REPORTAŽA
Nekje
na drugi
strani mavrice
ortugalska ima več potomcev; iz
prvega zakona ima hčerko Madeiro, poleg nje pa še devet nezakonskih otrok z imeni Miguel, Maria, Terceira, Jorge, Pico, Faial, Flores, Graciosa in Corvo. Skupno ime
zanje je Azori, domujejo pa sredi
Atlantika, skoraj na pol poti med
Lizbono in New Yorkom. Vsak izmed njih živi svoje življenje in ima
svojo osebnost.
Devet otrok, devet otokov pa ima
skupno značilnost – vsi so vulkanskega izvora in vsi dolgo časa niso
bili naseljeni. Nekateri trdijo, da so
jih morda portugalski morjeplovci
odkrili že dobro stoletje pred Kolumbovo potjo v Indijo, zanesljivo
pa je otoke portugalski kralj Alfonz
V. naselil s prebivalci iz celinskih
provinc tam okoli leta 1440. Torej še
vedno pred Kolumbom. Otoki so bili vedno pomembna postojanka na
P
6
poti proti obema Amerikama in tu
so se radi ustavljali številni raziskovalci, če lahko tako imenujemo tedanje pomorščake, ki jih je v svet
gnala predvsem želja po bogastvu.
Azore so Portugalcem večkrat želeli
iz rok iztrgati Španci; tu so mnogo
kasneje evropske sile, kot tudi ZDA,
gradile svoje vojaške baze; leta 1976
pa so naposled Azori razglasili delno neodvisnost od Portugalske ali
avtonomno pokrajino Portugalske, s
katero pa je tako kot z vsemi pokrajinami, ki jih politične vezi še vedno
držijo povezane z materjo. Kot pravijo sami, so njihovi prebivalci dobri
takrat, ko Portugalska potrebuje vojake za zagotavljanje miru v AfganiPolja čaja
Vzajemnost / marec 2011
Zelena polja, zeleni vulkani, zelena jezera,
še morje je včasih zeleno. Kdor pravi, da je
zelena Irska, ta še ni bil na Azorskih otokih.
stanu, ko pa otočje prosi za kakršnokoli pomoč, takrat ponavadi ni denarja.
Na devetih otokih v skupni velikosti dobre desetine Slovenije živi blizu četrt milijona prebivalcev, večinoma portugalskega porekla, ki se
preživljajo z ribolovom, govedorejo
in s kmetijstvom, kjer prednjači pridelava ananasa, tobaka in čaja.
Sao Miguel
Sao Miguel je največji med otoki,
dolg je kakih osemdeset kilometrov
in širok dvajset, na njem pa živi
skoraj polovica vsega azorskega
prebivalstva. Relief mu določajo
trije večji vulkani ali to, kar je od
Kot velike krtine te na vsakem koraku
spremljajo majhni vulkani.
Azorov ni brez mavrice. Če bi bil tam, kjer
se neha mavrica, res zaklad, potem bi bili
Azori najbogatejše otočje na svetu.
njih ostalo, vmes pa je otok posejan
z nekaj sto majhnimi vulkanskimi
grički, med katerimi domujejo vasi
z ozkimi ulicami in s slikovitimi
cerkvami. Naokoli pa jezera, skrita
v žrelih ugaslih vulkanov, zaraščene grape, ki parajo neprehodna,
poraščena pobočja, slapovi, topli
vrelci, širni pašniki, gozdovi. Predvsem pa na vsakem koraku cvetje –
hortenzije, strelicije, lilije, azaleje,
hibiskusi …
Letalo ponavadi ponese popotnika v Ponta Delgado, največje, prijetno zaspano mestece na otoku, kjer
je tudi sedež oblasti vsega otočja. Za
bazo si je dobro izbrati katerega od
kmečkih turizmov, z najetim avto-
mobilom ter s pohodnimi čevlji pa
ti se ti odprejo neskončne možnosti
za raziskovanje otoka.
Narejeno iz solza
Že tretjič v tednu dni se pripeljeva
na Vista do Rei, Kraljevo razgledišče nad Sedmimi mesti, Siete Cidades, najprivlačnejšo točko na otoku.
Dež, sonce, dež, sonce ... vreme se
spreminja dobesedno na pet minut
in kar nekako se ne opogumiva, da
bi se podala na štirinajst kilometrov
dolgo pot, ki pelje gor in dol po robovih velikanskega kraterja, znotraj
katerega ležita dve jezeri, ki sta ju
pred davnimi leti s svojimi solzami
napolnila mlada zaljubljenca.
Caldeira Velha, topli vrelci sredi goščave.
Kjer se tudi hiše zgledujejo po mavričnih
barvah.
Vzajemnost / marec 2011
Takrat je v kraljestvu Sedmih
mest živel kralj, ki je imel prelepo
hčer. Mladenka je imela zelo rada
naravo in prav vsak dan je izkoristila za to, da se je sprehajala po poljih
in gozdovih, ob rekah in po skritih
dolinah. Nekoč pa je srečala mladega, očarljivega pastirja, ki je prek
polj gnal svojo čredo. Sramežljivo
sta izmenjala nekaj besed, naključje
pa je hotelo, da sta se srečevala vse
pogosteje in se tako počasi zaljubila
do ušes. Na nesrečo je vse skupaj
prišlo na ušesa dekličinega očeta, ki
je hčeri prepovedal sestajati se z
revnim pastirjem, saj je ves čas računal, da bo vzela bogatega princa
in da se bo s poroko še povečalo njegovo kraljestvo. A dekle je strogega
očeta le preprosilo, da se vsaj še enkrat, še zadnjič sestane s pastirjem.
In ko ste se tako dobila, sta tako jo-
7
Siete Cidades. Jezeri iz solz v vulkanskem kraterju.
kala, da sta s svojimi solzami napolnila dve jezeri, manjše zeleno in
večje modro.
Znanstveniki pa so kasneje ugotovili drugo, pravo resnico, ki je pa je
precej bolj dolgočasna; neprepustna
tla so v vulkanskem žrelu zadržala
vodo in ustvarila jezeri.
Midva pa le zakorakava po vulkanskem obroču. Počasi, skoraj ves
dan, med kratkotrajnimi nalivi in
med snopi sončevih žarkov, ki so
našli pot med raztrganimi oblaki.
Po hladnem vetru, ki pred seboj
potiska gosto meglo in ki že v naslednjem trenutku tako hitro pojenja, da te skoraj pahne dol po gosto
poraščenem pobočju. Vmes pa mavrice, ki so tod doma. Skoraj vsak
trenutek, če se le malo uzreš naokoli, te spremlja barvast lok, ki se
pne po nebu. Tako gost in tako blizu, da greš zlahka pogledat na njegov konec, ali je tam še tisto vedro
zlata …
Kar vtakneš v zemljo, zraste
Tam okoli leta 1850 se je pojavil
na otoku nekdo, ki je kdove od kje
prinesel s seboj ananas, ta pa je tu
odlično pognal in danes veljajo Azori za pomembnega pridelovalca tega sadeža. V več kot tri tisoč steklenih rastlinjakih pridelajo na leto nekaj več ko dva tisoč ton ananasa, ki
potrebuje dve leti, da dozori v slaba
dva kilograma težak plod. Ker pa je
temperatura na otoku pozimi malce
prenizka in je treba rastlinjake dodatno ogrevati, se ananasu v prihodnje slabo piše. Dokler bodo stari
stekleni rastlinjaki zdržali, bo šlo, ko
pa jih bo treba zamenjati, se bodo
8
domačini skoraj zagotovo preusmerili na kako drugo, bolj donosno kulturo.
vali, kdo jih bo prej z ladjami, ki so
do Evrope potrebovale približno
dva tedna, dostavil na evropske
tržnice. Ko pa je bila trgovina v polnem razcvetu, se je pojavila bolezen
in drevesa so se posušila. Prazna polja je bilo treba zasaditi z nečem
drugim. Z ladij, ki so se na svoji poti iz Azije ustavile v Ponti Delgadi,
so bolj za šalo kot zares zanesli na
polja čaj iz Kitajske, ta pa je živahno
vzcvetel, zato so iz daljne Azije pripeljali še nekaj Kitajcev, ki so domačine izučili nove obrti. Dolga leta je
štirinajst čajnih tovarn pridelovalo
cenjeni azorski črni in zeleni čaj.
Dve tovarni še danes režeta zelene
Azori v decembru. Nenavadna mešanica jeseni in večne pomladi.
Še pred tem pa je nekdo na otoke
zanesel pomaranče. Te so krasno
uspevale, Azorčani pa so kar tekmoVrtovi Terra Nostra v Furnasu.
lističe na dobrih petdesetih hektarjih, kjer jih posušenih pridelajo še
vedno za blizu trideset ton na leto,
le da so spretne roke obiralk izpodrinile moderne kosilnice.
Odkod prihaja vreme?
In če se že komu Azori zdijo nepomembni, majhni, odmaknjeni, to še
zdaleč ni res, saj v celotni zahodni
Evropi igrajo izredno pomembno
vlogo. Že v 19. stoletju so različni
znanstveniki, pa tudi monaški princ
Albert I., ugotovili, da se anticiklon,
ki nastane nad Azori, v nekaj dneh
pojavi nad Evropo in da ni bolj točne vremenske napovedi, kot ta. Če
obrnemo drugače – Azori nam določajo, kakšno vreme bomo imeli!
Besedilo in fotografije: Matjaž Pirš