Odlomki iz knjige 798.01 Kb

BEN LEWIS
SMEH IN KLADIVO
O REŽIMIH, KI SO POCRKALI OD SMEHA
Mengeš, 2010
Ben Lewis
SMEH IN KLADIVO
O REŽIMIH, KI SO POCRKALI OD SMEHA
Ben Lewis
SMEH IN KLADIVO
O REŽIMIH, KI SO POCRKALI OD SMEHA
Prevedla Andrej Poznič in Žiga Valetič
Oblikovanje in oprema Grafični atelje Zenit
Ilustracija na ovitku Zoran Smiljanić
Za založbo Andrej Poznič
Izdala založba Ciceron, 2010
Natisnila tiskarna Rotosi d. o. o.
Naklada 500 izvodov
Naslov izvirnika: Hammer and Tickle: A history of communism told through
communist jokes
Copyright © Ben Lewis, 2008
Vse pravice pridržane © za izdajo v slovenščini Založba Ciceron
V skladu z Zakonom o avtorskih in sorodnih pravicah je brez pisnega dovoljenja založbe prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnemkoli
obsegu ali postopku, tudi fotokopiranje, tiskanje ali shranjevanje.
CIP - Kataložni zapis o publikaciji
Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
329.15:159.942.3
329.15(091)
LEWIS, Ben, 1966Smeh in kladivo : o režimih, ki so pocrkali od smeha /
Ben Lewis; [prevedla Andrej Poznič in Žiga Valetič]. Mengeš : Ciceron, 2010
Prevod dela: Hammer & tickle
ISBN 978-961-6627-18-4
1. Hammer and tickle
252834560
Za Nicka, za očeta, und für K.
KAZALO
13
15
41
75
123
PREDGOVOR
UVOD: SPOMINI NA STARE VICE
PRVO POGLAVJE: SMEH POD LENINOM
DRUGO POGLAVJE: STALINOV ZLOBNI KROHOT
TRETJE POGLAVJE: NACISTIČNI VICI PROTI
KOMUNISTIČNIM
145
183
245
289
329
ČETRTO POGLAVJE: VZHODNI BLOK
PETO POGLAVJE: ZLATA DOBA KOMUNISTIČNIH VICEV
ŠESTO POGLAVJE: STAGNACIJA ŠAL
SEDMO POGLAVJE: ŽALOSTEN KONEC
OSMO POGLAVJE: BREZ HECA
Tretje poglavje
NACISTIČNI VICI
PROTI KOMUNISTIČNIM
2
2. junija 1941 ob 3:15 so poveljniki nacističnih tankovskih
posadk prižgali motorje tisočih panzerjev, ki so bili postrojeni vzdolž reke Bug in jih pognali v notranjost Sovjetske
zveze. Bilo je kot v hóllywoodskih vojnih filmih, ki so jih včasih
predvajali na televiziji ob nedeljah popoldne. Zgodovina klišejsko
ponavlja, da so Nemci teptali vse pred seboj. Zdesetkali so sovjetske tankovske enote, vasi so ravnali z zemljo, pobijali so Jude in
civiliste, Rdeča armada se je brezglavo umaknila. A bilo je še nekaj, kar se je moralo umakniti pred nacisti, vendar so to zgodovinarji spregledali: komunistični vic. V naslednjih štirih letih, dokler Rusi niso okupirali srednje in vzhodne Evrope, so nacistični
vici preglasili komunistične. Iz tega obdobja mi je uspelo izbrskati en sam komunistični vic, pa še ta je komunističen samo na pol.
Trocki in Lenin potujeta skozi rusko mestece. Iz hiš pritečejo
otroci in kličejo za njima: »Mi pa vemo, kdo sta! Mi pa vemo,
kdo sta!«
»Poglej,« reče Trocki, »kaj je naredila revolucija. Še otroci naju
poznajo ...«
Ampak preden mu je Lenin uspel karkoli odgovoriti, so otroci že
vzklikali: »Žida sta! Žida!«
V tem vicu se skriva razlog za zaton komunističnih vicev. Nacistični vici niso bili nič boljši, bolj obrušeni ali presenetljivejši v
poanti; razlika je bila le v tem, da so imeli nacisti raje vice o Židih
kot pa o komunistih. Komunisti pa so si, medtem ko so se upirali nacistični okupaciji, začasno nehali izmišljati vice na svoj račun
in so se družno norčevali iz sovražnika.
123
S MEH
I N KLADI VO
Poznavalec komunističnih vicev ne bi smel biti razočaran nad nacističnimi. Ponujajo mu namreč najboljši dokaz proti ortodoksnim sociologom, ki v komunističnih vicih ne vidijo drugega kot
zgolj predelavo starega obešenjaškega humorja. Isti nabor zapletov naj bi se ponavljal v vicih vseh diktatorskih in totalitarnih režimov, zato, pravijo ti akademiki, s proučevanjem vicev ne moremo kaj dosti izvedeti o komunizmu.
Drži, da imajo vici, ki nastanejo iz odnosa med zatiranimi in zatiralci, nekaj splošnih nastavkov iz starih kultur. Vici o komunizmu
niso bili povsem nova zvrst, vseeno pa se je humor komunističnega zatiranja izbrusil in strukturiral v nekaj zelo samosvojega, in to
lahko pokažemo tudi tako, da ga primerjamo z njegovim najbolj
očitnim tekmecem – s totalitarnim sistemom, ki je bil sodobnik
komunizma, prav tako, če ne še bolj brutalen, a povsem neduhovit! Po zaslugi nacistov bomo torej lahko praktično preverili veljavnost negativne teze o komunističnih vicih.
Prve, čeprav maloštevilne vice o nacizmu, so Nemci poznali že
v začetku tridesetih let. K sreči so jih v sedemdesetih letih začeli zgodovinarji natančno popisovati, tako kot komunistične. Izvirnih vicev o nacizmu je malo, verjetno ne več kot 100. To je torej prva razlika: nacističnih vicev je veliko manj. Tretji rajh je trajal
šestino časa, ki ga je bil preživel sovjetski komunizem, in če primerjamo teh dvanajst let z dvainsedemdesetimi leti komunizma,
bi moralo biti vicev o nacizmu nekje med 166 in 250, naša številka pa je približno za polovico manjša.
Tako kot komunistični so tudi nacistični vici nastajali ob prelomnih
političnih dogodkih. Ko je leta 1933 zagorel Reichstag, so se ljudje
norčevali iz nacistov, ki so se pretvarjali, da s tem nimajo nič.
27. februarja zvečer prihiti Göringov pribočnik v pisarno svojega
šefa. »Herr ministrski predsednik,« mu reče, »Reichstag gori!«
Göring pogleda na uro in presenečeno odkima z glavo: »A že?!«
Po noči dolgih nožev, ko je Hitler očistil enote SA, se je pojavilo
veliko vicev o homoseksualni usmerjenosti njihovega vodje Ernsta Röhma.
124
N ACIST IČN I VICI
PROT I KOMUN IST IČN IM
Zdaj ljudje vsaj razumejo, na kaj je mislil Ernst Röhm, ko je
mladim fantom dopovedoval, da bi v vsakem od njih lahko tičal častnik SA.
In tako so vici o nacizmu na podoben način beležili prelomne dogodke Tretjega rajha kot komunistični vici dogodke sovjetskega
režima, le da je bilo prvih manj.
Druga očitna razlika med vici dveh konkurenčnih ideologij je v
kakovosti. Za tiste, ki že poznamo nesmrtno domiselnost komunističnih vicev, so nacistični vici dokaj dolgočasno branje, in
pravzaprav se vam moram opravičiti, da vas sploh sadistično izpostavljam temu početju. Seveda pa bi bilo preveč enostavno kriviti nemški smisel za humor, saj so znali biti nemški povojni vici o
komunistih – kot bomo videli pozneje – naravnost izvrstni! Med
boljšimi nacističnimi vici so tisti o kopičenju medalj na Göringovi uniformi.
Göringov pribočnik pridrvi v pisarno in pove, da imajo v
zgradbi nesrečo: »Na letalskem ministrstvu je razneslo vodovodno cev!«
Göring reče: »Hitro! Prinesi mi admiralsko uniformo!«
*
Pod medalje na prednjem delu uniforme je Göring pripel diagonalno puščico s pripisom »Nadaljevanje na naslednji strani«.
Tretja pomembna razlika med nacističnimi in komunističnimi
vici pa je v izboru tém. Komunistični vici so obravnavali vse pomembnejše značilnosti političnega sistema, vici o nacistih pa so
se temu izognili. Nemci se denimo niso šalili iz Hitlerjevega rasizma, iz bizarnih nacističnih obredov in množičnih nacističnih
zborovanj. Nobenega vica ne poznam na račun gosjega vojaškega
koraka ali na račun Hitlerjevih brčic. Pravzaprav je bilo zelo malo
vicev, ki bi se norčevali iz Hitlerja. Še najbolj znan je tale:
125
S MEH
I N KLADI VO
Hitler obišče norišnico in pacient, ki ga sreča na hodniku, mu salutira. Ko gre naprej, mu salutirajo tudi ostali, dokler ne pride do
nekoga, ki tega ne stori.
»Zakaj ne salutiraš kot ostali?« ga vpraša Hitler.
»Moj firer, jaz sem bolničar,« mu odvrne, »nisem nor!«
Pred začetkom »končne rešitve« judovskega vprašanja je bilo zelo
malo vicev o koncentracijskih taboriščih in še ti so bili včasih precej slaboumni. Odrski komik Weiss Ferdl, ki je, verjeli ali ne, sem
in tja ogreval občinstvo pred Hitlerjevimi nastopi, je sredi tridesetih let pripovedoval o svojem »malem izletu v Dachau. Bilo je
krasno: bodeča žica, brzostrelke, bodeča žica, brzostrelke, še več
bodeče žice in še več brzostrelk. Ampak povem vam eno stvar! Če
bi zares hotel priti noter, bi zanesljivo našel pot.« To njegovo šalo
sem najprej dojel kot sarkastično roganje, a sem se pošteno zmotil! Weiss Ferdl je bil namreč zagrizen član nacistične stranke in
po vojni obsojen zaradi kolaboracije.
Na ulici so si ljudje pripovedovali še en vic o taboriščih.
Dva moška se srečata v lokalu.
»Lepo te je videti na prostosti! Kako je bilo v koncentracijskem
taborišču?« vpraša prvi.
»Imenitno,« reče drugi. »Zjutraj smo imeli zajtrk in svežo
kavo v postelji, temu je sledila rekreacija. Za kosilo smo imeli juho, meso in posladek, sledile so družabne igre vse do pete ure,
ko smo pili čaj. Zvečer so nam pripravili lahek prigrizek, potem
pa smo gledali filme.«
Sogovornik je presenečen: »Kaj! To pomeni, da so o vsem lagali!
Zadnjič sem govoril z Meyerjem, ki je bil tudi notri, in pripovedoval je neverjetne zgodbe!«
Drugi resno prikima: »Ja, zdaj so ga spet vzeli noter.«
Šele ob koncu vojne se je v vicih o nacizmu pojavila sled prezira
in grenkobe. Ko so zavezniška letala zravnala nemška mesta, so se
Nemci šalili takole:
126
N ACIST IČN I VICI
PROT I KOMUN IST IČN IM
»Kaj boš počel, ko bo konec vojne?«
»Šel bom na izlet po veliki Nemčiji.«
»In popoldne?«
Po predaji je krožil vic, ki je prav tako eden redkih zares dobrih:
Vojna je končana in zločinci so obsojeni. Hitler, Göring in Göbbels stojijo na odru z zanko okrog vratu.
Göring se obrne h Göbbelsu in reče: »Vidiš! Vedno sem ti govoril, da bo na koncu vse odločeno v zraku.«
»Oh, ja, kako čas leti, kadar ti je lepo,« odvrne Göbbels tik preden zategnejo vrvi, »teh tisoč let je minilo kot bi trenil!«
Zabaven in ciničen vic, ki pa se še vedno izogiba nacistični ideologiji, kar še enkrat pokaže na temeljno razliko med obema kulturama humorja. Tudi ko so Nemci z veliko zamudo zmogli prezir
do svojih voditeljev, jim ni uspelo kolektivno napasti idej in dejanj
državnega represivnega aparata, kakor je to uspelo prebivalcem
Sovjetske zveze. Nasprotno, eden od razlogov, zakaj je bilo tako
malo novih vicev, je v tem, da so tako režim kot državljani reciklirali toliko starih židovskih vicev.
»Humorja Tretjega rajha nikakor ne moremo zvesti zgolj na prepovedane protirežimske vice,« je zapisal sodobni raziskovalec nacističnega humorja Rudolf Herzog. Kot mnogi humorologi ima
tudi on dokaj nenavaden življenjepis. Med drugim je bil je producent televizijskega resničnostnega šova o tolpah, ki kradejo avtomobile, sicer pa je sin znanega nemškega režiserja Wernerja Herzoga. »Večina še vedno aktualnih vicev je bilo popolnoma neškodljivih in niso imeli nikakršnega političnega naboja,« trdi. Vici o
nacistih so se v primerjavi s komunističnimi vici pojavljali le sem
in tja, bili so ideološko neizraziti, ne posebej kakovostni in v socialno-političnem smislu površni.
Seveda je imel Stalin višje družbene cilje kot Hitler, ki je hotel iztrebiti Žide, nič pa ni imel proti veleposestnikom, poslovnežem
in kapitalistom. Kljub temu so nacisti poslali v smrt na milijone
127
S MEH
I N KLADI VO
mladih fantov, preganjali so kritične intelektualce in novinarje, na
koncu pa so povzročili opustošenje večine svojih mest. Zato preseneča, da med Nemci ni nastalo več in bolj strupenih protinacističnih vicev. To dejstvo vsekakor pritrjuje tistim zgodovinarjem,
ki so prepričani, da je večina nemškega prebivalstva simpatizirala z nacisti.
Le majhen in osamljen del populacije je ustvarjal boleče trpke
vice na rovaš nacistov, in to so bili Židje. Od začetka tridesetih
let so z dostojanstveno ironijo opozarjali na nesmisle nacistične
ideologije, na nasilje privržencev nacizma in pozneje tudi na grozote koncentracijskih taborišč.
V pragozdu Konga se slučajno srečata Levi in Weinstein in oba
nosita na hrbtu težak nahrbtnik. Naključnega snidenja se razveselita!
»Kaj pa ti tukaj? Kako si?« vpraša Levi Weinsteina.
»V redu. V Aleksandriji imam trgovinico s slonovino in da kaj
prihranim, kar sam streljam slone. Pa ti?«
»Podobno. V Port Saidu imam obrat za predelavo krokodilje
kože in sam lovim krokodile. Povej, kako pa gre najinemu prijatelju Simonu?« vpraša Levi.
Weinstein odvrne: »Ah, ... ta je šele avanturist! Ostal je v Berlinu.«
*
Nekaj Hitlerjevih jurišnikov pride med nedeljsko mašo v evangeličansko cerkev.
»Nemški bratje in sestre,« nagovori poveljnik zbrane, »prišli
smo zaradi rasne čistosti. Predolgo smo prenašali nearijsko raso
in te nadloge se je treba znebiti enkrat za vselej! Vsem, katerih
očetje so Židje, ukazujem, da takoj zapustite cerkev!«
Nekaj vernikov hitro vstane in odide iz cerkve.
»In zdaj enako ukazujem tistim, katerih mame so Židinje.«
Takrat se zdrzne pastor z razpelom v roki in reče Jezusu: »Brat
moj, zdaj morava pa tudi midva iz hiše ...«
128
N ACIST IČN I VICI
PROT I KOMUN IST IČN IM
*
Göbbels je na turneji po nemških šolah. V eni od šol skupini
učencev naroči, naj mu povejo nekaj znanih domoljubnih gesel.
Prvi otrok vzklikne: »Heil Hitler!«
»Zelo dobro,« ga pohvali Göbbels.
»Deutschland über alles!« vzklikne nekdo drug.
»Enkratno! Poznate še kaj močnejšega?«
Deček dvigne roko in Göbbels mu prikima.
»Živelo naše ljudstvo, na veke vekov!« vzklikne deček.
»Čudovito,« je navdušen Göbbels. »Kako ti je pa ime, mladenič?«
»Izrael Goldberg.«
*
Jakob se sprehaja po parku in opazi prijatelja Kaima, ki na klopci bere časopis. Ko se mu približa, ugotovi, da ima v rokah pravzaprav nacistični protijudovski časopis Jurišnik.
»Kaim, le kako lahko bereš to svinjarijo?« ga vpraša.
»No ja,« reče Kaim, »dobro veš, kako težki so časi. Zapirajo
nam podjetja, tepejo nas, kot pse nas brcajo na ulicah, ropajo nam
premoženje ... Če pa odprem Jurišnika, vidim, da se še vedno
valjamo v denarju in da držimo svet v svojih rokah!«
*
Žida načrtujeta atentat na Hitlerja. Ugotovila sta, da se firer
vsak dan opoldne pelje mimo nekega vogala, zato ga tam počakata s skritima pištolama.
Opoldne sta pripravljena na akcijo, ampak Hitlerja ni od nikoder. Čakata pet minut – še vedno nič! Deset minut – ni ga! Ko
ura kaže petnajst čez dvanajsto, ju zajame malodušje.
»Sveta nebesa,« reče prvi, »upam, da se mu ni kaj zgodilo!«
*
Kakšna je razlika med židovskim optimistom in židovskim pesimistom?
Pesimisti so v izgnanstvu, optimisti pa v koncentracijskih taboriščih.
129
S MEH
I N KLADI VO
Kar nekaj vicev so Židje in drugi nasprotniki režima prevzeli iz
komunistične satire, le Stalinovo ime so zamenjali s Hitlerjem. V
večini primerov je šlo za preprosto kopiranje, našel pa sem tudi
zanimiv primer vica, ki ima ob skoraj enaki zgradbi dva različna pomena.
Vojna je v razmahu. Žida v koncentracijskem taborišču sta obsojena na smrt pred strelskim vodom. Na dan, ko bi bilo treba izvršiti obsodbo, jima paznik sporoči, da ju ne bodo ustrelili, ampak obesili.
»Imava pa res srečo,« se prvi Žid nasmeje drugemu, »metkov
je zmanjkalo!«
V tej protinacistični različici je pomanjkanje streliva pomenilo, da
se bliža zmaga zaveznikov, medtem ko je bil komunistični izvirnik preprosto vic o vsesplošnem pomanjkanju.
Primerjamo pa lahko tudi razlike v pristopu obeh totalitarnih režimov do svojih obešenjaških nasprotnikov. Do nedavnega so se
zgodovinarji strinjali, da je nacistična država neusmiljeno brutalno obračunavala s protinacistično satiro – s Flüsterwitze oziroma z vici, »ki se jih je šepetalo«. Veljalo je, da je neprevidnega
zanesljivo čakal bodisi zapor, koncentracijsko taborišče ali celo
smrt. Toda nove ugotovitve to prepričanje spodbijajo. V obdobju od leta 1933 do 1943 je šaljivce le redko doletela zaporna kazen. Rudolf Herzog ugotavlja, da so si lahko ljudje pripovedovali vice »sproščeno, javno in brez strahu pred pregonom«. Pravosodne statistike kažejo, da so jo obtoženci v 61 % primerov odnesli samo z ustnim opominom. Kot olajševalno okoliščino so najpogosteje navajali alkohol. Le v nekaj osamljenih primerih so jih
oglobili, 22 % prestopnikov pa je doletela zaporna kazen, ki ponavadi ni bila daljša od petih mesecev.
Drugače je bilo s tistimi, ki so z vici nastopali pred občinstvom.
Nemški komedijanti so z oblastmi bíli nevarne besedne boje in na
odru preizkušali meje dovoljenega. Doživljali so nekaj podobnega
130
N ACIST IČN I VICI
PROT I KOMUN IST IČN IM
kot po koncu vojne njihovi kolegi v državah vzhodnega bloka –
mešanico opominov, prepovedi nastopanja in krajših zapornih
kazni. Če so bili židovskega porekla, se jim ni pisalo dobro.
Nek cirkuški umetnik je svojo opico zdresiral, da je z nacističnim
pozdravom salutirala pred vsako uniformo. Ko so naciji ugotovili,
da gre za norčevanje na njihov račun, so zagrozili, da jo bodo naslednjič ubili. Opica je hitro popustila, nekaj komedijantov pa je
bilo precej bolj drznih.
Werner Finck iz Berlina, ki je preživel vojno, je svoj večerni kabaretni nastop običajno zaključil s politično stand-up satiro, v kateri se je brez dlake na jeziku rogal nacistom. »Res nenavadno,« je
navrgel nekega večera leta 1933, »pomlad je, listje na drevju pa že
rjavi.« Namigoval je seveda na Hitlerjeve rjavosrajčnike. »Ste slišali za tipa, ki je šel k zobarju? Zobar reče: 'Odprite usta,' in tip
mu odgovori: 'Ne morem, hudiča, saj vas komaj poznam ...'«
V nastopu kmalu potem, ko so vsi nemški državni uradi dobili
ukaz, da morajo na stene obesiti Hitlerjevo sliko, je na oder prišel Finckov pomočnik s sliko v roki, ki pa jo je občinstvo videlo
le od zadaj. Malo je manjkalo, da mu ni padla iz rok, v tistem trenutku pa se je Finck v zaigrani paniki vrgel po tleh in jo ujel, preden bi se razbila. V drugi točki je pri krojaču naročal novo obleko. »Kaj če bi tokrat poskusila kaj takšnega ... s progami?!« je predlagal krojač in namignil na takratne zaporniške obleke. Nekoč je
provokator med nastopom ozmerjal Fincka z »Židkom«. »Ne,«
je odgovoril, »samo videti sem tako pameten.« Ko je med občinstvom opazil naciste, ki so očitno prišli preverjat, kaj govori, jim
je zaklical: »Naj govorim počasneje? Mi lahko sledite? Ali naj jaz
sledim vam?« Leta 1935 so zaprli njegov klub Katakomben, Fincka pa aretirali in ga za šest tednov poslali v koncentracijsko taborišče. Tam je zabaval sotrpine, odlomki iz teh nastopov pa so se
ohranili do današnjih dni.
Prijatelji, rad bi vas malo razvedril. S smislom za humor nam
bo to uspelo, čeprav nismo vajeni, da bi si bile vislice in šale tako
blizu ... Spraševali se boste, kako sem lahko na tem kraju tako
131
S MEH
I N KLADI VO
razposajen in vesel. Hm, tovariši, ne brez razloga! V Berlinu
se nikoli nisem počutil tako dobro. Ravno obratno! Med vsakim
nastopom mi je bilo nelagodno. Ves čas me je bilo strah, da bom
pristal v kakšnem taborišču. Tako, zdaj sem končno lahko brez
skrbi. Tukaj sem!
V nacističnih taboriščih je umrlo kar nekaj judovskih komikov,
Finck pa je imel več sreče – izpustili so ga, ko je zanj posredovala ena od Göringovih ljubic. Dve leti pozneje se je spet pojavil na
nekem berlinskem odru in nastopal do leta 1939, ko so mu to dokončno prepovedali. »Politične vice bomo izkoreninili!« je takrat
v svoj dnevnik zapisal Göbbels. Finck ni mogel zapustiti države,
zato je nasprotnike pretental tako, da se je kot prostovoljec prijavil v vojsko. Kot radiooperater na vzhodni in zahodni fronti si je
prislužil železni križ drugega razreda. Pred nemškimi enotami je
tudi nastopal in pozneje je trdil, da so ga pred Göbbelsom varovali oficirji, ki so mu bili naklonjeni.
V zadnjem obdobju vojne, ko so se razmerja moči začela spreminjati, so zaradi političnih vicev nekaj ljudi usmrtili. Obsodil jih je
fanatični nacistični sodnik Freisler, sicer predsednik Volksgerichtshofa oziroma vrhovnega sodišča Tretjega rajha, ki je bil zadolžen
za politične zločine proti Hitlerju. Leta 1943 so zaprli vojno vdovo in delavko iz tovarne orožja, ker je povedala tale vic:
Hitler in Göring stojita na vrhu berlinskega radijskega stolpa in
Hitler reče: »Rad bi osrečil Berlin.«
Göring mu odvrne: »Potem pa skočite!«
Primer je obravnaval Freisler, jo obsodil na smrt in jo dal obglaviti. Istega leta so na istem sodišču na smrt obsodili tudi filmskega zvezdnika Roberta Dorsaya. Eden od vicev, ki jih pripisujejo
njemu, gre takole:
Nekega dne firer obišče malo mestece in pričaka ga skupina deklic s šopki cvetja. Ena od njih firerju pomoli šopek trave.
132
N ACIST IČN I VICI
PROT I KOMUN IST IČN IM
»Kaj pa naj s tem?« jo vpraša Hitler.
»Pojejte,« mu odvrne deklica, »ljudje pravijo, da se bodo dobri
časi vrnili, ko bo tudi firer prisiljen jesti travo.«
Toda posamični okrutni primeri predstavljajo zgolj dodaten dokaz o différence, o razliki od komunističnega vica, kot bi se izrazili
francoski poststrukturalisti. Za razliko od nacističnega večinoma
prizanesljivega ravnanja s šaljivci so komunisti za tovrstne zločine poslali v gulag na deset tisoče ljudi. A čeprav je obstajala manjša verjetnost, da te bodo pod Hitlerjem zašili zaradi vicev, so bile
lahko posledice veliko hujše, če se je nacistična oblast vendarle
odločila, da te vzame v roke eksemplarično, drugim za zgled; nobenega primera namreč ne poznamo, da bi sovjetske oblasti koga
zaradi pripovedovanja vicev obsodile na smrt!
To nam govori tudi o razlikah med obema totalitarnima ideologijama. Če za hip potisnemo veliko nasilje ob stran, vendarle velja,
da so komunisti verjeli v možnost osvoboditve in bili so prepričani, da lahko rešijo človeštvo. Verjeli so, da bodo »kulaki«, špekulanti in tudi šaljivi kritiki režima ob prisilnem delu »spregledali« in prepoznali vzvišen skupni cilj. Na drugi strani so bili nacisti prepričani, da večini človeštva ni pomoči. Ljudi so silili v brezpogojno poslušnost z grozovitimi primeri kaznovanja posameznih upornikov.
Ariane je v Berlinu živela v enem od redkih neobnovljenih stanovanjskih blokov, na katerih so po pročelju ostale sledi granat iz
zadnje vojne.
S kolesi sva se peljala mimo nekdanjega Göringovega ministrstva
za letalstvo in mimo Reichstaga z novo stekleno kupolo arhitekta Normana Fosterja in še vedno tudi s sledmi drugega britanskega arhitekturnega prispevka – namreč bombnih napadov zavezniškega letalstva. Počasi sva se spuščala mimo ogromnega Eisenmanovega spomenika žrtvam holokavsta, miniaturnega mesta
duhov in sivega betona. Žarki večernega sonca so se odbijali od
zlate kupole prenovljene sinagoge na Oranienburger Strasse, ki
133
S MEH
I N KLADI VO
sva jo včasih tudi od daleč videla med stanovanjskimi bloki. Njena zloščena površina je odsevala nenaraven sijaj pretirane vneme
ob poravnavi zgodovinskih krivic. Ogledat sva si šla nov film, ampak v Berlinu ne moreš nikoli povsem ubežati vojni.
Kolesi sva pustila pri filharmoniji, kupila vstopnici in se zleknila v ležalnike kina na prostem, ki so ga postavili na velikem dvorišču pred muzejem uporabnih umetnosti. Bila je topla poletna
noč. Desno od platna so se v daljavi dvigovali sloki nebotičniki
Potsdamskega trga, ki so spominjali na futuristično zbirko stolpičev iz kulis filma Popolni spomin (1990). Na vrhu poslopja se je
počasi vrtel mercedesov neonski logotip in Berlin je hkrati ponujal duha uničene preteklosti in cenenega, visokotehnološkega življenjskega sloga sedanjosti. Gledala sva film, ki ga je posnel mlad
nemški režiser. Komaj je zaključil šolanje in že je posnel svoj drugi celovečerec. Zgodba je govorila o nemškem študentu, ki se je
namesto obveznega služenja vojaščine odločil za civilno služenje
– postal je osebni pomočnik v Auschwitzu. Dodelili so ga prepirljivemu starcu in nekdanjemu taboriščniku, in med njima se je
razvilo burno razmerje prijateljstva in sovraštva. Ni me potegnilo. Po več kot petdesetih letih se Nemci še vedno na vse pretege
trudijo, kako bi še bolj prepričljivo pokazali svoje nelagodje spričo nacistične preteklosti.
»Nekoč, ko sem bila stara 12 let,« se je pozneje spomnila Ariane, »sem doma povedala, da grem obiskat babico. Živela je petinštirideset kilometrov stran od nas, v bližini industrijskega mesta
Altenburg. Želela sem jo vprašati nekaj posebnega, ampak tega
doma nisem povedala.
'Babica?' 'Ja, otrok moj?' 'Koga si volila leta 1933?' Spustila je časopis, me pogledala čez očala in osorno rekla: 'Za Hitlerja!' Samo
opazovala sem jo, ona pa je ponavljala: 'Uničil mi je življenje, uničil mi je življenje!' Potem sem le vprašala: 'Zakaj si ga volila?' 'Dal
nam je delo,' je rekla. In to je bilo vse: 'Dal nam je delo.'«
To je sicer majhna zgodba, vseeno pa pojasnjuje, zakaj so Ariane
in njej podobni mladi Nemci tako naklonjeni komunizmu; pojasnjuje, zakaj je bil med vsemi državami, ki jih je po drugi sve134
N ACIST IČN I VICI
PROT I KOMUN IST IČN IM
tovni vojni zasedla Sovjetska zveza, komunizem najtopleje sprejet v Vzhodni Nemčiji – zanjo je predstavljal ideološko zavarovalno polico. Če bi bil Hitler Anglež, bi bil verjetno tudi jaz prepričan komunist.
»Ko so se začeli množični letalski bombni napadi na Altenburg,
takrat pomembno industrijsko središče, je babica z drugimi ženskami hodila na vrh bližnjega hriba. Z daljnogledi so opazovale,
kam so padale bombe, da so šle lahko pozneje brskati med ruševinami za uporabnimi ostanki,« se je spomnila Ariane in poskusila popraviti podobo svoje babice.
Tudi moja družina ima svojo zgodbo iz tega zgodovinskega obdobja. Sorodniki po materini strani so živeli v Berlinu. V taboriščih so umrli moja stara starša in vseh šestnajst starih tet in starih stricev. Le pradedek je leta 1939 umrl naravne smrti zaradi
srčne kapi.
»Se spomniš, da bi tvoja babica kdaj povedala kakšen vic o nacistih?« sem jo vprašal.
Komaj opazno se mi je nasmehnila.
Slika 28: Protihitlerjevski kolaž iz Krokodila,
1938
135
S MEH
I N KLADI VO
Sliki 29 in 30: Karikaturi legendarnega tria
Kukriniksi. Prva karikatura: uredništvo sovjetskega satiričnega časopisa Krokodil stresa
nacistične voditelje v
kanto za smeti; 1945.
Druga karikatura: Hitler se pogovarja s svojim generalom; 1944.
136
N ACIST IČN I VICI
PROT I KOMUN IST IČN IM
Do zdaj smo govorili o humorju znotraj Nemčije, toda zunaj njenih meja so imeli ljudje še kako veliko razlogov za protinacistične
vice. V Hollywoodu sta nastala filma Veliki diktator (1940) Charlieja Chaplina in Biti ali ne biti (1942) Ernsta Lubitscha. BBC je
predvajal satirično oddajo, v kateri je igralec Johann Mueller v norih monologih odlično posnemal Hitlerjev glas. V Sovjetski zvezi so karikaturisti, kakršni so bili Boris Efimov in trio Kukriniksi,
že od začetka tridesetih let kar bruhali strupene karikature bombastičnih in napihnjenih nacističnih voditeljev ter njihovih okrutnih in strahopetnih vojakov (sliki 29 in 30). Toda najbolj so za
nas zanimivi vici iz tistih delov Evrope, ki so jih okupirali nacisti.
Resna primerjalna študija vicev je veliko težja naloga kot se zdi
na prvi pogled. Poleg nemških vicev o nacistih moramo vsekakor
upoštevati tudi vice, ki so si jih izmišljali drugi narodi pod nacistično okupacijo. Šele nato lahko naredimo korak naprej in te vice
primerjamo s političnim humorjem, ki je v naslednjih desetletjih
nastajal v državah pod sovjetsko okupacijo.
Okupirana Evropa druge svetovne vojne je občutila vse tisto, kar
je pozneje doletelo države povojnega vzhodnega bloka: nedobrodošlo okupacijsko silo, tujo politično ideologijo, represivno in
pogosto brutalno policijsko državo in pomanjkanje osnovnih življenjskih dobrin. So imeli tudi enake vice? No, odvisno, kam pogledamo ...
Na Norveškem, ki jo je Hitler zavzel leta 1940, je odgovor ne.
Tamkajšnji vici so bili največkrat priredbe starih kmečkih dovtipov, ki so poudarjali intelektualno večvrednost okupiranega ljudstva in so se ponavadi končali z banalno žaljivko.
Kakšna je razlika med vedrom gnoja in nacijem?
V vedru!
*
Zakaj je Hitler najbolj varen na stranišču?
Ker je imel tam rjave mase tik pod seboj!
137
S MEH
I N KLADI VO
Obstajala je tudi podzvrst nesramnih vicev o norveških dekletih,
ki so spale z nemškimi vojaki ...
Zakaj lahko norveške punce fotografiramo samo od pasu navzgor?
Ker je fotografiranje vojaških ciljev prepovedano z zakonom!
*
Nemec vpraša: »So vse ženske na Norveškem tako neumne?«
Norvežan odgovori: »Ne, samo tiste, ki gredo z Nemci.«
Bile so tudi vrste za hrano, ampak o tem ni bilo veliko vicev:
V kinu predvajajo nemški propagandni film, kjer z ladje v norveškem pristanišču raztovarjajo sir in meso. Nekdo vzklikne:
»Tale film pa vrtijo nazaj!«
Na Norveškem so se prijeli tudi vici, ki so takrat krožili po Evropi:
Zakaj ima Hitler potapljaško obleko?
Da lahko pregleda svoje ladjevje!
*
Ko je Hitler slišal, da je Mussolinijev napad na Grčijo propadel,
ga je poklical in zajedljivo vprašal: »Boš kmalu v Atenah?«
Mussolini mu odvrne: »Domnevam, da me kličeš iz Londona!«
Leta 1945 so se Norvežani spraševali:
Zakaj so poklicali Rommla, naj pride branit Berlin?
Ker je strokovnjak za puščavsko bojevanje.
*
Si slišal, da so Nemci in Rusi postali prijatelji?
Rusi jih spremljajo vse nazaj do Berlina.
138
N ACIST IČN I VICI
PROT I KOMUN IST IČN IM
Komunistični vici so zelo redko izražali večvrednost okupiranega naroda; pogosteje so ironično opisovali nemoč in pokornost.
Domišljavi Norvežani pa so se takole petelinili o nemški okupacijski vojski:
Nemški vojak na ulici sprašuje domačina za pot. Norvežan se
oholo spreneveda. Vojak je ogorčen: »Do nas se vedete nemarno
kot do svojih psov!«
Norvežan mu zabrusi: »Do svojih psov se pa že ne vedemo nemarno!«
Po vojni pa so v vzhodni Evropi o sovjetski vojski govorili takole:
Čeh pripoveduje prijatelju: »Veš kaj se mi je zgodilo sinoči? Prišel sem domov in zasačil ženo v postelji z ruskim oficirjem.«
»In kaj si naredil?« vpraša prijatelj.
»Po prstih sem se splazil ven, da me ne bi opazil.«
Norveška raziskovalka vicev o nacistih Kathleen Stokker je zapisala: »Če je za norveško gradivo značilno navduševanje nad poudarjenim nepriznavanjem nacistične avtoritete, je humor z območja nekdanjih komunističnih režimov ponavadi izražal prav nasprotno – strah posameznika pred kakršnimkoli mnenjem, ki bi
ga bilo mogoče razumeti kot kritiko režima.«
Sovjeti seveda niso okupirali Norveške. Toda če se ozremo po vicih, ki so nastajali na Češkem v času nacistične okupacije, bomo
že veliko bližje komunističnim vicem. Češke vice o nacizmu so
vladi, ki je bila takrat v londonskem izgnanstvu, posredovali njeni tajni agenti. Eden od obveščevalcev je leta 1939 pisal v London, da Čehi »živijo od šal in anekdot, ki se kot plaz valijo iz Prage na podeželje«. Drugi obveščevalec je leta 1944 poročal, da »je
5 % Čehov navadnih izdajalcev, 20 % se jih zaradi finančnih, osebnih in družinskih razlogov obrača po vetru, ostalih 75 % pa naciste sovraži in prepoznaš jih po njihovem smehu«. Praški intelektualec Oskar Krejcí je zbral na stotine šal, potem pa ga je leta
139
S MEH
I N KLADI VO
1944 aretiral Gestapo. Drugi zbiralec vicev Josef Gruss je zapisal: »Vici so bili naše edino orožje. Kot majhni hrošči so razjedali trhle temelje pošastnega orjaka«.
Češki vici o nacistični okupaciji so bili sicer drugačni od tistih, ki
so jih pozneje pripovedovali o Rusih, vseeno pa imajo nekaj skupnih značilnosti. Tukaj končno najdemo celotno paleto vicev, ki
se lotijo nacizma iz vseh zornih kotov. Najprej ideologija:
Kakšen je popoln naci?
Za ohranitev čiste rase in velikosti naroda mora imeti toliko
otrok kot Hitler, biti mora rasno čist kot Leni Riefenstahl, vitek in poskočen kot Göring, resnicoljuben kot Göbbels in zvest
ciljem kot Hess.
Potem cenzura:
Babica Hanacka vstopi na praški tramvaj s težko vrečo v eni in
s torbico v drugi roki. Med tovorjenjem težke prtljage se ji zgodi nekaj, česar dama v dobri družbi ne bi nikoli naredila. Nemci se na svojih sedežih začnejo zmrdovati in si zatiskajo nosove,
babi Hanacka pa reče češkim sopotnikom: »Usta so nam zaprli,
riti nam pa ne morejo!!«
Tretja tarča – nemška birokracija:
Delavec pripoveduje tovarišu, kako se je odpravil v vladno poslopje in iskal urad, kjer bi mu odobrili povišico. Naletel je na
dvoje vrat, na prvih je pisalo »Nemci«, na drugih »Ostali«.
Vstopil je pri drugih. Za njimi je spet stalo dvoje vrat, na enih
je pisalo »Poročeni«, na drugih »Samski«. Šel je skozi prva. Tu
je bilo več vrat, na katerih je pisalo »En otrok«, »Dva otroka«
in tako dalje. Vstopil je skozi sebi primerna vrata ... »In kaj potem?« vpraša sodelavec.
»Nič,« pravi delavec, »ampak temu jaz rečem dobra organizacija!«
140
N ACIST IČN I VICI
PROT I KOMUN IST IČN IM
In potem še okupacijska vojska:
Kakšna je razlika med Rimljani in Nemci?
Rimljani so na križ obesili ubogega nesrečnika, Nemci pa na
uboge nesrečnike obešajo križe [železne križce, najvišje priznanje za hrabrost].
Tako kot pozneje v sovjetskem obdobju so bili Čehi tudi v protinacističnih vicih samokritični do svoje ponižne uslužnosti. Nekoč se je na pokopališču pojavil grafit: »Vstanite Čehi ... in naredite prostor za Nemce«, iz svojega marionetnega predsednika
Emila Háche pa so se norčevali:
Hácha je v Berlinu na večerji z nacističnim vodstvom. Sedi
zraven Göringa in ta mu v roke potisne jedilni list. Hácha ga
samo oplazi s pogledom in vpraša: »Kje naj podpišem?«
Podobno kot v poznejših komunističnih vicih so se Čehi tudi v
nacističnih pretvarjali, da sprejemajo vsiljena pravila okupatorja. Veliko vicev je govorilo o češčini, ki jo je razumela le peščica
Nemcev.
Sudetski nacistični vodja Karl Hermann Frank nekega jutra
pogleda skozi okno svoje graščine in na nasprotnem zidu zagleda ogromen napis v češčini: »Hitler je navadna rit!« Toliko že zna češko, da razume sporočilo in skoraj ga zadane kap.
Reichminister oddrvi v pisarno češkega marionetnega predsednika Háche in besni zaradi češke nezvestobe.
Hácha vzame cigaro iz ust, opravičujoče zamahne z roko in
reče: »Ah, ti ljudje ... kolikokrat jim bom moral še povedati, naj
se naučijo pisati v nemščini?«
Podobnost čeških komunističnih in nacističnih vicev nam govori o
tem, da je humor rezultat obojega: kulture in politike. Kot vse kaže,
so ljudje v vzhodni in srednji Evropi, za razliko od Norvežanov,
141
S MEH
I N KLADI VO
bolj dovzetni za kritiko političnega sistema z obešenjaškim humorjem. Tako so prepoznavne značilnosti komunističnega vica delno
posledica zgodovinskih okoliščin, delno pa tudi geografskega izvora. Po vojni se je v komunističnem vicu združila satirična tradicija številnih narodov srednje in vzhodne Evrope, svoje pa sta že
prej prispevali kulturi židovskega humorja in ruske anekdote. Iz vsega tega je nastala nova vrsta supervicev, morda najboljših, kar jih je
kdaj obstajalo.
Če dovolite, bom za trenutek prekinil to pripoved in vam povedal
o pomembni primerjalni študiji, na katero sem povsem slučajno
naletel v malo znani etnološki reviji. Od septembra 1987 do junija
1988 je sociologinja Mary Beth Stein opravila terensko raziskavo na obeh straneh berlinskega zidu – te tri metre visoke betonske
pregrade, ki so jo leta 1961 postavili vzhodni Nemci, da bi preprečili beg svojih državljanov na zahodno stran. Steinova je iskala samo vice o zidu in na sovjetski oziroma vzhodnonemški strani jih je našla zelo veliko.
Zakaj so vzhodni Berlinčani bolj neumni od vzhodnih Frizijcev?
Zgradili so zid, potem pa so stopili na napačno stran.
*
Kdaj vzoren stražar ob zidu izstreli opozorilni strel?
Potem, ko porabi tudi rezervni saržer streliva.
*
Zakaj v vzhodnem Berlinu nimamo alarma za smog, kadar ga
vključijo v zahodnem Berlinu?
Naše meje so trdne!
*
Walter Ulbircht, prvi vzhodnonemški komunistični voditelj,
sedi v restavraciji. Natakarica, ki mu streže, se mu zapeljivo do142
N ACIST IČN I VICI
PROT I KOMUN IST IČN IM
brika in Ulbricht je očaran! »Eno željo ti izpolnim, kakršnokoli ...« ji obljubi.
Natakarica pomisli in reče: »Potem pa za en dan odprite zid!«
Ulbricht ji pomežikne: »Oh, ti porednica, bi bila rada sama z
menoj, kaj?«
Na zahodni strani zidu je ameriška sociologinja našla nekaj političnih grafitov, ki so vsebovali poante iz vzhodnonemških vicev.
»Honecker, prosim ugasni luči!« so denimo vzeli iz šale, v kateri se Honecker po diplomatskem obisku vrne v vzhodni Berlin in ugotovi, da v državi ni nikogar več. Na vratih pisarne najde listek s sporočilom: »Honecker, prosim ugasni luči!« Grafit »Jaz sem avtocesta
Berlin–Rostock. Takšen sem zaradi slabega vodstva«, prihaja iz
vzhodnonemškega vica o berlinskem zidu, ki naj bi bil pravzaprav nikoli dograjena avtocesta. Tudi drugi napisi, ki morda ne izvirajo neposredno iz vzhodnonemških vicev, ohranjajo njihovega
duha. Steinova je denimo našla več grafitov, ki so posnemali nemška prometna in druga opozorila: »Začasno zaprto«, »Prost izhod«, »Jutri – dan odprtih vrat!«, »Prostor za trening vzhodnonemških skakalcev ob palici«.
Kljub vsemu iskanju pa Mary Beth Stein ni našla nobenih zahodno-berlinskih vicev o zidu. Sploh lahko najdemo boljši dokaz o
posebni naravi komunističnega humorja kot je dejstvo, da so si
nemški komunisti o istem čudaškem pojavu znali izmisliti kopico
vicev, nemški kapitalisti pa nobenega?
143