Zakaj SGGEŠ ? - SGGOŠ, srednja gradbena, geodetska in

GEŠKO
Glasilo SGGEŠ
FEBRUAR 2012
KAZALO:
VARSTVO
OKOLJA
Rada bi naredila nekaj dobrega za nas in za okolje, v katerem
živimo.
Zaradi velikega zanimanja za geodetski poklic.
Sem natančen, potrpežljiv in z veliko domišljije, zato se vidim v
tem poklicu – pečar.
3
Zanima me ekonomija.
Nekoč bi rad imel svoje gradbeno podjetje.
KAJ
DOGAJA
10
ZAČETKI ZADETKI
16
Zakaj SGGEŠ ?
Dijaški dom je blizu šole.
Zelo me zanimata gradbeništvo in arhitektura.
LITERARNI
22
KOTIČEK
Rad bi bil geodet, ker bom veliko na terenu.
Že od malega zidam, prej s kockami, zdaj pa z zidaki.
Rada imam naravo in mi ni vseeno, kaj se z njo dogaja.
ŠPORT
IN ŠAH
30
REŠI,
ČE ZNAŠ
32
ZAKAJ
SGGEŠ?
Ko bom velik, bom vozil bagerja, zato
bom po poklicu upravljalec težke
gradbene mehanizacije.
Povpraševanje po tem poklicu je veliko.
34
Šola je opremljena s sodobno opremo.
Pritegnila me je nova telovadnica.
Pritegnil me je zelo zanimiv informativni dan.
STRAN
2
Geško
glasilo dijakov
Srednje gradbene,
geodetske in
ekonomske šole
Ljubljana
Spletna stran: www.sgges.si
Številka 1, leto 2012
dijaki in profesorji SGGEŠ
Tehnično urejanje: prof. Nataša Kolar
Izdaja: Srednja
gradbena, geodetska
in ekonomska šola
Ljubljana, Dunajska
cesta 102, Ljubljana
Novi začetki – novi
zadetki! Novo šolsko
glasilo! Bo tudi tokrat
zadetek?
Vedno so začetki –
vstopiš v vrtec, pa v
osnovno šolo, pa v
srednjo, potem še
fakulteta, pa spet od
začetka služba, družina
… In še in še bi lahko
naštevali. In vedno si
postavljamo isto
vprašanje – sem se
prav odločil, bo to moj
življenjski zadetek?
GEŠKO
Ravnatelj, direktor: Vojko Goričan
Urednica: prof. Marjana Šoš
Uredništvo: dijaki SGGEŠ
Besedila, foto, ilustracije:
Tisk: Grafika B + d. o. o.
Naklada: 200 izvodov
Ljubljana, februar 2012
Prehod iz osnovne šole
v srednjo je za
marsikoga velik korak,
sploh če mora od
doma. Je to res
svoboda? Kaj vse se
dogaja v srednji šoli?
Je divjanje hormonov
velika mora? Je bolje
biti edini fant v razredu
samih deklet ali edino
dekle v razredu samih
fantov? Je poklic
gradbenega tehnika
prava izbira zame?
Program
okoljevarstveni tehnik
je nekaj novega. Kaj
sploh delajo
okoljevarstveni
tehniki? Kako skrbimo
za svoje okolje?
Na tisoče vprašanj smo
si zastavili in na
nekatera skušali
odgovoriti. Preberite
šolsko glasilo in morda
boste našli kakšen
odgovor tudi zase. Za
tiste, ki ste svoje
odgovore že sami
poiskali, pa je v glasilu
literarni kotiček in
šport. Uživajte ob
branju.
Marjana Šoš in
Nataša Kolar
FEBRUAR 2012
STRAN
Kako skrbimo za zdravo okolje?
Odkar so v RS z zakonom
ukinili 100 W žarnice, da
bi zmanjšali porabo, smo
se pri nas doma odrekli
prepogostemu in
premočnemu svetenju s
svetili, tako da smo
zamenjali 100, 75 in 60 W
žarnice z žarilno nitko in
ob nepotrebnem svetenju
ugašamo luči.
Pred hišo imamo tri
biološke kante za organske
odpadke in dve sivi za
vsesplošno uporabo, tako
da zelo natančno ločujemo
odpadke. Večkrat s
pralnim strojem peremo ob
nedeljah, ko je električni
tok cenejši in nepotrebne
električne aparate
izklapljamo. Ne
uporabljamo nepotrebnih
električnih pripomočkov,
kot so npr. el. mešalnik,
kavomat … , ampak
naredimo čim več še
vedno tako, kot so to
počeli včasih.
Lev Lah, O-3. A
Za okolje skrbimo tako, da
doma ločeno zbiramo
oziroma razvrščamo
odpadke in jih potem
odnesemo na bližnji
ekološki otok. Nevarne
odpadke primerno
skladiščimo in jih
odpeljemo tja, kamor je
potrebno. Za okolje
skrbim tudi tako, da grem
do avtobusne postaje s
kolesom.
Dušan Cerar, O-3. A
Ne mečem odpadkov v
okolje. Redno jih sortiram v
pravi zabojnik ali koš za
smeti. Koristim javna
prevozna sredstva, kot je
avtobus. V gospodinjstvu
nastajajo tudi nevarni
odpadki, kot je olje. Ne
zlivamo ga v odtok, ampak
ga ločimo od ostalih
odpadkov.
Anamarija Škrlj, O-3. A
Za okolje skrbim tako, da ne
mečem odpadkov kar tako.
Pri nas doma odpadke
ločujemo, kar pomeni, da
gredo papir, steklo, plastika
in organski odpadki v
različne zabojnike. Naokoli
se potepam s kolesom ali
grem peš.
Za okolje skrbim tako, da
ločujem odpadke,
varčujem z vodo, ugašam
luči, kupujem izdelke z
manj embalaže,
uporabljam javni prevoz,
navadne žarnice smo
zamenjali z varčnimi,
izključujem računalnik, ko
ga ne potrebujem,
kupujem izdelke, ki se jih
da ponovno uporabiti itd.
Tanja Jamnik, O-3. A
Rok Sternad, O-3. A
Razstava ZMANJŠEVANJE ODPADKOV
november 2011
3
STRAN
4
Živi tako, kot uči
Intervju s prof. Ado Perko
Prof. Ada Perko na
taboru v domu
Medved.
“Želim si, da
bi imeli ljudje
do narave
spoštljiv
odnos, da bi
ravnali
sonaravno.”
VARSTVO
OKOLJA
GEŠKO
Svojo učiteljsko
pot je začela kot
profesorica
biologije in
kemije, danes pa
poučuje še
nekatere druge
predmete v okviru
izobraževalnega
programa
okoljevarstveni tehnik.
Že leta je gonilna sila
šolske Zdrave šole.
Kdaj ste se začeli
aktivneje ukvarjati s
promocijo zdravja in
zdravega načina
življenja?
Začelo se je leta 1996 s
programom Zdrave
šole, v katerega je po
zadnjih podatkih
vključenih 268 šol, tudi
naša. Članice mreže so
različno aktivne, glavni
cilj programa pa je:
vplivati na zdrav način
življenja vseh, ki
hodijo v šolo.
Kako se lotevate
vodenja tega
zahtevnega projekta?
Na različne načine,
med drugim tudi tako,
da se udeležujem
seminarjev z različnimi
temami, npr. odnosi
med ljudmi, nevarne
kemikalije in še kaj.
Spremljam dnevno
časopisje in berem
strokovne revije. Tako
dobim ideje za akcije,
ki jih potem izvedem
(o) v šoli in izven nje.
Pri tem si želim
predvsem, da bi se
ljudje zavedali, kako
pomembno je zdravje,
da bi se zavedali
vplivov okolja ter da
moramo naravo
spoštovati in skrbeti
zanjo.
Ljudje so dandanes
sicer že seznanjeni s
spreminjanjem sveta
(podnebja, okolja itd.),
a ravnajo kot tipični
Slovenci: dokler ne
udari bolezen ali kaj
drugega, o tem ne
razmišljajo.
Katere projekte oz.
akcije zadnjih let bi
izpostavili?
Leta 2010 smo se na
šoli pridružili projektu
Kako energetsko
prihodnost vidijo
mladi. Izdelali smo
ekokolesarnico iz
odpadnih plastenk.
Zanjo smo bili tudi
nagrajeni. Seveda pa
sama ne morem storiti
ničesar. Delujem lahko
zgolj kot pobudnica.
Ali sicer tudi sami
živite tako? Kaj o tem
pravijo člani vaše
družine?
Ja, živim tako, kot
učim. Besede in
dejanja so usklajena.
Družina me vzpodbuja
in podpira, še posebej
mož, prof. Igor Perko.
Kako vaše
poučevanje in vzgojo
sprejemajo dijaki?
V glavnem me mladi s
svojo radovednostjo
motivirajo, da
vztrajam. Z njihovo
zainteresiranostjo pa je
tako kot povsod.
Nekateri so pozitivni,
sprejemajo nova
znanja, drugi so
prepričani, da je to
šibkost in se norčujejo.
Poleg vodenja Zdrave
šole so vaše moči
zadnja leta
osredotočene tudi na
nov izobraževalni
program
okoljevarstveni
tehnik.
FEBRUAR 2012
Kako se pripravljate na
poučevanje novih
predmetov?
Prva priprava je verjetno
že to, da me zdravje,
narava in okolje zanimajo
že od malih nog. Pogosto
pogledam kakšno
znanstveno raziskovalno
oddajo, katere izsledke
uporabim kot motivacijo v
razredu. Redno spremljam
dogajanje po svetu,
zanimajo me ekološke
teme. Poiščem tudi
strokovno literaturo.
Seveda vsega ni mogoče
deliti z vsemi, pač pa
Slovenski E–forum nas je
povabil na delavnico z
naslovom Kaj si o
energetski prihodnosti
mislijo mladi. Potekala je
med vikendom od 23. 9.
do 25. 9. 2011 v domu
Medved nad Logatcem. V
tem času so mladi iz
različnih šol, med njimi
tudi predstavniki naše šole
iz O-3.a razreda. poslušali
predavanja, razmišljali,
med seboj izmenjevali
mnenja in aktivno
sodelovali pri načinu
ozaveščanja o primerni
rabi energije. Na delavnici
so nastali risani stripi na
temo varčevanje, raba
energije in onesnaževanje,
ki jih bodo v Slovenskem
E–forumu uporabili za
ozaveščanje drugih in jih
objavili. Pri delu smo
sodelovali tudi profesorji
mentorji.
Mentorja:
Ada in Igor Perko
STRAN
zbrano gradivo razvrstim
po težavnosti in ga
priredim za dijake.
Kakšno prihodnost si
želite, če govorimo o
naravi in okolju?
Želim si, kot sem že
povedala, da bi imeli
ljudje do narave spoštljiv
odnos, da bi ravnali
sonaravno. To bi pomenilo
lepšo prihodnost za
bodoče generacije.
Luka Koren
Praktični pristop k fotovoltaiki
TABOR V DOMU MEDVED
Tabor v domu Medved, 23. 9. 2011—25. 9. 2011
5
STRAN
6
Terenske vaje,
Sava,
Okoljevarstveni tehnik
Na SGGEŠ se je prva generacija okoljevarstvenikov vpisala v šol. letu
2008/09. Program okoljevarstvenega tehnika je širši javnosti morda še
neznan, čeprav se danes veliko govori o varovanju in ohranjanju narave.
Dijake pri obveznih in izbirnih modulih usposobi za strokovno, vestno,
etično, moralno, odgovorno in ne nazadnje tudi zgledno varstvo okolja in
narave zase, za vse nas in za naše zanamce.
november 2011
VARSTVO
OKOLJA
GEŠKO
Poleg splošnih ciljev vzgoje in izobraževanja izobraževalni program
omogoča dijakom in dijakinjam, da:
 si razvijejo motivacijo za izobraževanje in izpopolnjevanje ter
oblikujejo trajen sistem vrednot,
 so naravnani v vse življenjsko učenje, da se izpopolnjujejo ter
skrbijo za svoj osebnostni razvoj za uspešno sodelovanje v družbi,

si pridobijo sposobnost uporabe strokovnega znanja pri reševanju
realnih praktičnih problemov v stroki, da upoštevajo zakonodajo s
področja naravovarstva,
 prepoznajo vplive delovanja človeka na naravo, okolje in prostor,
 so zmožni vzdrževati naravno in kulturno krajino ter izvajati ukrepe
ohranjanja vitalnosti varovanega območja,
 informirajo javnost o pomenu naravnih vrednot, varstva naravnih
dobrin in virov, varstva okolja in urejanja prostora,

sodelujejo s strokovnimi službami pri pripravi strokovnih ukrepov
urejanja prostora in spremljati izvajanje ukrepov varstva okolja,

izvajajo nadzor in vodijo obiskovalce po zavarovanem območju,
 so zmožni opravljati analize parametrov okolja,
 razvijajo sposobnosti in spretnosti za kvalitetno delo,
 si pridobijo osnove za razvoj osebne organizacijske kulture v
delovnem okolju,
 bodo iskali racionalne in strokovne rešitve pri izvajanju aktivnosti v
delovnem okolju,
 uporabljajo sodobno informacijsko-komunikacijske tehnologije z
namenom učinkovitega in uspešnega iskanja, vrednotenja,
hranjenja, obdelave in uporabe informacij, so zmožni sodelovati v
skupini, pri projektnem delu ter pisno in ustno komunicirati s
sodelavci in drugimi ter pri tem uporabljati temeljno strokovno
terminologijo,
 se usposobijo za uporabo strokovne literature, tehnične in
tehnološke dokumentacije, tehnične predpise in standarde.
FEBRUAR 2012
Potrebujejo jih (nas) podjetja in tovarne, vse do lokalnih skupnosti. Celotna
dejavnost in izobraževanje v tem štiriletnem programu v šolskem okolju dijake
pripravi tudi za odlično in uspešno nadaljevanje šolanja.
Vpisni pogoji za program okoljevarstvenega tehnika so uspešno končana osnovna
šola ali program nižjega poklicnega izobraževanja. Tovrstno izobraževanje se
zaključi s poklicno maturo, ki je sestavljena iz štirih enot: 1.enota: slovenščina,
2.enota: okoljevarstvo, 3. enota: matematika ali tuji jezik in 4. enota: izdelek
oziroma storitev in zagovor.
Možnosti za nadaljevanje so velike, saj se s končanim štiriletnim izobraževanjem
lahko vpišejo na višjo strokovno šolo ali na univerzitetni študij.
Po končanem srednješolskem štiriletnem izobraževanju si manipulant/manipulantka
odpadkov ali upravljalec/-ka strojev in naprav za ravnanje z odpadki.
Zaposlitvene možnosti so velike in raznolike: lahko se zaposlimo v gospodarstvu,
komunalnih podjetjih, lokalnih skupnostih, tovarnah, manufakturah, na delovnih
mestih skrbnikov za okolje, kot je vodenje in upravljanje z okoljevarstvenimi
tehnologijami in še več.
Glavne temeljne in osnovne naloge zvestega naravi okoljevarstvenika so močna
skrb za tla, vodo, zrak in nenazadnje tudi prostor z okolico in s tem tudi
preprečevanje ali vsaj zmanjševanje kakršnega koli onesnaževanja, zastrupljanja in
neskrbnosti do narave, varovati vsekakršne zavarovane habitate, ohranjanje biotske
raznovrstnosti živih bitij ….
Danes se okoljevarstveniki, ekologi ipd. srečujejo z najsodobnejšimi problemi oblik
onesnaževanja - od pojava tople grede, svetlobnega onesnaževanja, onesnaževanja
rek in voda po vsem svetu, izginjanje gozdov in zelenih površin, vse do
(skorajšnjih) izumrtij že nekaterih vrst živih bitij.
Pomembno delo okoljevarstvenika je tudi ozaveščanje.
STRAN
7
»Vsak ima
vzornika, vsak si
nekaj želi, vsak
nekaj potrebuje,
vsak si nekaj
zasluži, in tako si
vsak košček
Zemlje in zemlje
želi, potrebuje,
zasluži in naj dobi
–
Aktivna so številna društva: Društvo geografov Slovenije, Svet za varstvo okolja okoljevarstvenika,
RS, SAZU - Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Natura 2000, Eko krog,
ki se bo boril
gibanje Znanost mladini …
zanjo in zanjo.«
»Vsak ima vzornika, vsak si nekaj želi, vsak nekaj potrebuje, vsak si nekaj zasluži,
in tako si vsak košček Zemlje in zemlje želi, potrebuje, zasluži in naj dobi –
okoljevarstvenika, ki se bo boril zanjo in zanjo.«
Postani okoljevarstvenik, ekolog, postani ozaveščen/-a in tako tudi ravnaj! Modri
planet resno računa nate.
Lev Lah, O-3. A
STRAN
8
KAJ/KATERI JE NAJVEČJI EKOLOŠKI
PROBLEM V TVOJEM OKOLJU?
»Ljudje
onesnažujemo
zrak z avtomobili.
Več bi morali
uporabljati
javnegi prevoz!
Poleg tega velika
večina še vedno ne
sortira odpadkov
in ne varčuje ne z
vodo in ne z
elektriko!«
Neža
»Odlaganje
odpadkov
vsepovsod, samo
tja ne, kamor
spadajo, to je v
zabojnike za
recikliranje
odpadkov.«
Špela
VARSTVO
OKOLJA
»Največji problem je
onesnaževanje okolja s
kemikalijami,
predvsem pa raztresene
smeti (največkrat
plastične vrečke).«
Ambrož
»To je onesnaževanje
zraka s prometom.
Živim v bližini
obvoznice in mimo
naselja gre tudi
vpadnica v center
Ljubljane, zato je tu
veliko prometa, ki
onesnažuje zrak z
izpušnimi plini.«
Jakob
»Največji ekološki
problem v mojem
okolju je tovarna, ki
izdeluje usnjene
izdelke in oblikuje ter
tali kovino. Iz dimnika
se cel dan vali črni
dim.«
Domen
»V mojem okolju je
največji problem
Livarna Ivančna
Gorica, ki izdeluje
železne ulitke in pri
tem v okolje spušča
pline brez ustreznih
filtrov.«
Žan
GEŠKO
»Največji problem je
promet in svetlobno
onesnaževanje okolja.
V hišah gori vse preveč
luči«
Bor
»Neozaveščenost in
neodgovornost ljudi do
onesnaženega okolja.
Moral bi biti neki pok,
da bi se začeli zavedati
pretiranega
onesnaževanja.«
Vojislav
»Problem je nepravilno
odlaganje in
razvrščanje odpadkov.
Ljudje še vedno
premalo vedo o
pravilnem razvrščanju
in odlaganju odpadkov.
Država se premalo
trudi in premalo
ozavešča.«
Špela
»To je obratovanje
podjetja Lafarge
Cement v Trbovljah. Z
izpusti v okolje
povzroča večjo
obolevnost za rakom
pri ljudeh, ki živijo
blizu tovarne. Ogroženi
pa so tudi ostali, saj
veter nevarne snovi
odnese tudi drugam.
Ogrožene so živali,
rastline in tudi mi.«
Tjaša
»Največji problem je
onesnaževanje voda,
saj jih onesnažujemo
veliko hitreje, kot smo
jih sposobni čistiti.«
Žiga
»Največji ekološki
problem v mojem
okolju so ljudje, saj
niso prav nič
ozaveščeni.«
Jaka
»Največji ekološki
problem se mi zdita
promet in industrija.
Tako onesnažujemo
okolje, predvsem pa
vodo. Voda je naš vir
življenja in brez nje ne
moremo. Če jo bomo
onesnažili, bomo
izgubili zelo
pomemben vir.«
Maja
»Največji problem so
odpadki. Odlagališča
so polna in tudi cena
odlaganja je
previsoka!«
Andrej
FEBRUAR 2012
STRAN
Iz odgovorov mojih sošolcev je razvidno, da jih okolje zanima in tudi spremljajo
dogajanje v okolici svojega domačega kraja. To je razveseljivo. Za človeka, ki se
poklicno ukvarja z varovanjem okolja, je namreč pomembno, da poleg
strokovnega znanja in obvladovanja tehnologij razvije tudi čut za okolje, ter da zna
opaziti škodo, ki se dogaja okolju. Tega se v šoli ne bomo naučili, saj je to stvar
vzgoje in občutka odgovornosti.
Probleme, ki so jih navedli sošolci, lahko razdelimo v nekaj skupin. To so:
odpadki, industrija, promet, odnos ljudi. O prvih treh se veliko govori. Z odpadki
se ukvarjamo že več let in šele v zadnjem času nam počasi uspeva obvladati goro
odpadkov, ki jo človeštvo proizvaja. Industrija je bila dolgo glavni vir
onesnaževanja. Razvoj tehnologije je omogočil, da nekoč umazane tovarne sedaj
izpuščajo v okolje zanemarljivo malo. Problem predstavljajo manj poslovno
uspešne tovarne, saj pogosto nimajo sredstev za nakup dragih čistilnih postaj in
tehnologij. Tu bi morala svoje verjetno narediti država.
Promet je v zadnjih letih prevzel primat
onesnaževanja od industrije. Predvsem v
velikih mestih, kot je Ljubljana, se je
povečalo predvsem število trdnih delcev
(PM10), kar je posledica tudi večjega
števila vozil z dizelskim motorjem. Pri
vozilih je težko dograditi čistilne
naprave za izpušne pline zaradi
omejenega prostora. Edina rešitev je
izboljšanje učinkovitosti motorjev, pri
čemer je avtomobilska industrija dokaj
uspešna. Problem ostaja denar, saj nove
tehnologije stanejo precej, ljudje pa
denarja nimajo.
Kot zadnji problem je zanimiv problem
odnosa ljudi do onesnaževanja. Ljudem
se ne zdi nič slabega, če kakšen odpadek kar »vržejo«, ločevanje smeti na izvoru
(doma, v službi) pa se jim zdi prezahtevno in nepotrebno. Od večjih problemov jih
odvrne občutek majhnosti in nemoči. Menijo, da ne morejo storiti ničesar in se s
problemom (denimo tovarno, ki močno onesnažuje okolje) enostavno sprijaznijo.
Nimajo moči in volje, da bi se borili za kaj boljšega. Udobje lastnega prevoznega
sredstva jih odvrne od uporabe javnega prometa. Ta je žal v naši državi velikokrat
»predpotopen« in neprilagojen potrebam sodobne družbe. Krivda je vsekakor tudi
na strani služb, ki skrbijo za promet. Ljudje bi vendarle lahko razmislili o uporabi
javnega prometa, saj je velikokrat kljub svojim težavam celo učinkovitejši od
lastnega prevoza, pa tudi cenejši. Očitno se bo res moral »zgoditi neki pok«, da se
bomo pričeli obnašati drugače.
Andrej Apollonio in Žan Hrovat, O-4. A
9
STRAN
10
LEONARDOVCI NA
PRIPRAVLJALNEM TABORU NA
PTUJU
V okviru projekta
Leonardo Da Vinci smo se
od 27. do 28. januarja 2012
udeležili pripravljalnega
tabora na Ptuju.
Iz Ljubljane smo se
odpeljali v mesto Ptuj, kjer
smo se takoj po prihodu
naselili v CŠOD Kurent.
Po kosilu smo prisluhnili
predstavitvam »starih
leonardovcev«, ki so nam
poročali o svojih izkušnjah
na delovni praksi v tujini
ter kako so se spopadali s
strahovi, ki so jih imeli
pred odhodom. Mentorji
so nam razložili, kaj mora
vsebovati prepričljiv CV
ter kakšna je dobra osebna
predstavitev.
KAJ
DOGAJA
GEŠKO
Naslednje jutro smo se
»novi leonardovci«
pripravljali na osebne
predstavitve in jih govorno
predstaviti. Dodeljena nam
je bila tudi naloga, da se
prelevimo v vodiče po
Ptuju. Vsak je moral
predstaviti eno znamenitost
mesta Ptuj. Ogledali smo si
Ptujski grad, Minoritski
samostan, cerkev sv. Jurija
in druge znamenitosti ter
veliko izvedeli o sedanjosti
in preteklosti mesta.
Na taboru smo se veliko
naučili in tako pridobili še
eno izkušnjo več. Ptuj nam
bo vsem ostal v lepem
spominu.
Monika Končar, Tim
Kapla, T-2. B
FEBRUAR 2012
STRAN
11
OHRANIMO SLOVENIJO, POMAGAJMO INDIJI
Piali Ashar Alo je šola, namenjena
tistim otrokom, ki prihajajo iz revnih
družin in jih starši zaradi takšnih ali
drugačnih razlogov niso vpisali v
državno šolo. Deklice in dečki, ki ne
hodijo v šolo, gospodinjijo doma,
skrbijo za mlajše bratce in sestrice,
opravljajo priložnostna dela ali pa se
preprosto potikajo naokoli.
Namen okoljsko–humanitarne akcije je
bil, spodbuditi šole in dijake k
odgovornemu ravnanju z okoljem in
humanitarna pomoč.
Vključno z našo šolo se je akcije
udeležilo 26 osnovnih in srednjih šol, ki
so v akciji zbirale odpadni papir. Denar
od prodaje
odpadnega papirja
smo v mesecu
marcu 2011
nakazali društvu
Luč upanja za
izgradnjo šole Piali
Ashar Alo v
vzhodni Indiji.
Šola Piali Ashar
Alo je sad
dolgoletnih sanj in trdega dela. Seme so zasejali in je tudi
že vzklilo, pomagajmo, da zraste v prelepo cvetlico. Ne
pozabimo, da ti otroci brez nas in naše pomoči nimajo
nikakršnih možnosti, da se otresejo revšične, v kateri so
se rodili.
B. B.
INFORMATIVA
Kaj je INFORMATIVA?
Informativa je nam, mladim na enem
mestu – Gospodarskem razstavišču ponudila pregled vseh različnih
izobraževalnih programov, ki so na voljo,
od srednjih šol do visokošolskih
programov, dodatnega izobraževanja in
usposabljanja, jezikovnih tečajev,
vseživljenjskega učenja itd.
Obiskovalcem so na enem mestu
predstavili še druge pomembne
informacije, povezane z izobraževanjem.
Od tega kje in kako lahko pridobimo
štipendijo, kako uredimo bivanje v času
šolanja, katera podjetja nudijo prakse in
katera (prve) zaposlitve, kateri poklici
obetajo, kako študirati ali se zaposliti v
tujini ipd.
Zakaj INFORMATIVA?
V času informativnih dni na šolah imajo
osnovno- in srednješolci v enem letu
priložnost obiskati največ tri
izobraževalne programe. Na Informativi
so v dveh dneh lahko spoznali mnogo več
programov, hkrati zbrali še druge
pomembne informacije, zbrano med seboj
primerjali, da se bodo lažje odločili,
katero šolo bodo obiskali v času
informativnega dne.
INFORMATIVA IN SGGEŠ
Na Informativi sodeluje tudi naša šola.
Našim naslednikom in njihovim staršem
skušamo čim bolj predstaviti SGGEŠ in
izobraževalne programe z raznimi power
point predstavitvami, brošurami, kvizi ter
z lastnimi izkušnjami.
Obiskovalci si lahko ogledajo, kaj se na
šoli poleg »učenja« iz zapiskov in
učbenikov še naučimo - slepo deset
prstno tipkanje, načrtovanje prostorov z
računalniškim programom, upravljanje z
gradbeno mehanizacijo …
Nina
STRAN
12
Bolj ko
boste
preproste,
bolj boste
poudarile
svojo lepoto.
STILI SGGEŠ
Na SGGEŠ imamo več stilov
oblačenja. Pri večini fantov so »hit«
trenirke in Air Max superge.
Mogoče je to njihov stil, morda se
samo prilagajajo družbi, ali pa
trenirke nosijo zaradi udobja med
poukom in »lažjega polaganja nog
na mizo«. Verjetno zato dekleta ne
sedijo tako kot fantje, saj nosijo
oprijete hlače, ki so včasih kar malo
neudobne. Nekateri fantje imajo stil
»skejterja« in se oblačijo v bolj
opazne barve in kažejo svoj poseben
stil. Morda so bolj opazni prav zato,
ker so v manjšini.
Dekleta pa so druga zgodba. Vsi
vemo, da so vse rade urejene. Rade
imajo modo in modne znamke. To
pokažejo na različen način.
Nekatere rade nosijo ponarejene
torbice znamke Louis Vuittona,
nekatere nosijo pajkice in si zraven
pripnejo pas, spet druge nosijo bele
trenirke. Še vedno pa najbolj
izstopajo kavbojke, ki so vedno v
modi.
Tudi profesorji imajo svoj stil. Med
njimi je veliko profesoric, ki se
oblačijo elegantno in skrbijo za svoj
videz. Dijaki med urami raje vidimo
urejeno profesorico/profesorja, saj z
njimi preživimo veliko časa.
S svojim stilom veliko povemo o
sebi, saj tudi pregovor pravi, da
obleka naredi človeka.
Maša Brulc, T-2. A
V DRUŽBI FANTOV NA SGGEŠ
Z veseljem
hodim v šolo in
uživam med
poukom.
Znamo združiti
užitke s
koristnim, torej
zabava in
znanje.
KAJ
DOGAJA
GEŠKO
Pred enim letom, na
prvi šolski dan, sem
uradno postala
dijakinja SGGEŠ. Na
vratih glavnega vhoda
so bili obešeni seznami
razredov. Poiskala sem
svoj razred in prebrala
nova imena. Ko sem
prebrala seznam, sem
prišla do zaključka, da
imam samo tri sošolke.
Zdelo se mi je prav
smešno, saj smo v
osnovni šoli vedno
prevladovale punce.
Tukaj sem vedela, da
me čakajo fantje. Že od
majhnega sem se bolje
počutila v moški
družbi, zato mi ta šola
ni predstavljala
velikega strahu. Danes,
ko sem drugo leto na
SGGEŠ, ugotavljam,
da se tukaj počutim
prav dobro.
Fantje so daleč
najboljši prijatelji. Niso
sebični, vedno
pomagajo, niso
vzvišeni in ne
opravljajo. Nikoli se ne
prepiramo in v njihovi
družbi se vedno
nasmejim. Tudi ko
vstanem z levo nogo in
pridem nejevoljna v
šolo, me hitro
nasmejejo. Velikokrat
poslušam punce, kako
se prepirajo in
opravljajo, zavidajo
druga drugi. V mešani
družbi tega ni — no,
razen če je v igri
ljubezenski trikotnik!
Maša Brulc, T-2. A
FEBRUAR 2012
STRAN
DOGAJA SE …
ŠOLSKI GURMANI
Med glavnimi odmori se
skupina dijakov 3. letnika
zbere za pultom na
hodniku. Svojo gurmansko
plat pokažejo, ko iz torb
privlečejo mleko, svežo
salamo, kruh in sir. Seveda
ne pozabijo na desko za
rezanje teh domačih
dobrot in pribor. S tem si
nabirajo energijo za pouk,
ki jih še čaka.
EKOLOŠKA
KATASTROFA
Kmalu se bo res zgodila.
Večina dijakov SGGEŠ je
kadilcev, če niso aktivni so
pa pasivni. Med odmori
ves čas hodijo na kratke
»čik pavze«. Ker so leni,
raje cigareto odvržejo na
BOŽIČEK JE TU
Ker so vsi dijaki in
profesorji tako vzorni in
delavni, jih je Božiček
počastil s svojim obiskom.
Z njim sta prišli še dve
dobri vili, ki sta dijakom
posladkali praznične dni.
Očitno se je ves trud
dijakov in profesorjev
obrestoval. Mogoče se
bodo do naslednjega leta
tako izkazali, da jih bo
Božiček presenetil še kako
drugače.
Maša Brulc, T-2. A
tla, kot da jo odvržejo v
smetnjak, do katerega jih
loči samo dober korak. So
pa tudi takšni dijaki, ki
cigareto prižgejo kar na
šolskem WC-ju.
Maša
13
STRAN
14
Predstava BREZ
BREZ ČESA?
V Lutkovnem
gledališču
Ljubljana
smo si v
decembru 2011
ogledali
zanimivo
predstavo
BREZ.
KAJ
DOGAJA
GEŠKO
10. decembra smo si
ogledali gledališko igro
z naslovom Brez v
Lutkovnem gledališču
Ljubljana. Naslov Brez
je po knjigi Janje
Vidmar z istim
naslovom. V igri so
igrali mladostniki stari
17 let, in sicer Simi v
glavni vlogi, Lejla,
njegova ljubezen,
Mrki, njegov najboljši
prijatelj, mati, Simijev
očim ter profesorica
Leskovšek. Omenjeni
pa so bili tudi oče,
Tajson in Lejlina
babica.
Simi se z Lejlo dobiva
v parku , kjer kadita
travo in se pogovarjata.
Vedno ju kaj zmoti, ali
Lejlin fant Peter ali pa
kakšen otrok, zato se
morata vedno
predčasno posloviti.
Ko pride Simi domov,
mu mati začne spet
''težiti'', in pride domov
še očim, ki mu ni ravno
pri srcu, zato se raje
zapre v sobo ali pa gre
k Mrkiju. Z Mrkijem
začneta krasti telefone,
ipode in podobno
elektroniko. Nekatere
stvari dobita od
preprodajalca Tajsona.
Ko pride vse na dan, se
stvari zapletejo. Simiju
najprej poskuša
pomagati mati, nato še
profesorica Leskovšek.
Tajson jima grozi, da
ju bo ubil, Simi pa upa
na očetovo pomoč, za
vratom pa ima tudi
policijo, ker je kradel.
Zgodba se konča, ko
Simija Tajson in
njegovi pretepejo in je
nekaj časa v nezavesti.
Sam se nato zateče v
pisarno očima, ki mu
ponudi pomoč. Simi
pove očimu, da ga je
oče pustil na cedilu in
da mu je žal, ker ni
verjel njemu in materi.
Z Mrkijem ostaneta
prijatelja in ne kradeta
več. Lejla zapusti Petra
in s Simijem postaneta
dobra prijatelja, čeprav
ji je naredil veliko
hudega. Z materjo in
očimom se od takrat
razumejo in se ne
prepirajo več. Sam pa
se odloči in začne
hoditi v šolo.
Iva Maletič, T-2. A
FEBRUAR 2012
STRAN
15
POROČILO DIJAŠKE SKUPNOSTI
SGGEŠ 2011
Na prvem (6. 9. 2011)
srečanju smo izvolili
predsednika in
podpredsednika. To sta
bilaNejc KOSEC in
Dominik ZUPAN.
Na drugem srečanju (13. 9.
2011) smo se dogovorili za
volitve predstavnika
dijakov v Svet šole.
Izvoljen je bil Nejc
KOSEC.
Na tretjem srečanju (27. 9.
2011) so se dijaki
seznanili z izidi volitev za
predstavnika v Svet šole in
izbrali 2 predstavnika, ki
sta se udeležila srečanja
DOS (dijaška organizacija
Slovenije). Dogovorili so
se tudi za »fazančkane«.
Na četrtem srečanju (9. 12.
2011) sta predstavnika
poročala o srečanju DOS,
kjer so obravnavali
problematiko štipendij za
dijake. Tudi naši dijaki so
podpisovali peticijo.
Pogovarjali smo se tudi o
tekoči problematiki, ki
pesti dijake. Predstavnik
dijakov se je srečal tudi z
ravnateljem in mu
posredoval vsebino naših
srečanj.
Mentorica DS:
Bojana CARLI ARSOVIČ
SMUČANJE V OKVIRU INTERESNIH
DEJAVNOSTI
Na šoli je vsako leto
organizirano 3-dnevno
smučanje na izbranih
smučiščih. Smučamo pod
vodstvom mentorjev. Tudi
letos smo odšli zadnji
vikend v januarju, in sicer
so bila izbrana smučišča:
Osojščica (Gerlitzen),
Mokrine (Nassfeld) in
Višarje, v Avstriji in Italiji.
Prenočevali smo v Planici,
ki je blizu omenjenih
smučišč.
Vsako jutro smo se z
avtobusom odpeljali na
smučišče in se odpravili na
zasnežene smučarske
proge. Smučali smo v
skupinah oziroma po dva
skupaj. Učitelji, mentorji
so smučali z nami in nas
učili novih tehnik. Smučali
smo v različnih formacijah
in raziskovali terene.
Temperature so bile res
nizke, in če nas je začelo
preveč zebsti, smo se
zatekli v toplo zavetje
planinskih koč. Tam smo
»debatirali« in se smejali
prigodam, ki smo jih
doživeli na smučišču.
Popoldne smo v
telovadnici igrali odbojko,
košarko in namizni tenis.
Pogledali smo posnetke, ki
smo jih posneli na
smučišču, in analizirali
našo tehniko smučanja. V
večernih urah smo se
družili, igrali razne
družabne igre (»Activity«,
Tarok …) in se zabavali.
Kljub mladostniški
razigranosti in norčavosti
je smučanje minilo brez
zapletov in hujših
poškodb.
Žiga Razpotnik, T-2. B
V letošnjem
šolskem letu
se je Dijaška
skupnost
(DS) zbrala
na 4
srečanjih.
STRAN
16
Pogledam
skozi okno tema, megla.
Le zakaj
moram tako
zgodaj od
doma?
ZAČETKI ZADETKI
GEŠKO
Moja pot v šolo
Zazvoni telefon,
budilka, ura je 5.30,
vstati moram, pred
mano je nov
dan. Zapustiti
moram svojo
toplo posteljo
in se podati
novim izzivom
naproti.
Pogledam
skozi okno tema, megla.
Le zakaj
moram tako
zgodaj od
doma?
Pomislim, kakšno
vreme je v Ljubljani.
Verjetno spet megla.
Misli mi pobegnejo na
pot do šole. Kaj je
novega na gradbišču
nad Pijavo Gorico, ali
so zastoji na Škofljici,
le koliko časa se bom
danes vozil z
avobusom? Ura
neusmiljeno teče,
končati moram z
razmišljanjem in se
pripraviti za nov dan.
Stopim v kopalnico, se
uredim, pogledam v
kuhinjo, če je kaj
pametnega za pod zob
in že je ura šest, ko se
moram odpraviti iz
toplega doma v mrzel
svet. Moja pot do
avtobusa je na srečo
kratka, saj imam le pet
minut do postaje.
Čakam na avtobus in
upam, da ne bo imel
zamude. Ko vstopim,
pogledam, če je kakšen
prijatelj, in ker ga ni,
sedem na prosti sedež
in se spet prepustim
razmišljanju. Kaj bo
novega v šoli, sem se
dovolj pripravil za
pouk, ker danes na
mrtvo preverjajo
znanje? Na misel mi
pride, slovenščina. Pisali smo spis, napisal
sem veliko, zato upam,
da bom zvozil in dobil
dobro oceno.
Prispeli smo do Smerjenja, kjer se prične
trenutno eno večjih
grabišč tu pri nas. V
izdelavi je dodatni
vozni pas med
Smerjenjem in Pijavo
Gorico. To je nekaj
zame! Zelo me zanima
težka mehanizacija in
seveda gradnja cest.
Vsak dan na poti v šolo
in nazaj domov gledam, kako delo napreduje in kateri stroji so
na terenu. In potem
dolga čakalna vrsta na
Škofljici, kjer vse leze
po polžje. Tudi tu bi
bila potrebna rekonstrukcija ceste. Tu
vlada popoln kaos. Po
stranskih poteh
“dirkajo” avtomobili in
prehitevajo naš avtobus, nato se vrivajo na
cesto, kjer ostali
čakajo. Še dobro, da se
na Rudniku vse sprosti
in se vožnja proti
glavni postaji lahko
nadaljuje. Tunel,
tržnica, še nekaj
semaforjev in že smo
na avtobusni postaji.
Nato grem v podhod
do Župančičeve jame,
mimo pekarne, ne,
zavijem še v pekarno,
ker me moj želodec že
opozarja, saj sem že
kar nekaj časa od
doma. Pogledam na
uro, čas neusmiljeno
teče, pospešim korak,
ker bo vsak čas
zazvonil šolski zvonec.
Miha Krajec,
T-2. B
FEBRUAR 2012
STRAN
17
PRIHOD V SLOVENIJO
ONA
ON
Letos na začetku počitnic sem prišla v
Slovenijo. Bilo mi je super brez pouka,
ampak počitnice so hitro minile in treba
se je bilo pripraviti na novo šolsko leto.
Vsak začetek je težek. Več ali manj. V
mojem primeru manj, zato ker sem se kar
hitro znašla v novem okolju, čeprav mi je
bilo čudno, učiti se v zame še vedno
tujem jeziku.
Sošolci so bili zelo prijazni in takoj so me
sprejeli za svojo. Kadar koli jih lahko
prosim za pomoč. Nekateri so postali
moji prijatelji, pa vendar se še vedno
velikokrat spomnim na prijatelje, ki sem
jih pustila za seboj. Pogrešam jih.
Vedel sem za odhod v Slovenijo, še
preden smo odšli. V Bosni sem živel od
rojstva in panika zaradi odhoda mi ni bila
všeč.
Desetega julija 2011 je moja družina
končno prišla v Postojno. Že prej sem bil
v Postojni, ampak nikoli si nisem mislil,
da bom tu živel. Poletna meseca pred
začetkom pouka sta bila zelo . . . čudna …
nobenega prijatelja nisem imel in
razmišljal sem le o tem, kako me bodo
sprejeli novi sošolci.
Ko sem prvič sam prišel v Ljubljano, sem
bil izgubljen. Prvič sem bil sam v
velikemu mestu, kjer nikogar nisem
poznal. Mesto sem občutil kot možnost
uspeha ali pa se v njem izgubiti.
Ko sem prišel v šolo, ničesar nisem vedel.
Zamujal sem 10 minut, ker nisem vedel,
kateri vlak kdaj prihaja v Ljubljano. Na
spletu sem gledal slike šole, a v realnosti
je bilo to vse nekaj drugega. Prišel sem
pred učilnico in pričakoval najhujše. A
kar se je potem zgodilo, je bilo čisto nekaj
drugega. Sicer jezika res nisem razumel, a
učiteljica me je predstavila in sošolci so
me hitro sprejeli medse. Med odmorom
sem ugotovil, da nekateri razumejo
srbščino in tako sem bil rešen. V
knjižnici sem si izposodil še knjige in
tako postal dijak SGGEŠ.
Nove okoliščine, nov jezik, novi ljudje,
novi profesorji - zveni kot nekaj
groznega, a ni. Če si pripravljen na
spremembe, je lahko vse SUPER.
Maida Beganović, E-2. B
Dušan Rajlić, T-2. A
Nove
okoliščine, nov
jezik, novi
ljudje, novi
profesorji zveni kot nekaj
groznega, a ni.
Če si
pripravljen na
spremembe, je
lahko vse
SUPER.
STRAN
18
So dnevi, ko
sem zelo vesel,
in te bi označil
kot sončne
dneve, so pa
tudi dnevi, ko
se ti nič ne da,
ves si
»našpiknjen«
in nič ti ni po
godu, te dneve
bi pa označil
kot senčne,
mračne.
SONCE IN SENCE
MOJEGA ODRAŠČANJA
Če se nekako osredotočim na najstnike
moje starosti, bi rekel, da ima vsak
najstnik dva obraza, kar velja tudi
zame. Nihče ne more biti vedno dobre
volje in nihče vedno slabe in tako je
tudi pri meni. So dnevi, ko sem zelo
vesel, in te bi označil kot sončne dneve,
so pa tudi dnevi, ko se ti nič ne da, ves
si »našpiknjen« in nič ti ni po godu, te
dneve pa bi označil kot senčne, mračne.
Sam zase lahko rečem, da sem bolj
podoben soncu kot pa senci, ampak če
bi lahko vplival na druge ljudi, bi jim
rekel, naj bodo bolj pozitivni in naj ne
gledajo, kako bodo potunkali soseda,
naj se raje več družijo med seboj.
Bodimo prijatelji.
Mitja Vajde, T-3. A
Lahko bi rekel, da sta sonce mojega
življenja oziroma odraščanja moja
starša. Vedno mi stojita ob strani, ko ju
potrebujem, ter mi dajeta nasvete kako
premagovati ovire, ki jih srečujem na
poti.
Za sence pa bi lahko rekel, da so to
nekateri bivši prijatelji, za katere sem
sčasoma ugotovil, da so drugačni in da
so se naše poti odraščanja križale ter se
nadaljevale v dveh različnih smereh. Ko
sedaj spoznavam njihov način dojemanja
življenja, mi ni žal, da smo se razšli. Da
me ne boste narobe razumeli, saj se še
vedno poznamo, in ko se srečamo na
ulici, se pozdravimo, ampak vesel sem,
da sem se ločil od njih. Lahko rečem, da
je pravega prijatelja težko najti, če ga
sploh najdeš zunaj svoje družine.
Sandi Tufek, T-3. A
Inside Story Headline
ZAČETKI ZADETKI
GEŠKO
FEBRUAR 2012
STRAN
VSAK ZAČETEK JE TEŽAK
Obiskujem SGGEŠ v Ljubljani. Hodim v
prvi letnik, smer gradbeni tehnik.
Stanujem v dijaškem domu Bežigrad, saj
sem doma iz Tolmina, zato se vsako
nedeljo pripeljem z vlakom.
Začetek v srednji šoli je bil težak, ker
nisem nikogar poznal. Tudi profesorjev
sem se moral navaditi. Sedaj, ko sem
spoznal veliko prijateljev, mi je veliko
lažje. Ko so prišli prvi testi, sem mislil, da
bodo težji, predvsem pa daljši. Pri
matematiki v osnovni šoli smo imeli po
12 nalog v testu, sedaj so v testu samo 4
naloge. Tudi ustnega spraševanja ni
toliko, kot v osnovni šoli. Spoznal sem
tudi profesorje, stavbo, v kateri imamo
pouk, sošolce. Tudi v domu sem spoznal
veliko novih ljudi. Počutim se domače in
mi je všeč.
Tim
V srednjo šolo v Ljubljani sem prišel dva
tedna kasneje kot ostali, ker sem
zamenjal šolo. Izpisal sem se iz
ekonomske šole v Kočevju in se vpisal na
SGGEŠ v Ljubljani.
Prepis je bil zame težak, saj sem menjal
šolo, kraj, sošolce in bivanje med tednom.
Ko sem prišel v dijaški dom, sem mislil,
da ne bom zdržal niti en mesec. Ko pa
sem bil v domu dva tedna, sem se navadil
in sprijaznil s tem. Tudi v šoli sem hitro
našel nove prijatelje. Od takrat mi
postajajo dom, šola in Ljubljana vse bolj
všeč.
Na tej šoli se počutim bolje kakor v
osnovni šoli, ker se tukaj počutim bolj
odraslega in zrelega in tudi zaradi tega,
ker sem med tednom oddaljen od staršev
in domačega kraja.
Marko
Začetek v
srednji šoli
je bil težak,
ker nisem
nikogar
poznal.
Končno svoboden
Ker hodim na Srednjo gradbeno,
geodetsko in ekonomsko šolo, moram
zaradi oddaljenosti od doma živeti v
dijaškem domu.
Do konca osnovne šole sem moral živeti
pod milostjo in nemilostjo moje mame.
Kar je rekla, tako je moralo biti. Njena
želja moj ukaz. Ampak sedaj, ko sem v
dijaškem domu, se je skoraj vse
spremenilo. Lahko grem s prijatelji ven,
kadar se mi zazdi, počnem lahko stvari, ki
ji do sedaj nisem mogel. Torej sem sedaj
svoboden kot ptica. No, skoraj toliko, saj
v domu obstajajo tudi pravila zaradi
varnosti in tudi zaradi našega šolanja.
Popoldne imamo dijaki učne ure. To je
čas, ko moramo biti v svojih sobah in se
učiti. Vsaj vzgojitelji mislijo, da se.
Kdaj pa kdaj res primemo knjige v roke,
da v šoli ne bi imeli problemov. Po učnih
urah imamo še veliko časa za zabavo. V
domu takoj najdeš prijatelje, ki s tabo
preživijo veliko časa. Gremo na kavo,
igramo pikado v klubu, ali biljard v
domu. Počnemo veliko stvari. Nihče se ne
pritožuje. Mogoče kdo, ki ima domotožje,
ali pa nima kaj početi.
Življenje v dijaškem domu je zelo lepa, a
tudi težka preizkušnja. Spoznaš, ali si
dovolj samostojen in doživiš veliko lepih
trenutkov. Čeprav se sprva ni bilo lahko
navaditi na Ljubljano, se sedaj zelo dobro
počutim.
Blaž Andrijoli, T-2. A
Življenje v
dijaškem
domu je zelo
lepa, a tudi
težka
preizkušnja.
19
STRAN
20
Hormoni
Si se že kdaj vprašal/-a, kaj so to
sploh hormoni?
Fantje
razmišljamo
samo o
dekletih,
spolnosti,
zabavi …
ZAČETKI ZADETKI
GEŠKO
Hormoni so snovi v organizmu, ki
jih izločajo nekatere žleze, ki imajo
v
telesu
vlogo
prenašanja
informacij. O nekaterih je slišati bolj
pogosto, delovanje drugih je očem
znanstvenikov skrito še dandanes. V
telesu delujeta dva pomembnejša
komunikacijska sistema, živčni in
hormonski. Hormoni so proteini, ki
fizično prenašajo sporočila do
ciljnih celic. V kri jih izločajo celice
endokrinih žlez. Gre za zelo
zanesljiv
način
prenašanja
informacij, saj hormon z veliko
zanesljivostjo najde in se poveže s
ciljno celico. Čim se molekule
hormona sprostijo iz žleze v krvni
obtok, …………… v glavnem
……………..
če te kdo vpraša,
kaj je s tabo
narobe, se sklicuj
na hormone – pri
dvanajstih
podivjajo
in
divjanje se nikoli
ne
konča.
Marsikomu
postanejo
pomembni samo
še hormoni –
kakšna
šola,
učenje,
odgovornost
…
Fantje razmišljamo samo o dekletih,
spolnosti, zabavi … Dekleta pa, ah,
verjetno isto, samo da one znajo kaj
prikriti. In naši starši, saj tudi
njihovi hormoni še divjajo, le da oni
znajo »imeti vse pod kontrolo«, ker
so
pač
malo
starejši…………………
…………….lahko dosežejo vsako
celico organizma. Da pa lahko
hormon v neki celici povzroči
določeno spremembo, mora le-ta
posedovati ustrezne receptorje.
Malo zares, malo za šalo Tim, Ernest, Luka in Blaž
FEBRUAR 2012
STRAN
Končno svobodna
Bližal se je konec dolgih, nepozabnih,
lepo preživetih počitnic in s tem tudi nov
začetek življenja. V glavi sem imela
veliko prebliskov in pomislekov, kako bo,
ko bom morala od doma v Ljubljano.
Domotožje je lahko boleče – lahko je
samo nostalgija za domom oz. krajem
bivanja, ali pa gre za žalost, ker se iz
varnega zavetja podaš v svet, ki je poln
pasti.
In 31. avgusta sem morala od doma in vse
se je obrnilo na glavo. Mislila sem, da bo
hudo, a že naslednji dan je bilo vse
drugače. Hitro sem se vklopila v družbo
novih ljudi in pozabila na dom. Pred
mano je bil nov, čist, nepopisan list
življenja, ki pa se je v trenutku prihoda v
Ljubljano pričel pisati. Bila sem sama v
norem svetu, dobila sem nove sošolce,
prijatelje in profesorje. Ker prihajam iz
podeželja, pa čeprav sem bila občasno
tudi v teh krajih, se mi je zdela Ljubljana
zelo veliko mesto. Sedaj sem svobodna
kot ptica. Domači me ne nadzorujejo, ne
21
Svoboda se kaže
na veliko
govorijo mi, kaj naj delam. Seveda
imam svojo vzgojiteljico, ki mi zaupa
in me ima za resno in dobro dijakinjo,
tako da nimam večjih težav.
Svoboda se kaže na veliko načinov; ko
se zbudim, se z užitkom pretegnem in
zaspim nazaj za kakih deset minut,
pozno popoldne se družim s prijatelji,
grem kamor hočem in kadar hočem,
seveda po koncu pouka. Še vedno je na
prvem mestu šola in ne smem pozabiti,
zakaj sem prišla v Ljubljano - pridobiti
izobrazbo in se zoperstaviti temu
krutemu svetu, v katerem živimo.
načinov; ko se
zbudim, se z
užitkom
pretegnem in
zaspim nazaj za
kakih deset
minut, pozno
popoldne se
družim s
prijatelji, grem
Urša Zgonec, O-2. A
kamor hočem in
kadar hočem,
seveda po koncu
pouka.
U
r
š
a
STRAN
22
ŠOLSKA NALOGA
Ciril Kosmač
Tantadruj
PRI SLOVENŠČINI V O-4. A
Za šolsko nalogo smo pisali problemsko literarno nalogo iz tematskega
sklopa Drugačni. Izhodiščno besedilo je bil odlomek iz Kosmačeve novele
Tantadruj, in sicer samo dva odstavka. Dijaki so na začetku ure poleg
izhodiščnega besedila dobili smernice za pisanje naloge:




povzemite vsebino predloženega besedila,
poskušajte opredeliti problem, ga razložiti in ponazoriti z ustreznim
navedkom,
pojasnite svoj odnos do problema in ga ponazoriti s konkretno
življenjsko izkušnjo,
nalogo ustrezno naslovite.
Objavljamo nalogo dijakinje in dijaka iz O-4. A. Za mlade velja, da radi
pobegnejo v svet domišljije in fikcije, nalogi sta zanimivi in posebni zato,
ker obe oporekata takemu umikanju iz realnega sveta in s tem sta kritični do
ravnanja osrednje literarne osebe.
Prof. Brane Šimenc
Odlomek iz
Kosmačeve
novele
Tantadruj
LITERARNI
KOTIČEK
GEŠKO
FEBRUAR 2012
STRAN
23
KDOR Z MALIM NI ZADOVOLJEN,
VEČJEGA NE DOBI
Odlomek govori o sreči.
Vse okoli Tantadruja je
čudovito, slišijo se orgle,
družbo mu delajo igrivi
golobi, nad njim je modro
nebo in lesketajoče se
sonce. On pa vsega tega ne
vidi. Spomni se, da mu je
Tratarjeva Jelčica rekla, da
so ptički najbolj srečni.
Tantadruj se zamisli in
začne sanjariti, kako lepo
bi bilo, če bi bila z Jelčico
kot ptička. »Zamislil se je,
kako lepo bi bilo, če bi bil
ptiček in če bi bila ptiček
tudi Jelčica.«
Prvi problem je
nezadovoljnost s svojim
življenjem zaradi omejitev
in problemov. Mi, ki
imamo vse možnosti za
običajno in normalno
življenje, se ne zavedamo,
da imamo že vse, kar
potrebujemo za srečo.
Prepričani smo, da bomo
srečni šele, ko bomo dobili
zaželeno stvar. Žal je po
navadi tako, da še vedno
nismo srečni, ko je naša
želja izpolnjena.
Drugi problem je odnos
okolja do božjega otroka,
kot je Tantadruj. Ta
upošteva župnikovo
prepoved in se ne upa
vstopiti v cerkev.
»Tantadruj bi rad šel v
cerkev, ker je bilo notri
tako lepo, toda vedel je, da
ne sme.«
Menim, da je dovolj za
tvojo srečo, če imaš
ljubečo in normalno
družino, obleko in hrano,
prijatelje in če počneš
tisto, kar imaš rad. Seveda
je treba hoditi v šolo in se
spopadati s stresi in
vsakdanjimi izzivi, svojih
dolžnosti se moraš lotevati
z zagonom in ambiciozno.
Vsakič, ko sem
nezadovoljna in slabe
volje, se poskušam
razvedriti tako, da se
ozrem okrog sebe, da se
zavem, kaj imam.
Če to naredim sedaj, vem,
da sem lahko srečna in
hvaležna za prste, s
katerimi lahko pišem, za
prijatelje in sošolce, s
katerimi se dobro
razumem, za Tjašo, ki sedi
zraven mene in me
trenutno čaka, da napišem
to nalogo. Vem, da je moja
dobra prijateljica.
»Zamislil se je,
kako lepo bi bilo,
če bi bil ptiček in
če bi bila ptiček
tudi Jelčica.«
Neža Tavčar, O-4. A
Iz TV-filma
Tantadruj, 1994,
režiser Tugo Štiglic;
Luka
Božorno-boserna
(Dare Valič),
Tantadruj
(Aljoša Ternovšek)
in Rusepatacis
(Radko Polič)
STRAN
24
SLOVENSKO JE BITI »FOUŠ«
Ciril Kosmač
Tantadruj
»Ko bom tudi jaz imel
takega BMW-ja kot
sosed, potem pa bo …«
LITERARNI
KOTIČEK
GEŠKO
V nalogi se bom skušal
dotakniti problemov, ki
so razvidni iz
Kosmačeve novele
Tantadruj. Novela
govori o duševno
prizadetem mladeniču,
ki verjame, da bo
srečen šele po smrti.
Ker je literarno delo
problemsko
večplastno, se bom
osredotočil na
interpretacijo le dveh
odstavkov.
Tantadruj stoji med
mašo pred cerkvijo, saj
mu je vstop vanjo
prepovedan. Uživa v
poslušanju orgel in se
zagleda v lepe golobe.
Zmotijo ga vrabci, ki
se nad njegovo glavo
vreščeče zaganjajo
drug v drugega.
Naposled zazvoni in
vse ptice odletijo. Tudi
Tantadruj bi rad
odletel, sploh če bi bila
ptiček tudi Jelčica, ki je
dejala, da so ptički
najbolj srečni. Potem
bi bila lahko srečna
oba in bi svobodno
letala naokoli.
Morda nekoliko manj
očiten, pa vendarle
razviden problem
odlomka je primerjanje
svojih dosežkov in
zmožnosti z dosežki
drugih. To lahko vodi
do zavisti in celo
sovraštva. Kako se to
kaže v Tantadrujevem
primeru? Nedvomno se
ima Tantadruj pred
cerkvijo lepo.
»Tantadruj je zavzeto
poslušal«, ko je »lepo
petje plavalo od
vsepovsod«. Še več,
»zamaknil se je v tri
svetlo sive golobe« v
bližini. Nedvomno je
užival. Toda ta užitek
je bil kratkotrajen. Ko
so ptički odleteli in se
je petje končalo, je
Tantadruj pomislil na
svobodo ptic – »kako
lepo bi bilo, če bi bil
ptiček«. Od tod ni
daleč do razmišljanja v
slogu – kako nesrečen
sem, ker nisem ptiček.
In res, v nadaljevanju
si Tantadruj že čez
nekaj minut skuša
izprositi od župnika
dovoljenje za
samomor. Tantadruj
torej zavida svobodo in
srečo ptičkom, toda
sam meni, da bi bil
srečen, če bi bil ptiček,
ničesar pa ne stori za
svojo srečo. Ujet je v
svoje razmišljanje, da
bo srečen šele po smrti
ali če bi se po nekem
čudnem naključju
spremenil v ptička.
Zavist je znana
slovenska značajska
lastnost. Kolikokrat se
primerjamo s sosedi,
znanci, predvsem
bogatejšimi seveda.
»Ko bom tudi jaz imel
takega BMW-ja kot
sosed, potem pa bo …«
Kaj pa bo? Ne
vprašamo se, ali bomo
potem res srečni. In še
več, ker nismo
zadovoljni s tem, kar
imamo, ampak smo
usmerjeni v kopičenje
novih materialnih
dobrin, nas to omejuje
pri iskanju sreče. Ni
namreč vprašanje, kdaj
bomo dobili nov avto,
vprašanje je, kdaj
bomo prebili svoj
»ideološki« okvir
dojemanja sreče in
zaživeli svobodno,
srečno življenje.
Andrej Apollonio,
O-4. A
FEBRUAR 2012
STRAN
O KIČU
V O-4. A so dijaki imeli za
domače branje roman
sodobnega češkega/
evropskega pisatelja
Milana Kundere z
naslovom Neznosna
lahkost bivanja. Pri
preverjanju domačega
branja so med drugim
predstavili eno od tem, ki
jih je med branjem najbolj
pritegnila. Nekaj dijakov
je predstavilo temo o kiču,
ta naloga je izjemna po
tem, da je bodoči maturant
to temo aktualiziral.
Kič je v romanu
predstavljen naravnost
imenitno. Pisatelj imenuje
kič svet, iz katerega je
drek izobčen in v katerem
se vsi vedejo, kot da drek
sploh ne bi obstajal.
Marsikdaj si zatiskamo oči
pred drugo platjo medalje
in vidimo le kič.V romanu
je med drugim opisan
primer kmunističnih parad
za 1.maj. Tedaj se je videl
le blišč nasmejanega
delavskega ljudstva,
njihova beda pred
praznovanjem in po njem
pa je bila pometena pod
preprogo.Pred kratkim
smo si lahko ogledali
kičasto žalovanje severnih
Korejcev zapredsednikom.
Videli smo množico
jokajočih ljudi, ki je bila
enotna, kot bi tam stala
ena sama tisočglava
pošast. Obenem pa vsi
dobro vemo za bedo
Korejcev v vsakodnevnem
življenju.Še en nedavni
primer kiča je bila
predvolilna kampanja v
Sloveniji. Praktično so vsi
kandidati obljubljali
pozitivne spremembe in
govorili le o dobrih
stvareh, povsem pa so
skrili realno gospodarsko
situacijo v Sloveniji in
širši okolici. Ponovno kič,
ki se je takoj po volitvah
razblinil.Kič namreč ne
more trajati dolgo, saj je
relanost tista, ki nas
strezni. Problem pa je, da
prav kič zlahka zavede
ljudi, da prenehajo misliti
s svojo glavo in začnejo
verjeti vanj. Na koncu
sledi bridko razočaranje.
Zatorej velja uporabljati
svojo zdravo pamet. V
romanu o kiču sicer
razpravlja Sabina, ki se ji
uprejo prvomajske parade,
kljub temu pa ugotavlja,
da se kiču ni moč povsem
izogniti, saj mu občasno
vsi podležemo.
Prof. Brane Šimenc
Milan Kundera
Neznosna
lahkost bivanja
Andrej Apollonio, O-4. A
ČUSTVA
Smeh, jok, žalost in veselje.
Smeh kot popki, ki v zgodnji spomladi se odprejo in pokažejo prelepo notranjost.
Jok kot temno nebo s padavinami.
Žalost kot mlade cvetlice, ki ovenijo.
Veselje kot s soncem obsijano nebo.
Taja
25
STRAN
26
BITI ... LJUBITI ...
IZGUBITI
Lepo je biti, ljubiti,
a grdo izgubiti.
Srce sem imela,
s srcem sem ljubila,
a s tvojim odhodom
sem ga izgubila.
Stati tu in opazovati.
Včasih je težko.
Veš, včasih vidim
mavrico
in sončne žarke, ki
padajo,
a tebe, tebe nikoli ni
nikoli v moji bližini.
LITERARNI
KOTIČEK
GEŠKO
RESNIČNOSTNI ŠOVI - MUHA
ENODNEVNICA ALI ODRAZ
MENTALITETE LJUDI?
Dober teden je minil,
odkar se je končal
resničnostni šov
Kmetija, menda najbolj
priljubljen resničnostni
šov v naravi pri nas, in
že se napoveduje novi,
ki naj bi na male
zaslone prišel spomladi
in bo med ljudmi iskal
pevske talente.
Torej kljub naši
majhnosti je produkcija
resničnostnih šovov v
Sloveniji v velikem
razcvetu, in kot kaže,
kar dobičkonosen
posel. Če pa k naši
produkciji prištejemo
še tujo, zgroženo
ugotovimo, da je te
zvrsti na naših
televizijah celo več kot
pa na primer
izobraževalnega
programa. Pa to sploh
Slovenci rabimo, si
tega želimo?
Očitno je trenutno pri
nas tako stanje duha.
Kajti resničnostne šove
ustvarjajo le in
izključno samo ljudje,
torej mi. Samo za
zadnji resničnostni šov
je bilo na sklepnem
dejanju omenjeno, da
je v njem želelo
sodelovati kar 1300
ljudi, ki so bili
zavestno pripravljeni
zapustiti svoje družine,
službe, šolanje za dva
meseca le zato, da bi
bolj kot kaj drugega
zadovoljili potrebe
slovenskega
televizijskega
občinstva in pa seveda
napolnili žepe
producentov. Ob tem
pa medijsko razgalili
sebe, svojo družini in z
javnostjo delili svoje
tudi najbolj intimne
trenutke in čustva, vse
z namenom priti do
glavne nagrade, ki pa
je tako ali tako
rezervirana le za enega.
Je postalo v tej naši
deželici vse tako slabo
in nedosegljivo, da
smo pripravljeni za
materialne dobrine in
denar stopiti na takšno
pot? Upam, da ne.
Verjamem. Da je to le
tisto začasno
navdušenje na
resničnostnimi šovi,
navsezadnje te zvrsti še
pred petimi leti
skorajda nismo
poznali. Prepričan sem,
da slovenski narod ni
tak, da bi za dosego
svojih ciljev pozabil na
čast. Zagotovo je
veliko slabše spati v
hiši, zgrajeni z lastnim
potom, kot pa v hiši,
zgrajeni s tujim
denarjem.
Resničnostni šovi bodo
živeli tako dolgo,
dokler bo živela
televizija in ljudje.
Kakšen vpliv bomo
imeli na nas, pa je
odvisno od nas samih.
Vsak gledalec mora
sam pri sebi ugotoviti,
ali želi posvečat svoj
čas gledanju tovrstnega
programa, vsak
sodelujoči v njem pa
razmišljat, opirajoč se
na dozdajšnje izkušnje,
ali je pripravljen
sprejeti tudi vse drugo,
kar resničnostni šov
prinaša. Ne samo
nagrade.
Matija Majhen, T-3. B
FEBRUAR 2012
TESNOBA
Lakota, mraz,
prisiljen smeh ni obraz.
Ni duše, ki preplavala
bi jezero tesnobe.
Ni ptice, ki preletela bi
nebo,
to stori le malokdo.
Ni zvezde, ki sveti noč in dan.
Ni srca, ki živi večno in srečno.
STRAN
SREČA
Sreče se ne da napovedati.
Pride le, ko to resnično si želiš.
Glasovi v moji glavi kličejo me k sebi.
Gledam naokoli in sprašujem se:
Kam me vabite ?
Si to ti? Sreča?
Zbudim se v postelji,
Modri oblaki kot odeja
prekrijejo sonce.
Moje misli se zmračijo.
Ne preostane mi drugega kot le tihi jok,
skrit na dnu srca,
a vendarle se sliši ga.
s prelepo novico.
Preživela je.
Odahnem si, ker vem,
da sreča spremlja me.
Vprašam se. zakaj.
Zdi se mi, da skriti ga ne znam.
Taja
Taja
HAIKU
Rdeča kapljica
teče čez rob grozdnih čaš,
oblizne jo molk.
Drevo in ptica
duši se dotakneta
na robu teme.
Kristian Bamburač, O-3. A
VOJAKOVA NOČ
Noč je temna kot v rogu,
tiho se vetrič plazi mimo,
šrapneli potiho sestavljajo rimo,
a srca še vedno molijo k bogu.
Kaj je bilo treba reke krvi,
še vedno našo hišo žalost meji.
Kaj mi bo puška in granata v žepu,
ljubezen je tista, ki naj razsaja po
svetu.
Kristian Bamburač, O-3. A
27
STRAN
28
Slova, mata mučta me zelo,
življenje brez njiju res bi lažje blo.
Kemija me niti malo ne skrbi,
saj poznam enačbo jss plus ti.
Geodezija lohk mi nardila bi štalo,
a sm vstala in šla rajš na zabavo.
Pri stavbarstvu vse mi štima,
ker me nizka gradnja zlo zanima.
Gradbena mehanka dokaj mi je kul,
dokler me turšica ne povab pred tablo na žur.
Pri angleščini mi dobr gre, sam en stavk,
lohk ga napišem, a bo preveč napak.
Ekonomije js se ne učim,
rajš z gradbeniki jss na žur hitim.
Umetnost dela iz mene se norca,
rada narisala bi Davida,
a mi turšica NE pusti do konca!!
Šola za enkrat še stoji,
saj veš, tam na Dunajski, kjer smo mi.
Učitelji vsi po vrsti so mi kul,
dokler nas ne povabjo pred tablo na žur.
LITERARNI
KOTIČEK
GEŠKO
Monika
FEBRUAR 2012
STRAN
ALOHA
29
PRAZEN LIST
Aloha, Tjaša, učasih mi mal
šteka,
ker ko sem bla mala, mi je na
bučo padla opeka.
Nisem papež in ne verjamem u
Baltazarja,
sem taka oseba, k se u prostem
cajtu s taborniki ukvarja.
Če je uredu dan in se mi smeje,
sm vesela.
Pridejo tud taki dnevi, ko se zdi,
da bom znurela.
Po horoskopu sm rak oz. trma,
ni mi všeč riževa čokolada in
podobna krma.
Sloni in hipiji se mi zdijo uredu,
razvajane barbike so mi u bedu.
Men ni važn od kod si se uzeu,
niti ne gledam as črn al beu.
Pametn, mutav? Men je useen,
važn je edin, da nis zatežen.
Prave prjatle res noro obožujem,
s štoserji vedno kej norga
načrtujem.
Nism nobody in nism fake,
če se ti zamerm, sorry, my
mistake.
No, upam, da ste zvedl kej o men,
ker to je biu ubistvu moj namen.
Sj vem, nism glih za rime pisat
ustvarjena,
sm že puvedala, mal sm pač u
glavo udarjena.
Tjaša
Nekega jutra v šolo sm pršou,
zavedou sem se, da spet dubu bom
»kou«,
pašteto na kruhu zjutri zajtrkvou,
od strahu v šoli v faco sm bil plou.
Na urniku prva ura bla je mata,
že vidu sm kako se dere name ata,
prfoksa porine mi prazen paper,
žou mi je ratal, da nism šu na per,
rekla mi je: »Reši to nalogo,
in vsaj enkrat v lajfu ne špilej to
nadlogo.«
O, vidu sm list in ostou sm tih,
na vratu sm začutu hladen prepih,
v roke počasi kuli sm prjel,
Včasih želim si
kričati,
vse iz sebe dati,
vse pustiti za seboj
in oditi tja, kjer sam
si svoj heroj.
Vem, nisem
superjunak,
nisem niti bedak,
sem kot vsak,
ker pa zate nič ni
dovolj,
odhajam nocoj ...
v glavi že otožne pesmi sm pel ...
K.
Čez tri minute prazen list sm odou,
kokr prčokvou, prazn je ostou,
prfoksa me pogleda, pravi:
»To ni prou«.
»Zakaj?«, se vprašam,
z učenjem skoz odlašam,
treba se bo odrečt družbi in mnogim
flašam,
kakšn večer doma prežvet
in tisto uro za zvezkom potrpet.
Žan Trontelj, E-2. A
STRAN
30
INTERVJU Z VRHUNSKIM
ŠPORTNIKOM, KI OBISKUJE NAŠO
ŠOLO
Jošt Merčon je dijak T
-2. A. Star je 16 let.
Rad se ukvarja s
športom in trenira
cestno kolesarstvo.
Živi v bližini Vodic,
kjer je tudi zaključil
osnovno šolo.
treniram.
Kdo je tvoj vzornik?
Moj vzornik je Lance
Armstrong, 7-kratni
zmagovalec največje
kolesarske dirke po
Franciji.
Kolikokrat na teden
treniraš?
Treniram več ali manj
vsak dan. Če ni tekem,
tudi do 5 ur na dan.
Ali treniraš še kaj
drugega?
Prav treniram ne, se pa
ukvarjam tudi s
¨freeridom¨ . To je
zvrst gorskega
kolesarstva, podobno
spustu ¨downhillu¨.
Jošt Merčon,
1. mesto,
Ptuj,
maj 2010
ŠPORT
IN ŠAH
GEŠKO
Za kateri klub
treniraš?
Treniram za KD
Radenska iz Ljubljane.
Kdaj si začel
trenirati?
Pred malo več kot 7
leti.
Kdo te je navdušil
nad tem športom?
Nad tem športom me je
navdušil trener, ki je
pred leti prišel na našo
OŠ in nam predstavil ta
šport. To je bilo pred
sedmimi leti in od
takrat naprej redno
Kateri so tvoji
največji dosežki?
Sem državni prvak na
velodromu in imam kar
nekaj zmag v Sloveniji
in v tujini.
Ali so tvoje tekme
zelo naporne?
Tekme trajajo tudi več
kot 3 ali celo 4 ure in
to zna biti zelo
naporno.
Ali je ta šport v
Sloveniji zelo
uspešen?
Čeprav se o tem športu
ne govori veliko, pa se
z njim ukvarja veliko
mladih in nekateri so
zelo uspešni pri
največjih svetovnih
klubih.
Je pri tem športu
pomembna oprema?
Seveda.
Najpomembnejše je
dobro kolo, ki ni
poceni. Potem pa je tu
še dres, čelada,
čevlji ...
Koliko vas je
povprečno ne tekmi
in kakšna je
povprečna hitrost?
Na tekmah nas je
ponavadi od 100 do
200, povprečna hitrost
(smeh) pa od 90 do
130 km.
Ali imaš svojega
osebnega trenerja?
Ne, svojega osebnega
trenerja nimam, saj je
to neke vrste ekipni
šport. V ekipi nas
trenira 8, fantje stari od
15 do 17 let.
Si že kdaj imel hujšo
telesno poškodbo?
Ja. Pripetilo se mi je
lansko leto, ko sem
padel in bil tudi nekaj
minut v nezavesti. Dva
tedna nisem treniral.
Nekih hujših zlomov
pa še nisem imel. Še
sreča.
Iva Maletič, T-2. A
FEBRUAR 2012
STRAN
31
Šolsko športno društvo
kROKOMET – DIJAKI
Ekipa:
Jure Kljun G-3.A, Niko Bajc T-4.B,
Jan Žnidaršič T-1.B, Đon Perzefaj
PTI-1, Tadej Lovšin G-3.A, Žak
Lovšin G-2.A, Nejc Gradišar G-2.A,
Jan Češarek G-1.A, Žiga Lovšin
T-2.B, Denis Brdajs PTI-2, Martin
Grum O-4.A, Jan Košir T-3.B,
Janez Grum O-1.A, Peter
Zupančič E-1.A, Anej Gulič T-4.A,
Matevž Henigman T-4.B.
V predtekmovanju so premagali
Srednjo zdravstveno šolo in
Gimnazijo Ledina ter izgubili z
Gimnazijo Šiška. S tem so se uvrstili
v končnico tekmovanja. V končnici
regijskega tekmovanja so se brez
izgubljene tekme (Ekonomska šola,
Gimnazija Bežigrad, Srednja šola za
elektrotehniko in računalništvo,
Šolski center za pošto, ekonomijo in
telekomunikacije) uvrstili v
četrtfinale državnega prvenstva.
Mentorica ekipe: Martina Bizjak
ODBOJKA – DIJAKI
Prvenstvo srednjih šol Ljubljane v
odbojki za dijake se je pričelo 9.
novembra. Naša ekipa se je iz I.
skupine uvrstila v finalno
tekmovanja.
Ekipo sestavljajo:
Matic Janežič G-4.A, Jure Benkovič
G-3.A, Danijel Pilič G-2.A,
Luka Vidmar PTI-2, Nejc Kosec T3.B, Luka Mehle T-3.B, Blaž
Koncilija O-1.A, Dominik Zupan G4.A, Matevž Šoško G-1.A, Rok
Mehle PTI-1.
Mentorica ekipe:
Bojana Carli Arsovič
ODBOJKA – DIJAKINJE
Ekipa:
Tjaša Stojakovič E-4.B, Tina
Stojakovič E-1.A, Aleksandra
Novak E-1.A, Svjetlana Bojič E-3.A,
Monika Bambič E-1.A, Sabaheta
Omerovič T-4.A, Dijana Ilič E-3.A,
Monika Končar T-2.B.
Dijakinj je letos v ekipi manj, kljub
temu pa so odigrale nekaj tekem. Žal
se niso uvrstile v končnico
regijskega tekmovanja in so tako že
zaključile tekmovanje.
Mentorica ekipe: Mateja Tušek
G-1.A je v svoji kategoriji
12. septembra 2011 je
potekal Atletski pokal
srednjih šol Ljubljana.
V disciplini met krogle je
Blaž Zupančič iz O-2.A
dosegel 2. mesto, Rok
Limoni iz T-3.A pa 7.
mesto.
Mentorica ekipe:
Alenka Pavšič
20. septembra 2011 je
KOŠARKA – DIJAKI
potekalo državno
Prvenstvo srednjih šol Ljubljane v
prvenstvo v cestnem
košarki za dijake se je pričelo 8.
kolesarstvu. Naš dijak
novembra. Naša ekipa se je iz V.
Luka Pajek iz G-1.A je v
skupine uvrstila v nadaljevanje
svoji kategoriji osvojil 1.
tekmovanja.
mesto.
Ekipo sestavljajo:
Mentorica ekipe:
Nenad Kalamanda T-4.A, Tim
Alenka Pavšič
Štempelj T-4.A, Goran Gončin
T-3.B, David Purič G-2.A, Luka
Primar G-2.A , Armin
Muminovič T-4.B,
Blaž Grčar poklicna, Regijskega tekmovanja v
Leon Palamar T-3.B, šahu, ki je bilo v sredo,
Uroš Kač O-1.A,
23.10.2011 v Ljubljani, se
Andraž Poglajen
je udeležil dijak Lev Lah,
G-4.A, Klemen
O-3.A. Uvrstil se je na
Antolin E-4.B, Blaž
8.mesto.
Kirbiš T-3.B, Jernej
Mentorica:Alenka Pavšič
Gortnar T-2.A, Tadej
Petrič T-1.B, Marko
Treven T-1.A, Žan
Kavčič T-1.A, Rok
Zadnik G-3.A.
Mentorica ekipe: Alenka Pavšič
STRAN
32
K
R
I
Ž
A
N
K
A
NAVPIČNO:
1-Ko zaključiš gradbeno šolo, postaneš …
2-Sovražnik Smrkcev
3-Vrsta zdravstvene ustanove
4-Prvi samoglasnik
6-Prebivališče predsednika
Žan Hribar,
9-Mesto kanalov in mostov v Italiji
10-Gradbeniški pripomoček
11-Sukanec
12-Graditi
13-Ime restavracije na Jesenicah
14-Natrijev hidrid
15-..., ..., ..., Drežnica
PTI-1
16-Stiropor je vrsta ...
7-Žensko ime
13-Glasbena skupina Alice in chains
15-Likar Marjana
REŠI,
ČE ZNAŠ
GEŠKO
VODORAVNO:
1-Razmerje v arhitekturi: zlati ...
4-Republika Slovenija
5-Libela po domače
7-Okrajšava za angleščino
8-Vrsta dramskega besedila
Đon Perzefaj,
FEBRUAR 2012
STRAN
K
R
I
Ž
A
N
K
A
1-Plini, ki obdajajo Zemljo, se imenujejo …
2-Plin, ki ga izdihujemo, je …
3-Brez hrane lahko preživiš dalj časa, le tri dni brez …
4-Premogu, nafti, plinu pravimo …
5-Ljubljansko odlagališče odpadkov je na …
6-Energijsko varčna hiša za ogrevanje potrebuje manj …
7-Odpadki so lahko sekundarna …
8-Promet z emisijami onesnažuje …
9-S pojavom tople grede se ozračje …
10-Odpadne vode se prečiščujejo v …
11-Sistem sončnih celic imenujemo …
12-Našemu planet je ime …
13-Eden največjih onesnaževalcev našega planeta je …
14-Ekosistem sestavljata biotop in ...
33
STRAN
34
Seveda je bil
pritisk družine
in okolice, naj
se brezpogojno
vpišem na
gimnazijo,
razumljiv.
Toda nisem se
vdal in na
koncu sem si
le oddahnil, ko
sem oddal
izpolnjeno
vpisnico.
Bil sem vpisan
tja, kamor
sem si želel.
ZAKAJ
SGGEŠ?
GEŠKO
Zakaj SGGEŠ ?
Človek ima v življenju
več prelomnic in ena
večjih (če ne celo
največja) je ta, ki jo
človek doživi ob koncu
osnovnega šolanja, ko
si mora izbrati pot, po
kateri bo šel.
Kot devetošolec sem
tudi sam doživel vse to,
kar so preživeli mnogi
in kar čaka še mnoge
druge v prihodnosti.
Tudi sam sem se kar
naenkrat zavedel, da bo
brezskrbnega šolanja
nenadoma konec in da
se nezadržno približuje
datum, ko bo treba
kuverto z izpolnjeno
vpisnico zapečatiti.
Eno leto sem se moral
poleg sedanjosti
posvečati tudi
prihodnosti, kar pa je
še posebej težko, če
imaš odprte vse poti.
Ocene skozi vsa leta
osnovne šole so mi
namreč dopuščale, da
šolanje lahko
nadaljujem kjerkoli.
Seveda je bil pritisk
družine in okolice, naj
se brezpogojno vpišem
na gimnazijo,
razumljiv. Gimnazija
naj bi bila zame boljša,
stopnjo više od srednje
šole. Kljub nebeškemu
prikazovanju gimnazije
sem se le-te otepal,
kajti kljub ocenam sem
proti koncu osnovne
šole vedno težje
sprejemal snov, ki se
mi je zdela za moje
bodoče življenje vse
prej kot pomembna.
Zakaj sem se med
vsemi možnostmi, ki
sem jih imel, odločil
ravno za smer gradbeni
tehnik? Razlogov za to
je bilo več, vsekakor pa
je poglavitni ta, da to
področje zbuja pri
meni zanimanje.
Ko sva se pred leti z
bratom vračala domov
s počitnic, ki sva jih
preživela pri starih
starših v Italiji, nas je
pot nenadoma zapeljala
po cesti, ki je vodila
mimo opekarne. Opeke
so bile zložene v
paletah, ki so v več
vrstah zavzemale
dvorišče pred
opekarno. Mimo
opekarne smo se vozili
dobro minuto in ves
čas si na levi lahko
videl le opeke, zložene
v ogromne kvadre. In
takrat me je nenadoma
nekaj, česar še danes
ne znam pojasniti, v
srcu zgrabilo.
Nenavadne stvari se
dogajajo in ena od njih
mi je pomagala, da sem
našel tisto, kar sem
želel.
Družina je mojo
odločitev sprejela z
mešanimi občutki, kajti
vsekakor je bil blišč
gimnazije nekaj
drugega od srednje
gradbene šole. Toda
nisem se vdal in na
koncu sem si oddahnil,
ko sem oddal
izpolnjeno vpisnico.
Bil sem vpisan tja,
kamor sem si želel.
Danes še vedno lahko
rečem, da sem se takrat
prav odločil.
To, da te nekaj zanima,
je le korak k temu, k
čemur stremiš. Zato je
potrebno še delati,
delati in delati, kolikor
je pač treba, in le z
delom pridejo tudi
rezultati. Če je delo
pravo, so tudi rezultati
pravi.
Matija Majhen T-3. B
To, da te
nekaj
zanima, je le
korak
k temu, k
čemur
stremiš.
FEBRUAR 2012
STRAN
35
Zakaj SGGEŠ ?
Informativni dnevi so bili zelo zanimivi.
Morda bom nekoč tako uspešen, da bom imel svoje podjetje.
Na informativnem dnevu, sem ugotovila, da je ta šola prava zame.
To je zelo zanimiv in dinamičen poklic – delo v pisarni in na terenu.
Zanima me arhitektura.
Prilagajajo se vozačem, zato se pouk začenja 8.15.
Tako so mi svetovali prijatelji in sosedi.
Učitelji so zavzeti in vedno nam prisluhnejo.
Samo par minut in če si lačen, se lahko hitro in dobro naješ – hrana v šoli, trgovine, hitra hrana, pekarna,
samopostrežna restavracija …
Ker je na tej šoli veliko mojih prijateljev.
Že od majhnega se skrbel za okolje, v katerem odraščam.
Lega šole je naravnost odlična – je blizu centra mesta, avtobusna in železniška postaja nista daleč, bližina fakultet,
velik park …
Na tej šoli je že veliko mojih prijateljev.
Kot pečar bom nekoč s svojim delom dodal piko na i prostoru, njegovemu izgledu in uporabnosti.
Ker mi je ata predlagal poklic geodeta.
Na šoli so organizirani izleti, športni dnevi, dnevi v naravi, enotedenska potovanja, prosto izbirne dejavnosti …
Punce, tipi so res hudi!
Na šoli so različna športna tekmovanja, ki se jih zelo rad udeležujem.
Ta šola mi je bila od vseh ekonomskih šol v Ljubljani najbolj všeč.
Sosed mi je povedal, da je tu lepo.
V življenju bi rad nekaj dosegel – vidim se kot okoljevarstvenik.
Haha – na tej šoli sem zaradi lepih deklet.
Za to šolo sem slišal od prijatelja.
Zelo rad ustvarjam, kar to delo dopušča.
Šola je na odlični lokaciji.