74
MI SE IMAMO RADI
Maja in Igor sta ena redkih zakoncev, zaposlena v organizaciji, ki je izrazito naklonjena
družini. Skupaj sta ustanovila Zavod iskreni.net, kjer se trudijo, da bi pomagali parom
pri pripravi na zakon in zakoncem pri medsebojnih odnosih v družini. Dejstvo je, da
delo zaznamuje človeka. Igor je prepričan, da sta prav zaradi izbranega dela z Majo
prišla do mnogih spoznanj, do katerih sicer ne bi. Ob tem delu imata tudi možnost, da
sodelujeta s šolskimi sestrami, kjer lahko od blizu spoznavata, kaj pomeni popolna
podaritev Gospodu, in se veliko naučita. Tako zdaj vsako jutro najprej vzameta v
roke Sveto pismo, kar predstavlja že del njunega poklicnega življenja. Prednost
dela pri Iskreni.net je tudi njihova odločitev, da mame pri njih ne bodo delale več
kot šest ur na dan ter da imajo v šestih urah enako osnovo honorarja kot moški
(očetje) v osmih. Mame namreč nimajo enake funkcije v družini kot očetje.
Maja in Igor
Biti uresničena kot
moški in ženska
Portal Iskreni.net je začel delovati na dan njune
zaroke, pred sedmimi leti. »Takrat sva vse skupaj
jemala zelo preprosto, po drugi strani pa sva imela veliko vizijo. Oba sva hrepenela po tem, da bi
delala za družine, ker se je tudi na duhovnih vajah izkazalo, da tega v slovenskem prostoru manjka. Vendar se nisva zavedala, v kaj se spuščava,«
pove Igor. »Mislila sem, da bo to zelo enostavno,«
pove Maja in doda: »Veliko smo izhajali iz naših
potreb, iz tega, kar je nam manjkalo.«
Duhovnik Lojze Kržišnik, ki je bil takrat z njimi,
ju je opozoril, da je z družinami najtežje delati,
a v mladostni vnemi mu nista povsem verjela.
Predstavljala sta si, da je delo z družinami podobno delu z mladimi: vanj se zaženeš z veliko
energije in to zadostuje. Potem pa sta na lastni
koži začutila, kako težko je. Nobena skrivnost
ni, da sta se na poroko pripravljala več let in za
spremljevalca imela p. Christiana Gostečnika, kar
sta dojela kot blagoslov. Maja je bila tudi ena izmed udeleženk na skupini za mlade mamice pod
vodstvom Katarine Kompan Erzar. Oba je zelo
nagovorila rahločutna vzgoja, ki jo želita v prihodnosti povezati s Svetim pismom.
Delati skupaj – pri tem je ogromno blagoslovov,
po drugi strani pa jima ni lahko potegniti ločnice
med družino, ki je Cerkev v malem, ter delom z
družinami v okviru Iskreni.net. Zakonca Vovk
sta večkrat padla v skušnjavo, da sta to dvoje
preveč povezovala. Šele zadnje čase se učita razmejevanja. Uresničitev Božjega načrta za njuno
družino je največ, kar si želita. Dejstvo, da sta
10
2011
poročena, jima v prvi vrsti pomeni, da sta uresničena kot moški in ženska v vsej svoji globini.
»Pri tem je bistveno, da se sprejemaš kot ženska,
žena in mama ter se čutiš v tem izpopolnjeno in
srečno,« razloži Maja. Na skupini za mlade mamice je dobila potrditev, da je tisto, kar čuti, v redu, in
da vsaka mama za svojega otroka najbolj ve, kaj
zares potrebuje in kaj je zanj dobro. Maja se ne
obremenjuje s tem, kaj si mislita okolica in družba.
Zanjo ima prioriteto tisto, kar se ji zdi pomembno
zanjo in za njeno družino. »Če prisluhneš sebi,
težko zgrešiš,« je prepričana. Če verjamemo, da
je Bog naš Oče, mu lahko zaupamo, da bo poskrbel, da bomo tudi sami dobri starši. »Ali zaupaš,
da te je Bog ustvaril takšno, da si sposobna vzgojiti otroke in čutiti njihove potrebe, ali za vsako
stvar bolj potrebuješ nasvet drugega z več izkušnjami ter si vedno v strahu, ali delaš prav ali
ne?« me izzove z vprašanjem. In vi?
MI SE IMAMO RADI
Spontani splav je obrnil
pogled na vse
Za Igorja je uresničen moški lahko človek, ki se
odloči, da bo svoje življenje podaril Bogu, ali pa
se odloči, da postane mož in če Bog da, tudi oče –
kajti brez popolne podaritve ni izpolnitve. V sebi
je začutil, da je poklican biti mož in oče. Ko sta
se z Majo po poroki odločila za naraščaj in je
Maja prvič zanosila, je veselje trajalo le kratek
čas – prišlo je do spontanega splava, ki jima je
obrnil pogled na vse. To preizkušnjo sta zelo težko sprejela. Do takrat sta mislila, da bo zadostovalo, če se na zakon dovolj dobro pripravita. Menila
sta, da zakoncema otrok enostavno pripada.
Za Igorja se je drama začela na urgenci, kamor je
peljal Majo zaradi krvavitev in hudih krčev, ki so
se ji pojavili. Doživela sta hladen tuš. Seznanili so
ju z dejstvom, da ni več zaznati utripa otrokovega
srca. Ko je Maja prišla domov, je kmalu dobila zarodek v roke. »To me je čisto pribilo,« pretreseno
pove Igor. Maja se je namreč odločila, da ne bo
75
šla na klasično čiščenje maternice, pač pa bo jemala zdravilo, ki deluje podobno kot umetni popadki. Pri čiščenju v bolnišnici namreč podobno kot
pri splavu obstaja možnost, da preveč postrgajo
sluznico in poškodujejo maternico, kar lahko povzroči težave pri naslednji zanositvi. Maja se je
cel teden zvijala v krčih in Igor je ob njej doživljal
Kristusov pasijon.
Sledilo je obdobje žalovanje in spraševanja, zakaj
je Bog dopustil, da jima je bil otrok odvzet. Težko
je bilo sprejeti misel, da bosta morda vedno brez
svojih otrok, čeprav sta se na pripravi pogovarjala tudi o tem. Še hujše pa je bilo, da nista imela
nobene zunanje podpore. Nobenega para nista
poznala, ki bi že imel to izkušnjo; o tem se namreč
ni veliko govorilo, čeprav spontani splav ni redek
pojav. Vsi so ju tolažili zgolj z dejstvom, da se to
pač dogaja in da je bilo tako gotovo bolje. Igor in
Maja sta čutila, da je to njun otrok, ampak nihče
jima tega ni priznal. V zarodku nekateri vidijo le
nerojenega otroka, drugi pa še tega ne. Ljudje so
jima celo svetovali: »Hitro se odločita za naslednjega, pa bosta pozabila na bolečino.«
Maji in Igorju je pomagalo, da sta se odpravila na
Žale v Park zvončkov. To je poseben prostor, namenjen mrtvorojenim otrokom in vsem tistim, ki
so starše zapustili še med nosečnostjo. Tam sta
prižgala svečko za svojega angelčka, naredila
manjši obred in otročka izročila Bogu. Presenetili
so ju številni žalujoči, ki so objokovali izgubljene
otroke. Zavedla sta se, da tudi drugi pari nosijo
podobno bolečino. Na pokopališču sta se izjokala
in se poslovila od svojega otroka. Kasneje sta odšla v Međugorje, kjer jima je uspelo, da sta otroka
izročila Mariji. Po tistem sta se nehala spraševati,
kaj sta naredila narobe in zakaj se je to zgodilo.
Takrat sta se prvič zavedla, da je življenje popolnoma v Gospodovih rokah, da je On stvarnik,
ki nam otroka lahko podari ali pa tudi ne. Dojela
sta, da je otrok dar. Kmalu po tistem je Maja spet
zanosila in Marija jima je naprej poklonila sinčka
Luka, zatem pa še hčerko Laro.
Maja in Igor se zavedata, da je od kakovosti njunega odnosa odvisna sreča njunih otrok.
Igor pove: »Pred poroko sem veliko gledal nase,
iskal sem pravo družico. Po poroki pa se je moje
razmišljanje obrnilo. Opazil sem, da bolj ko Majo
razvajam in se ji posvečam, srečnejši sem. Tu
gre za drobne pozornosti: zmasiram ji noge, namesto nje pripravim kosilo, odpeljem otroke ven,
da se čez vikend zjutraj lahko naspi itd.« Maja ga
dopolni: »Uresničitev bolj dobiš v podarjanju kot
v sprejemanju.«
vv Urša Černivec
10
2011
76
PORTRET
ik
Klemen Brezn
Kdo
nske fakultete
Študent Medici
Kaj
varstva rja
Lepote stnaj
bolj nagova
V življenju ga
ga v Piran
n – Z Goričke
sli
re
K
do
Vla
raphic
Pesem
– National Geog
m samo revije
re
be
o
sk
jan
De
Knjiga
gs
Lord of the Rin
Film
ek Asiški
Sveti Frančiš
st:
Izbrana osebno
r!
Biti dobe
lanstvo:
Osebno pos
Klemen
Breznik
K
lemen Breznik je študent medicine, ki že od
daleč izraža umirjenost, dobrohotnost in
vedrino, ter je pripravljen pomagati vsakomur.
Verjame, da štejejo mala dejanja.
Pri sveti maši z veseljem ministrira in bere berila ter je animator
Frančiškovih otrok v domači mariborski župniji Sveta Marija. Je član
Frančiškove mladine, poleg tega pa
nosi odgovornost za stike z javnostjo v narodnem svetu Frančiškovih
otrok in mladine, kjer organizirajo festivale, letna srečanja za Frančiškove
otroke in mladino ter skrbijo za vzgojo, izobraževanje in duhovnost animatorjev. Poleg omenjenega priskočijo na
pomoč tudi tam, kjer so težave.
10
2011
Zaradi sodelovanja v omenjenih organizacijah
se Klemen počuti še bolj povezanega z drugimi
animatorji, z duhovnim voditeljem in nenazadnje
tudi z Bogom. »Na ta način se gradi skupnost na
dobrih temeljih,« pove. Klemen piše tudi članke za
glasilo Frančiškov prijatelj, ki ga izdajajo kapucini,
in glasilo Brat Frančišek, ki izhaja pri frančiškanih. Če ga kdo prosi za inštrukcije iz matematike, tudi to delo rad sprejme brez plačila. Močno
ga namreč nagovarja stavek iz Svetega pisma:
»Karkoli ste storili enemu izmed mojih najmanjših
bratov, ste meni storili.« (Mt 25,40)
Klemen je že kot deček obiskoval skupino
Frančiškovih otrok, v 9. razredu osnovne šole pa
je že začel delovati kot animator. Zdelo se mu je
namreč, da je toliko lepega prejel v tej skupini in
se toliko naučil, da to preprosto mora posredovati
tudi drugim otrokom. Prav zaradi številnih obveznosti, povezanih s prostovoljnim delom, se je tudi
zgodaj naučil odpovedovati žurom, obisku kina s
prijatelji … Zaradi tega mu je bilo včasih težko, a
je vesel, da je vztrajal. »Bog mi je pomagal, da vse
deluje tako, kot mora,« pove. Ponosen je na svoje
delo in najlepše mu je, ko ga otroci objamejo in
povedo, da bodo tudi naslednjič prišli na srečanje.
Seveda se včasih med animatorji pojavijo tudi nesporazumi. Klemen jih rešuje tako, da jih povabi
na sok in se z njimi odprto pogovori.
Z besedami in zgledom prenaša motivacijo tudi na druge. Nedavno je prijatelja Žigo, ki ni poznal Boga, povabil
na srečanje Frančiškovih otrok, in mu
je bilo všeč. Navdušilo ga je tudi predavanje Nicka Vujicica. Žiga je preko
Klemena spoznal, da je prostovoljstvo tudi pot do prijateljev in da lahko
tudi on pomaga drugim.
Kljub številnim dejavnostim in študiju si Klemen zna vzeti tudi čas zase.
Z novimi močmi in mirom ga nemalokrat napolni maša v stolnici, ki se je
rad udeleži tudi med tednom. Blizu
mu je tudi lik svetega Frančiška, ki
je bil ponižen in ubog, a hkrati zelo
pozoren do drugih ter je znal oznanjati evangelij z zgledom. Klemen verjame, da je
življenje mogoče izboljšati z drobnimi stvarmi. Že
to, da nekomu pomagaš nesti vrečko, če vidiš, da
je to zanj težko breme, lahko nekomu polepša dan.
»Včasih je potrebno tako malo, da se življenje sočloveka spremeni na bolje,« reče. »Ne dobrodelnost, solidarnost bo rešila svet,« trdno verjame
in dodaja: »Če nas bo kaj rešilo iz krize, bo to
zagotovo pomoč drugemu.«
vv Urša Černivec