Okolica Gradina
(40Km, 1500višincev)
ČAROBNA ISTRA
Slovenska Istra še danes velja za tisti »kanček« zemlje, kjer se vse blešči v svoji neokrnjeni
naravi. Sveţ zrak, arhaični tip istrske hiše, tradicinalna istrska hrana, kot so fuţi s tartufi ali dobri
domači bobiči, pa »istrianski avtohtoni oslički in goveda Boškarini«, ki so še do nedavnega
pripadali skoraj vsaki kmečki druţini in še mnogo več bi lahko našteli, kaj vse zaznamuje to
pokrajino, da jo lahko vidimo in občutimo v vsej svoji avtentičnosti in pristnosti, kakor se ponaša
še danes.
Vendar eno je brati, drugo je videti in doţiveti!
Koprsko zaledje, vasica Brezovica pri Gradinu, kjer se skorajda prepleta bela, siva in rdeča Istra,
s prekrasnimi pogledi na okoliške vasice vse do Motovuna in Buzeta, nam bo idealno izhodišče
za današnjo MTB turco. V kolikor smo prišli le za en dan, si najdemo primeren parking, da ne
bomo domačinom v napoto, lahko pa se odločimo ostati kakšen dan več, odpeljati še kakšno
turco v bliţini in se tako nauţiti spokojnosti in predati miru tukajšnje neokrnjene narave.
V bliţnjem gostišču Korone si lahko rezerviramo prenočišče, presenetili pa nas bodo tudi z
odlično in pristno “istrijansko” domačo hrano, ... in to po receptih “naših non” !
arhitekturna dediščina Abitantov
... in nočno tihožitje vasice
Pri Gradinu, kolovoz na Podvinorde
Turco začnemo po cesti iz vasice
Brezovica levo proti Gradinu, tu nas
obkroţajo njive in borovi gozdički,
morda pa bomo s kančkom sreče
ugledali tudi kakšno plašno gozdno
ţivalco! V Gradinu poiščemo pri prvih
hišah kolovoz, ki nas bo popeljal v
blagem spustu proti Abitantom (tukaj ne
zavijemo levo po glavni povezavi za
Abitante, ampak po omenjenem
kolovozu). Pobočje Podvinorde je sedaj
lepo urejeno, okoliške vasice se ponovno
oţivljajo, domačini pa pridno skrbijo za
svoje njive in gozdove. Prispemo v valo
Tomaţinke, prečkamo potoček in se
začnemo nekoliko vzpenjati proti
St.Mandriji, kjer prečkamo cesto, ki
desno vodi proti Abitantom.
St.Mandrija, Kalini, Rešje in proti Abitantom
Mi pa kar naravnost v spust z mandrijskega hriba proti Kalinom, okoli Plankarskega hriba pod
hrib Šeraj, kjer se povzpnemo do vasice Abitanti. Vasico obkroţajo bogate njive in gozdovi, ki jo
(pogled v smeri urinega kazalca) obdajajo področja Raven, z odlično lego za vinograde, Rešje,
bogato z gozdom, vala mikliniškega potoka, Konfin s hribom Šeraj (437 m) in juţno vala Vodic,
ki se nadaljuje proti dolini Malinske.
V dolini Malinske so imeli Abitanti, kot si pravijo
domačini, največ njiv. V vasici vsako pomlad poteka, iz
“globoke Istre”, mednarodna likovna kolonija. To je eden
od načinov oţivljanja te vasice, ki se je začel ţe pred več
kot desetimi leti.
V Abitantih se lahko pohvalijo tudi z najstarejšim
hrastom v Istri, ki razprostira svojo krošnjo le lučaj od
vhoda v vas.
Le koliko zgodb bi lahko slišali, če bi lahko mogočni
hrast spregovoril?
cerkev Sv.Križa, Gradin
V “bliţini” hrasta, na vhodu v vasico, pri prvi hiši,
poiščemo proti zahodu (W) kolovoz, ki vodi v valo Vodic
in naprej v spust do doline Malinske.
Po dolini se bomo vozili kakšnih 2km, kolovoz vijuga med njivami in travniki, ob obronku
gozda, desno se nam razprostira pobočje Mandrije, nekoliko naprej Gradišče, levo pa pobočje
Velega biča in Sovinjaka.
Ko prispemo do edine hišice v vsej dolini, bomo zapeljali skrajno
levo po kolovozu proti vasici Močunigi (V kolikor tukaj
nadaljujemo, gre od kriţišča poti, nekoliko naprej, kolovoz levo
navzgor za Hrvoje ob travniku, ravno naprej pa makadamska pot
nadaljuje v nekaj serpentinah za Belvedur). Pot nas vodi proti
Močunigom v blagem vzponu najprej skozi gozd, kasneje pa ob
meji večje travnate jase. Takoj po zaselku in pa pred vasjo Škrlići,
ki je ţe na hrvaškem, zavijemo desno proti Hrvojem, kjer si
ogledamo “Fiţolov turenj” in cerkev Sv.Zenona.
cerkev Sv. Zenona
Za vasjo se prebijemo skozi gozdiček po kolovozu do njiv in
kasneje nekoliko po asfaltirani cesti do vasice Topolovec. Med
hišami Topolovca so istrski značilni ozki prehodi in tesna dvorišča.
Neometana kamnita pročelja se harmonično vključujejo v naravno
okolje tega šavrinskega področja. Večina hiš je tudi tukaj praznih.
Okoli vasi so zapuščeni paštini – terase, ki so bile nekoč v celoti
obdelane.
Na ravnici pred vasjo imajo vaščani polja in pašnike za
ţivino, ki pa je danes v Topolovcu ni več veliko.
Nedaleč od vasice se nahaja enoladijska cerkev sv.
Hieronima z gotskim oknom in obdana s cipresami. Okrog
nje so ruševine verjetno večjega utrjenega naselja.
Nekoliko niţje pa si lahko ogledamo še slapove Pasjaka,
odpravimo se do njih kar peš, kolesa nam popazi tačas
nekoliko niţje pod cerkvico sam svetnik! Vsekakor je
ogled slapov primeren po res obilnem deţevju ...
V vasici desno (smer Vzhod – E) poiščemo kolovoz, ki
vodi proti Ţrnjovcu. Skozi gozd prispemo do potoka
Vruje, ki ima niţje po strugi prav tako zelo lepe slapove.
Za ogled se tudi tokrat odločimo kar peš, kolesom medtem
privoščimo počitek!
cerkvica Sv. Hieronima, Topolovec
Najprimernejši čas za ogled omenjenih slapov je konec
jeseni ali pa zgodaj spomladi, ko so struge potokov polne
vode!
Kasneje prečkamo potok Vruje in se nekoliko povzpnemo do kolovoza, ki prihaja levo iz
dragonjske vale. Zavijemo desno po njej in se povzpnemo še do vasice.
Za Ţrnovec so ljudje uporabljali tudi ime Černovec, kar bi morda dajalo slutiti, da je v bliţini ali
na tem mestu bilo rastišče sredozemskega hrasta črničja. Morda prav v tem tiči uganka imena
vasi?
Sivo-rjave kamnite hiše iz peščenjaka in gospodarska poslopja, (pa tudi na pol porušene kažete)
se tudi v Ţrnjovcu stapljajo v značilno istrsko veduto in tako ostajajo sestavni del tega naravnega
okolja. Le nekatere novejše zgradbe s svojo sodobno belino nekoliko izstopajo, ter na svoj način
govorijo o boljših časih te vasi.
Na koncu vasi (smer severovzhod – NE)
opazimo izrazit kolovoz levo, ki vijuga sredi
njiv proti bliţnjemu gozdu Ravnega brda.
Pod vasico Koromači-Boškini se začnemo
spuščati po pobočju hriba Dvorina v dragonjsko
valo pod Trsek. Tukaj poiščemo obnovljen
Mazurinov mlin.
detalj Mazurinovega mlina
Po zasluţeni pavzi se odpravimo naprej ob
potoku Stranice proti vasici Trebeše, proti JuguVzhodu (SE).
Kolovoz se počasi in zmerno vzpenja po pobočju hriba Cerovica do vasice. V Trebešah stoji
Lazarjeva hiša z letnico 1889 in z zanimivimi napisi na vratih. Pred vhod je postavljena kamnita
miza. Nanjo so postavljali sod z vodo. Po pitno vodo so domačini hodili na izvir Stranice, jo
prinašali v vas ter jo shranjevali v “barile” (sode). V nekaterih hišah v Trebešah se še vedno
najdejo stara orodja za kmečka opravila, med njimi tudi “stopa” za trenje koruze ali po domače –
“frmentona”. Kolo časa se tudi v tem delu Istre vztrajno vrti… Trebeše so bile nekoč fevd
gospodov Sardi, Grisonov in Carlov.
Pred
vasjo
poiščemo
markacije, ki nas usmerijo
k ogledu slapa. Kolovoz se
spušča z glavne ceste dokaj
strmo, pozorni pa smo na
prvi odcep levo, ki nas
pripelje do prepada.
Zlasti jeseni, ko je listje na
drevesih
ţe
pošteno
zredčeno, je pogled na ta
pribliţno 20 m visok slap
kar precej impresiven.
Nadaljujemo po potki
naprej in zagrizemo v
klanček.
stolpi “Starci”, Pičuri
slap pod Trebešami
Če nam ne gre, pa kar počasi naprej v nam zelo dobro znani tehniki – Guratlona!!! Pokukamo
na cesto pri zaselku Pičurji. Asfalta bomo imeli tukaj le za okroglih 100m, nakar zavijemo levo
po gozdnem kolovozu po Dolgi brdi. Ko pridemo do prvih večjih obdelanih njiv, zavijemo desno
in na sosednji vzpetini sedaj zagledamo stolpa “Starca”. Odpeljemo ob njivi še nekaj metrov,
udobno namestimo kolesa k počitku, sami pa se z malico in foto-opremo podamo preko teras in
grmičevja na ogled obrambnih stolpov. Stolpa klubujeta času ţe od turških vpadov.
Po pavzi se vrnemo do koles in napredujemo po zapuščenem kolovozu v spustu proti Suhi reki in
slapu Veli Vir pod vasico Sokoliči. Tukaj velja omeniti, da je pot ţe zdavnaj krepko zarasla,
ponekod je sploh neprepoznavna, nekje pa tudi povsem sprana zaradi obilnih padavin.
Potrudimo se! …saj gre!!!
(V kolikor nam je lomastenje in prebijanje po goščavi odveč, se po pavzi pri Starcih vrnemo na
asfalt, desno po Pičurjih zavijemo za Tuljake in Sokoliče in tam poiščemo kažipote proti slapu
Veli vir, varianta je zarisana tudi na tracku).
Nadaljujemo “ob in po” Suhi reki (nekaj 100 metrov) do mostička pri vasici Olika, v bliţnji
okolici ni primernejše variante, zato je struga in njena bliţina naš vodič. Na izrazitem levem
ovinku po mostičku proti vasici pa zavijemo desno po gozdnem kolovozu ob pobočju Barabanke.
Prečimo Simonski potok ali pa Suho reko, kar je trenutno bolj primerno, ter nadaljujemo proti
vasici Karli.
Ko se začnejo urejene njive in travniki opazimo tudi strehe hiš v vasici. V vasico ne zapeljemo,
saj bomo pred njo zavili desno, spet po gozdnem kolovozu proti hribu Trdetin po lepih in voznih
serpentinah.
Pod vrhom bo steza skrenila v desno po pobočju in pokukali bomo iz gozda med njivami pri
zaselku Abrami. Poiščemo v vasici cerkvico Sv.Simona in si v zavetju mogočnih hrastov
privoščimo oddih.
iz Karlov proti vasici Abrami
Po pavzi nadaljujemo okoli vasice, skrenemo proti jugu (S) na Srednje brdo (Strošje brdo),
kolovoz vijuga med obdelanimi njivami in urejenimi travniki, nekaj skozi gozdičke ob
Volaričevem brdu, pa na Tomjak, prikolesarimo nedaleč od zaselka Tuniši na plano in se
dvignemo do Breţinarjev (Brčinari) in vasice Reparec.
podrobnosti trase v okolici Reparca in kolovoz proti zaselku Krištije
Skozi vasico nadaljujemo na obronke Barišča, se v nekaj serpentinah spustimo do zaraščene
dolinice in se po prečenju potoka začnemo vzpenjati po kolovozu med gozdičkom, kasneje ţe
pored obdelanih njiv proti Krištijam in Pregari. Pred vasico bomo sredi velikega polja opazili
potko, ki levo izgine v gozdu (cca 200m pred vasico ).
okolica Krištije, proti Brezovici pri Gradinu
Ponovno se bomo skozi gozd spustili do dolinice, tokrat Rosići, ki ima izvrsno lego za poljščine
in zato lepo obdelana, prav tako se skozi vso dolinico vije potok.
Začnemo z danes zadnjim vzpončkom proti izhodišču, Brezovica ni več daleč, ampak nas naše
pregrete noge ţe lep čas ne ubogajo več. Kar nekaj vzponov imamo danes za seboj, “ţiga-ţaga”
profil pa opravi s še tako trmasto in vztrajno kondicijo.
Še pribliţno 600m asfalta bomo imeli na koncu, ko pokukamo na plano in ţe smo pripravljeni za
kakšno gurmansko specilaliteto, recimo kakšno od domačih predjedi, kot so narezki ali »istrski
fuži s tartufi, ...ali pa s šparglji, mogoče z divjačinskim golažom ali pa kar s polento« pa vse do
glavnih jedi, po tistih receptih, kot so jih znale pripraviti naše »none«. Nekaj Refoška ali pa
Malvazije si bomo tudi privoščili, da poplaknemo dobrote in potolaţimo v sebi vse prestale
današnje “ MTB muke “!!!
Po obilnem obroku pa imate moţnost »ležanja pod hrasti«, saj vam v toplih mesecih nudijo
leţalnike na prostem, kjer si boste lahko privoščili še pozni popoldanski (tokrat zasluţeni)
počitek v senci ali pa na soncu ob skodelici kave in seveda digestiva.
Na tracku si pred turo dobro oglejte podrobnosti, morebit si kakšno posebnost napišete na
“plonkec”, sprintate teţavnejši odsek v ortofotu, sicer pa vas bo GPX sled lepo vodila skozi vse
zahtevnosti ture.
Tura ni namenjena kondicijsko slabo pripravljenim kolesarjem. Zaradi goščave in s tem obilice
trnov si priskrbite nekoliko več “flik” ali pa kar zračnice z mlekom.
Vodo si bomo dotočili lahko v vsaki obiskani vasici, zatorej ne rabimo pretiravati s količino in s
tem prenašati “nepotrebnega” dodatnega bremena! Trgovinic v bliţini trase ni, zato si poprej
priskrbimo kakšen sendvič, energijske tablice in morda kaj sadja, čokolade, da bodo pavze še
slastnejše ...
Koper, Oktober 2011, Dragan 100janovič