prireditvah. ZLAGANJE KIMONA: Kimono najprej postaviš na ravno površino. Potem prepogneš rokave enega čez drugega. Nato na kimono položiš hlače. Kimono oviješ okoli hlač in ga prepogneš na polovico. Na koncu ga oviješ s pasom. (Glej sliko o zlaganju kimona). OZNAKE NA KIMONU V zadnjem času je na tekmovanjih pogosto opaziti najrazličnejše oznake na kimonih. Od raznih sponzorskih znakov, našitkov proizvajalca kimone, grbov, do napisov priimkov in kratice države na hrbtu. Dostikrat si ne znamo razložiti, zakaj imajo nekateri tekmovalci napis v drugi barvi od ostalih. Zato pozor! Ti tekmovalci spadajo med najboljše tekmovalce na svetu. Tekmovalci, ki imajo napis priimka v modri barvi so aktualni svetovni prvaki. Borci, ki imajo napis priimka v zeleni barvi, pa so aktualni olimpijski prvaki. Za našitke so določene prav posebne mere, saj ne smejo ovirati nasprotnika, ko želi prijeti gard. Največja velikost grba ali zastave na levi, srčni strani kimone, je 10 cm2. Od vratu do ramena je lahko podolgovat našitek z merami 25 x 5 cm in na rami 10 x 10 cm. Vsak proizvajalec ima na kimoni všit tudi svoj logotip. 5x10 cm 5x10 cm 7 cm 30 cm 3 cm 4 cm 11cm 7 cm 8 JUDO PAS ali OBI Najverjetneje vas je veliko, ki ste se spraševali, zakaj ima na neuradnih tekmovanjih en tekmovalec beli, drug pa rdeči pas. Večina vas verjetno misli, da zato, da sodniki in gledalci lažje sledijo borbi in po pasovih ločijo tekmovalce. Vendar ni tako. Zadeva ima svoje zgodovinsko ozadje. Na Japonskem je bila vedno prisotna razdelitev na vzhodni in zahodni del. Razlika je bila tako v mentaliteti kot tudi v kulturi. Jigoro Kano, ki je leta 1882 ustanovil Kodokan, je pripadal vzhodnemu delu. V vzhodnem delu je bila bolj cenjena tradicija in se je treniral bolj duhovni del. Na zahodu so judo negovali v Butokukai organizaciji, ki je bila zadolžena za vojne veščine. Rivalstvo med šolama Kodokan in Butokukai je bilo svetovno znano. Jigoro Kano je bil znan kot pameten in premeten človek. Svoje najboljše učence je poslal v Butokukai kot inštruktorje. S tem je dvignil nivo treniranja na zelo visoko raven. S ciljem, da bi povečal kvaliteto in še bolj dvignil razvoj juda, je Jigoro Kano enkrat letno organiziral tekmovanje med vzhodnimi (rdečimi) in zahodnimi (belimi) tekmovalci. Borci iz vzhodnega dela so bili znani po stoječi tehniki (tachi waza), tekmovalci iz zahodnega dela pa so bili skoraj nepremagljivi v parternih borbah (ne wazi). Na ta način je Jigoro Kano rivalstvo med zahodom in vzhodom usmeril v pozitivno smer, kar je bila zelo pametna odločitev. S tem se je razvil eden od principov – pomoč za boljši napredek (jita kyoei). Ker so na prvem tekmovanju borci nosili bele in rdeče pasove, je to potem postalo tradicija, ki je obveljala več kot sto let. V zadnjem času gre napredek tudi v tej smeri in na tekmovanjih sedaj že vidimo tekmovalce z belimi in modrimi kimonami. NOVE IDEJE PRESENEČAJO MNOGE, KI NITI STARIH NE OBVALDAJO. -Waggerl KAKO DOBIŠ PAS? K judogiju spada tudi pas. Pas ni samo za to, da drži zgornji del judogija skupaj, ampak pomeni mnogo več. Pas prikazuje osvojeno znanje iz juda. Največja želja otrok je polaganje pasov. Po stopnjah pasov se povečuje tudi osvojeno znanje judo tehnik in prijemov. Najnižji oz. osnovni pas je bel. Pri polaganju belega pasu moraš pokazati nekaj osnov iz juda, pa tudi določeno znanje teorije. Glede na to, da se za judo odločajo vedno mlajši otroci, je izpitna komisija za pasove uvedla tudi vmesne pasove. Tako sledijo belorumen, rumen, rumeno-oranžen, oranžen, oranžno-zelen, zelen, moder in rjav pas. Vsi ti pasovi so šolski KYU pasovi. Polagajo se po določenih merilih, 9 kandidat mora imeti predhodno stopnjo pasu določeno dobo, doseči mora določeno število točk na tekmovanjih, imeti dovolj obiskov na treningih in seveda, naučiti se mora metov, padcev in vsega potrebnega za višjo stopnjo pasu. Poleg vseh teh izpolnjenih pogojev pa se mora s polaganjem strinjati tudi trener. Ko opraviš vse stopnje šolskih pasov, sledijo mojstrski pasovi. Ti so razdeljeni na DAN. In sicer od 1.–5. DAN črni pas, 6.-8. DAN črni ali rdeče-beli pas, 9.-10. rdeči pas, 11. in 12. DAN dvojna širina beli pas. 12. DAN ima samo ustanovitelj juda Jigoro Kano. Tudi za te pasove so določena merila. Poleg vseh zgoraj naštetih omejitev so tudi starostne omejitve. Mojstrske pasove lahko osvojiš tudi na DP v Katah, kjer prvouvrščeni par prejme višjo stopnjo pasu. Sicer pa lahko višjo stopnjo pasu osvojiš tudi, če imaš zelo dobre rezultate ali če pripomoreš k razvoju juda. PRAVI JUDO DOŽIVI ČLOVEK NAJPREJ V BORBI. KAKO PRAVILNO ZAVEZATI PAS? Najprej pas prepogneš na polovico. Sredino pasu prisloniš na trebuh in ga oviješ okoli hrbta, na hrbtu ga prekrižaš in se vrneš proti trebuhu. Spredaj zopet prekrižaš in zgornji pas oviješ pod oba pasa. Nato narediš še zanko. Pasu nikoli na zateguješ proti glavi, ampak stran od telesa. 10 BLAZINA ali TATAMI Regina Jernejc Kot vsak judoist tudi jaz ob besedi tatami najprej pomislim na blazino, tisto za judo. Ob tem me objame nekakšen občutek spoštovanja, kar tudi pokažem s priklonom, preden stopim nanjo. Beseda TATAMI izhaja iz dežele vzhajajočega sonca Japonske. Več blazin skupaj sestavlja vadbeni borilni prostor, kjer se odvijajo treningi ter tekmovanja. Na tatamiju se učimo metov in padanja. Omogoča nam varnejše padanje pri izvajanju metov, zato imajo nekatere večje judo dvorane pod blazinami različne materiale (npr. avtomobilske gume, prekrite z lesom, ali les, ki je prekrit s stiroporom). S tem se doseže boljša elastičnost in prožnost. Novejše judo dvorane pa danes že uporabljajo vzmetni pod, ki je veliko dražji in trpežnejši. ZGODOVINA JUDO TATAMIJEV Zgodovina judo tatamija se je začela hkrati z začetki juda leta 1882, čeprav tatamije poznamo že mnogo prej, saj jih Japonci že od nekdaj uporabljajo v svojih domovih. Prvi judo tatami je bil iz naravnih materialov, riževe slame, prevlečen z žaklovino in je bil trši in manj udoben. Ponekod so namesto blazin uporabljali kar travnato površino, ki so jo prekrili s ponjavo. V novejšem času tehnologija izdelave blazin močno napreduje. Tako danes prevladujejo blazine iz umetnih mas, ki so obstojnejše in prožnejše. Vrhunske judo blazine so izdelane po licenci IJF (International judo federation). Narejene so iz vrhunskega agglofoam materiala, to so predelani PU-penasti kosmiči, ki zagotavljajo enakomerno trdnost po celotni površini. So laminirane z močno mat vinilno plastjo, robovi in vogali pa so lepljeni. Spodnji del blazine je narejen iz nedrseče podlage. Blazine so lahko v različnih barvah - rdeči, olivno zeleni, rumeni, modri, jabolčno zeleni in sivi. Poznamo še judo »tatami puzle (trocellen)«, kjer blazine sestavljamo v celoto. Ker so zelo lahke (3,3 kg), jih lažje prenašamo in so namenjene predvsem klubom, ki nimajo lastne telovadnice in morajo zato pripraviti vadbeni prostor pred vsakih treningom ali tekmo. 11 TEKMOVALNI PROSTOR Velikost tekmovalnega prostora je določena glede na vrsto tekmovanja, od občinskih, državnih, pa vse do največjih – svetovnih prvenstev in olimpijade. Tekmovalni prostor (njegova velikost je 14 m x 14 m) je sestavljen iz borilnega prostora velikosti 8 m x 8 m in 3 m zaščitnega prostora. Pri nas lahko imamo pri mlajših kategorijah in manj pomembnih tekmovanjih prirejen borilni prostor 6 m x 6 m z obvezno zaščito najmanj 2 m. ČISTOČA VADBENEGA PROSTORA Za nemoten trening, predvsem pa za oblikovanje mladih judoistov v mojstre juda, je nujno potrebno, da se jim privzgoji občutek za čistočo, tako vadbenega prostora kot njih samih. Na tatami vedno stopamo le bosi in ga pred vadbo in po njej očistimo. Tako vzdržujemo in ohranjamo hišni red in urejenost telovadnice – dojo. 12 REI IN ETIKA Petra Nareks Judo je borilna veščina, ki izvira iz dežele vzhajajočega sonca, Japonske. Tako kot vsak šport ima tudi judo svojo bogato kulturo in tradicijo, ki temelji na vzhodni filozofiji. Na otrokovo odločitev o judu kot športni aktivnosti sprva vplivajo starši, in zna se zgoditi, da ravno ti poskušajo doseči od njih več, kot zmorejo. Večina staršev vidi v svojem malčku bodočega vrhunskega judoista, toda resnica je malce drugačna. DANES NI PROBLEM ATOMSKA ENERGIJA, AMPAK SRCE LJUDI. - Albert Einstein Od otroka bi bilo krivično zahtevati, da že po nekajmesečni vadbi osvoji celotne prvine juda. Judoistične veščine in spretnosti se razvijajo postopoma. Veliko let trdega dela in predanosti je potrebno, da posameznik postane vešč te umetnosti. Zatorej je potrebno na otroka že v samem začetku njegovega športnega razvoja pozitivno vplivati in ga pravilno usmerjati. V začetku je glavni namen vadbe juda, da se otrok na treningu sprosti in postopoma, skozi igro, osvaja določene prvine juda. Skozi vadbo juda se otroci preko trenerja seznanjajo z judoističnimi pravili in navadami, ki se jih od njih pričakuje. Učijo se pomembnih vrednot, kot so: SPOŠTOVANJE, LEPO OBNAŠANJE, POŠTENOST, ISKRENOST, POGUM, PREDANOST, DELAVNOST, ZANESLJIVOST, VZTRAJNOST in nenazadnje želenih judoističnih veščin. Skratka, preko juda se otroci razvijajo v osebo z družbeno zaželenimi vrlinami. Pozdrav Stoje 13 Pozdrav kleče Zatorej je glavna naloga trenerja, da otroke skozi celoten trening seznani z judo pravili in navadami ter jih vzpodbuja k čimvečji osvojitvi le-teh. Pravila, ki so na prvi pogled manj pomembna, imajo kljub temu določeno (če ne celo odločilno) vlogo pri izoblikovanju otrokove samopodobe kot judoista. STVARI, KI BOLIJO, NAS UČIJO. - Benjamin Franklin 1. PRIPRAVA NA TRENING Že pri prvi vadbi trener otroke seznani s potrebno športno in osebno opremo, ki sodi k vadbi juda, in s tem v otroku vzpodbudi skrb za urejeno športno torbo! 2. POSPRAVLJENI COPATI Pred samim vstopom v dojo (telovadnica) si morajo otroci obvezno sezuti natikače oziroma temu namenjene copate, kajti v dojo se stopa samo z bosimi nogami. Sezute copate otroci pospravijo v ravno vrsto, eden zraven drugega, in se s tem naučijo discipline ter natančnosti! 3. POZDRAV- ZNAK SPOŠTOVANJA Izmed vseh judoističnih ritualov je najbolj prepoznaven ravno pozdrav. Otroke je potrebno poučiti, da s pozdravom izkažemo svoje spoštovanje, hvaležnost ter ponižnost do doja, trenerja in partnerja. Istočasno pa je potrebno nenehno opominjati otroke na čim pravilnejšo izvedbo priklona. 14 Pri tem v otroku vzpodbujamo čut za disciplino, natančnost, urejenost in povezanost z ostalo skupino! NIHČE NI DALEČ OD ZNANJA, AMPAK VSI ODGOVARJAJO, KOT DA BI ZNALI. – Chuang Tsu a) POZDRAV PRED VSTOPOM V TELOVADNICO, OZIROMA IZSTOPOM IZ NJE Pred samim vstopom v dojo oz. izstopom iz telovadnice se mora vsak otrok prikloniti in s tem izkazati svoje spoštovanje do prostora, v katerem trenira. Telovadnica ni le prostor, namenjen treniranju, ampak predstavlja mesto, kjer se otroci s trenerjevo pomočjo seznanjajo tako z judoističnimi veščinami kot tudi z njihovimi pravili in navadami, torej z judom kot celoto! Otroci se pred vsakim začetkom in koncem treninga v ravni vrsti priklonijo svojemu trenerju. S tem izkažejo svoje spoštovanje do njega ter hvaležnost za pridobljene izkušnje. Otroci v urejenih kimonah, razporejeni po barvi pasu in višini, stojijo v ravni vrsti za črto. Stojijo v širini ramen, s petami malo navznoter in z rokami ob telesu. Nato pokleknejo na kolena, najprej z levo nogo, ki ji sledi desna. Prsti na nogah so še vidno oprti ob blazino in v tem položaju za trenutek obstanejo. Za tem iztegnejo prste na nogah tako, da palec desne noge prekrije palec leve in se usedejo. Med obema nogama je prostora ravno za dve pesti. Dlani, rahlo obrnjeni navznoter, počivata na nogah. Pogled je usmerjen naravnost predse. Na znak: »REI« roki počasi drsita navzdol do blazine in na njej ustvarita obliko trikotnika. Temu gibanju istočasno sledi zgornji del telesa, ki pa se ustavi tik pred blazino. Dlani zopet drsita po nogah navzgor, s prsti na nogah se oprejo ob blazino in vstanejo. Celoten postopek vstajanja je enak z razliko, da se najprej poberejo z desno nogo in šele nato z levo. 15 Prikaz pozdrava kleče: 1. otrok stoji v širini ramen z rokami ob telesu 2. potem se spusti na koleno, najprej z levo nogo in nato z desno 3. prsti na nogah so oprti na blazino 4. nato se otrok usede in gleda naravnost predse 5. na znak »REI« se otrok prikloni. b) POZDRAV STOJE: Osnovni položaj ostane isti. Otroci v urejenih kimonah, razporejeni po barvi pasu in velikosti, stojijo v vrsti za črto. Stojijo v širini ramen s petami malo navznoter in rokami ob telesu. Gledajo naravnost predse. Na znak: »REI« se dlani rok pomakneta na sprednji del stegen, zgornji del telesa pa se predkloni pod kotom 45°. c) POZDRAV MED JUDOISTI: Otroke je potrebno poučiti, da se morajo pred vadbo in po vadbi v parih ter pred borbami in po njih vedno prikloniti drug drugemu, ker s tem izkazujejo spoštovanje in vljudnost do nasprotno vadečega. Preko pozdrava otroke navajamo k pozitivnemu odnosu. Torej, učimo jih medsebojne enakopravnosti, spoštovanja ljudi druge rase, etnične pripadnosti, veroizpovedi in spola. 4. OSEBNA HIGIENA JUDOISTA Naloga trenerja je, da že na samem začetku otroke seznani s pomenom osebne higiene ter jih s tem navaja k pomembnosti vzdrževanja čistoče! a) ČISTI KIMONO V otroku vzpodbuditi skrb za čisti in urejeni kimono (judogi) na treningu. 16 b) POSTRIŽENI TER UREJENI NOHTI Od otroka se pričakuje, da ima čiste ter urejene nohte na rokah in nogah (postriženi nohti, brez barvnih sledi laka) c) NEVARNI PREDMETI Med vadbo juda otrokom ni dovoljeno nositi kakršnekoli predmete (npr. verižico, uhane, zapestnice, priponke,…), ki predstavljajo nevarnost zanje ali za ostale vadeče v skupini. d) PRISTRIŽENA TER UREJENA PRIČESKA Otroci imajo postrižene ter urejene pričeske. Dekleta si daljše lase spnejo v čop. e) PO KONCU VADBE Po končani vadbi si otroci zložijo kimone (judogi), kot jih je poučil trener, ter se preoblečejo. Priporočljivo je takojšnje tuširanje, žal pa zaradi prostorskih stisk v vseh telovadnicah ni prostora s tuši. Po vadbi moramo kimona sušiti, po potrebi pa tudi oprati. Vsa našteta pravila so le del judoističnih pravil in skupaj tvorijo celoto judoistične kulture. Torej mora otrok najprej sprejeti osnovna pravila in navade ter šele nato postopoma spoznavati ostale veščine. Otroci se preko vrlin, ki jih pridobivajo z vadbo juda, po nekaj letih s pomočjo trenerja razvijejo v stabilne psihofizične osebe z družbeno zaželenimi vrlinami, kar jih povzdigne do spoštovanja vrednih oseb. ČE TI NE USPE PRVIČ, TI GRE V POVPREČJU TAKO KOT DRUGIM. -M. M. Alderson 17 STARŠI “GLAVNI” BORCI Simona Lotrič Pričujoča zgodba je resnična, vendar so imena izmišljena: »Dober dan, a je tukaj JUDO KLUB ?« Odgovorim: «Dober dan, ja, gospa, tukaj je Judo klub Sankaku.« Povabim jo v predprostor: « Kar za mano«, ji rečem in šele sedaj opazim, da je s sabo pripeljala tudi sina, česar nisem takoj opazila, saj je bila gospa kot »tajfun«. Vprašam fantka, starega kakšnih osem let: » Kako pa je tebi ime?« Vendar ne dobim odgovora. Po nekaj trenutkih se fantek hrabro oglasi: »Mami, tukaj pa tako smrdi po živalih! » Na moje presenečenje, še preden začnem razlagati, od kod ta »smrad«, se oglasi mama: « Mislim, da imajo pokvarjeno greznico.« »A iz greznice tako smrdi?« me vpraša. »Veste gospa, ta vonj ni iz greznice, pa tudi živali nimamo tukaj ( rahel smeh). Ta vonj je od prepotenih kimonov ( mimogrede pokažem na kimono, ki se suši na obešalniku).« »A takole zelo se potijo fantje in punce?« me vpraša presenečeno. »To je zelo zdravo, saj se telo reši strupov«, ji odgovorim. »Ja, to pa je res«, mi odgovori pritrdilno. »Veste, moj sin je treniral že rokomet, nogomet, atletiko… Sedaj pa bi poskusil vaditi še judo«, mi reče ponosno. Še enkrat poskusim: »Kako ti je že ime?« »Nejc sem!« mi reče . »A tako, Nejc, a veš kako izgleda judo?« ga vprašam. »Ja, sem videl po televiziji«, mi odgovori. V tem času tudi mamo zanima, kako potekajo treningi, kdaj so, kako morajo biti oblečeni. Povem ji, da so treningi enkrat na teden za začetnike in poskušam odgovoriti še na ostala zastavljena vprašanja. »Koliko pa to stane?« me vpraša. Ko ji tudi to razložim in mislim, da je zadovoljna, ima še eno vprašanje. To vprašanje me malce vrže iz tira, vendar ji tega ne pokažem. Vpraša me: »Koliko otrok pa vadi v tej skupini?« Odgovorim, da je otrok v tej skupini (7-10 let) 15. Vpraša me: » Pa ste dovolj sposobni voditi takšno skupino?« »Veste, gospa, to je borilni šport, vendar z disciplino in redom, pa tudi s prijaznostjo otroke navajamo, da postanejo bolj samozavestni. 18 »To že verjamem, a potem imate izkušnje?« me vpraša skeptično. »Izkušnje imam, vendar vsaka skupina otrok vsako leto znova prinese nove izkušnje«, ji odgovorim. »Aha. No, kaj praviš Nejc, a boš treniral?« ga vpraša. »Ja, bi «, ji odgovori. V tem času razgovora pozabi tudi na živalski vonj v garderobi. Ko gresta po stopnicah navzdol, se pogovarjata:« A ne bom danes treniral?« »Ne, Nejc, naslednji teden začneš«, mu odgovori mama. Zadovoljna (mislim in upam ) zapustita Budokan Fabjan. Na koncu te resnične zgodbe naj povem, da ta mali Nejc trenira že dve leti. In tudi ta živalski vonj mu je postal že domač. PAMETNI SE VEDNO UČIJO OD NEUMNIH, VEČ KOT NEUMNI OD PAMETNIH. - Peter Roiseger STARŠI IN JUDO Skupni cilj nas vseh, tako staršev kot vaditeljev in trenerjev, so polne dvorane mladih judoistov, ki jih s skupnimi močni oblikujemo in vzgajamo v celovite osebnosti. VPIS Navadno se starši odločijo, da bodo svoje otroke vpisali k judu iz naslednjih razlogov: - ker jih v šoli ali vrtcu tepejo močnejši - da bi razvili svoje motorične spretnosti - da bi si pridobili samozavest - da bi se naučili varno padati. Le redko kdo od staršev pa verjetno že na začetku pomisli na to, da bo iz njegovega otroka postal uspešen tekmovalec v evropskem ali svetovnem merilu. Res je, da se pri otrocih izoblikujejo vse te vrednote in spretnosti, vendar hkrati dosežemo tisto najpomembnejše, da jih približamo oz. jim pomagamo zaživeti v duhu zdravega športnega mladostnika. 19 OBISKOVANJE TRENINGOV Na začetku se srečujemo enkrat tedensko, kasneje, ko otroci pridobijo več znanja, pa so treningi dvakrat ali trikrat na teden ali celo vsak dan. Zavedamo se, da staršem predstavlja prevoz na trening določene težave in stroške, vendar menimo, da s tem, ko prične vaditi judo, pridobi določene vrline, kot so samozavest, disciplina, poštenost. Bolje tako, kot pa doma le računalnik ali v najslabšem primeru - slaba družba. Sami presodite, kaj je vredno več. VELIKE TEŽAVE V MALEM IN MALE TEŽAVE V NIČEMER. - Rainer Haak MED TRENINGOM Nekateri starši bolj, drugi manj intenzivno spremljajo trening. Kot trenerka lahko zagotovim, da nobena skrajnost ni dobra. Ni dobro, če se želijo starši intenzivno vključevati v samo izvedbo treninga, saj s tem motijo tako svojega otroka kot vse ostale učence in trenerja. Starši morajo trenerju zaupati, saj je strokovno podkovan in usposobljen tako za vadbo kot vzgojo otrok. Po drugi plati pa imajo otroci, katerih starši ne pokažejo nobenega interesa za vadbo in napredek, občutek, da je to, kar delajo, nepomembno in sčasoma zgubijo motivacijo. NA TEKMOVANJU Na tekmovanju je zelo dobrodošlo, da spremljate in bodrite svojega otroka in njegove sotekmovalce, vendar s tribune. Na tekmovanju otroci tesno sodelujejo s trenerjem in poskušajo kar najbolj učinkovito slediti njegovim navodilom. Če doživi poraz, je vsem hudo, še najbolj otroku, zato ga je potrebno bodriti, ob zmagi pa primerno pohvaliti. Ne smemo pozabiti - če otroka pohvališ, napreduje, če pa ga preveč hvališ, nazaduje! V vsakem primeru pa je vaš otrok zmagovalec že tisti trenutek, ko stopi na blazine, saj je za to potrebna velika mera poguma zaradi treme ali pa pričakovanj okolice. Ne pozabite, da to ni otrokovo tekmovanje ampak nastop. 20 STARŠI KOT VODITELJI Starši kot otrokovi voditelji so dolžni krepiti njegove sposobnosti in popravljati njegove pomanjkljivosti. Odrasli imajo radi spodbude in prav tako otroci. Otroke nagradite za uspehe tam, kjer so šibki, in spodbujajte v tistih dejavnostih, kjer so nadarjeni. Toda dovolite otrokom, da vam oni prvi pripovedujejo o judu in ne vi njim. Bodite jim voditelji in vzor na njihovi športni poti, kajti otroci vas potrebujejo. STARŠI IN ŠPORTNIK Spoštovani starši! Otrok je nekaj neprecenljivega, je dar. In naša čast in dolžnost je, da mu na poti do odraslosti varno stojimo ob strani in mu pomagamo s svojimi izkušnjami. Ni prav, da smo do otrokovih sposobnosti nekritični in preveč zahtevni. Bodimo z njim, vzpodbujajmo ga, naučimo ga, da je življenje sestavljeno iz vzponov in padcev, iz zmag in porazov. Ne zahtevajte od otrok le vrhunskih rezultatov, najpomembneje je, da se otrok ukvarja s športom in da ima ob tem vašo podporo. Na ta način boste pri otroku ustvarili dobre delovne navade in s tem pripomogli, da bo kljub treningom imel še veselje in čas za učenje, igro in ostale (hišne) naloge. Pripravili ga boste na življenje. PORAŽENEC NI TISTI, KI JE PREMAGAN, AMPAK TISTI, KI SE PREDA. 21 TRENER IN TEKMOVANJE Igor Trbovc Glavna naloga trenerja je, da poda svoje znanje na jasen in razumljiv način. Biti mora samozavesten, skromen in s tem dober vzor tekmovalcu, vedno pripravljen pomagati in na vsako vprašanje dati korekten odgovor. Učence mora usmeriti na pravo pot ter jih po njej voditi. Na tekmovanju je vodja trener, zato mora biti tudi ustrezno pripravljen in sposoben pravilno odzvati se v vsaki situaciji. Če hočemo doseči zadane cilje, moramo pridobiti pri tekmovalcih spoštovanje, zaupanje in občutek varnosti. Še vedno pa mora obstajati določena meja, pri kateri se ve, kdo je vodja in kdo učenec. Potrebno je, da je trener odprt za nove ideje in pristope ter da se trudi po svojih najboljših močeh. STROGOST VEDNO VODI DO CILJA. - Jigoro Kano PRED TEKMOVANJEM Najprej mora trener narediti program vseh tekmovanj, ki se jih bo s svojo skupino učencev udeležil. Pri tem moramo upoštevati, da je medalja velika motivacija za tekmovalca kakor tudi spodbuda za nadaljnje delo. Zato je priporočljivo, da izberemo tekmovanje, primerno njegovim zmožnostim. Prav tako je pomembno pravočasno obvestilo o tekmovanju (datum, kraj, pričetek tekmovanja, pomen tekmovanja, tekmovalna taksa, itd.), da se na ta način izognemo prevelikemu nihanju v telesni teži tekmovalca ali morebitnim težavam s prevozi. Prevoz organiziramo s klubskim prevoznim sredstvom. Kadar to ni mogoče, zaprosimo za pomoč starše, sorodnike, prijatelje. Čeprav je judo posamičen šport, je pomembno, da delujemo kot ekipa in odidemo na tekmovanje skupaj. Določimo kraj in čas odhoda (npr. sedež kluba). 22 TEKMOVANJE Najprej izberemo prostor, kjer se namestijo tekmovalci, in jih seznanimo z urnikom tekmovanja. Pametno je tudi, da postavimo določena pravila glede vedenja in vodenja: 1. 2. 3. 4. tekmovalci naj bodo osredotočeni samo na tekmo poslušajo naj navodila trenerja v dvorani, kjer poteka tekmovanje, se naj držijo skupaj z ekipo trener mora biti ves čas obveščen, kje se nahajajo, saj se s tem izognemo nepotrebnim zapletom. Po opravljeni prijavi sledi tehtanje, pozorni smo, v kateri starostni in težinski kategoriji nastopa naš tekmovalec. Zelo pomembno je ogrevanje. Tekmovalcem svetujemo, katere vaje naj izvajajo in jih med ogrevanjem usmerjamo k pravilni izvedbi. Običajno izvedemo podobno ogrevanje kot na treningu, vendar s povečano intenzivnostjo. Celotno telo mora biti dobro ogreto in pripravljeno na tekmovanje, da zmanjšamo možnost poškodb. Ker se pri judu ne pričnejo hkrati borbe za vse, morajo tekmovalci ostati ogreti vse do nastopa. Ob spremljanju sotekmovalcev izvajajo raztezne in ogrevalne vaje. Zelo pomembna je motivacija in naša naloga je, da tekmovalca kar najbolje motiviramo in pripravimo na borbo. Izberemo tudi ustrezno taktiko, ki pa jo določimo na podlagi našega varovanca in ocene nasprotnika. Pri vsem tem pa smo mu nekakšen vzor. Z zaupanjem dosežemo, da na blazini uresniči naše zamisli in ideje. Ker je v dvorani navadno gneča in hrupno, je priporočljivo, da nosi trener izstopajočo majico ali obleko v živih barvah, kajti tako ga tekmovalec lažje opazi. Pri dajanju nasvetov smo trenerji jedrnati in razumljivi. Delujemo mirno in odločno, ker lahko nepotrebna nervoza slabo vpliva na tekmovalca. Tako ob zmagi kot ob porazu smo v oporo in po borbi skupaj analiziramo, kje so bile napake in kaj je bilo dobro izvedeno. Dober trener zna tekmovalca pograjati in tudi pohvaliti za dobro opravljeno delo. 23 ČE SO V ŠPORTU DOBRI REZULTATI, JE TO TUDI ODRAZ DOBREGA DELA V KLUBU IN VODSTVA, ČE PA REZULTATOV NI, JE NAVADNO KRIV TRENER. - Marjan Fabjan ANALIZA Po tekmovanju ocenimo vsakega tekmovalca posebej in ugotovimo, kaj je bilo dobro in kaj bi lahko bilo še bolje in je potrebno na treningu popraviti. Vedeti moramo, da se delo na treningu odraža na tekmovanju in da so ob dobrem, načrtnem delu posledično tudi boljši rezultati. ZAKLJUČEK Tekmovanje je pokazatelj pripravljenosti tekmovalcev in celotne ekipe na vseh področjih, tako na blazini kot tudi zunaj nje. Pokaže trenerjevo delo in način dojemanja juda ter vse njegove vrline. Kajti judo je način življenja in naša naloga je, da predstavimo to plemenito veščino na najboljši možen način. ZMAGA NI VSE, 24 JE PA ZA NEKATERE EDINO. - Claudia Maurer PSIHIČNA PRIPRAVA PRED TEKMOVANJEM IN NA TEKMOVANJU Vesna Džukič Običajno se tekmovalec na tekmovanje fizično zelo dobro pripravi, saj se zaveda fizičnih naporov. Nekoliko manj pozornosti nameni taktiki - kako začeti, se boriti in zaključiti tekmo. Najmanj časa pa navadno nameni psihični pripravi na tekmo, čeprav je pogosto to tisti odločilni dejavnik, ki loči zmagovalca od ostalih. Z dobro predpripravo si lahko zmagovalec že tisti trenutek, ko stopiš na tatami. Dobra psihična priprava se kaže v dveh delih, v obdobju pred tekmovanjem in pri sami tekmi. Priprava pred tekmovanjem obsega predvsem pravilen, pozitiven pristop, predvidevanje težav in osredotočenje na tekmo. Med tekmo pa tekmovalec vzdržuje in nadzoruje koncentracijo, v kateri se najbolje počuti. MOJA PRIPRAVA NA TEKMO Ključnega pomena za kar najboljšo uvrstitev je motivacija, ki je pogosto zgolj zunanja ali preveč površinska. Ko se tekmovalec med tekmo znajde v težavah, je samo od njega in njegove motiviranosti odvisno, ali mu bo uspelo premagati težave ali pa bo klonil. Pomembno je, da si zastavimo vprašanje, zakaj si želimo premagati nasprotnika in kako lahko to storimo na kar najhitrejši način. Pred tekmo poskušajo tekmovalci dobiti kar največ podatkov o nasprotnikih: kako pogosto trenirajo, kaj jedo in pijejo, kako močni so, hitri. Skrbi jih žreb, pojavljajo se bolečine starih poškodb in še trema naredi svoje, zato nekoliko pogosteje obiskujejo toaletne prostore. Pri meni je drugače. Vedno poskušam najti odgovor. Če na primer slišim, da veliko trenirajo, mi to pove, da so najbrž utrujeni. Večjo težavo bi mi predstavljalo, če bi pred tekmo zelo malo trenirali, saj bi to pomenilo, da so spočiti in bolj nevarni. Pri nepravilni prehrani vem, da bodo že na začetku omagali. Če so močni, so okorni in njihov refleks je slab, če pa pravijo, da so hitri, pa mislim, da prehitevajo sami sebe. Sama navadno nimam posebne psihične predpriprave, zadostuje mi, da vem, da sem kvalitetno trenirala. Kadar pa mi tekma predstavlja velik izziv, potem tudi vem, da sem psihično zelo trdna, ali obratno, brez dobre motivacije je tekma že vnaprej izgubljena. 25 Poseben problem pa je, če se na tekmo odpraviš preveč motiviran, saj se mi je že zgodilo, da sem od velike želje pregorela na tekmovanju. S težo pred nastopom nimam težav, kar je moja prednost, ker mi je prihranjenih veliko skrbi. Tudi z žrebom se pred tekmovanjem ne obremenjujem, saj vedno pomislim na besede svojega trenerja: »Žreb ne zmaguje!« Če opazim, da postajam nezbrana, za trenutek pogledam skozi okno ali grem za nekaj minut iz dvorane in je takoj bolje. To mi še posebej koristi takrat, ko vidim, da moja glavna nasprotnica atraktivno zmaguje. Na samem tekmovanju nikoli ne razmišljam, kaj bo, če izgubim, ali kako sem izgubila predhodno tekmo. Osredotočim se na dihanje in na to, kako bom premagala nasprotnice. Vem, da sem bolje pripravljena od njih. Če pa že izgubim, si v mislih vedno ponovim basen o lisici in grozdju »To grozdje je še kislo«, saj ga še ne morem doseči. Po boju, pa če zmagam ali izgubim, poskušam nanj pozabiti. Najdem si nov izziv in že razmišljam o novih nasprotnicah in načinih, kako jih premagati. Pri vsem se mi zdi najpomembnejše to, da se ne smeš nikoli ustrašiti nasprotnikov, ko stopiš v dvorano. Takrat te s svojim obnašanjem, lažnim občutkom sproščenosti želijo le prestrašiti. V mislih moraš vedeti le, da jih je strah, da so oni tisti, ki se te bojijo. TISTI HIP, KO ZAČNEŠ GOVORITI, KAJ BOŠ STORIL, ČE IZGUBIŠ, SI ŽE IZGUBIL. - George Schulz 26 EKIPA - KDOR NI Z NAMI, JE PROTI NAM Maja Uršič Ekipa je skupina ljudi, ki jih združuje skupna želja po doseganju rezultata ali cilja. Ekipno delo zahteva, da si vsi člani prizadevajo v isti smeri. Vedno mora veljati zlato pravilo: »Vsi za enega, eden za vse.« Torej, če sotekmovalec dela zate, moraš delati tudi ti zanj. Ekipa si mora stati ob strani. Med sabo se sotekmovalci ne smejo obtoževati. Pozitivni pritiski, medsebojno spremljanje in opogumljanje pripomorejo k zmagi. Dogovori dobijo energijo samo v ozračju popolnega zaupanja. Ob takšnem zaupanju postane iskrena kritika znamenje, da v nekoga verjameš in ti je zanj tudi mar. V vsaki ekipi mora vladati ključni dogovor. Tega pa tekmovalci lahko pomagajo ustvariti ali pa so zraven pri njegovem preporodu. Vendar se morajo najprej odločiti, ali so z ekipo ali so proti njej. Notranji zmagovalci bodo dogovor takoj sprejeli in se brez oklevanja odločili, medtem ko nasprotno misleči v ekipi nimajo kaj iskati. V njej morata vladati red in disciplina. Vsi v ekipi morajo biti usmerjeni v skupni cilj - zmaga. Pozabiti morajo na sočustvovanje. Namesto tega si okrepijo duha. Tudi če okoliščine temu nasprotujejo, morajo pot nadaljevati proti svojemu cilju enako prizadevno in z enako vero. Poraza si ekipa ne sme dovoliti, niti o tem razmišljati ali ga celo sprejeti. Poraz sprejmejo ljudje, ki so negativno naravnani. Ljudje s pozitivno naravnanostjo ga ne sprejmejo, niti o njem ne razmišljajo. Ekipa mora biti odločna. Tekmovalci ne smejo goljufati sebe, kajti s tem goljufajo tudi svojo ekipo. Odločnost premaga vsak poraz. Ekipa razpade, ko nima ciljev ali pa jih trenerji niso jasno določili. Cilje je treba dobro utrditi. Glavni v ekipi mora biti trener. Ta mora tekmovalce dobro poznati in jih v primeru nespametnega ravnanja tudi kaznovati. S tem pridobi spoštovanje tekmovalcev. To pa je tudi eno od jamstev za uspeh. Trener mora tekmovalce dobro pripraviti na tekmo in jih prepričati, da so boljši od nasprotnika. Če jih o tem zares prepriča, postane njegov uspeh ZMAGA. EN SAM POGUMEN ČLOVEK PREDSTAVLJA VEČINO. -Andrew Jackson Judo je individualni šport, vendar pa obstajajo tudi ekipna tekmovanja. Ta so lahko moška in prav tako tudi ženska. Vsaka ekipa je sestavljena iz 7 tekmovalcev. Ti tekmujejo vsak v svoji kategoriji. Vsaka kategorija ima 27 lahko eno rezervo. Kategorije so razdeljene tako kot pri posamičnem tekmovanju, in sicer za moške: - 60 kg, - 66 kg, - 73 kg, - 81 kg, - 90 kg, - 100 kg in + 100 kg. Ženske kategorije pa so: - 48 kg, - 52 kg, - 57 kg, - 63 kg, - 70 kg, - 78 kg in + 78 kg. Tekmovanje se začne tako, da 7 tekmovalcev, ki zastopa svojo kategorijo, stopi na blazino. Vsaka ekipa je na svoji strani. Ekipi se najprej priklonita žiriji in nato med sabo. Nato se začnejo borbe z najlažjo kategorijo in se nadaljujejo vse do najtežje. Borbe trajajo 5 minut po pravilih EJU in IJF. Razlika v posameznem tekmovanju je v tem, da se borba lahko konča tudi neodločeno, kar je lahko včasih v prid kateri od ekip. Drugače pa se točke seštevajo skupno, in sicer za ippon 10 točk, waza-ari 7 točk, yuko 5 točk in koko 3 točke. Zmaga ekipa, ki je osvojila večje število točk. Ekipa mora biti usmerjena v skupni cilj, kar je v njenem primeru zmaga. Tekmovalci morajo biti odločni. Med sabo se spodbujajo in skupno pripravljajo na dvoboj. Glavno vlogo v ekipi ima trener. Ta mora pripraviti tekmovalce na zmago, kajti v nasprotnem primeru je poraz njegova krivda. Čeprav včasih, zaradi “neposlušanja”, ni tako. NE SPRAŠUJ, KAJ LAHKO TVOJI SOTEKMOVALCI STORIJO ZATE. VPRAŠAJ SE, KAJ LAHKO TI STORIŠ ZANJE. - Magic Johnson 28 PET KILOGRAMOV MANJ V TREH TEDNIH Roki Drakšič Hujšanje je eden večjih problemov v judu. Kako shujšati? Kaj jesti? Kakšen naj bo trening pred samim tekmovanjem? Kako izgubiti čim več kilogramov v čim krajšem času? V svojem zapisu vam bom poskušal dati odgovor na ta in še kakšna druga vprašanja. POISKATI MORAMO POT ALI PA JO NAREDITI. -Hanibal Velik sem 166 cm in imam približno 65 kg, tekmujem pa v kategoriji do 60 kg. To pomeni, da me čaka pred vsako večjo tekmo (svetovni pokali, evropska in svetovna prvenstva) veliko in dolgo hujšanje. Obstaja veliko načinov, kako zgubiti kilograme. Moramo vedeti, da je vsako hujšanje že samo po sebi velik šok za telo, zato moraš biti toliko bolj pripravljen tudi »v glavi«. Pomembno je, da si postavimo cilj, do kdaj in koliko želimo shujšati. Ker imamo judoisti že vnaprej določene termine tekmovanj, nam je v tem pogledu nekoliko lažje. Navadno moram pred tekmo shujšati približno pet kilogramov, kar pomeni, da moram zgubiti okoli 10% svoje teže. To pa je že veliko. Morda se sprašujete, kako mi to uspe! Vsekakor ne enostavno! Ko se odločim, da bom začel hujšati, to pomeni, da se bom odrekel večjim količinam hrane in da bom bolj trdo treniral. V povprečju rabim za izgubo petih kilogramov približno tri tedne. Moj prvi teden hujšanja temelji predvsem na tem, da se odrečem večjemu številu sladkarij in hkrati zmanjšam obrok pri večerji. Poleg rednega treninga juda opravim vsak drugi dan še individualni tek, ki traja približno 25 minut. S tem navadim telo na težek ritem hujšanja. To počnem od ponedeljka do petka, v soboto opravim trening juda, v nedeljo pa se odpravim v savno. Savno obiščem v večernih urah, to pa zato, da “spravim iz sebe” vse tisto, kar se je nabralo čez vikend, saj iz lastnih izkušenj vem, da se takrat najbolj zredim. S takim pristopom do treninga in prehrane imam v začetku drugega tedna 63 kg. Ampak naj ne bo zavajujoče, ti prvi dve »kilci« sta bili najlažji, moje pravo hujšanje se šele začenja. V drugem tednu se že pojavi utrujenost, ki je pred tem še nisem čutil. V drugem tednu preneham večerjati in s tem pričnem izgubljati maščobo in kilograme. Treningi mi postajajo vedno bolj naporni. Ponavadi med treningom razmišljam, kako bom tega vrgel, kako bom 29 drugega spravil na hrbet, sedaj pa razmišljam le, koliko sem se spotil med treningom in kaj bo pokazala tehtnica. In ko je konec treninga, se takoj odpravim na tehtanje. Drugi teden navadno še kar gre, se pa že čuti malce naveličanosti in utrujenosti, tudi pri kakšni preprosti vaji, kot so sklece, ko takoj začutim, da so moje roke težke in utrujene. Takšnih občutkov pri treningih s svojo normalno težo ne poznam. Tako minevajo dnevi od ponedeljka do petka, potem pa sledi vikend, ki je znova kritičen glede prehrane. Saj veste, ponavadi je ravno takrat, ko je treba hujšati, doma hladilnik do vrha napolnjen in ravno takrat se kuhajo največje dobrote. Take so vsaj moje izkušnje. Žal mi ne preostane drugega, kot da še naprej vztrajam in se dobrotam čim bolj izogibam. In končno pride zadnji teden, ki se ga po eni strani veselim, saj si rečem, da moram vzdržati samo še ta teden, pa bo vse mimo, po drugi strani pa je zadnji teden vedno najtežji. Kadar imam pred seboj nekoliko lažjo tekmo, poskušam idealno težo doseči v zadnjih dveh dneh, ko veliko tečem in hodim v savno. Če imam pomembnejšo tekmo, pa poskušam težo doseči čim prej, zadnje dni pred tekmovanjem pa nekoliko bolj počivam in si nabiram moči, tako da lahko dam na tekmi resnično vse od sebe in se resnično dobro borim. Tako zadnje dni raje ne tečem, ampak grem v savno. Ob koncu naj povem, da je hujšanje vsekakor ena težjih stvari v judu, mora pa biti premišljeno in v mejah zdravega razuma. Seveda se sami odločamo, v kateri kategoriji bomo nastopali, ali v težji ali v lažji, za katero je potrebno tudi hujšanje. Najbolje je, da vsak tekmovalec sam pri sebi premisli, katera kategorija je prava zanj, kje se bolje počuti in je uspešnejši. In če ugotovi, da je kljub vsem naporom in težavam dosti uspešnejši v lažji kategoriji, je prav, da pri tem vztraja. Najvažnejše je, da pri tem poslušaš sebe in svoje telo. 30 MOJE KOLENO Urška Žolnir 1. MOJA POŠKODBA KOLENA - ZDRAVLJENJE BREZ OPERACIJE Še danes, ko se spomnim, kakšni so bili občutki ob poškodbi, mi postane slabo. Koleno je v roku 30 minut popolnoma oteklo, v roku dveh ur pa pomodrelo. Zdravniki so svetovali, da moram nujno »pod nož«, ker so strgani stranski ligamenti, meniskus pa je huje poškodovan. Po temeljitem premisleku sva se s trenerjem odločila, da bo kirurški nož počakal še nekaj časa in da bomo opravili rehabilitacijo kolena po temeljitih pregledih. Tri mesece po poškodbi sem se že borila na prvem tekmovanju, dosegla prvo mesto in bila proglašena za najboljšo tekmovalko. Isti uspeh se je ponovil čez dva tedna. Seveda v kolenu še nisem imela prave moči in mi je po določenih presledkih še vedno povzročalo veliko bolečine, Sčasoma je popolnoma minila. Poškodba tega kolena se je do danes ponovila še najmanj desetkrat. Od tega štirikrat huje. Leta 1999, dva meseca pred mladinskim evropskim prvenstvom, sem dobila od zadaj močan udarec v poškodovano nogo. Koleno je izskočilo in v tistem trenutku se mi je strgala križna vez. Kljub poškodbi in brez operacije se mi je uspelo pripraviti na EP, kjer sem osvojila svojo drugo zlato evropsko medaljo. Na tem tekmovanju kolena še vedno nisem mogla popolnoma pokrčiti. Ker koleno ni bilo stabilno, so se poškodovali tudi meniskusi. Zadnji večji premik kolena, za katerega pa žal vem, da ni bil zadnji, se mi je zgodil štiri mesece pred svetovnim prvenstvom. Koleno je “zablokiralo” in povzročilo grozovite bolečine. V tem trenutku se mi je do konca razcefral še meniskus. Šla sem na magnetno resonanco in diagnoza je bila, da so že dalj časa strgane križne vezi in da je zelo poškodovan tudi meniskus. Predlagali so mi takojšnjo operacijo in sama rehabilitacija bi trajala 6 mesecev. Seveda se s tem nisem strinjala. Z artroskopijo so mi samo odstranili dele meniskusa in ga lepo obrusili, kolikor so mi ga pač še pustili notri. Štiri mesece po artroskopiji sem osvojila bronasto medaljo na članskem svetovnem prvenstvu v Kairu. 31 Seveda si koleno ob napornih treningih, močnih randorijih in tekmovanjih redno obvežem in učvrstim z levkoteipom. Ob teh poškodbah sem se veliko naučila in svoje znanje bom poskušala deliti z vami. Poškodbe kolena poškodbe vezi kolena udarci poškodba meniskusa 2. v kost v mišico VZROKI POŠKODBE - koleno ni dovolj ogreto - utrujenost - slaba samokontrola - naporni treningi brez dobre predhodne fizične in tehnične priprave - nekontinuirani treningi - slaba in neredna prehrana - nepravilno izvajanje tehnike - premajhen vadbeni prostor - podvrženost poškodbam Vse breme borbe je na nogah, tu pa so pogosti zavoji in preobrati, spremembe smeri, ki dostikrat ne sledijo tehniki. 3. PRVA POMOČ PRI POŠKODBI KOLENA 1. Oskrba z ledom (15 minut aktivno s 15 - minutnim presledkom) 2. Postavitev kolena v določeno pravilno držo (horizontalni položaj) 3. Ustrezen specialistični pregled 4. Prve dni po poškodbi je obvezen počitek kolena 5. Postopna rehabilitacija 6. Krepitev mišic, ki podpirajo koleno. 32 ČLOVEK ŽIVI , MISLI , UPA IN SANJA, DA MU SREČA PODARI, KAR JE SAM UNIČIL. - Martin 4. PREOBREMENITEV? Judo je šport, kjer je cilj vreči nasprotnika na tatami (blazino). Osnova v judu so padci, ki jih obvladam v vseh smereh. Največ poškodb je nastalo pri nespoštovanju judo principov, med katerimi je imel glavno vlogo princip popuščanja »POPUSTI, DA BOŠ KASNEJE ZMAGAL«. Sama sem si koleno prvič poškodovala na pripravah leta 1998. Poškodba se je zgodila v zadnjih desetih minutah treninga, ko sem bila sicer dobro segreta, vendar premalo zbrana Za nasprotnico sem si izbrala starejšo in težjo tekmovalko. Hotela sem se dokazati sebi in ostalim, kar pa je bila velika napaka. 5. SANACIJA POŠKODBE Čas, v katerem se poškodovano koleno sanira, je odvisen od številnih dejavnikov. Ko sem se prvič poškodovala, je bila bolečina in tudi odprava poškodbe zelo intenzivna, saj še nisem bila seznanjena s tem, katerih gibov se moram izogibati in kako sploh poteka zdravljenje. Ker sem se že tolikokrat poškodovala, sem se poškodb navadila in začela z njimi živeti in trenirati, kajti vsaka operacija bi mi vzela nekaj mesecev kvalitetnih treningov, s tem pa bi se vame naselil strah in slab občutek v nogah. Pogosto se je zgodilo, da je bilo koleno dovolj pripravljeno za naporne treninge, jaz pa sem samo sebe prepričala, da ni tako, in takrat se mi je zgodila tako imenovana “blokada”, ko sem imela občutek, da zaradi poškodbe ne morem doseči vrhunskih rezultatov. V meni je bil strah, ki sem se ga rešila samo z rednimi treningi v klubu ter s pomočjo sotekmovalcev, ki so me napadali z nožnimi tehnikami, ki so jih počasi stopnjevali glede na stopnjo sanacije. Saj poznate pregovor: »Kogar je pičila kača, se boji zvite vrvi«. 6. POŠKODBENA KRIZA Vsak dan sem si dopovedovala, da je v meni samo strah in sčasoma sem ga uspela odpraviti. Zavedala sem se, da bom bolečino v kolenu še velikokrat občutila, da po bo vedno manjša. Sčasoma sem se tudi naučila, katerih gibov se moram izogibati in katere vaje moram kontinuirano opravljati, saj sem imela s tega področja že kar dosti znanja. Sama pri sebi sem razčistila, kaj resnično hočem. Odločila sem se, kako intenzivno se bom posvečala rehabilitaciji. Vseskozi 33 pa sem se zavedala, da med rehabilitacijo ne smem obupati. Nekaj dni po poškodbi se je začelo hitro in intenzivno zdravljenje z vidnim napredkom. Čez približno dva tedna se je ta napredek ustavil, takrat sem imela borbo sama s sabo, kako nadaljevati. Nisem si dovolila, da mi pade motivacija. Ob sebi sem imela pozitivno naravnane trenerje in sotekmovalce, ki so me bodrili in pomagali k hitrejšemu okrevanju. Ta kriza je trajala nekaj časa, vendar ker sem bila dovolj trdna in vztrajna, se je to obrestovalo s hitrejšim okrevanjem in vidnimi rezultati. Borila sem se, da sem ohranila tonus mišic na poškodovanem kolenu. Po treningu je bila bolečina velika, zato sem krepila samo mišice (napenjala mišice, ki povezujejo koleno). Negativne strani dolgotrajnih in pogostih poškodb: - ne treniraš z ostalimi in postajaš vedno bolj »apatičen« - občutek nemoči, ko opazuješ trening, kjer vsi vadijo - razen tebe - ko pričneš trenirati, ugotoviš, da ne moreš slediti treningu - ko pričneš znova tekmovati, se prve tekme navadno končajo s porazom. Naj vam to ne vzame poguma, pojdite samo naprej. BOLEČINE SO SUBJEKTIVNE. 7. KAKO POVIJAM KOLENO? Velikokrat, ko vidim na treningih v tujini podobno poškodbo, vprašam fizioterapevta ali samega tekmovalca, kako si z levkoteipom povije koleno. Največ sem si zapomnila od japonskih tekmovalk, s katerimi sem bila na Japonskem. Povijanje je njihov vsakdan in se ga učijo v šoli. Sčasoma sem se tudi sama naučila, kako se povija koleno. Ugotovila sem, da mi ustreza malo drugačen, meni lasten način povijanja. Sedaj že prenašam znanje na ostale sotekmovalce, vendar jim pri tem tudi povem, da je to osnova, sami pa bodo morali ugotoviti, kakšno povijanje jim najbolj ustreza, saj le oni vedo, kje je koleno nestabilno in kje čutijo večjo bolečino. 34 Primer povijanja japonskega fizioterapevta 35 JUDO - GLADIATORSTVO Marjan Fabjan TRENING V JUDU Ko sem želel vedeti, kaj pomeni beseda trening, sem dobil odgovor v Slovarju slovenskega knjižnega jezika: trening je organizirano sistematično urjenje športnikov za tekmovanje v kaki športni disciplini. Ker je judo tudi veščina in še kaj več kot samo šport, bi imenoval trening juda kontinuirano ponavljanje stalnih vzorcev gibanja enega ali več judoistov, ki vadijo sami ali pod vodstvom trenerja do želene obremenitve. Trening juda je širok pojem in se v judu ne uporablja vedno pravilno. Sam imam na to svoj pogled. Pa poglejmo! DEČEK, DEKLICA – UČENJE JUDA ALI TRENING Pogosto govorimo, da gre deček ali deklica na trening juda. Škoda je mladih, da bi že trenirali judo, saj se še niso naučil v judu dobro padati ali hoditi. Recimo raje, da gre na vajo ali da gre k judu. Ko bo dobro obvladal judo in bo pričel hoditi na tekmovanja, pa bomo uporabili besedo trening. JUDO - PRIPRAVE ALI TRENING Tudi tukaj se moje mnenje nekoliko razlikuje od mnenja drugih. Doma, v domačem okolju, navadno skrbimo za ustrezno fizično kondicijo in tehniko tekmovalcev. Ko pa gremo v tujino, navadno rečemo, da gremo na priprave, kjer imamo dober »sparing« s poudarkom na borbah. Menim, da ni tako, saj gremo v resnici na trening (saj veste kaj ponavadi piše na vabilu: »trening kamp« in ne »priprave kamp«), pripravljamo pa se doma. Na skupnih kampih trenerji bolj malo pripravljajo tekmovalce, le tu in tam dajo kakšen napotek, ostali čas pa lahko samo gledajo in stojijo ob strani. Bolje rečeno je to trening.Tekmovalci trenirajo borbeno situacijo in pridobivajo občutek, ki ga bodo kasneje potrebovali v pravi borbi. Tekmovalci se torej pripravljajo doma, saj je le dobra in kvalitetna priprava pogoj za uspešen trening. Ponavadi pravimo tudi, da tekmovalca pripravljamo za evropsko ali svetovno prvenstvo, to ne pomeni, na mednarodnem kampu, ampak pomeni v zadnji fazi priprav doma. Zato tudi v zadnji fazi ne govorimo, da tekmovalca treniramo, ampak ga pripravljamo. 36 TRENING ALI REKREACIJA Razlikovati moramo tudi rekreacijo od tekmovalnega treninga. Dostikrat se ljudje radi pohvalijo, da gredo na »trening«, čeprav gredo na rekreacijo. Vzamejo si trenirko, športne copate in brisačo. Vse skupaj dajo v veliko torbo in gredo na »trening«. Po koncu se dostikrat skupaj s prijatelji osvežijo še s pijačo, ponavadi pivom, in to naj bi bil trening. Nikakor se ne sprijaznijo s tem, da to ni več trening, ampak rekreacija. VRHUNSKA PRIPRAVA In nazadnje je krona športa seveda olimpijska ali svetovna medalja, za kar je potrebna vrhunska priprava. Kaj je to? V vrhunskem judu imajo vsi tekmovalci dobro tehniko, vsi so na nekem področju talenti, vsi imajo moč in najbrž morajo biti tudi vsi dobro pripravljeni. Od tod dalje pa se začne vrhunska priprava. Nekdo mora biti najboljši, torej mora na tem področju biti še boljši od drugih, zato mora vaditi preko svojih zmožnosti. Preostanejo mu še zadnje rezerve, ki jih je treba aktivirati. Vrhunsko pripravo judoista in udeležbo na tekmovanjih imenujem: GLADIATORSTVO V JUDU Tu mora biti trener največji skriti igralec, taktik, navidezno neusmiljen, z dobro strategijo, ki pozna tudi umazane igre vrhunskih tekmovalcev gladiatorjev. Največkrat to gladiatorstvo spremljajo resne poškodbe, jok, maksimalno odrekanje, zaprtost vase. Trener prepriča tekmovalca , da ni nihče boljši od njega, prav tako mu ne dovoli, da ga v času vrhunskega treninga kdo kakorkoli premaga. Takoj ko tekmovalec podvomi v kakšno trenerjevo navodilo, je igra končana. Tako imenovano gladiatorstvo lahko vodi v uspeh ali neuspeh. Vedeti moramo, da na koncu zmaga samo en gladiator. In pot do zmage je znana le njemu in njegovemu trenerju. VELIK TRENER IMA TAKO SPOSOBNOST, DA USTVARI V IGRALCIH PREPRIČANJE, DA SO BOLJŠI, KOT SAMI MISLIJO, DA SO. - Reggie Jackson 37 ZAKLJUČEK Marjan Fabjan Prvotno smo želeli predstaviti in deliti nekaj svojih izkušenj s slovenskimi judoisti in prijatelji juda. Kljub temu da judo v dobesednem prevodu pomeni mehko pot, smo v tej knjižici judo poimenovali trda pot, kar je pravo nasprotje z besedo ju-do. Naša želja je bila prikazati globlji pomen juda, brez katerega ni pravega doživetja tega športa. Ta namreč skriva tudi številne bolečine, poškodbe, poraze. Veliko izkušenj je bilo potrebnih, da smo dosegli raven, ki nas je popeljala do osvojitve evropskih, svetovnih in olimpijske medalje. Vsi učenci, kakor jih imenujem ves čas, so prepotovali skoraj ves svet, veliko doživeli in videli ter v društvenem športnem duhu dosegali to, kar je cilj večine športnikov. Upam, da nam je uspelo na preprost način prikazati naše izkušnje in naš pogled na judo ter pritegniti pozornost in obogatiti vaše znanje o judu, kot ga gojimo v našem klubu. V ŠPORTU NI VAŽEN REZULTAT, SAJ EDEN OD NASPROTNIKOV TAKO ALI TAKO MORA BITI PREMAGAN. VAŽNO PA JE, KAKO ZMAGOVALEC ZMAGA IN KAKO PORAŽENEC PRENESE PORAZ. ZMAGATI MORA SAMO NA POŠTEN IN DOVOLJEN NAČIN, ČE PA JE NASPROTNIK BOLJŠI IN SPOSOBNEJŠI, MU MORA PORAŽENEC TO PRIZNATI BREZ ZADRŽKA. - John Louis (Iz knjige John Louis »Črni bombander«) Za pomoč in nasvete se zahvaljujemo: - Silvestru Krelju, dr. med - dr. Mateju Tušaku - Jožetu Škrabi, prof. 38 IZ PREDGOVORA Pogled piscev črtic o judu, ki jih je uredil mentor, trener in guru celjskega in slovenskega juda Marjan Fabjan je odraz izkušenj mladih ljudi, ki so se posvetili disciplini, se mnoga leta odrekali, trdo delali in trenirali, da bi dosegli svoje in trenerjeve sanje – biti vrhunski tekmovalci in dobri trenerji – vzgojitelji naslednjih generacij judoistov ter ljudje, ki predstavljajo srž judoistične kulture, ki je prepoznavna tudi izven judoističnih krogov.