Ana in Boštjan - Urša Černivec
74 MI SE IMAMO RADI Ana in Boštjan Pavec si ob treh malih otrocih znata vzeti tudi čas, ki je rezerviran samo zanju. Navajenost na pogovor ob četrtkih zvečer izhaja še iz časov, ko sta obiskovala šolo za zakon ter še po končanem srečanju izmenjavala mnenja o obravnavani temi. Pravita, da se zelo pozna, če kak četrtek pogovor izpustita in ga ne nadomestita v naslednjih dneh. »Takrat je čutiti večjo napetost med nama, pozna se, da ni bilo vse izrečeno,« pove Ana. Preden začneta s temo za zakonsko skupino, je treba še kako stvar razčistiti, si povedati tekoče stvari. Spominjata se pogovora, pri katerem je pater Vital Vider opozoril, da se zakonca lahko hitro odtujita, če si vsakodnevno ne poročata o tem, kaj se jima je v tistem dnevu zgodilo, kaj sta doživljala itd. Tako kot je pri otroku vsak dan nekaj novega, tudi odrasli vsak dan napredujemo, le da to ni vedno vidno navzven in brez pogovora ostaja skrito. Prvomajsko kolesarjenje po poti papeža Benedikta XVI. na Bavarskem (2011) Poročna Ana in Boštjan Skupaj na duhovni pogovor Zakonca Pavec odnos krepita z obiskovanjem kar dveh zakonskih skupin. Prva deluje v njihovi župniji Kranj Drulovka–Breg, druga pa v okviru zakonskih skupin Najina pot. Obiskovanje zakonskih skupin jima ni samoumevno, saj se morata običajno zelo potruditi, da dobita varstvo za triletnega Mateja in dveletnega Primoža, polletni Anton pa zaenkrat še vedno hodi z njima. Obe skupini jima ogromno dajeta. Že to, da so srečanja na 14 dni, ju spodbuja, da si doma vzameta čas za pogovor. Takrat imata priložnost, da se posvetita drug drugemu. Če datumi pogovorov in srečanj ne bi bili vnaprej določeni, bi si težje vzela čas zase in drug za drugega, saj je ob treh malčkih vedno pestro. Všeč jima je, da so v zakonski skupini še drugi pari s podobnimi vrednotami, ki odkrito spregovorijo o tem, kaj se jim v zakonu dogaja. Ko jim prisluhneta, spoznata, da se drugi soočajo s podobnimi težavami. V skupini sta našla prijatelje, s katerimi se rada družita. Enkrat na mesec gresta skupaj k spovedi in na duhovni pogovor k izbranemu spovedniku. 7 2011 »To nama je odprlo nove kanale milosti,« je prepričana Ana. »Nekatere stvari so preprosto pretežke, da bi si jih lahko zaupala kje drugje,« še pripomni. Pred duhovnikom se lahko tako odpreta drug drugemu, da si brez strahu pokažeta svoje šibkosti in bolečine. V zavedanju, da sta ljubljena Božja otroka, svoje življenje in odnos po pogovoru s spovednikom vidita v novi luči. Povezanost z Bogom krepita vsako nedeljo pri sveti maši ter enkrat letno na duhovnih vajah pri p. Vitalu Vidru na Mirenskem gradu. Pomembna jima je tudi redna molitev ob Svetem pismu, ki večkrat izzove pogovore o njunih vrednotah. Trije otroci v štirih letih zakona Preizkušnja za njun odnos je bila, ko je Ana kljub polnemu dojenju petmesečnega Mateja povsem nesluteno zanosila. Sprva si sploh nista upala priznati, da jima je težko. Oba sta odprta za življenje in slej ko prej bi imela drugega otroka, vendar ne tako hitro. Boštjan je vzel dopust za nego in varstvo otroka in tako so bili devet mesecev MI SE IMAMO RADI 75 sv. Primož na Jamniku za Primožev god 9.6. 2010, tretjič noseča podelitev Anine diplome, drugič noseča (2008) po Primoževem rojstvu vsi doma. Ana se je namreč odločila, da se bo vsaj za nekaj časa popolnoma posvetila najlepšemu in hkrati najtežjemu poklicu – materinstvu. Toda to ni bilo tako enostavno, kot so pričakovali. Predstavljali so si, da bodo to luštne devetmesečne počitnice, a ni bilo tako. Drugi otrok namreč še posebej zaznamuje mamo, ki se mora kar naenkrat »deliti« na dva dela. Ob tej razdeljenosti sta se Ana in Boštjan morala še usklajevati glede tega, kdo bo kaj delal. Oba sta namreč zelo zahtevna do sebe in posledično tudi drug do drugega. Tisto leto sta se veliko prepirala zaradi tega, česar drugi ni naredil. Takrat jima je zelo koristila tabla, na katero sta vsak dan sproti pisala dobra dela, ki sta jih opazila drug pri drugem ter si tako dala priznanje. Naučila sta se tudi, da je dobro načrtovati vnaprej, kaj je potrebno postoriti in kdo bo kaj naredil. Naloge med njima so dobro porazdeljene. Ana skrbi predvsem za dobro vzdušje in toplino doma ter slastna kosila, Boštjan pa za varnost in tehniko, a pomaga tudi pri obešanju perila, zlaganju posode v stroj … Trije otroci v štirih letih zakona – to ni mačji kašelj. Ana je ob njih spoznala, da ni dovolj, da skrbi za družino in za dober odnos z možem. Odkrila je, da ne sme zanemarjati lastnih potreb, zato je začela skrbeti tudi zase in za svojo osebnost. Navdihnila jo je knjiga Blagor ženskam avtorice Alenke Rebula, v kateri so vaje za samovzgojo. Potrditev svojih spoznanj je našla tudi v knjigi z naslovom Priročnik za mamice: kako doseči red v hiši in mir v duši. V njej avtorica H. Pierlot, sama mamica petih otrok, opisuje pet prioritet zakonskega poslanstva. Na prvem mestu mora biti prostor za Boga. Sledi skrb za lastno osebo: primerna količina spanca, telesna vadba, skrb za duševno zdravje… Na tretjem mestu je zakonski odnos. Četrta prioriteta je biti starš in šele na petem mestu je skrb za materialno preživetje družine. Knjiga bralca vodi v to, da se vpraša, čemu daje prednost in koliko časa posveča posamezni vlogi. Tako Ano kot tudi Boštjana močno navdihuje knjiga C. Westa Dobra novica o spolnosti in zakonu. V njej avtor povzema učenje Janeza Pavla II. o zakonski spolnosti, kjer je roditvena funkcija tesno povezana z združitveno. Zakonca Pavec se še posebej po rojstvu Primoža zavedata, da vsak spolni odnos lahko vodi v nastanek novega otroka in sta se zavestno odločila, da v to naravno in sveto povezavo ne bosta umetno posegala. Temeljno se jima zdi to, da se drug drugemu darujeta s celim telesom, tudi s svojo plodnostjo. Spoznavata, da vse, kar počneta skupaj, gradi njun odnos, spolnost v resničnem darovanju pa ga posvečuje. Vsak spolni odnos, v katerem se zakonca pristno in v polnosti darujeta, je namreč potrditev poročne zaobljube, ki sta si jo izrekla pred oltarjem. Hvaležna sta, da sta zdrava, sposobna preživeti družino ter da imata ogromno orodij, s katerimi lahko negujeta svoj odnos in vzgajata otroke, zato ne vidita razloga, da tega ne bi podarjala naprej. vv Urša Černivec 7 2011 76 PORTRET Helena Rebek Kdo fektologije absolventka de Helena. Potrebno je paziti, da so vsi vključeni in pravočasno obveščeni, potrebno je razumeti razna Kaj dovito ustvarje lična mnenja in poglede ter tudi tiste, ki ne želijo ču ko ta je ki , narava najbolj nagovarja V življenju jo biti vključeni v dogajanje. Ko se pojavijo težave, ji 2 U ine Walk On skup zelo pomaga oseben odnos z Bogom. »Če se zaNaj pesem nije vedaš, da je nekaj dobro, da ima „žegen od zgoraj”, Zgodbe iz Nar Naj knjiga rešitve je lažje vztrajati,« pove. od ica ln ni az K Naj film ami »Veliko mi pomeni, da nekaj dobrega naredim za eb tr po i im bn pose osebe sbno st: Mnogo poti) druge, in sploh ni treba, da je to nekaj velikega,« ia, lor Izbrana ose (G ...« l va veku daro eh boš člo »Svoj nasm reče med pogovorom. Osrečujoč je že občutek, lanstvo: pos bno ose o Njegov da si nekomu polepšal dan. Močno je nagovarja citat iz Svetega pisma: »Karkoli ste storili enemu izmed mojih najmanjših bratov, ste meni storili.« Pomemben je vsak, saj Jezus govori o kateremkoli od najmanjših. To, pa tudi zgledi drugih, Heleno spodbujajo, da svoj prosti čas posveča prostovoljnemu delu. Da se to izplača, govori tudi vrstica iz pesmi: »Kar je darovano, nikdar ni izgubljeno.« »Splača se, ker je svet lahko lepši že s čisto majhnim dejanjem,« je prepričana Helena. »Lepši svet« lahko pomeni, da je lepši le delček dneva nekega elena je simpatična Primorka, ki je študira- človeka. Ker pa smo vsi z istega sveta, je na ta la defektologijo. Največkrat deluje iz ozadja način lepši ves svet. – preprosto in skoraj neopazno. Tako je na vajah za pasijon v Vipavskem Križu mirila živahne mlade nastopajoče in poskrbela, da je petelin zakikirikal ravno ob pravem času – ko je Peter Jezusa tretjič zatajil. Poleg tehnične podpore je pri letošnji uprizoritvi pasijona prevzela tudi skrb za stike z javnostjo. Sodeluje na oratoriju v Vipavskem Križu, pri Frančiškovi mladini in pripravi na spomladansko srečanje animatorjev Oratorija. Je blagajničarka narodnega sveta Frančiškove mladine, poje pri dekliškem zboru v Šturjah in je članica ulične ekipe Stične mladih, kjer se pogovarja s tistimi, ki se ne udeležijo osrednje prireditve, pijejo in »tavajo po svoje«. Skuša jim približati sporočilo Stične in jih usmerja na glavno prizorišče dogajanja. Za svetovni dan mladih, ki bo letos od 16. do 21. avgusta v Madridu, pomaga prevajati novice iz španščine v slovenščino. Prav tako pomaga na srečanjih gibanja Vera in luč – pri osebah s po- K prostovoljstvu so jo vedno povabili prijatelji. Za sebnimi potrebami jo navdušuje njihova iskrenost pomoč v sirotišnici v Peruju je prišla pobuda iz in neverjetna hvaležnost tudi za majhne stvari. Vipavskega Križa. Eden njenih prijateljev je de»Zadostuje, da jim podariš urico svojega prostega jal, da razmišljajo, da bi šli v misijone. »Ok, dobro, pa pejmo!« je tedaj odgovorila Helena. Hitro se časa na teden,« pove Helena. Helena je tudi sovoditeljica mladinske skupine je privadila perujski preprostosti in vsakodnevv Vipavskem Križu. Ko je obiskovala srednjo nemu prehranjevanju z rižem. Na življenje je šolo, ji je ta skupina veliko pomenila, bila je druž- začela gledati drugače, saj je hitro začela priba njenih prijateljev, k katerimi se je srečevala merjati prednosti in slabosti življenja v Peruju in vsak petek. Zdaj ko je odrasla, skuša pripravljati Sloveniji. Spoznala je, da v misijonih ne gre samo zanimiv mladinski verouk za srednješolce. »Pri za oznanjevanje, pač pa za to, da si preprosto z prostovoljstvu, še posebej pri pastorali, je veliko drugim ter mu pokažeš, da je pomemben. truda potrebno vložiti v komunikacijo,« ugotavlja vv Urša Černivec Helena Rebek H 7 2011
© Copyright 2024