Galapagos– kraljestvo živali

POTOPISNA REPORTAŽA
Galapagos – kraljestvo živali
Resnici na ljubo Galapagos ni kdove kako lep, saj lepših pokrajin najdeš po svetu kar
nekaj. Tisto, kar pa dela otočje zares izjemno, je živalski svet. Predvsem pa se živali prav
nič ne bojijo ljudi in se po nekaj dnevih med njimi začneš počutiti resnično nenavadno –
tako nekako, kot da so se zamenjale vloge in si ti tisti, ki si živalim na ogled.
skupino naključnih sopotnikov
se neučakano prestopamo po
pomolu mesteca Puerto Baquerizo
Moreno in čakamo čoln, da nas odpelje na staro, leseno barko, ki bo za
naslednji teden postala naš dom. Na
lepem kakih sto metrov stran ugledam morskega leva, kako se lenobno preteguje med redkimi kopalci
S
na mestni plaži. Kot da bi se dogovorili, vsi začnemo fotografirati;
sredi škljocanja pa nekdo ugotovi,
da na skalah, le nekaj metrov od
nas, leži še en parček teh simpatičnih morskih sesalcev. Ko dodobra
poslikam še ta dva, se hočem usesti
na klopco sredi pomola, a že v naslednjem trenutku me kar odnese v
zrak – na klopci namreč drema
mlad morski levček, ki se začudeno
zazre vame. Kasneje, ko sedimo že v
čolnu, opazim mestno čistilko, kako
ga z metlo podi nazaj v vodo, meni
pa se zdi, kot da bi mu govorila:
»Pojdi že no, kolikokrat sem ti že rekla, da tu, med ljudmi, nimaš kaj
početi!«
Med različnimi prevozi po arhipelagu se odločim za majhno, 110 let
staro barkačo, ki ponoči pluje med
otoki, podnevi pa te prepušča sprehodom in živalskemu svetu Galapagosa. Ko pozno zvečer naposled le
izplujemo, se na palubi udobno namestim pod opuščenim jamborom,
strgana jadra pa je že zdavnaj zamenjal dizelski motor. A uživanje v nočnem morju traja le kratek čas. Ko
zavijemo iz zatišja otoka, se začne
ples po valovih, ki barko tako zelo
premetava, da panično iščem vrvi,
za katere bi se lahko prijel, da me ne
bi odneslo v vodo, pot do kabine, ki
vodi prek kapitanskega mosta skozi
ozko odprtino v drobovje ladje, pa
nenadoma postane pravcati podvig.
Dolge ure do jutra preležim na ozki
postelji, se krčevito držim za stranice, da se ne bi skotalil z nje, s prosto
roko pa lovim prtljago, ki se vozi
sem in tja po kabini. Šele zjutraj, ko
se končno zasidramo, si upam v kabino z WC. Pogled na blede sopotnike na krovu pa je dokaj klavrn in večini ni kaj dosti do zajtrka.
Lenarjenje z morskimi levi
A tegobe noči so med sprehodom
po otoku Espanola v trenutku pozabljene. Po dolgi, slepeče beli plaži se
izgubljam med množico morskih levov, poležavam skupaj z njimi v vročem pesku in opazujem mladička,
ki se je vrnil iz vode, ter obupano
začel iskati svojo mater. A na katerikoli trebuh prisloni svojo lačno gla-
vo, nikjer ni njegove matere in velikokrat ga zaspane samice prepodijo
z nejevoljnim godrnjanjem, dokler
med množico “svaljkov” le ne najde
tiste prave.
Pravila vedenja so na otokih zelo
stroga. Hoditi smeš samo po ozna-
stora. In včasih nastane celo problem, da se jim ne približaš preveč,
saj se nimaš kam umakniti. Albatrosi, galebi, modronogi strmoglavci,
burnice … pa te le začudeno gledajo, ko hodiš okoli njihovih gnezd in
rineš vanje s svojim fotoaparatom.
čenih poteh in obvezno z lokalnim
vodičem. Na otokih ne smeš ničesar
pustiti in odneseš lahko samo spomine in fotografije. Nobeni živali se
ne smeš približati na manj kot dva
metra. Sprva mi ta dva metra nekako ne gresta v račun – katera žival
bo pa sploh pustila, da se ji tako zelo približaš? Toda prav to je na Galapagosu najbolj nenavadno in popoldanski sprehod me dokončno
sooči s tem presenetljivim svetom.
Sprehajamo se po ozki kamniti stezi
nad morjem ter se umikamo ptičem, ki gnezdijo točno na sredini
poti. Kot da drugje ne bi imeli pro-
Ob imenu Galapagos nikakor ne
moreš mimo imena Charles Darwin.
Čeprav je Darwin na teh otokih preživel le kratkih pet tednov, je njegov
obisk otočja pomenil preobrat v razmišljanjih o razvoju živih vrst, njegovo ime pa na otočju še vedno pridajajo k vsaki drugi znanstveni ustanovi. In to kljub trditvam nekaterih,
da je Darwin nekoč tam jahal želve
velikanke in jih celo jedel!
Otok velikih želv
Čeprav je Galapagos najbolj znan
po želvah, so te živali v preteklosti
skorajda doživele svoj žalostni ko-
79
nec. Pred stoletji, ko so se na svoji
poti prek oceana tu ustavljale številne ladje, so želve pomenile za mornarje odličen vir sveže hrane, saj so
jih lahko žive naložili na krov, kjer
so potem ob pravi priložnosti dočakale svoj konec v ladijskem loncu.
Naslednji udarec so jim prizadejali
prebivalci otočja, ki jih je danes kakih 30 tisoč in so na otočje naselili
nove živalske vrste – pse, mačke,
drobnico, nehote pa tudi podgane.
Ti živalski prišleki so pridno uničevali želvja gnezda, koze so z grmov
osmukale listje do višine, ko ga
okorne želve niso več mogle doseči.
Dokončno pa so želve skoraj iztrebili, ko so iz njih začeli izdelovati olje.
Dandanes se stvari po dolgem času spet izboljšujejo. Na večini otokov obstajajo zavetišča za želve, nekakšne želvarnice, kjer so iz naravnega okolja vzeli močnejše primerke obeh spolov ter jih pustili, da se v
teh zavetiščih razmnožijo. Ko mlade
želve zrastejo do velikosti, ko se laže
upirajo zunanjemu svetu, jih spustijo na svobodo. Na tak način so v
zadnjih štirih desetletjih podarili
naravi že skoraj pet tisoč teh velikanskih živali, težkih do 400 kilogramov in dolgih skoraj meter in
pol!
Najbolj slaven galapaški želvak je
Osamljeni George, ki pravzaprav niti ni tako zelo osamljen in njegova
zgodba bi bila kar malce zabavna, če
ne bi šlo v resnici za zadnjega predstavnika neke vrste. Prvič so ga opazili leta 1971 ter ga leto kasneje, ko
so ugotovili, da je morda edini primerek svoje vrste, preselili v zavetišče. Biologi po vsem otočju so se
mrzlično podali v iskanje morebitne
80
samice, medtem pa se je George zavoljo preveč lagodnega življenja začel rediti. In ker partnerke niso našli, so dali želvaku za družbo dve
želvi, ki sta se jim zdeli najbolj sorodni, a takrat je bil George že tako
len in zavaljen, da ga samici sploh
nista več zanimali. Ko so ga v naslednjih letih shujšali, je le pokazal
malo več veselja do samic in leta
2008 sta obe zvalili jajca, ki pa, žal,
niso bila plodna. Znanstveniki še
vedno upajo, da nekje v divjini živi
ustrezna samica in najditelju obljubljajo nagrado, obiskovalci pa smo
lahko priče žalostni zgodbi, kako še
ena vrsta dobesedno pred našimi
očmi izginja z zemeljskega obličja.
Prepoved priseljevanja
Otočje Galapagos pripada Ekvadorju in leži v Tihem oceanu, dobrih tisoč kilometrov od obale matične države. Sestavlja ga dvanajst
večjih otokov, enako število manjših
otočkov ter kopica skalnih čeri, ki si
niti ne zaslužijo imena otok. Vseh
skupaj pa je za slabo polovico Slovenije. Nastanku otokov je botrovala
živahna vulkanska dejavnost in
kljub dokaj neprijazni pokrajini je
arhipelag tudi dom ljudi in ne le živali.
Tako kot mnogokrat v zgodovini je
bil tudi Galapagos odkrit po naključju – ko je Špance leta 1535 pohlep gnal od Paname proti Peruju,
so na svoji poti tako rekoč trčili v te
Vzajemnost / januar 2012
nenaseljene otoke, a razen želv, po
katerih je nato otočje dobilo ime
Galapagos, Španci kaj več niso zapisali v svoje kronike. Svojega prvega
prebivalca so otoki dobili šele tristo
let kasneje, ko se je na enem od njih
naselil Irec Patrick Watson, ki je gojil zelenjavo in jo z ladjami, ki so
plule mimo, zamenjeval za rum. Večno pijani Patrick se je potem z nekaj sužnji odpravil na celino, ki pa jo
je dosegel le on, medtem ko so sužnji izginili neznano kam. Podobnih
zgodb o nenavadnih prebivalcih in
njihovih usodah je še veliko.
Danes je biti prebivalec Galapagosa privilegij, saj je prav navzočnost
ljudi tista, ki najbolj ogroža nedotaknjeno naravo. Tako je ekvadorska
država pred leti izdala ukaz, da se
morajo odseliti vsi prebivalci, ki so
se tja preselili v zadnjem desetletju,
priseljevanje novih pa je seveda prepovedano.
Večkrat je slišati pozive naravovarstvenikov, naj se otočje zapre tudi za turiste, kar pa je ob denarju, ki
ga turizem prinaša državi, le malo
verjetno. Resnici na ljubo je treba
tudi priznati, da turisti ne naredijo
veliko škode, saj so pravila vedenja
zares stroga, na ogled pa je tako ali
tako morda le kak odstotek vsega
otočja ali pa niti to ne. A je to vseeno dovolj za pravo doživetje otoškega živalskega utripa.
Besedilo in fotografije:
Matjaž Pirš