1. No category

I z
ž i v l j e n j a
v i n c e n c i j a n s k e
d r u ž i n e
Vincencijeva pot
3
2013
Iz življenja vincencijanske družine
Praznovanje 100-letnice prihoda lazaristov
na Mirenski Grad 2012-2013
Misijonar Pedro Opeka prejel Prstan strpnosti
Pri Bogu ni nič nemogoče
»Kdo smo in kje se nahajamo?«
Misijonska družba – lazaristi (CM)
AMM – Otroci Brezmadežne (OB)
Skupnost duhovnikov in bratov, ki jo je ustanovil
sv. Vincencij Pavelski. Njen glavni namen je
oznanjevanje evangelija in služenje ubogim.
Vizitator: Pavle Novak
Naslov: Maistrova 2, 1000 Ljubljana
Telefon: 01/230-24-64
E-pošta: [email protected]
Spletna stran: http://www.lazaristi.si
Laiško združenje, ki povezuje otroke in odrasle.
Namen: češčenje Device Marije, posnemanje njenih
kreposti in življenje po evangeliju.
Naslov združenja: Dom sv. Jožef, Plečnikova 29, 3000 Celje
Odgovorna oseba: Franc Rataj CM
Naslov: Trg 7. julija 8, 8259 Dobova
Telefon: 041/723-691
E-pošta: [email protected]
Spletna stran: www.brezmadezna.com
Hčere krščanske ljubezni – usmiljenke (HKL)
Skupnost sester, ki sta jo ustanovila sv. Vincencij Pavelski
in sv. Ludovika de Marillac. Njihovo poslanstvo je služenje
najbolj potrebnim in ubogim.
Vizitatorica: s. Bernarda Trček
Naslov skupnosti: Pod bregom 22, 1231 Ljubljana – Črnuče
Telefon: 01/562-90-10
E-pošta: [email protected]
Spletna stran: http://usmiljenke.rkc.si
Marijine sestre čudodelne svetinje (MS)
Skupnost je nastala na slovenskih tleh in jo je ustanovila
s. Leopoldina Brandis. Njihovo prvo poslanstvo je skrb
in pomoč bolnikom.
Vrhovna predstojnica: s. M. Irma Makše
Naslov: Hrenova 10, 1000 Ljubljana
Telefon: 01/422-46-50
E-pošta: [email protected]
Spletna stran: http://marijine-sestre.rkc.si
Društvo prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote (VZD)
Vincencijeva družina
Laiška skupina, ki deluje po Vincencijevi karizmi
sprotne spontane pomoči in služenja ubogim po zgledu
usmiljenega Samarijana.
Voditeljica: Monika Klašnja
Naslov: Runkova 12, 1000 Ljubljana
Telefon: 01/505-10-66
POVEZANI Z VINCENCIJANSKO DRUŽINO:
Anin sklad
Ustanova, katere člani so odločeni, da bodo številčnejšim
družinam stali ob strani in poskušali nositi del bremena,
ki ga nosijo starši teh družin.
Predsednica ustanove: Marija Šterbenc
Naslov: Poljanska 6, p.p. 2064, 1000 Ljubljana
Telefon: 01/231-56-08
E-mail: [email protected]
Spletna stran: http://anin-sklad.rkc.si
Mednarodna laiška katoliška organizacija, ki jo je ustanovil
blaženi Friderik Ozanam. Njeno poslanstvo je živeti
ljubezen do ljudi, ki so na robu družbe.
Kontaktna oseba: Simona Stegne
Naslov: Plečnikov podhod 1, 1000 Ljubljana
Telefon: 040/753-425
E-pošta: [email protected]
Spletna stran: www.brezdomec.si
Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov (KBBI)
Marijanska vincencijanska mladina (MVM)
Študentski dom Vincencij (ŠDV)
Mednarodno laiško združenje mladih. Namen združenja je,
da bi mladi v vsakdanjem življenju uresničevali evangelij
in bili pripravljeni pomagati drugim.
Kontaktna oseba: s. Andreja Čakš
Naslov: Pod bregom 22, 1231 Ljubljana – Črnuče
Telefon: 040/828-242
E-pošta: [email protected]
Dom, ki sprejema študente iz vse Slovenije in jim nudi prostor
za bivanje, študij, duhovno rast in druženje v času študija.
Ravnatelj: Leopold Charles Valant CM
Naslov: Tabor 12, 1000 Ljubljana
Telefon: 01/431-13-50
E-pošta: [email protected]
Spletna stran: www.studentski-dom-vincencij.si
Mednarodno gibanje, ki ga je ustanovil oče Henry
François. Namen gibanja je povezovanje bolnikov
in invalidov v duhu gesla: »Vstani in hodi«.
Voditelj: Tone Planinšek
Naslov: Tabor 12, 1000 Ljubljana
Telefon: 01/433-94-10
E-pošta: [email protected]
Na prvi strani
Uvodnik
Pavle Novak CM
D
ragi prijatelji! Kar hitro je leto naokrog in
zadnja letošnja številka je že med nami. Zadnji del
leta je za nas gotovo zaznamovan s praznovanjem Brezmadežne s čudodelno svetinjo in z
godom svete Katarine Labouré.
Njej je Devica Marija naročila kovati svetinjico, da bi vsak
lahko prosil za milosti, ki bi jih
ona posredovala za nas. Ta materinski pristop nas napolnjuje z
upanjem, da se v svojih skrbeh
in preizkušnjah ne prepustimo
malodušju in obupu. Marija
nam zagotavlja pomoč, mi pa
zaupamo, da bedi nad vso vincencijansko družino.
Papež Frančišek je ob zaključku leta vere izdal apostolsko spodbudo z naslovom
»Evangeljsko veselje«. Spodbuja nas, naj odpremo svoja
srca vsem ljudem, posebno
pa nas vabi, naj bomo blizu tistim, ki trpijo ali so v življenjskih preizkušnjah. Poudarja,
da moramo iti na obrobja. Misijonsko poslanstvo Cerkve
naj uresničujemo v srečanju
z drugimi. Spodbuja nas k vrnitvi k apostolski Cerkvi, kjer
bomo delili evangeljsko veselje z drugimi, kot so ga živele
prve skupnosti kristjanov.
Poročilo o razglasitvi 522
blaženih, med njimi 42 člaLeto 7, številka 3
nov in članic vincencijanske
družine, žrtev španske revolucije, nas navdihuje. Težko si
je predstavljati, kaj so morali
pretrpeti zaradi evangelija, pa
jih vendarle tudi trpljenje ni
odvrnilo od pričevanja. Njihov zgled nas vabi k posnemanju, da se ne ustrašimo nasprotovanja in težav v vsakdanjem življenju.
Z adventom se pripravljamo na praznovanje Jezusovega rojstva. Božično sporočilo
je: Jezus nam prinaša ljubezen
in mir. Pogoj, da bomo sposobni dojeti Božjo ljubezen in
mir, pa je naše spreobrnjenje.
Če smo sposobni pogledati
vase in odpravljati ovire ter
dovolimo, da nas Božja ljubezen prevzame, bomo prav gotovo začutili notranji mir.
Želim vam, da bi ob branju
zadnje letošnje številke Vincencijeve poti odkrili nove
spodbude za dobra prizadevanja v prihodnjem letu 2014.
n
Vincencijeva spodbuda
Človekovo poslanstvo je
v tem, da izraža poklic Jezusa
Kristusa in dokonča delo, ki ga
je Jezus Kristus začel na zemlji
in ki ga ni opustil od začetka svojega poklica. (sv. Vincencij)
kazalo
2 Vincencij Pavelski
- “mistik krščanske
ljubezni”
5 Vincencijev dan 2013
7Praznovanje
100-letnice prihoda
lazaristov na Mirenski
Grad 2012-2013
12Poromali smo
k Velesovski Mariji
25Mučenci za vero
v 20. stoletju
27Praznovanje
1700-letnice
Milanskega edikta
29Misijonar Pedro Opeka
prejel priznanje Prstan
strpnosti
36Pri Bogu ni nič
nemogoče
Revija Vincencijeva pot
Letnik VII., štev. 3
Urednika: Zlatko Novak,
Miha Lokovšek
Odgovorni urednik: Pavle Novak CM
Lektoriranje: Jurij Devetak CM
Oblikovanje: Jernej Dolšak
Prelom: BELLA ROSSA,
Saša Dolšak s.p.
Izdaja: Študentski dom Vincencij
Založnik: Atelje 64 d. o. o.
Naslov uredništva:
Vincencijeva pot
Tabor 12, 1000 Ljublja
Telefon: 041 628 863
Fotografija na prvi strani:
s. Karmen Bastarda
Število izvodov: 1050
Glasilo je namenjeno interni uporabi.
Če želite prejemati revijo
Vincencijeva pot, pišite na naslov
uredništva ali pokličite na zgoraj
zapisano telefonsko številko.
1
Živeti Kristusa
Vincencij Pavelski - “mistik
krščanske ljubezni”
Tomaž Mavrič CM
V
prejšnjem stoletju je
teolog Karl Rahner
preroško izjavil: Kristjani 21. stoletja bodo mistiki, ali jih ne bo. Z drugimi
besedami bi lahko rekli, da
bodo znamenje današnjega
časa. Kristjani, poklicani biti
mistiki.
Vincencij nas spodbuja, naj
obrnemo plat medalje, kjer v
dogodkih odkrivamo Božjo
navzočnost, ko ljudi začnemo
gledati drugače, po Božje, in
ko v osebah odkrijemo samega
Jezusa. Italijanski lazarist Giuseppe Toscani je napisal knjigo z naslovom Mistika ubogih. Na osnovi tega razmišljanja je ameriški lazarist Hugh
O’Donnell dalje razvil in poglobil to misel. Iz razmišljanja
obeh se je oblikovala misel, ki
nas lahko spodbudi k poglabljanju in osebni prenovi.
Vincencij Pavelski – »mistik krščanske ljubezni«. Pred
nami je povabilo, naj se zaustavimo ob teh besedah – in
izziv, naj poiščemo, kaj vse
stoji za to izjavo. Na prvi pogled se zazdi, da mistika nima
kake otipljive povezave z Vincencijem. Kaj hitro bi lahko
naredili sklep, da Vincencij
pač ne spada v vrsto svetni2
Slovenski misijonarji v Ukrajini: Tomaž Mavrič CM in Marijini sestri: s. Marta Meško
in s. Jožica Strle
kov, ki jih imenujemo mistiki.
Za upokojenega papeža BeVendar nas misel spodbuja, da nedika XVI. nekateri dobri
ne bi prehitro zavrgli iskanja poznavalci pravijo, da je miglobljega smisla te izjave. Če stik. Tudi njegovo dokončno
je izjava novejšega izvora, je to odločitev za odstop s Petrosamo olajšanje, da smo na za- vega sedeža povezujejo z nječetku iskanja. Kam nas takšno govim mističnim doživetjem,
iskanje pripelje? Na to danes po katerem je spoznal, da ga
verjetno še ne moremo odgo- je k temu koraku povabil sam
voriti; pot je šele pred nami. Jezus.
Če pa izhajamo iz izjave Karla
Na poti iskanja odgovora,
Rahnerja in jo smatramo kot kaj vendar pomeni izraz miznamenje današnjega časa, stik krščanske ljubezni, nam
smo lahko mirni, da je pot, na Vincencij zasveti v novem sikatero se podajamo, varna in v jaju; spregovori nam v obnoduhu evangelija.
vljeni govorici znamenj daLeto 7, številka 3
Živeti Kristusa
našnjega časa. Kako se lahko
podamo na pot? Z njim! Na
pot vzemimo njegove konference, pisma in pravila, pot
pa naj bo tlakovana s trdno
osnovo.
Pred leti je sobratom viceprovince vodil duhovne vaje
Michael Shilds, doma z Aljaske v ZDA, ki se je odločil zapustiti rodno škofijo in se za
vse življenje podati na skrajni
vzhod Sibirije, v mesto Magadan, kjer je Stalin odprl enega
zloglasnih gulagov. Michaela je nagovorila duhovnost
Charlesa de Foucaulda. Ves
teden je deloval na župniji in
bil izjemno dinamičen duhov- ka brati njegova besedila, ki
nik. Vendar si je čas tako orga- so zgrajena na Svetem pismu.
niziral, da se enkrat na teden Sveto pismo bo na poti tako
popolnoma umakne v samo- ali tako naš redni spremljevato, v puščavo, kjer preživi eno lec.
noč in en dan v navzočnosti
Kam nas lahko tako iskaizpostavljenega najsvetejšega nje pripelje? Na to danes verzakramenta. Pastoralno izre- jetno ne moremo odgovoriti.
dno aktiven, po značaju eks- Pred nami je pot. Ob hoji se
travertiran, si torej vzame eno nam bodo odpirala nova sponoč in en dan v puščavi z Je- znanja. Vincencij se nam bo
zusom v najsvetejšem zakra- pokazal v novem sijaju in v
mentu!
obnovljeni govorici. OdkriNaj bo pot tlakovana s tr- vanje Vincencija kot mistika
dno osnovo. Umakniti se v krščanske ljubezni nam bo
samoto z Jezusom v najsve- spodbuda, da bi nekaj potejšem zakramentu in tam ob dobnega postajali tudi mi.
misli na Vincencija kot misti- n
Vincencijeva oporoka
Pred križem in tabernakljem
Franc Sodja CM
Če nismo nenavezani, nam ni lahko biti pokoren predstojnikom vseh vrst, ki so nam
dani, in smo nesrečni. Imam izkušnjo, ko je kdo že imel predstojniško službo in potem
v sebi gojil tega duha in željo, da bi druge vodil; a ni bil nikoli dober podložnik in nikoli
dober predstojnik. Starosti ni treba vedno upoštevati, ko gre za vodstvo. Mnogi mladi
imajo več sposobnosti za vodstvo kakor marsikateri stari. Zgled imamo v Davidu.
(sv. Vincencij)
O
b teh izjavah je Vincencij poiskal nekaj
izgovorov, ki so vredni omembe. Morda v njih
odkrijemo sebe. Taki izgovori, da za koga pokorščina ni
važna, so: jaz sem star, jaz sem
učen, ta je svet človek. In skleLeto 7, številka 3
ne: »Ali naj tak človek ima
tak izgovor za razlog, da bi ne
naredil, kar se od njega želi,
kar mu naroče? Ali naj uboga
superiorja, ki je, če že hočete,
manj popoln, manj učen ali
na katerem se razodevajo celo
napake?«
Čeprav so mu bili pri srcu
misijoni, mu je bila ravnodušnost kot temelj pokorščine
tako pri srcu, da je zmogel reči
tole: »Vprašanje je, kaj je bolj
odlično: prositi, da bi šli v daljne kraje in tam delali za zveličanje duš, ali pa samo stalno
3
Vincencijeva oporoka
biti v tej pripravljenosti, da bi
šli tja, ne da bi prosili. Držimo se načela: ničesar prositi
in ničesar odkloniti. Ostati na
mestu, kamor nas je postavila
pokorščina.«
Moderni človek skrbno
čuva dve stvari: svojo željo po
osebnem razvoju in pa misel,
da je danes pokorščina predvsem v skupnem dogovoru.
Kako to dvoje, čeprav ima svojo težo, kdaj pa kdaj hromi našo
pokorščino! Ni treba iti daleč,
da to vidimo. Ne sposobnosti
ne učenost ne svetost ne še kakšen drug izgovor, posebno če
je izraz navezanosti na zemsko,
končno ne opravičijo nikogar,
ko je pokorščina težka. Prav
je, da smemo povedati svoje
pomisleke, da za tako delo, ki
nas čaka, nimamo sposobnosti; s tem predstojnikom samo
olajšamo odločitev. Saj bi nas
po nekaj mesecih morali zamenjati, ker bi stvar propadala zaradi naše nesposobnosti.
Čim pa mislim ali tudi rečem:
od tu me nihče več ne premakne, je to popolnoma jasna
svojevoljnost. Imeli smo svobodo, da smo prišli v Družbo,
v kateri je za vse življenje dana
celo obljuba pokorščine. In ker
smo si svobodno izbrali, je potem vse, kar sledi, svobodno.
Naša narava je pač prizadeta.
Toda vredno se je vprašati, ali
ni ravno svojevoljnost razlog,
da je Družba v neki negotovosti. Če že tako radi govorimo o
4
Sv. Vincencij, tolos, sv. Jožef Celje
karizmi, jo je treba iskati v teh
osnovnih potezah ustanovitelja in pravil oziroma konstitucij.
V stiski zaradi pokorščine daje Vincencij podoben
svet, kot ga je dal svojim menihom sv. Bernard: »Kadar
nam bodo poverili kako služ-
bo in bomo občutili težavo, ki
bi nam bila v oviro, pojdimo
pred našega Gospoda v presvetem zakramentu.« Križ in
tabernakelj, tu lahko rešujem
tudi svojo pokorščino. n
(Iz knjige: F. Sodja,
Vincencijeva oporoka)
Leto 7, številka 3
Iz življenja naše družine
Vincencijev dan 2013
Zlatko Novak
Foto: s. Karmen Bastarda
V
Udeleženci Vincencijevega dneva so pozorno prisluhnili predavanju profesorja
dr. Roberta Petkovška
Foto: s. Karmen Bastarda
soboto, 28. septembra 2013, smo se kot
vsako leto ob godu sv.
Vincencija zbrali na skupnem
srečanju člani različnih vej
vincencijanske družine. Na
Dobrovo, kjer so nas gostile
Marijine sestre, nas je prišlo
okrog sto udeležencev. Dan
smo začeli v dopoldanskih
urah z zbiranjem; veselo smo
se pozdravljali z znanci, zlasti
s tistimi, s katerimi se srečamo morda le enkrat na leto.
Na začetku dopoldanskega
programa, ki je potekal v prostorih na novo zgrajenega župnijskega doma na Dobrovi, sta
nas pozdravila član organizacijskega odbora dneva lazarist
g. Leopold Valant in provincialka Marijinih sester s. Slavica Lesjak. Uvodno molitev, ki
Bog ima rad veselega darovalca
Leto 7, številka 3
nas je spodbudila k pozornemu
služenju ubogim današnjega
časa, so pripravili člani Vincencijeve zveze dobrote. Osrednji
del dopoldanskega programa
je predstavljalo predavanje lazarista profesorja dr. Roberta
Petkovška z naslovom: Vincencijev pogled. Spodbujal nas je,
naj s svojim človeškim duhom
gledamo dalje, višje in globlje,
kot pa to zmorejo zgolj naše telesne oči. Za življenje duha so
sestavni delčki simboli, ki duhu
omogočajo, da gre naprej. Eden
izmed teh simbolov je sveta evharistija, v kateri je shranjena
Božja ljubezen. Ta nas hrani
in poživlja. Pomemben simbol,
ki pomaga človeškemu duhu,
je Sveto pismo; skozi branje in
premišljevanje postajamo podobni Njemu, ki ga beremo.
Po predavateljevem mnenju je
vizija vincencijanskega poslanstva: razumeti, čutiti in delovati.
Po vprašanjih udeležencev
in pogovoru, ki so sledili predavanju, smo se preselili v samostan Marijinih sester, kjer
nas je že čakalo kosilo. Medtem ko smo se telesno krepčali, je bilo dovolj priložnosti za
prijateljske pogovore in pozdrave. Po kosilu smo se vrnili
v župnijsko dvorano, kjer nas
je čakala gledališka predstava
z naslovom: Bog v metroju.
Odlično so jo odigrali igralci
iz vrst Marijinih sester, lazaristov, Vincencijeve zveze dobrote in Marijanske vincencijanske mladine. Govori o tem,
kako je Bog v nebesih slišal,
da se na podzemni železnici
zgodi vsak dan veliko različnih dogodkov; lepih in težkih.
5
Vrhunec dneva je bila daritev svete maše v cerkvi Marije Vnebovzete na Dobrovi
moči. V letu vere lahko vidimo, da nam vero kdaj omajejo
razni zunanji vplivi. Vizitator
nas je spomnil na okrožnico
papeža Frančiška, ki nas spodbuja, da gremo na poti vere
naprej, tudi če naletimo na
preizkušnje. Naše delo in akcijo naj spremlja kontemplacija. A iti moramo tudi navzven,
slediti Jezusovemu evangeliju
in služiti ubogim. Oblečemo
naj Jezusa Kristusa in tako kot
On ubogim vračamo dostojanstvo. S sveto mašo smo zaključili duhovno bogat dan, ki
nam je dal novih spodbud in
moči za naše delo, ki je služenje Bogu in ljudem.
n
Foto: s. Karmen Bastarda
In ker je Bog vedno tam, kjer
so ljudje, se je odločil, da gre
na zemljo in si to ogleda. Tako
v metroju Bog sreča vse vrste
ljudi, prepoznajo pa ga le tisti,
ki so preprostega srca.
Za sklep praznovanja smo
se preselili v župnijsko cerkev Marije v Leščevju, ki je
čudovito obnovljena. Domači
župnik g. Lojze Golob nam je
predstavil zgodovino te stare
romarske poti in znamenitosti baročne cerkve. Po molitvi
večne devetdnevnice v čast
Brezmadežne s čudodelno
svetinjo je sledila sveta maša,
ki jo je ob somaševanju lazaristov daroval vizitator g. Pavle
Novak. Ob evangeljskem odlomku o poslednji sodbi nas je
spomnil na spodbudo sv. Vincencija, naj bomo pozorni do
najbolj ubogih, da ne bi bilo
nikogar, ki bi ostal brez po-
Foto: s. Karmen Bastarda
Iz življenja naše družine
Močno nas je nagovorila gledališka igra Bog v metroju
6
Leto 7, številka 3
Iz življenja naše družine-lazaristi
Praznovanje 100-letnice prihoda
lazaristov na Mirenski Grad 2012-2013
Jože Zupančič CM
Leto 7, številka 3
Foto: Danijel Olivo
N
a Mirenskem Gradu
smo s tremi slovesnostmi, ki so se zvrstile med septembrom 2012 in
septembrom 2013, obeležili
pomembno obletnico: 100-letnico prihoda lazaristov. V
preteklih sto letih delovanja
smo se lazaristi vselej dejavno
vključevali v delovanje Cerkve in življenje v našem okolju; še danes prihajamo na pomoč vsem ljudem v stiski.
Praznovanje smo pričeli s
kvatrnico 2012, ko so slovesnosti potekale od petka do
nedelje tako kot že več let do
sedaj. V petek, 21. septembra
2012, je bil sakralni koncert.
Sobotno večerno sveto mašo
so oblikovali mladi skupaj
z mlajšo skupino Vipavskih
tamburašev. Sledila je procesija z lučkami in odprtje razstave FotoOKO mladih. Nedeljsko slovesno sveto mašo,
23. septembra 2012, so darovali duhovniki iz dekanije pod
vodstvom upokojenega goriškega nadškofa Dina di Antonia, slavnostni nagovor pa je
imel koprski škof Jurij Bizjak.
Po novem letu se je praznovanje nadaljevalo z božičnico,
13. januarja 2013, na kateri so
sodelovali vsi dekanijski cer-
Letos je somaševanje vodil dr. Franc Rode
kveni pevski zbori. Združeni
v en veličasten zbor so oblikovali sveto mašo ob spremljavi
Goriškega pihalnega orkestra.
Zadnji in zaključni sklop
praznovanj pa se je odvil z letošnjo kvatrnico 15. septembra 2013, ki je potekala podobno kot lani. V soboto, 14.
septembra 2013, so mladinsko mašo ob 19. uri oblikovali
mladi z Grada v sodelovanju
s starejšo skupino Vipavskih
tamburašev. Po maši je bila
procesija z lučkami in pete litanije Matere Božje ter blagoslov z Najsvetejšim. Po slovesnosti v cerkvi je bilo v dvorani Gnidovčevega doma odprtje razstave FotoOKO mladih
– tematika NEBO. Petnajst
avtorjev razstavlja vsak po tri
fotografije, izmed katerih so
bile najboljše izbrane za Vincencijev koledar, ki obsega pastoralno leto 2013/14.
Glavno nedeljsko sveto
mašo je na god Žalostne Matere Božje daroval kardinal
Franc Rode ob somaševanju
okoliških duhovnikov in lazaristov. Kardinal je poudaril: »Mirenski Grad je pomembno duhovno središče,
pravi blagoslov za Primorsko
in vso Slovenijo.« Romarji,
ki so napolnili cerkev, so zavzeto sodelovali pri slovesnosti. Cerkveni pevski zbor iz
Mirna, ki ga vodi Andrej Budin, je ob orglanju Gregorja
Klančiča poleg latinske maše
7
Foto: Danijel Olivo
Iz življenja naše družine-lazaristi
Kvaternica v mogočni cerkvi na Mirenskem Gradu
Vinka Vodopivca zapel nekaj
izbranih zborovskih pesmi.
Vmes so posrečeno vpletli
ljudske pesmi, ki so vključile
vse zbrane. Pevci so po maši
poleg slovenske himne zapeli več narodnih/domoljubnih
pesmi. Tako se je praznovanje
pred cerkvijo nadaljevalo ob
petju, slastnih palačinkah, ki
so jih pekli člani Društva prostovoljcev Vincencijeve zveze
e
d r u ž i n
Vincencijeva pot
i z
j a
ž i v l j e n
e
c i j a n s k
v i n c e n
i z
i z
Vincencijeva pot
ž i v l j e n
j a
v i n c e n
c i j a n s k
e
d r u ž i n
e
Vincencijeva pot
2
2012
Iz življenja
v i n c e n
c i j a n s k
e
ke družine
2
Iz življenja
d r u ž i n
e
1
vincencijans
Skupnost Betlehem
pijskih igrah
na paraolim
Darko Đurić
o Pedru Opeki
Možino - film
Pogovor z Jožetom
2013
8
ž i v l j e n
j a
vincencijans
2013
Iz življenja
vincencijans
Evropska MVM
na pizzi v Neaplju
Glasba je del
mene
Na pastoral
ni praksi iz Ukrajine
ke družine
Duhovnik –
poslan, da nam
posreduje zaklad
Živeti Kristusa
vere
po Vincencijevo
Pismo generaln
ega superior
ja
ke družine
dobrote, in osvežilni pijači.
Povabljeni gostje so slavnostno večerjo podaljšali s prijetnimi pogovori.
Praznovanje stoletnice je
odmevalo tudi v Slovenski
oddaji Radia Trst. Primorske
novice so v petek, 4. oktobra
2013, pod naslovom »Z ljudmi in za ljudi« na kratko
povzele pogovor o kratki, a
zelo burni zgodovini lazari-
stov na Mirenskem Gradu ter
o našem sedanjem delovanju.
Poročilo so 'zabelili' z novico:
»Občina Miren-Kostanjevica
ob svojem prazniku ne podeljuje občinskih nagrad, priznanja pa. Med petimi letošnjimi prejemniki je tudi skupnost lazaristov, ki je natanko
pred sto leti prišla na Mirenski Grad.«
n
Darovi za vzdrževanje Vincencijeve poti
Prostovoljne prispevke lahko nakažete na:
Vincencijeva pot, Tabor 12, 1000 Ljubljana:
Račun: SI56 0201 4003 5464 425,
sklic: 00 9001.
Če želite potrdilo o nakazilu, nam na uredništvo sporočite vaš naslov.
Hvala za vsak dar!
Leto 7, številka 3
Iz življenja naše družine-usmiljenke
Ob 1700-letnici Milanskega edikta smo
poromali (od 21. do 26. 9. 2013) na jug
nekdanje Jugoslavije Skupina romarjev
Č
udoviti zgodnje jesenski dnevi, vožnja
pod Božjim varstvom, Božji – Marijin dar!
20. 9. 2013 smo krenili iz Šentjakoba ob Savi. Kosilo že v
Beogradu na Banovem Brdu,
potem ko nas je prevzela lepota mostov v glavnem mestu,
posebej onega, ki ima obliko
harfe. Veselje ob snidenju. Popoldan: ogled Kalemegdana
ob sotočju Donave in Save,
pravoslavna cerkev sv. Petke; pravoslavni duhovnik nas
je blagoslovil in nam podaril
male Marijine ikone. Ogledali smo si nekaj ulic in trgov, ul.
Kneza Miloša z 'Marijo pomagaj', Višegradsko; vstopili v
Plečnikovo cerkev sv. Antona,
v obe cerkvi sv. Sava …
Naslednje jutro ob 5h smo
krenili proti Nišu, svitalo se
je jutro, nato vzšlo sonce. Vrstili so se kraji: Plana, Topola,
Žiča, Studenica, Lapovo, Kragujevac, Šumadija, Ćuprija,
Bor, Zaječar, Kruševac … in
že smo prispeli v Niš na stadion Čair … S križem na čelu
in z relikvijami se je ob 8h zjutraj začel križev pot po mestu,
nato slovesnost, praznovanje,
pesem! Nato smo si ogledali
mesto Niš, njegovo težko zgoLeto 7, številka 3
Na slovesnosti v Nišu
dovino, kot jo kaže Ćele kula
(»stolp iz lobanj«), cerkev Povišanja sv. Križa z mozaiki patra Rupnika v delu. In že smo
nadaljevali pot v smeri Skopja: Južna Morava, Prokuplje,
Doljevac, Leskovac, Jablanica,
Vranje, Preševo … Avtocesta
ni bila več brezhibna kot prej,
mimogrede smo se znašli na
ožji, lokalni cesti, celo na makadamu. Mošeje in minareti
so se množili, hkrati pa se je tu
in tam na kakem hribu že opazil križ, zgovorno znamenje
krščanstva. Bil je večer: Skopje. Prebudilo nas je lepo nedeljsko jutro 22. 9. Ta dan smo
'pokukali' na Kosovo: obiskali
sestre v Stubli, lepo župnijsko
9
Iz življenja naše družine - usmiljenke
cerkev, stopili na pokopališče;
nato sestre v Letnici – veliko
Marijino svetišče! S sestrami
smo si izmenjali pošto in pozdrave, si ogledale kraj, pospremili s. Kato Tunić v Šašare k
njeni bolni mami. Nato smo
hiteli nazaj proti Skopju, da bi
še uspeli priti na Vodno, 1067
m visok hrib nad Skopjem, do
križa (75m visok, postavljen
za jubilejno leto 2000); mesto
se je lesketalo v lučkah. Zjutraj
23.9. smo obiskali: katedralo,
muzej bl. matere Terezije, železniško postajo; zgradba je
po potresu 1963 postala muzej. Zdaj nekatere zgradbe obnavljajo po modelu pred potresom; novi mostovi se pnejo
čez Vardar, veliko novih spomenikov je, stara trdnjava ščiti. Popoldan smo se podali na
drugi konec mesta, v kanjon
Matka – skrito bogastvo Makedonije ob reki Treska.
Poslovili smo se od gostoljubnih sester v Skopju in se
naslednje jutro peljali proti
10
Ohridu, kjer smo srečno odkrili novo katoliško cerkev ­sv.
bratov Cirila in Metoda ter sv.
Benedikta. Nato smo stopili
do jezera in obiskali pravoslavne cerkve: sv. Klemena Ohridskega, sv. Sofije, Marijine …
Zatem smo se podali proti Sv.
Naumu na drugem koncu 30
km dolgega in 15 km širokega
Ohridskega jezera (po njem
teče meja z Albanijo). Čolnar
nam je čudovito pripovedoval o zgodovini sv. Nauma, o
samostanu, o čudežni vodi, ki
priteka iz Prespanskega jezera na 850 m n. v. in se izliva ­­v
Ohridsko na 650 m n. v. Prevzeti od lepot smo se čez narodni park Galičico (1700 m n.
v., vrhovi do 2200 m) podali
proti Prespanskemu jezeru
in Bitoli. Vtisi, lepota! Katoliška cerkev je na glavni ulici ob
dveh mošejah. Čudovit Pelister z molikami (vrsta borovca), ubožnost Hotela za starejše, kjer je tudi po 12 oskrbovancev v sobi! Vodilna sestra je čudovita, prava podoba
male Terezije! Ob štirih zjutraj
že na dolgo pot: čez Albanijo.
Res je, še zadnji pogled na
jezero Ohrid, na Makedonijo, na hribe Grčije. Kažejo se
bunkerji ob cesti, prvi sončni žarki rdečijo, zlatijo hribe,
rdečkasto zemljo. Tu blizu v
tem hribovitem delu deluje
zdaj s. Vida Gerkman: »Pozdrav, sestra Vida!«
Spuščamo se v Tirano. O,
kaj takega, kdo bi si mislil, in
to za glavno mesto!? V prometu skoraj popolna anarhija. Že zapuščamo Albanijo in
smo v Črni gori, nadaljujemo
Leto 7, številka 3
Iz življenja naše družine - usmiljenke
pot v smeri Ulcinja, Bara. Tu
so oznake: Petrovac, Budva,
Podgorica, Kolašin … Glej, Jadransko morje, otoček Sv. Štefan, manastir Praskavica, Pržno, Kamenovo, Kotor, Boka
Kotorska: tu se zapeljemo celo
na trajekt! Srca so prekipevala
od sreče, vdihavali smo morski
zrak! Igalo, Dubrovnik pred
nami s prelepimi oleandri ­ob
poti! Črnogorsko-hrvaška me­
ja! Ob jadranski magistrali so
oznake: Dubrava, Srebreno,
Mljet, arboretum Trsteno,
Orašac, nasadi oljk na poti
proti Splitu, lovišča školjk,
rakov, zračne vetrnice za električno energijo se vidijo na
goratih otokih. – Spet mejni
prehod: Hrvaška – Bosna. Obcestne oznake: Neum, Kamenica z ogromno katoliško cerkvijo, Klek, Duboka … Mejni
prehod Bosna – Hrvaška in že
smo v dolini Neretve s širokim
izlivom v morje. Prelepo modro cvetje se vije ob poti. Arheološki muzej Neretve je tu,
Mala Neretva … Ustavimo se
in nakupimo sveže mandarine iz doline Neretve! Nato se
urno povzpnemo na avtocesto, da nas ne prehiti noč. Ko
se zapeljemo nanjo, kažejo
oznake: Zagreb 340 km, Ljubljana 470 km …
»Hvala za urejeno avtocesto, hvala, s. Marta, za čudovito vožnjo. Bog bodi zahvaljen!« kliče skupina romarjev.
n
Leto 7, številka 3
11
Vincencijeva družina
Poromali smo k Velesovski Mariji
Monika Klašnja
12
Foto: Jože Zupančič CM
V
sako leto spomladi
gre Vincencijeva družina za dan ali več na
duhovne vaje. 14. maja 2013
smo poromali k Velesovski
Mariji v nekdanji samostan
Adergas, sedanje župnišče Velesovo pri Cerkljah na Gorenjskem. Romanja in duhovnih
vaj se je udeležilo 27 članov iz
vseh treh Vincencijevih skupin: ljubljanske, tržiške in mirenske. Naši duhovni voditelji
lazaristi so nam pripravili duhovne vaje.
Župnija Velesovo praznuje
letos 850-letnico ustanovitve
prav na mali šmaren, 8. septembra. Praznovanje poteka
vsako leto, letos še posebej
slovesno. Bogata zgodovina
kraja, lepa pokrajina s Karavankami v ozadju, vzorno
urejena naselja z gospodarskimi poslopji, hišami v cvetju,
obdana s polji in vrtovi sama
po sebi navdihujejo romarje in vabijo na pot. Že dolga
stoletja je to ena najstarejših
romarskih poti na Slovenskem. Znan je predvsem kip
Velesovske Marije, ki se je po
legendi prikazal v hrastovem
gozdu na mestu, kjer stoji sedaj velesovska baročna cerkev
s preostalimi poslopji nekoč
mogočnega samostana dominikank. Bele nune, kot so jih
Župnija Velesovo, kjer smo gostovali, praznuje letos 850-letnico
imenovali domačini, so bile
vse nemško govoreče potomke plemiških družin. Vas, ki je
nastala ob samostanu, se imenuje Adergas. To naj bi bil prevod že prej obstoječe slovenske vasi Trata »An der Gras«.
Leta 1136 je že imela Trata s
cerkvijo sv. Marjete pravico
župnije. To je ostala vse do
leta 1880, ko so po razpustitvi samostana (cesar Jožef II.)
prenesli sedež župnije s Trate
v samostan; cerkev je postala župnijska, sv. Marjeta pa je
ostala podružnična cerkev v
okviru župnije Velesovo.
Kip Velesovske Marije, ki
ga je po vsej verjetnosti podaril oglejski patriarh Bertold
II. dominikankam ob ustanovitvi samostana leta 1238, je
eden najstarejših romarskih
kipov na Slovenskem. Nune
so ga skrbno čuvale ves čas
pred vsemi vojskami, turškimi vpadi in kmečkimi punti. Že od srednjega veka naprej kip oblačijo glede na čas
cerkvenega leta in praznike.
(Povzeto po zgibanki župnije
Velesovo).
Po prijaznem sprejemu
župnika g. Slavka Kalana v
župnišču, smo se preselili v
predavalnico, kjer so potekale duhovne vaje. Najprej nam
je g. Kalan spregovoril o župniji in zaželel uspešno delo.
Prvo premišljevanje je podal
naš duhovni voditelj g. Jože
Zupančič CM. Povzel je misli iz okrožnice papeža Benedikta XVI. z naslovom Vrata
Leto 7, številka 3
Vincencijeva družina
mo, da je vera brez del mrtva.
Vera in ljubezen ne moreta
ena brez druge. Božje kraljestvo je mogoče že na zemlji.
Pozorni moramo biti na znamenja časa in paziti, da se ne
bi polenili in utrudili. Blagovest naj bi prinašali predvsem
revnim, bolnim in slabotnim.
Za našega svetnika sv. Vincencija Pavelskega so bili le-ti
naši gospodarji.
Drugo premišljevanje »O
upanju« je podal g. Zdravko
Pogorelc CM, naš dolgoletni
vrhovni duhovni voditelj.
Bog Oče, Stvarnik vseh živih in neživih stvari, je navzoč
v vsem, kar obstaja – zato tudi
mi ljubimo ljudi, naravo, svet.
V okrožnici Rešeni v upanju
papež Benedikt XVI. navaja misli apostola Pavla: »V
upanju smo bili rešeni.« Od-
Foto: Jože Zupančič CM
vere. Prispodoba z vrati je zelo
močna. V cerkev stopimo skozi vrata. V obljubljeno nebeško kraljestvo stopimo skozi
ozka vrata vere, del, plemenitosti. Božja beseda nam je
vedno na voljo, samo slišati
jo moramo, sprejeti in udejanjiti. Vogelni kamen naše vere
je sam Gospod Jezus Kristus.
Vero vanj, v Božje kraljestvo
in večno življenje izpričujemo
in oznanjamo vsak po svojih
močeh v cerkvi in osebnem
življenju. Samarijanka, ki ji
je dal Jezus pri vodnjaku piti
vode in je odhitela v vas poročat o Jezusu svojim sosedom, je v nekem smislu zgled
za evangelizacijo. Cerkev se
prenavlja po življenjskem pričevanju vernikov. Ker je sveta
in grešna, se mora sproti prenavljati in prečiščevati. Pravi-
Člani Vincencijeve družine na duhovnih vajah
Leto 7, številka 3
rešenje nam je darovano po
Kristusovi smrti in njegovem
vstajenju. Naše upanje na večno življenje temelji na veri in
zaupanju v Kristusove obljube. Mater Marijo prosimo, naj
nam pomaga, da postanemo
vredni obljub Kristusovih.
Da bomo spoznali resničnega
Boga, se z njim osebno srečali,
da bo z nami usmiljen, da nas
po smrti čakajo nebesa in ne
izničenje.
Vera je osebna in občestvena v Kristusovi Cerkvi. Nekaterim je izpolnjevanje Božjih
in cerkvenih zapovedi pretežko in odpadejo od Cerkve.
Verni ali popolnoma neverni
in zgubljeni, oboji pričakujejo smrt kot odrešiteljico. Za
verne je zdravilo in vzrok za
zveličanje. Za obupane pa popoln obup in konec trpljenja.
Vsi svetniki so hrepeneli po
njej, saj so verjeli v Kristusove
obljube. Tudi pesniki, pisatelji
in drugi razmišljajoči v iskanju
Dobrote, Ljubezni, Lepote,
Pravičnosti in Resnice so vedno v svojih delih izražali hrepenenje po Bogu. Nemirno
srce se lahko spočije in poteši
samo v Bogu (sv. Avguštin),
ki presega naše razmišljanje.
Človeka je Bog ustvaril za velike reči (po svoji podobi nas
je ustvaril). Edino z njim jih
lahko ustvarjamo. Človekovo
srce brez Boga je osiromašeno
za veliko ljubezen. Več Boga
v človeku, več ljubezni! Taki
13
postajamo služabniki upanja
za druge. Oči vere vidijo nevidno in oči vernika lahko upajo
onkraj upanja.
Po premišljevanjih in pogovoru, skupnem kosilu, sprehodu, molitvi pred Najsvetejšim,
maši, ki jo je daroval vizitator
Pavle Novak CM, skupinskem
slikanju, večerji in zahvalah
vsem (župniku, duhovnikom
in Mariji Velesovski) za prečudovit dan – smo se veseli in
zadovoljni odpravili domov. n
Foto: Jože Zupančič CM
Vincencijeva družina
G. Zdravko Pogorelc podaja navzočim duhovno razmišljanje
Vincencijeva zveza dobrote
Kostanjev piknik z brezdomci
Ana Jagodic
Č
eprav je 5. oktobra
2013 bila sobota (že
pregovorno namenjena dolgemu spanju), smo
se prostovoljci in brezdomci
zbrali zgodaj zjutraj v Dnevnem centru za brezdomce v
Ljubljani in skupaj pozajtrkovali. Potem smo se s kombijema in avtomobili odpeljali na
Mirenski Grad. Pričakali so
nas prostovoljci in brezdomci
z novogoriškega konca.
Da bi združili prijetno s koristnim, smo poprijeli tudi za
delo: nekateri so odšli na njivo, drugi so pomagali pri urejanju okolice in na vrtu, neka14
Brezdomci in prostovoljci v veselem druženju
teri pa pri pripravi hrane za piknik. Po treh urah dela in druženja se je vsem prileglo slastno piknik kosilo. Nato smo
tekmovali v kvizu in iskali odgovore na zanimiva vprašanja
s področja športa, zemljepisa,
ljudskih pregovorov in naraLeto 7, številka 3
Vincencijeva zveza dobrote
voslovja. Vmes smo se najedli
piškotov in domačega sadja.
Sledilo je druženje in igranje
– pozabavali smo se ob raznih
družabnih igrah, nogometu,
namiznem tenisu, biljardu …
Občutek, ko si z brezdomcem
v igri biljarda, je neprecenljiv!
Tudi igralci namiznega tenisa
so se zelo vživeli v igro. Pokazalo se je, da se v vsakem od
nas skriva otrok.
V razigranosti nam je čas
hitro tekel in kmalu je napočil trenutek za pečen kostanj.
Ko smo se ga vsi do sitega najedli, se je piknik počasi zaključeval. Razdelili smo še
nagrade najbolj prizadevnim
brezdomcem, se zahvalili pro-
Na pikniku nismo pekli samo kostanja
stovoljcem in predsedniku
društva Petru Žaklju, piknik
pa zaključili ob kitari in prepevanju zimzelenih melodij.
Domov sem se odpeljala sicer
utrujena, ampak dobre volje,
saj je piknik enkratna priložnost za spoznavanje brezdomcev v drugačni luči in za
n
druženje z njimi. Več rok več naredi
Leto 7, številka 3
15
Otroci Brezmadežne
Pismo generalnega superiorja
Rim, 18. novembra 2013
Članom vincencijanske družine
D
ragi člani vincencijanske družine!
Pred
kratkim
sem prejel pismo neke sestre
(hčere krščanske ljubezni), ki
je želela deliti z menoj svoje
razmišljanje: Kako bi lahko
mi kot vincencijanska družina odgovorili na klic papeža
Frančiška, naj molimo za mir
v Siriji in po vsem svetu s pomočjo naše zgodovinske dediščine – čudodelne svetinje?
Ko sem bral to pismo, sem
čutil, da mi je po njem govoril
Sveti Duh. Sestro sem prosil,
naj poglobi svoje razmišljanje,
ga še razvije in mi ga pošlje,
da bi ga mogel deliti z drugimi člani vincencijanske družine ob prazniku Brezmadežne
s čudodelno svetinjo. V tem
pismu boste torej našli njene misli, ki jih z vsem srcem
podpiram in priporočam, da
o njih razmišljate ter skušate spoznati, kako bi jih lahko
uresničili.
Pred kipom Brezmadežne
s čudodelno svetinjo in pod
križem, ki sta nedvomno v
16
Milost in mir našega Gospoda Jezusa Kristusa naj
bosta v vaših srcih sedaj in vedno!
Generalni superior Gregory Gay CM
vsaki kapeli ali cerkvi vincencijanske družine, sem pogosto razmišljal o tem, kaj se
dogaja v današnjem svetu. Po
vsem svetu se čuti duh zla:
diktatura denarja, spolna izprijenost in zlorabe, trgovina
z ljudmi, izsiljevanje, moderno suženjstvo, nasilje vseh
vrst, vojaški spopadi ... Vse
to zlo dela veliko hrupa, da
bi v ljudeh povzročilo strah.
Ponavlja se, kar se je zgodilo na začetku človeštva, ko
je Adam rekel Bogu: »Slišal
sem tvoj glas v vrtu, pa sem
se zbal, ker sem nag, in se
skril« (1 Mz 3,10). Tudi danes ima človek strah pred Bogom. Boji se njegovih jasnih
zahtev. Veliko rajši sprejme
zapeljive in meglene predloge
hudega duha, čeprav čuti, da
ga zavajajo in vodijo v suženjstvo. Pripoved o stvarjenju v
Prvi Mojzesovi knjigi pa seveda ni samo opis greha. Tam
najdemo tudi obljubo upanja
za človeštvo. Brezmadežna s
čudodelno svetinjo je jasen
dokaz tega upanja, saj predstavlja Ženo, ogrnjeno s soncem, ki je kači strla glavo. Ta
podoba nam daje zagotovilo,
da ima Bog za nas vedno pripravljeno rešitev, naj se znajdemo v kakršnemkoli položaju, tudi če je še tako težak.
Pogosto sem presenečen,
da povsod po svetu najdemo
Leto 7, številka 3
Otroci Brezmadežne
razne, zelo lepe in različno
izdelane podobe Device mogočne z oblo; to je skupna dediščina vincencijanske družine. Podoba Device mogočne,
ki tre kači glavo, ko se plazi
po zemlji, nosi v sebi veliko
simboliko. Proti hrupnemu in
zvijačnemu zlu se ni mogoče
boriti le s človeškimi sredstvi,
ampak v tihoti, s »skromnimi« Božjimi sredstvi in z velikim zaupanjem v njegovo pomoč. Zdi se mi nujno potrebno, da se vsi odpremo temu
Božjemu daru, ki nam je dan.
Ko se je Marija 27. novembra 1830 v ulici du Bac v Parizu prikazala sveti Katarini, je
predstavila svojo vlogo v načrtu odrešenja. Prosila je, naj
naredijo svetinjo po njenih
navodilih. Na prvi strani naj
bo Devica na zemeljski obli.
Pod njenimi nogami je kača
zelenkaste barve z rumeni-
Leto 7, številka 3
mi lisami. V rokah drži zlato
oblo z majhnim križem. Sveta
Katarina je zapisala, da je bila
kača zelene barve z rumenimi lisami, kar pomeni, da se
je »pritihotapila« na zemljo.
S temi barvami je kača dobro
zamaskirana in jo je težko prepoznati na poti našega življenja.
V knjigi Brezmadežna in
njena svetinja lazarist J. Eyler
pravi, da vsebine Marijinega
prikazanja, ki ga je Cerkev priznala, ne smemo iskati le v besedah, ki jih je izrekla. Besede
spremljajo drža in simbolične
geste, v katerih je skrit pouk,
na katerega moramo biti pozorni.
V pogovoru s s. Dufès Katarina takole opiše prvo prikazanje: »Sveta Devica je v
rokah držala zemeljsko oblo.
Take je nisem prej nikoli videla.« S. Dufès je razumela smi-
sel te podobe. »Gre za skrivnost Marije, Kraljice vsega
vesolja. Sveta Devica varuje
zemljo in jo prinaša Bogu v
dar.«
Druga podoba v tem istem videnju je: na rokah svete
Device se prikažejo prstani z
dragocenimi kamni. Marijine
roke so spuščene proti zemlji
in izžarevajo prelepe svetle
žarke, ki se zemlje dotikajo:
»Lepota in svetloba žarkov so
znamenja milosti, ki jih razlivam na tiste, ki zanje prosijo
… Prstani, ki ne izžarevajo
luči, pomenijo milosti, za katere ljudje pozabljajo prositi.«
Katarina dodaja: »Dala mi je
razumeti, kako vesela je, če se
k njej zatekamo, kako radodarna je do tistih, ki jo prosijo
milosti in v kolikšno veselje ji
je, da jih deli.«
Okrog svete Device se je
prikazal okvir z napisom v
zlatih črkah: »O Marija, brez
madeža spočeta, prosi za nas,
ki se k tebi zatekamo.
Slišala sem notranji glas:
»Poskrbi, da bodo dali kovati
svetinjo. Vsi, ki jo bodo nosili
z zaupanjem, bodo prejeli obilo milosti.«
Dar svetinje je čudovito
znamenje zaupanja in velik
dokaz Božje dobrote. Vabi
k sodelovanju, ki popolnoma spoštuje dostojanstvo in
svobodo človeka. Bog pošilja
Brezmadežno z rokami, polnimi milosti, da bi nam, ki smo
17
Otroci Brezmadežne
bili po hudem duhu prevarani,
razsvetlila pot odrešenja. Marija nam pomaga odkriti zvijačo zla. Prejela je poslanstvo,
da stre glavo kači. Človek se
zla ne more rešiti sam. Vendar
Bog spoštuje našo svobodo in
prosi, da z njim sodelujemo.
Besede na svetinji nas vabijo
k molitvi. To je naš prispevek
k sodelovanju. Kdor sprejme
svetinjo in z zaupanjem moli
vzklik, zapisan z zlatimi (!) črkami, bo po Marijinem posredovanju prejel veliko milosti.
Ne vsiljuje nam jih, če zanje
ne prosimo. Svobodni smo, da
prejmemo, kar sami hočemo,
da imamo tisto, za kar prosimo.
V pogovoru v noči z 18. na
19. julij 1830 je sveta Devica
Katarini naprej napovedala
veliko stvari, ki so se izpolnile
v določenem času. Zato je zelo
pomembno, da o tem premišljujemo in črpamo pogum in
luč za današnje razmere. Marijine besede so polne nežnosti in spodbud. »Vedno bedim
nad vami, izprosila vam bom
številne milosti. Prišli bodo
časi, ko bo nevarnost velika.
Nekateri bodo mislili, da je
vse izgubljeno, toda jaz bom
z vami. Zaupajte, z vami bom.
Dobri Bog in sv. Vincencij bosta varovala obe Družbi. Ne
izgubite poguma! ...« Kako
radi slišimo te besede! Toda
Marija postavlja pogoj: našo
zvestobo. Lahko bi mislili, da
18
so bile te obljube dane le za
hude čase francoske revolucije; dejansko pa so bile podarjene prav vsakomur v obeh
družbah in v kateremkoli delu
sveta.
V okrožnici z dne 8. septembra 1843 je g. Etienne zapisal : »Brez ovinkov moramo
priznati, da nam je Brezmadežna s svojim posredovanjem
dala izredna znamenja svoje
ljubezni. S svojo močno priprošnjo je pri Bogu dosegla,
da bosta obe duhovni družini v katastrofah in nesrečah
obstali in da ju bo uporabil za
prenovo vere …«
V zgodovini je naša vincencijanska družina že tolikokrat
izkusila pomoč Brezmadežne.
Pomagala nam bo tudi sedaj,
če jo bomo prosili. Čudodelna svetinja je velik dar in zaklad, ki nam je bil zaupan za
vse ljudi; zato se je tako hitro
razširila po vsem svetu, v naših družbah pa uživa posebno
pobožnost in spoštovanje.
V tem trenutku smo zaskrbljeni za prihodnost človeštva; čutimo, kako potrebno
je odgovoriti na nujen klic papeža Frančiška, da molimo za
mir v Siriji in drugod po svetu,
da bi se spori rešili s pogovori
in ne z orožjem. Mi lahko to
naredimo v duhu velike skrivnosti, ki nam je bila podarjena. Vso našo vincencijansko
družino zato prosim, da se
združimo v molitvi, ki nam jo
je na poseben način posredovala naša Gospa, Božja in naša
Mati, in da to molitev sleherni
izmed nas ponavlja vsak dan:
»O Marija, brez madeža
spočeta, prosi za nas, ki se k
tebi zatekamo!
Prosímo Devico mogočno
za naše brate, ki trpijo. Ona
dobro ve, kaj pomeni trpljenje: križ, črka M in znamenja
trpljenja na Jezusovem in Marijinem srcu na svetinji so zelo
zgovorni.
Vincencijanska družina
je velika, razširjena po vsem
svetu. Če se bo po vsej zemlji
dvigala k Mariji ta molitev,
bo posredovala pri Bogu za
naš nemirni svet. Ta preprosti vzklik lahko ponavlja vsak
človek, kjerkoli je: pri delu,
med vožnjo v avtomobilu, na
polju, v bolnišnici, ko streže ubogemu … še bolje, da
jo moli skupaj z njim. Tako
bomo postajali velikodušni,
goreči in ustvarjalni kot naša
sveta ustanovitelja. Dovolimo, da se nas Brezmadežna
dotakne v tem boju proti zlu.
Delimo čudodelno svetinjo,
učimo ljudi moliti to kratko
molitev, kakor so to delali misijonarji in sestre v času, ko se
je svetinja začela širiti. Premišljujmo skrivnosti, ki jih je
Bog zaupal našima družbama
in zavzeto sodelujmo pri odrešenju sveta.
n
Leto 7, številka 3
Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov
Dom Bratstva na Zaplani
Polona Kemperle
Leto 7, številka 3
Foto: Polona Kemperle
V
cčasu hitenja in iskanja
materialnega ugodja,
v željah po uspehih in
zmagah, v obdobju tarnanja ob
finančni stiski in iskanja užitkov, … ko se nam vse to zdi že
pretirano in brezciljno, se dogajajo tudi drugačne zgodbe,
ki jih mediji ne zapišejo in bralci ne preberejo. In ena takšnih
se zagotovo piše tudi v Domu
Bratstva na Zaplani.
Zaplana je košček raja nad
Vrhniko. Pred dobrimi petnajstimi leti so se zgodili prvi
koraki. Dogovor, da se staro
župnišče na Zaplani izroči
v najem Bratstvu za potrebe
gibanja, je bil hitro sklenjen.
Povabilo in gostoljubnost takratnega župnika in dekana
na Vrhniki smo v Bratstvu z
veseljem sprejeli. Dolgoletne
sanje so postale resničnost. A
župnišče je bilo staro in neprilagojeno za naše potrebe,
zato smo sanjali o obnovi.
Velika ljubezen in trdna volja
sta takratnega voditelja Doma
Rafka Jurjevčiča pripeljala do
pravih ljudi, ki so nam ponudili svojo roko v pomoč. 27.
aprila 2008 smo dočakali vesel dan odprtja obnovljenega
Doma Bratstva. Takrat smo
na novo spet začutili, da imamo »svoj Dom«, ki je prilagojen za naše potrebe.
Dom Bratstva pozimi, ko naravo pobeli sneg
Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov si v svojem
delovanju prizadeva za čim
večjo povezanost med bolniki, invalidi in njihovimi prijatelji, za skupna druženja in
medsebojno pomoč. In to povezanost v veliki meri gradimo, ko skupni čas preživljamo
v Domu Bratstva. To ni le hiša,
za mnoge je vedno bolj dom,
v katerega radi prihajajo in
ga imajo za svojega. V Domu
nihče ne živi stalno, svoja vrata pa rad odpira vsem, ki iščejo prostor za druženje, ustvarjalnost, učenje, duhovnost,
sprostitev, praznovanje …
Najprej je namenjen članom
Bratstva, pod isto streho pa
svoj prostor za nekaj ur ali dni
najdejo tudi različne skupine.
Naj na tem mestu povabim
tudi bralce Vincencijeve poti
– pridite kdaj na obisk. Morda
s kako svojo skupino, lahko se
pridružite kateremu od naših
programov ali pa kar tako, mimogrede. Dobrodošli.
In če na hitro preletimo leto
– kaj je tisto, kar se pri nas dogaja? Za člane Bratstva in vse,
ki si želijo biti v naši družbi, je
vsako leto približno podobna
ponudba. Staro leto zaključimo in v novo leto skupaj stopimo s silvestrovanjem. Tri ali
štiri dni preživimo skupaj, si
podelimo nekaj iz svojih doživetij preteklega leta, pripravimo skupno praznovanje ter si
izrazimo dobre in lepe želje za
novo leto. V marcu in novembru že nekaj let pripravljamo
klekljarske in računalniške tečaje, ki so dobro obiskani. Po19
leg osveženega in na novo pridobljenega znanja dajejo mnogo prilik za druženje, smeh in
tudi duhovne spodbude. V
aprilu in septembru imamo
vsako leto delovno družabni
vikend. Tako kot doma, je tudi
v Domu kdaj potrebno narediti
generalko, pomiti okna, poloviti pajke, urediti okolico. Marsikaj seveda delamo sproti, nekaj pa vedno ostane za skupni
vikend. Ni namenjen le delu,
je tudi čas za druženje in tisto
zavest, da je Dom res naš in
zato zanj tudi skupaj skrbimo.
Mesec maj je topel in sončen;
običajno je za dva vikenda napolnjen z duhovnimi vajami,
da osvežimo in na novo poživimo duhovne moči. V poletnih
mesecih pridemo za nekaj dni
skupaj na počitnice. Seveda so
tudi počitnice polne smeha,
dobre volje, pogovorov, duhovnih spodbud in medsebojnega
oblikovanja. Jeseni spet ponudimo kakšno dogajanje, letos
smo imeli prvič bralno dru-
Foto: Polona Kemperle
Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov
Duhovne vaje z voditeljem Jožetom Zupančičem v mesecu maju 2013
Foto: Polona Kemperle
žabni vikend. Pregledali smo
Če je kdo pripravljen
knjižnico v Domu, prelistali
naše delo podpreti, lahko
nekaj knjig in si podelili nekaj
pokliče Polono na
prebranih misli. Na Zaplano
tel. 031 384 324
za kak poletni sobotni dan priin daruje svoj dar.
dejo tudi skupine, ki se sicer
redno srečujejo v Bratstvu. Le- dnevu – in še kaj bi se našlo.
tos spomladi smo prvič ponuZunanje skupine, ki pridili svoj program duhovnih vaj hajajo k nam, imajo v našem
»Dar življenja« za birmance in Domu praznovanja, duhovne
mlade in dobili spodbudo, da vaje, pevske vikende, izobratudi s tem delom nadaljujemo. ževanja, priprave na oratorije
Vsako leto se skupaj z župnijo … Veseli smo jih, saj zapolniZaplana družimo na farnem jo naš Dom, da služi za dobro
tudi takrat, ko ga v Bratstvu
ne potrebujemo.
Dragocen je naš Dom. Vsi,
ki vanj prihajajo, odhajajo domov duhovno in telesno okrepljeni in z dragoceno izkušnjo,
ki daje moči v težkih trenutkih
in veselje ob zavedanju, da nismo sami. Mnogo lepih zgodb
in doživetij se v Domu zapiše
in čeprav ne pridejo na prve
strani časopisov, dajejo svojski
n
pečat našemu življenju. Sprehod na Ulovko v poletnih počitnicah 2013
20
Leto 7, številka 3
Marijanska vincencijanska mladina
Kostanjev piknik z MVM
Mamica Andreja
S
pomladi smo starši predlagali, da bi se družine
srečevale dvakrat letno
in ne samo enkrat. Uspelo
nam je.
Bila je misijonska nedelja. Zbrali smo se v Kočevju
pri jutranji maši, pri kateri
so sodelovali člani MVM,
vsi skupaj pa smo po obhajilu zapeli pesem On nosi ves
svet. Še pod vtisom sv. maše
in pesmi smo se odpravili
proti Kočevskemu rogu. Tam
smo v tihoti gozda poslušali
pretresljivo pripoved vodiča
Andreja. Hodili smo od jame
do jame in se v mislih potopili v povojni čas in vse grozote, ki so jih na tem mestu
bili deležni naši bratje in sestre. Naši obrazi so bili resni.
Spomnijo pa se tudi malo starejši člani
Leto 7, številka 3
Najbolj je zažgala kolebnica
V sebi smo nosili težo in bolečino mučencev. Celo otroci so spoznali, da so se tukaj
dogajale grozne stvari. Pri
eni izmed jam stoji čudovita
kapela z mozaikom p. Mar-
ka Ivana Rupnika na temo
»V objemu življenja«. V kapeli smo zmolili križev pot v
spomin na vse žrtve, ki so na
naših tleh izgubile življenje.
Prosili smo za odpuščanje in
spravo med našimi rodovi.
Nekateri izmed nas so delili
svoje zgodbe ali zgodbe svojih svojcev. Naši globoki in
otožni pogledi so govorili, da
si želimo zaživeti v bolj pravični in svobodni deželi.
Po Kočevskem rogu nas je
čakal bolj sproščen del dneva – kostanjev piknik. Po čudoviti pokrajini in številnih
ovinkih smo se pripeljali v
vas Fara. Tam smo takoj zavihali rokave, nekateri že malo
prej, in skuhali hrenovke,
spekli krompirček in kostanj.
21
Marijanska vincencijanska mladina
Pridne gospodinje so prinesle domače dobrote, otroci
pa so se pod budnim očesom
animatorjev pomerili v nogometu. Dan je potekal v sproščenem pogovoru, igrah in
dobrotah. Domači duhovnik
nas je popeljal do farne cerkve in nam opisal zgodovino
ter kulturne znamenitosti
prelepe romarske cerkvice.
Zanimiva je tudi zaradi svojih balkonov. Po ogledu so
se otroci z žogo zapodili na
igrišče in nas starše izzvali na
dvoboj. Veliko veselja, smeha
in prepotenih majic je bilo.
Vsi pa smo navijali za vsak gol
in dobro podajo.
Kar prehitro je minil lepo
zapolnjen dan. Prišlo je slovo
z obljubo, da to ne bo naše zadnje srečanje. Veseli, utrujeni
in polni doživetij smo se vračali domov.
n
Fotografija pove vse o naših odnosih
22
MVM navijaški klub
Tako malo je potrebno
Znanje se prenaša na mlajše generacije
Leto 7, številka 3
Marijanska vincencijanska mladina
Po poteh Janeza Pavla II.
Eva Bolta
Č
lani Marijanske vincencijanske mladine
smo se med jesenskimi počitnicami napotili na
romanje na Poljsko, po poteh
blaženega Janeza Pavla II. Za
to pot smo se odločili, ker smo
letos na letovanju v Izoli obravnavali prav njega. Odpravili
smo se v soboto zelo zgodaj,
saj nas je do naše prve postaje,
Auschwitza, ločilo skoraj deset
ur vožnje. V duhu smo podoživljali nekdanje dogodke in
se poklonili spominu na žrtve.
Ob slovenskem spomeniku
smo molili za vse tamkajšnje
nedolžne žrtve. Iz Auschwitza smo se proti večeru napotili proti Krakowu, kjer so nas
pričakale naše gostiteljice z večerjo. V svoj dom so nas prijazno sprejele sestre usmiljenke.
Naslednji dan smo se zgodaj
zjutraj odpravili proti Częstochowi, kraju znamenite ''Črne
Marije'', ki jo je posebej častil
Janez Pavel II. Zvečer smo si
vzeli čas za ogled starega dela
Krakowa; zlasti smo bili pozorni na stavbe, kjer je nekoč
deloval ali jih obiskoval Janez
Pavel II. V ponedeljek smo si
ogledali grad Wawel s pripadajočo katedralo, zatem pa je
bila na vrsti pot po rudniku
soli Wieliczka. V rudniku je
veliko različnih kipov iz soli in
Leto 7, številka 3
Na klopci - v ozadju del katedrale Wawel
lepa kapela, kjer je kip Janeza
Pavla II. Pozno popoldne smo
prišli do centra Božjega usmiljenja, katerega glavna glasnica
je bila sv. Favstina Kowalska.
V to cerkev je Karel Wojtyła
zahajal, ko se je vračal z dela
v kamnolomu. Zadnji dan romanja smo videli nastajajoči
center Janeza Pavla II., ki ga
Auschwitz
23
Marijanska vincencijanska mladina
gradijo izključno z darovi vernikov. Posrečilo se nam je videti Stanislawa Dziwisza, ki je bil
nekdaj papežev tajnik in je zdaj
krakowski nadškof. Zatem
smo se odpeljali še v papežev
rojstni kraj Wadowice, do naše
zadnje postaje. Mislim, da je
bilo to romanje bogato doživetje za vse. Hvala vsem organizatorjem in super družbi! n
Grad Wawel
Pred spomenikom blaženega Janeza Pavla
II. v Wadowicah, njegovem rojstnem kraju
V Krakowu pri cerkvi Božjega usmiljenja, kjer je grob sv. Favstine Kowalske
Na zvoniku v Czestochowi
Večer na glavnem trgu v Krakowu
24
Poljske gostiteljice - sestre usmiljenke
Leto 7, številka 3
Ozelenela veja
Mučenci in mučenke za vero
v 20. stoletju v Španiji
s. Barbara Šelih
V
nnedeljo, 13. oktobra
2013, je v Tarrágoni v Španiji potekala
slovesna beatifikacija, med
katero je bilo kar 522 mučencev in mučenk iz tridesetih let
prejšnjega stoletja prištetih k
blaženim. Med njimi so bili
škofijski duhovniki, bogoslovci, redovniki in redovnice iz
različnih delov Španije. Živeli so v času, ki je hotel zatreti
vero in onemogočiti delovanje Cerkve. Med njimi je bilo
27 hčera krščanske ljubezni, Med španskimi mučenkami 20. st. je bilo 27 sester usmiljenk in 1 članica Družbe
ena članica Družbe Marijinih Marijinih otrok
otrok ter 14 članov Misijonske
zatekli v Foyos (Valencija),
družbe (11 duhovnikov in 3 Sestre iz hiše
dobro­delnosti
v hišo, kjer je bivala družina
bratje).
v Valenciji
neke sestre iz skupnosti. VenKakšen je bil
Sestre v hiši dobrodelnosti, dar ju je komunistični komipostopek preganjanja ki je bila najeta in priznana na te iz vasi obsodil na smrt in z
in mučenja?
socialnem področju, so se po- njima dva duhovnika, ki sta v
Sedemindvajset
sester svečale karitativni in socialni tajnosti maševala. Obsodili so
usmiljenk, ki so postale mu- dejavnosti. Po 63 letih dela tudi družino, ki ju je sprejela.
čenke, je pripadalo enajstim na področju vzgoje in kultu- Sestri so odvedli v Gilet (Vaskupnostim; delovale so na re, poklicnega usmerjanja in lencija) in ju ustrelili blizu popodročju vzgoje, sociale in evangelizacije je 46 sester 26. kopališkega zidu.
zdravja. Ganljivo je prebi- julija 1936 moralo zapustiti
V trenutku mučenja je serati zgodovinska poročila o skupnost. Veliko so jih areti- stro Joaquino postalo strah. Inživljenju in poslanstvu teh rali, druge so uspele priti do stinktivno je stopila k vojaku,
skupnosti, ki so se ob začetku poznanih družin. Na začetku ki je hotel sprožiti puško in mu
preganjanj leta 1936 razkro- preganjanja se je skupnost raz- jo hotela iztrgati iz rok. Eden
pile. Za boljše razumevanje kropila.
izmed duhovnikov pa ji je zase lahko ustavimo pri enem
Sestra Viktorija Arregui klical: »Ne izgubljajte milosti
primeru.
in sestra Joaquina Rey sta se mučeništva, izkoristite priloLeto 7, številka 3
25
Ozelenela veja
žnost, da boste lahko zmagoslavno vstopili v nebesa.« Sestra je takoj vrnila orožje, pokleknila in prosila odpuščanja.
Nato se je obrnila k duhovniku
in ga prosila za odvezo. Ko jo
je prejela, je objela s. Viktorijo.
Obsojencem so zvezali roke.
Takoj nato so streli prekinili
življenje obeh sester, dveh duhovnikov in petih drugih oseb
iz Katoliške akcije. Vsi so pogumno izpovedali svojo vero.
To se je zgodilo na večer 29. oktobra 1936. Iz tega dogodka še
vedno izžareva krščanska ljubezen in odpuščanje. – Lahko
bi predstavili še ostale podobne konkretne primere. Iz vseh
pa povzamemo, da so sestre z
veliko ljubeznijo in zavzetostjo delovale po bolnišnicah
in drugih zavodih po različnih
španskih krajih, način sovra-
Med mučenci za vero je bilo tudi
14 članov Misijonske družbe
(11 duhovnikov in 3 bratje)
26
Prizorišče razglasitve španskih mučencev in mučenk 20. stoletja
žne propagande pa je bil povsod enak: sestre so bile večkrat
krivično obdolžene kraje ali
česa drugega, nato so jih izgnali iz ustanove, iskale so zavetje
pri sorodnikih ali drugje. Največkrat se je zgodilo, da jih je
kdo prepoznal in ovadil. Bile
so odpeljane v zapor, kjer so
doživljale ponižanje in mučenje. Večkrat so jih pregovarjali,
naj se odpovedo veri in svojemu poklicu; ker pa tega niso
storile, so jih ustrelili. Kot je za
vatikanski radio dejal kardinal
Angelo Amato, prefekt kongregacije za zadeve svetnikov,
gre za veliko število mučencev
za vero iz tega časa. Cerkev jih
je ob štirinajstih različnih priložnostih razglasila za blažene
več kot tisoč. Tokratna beatifikacija je bila najbolj množična – kar 522 hkrati. Med njimi
so trije škofje, očetje in matere,
veliko število krščenih. Vsi so
bili nedolžne žrtve.
Na vprašanje, katera je posebnost novih blaženih, je kardinal odgovoril, da ti blaženi
niso bili le žrtve španske državljanske vojne, ampak skrajnega preganjanja vere, namen
katerega je bil uničenje Cerkve. Ti naši bratje in sestre se
niso borili, niso imeli orožja,
niso bili na fronti, niso podpirali nobene politične stranke. Bili so miroljubni možje in
žene. Umorjeni so bili samo
zato, ker so bili katoličani, ker
so bili duhovniki, redovniki
in redovnice, ker so verovali
v Boga, ker je bil Jezus njihov
edini zaklad, zanje bolj dragocen kot lastno življenje. Nikogar niso sovražili, vse so ljubili
in vsem delali dobro.
Kaj nam sporočajo
španski mučenci in
mučenke?
Mučenci so svetilniki vere,
upanja in ljubezni; so ognjišča
Leto 7, številka 3
Ozelenela veja
luči in razsvetljujejo naš svet. Za
španske in naše mučence lahko
rečemo, da nas vabijo k odpuščanju, da bi iz spomina in iz
srca odstranili zamero in sovraštvo. »Slovesnost beatifikacije
je praznik sprave, odpuščanja,
je zmaga Gospoda miru,« je še
dejal kardinal Angelo Amato.
Vabi nas k spreobrnjenju srca, k
dobroti in usmiljenju.
Mučeništvo
v vsakdanji zvestobi
evangeliju
Vemo, da poleg krvavega ki Cerkvi nikdar ne manjkamučeništva, ki so ga bili v zgo- jo« (C 42).
dovini deležni španski muKrščansko življenje zahtečenci in številni kristjani, ob- va, če tako rečemo, mučenistaja še drugačno – »nekrva- štvo, ki je v vsakdanji zvestobi
vo mučeništvo«, ki ga lahko evangeliju, to se pravi poguvsak dan živi sleherni vernik. mno dovoliti, da Kristus ra»Cerkev ima mučeništvo ste v nas, da on usmerja naše
za odličen dar in za najvišji misli in dejanja. Vendar se to
dokaz ljubezni. Čeprav je to v našem življenju ne more uredano le maloštevilnim, pa je sničiti, če naš odnos do Boga
vendar potrebno, da smo vsi ni zares trden (Benedikt XVI.,
pripravljeni priznati Kristusa 29.8.2012). Naj nam naši blapred ljudmi in hoditi za njim ženi in sveti izprosijo to min
po poti križa v preganjanjih, lost. Od tu in tam
Praznovanje 1700-letnice
Milanskega edikta
Lojze Letonja CM
Leto 7, številka 3
27
Foto: Lojze Letonja CM
K
onstantin Augustus
– Veliki je bil rojen
leta 272 v Nišu. Njegova mati Helena je ob obisku svetih krajev v Palestini
našla križ, na katerem je bil
pribit Jezus Kristus. Konstantin je ob videnju Kristusovega
monograma spoznal, da bo
v borbi s svojim nasprotnikom zmagal. Konstantin ima
glavno vlogo pri nastanku listine, ki se imenuje „MilanSlovesna sveta maša na praznovanju v Nišu
ski edikt“ ali reskript, izdan v
Milanu leta 313. Zaradi pove- leti določeno da bodo pra- bo aktivno vključila katoliška
zanosti mesta Niš s cesarjem znovanja ob visoki obletnici Cerkev.
Katoliška Cerkev v Srbiji,
Konstantinom je bilo že pred potekala tudi v Nišu in da se
zlasti beograjska nadškofija je
začela z intenzivno pripravo
na ta jubilej že pred tremi leti.
Takrat je bilo spremenjeno
ime patrona župnijske cerkve
v Nišu; namesto presvetega
Srca Jezusovega je dobila naslov Povišanje svetega Križa.
Ta čas smo posvetili pripravi
na jubilej in v ta namen vsak
dan molili posebno molitev.
Tudi duhovne obnove v naših
župnijah so bile usmerjene na
ta dogodek; veliko smo se pogovarjali in vernike pripravljali na slovesnost.
Ta jubilej izziva globoka in
osnovna vprašanja posebej za
naše področje. Kako je s svobodo vere in s svobodo vesti? Kako je z našo duhovno
svobodo in vzgojo za pristno
svobodo novih rodov? Kako
si predstavljamo odnose med
vero in družbo, Cerkvijo in
državo; mir in sodelovanje
med narodi; svežino krščanstva v Evropi in sodelovanje
med krajevnimi Cerkvami.
Praznovanje je potekalo 21.
in 22. septembra 2013 v Nišu
za celotno področje, ki obsega
beograjsko nadškofijo, mednarodno škofovsko konferenco sv. bratov Cirila in Metoda,
dežele nekdanje Jugoslavije in
sosednje države. K praznovanju so bili povabljeni Hrvati,
Slovenci, Srbi, Makedonci, Bošnjaki in Hercegovci, Madžari
iz Vojvodine, Albanci s Kosova
in kristjani iz sosednjih držav.
28
Foto: Lojze Letonja CM
Od tu in tam
Praznovanja so se udeležile tudi sestre usmiljenke iz Slovenije
Glavni gost in voditelj praznovanja je bil posebni poslanec
papeža Frančiška, kardinal
Angelo Scola. Kot milanski
nadškof in pastir izredne duhovne kulture je bil odličen
'most' med krajem Konstantinovega rojstva in krajem izdaje
Milanskega edikta.
V petek, 20. septembra,
smo se romarji in gostje začeli
zgrinjati proti Nišu in prišli do
sedmih zvečer v športno dvorano Čair, kjer je bilo vse pripravljeno za sprejem visokega
gosta Angela Scola in relikvij
Kristusovega Križa in sv. Helene. Kardinal je odprl praznovanje s skupno molitvijo
liturgičnih večernic, kar se je
potem nadaljevalo v noč vse
do jutra. Molitveno bedenje
mladih, ki so priromali v Niš,
je bilo znamenje, da je ta obletnica pomemben mejnik za
obnovo krščanstva v tem delu
Evrope. V veliko veselje mi je
bilo, da sem sodeloval z vodenjem molitve pri tem bedenju
in se spomnil vseh, ki jih nosim v srcu. Tako sem imel v
molitvi v tej noči pred Jezusom predvsem naše družine
in njihovo življenje v miru in
medsebojnem spoštovanju.
V zgodnjih jutranjih urah
je bilo molitveno bdenje končano, relikvije Kristusovega
Križa in sv. Helene so odnesli
v katoliško cerkev. Od tam se
je potem razvila procesija do
stadiona Čair, kjer so ob zvokih fanfar relikvije postavili
na častno mesto ob oltarju.
Vse jutro so prihajali romarji,
med njimi tudi skupine z napisi in zastavami. Na veličastni slovesnosti svete maše se
je zbralo več kot dva tisoč romarjev.
Ob enajsti uri je slovesno
pristopil kardinal Angelo Scola skupaj z domačim nadškofom Stanislavom Hočevarjem
Leto 7, številka 3
Od tu in tam
in vsemi člani mednarodne
škofovske konference, ki obsega Srbijo, Črno Goro, Makedonijo in Kosovo. K oltarju
so pristopili tudi škofje iz drugih držav ter okoli 120 duhovnikov, med njimi naš vizitator
g. Pavle Novak. Pri maši so
bile navzoče predstojnice nekaterih redovnih skupnosti in
lepo število sester usmiljenk,
tudi iz Slovenije. Prisotna je
bila delegacija Srbske Pravoslavne Cerkve in državni vrh
Srbije s predsednikom Tomislavom Nikolićem.
Kristusov križ nas povezuje med seboj in obvezuje za
naprej. Na stadionu v Nišu
smo se zbrali katoličani in
verniki drugih religij z namenom, da nas Križani in Vstali
Jezus s svojim vabilom k miru
in spravi pritegne k sebi in pri-
vede na pot romanja in molitve. Te lepe misli in doživetja
smo ponesli na naše domove
in v naše skupnosti.
Spremljalo nas je lepo vreme, toplo in sončno nebo. Z
blagoslovom papeževega legata Angela Scola smo se še
nekoliko zadržali v bližini stadiona, se okrepčali in se polni
lepih doživetij odpravili proti
n
domu. Od tu in tam
Misijonar Pedro Opeka prejel priznanje
Prstan strpnosti Evropske akademije
znanosti in umetnosti Robert Petkovšek CM
Leto 7, številka 3
Foto: Matej Kolaković - www.matejkolakovic.com
19.
novembra 2013
je na sedežu Slovenske akademije znanosti in umetnosti svetovno znani misijonar Pedro
Opeka prejel priznanje Prstan
strpnosti, ki ga je podelila
Evropska akademija znanosti
in umetnosti. Ta se je odločila, da mu priznanje podeli za
njegovo veliko delo, ki danes
nagovarja tudi Evropo. Pedro
Opeka, ki je bil rojen leta 1948
slovenskim staršem v Buenos
Airesu v Argentini, je kot član
Misijonske družbe odšel na
Madagaskar leta 1976. Najprej je kot misijonar deloval
na podeželju. Leta 1989 pa je
odkril nov misijon: smetišče –
in takrat se začne zgodba, ki jo
poznamo iz mnogih filmov in
knjig, ki govorijo o njem. Ker
je svoje poslanstvo našel med
smetiščarji, ga eden od filmov
poimenuje »Apostol smeti29
Foto: Matej Kolaković - www.matejkolakovic.com
ščarjev«. Prva skrb misijonarja pa vseeno velja otrokom,
ki jih je življenje potisnilo na
smetišča in ceste. Pri svojem
delu Opeka ni sam. Pomagajo
mu prijatelji, povezani v združenje Akamasoa, po slovensko: Dobri prijatelji.
Prelomni korak v Opekovem delu je bil ta, da ga je svet
smetiščarjev sprejel za svojega. To se je zgodilo, ko je misijonar na smetišču po vseh
štirih zlezel pod kartonasti Na podelitvi priznanja je misijonarja Opeko predstavil dr. Robert Petkovšek
nadstrešek – ta je predstavljal seliti v prave, iz opek sezidane ljudi, ki so se znašli na robu
dom smetiščarjev – in se jim hiše, ki so jim sledile vasi, šole, življenja. K temu ga žene brezpridružil pri obedu. Tedaj je športne dvorane, bolnišni- kompromisen čut za pravičpostal eden od njih; tedaj so ce, cerkve in vse, kar človeku nost, ki ne prenese nepravičzačutili, da vidi tisto, česar omogoča, da svojo človeškost nosti: »Za te otroke grem tudi
drugi niso videli – njihovo zaživi v polnosti. Doslej je na konec sveta,« zatrjuje. V
dostojanstvo. Ni prišel kot na vrata Akamasoe potrkalo zahodnem svetu so njegova
učitelj ali kot humanitarni de- pol milijona smetiščarjev in pričevanja izziv našemu čulavec, ampak da bi bil z njimi brezdomcev. Misijonar pove, tenju in razmišljanju, našim
– eden od njih. Bil je sprejet; da danes tam obiskuje šole navadam in razvadam; v njezačeli so se družiti, snovati 11.328 otrok.
govih besedah je mogoče slinačrte, iskati delo, zemljišča
Ta izhod s smetišč je uspel, šati klic k solidarnosti, k spreizven smetišča in kmalu so se ker se je misijonar globoko membam, k spreobrnjenju, k
izpod kartonastih streh začeli vživel v čutenje in mišljenje odpovedi individualizmu, da
bi bili vsi ena družina, kot isto
telo, na katerem vsak ud deli
svoje veselje in bolečino z udi
vsega telesa. Misijonar Opeka
nam s svojim življenjem kaže,
da je potrebna vera v sočloveka; to pa je pripravljenost iti
čez samega sebe; dajati več,
kakor prejemati. Za to imamo
različna imena: prostovoljstvo, darovanje, ljubezen. Le
ljubezen je zmožna ustvarjati
nekaj iz nič, z drugo besedo:
Na podelitvi priznanja misijonarju Opeki na sedežu SAZU v Ljubljani
delati čudeže.
30
Leto 7, številka 3
Foto: Matej Kolaković - www.matejkolakovic.com
Od tu in tam
Od tu in tam
Misijonar Pedro Opeka se
je na podelitvi nagrade zahvalil za to priznanje. Med drugim je rekel: »To priznanje
sprejemam v imenu revnih
bratov in sester, ki jih predstavljam na vseh svojih potovanjih po svetu. Uprl sem se usodi, zakaj naj bi bili tisoči otrok
obsojeni na smrt, zakaj ne bi
imeli dostojnega življenja kot
drugi otroci po svetu. Uprl
sem se krivicam in egoizmu
ter vsem krivičnim zakonom,
ki so privilegirali tiste, ki že
imajo bogastvo in so pozabili
revne. Naše življenje je popolno in smo srečni samo, če slu-
žimo drugim, in ko služimo
drugim, služimo vsej človeški
družini. Ob krizi današnjega
časa kličem: Imejmo pogum,
bodimo optimisti in raje verjemimo, da je boljši svet možen, kakor pa da bi dvomili in
bili v skrajnih skrbeh!«
n
Od tu in tam
Naredili smo se francoze …
Darja Kocjan
S
edem duš Študentskega
doma Vincencij je letošnji poletni vročinski
val preživelo v Franciji, kjer
smo se hladili v senci mogočnih pariških stavb in v valovih Atlantskega oceana. Poldi,
Andrej, Matej, Ana, Primož,
Žiga in Darja smo neke tople
julijske noči do zadnjega kotička napolnili kombi in oddrveli novim dogodivščinam
naproti. Teh je bilo res veliko!
Ena nas je doletela že na Jesenicah, potem pa so si sledile na našem 5000 kilometrov
dolgem popotovanju. Prva
francoska postojanka je bil
Strasbourg, sledilo je francosko podeželje, domač sprejem
Poldijeve sestre Klare in njene družine, kopanje v jezeru
Lac de Der, poizkušanje prvih
francoskih specialitet, rojstna
Leto 7, številka 3
Počitek na igrišču Montmartre ob baziliki Srca Jezusovega
vas Ivane Orleanske, ki je zavetnica Francije in okušanje
francoskih sirov.
Podeželju sta sledila dneva pohajkovanja po pariških
ulicah, kjer smo si ogledali
največje znamenitosti: Notre
Dame, bazilika Sacre-Coeur
na griču Montmartre, ki je
najvišja naravna točka Pariza,
Moulin Rouge, Luksemburški vrt, avenija Elizejske poljane, slavolok zmage, Eifflov
stolp, vožnja z ladjico po Seini,
Les Invalides, grobnica Napoleona ter Louvre, ki pa je ostal
ogledan le od zunaj. Poseben
dan smo namenili veličastne31
Od tu in tam
mu Versaillesu. V Parizu smo
se srečali s Poldijevimi starši,
katerim se imamo zahvaliti za
kraljevski sprejem in gostoljubnost, saj so nam nudili postelje, odlično francosko hrano in zabavne prigode njihove
družine.
Potovanje smo nadaljevali
proti severu, kjer sta nam dih
vzeli Bretanija in Normandija. Dobro vzdušje v kombiju
je še naraslo ob ogledovanju
vseh čudes narave, ki nam jih
je nudila francoska obala. Na
obali od Saint Malo-ja mimo
Mont Saint Michel, Utah Beach, Omaha Beach do mesta
Etretat z eno najlepših plaž,
smo se kratkočasili s plavanjem v Atlantiku in sončkanjem, z igranjem Scrabbla in
taroka, s kuhanjem in prepevanjem, klepetanjem in spoznavanjem francoske zgodovine. Ogledali smo si ostanke
2. svetovne vojne, muzeje,
pokopališča in plaže, kjer je
potekal Dan D.
Čas nam je hitro mineval
in po enajstih dneh je bil čas
za odhod. Na zadnji francoski postojanki smo si ogledali
mesto miru Verdun, potem pa
smo se veseli, z veliko zalogo
sladkarij, dogodivščin, smeha
Sprehod po ulicah Strasbourga
Veselje popotnikov na plaži Etretat
32
Radovednost...
in novih anekdot vrnili domov. Z veseljem se spominjamo počitnic in hvaležni smo
vsem, ki so nam to omogočili.
Hvala Poldiju, ker nas je vzel
s seboj in Bogu hvala za veselje, ki ga je bilo mnogo! Se že
veselimo prihodnjih skupnih
doživetij.
n
Leto 7, številka 3
Od tu in tam
Novinci v Študentskem domu
Vincencij
T
ako kot v drugih študentskih domovih je
tudi v Študentskem
domu Vincencij v Ljubljani vsako novo študijsko leto
povezano s prihodom nove
generacije stanovalcev, ki se
pridružijo starim in uigranim
študentom. Nekaj letošnjih
novincev smo povprašali, kaj
jih je navdušilo, da so za bivanje v času študija poiskali ka-
Zlatko Novak
toliški študentski dom. Povedali so nam, kakšne vtise imajo po prvih tednih in na katerih področjih se nameravajo
poleg študijskih obveznosti
udejstvovati.
Katja Mihelič, študentka na Fakulteti za elektrotehniko, doma iz
Novega mesta:
Za dober študij je pomemben dejavnik to, kje bivaš. Ko sem razmišljala o
študentskem domu, je bila moja želja, da bi leta študija preživela v »zdravem
okolju«, ki stremi k pravim vrednotam in daje možnosti za nadaljnji duhovni in
osebni razvoj. Najbolj primeren se mi je zdel katoliški študentski dom in ni mi žal,
da sem se tako odločila. Tukaj sem našla Dom, v katerega se rada vračam vsak
dan znova. Tu so ljudje, ki izžarevajo veselje do življenja in so odprti za pogovor.
V Domu se počutim varno in prijetno, imam bogato ponudbo dejavnosti (pevski
zbor, maše, dramska skupina, adoracija, študentski zajtrk, filmski večer …), še
posebej pa sem navdušena nad predavanji, ki jih pripravlja zavod Živim. Dom mi
ponuja veliko več, kot sem pričakovala, in mislim, da trenutno zase ne bi mogla
najti boljšega. Ker imam rada glasbo, si v Domu želim peti v zboru. Udeleževala se bom predavanj zavoda
Živim, ko pa bo čas dopuščal, si želim iti še v hribe. Novih moči mi dajejo študentske maše v cerkvi ali v
domski kapeli, poseben čar pa ima adoracija.
Matej Babič, študent na Pravni fakulteti, doma iz Črnomlja:
V prvi vrsti me je za katoliški dom navdušil sam Študentski dom Vincencij in
znanci, ki so v njem že nekaj let prebivali. Ob prvem obisku le-tega sem spoznal,
da hočem tudi sam bivati v takšnem domu, kjer je možno eno najpomembnejših
in prelomnih obdobij v življenju preživeti v skladu s krščanskimi normami in
vrednotami. Pred dvema letoma sem v časopisu Delo prebral, da v Študentskem
domu Vincencij »ni nihče čisto sam«. Tudi to je bilo eno izmed vodil, da sem si v
času študija izbral življenje »Vinkota«. Po le nekaj dnevih sem ugotovil, da je res
tako. V Domu se nenehno nekaj dogaja in nikoli ni dolgčas. Lepo je tudi zaiti v
kuhinjo, kjer vedno najdeš prijazno osebo za pogovor in deljenje domače hrane
z vseh koncev Slovenije (in še od dlje). Ko pa potrebuješ mir, bodisi za učenje,
premišljevanje ali molitev, ga z lahkoto najdeš. Prav te izkušnje me vsak vikend potolažijo na poti v
Ljubljano, saj vem, da me v tem večjem mestu čaka toplo in domače okolje. Študij, ki sem si ga izbral,
zahteva veliko časa, a se sam najraje držim gesla, da ob več obveznostih kvalitetnejše preživljam svoj
prosti čas in si izbiram stvari, ki me zares veselijo. V Domu sem se vključil v dramsko skupino, znotraj
katere že pripravljamo skeč za martinovanje. Od nekdaj me navdušuje prostovoljno delo in sodelovanje
s tujino, zato sem se odločil sodelovati v projektu z Ukrajino. Poleg tega v enem od ljubljanskih stegov
služim v veji VV, v upanju, da nam tudi v domačem stegu Črnomelj 1 uspe naslednje leto odpreti to vejo.
Pri vselitvi sem si vzel za vodilo nasvet ravnatelja Leopolda, naj ne pozabim svoje župnije, zatorej se med
vikendom še naprej aktivno udeležujem dejavnosti v Beli krajini.
Leto 7, številka 3
33
Od tu in tam
Miha Okorn, študent razrednega pouka na Pedagoški fakulteti,
doma iz Sorice:
Za Študentski dom Vincencij sta me navdušila že brat in sestra, ki sta v preteklih
letih bivala tukaj. K njima sem rad prihajal na obisk. Navdušilo me je okolje samo,
vzdušje in ljudje, ki so mi to izbiro priporočali, hkrati pa se mi je zdelo tukaj zdravo študentsko okolje. Z bivanjem v Domu sem po prvih tednih zelo zadovoljen z
vsem, kar to vključuje. Vzdušje je pravo, ljudje so super, pa tudi za posameznikov
kolektivni in individualni razvoj je dobro poskrbljeno; mnogo delavnic, predavanj
… Poleg fakultete sem navdušen za nogomet, zato se ga rad udeležujem. Vključil
sem se v dramsko skupino v Domu in rad obiskujem predavanja, ki so tukaj
organizirana. Prepričan sem, da se bo sčasoma našla še kakšna aktivnost.
Valentina Stanić, študentka na Fakulteti za elektrotehniko, doma iz
Novega mesta:
Ko sem iskala študentski dom, pravzaprav nisem razmišljala na način, da si želim
iti v katoliški študentski dom. Hotela sem le iti v študentski dom in Študentski
dom Vincencij mi je bil bolj všeč kot kakšen dom v Rožni dolini. Slišala sem tudi
veliko dobrih in zanimivih stvari o »Vincenciju«, zato sem se preprosto odločila
za ta Dom. Prvi vtisi v Domu so odlični. Tukaj je super! Okolje je zelo sproščeno,
ljudje so zakon, zato se prav z veseljem vračam s fakultete v Dom. Sam Dom
ponuja veliko raznovrstnih dejavnosti. Meni osebno so všeč seminarji zavoda
Živim. Pozitivno me je presenetilo čaščenje – adoracija najsvetejšega zakramenta
v domski kapeli, katerega sem se udeležila iz čiste radovednosti. Bil je ravno tretji
dan v Domu in želela sem videti, kaj vse se v Domu dogaja.
Od tu in tam
Mohorski večer z misijonarjem Pedrom
Miha Lokovšek
Opeko v Celju V
soboto zvečer se je
proti vrhu hriba sv.
Jožefa vila kolona vozil. Ljudje so hiteli v cerkev,
vendar tokrat ne k maši, ampak da bi videli in prisluhnili
Pedru Opeki, misijonarju z
Madagaskarja.
O gostu Mohorskega večera, ki ga vsi dobro poznamo,
je bilo že veliko povedanega.
In ravno zato, ker poznamo
34
njegovo delo, njegova udejstvovanja, je polna cerkev z
užitkom požirala misijonarjevo pričevanje, polno žara
in pristnosti. Obiskovalci,
tako mladi kot stari, smo z
njim podoživljali življenje na
Madagaskarju, delili z njim
smeh, osuplost, predvsem
pa navdušenje. Vsak daljši
govor, izrečeno misel, smo
nagradili z aplavzom. Kljub
stanju, ki vlada v skupnosti
Akamasoa, revnim razmeram in življenju ljudi, mladine, s katero se srečuje Opeka
pri svojem delu, ohranja skupnost trezno glavo in s pozitivno energijo, polno upanja, zre v prihodnost, v boljši
svet.
Ob tem smo se lahko zamislili nad našim današnjim
stanjem in »našo krizo«, še
Leto 7, številka 3
Od tu in tam
Foto: Stane Kerin
Foto: Stane Kerin
Foto: Stane Kerin
zlasti po izrečenih misijonarjevih besedah: ''Če mislite,
da ste vi v krizi, potem najdite
za nas (Malgaše) novo ime.'
Navadno vidimo samo svet
okoli sebe, razmere, ki prizadenejo samo nas. Na Madagaskarju pa so ljudje deležni
le enega obroka na dan, večkrat prisiljeni v prosjačenje
po ulicah, a se zavedajo, pravi
Opeka, da ''delo osvobaja in
razveseljuje, …, življenje je
delo in molitev''.
Tako smo cerkev zapustili
ganjeni, a nasmejanih in žarečih obrazov ter se s knjigami v rokah prebijali v gneči
do našega misijonarja, Pedra
Opeke. n
Leto 7, številka 3
35
Moje korenine
Pri Bogu ni nič nemogoče
Pripravil Zlatko Novak
V
n letošnjem septembru
je bil na Brezjah premierno predvajan dokumentarni film režiserja Davida
Šipoša z naslovom Čudež. Film
govori o čudežnem ozdravljenju
deklice Tončke, ki se je zgodilo
na Brezjah 11. novembra 1938
na priprošnjo Marije Pomagaj
in o nadaljnji življenjski poti
te Tončke, ki je kasneje postala
sestra usmiljenka in je to še danes. Pobudo za snemanje filma
je dal frančiškan p. Leopold Grčar z Brezij. Sestra Tončka se je
branila, a ko so jo prepričali, da
bo to Mariji v čast, je pristala
na sodelovanje. Ob tej priložnosti smo s. Tončko povabili, da bi
spregovorila tudi za revijo Vincencijeva pot.
Sestra Tončka, kje se je pred
83 leti začela vaša življenjska
pot?
Rojena sem bila v kraju
Godešič pri Škofji Loki, kjer
nas je bilo v družini poleg
staršev šest živih otrok, štirje so pa že majhni umrli. Med
seboj smo se imeli zelo radi in
bili smo srečni. Spominjam
se, da sem bila zelo živahno
dekletce. Vsi moji starejši bratje so že študirali, jaz pa sem
poleg šole kot sedemletna deklica po vasi raznašala časopis Bogoljub. Nekoč se je pri
36
Darovano življenje s. Tončke je ene sama zahvala Bogu in Mariji
neki hiši strgal pes z verige
in me hudo napadel. Ob tem
sem se močno prestrašila in
to mi je pustilo težke posledice. Tresla sem se, pogosto
panično jokala, ponoči pa se
prebujala. Starši so čez čas
poklicali zdravnika, ta pa mi
je dal zdravilo, ki mi je sicer
odgnalo panični strah, vendar so ostale posledice na telesnem zdravju in bile iz dneva v dan hujše. Ob uri, ko me
je napadel pes, sem dobivala
napade, vsak je trajal šest ur;
po vsakem napadu sem bila
bolj hroma: ohromela mi je
desna roka, hoditi več nisem
mogla, tudi ust več nisem mogla odpreti, zato so me hranili
na mestu, kjer so mi manjkali
zobje. Čez čas so me odpeljali
v bolnišnico, kjer sem ostala
en mesec. Tam sem prvikrat
videla sestre usmiljenke. Ko
sem jih opazovala, so mi bile
zelo všeč, posebej zato, ker so
bile tako dobrotne z menoj.
Nobeno zdravljenje mi ni pomagalo. Nazadnje je rekel primarij mojemu očetu: Tukaj
se ne da nič več pomagati; čeprav sem sam ateist in tega ne
verjamem, vam rečem, da se
to zdravi samo v Lurdu in Fatimi. Odpeljali so me domov,
kjer se mi je stanje še slabšalo, tako da sem bila že skoraj
na koncu življenja. Le razuma
in spomina nisem nikoli izgubila, čeprav proti koncu tudi
slišala in videla nisem več.
Leto 7, številka 3
Moje korenine
Mama mi je oblekla prvoobhajilno oblekico in me položila v posteljo, saj so vsi pričakovali, da bom skoraj umrla. Ob
obisku domačega zdravnika,
ki se je staršem ponudil, da bi
jih skupaj z menoj spremljal v
Lurd prosit Marijo ozdravljenja, sem jaz z levo roko, ki mi
je še malo delovala, vztrajno
kazala na podobo brezjanske
Marije, ki smo jo imeli v sobi.
Za naslednji dan, 13. novembra 1938, so najeli avto in šoferja ter se v zaupanju, da me
Marija lahko pozdravi, odpeljali na Brezje. Ko smo prispeli tja, so me v cerkvi položili
na tla pred glavnim oltarjem,
zavito v odejo. Pri sveti maši,
med povzdigovanjem, mi je
najprej oživela hroma roka,
potem sem spregledala in
spregovorila. Ko je mama to
opazila, mi je rekla: »Tončka,
pa še gor vstani!« Potem sem
skočila pokonci in začela hoditi. Tedaj sem pogledala na
oltar, kjer se mi je nasmehnila Marija. Začela sem klicati: »Marija, tisočkrat hvala,
tisočkrat hvala!« Po maši je
prišel k nam p. Otmar, ki je
maševal. Očetu in materi je
rekel, da je to sedaj največji
čudež, kar se jih je zgodilo na
Brezjah. Dodal je še, da kadar
se takšni čudeži godijo, pridejo hudi časi. In res, za slovenski narod in tudi za našo družino so prišli kmalu hudi časi.
Bežati smo morali v tujino.
Najprej smo bili skoraj tri leta
v begunskem taborišču v Vetrinju na Koroškem. Tam sem
naredila gimnazijo. Dva brata
so zaprli, eden je kasneje umrl
mučeniške smrti. Iz Vetrinja
smo leta 1948 odpotovali v
Argentino.
S. Tončka živi veselo v družbi sosester v skupnosti v Šentjakobu ob Savi
Leto 7, številka 3
Na vaše srce je potrkal Gospod
in vas povabil, da bi mu služili
v redovnem poklicu.
V Argentini sem vstopila
k sestram usmiljenkam. Po
končani redovni pripravi so
me poslali v šolski zavod, kjer
sem se izobrazila za učiteljico in profesorico. Že kot otok
sem kazala veselje za pedagoško delo. Kadar smo se otroci na vasi igrali šolo, sem bila
jaz zmeraj v vlogi učiteljice. V
Argentini sem učila na raznih
šolah, tudi na učiteljišču in na
tehničnih šolah. Poučevala
sem zgodovino, pedagogiko,
psihologijo in podobne predmete, ter verouk. Poslali so
me tudi v razne šolske zavode,
kjer sem vodila te ustanove.
Z dijaki in profesorji sem se
povsod dobro razumela.
Kdaj ste se odločili, da se vrnete v Slovenijo?
Skupaj z bratom, ki je duhovnik v Severni Ameriki, ter
s sestro, ki je delovala kot redovnica salezijanka v Argentini, smo se že po osamosvojitvi
podali na obisk v Slovenijo.
Sestra si je že želela vrnitve v
domovino, jaz pa takrat še ne.
Med drugim smo takrat obiskali tudi Brezje. Tam so se mi
vsi načrti spremenili, saj sem
v srcu začutila, naj se vrnem
v domovino. Tako sem se leta
1995 preselila v Slovenijo, v
Šentjakob ob Savi. V začetku
sem bila tukaj tujka, saj nisem
37
Moje korenine
nikogar poznala, a z Božjo
pomočjo je počasi šlo naprej.
Vizitatorica usmiljenk v Sloveniji me je sprejela z odprtim
srcem. Dali so mi možnost, da
sem poučevala verouk. Začela
sem tudi z duhovnimi vajami
za dekleta. Na prošnjo njihovih mater sem začela tudi z
duhovnimi vajami za žene.
Sedaj prihaja dvakrat v letu
po 60 žena na te duhovne vaje
v Šentjakobu. Ker mi že peša
zdravje, poučujem verouk le
še en razred. Izdelujem tudi
majhne kipce. Sredstva, ki jih
na ta način zberem, darujem
za družine v stiski. Znanje orglanja pa mi pride prav pri mašah in na duhovnih vajah, da
lažje zapojemo pesmi.
Sestra Tončka, vaše življenje
odraža, da imate srce polno
veselja in pravite, da vam tega
veselja nihče ne more vzeti.
Nihče. Če sem kdaj žalostna, se spomnim na to, kako
težko je bilo v taborišču, pa
nas je Bog z Marijo rešil. Pa bo
sedaj rešil tudi moje težave. V
tistem trenutku, ko te doleti
trpljenje, se ti zdi vse zelo težko, saj smo ljudje slabotni. Kasneje pa na vse to gledaš čisto
drugače. Če ne trpiš, ne veš,
kaj je življenje. Življenje nima
smisla, če v njem nimaš kaj
trpeti. Če pomislimo, kako je
Jezus odrešil svet. Ali samo z
delovanjem? Na križu je odrešil svet. In mi hodimo za Kri38
Z izdelovanjem kipcev s. Tončka zbira sredstva za družine v stiski
stusom. To je sicer lahko reči,
trpeti pa je težje. To zmoremo
samo z Božjo pomočjo. Na
sestankih za veroučence sem
večkrat govorila o življenju.
Na začudenje staršev, od kod
vse to vem, sem odgovarjala,
da je to moje življenje. Čudili
so se, od kod toliko smeha na
mojih ustnicah in sreče. Odgovarjala sem jim, da je najvažnejše, da je človek srečen.
Tako na primer otrokom pri
izbiri poklica moramo pustiti,
da uresničijo svoje želje, kajti
le tako bodo lahko srečni. Bog
nas je ustvaril za to, da bi bili
srečni.
Na Marijino priprošnjo ste bili
čudežno ozdravljeni. Kakšen
odnos gojite do Marije?
Marija je za Jezusom moje
vse. Ampak saj se imata rada
Jezus in Marija. Težko mi je le
to, da Marije v življenju dovolj
ne posnemam.
Od leta 1863, ko je zapisan
prvi čudež na Brezjah, se je
tam zgodilo več ozdravljenj. A
tako velikega čudeža še ni bilo,
kot je bilo vaše ozdravljenje.
Velik čudež se je zgodil istočasno z mojim ozdravljenjem. Po tisti maši, pri kateri
sem čudežno ozdravela, so
me starši vsi veseli peljali v
bližnjo gostilno na palačinke,
ki sem si jih zaželela. Tam je
mama govorila z neko imenitno gospo, ki je bila tudi navzoča pri tej maši. Ta žena je od
ganjenosti jokala. Na mamino
vprašanje, kaj je, je odgovorila: Ne vem, kateri čudež je večji, od vaše hčerke ali od mojega moža. Ko je v cerkvi videl
vašo punčko, da je ozdravela,
je šel po dvajsetih letih k spovedi. Ko smo se z Brezij vrnili domov, se je z nami veselila
cela vas. V naslednjih dneh je
v Godešič prihajalo veliko ljudi, ker so hoteli videti ozdraLeto 7, številka 3
Moje korenine
vljeno deklico. Prišli so tudi
trije imenitni možje. Našli so
me zunaj pred hišo. Obljubljali so mi šolanje, veliko denarja
in da bom postala slavna. Jaz
sem jih vprašala, kakšen po-
goj postavljajo. Odgovorili so
mi, da moram samo reči, da
nikoli nisem bila bolna in da
se na Brezjah ni nič zgodilo.
Z vzklikom: Tisočkrat hvala
Mariji, ki me je ozdravila, sem
jih vse odslovila.
Sestra Tončka, najlepša hvala
za ta pogovor in za vse vaše
življenjsko pričevanje za Boga,
za njegovo dobroto in Marijino
n
mogočno priprošnjo. Režiser filma Čudež David Šipoš je povedal: Vedel sem, da snemamo portret sestre, ki se je
je Bog v otroštvu tako zelo dotaknil, da je sadove čudeža nosila in živela vse svoje življenje.
Mi zaradi Kristusa pogumni
Vsi imamo isto poslanstvo
Urška Škrabec, narodna voditeljica MVM
P
ariz. Svetovna prestolnica mode, neverjetna
skrinja kulturnih znamenitosti in tudi dom nekaterim svetovnim čudesom.
Glavno mesto Francije na leto
obišče milijone ljudi z namenom in veliko željo, da bi videli vse to in začutili pariške ulice. Meni pa je bila maja letos
pomembna ena sama, mala
ulica, 10 minut z metrojem
oddaljena od slovitih Elizejskih poljan, imenovana Rue
de Sèvres, kjer počiva naš ljubi Vincencij Pavelski, s svojim
blaženim nasmeškom na obrazu, ki vsakemu, ki ga obišče,
pomiri srce. V začetku leta nas
je bilo izbranih s strani generalnega superiorja Gregoryja
Gaya trideset predstavnikov
z vsega sveta iz vincencijanske družine na mednarodno
Leto 7, številka 3
Slovesna obljuba
srečanje VFCAP (Vincentian
Family Collaborative Action
Program), kjer je tekla beseda
o sodelovanju med različnimi vejami te ogromne družine. Ves svet je bil zbran na tej
mali ulici sredi Pariza. Zani-
mivo je bilo, da nas je bilo od
približno petdesetih zbranih
(Filipini, Haiti, Južna Koreja,
Egipt, Avstralija, ZDA in drugi), Evropejcev le okrog petnajst. Z velikim zanimanjem
sem poslušala predstavitve
39
Mi zaradi Kristusa pogumni
posameznikov, saj sem šele
tam spoznala, koliko različnih vej te družine obstaja; starih in novih. Skoraj toliko kot
nas je bilo, toliko različnih vej
smo predstavljali. Do takrat
sem mislila, da pod Vincencijev plašč spadamo Marijanska vincencijanska mladina,
lazaristi, usmiljenke, Vincencijeva zveza dobrote, Marijine
sestre, Otroci Brezmadežne
in mogoče še kdo. To me je po
eni strani razžalostilo, saj sem
uvidela, da premalo poznam
našo družino. Po drugi strani
pa mi je to spoznanje zbistrilo
možgane in dalo novih moči
in idej, koliko stvari je še potrebno postoriti. Program je
bil zanimivo zastavljen, pester
in poln informacij. Seveda je
delo potekalo v angleščini,
kar je pripeljalo do tega, da ko
sem zvečer imela prosti čas in
po Skype-u poklicala domov,
skoraj nisem znala govoriti
slovensko. Prvi dan nam je
bilo zastavljeno vprašanje, kaj
pričakujemo od tedna pred
Yasmine Cajuste, Urška Škrabec in Gregory Gay
40
nami. Sodeč po odgovorih
lahko rečem, da smo bili vsi
enakih misli: nismo vedeli,
kaj pričakovati, v vseh pa je
tlela želja po novih izkušnjah
in predvsem novih smernicah, kako naprej. Če napravim
povzetek, smo nekaj takega
tudi dobili. Med predavatelji
so bili strokovnjaki z različnih
področij, ki so nas seznanili z
metodami sodelovanja med
nami. Večino časa je delo potekalo v skupinah, kjer smo si
izmenjavali različne izkušnje
Vsi povezani z njim
Leto 7, številka 3
Mi zaradi Kristusa pogumni
našega delovanja na lokalni
in narodni ravni. Zanimivo je
bilo tudi na skupnih predavanjih. Zadržanost je minila že
prvi dan in začeli smo odpirati vprašanja, ki si jih nekateri
(vsaj glede na neverjetne odzive) nikoli niso upali zastaviti.
To so bila osebna vprašanja, osebne stiske in občutki,
tudi tisti, ki so zadevali naše
skupine, kjer delujemo. Človek sliši neverjetne stvari!
Kako imamo vsi isto poslanstvo, delati za uboge, ki pa je
lahko izraženo na toliko različnih načinov. Tudi kako
nas lahko že male stvari ali
način dela nekaterih zaustavi
in ne pusti naprej. Vsekakor
smo prišli do zaključka, da
svet prihaja v dobo, ko ljudje
pravzaprav najbolj potrebujemo duhovno pomoč. Tukaj
nastopimo z metodami nove
evangelizacije ter Njegovo pomočjo. Da bi nam to uspelo,
smo se Bogu priporočali ves
teden. Pa ne le Očetu, ampak
tudi Vincenciju, katerega smo
pogosto hodili obiskovat (saj
smo bivali v materni hiši lazaristov). Seveda nismo pozabili
Marije. Rue de Sèvres se drži
uličice po imenu Rue de Bac,
kjer se je leta 1830 mladi sestri
Katarini Labouré prikazala
Brezmadežna. Mnogi obiskovalci Pariza obiščejo kapelo
na Rue de Bac, v upanju, da
bodo občutili milino nebeškega spokoja, kakor ga je občutila Katarina. V istem upanju
smo šli tudi mi. Kapelo smo
imeli skoraj le zase, zato je bil
čas, ki smo ga tam preživeli,
toliko bolj dragocen. Na koncu smo dobili nalogo, da smo
si zastavili en cilj (splošni ali
osebni), ki smo ga opredelili kot projekt. Zanimivo, saj
cilj je projekt. Za dosego so
potrebni postopki in odpovedi. Tudi te smo morali opisati
ter glavno, kaj bo naša nagrada, ko nam cilj uspe izpolniti.
Koliko se je potem kdo zanj
trudil, ve vsak zase. Sama sem
svoj cilj dosegla. Z ne tako
preprostim bojem znotraj, a
velikim rezultatom na zunaj.
Zato lahko rečem hvala Bogu
za ljudi, ki verjamejo vame in
mi stojijo ob strani. Za ljudi,
ki vedo, kaj je zame dobro tudi
takrat, ko se meni zdi nesmisel. Saj če ne bi bilo njih, se na
vabilo na VFCAP srečanje ne
bi odzvala – in zamudila bi veliko priložnost, ki je v moje življenje pozneje prinesla toliko
n
lepega. »Na poti k svetosti«
Iz knjige: Na poti svetosti,
Škof Janez Frančišek Gnidovec
Lojze Gajšek CM
O
škofu Janezu Fran- ba Missia. Novomašni dan je
čišku Gnidovcu - prebil največ v molitvi.
poslanstvo
Po novi maši je bil nastavljen za kaplana v Idrijo. Pri
Janez
Gnidovec
je cerkovniku Antonu Klemen23.07.1896 v ljubljanski stolni- čiču so vzbudile pozornost
ci prejel mašniško posvečenje njegove dolge adoracije pred
po rokah knezoškofa dr. Jako- Najsvetejšim. Gnidovec je goLeto 7, številka 3
reče deloval v pastorali, udejstvoval se je tudi pri cerkvenem petju, saj je vodil zbor.
Socialisti, ki so se takrat
razširili v Idriji, so ga zelo cenili in so prihajali v cerkev k
sv. maši. Njega ni nihče sovražil. Njegova pobožnost
41
»Na poti k svetosti«
je bila vsem znana. Njegova
skromnost je osvajala. Kjer je
bil Gnidovec, si ni nihče upal
govoriti nespodobno. Živel je
zelo skromno.
Naslednje leto 1897 je bil
prestavljen v Vipavo. Z mladostno vnemo se je oprijel dušnega pastirstva. Njegova skromnost in pobožnost sta vse
osvajali. Velik vpliv je imel na
mladino in zahteval red, priporočal je redno zakramentalno
življenje in mesečno spoved.
Ustanovil je fantovsko, dekliško in žensko Marijino družbo; župljane je navduševal, naj
se včlanijo. Zbiral je tudi otroke. Ko je odhajal iz cerkve, so
bili vedno okrog njega. Bil je
blag gospod, brez spotike. Vsa
42
Vipava brez izjeme ga je imela rada. S svojo pobožnostjo
je bil vsem v zgled in nikoli v
spotiko. Tudi svobodomisleci
so rekli, da je to duhovnik na
svojem mestu.
Redno je obiskoval bolnike
in jih znal tako lepo pripraviti
na smrt, da je marsikdo želel
imeti prav njega ob smrtni postelji.
V Vipavi je imel sloves svetnika, čeprav je bil še mlad.
Ljudje so govorili: To je pravi
duhovnik. Kot spovednik je bil
dober in usmiljen. Dr. Matija
Lovrenčič (za časa Gnidovčevega kaplanovanja v Vipavi je
bil abiturient) se ga spominja
z Dunaja: »Bil je odkrit, dober, ljubezniv, podoben nedol-
žnemu otroku, a vendar smo
ga cenili kot moža. Nikdar ni
nikogar užalil, z nikomer se ni
prepiral. Bil je nadvse skromen
in gotovo ni napravil doktorata
zaradi svoje osebe, temveč brez
dvoma iz višjih ozirov bodoče
službe. Nikoli se ni ponašal ne
s svojim znanjem ne s svojimi
vrlinami. Nikomur ni bil nevoščljiv, nad nikogar se ni poviševal. Bil je med nami, pa kakor
odmaknjen svetu: svetnik.«
Najbolj pa se je zavzemal za
siromake. Od dohodkov mu
nikoli ni nič ostalo, čeprav je
bil skromen v vsaki stvari. Ves
je gorel za čast Božjo in zveličanje duš: pravi vzor dušnega
pastirja. n
Leto 7, številka 3
Za razvedrilo
Križanka Leto 7, številka 3
Pripravila sestra Katarina Jereb
43
Za razvedrilo
REŠITEV:
Geslo križanke: Misel sv. Ludovike!
Črke iz označenih polj v križanki prenesite v zgornjo razpredelnico in dobili boste misel
sv. Ludovike, ki jo je priporočila sestram pred svojo smrtjo.
Foto: David Shane
Rešitve križanke pošljite na uredništvo Vincencijeve poti do 31. januarja 2014, ko bomo
izžrebali tri nagrajence.
Sv. Ludovika de Marillac
44
Leto 7, številka 3
ne e
rit
z
e
r
p
Že na voljo
DVD film Čudež
Režiral: David Šipoš
Izdal: Romar, storitve,
trgovina in založništvo d.o.o. Brezje
Cena: 10 evrov
DVD film lahko naročite ali kupite na naslovu:
Romar, Brezje 72, 4243 Brezje, tel. 04/537 07 00
Božič 2013
»In rodila je Sina, prvorojenca,
ga povila in položila v jasli,
ker v prenočišču zanju
ni bilo prostora« (Lk 2,7)
Jezus se tudi danes rojeva v podobnih okoliščinah:
med pozabljenimi in osamljenimi,
zavrženimi, izključenimi in zapuščenimi,
med prizadetimi od naravnih in drugih nesreč …
Bodimo gostitelji veselja božične skrivnosti
in toplina tistim, ki jih zebe.
Vsej vincencijanski družini,
našim prijateljem in dobrotnikom,
vsem bralcem Vincencijeve poti
želimo veselje božičnih praznikov
in upanja polno novo leto 2014.
Uredniški odbor
Janez Pavel II.
Molitev za družine
Bog Oče,
od tebe prihaja vsako očetovstvo
v nebesih in na zemlji,
ti si Ljubezen in Življenje;
daj, da bo vsaka človeška družina na zemlji
s pomočjo tvojega Sina Jezusa Kristusa,
rojenega iz Žene in Svetega Duha,
studenca Božje milosti,
postala pravo svetišče življenja in ljubezni
za rodove, ki se vedno obnavljajo.
Tvoja milost naj vodi zakonce,
da bodo mislili in delali
za blagor svojih družin in vseh družin na svetu.
Daj, da bodo mladi v družini našli trdno oporo
za svojo plemenitost in rast v resnici in ljubezni.
Daj, da bo ljubezen,
utrjena z zakramentom svetega zakona,
premagala slabosti in krize,
skozi katere morajo včasih naše družine.
Daj končno, te prosimo,
po posredovanju svete nazareške družine,
da bo Cerkev med vsemi narodi svetá
uspešno opravljala svoje poslanstvo
v družini in po njej.
Vse to prosimo iz srca tebe, ki si Življenje,
Resnica in Ljubezen,
v edinosti s Svetim Duhom. Amen.