1. No category

74
MI SE IMAMO RADI
Ana in Boštjan Pavec si ob treh malih otrocih znata
vzeti tudi čas, ki je rezerviran samo zanju. Navajenost
na pogovor ob četrtkih zvečer izhaja še iz časov, ko sta
obiskovala šolo za zakon ter še po končanem srečanju
izmenjavala mnenja o obravnavani temi. Pravita, da
se zelo pozna, če kak četrtek pogovor izpustita in ga
ne nadomestita v naslednjih dneh. »Takrat je čutiti
večjo napetost med nama, pozna se, da ni bilo vse
izrečeno,« pove Ana. Preden začneta s temo za
zakonsko skupino, je treba še kako stvar razčistiti, si
povedati tekoče stvari. Spominjata se pogovora, pri
katerem je pater Vital Vider opozoril, da se zakonca
lahko hitro odtujita, če si vsakodnevno ne poročata
o tem, kaj se jima je v tistem dnevu zgodilo, kaj sta
doživljala itd. Tako kot je pri otroku vsak dan nekaj
novega, tudi odrasli vsak dan napredujemo, le da to ni
vedno vidno navzven in brez pogovora ostaja skrito.
Prvomajsko
kolesarjenje
po poti papeža
Benedikta XVI. na
Bavarskem (2011)
Poročna
Ana in Boštjan
Skupaj na duhovni pogovor
Zakonca Pavec odnos krepita z obiskovanjem
kar dveh zakonskih skupin. Prva deluje v njihovi
župniji Kranj Drulovka–Breg, druga pa v okviru
zakonskih skupin Najina pot. Obiskovanje zakonskih skupin jima ni samoumevno, saj se morata
običajno zelo potruditi, da dobita varstvo za triletnega Mateja in dveletnega Primoža, polletni
Anton pa zaenkrat še vedno hodi z njima. Obe
skupini jima ogromno dajeta. Že to, da so srečanja na 14 dni, ju spodbuja, da si doma vzameta
čas za pogovor. Takrat imata priložnost, da se
posvetita drug drugemu.
Če datumi pogovorov in srečanj ne bi bili vnaprej
določeni, bi si težje vzela čas zase in drug za drugega, saj je ob treh malčkih vedno pestro. Všeč
jima je, da so v zakonski skupini še drugi pari s
podobnimi vrednotami, ki odkrito spregovorijo o
tem, kaj se jim v zakonu dogaja. Ko jim prisluhneta, spoznata, da se drugi soočajo s podobnimi
težavami. V skupini sta našla prijatelje, s katerimi
se rada družita.
Enkrat na mesec gresta skupaj k spovedi in
na duhovni pogovor k izbranemu spovedniku.
7
2011
»To nama je odprlo nove kanale milosti,« je prepričana Ana.
»Nekatere stvari so preprosto
pretežke, da bi si jih lahko zaupala kje drugje,« še pripomni.
Pred duhovnikom se lahko tako
odpreta drug drugemu, da si
brez strahu pokažeta svoje šibkosti in bolečine.
V zavedanju, da sta ljubljena Božja otroka, svoje
življenje in odnos po pogovoru s spovednikom vidita v novi luči.
Povezanost z Bogom krepita vsako nedeljo pri
sveti maši ter enkrat letno na duhovnih vajah pri
p. Vitalu Vidru na Mirenskem gradu. Pomembna
jima je tudi redna molitev ob Svetem pismu, ki
večkrat izzove pogovore o njunih vrednotah.
Trije otroci v štirih letih zakona
Preizkušnja za njun odnos je bila, ko je Ana kljub
polnemu dojenju petmesečnega Mateja povsem
nesluteno zanosila. Sprva si sploh nista upala
priznati, da jima je težko. Oba sta odprta za življenje in slej ko prej bi imela drugega otroka, vendar ne tako hitro. Boštjan je vzel dopust za nego
in varstvo otroka in tako so bili devet mesecev
MI SE IMAMO RADI
75
sv. Primož
na Jamniku
za Primožev
god 9.6. 2010,
tretjič noseča
podelitev Anine diplome,
drugič noseča (2008)
po Primoževem rojstvu vsi
doma. Ana se je namreč odločila, da se bo vsaj za nekaj
časa popolnoma posvetila najlepšemu in hkrati najtežjemu
poklicu – materinstvu. Toda
to ni bilo tako enostavno, kot
so pričakovali. Predstavljali so
si, da bodo to luštne devetmesečne počitnice, a ni bilo tako.
Drugi otrok namreč še posebej zaznamuje mamo, ki se
mora kar naenkrat »deliti« na
dva dela. Ob tej razdeljenosti
sta se Ana in Boštjan morala
še usklajevati glede tega, kdo bo
kaj delal. Oba sta namreč zelo
zahtevna do sebe in posledično
tudi drug do drugega. Tisto leto sta se veliko prepirala zaradi tega, česar drugi ni naredil. Takrat
jima je zelo koristila tabla, na katero sta vsak dan
sproti pisala dobra dela, ki sta jih opazila drug pri
drugem ter si tako dala priznanje. Naučila sta se
tudi, da je dobro načrtovati vnaprej, kaj je potrebno postoriti in kdo bo kaj naredil. Naloge med njima so dobro porazdeljene. Ana skrbi predvsem
za dobro vzdušje in toplino doma ter slastna kosila, Boštjan pa za varnost in tehniko, a pomaga
tudi pri obešanju perila, zlaganju posode v stroj …
Trije otroci v štirih letih zakona – to ni mačji kašelj. Ana je ob njih spoznala, da ni dovolj, da skrbi
za družino in za dober odnos z možem. Odkrila
je, da ne sme zanemarjati lastnih potreb, zato
je začela skrbeti tudi zase in za svojo osebnost.
Navdihnila jo je knjiga Blagor ženskam avtorice
Alenke Rebula, v kateri so vaje za samovzgojo.
Potrditev svojih spoznanj je našla tudi v knjigi z
naslovom Priročnik za mamice: kako doseči red
v hiši in mir v duši. V njej avtorica H. Pierlot,
sama mamica petih otrok, opisuje pet prioritet
zakonskega poslanstva. Na prvem mestu mora
biti prostor za Boga. Sledi skrb za lastno osebo:
primerna količina spanca, telesna vadba, skrb za
duševno zdravje… Na tretjem mestu je zakonski
odnos. Četrta prioriteta je biti starš in šele na petem mestu je skrb za materialno preživetje družine. Knjiga bralca vodi v to, da se vpraša, čemu
daje prednost in koliko časa posveča posamezni
vlogi.
Tako Ano kot tudi Boštjana močno navdihuje knjiga C. Westa Dobra novica o spolnosti in zakonu.
V njej avtor povzema učenje Janeza Pavla II. o
zakonski spolnosti, kjer je roditvena funkcija tesno povezana z združitveno. Zakonca Pavec se
še posebej po rojstvu Primoža zavedata, da vsak
spolni odnos lahko vodi v nastanek novega otroka
in sta se zavestno odločila, da v to naravno in sveto povezavo ne bosta umetno posegala. Temeljno
se jima zdi to, da se drug drugemu darujeta s
celim telesom, tudi s svojo plodnostjo. Spoznavata,
da vse, kar počneta skupaj, gradi njun odnos,
spolnost v resničnem darovanju pa ga posvečuje.
Vsak spolni odnos, v katerem se zakonca pristno
in v polnosti darujeta, je namreč potrditev poročne zaobljube, ki sta si jo izrekla pred oltarjem.
Hvaležna sta, da sta zdrava, sposobna preživeti
družino ter da imata ogromno orodij, s katerimi
lahko negujeta svoj odnos in vzgajata otroke, zato
ne vidita razloga, da tega ne bi podarjala naprej.
vv Urša Černivec
7
2011
76
PORTRET
Helena Rebek
Kdo
fektologije
absolventka de
Helena. Potrebno je paziti, da so vsi vključeni in
pravočasno obveščeni, potrebno je razumeti razna
Kaj
dovito ustvarje
lična
mnenja in poglede ter tudi tiste, ki ne želijo
ču
ko
ta
je
ki
,
narava najbolj nagovarja
V življenju jo
biti
vključeni
v dogajanje. Ko se pojavijo težave, ji
2
U
ine
Walk On skup
zelo pomaga oseben odnos z Bogom. »Če se zaNaj pesem
nije
vedaš, da je nekaj dobro, da ima „žegen od zgoraj”,
Zgodbe iz Nar
Naj knjiga
rešitve
je lažje vztrajati,« pove.
od
ica
ln
ni
az
K
Naj film
ami
»Veliko
mi pomeni, da nekaj dobrega naredim za
eb
tr
po
i
im
bn
pose
osebe sbno
st:
Mnogo poti)
druge,
in
sploh ni treba, da je to nekaj velikega,«
ia,
lor
Izbrana ose
(G
...«
l
va
veku daro
eh boš člo
»Svoj nasm
reče
med
pogovorom. Osrečujoč je že občutek,
lanstvo:
pos
bno
ose
o
Njegov
da si nekomu polepšal dan. Močno je nagovarja
citat iz Svetega pisma: »Karkoli ste storili enemu
izmed mojih najmanjših bratov, ste meni storili.«
Pomemben je vsak, saj Jezus govori o kateremkoli od najmanjših. To, pa tudi zgledi drugih, Heleno
spodbujajo, da svoj prosti čas posveča prostovoljnemu delu. Da se to izplača, govori tudi vrstica
iz pesmi: »Kar je darovano, nikdar ni izgubljeno.«
»Splača se, ker je svet lahko lepši že s čisto majhnim dejanjem,« je prepričana Helena. »Lepši svet«
lahko pomeni, da je lepši le delček dneva nekega
elena je simpatična Primorka, ki je študira- človeka. Ker pa smo vsi z istega sveta, je na ta
la defektologijo. Največkrat deluje iz ozadja način lepši ves svet.
– preprosto in skoraj neopazno. Tako je na vajah za pasijon v Vipavskem Križu mirila živahne mlade nastopajoče in poskrbela, da je petelin
zakikirikal ravno ob pravem času – ko je Peter
Jezusa tretjič zatajil. Poleg tehnične podpore je
pri letošnji uprizoritvi pasijona prevzela tudi
skrb za stike z javnostjo. Sodeluje na oratoriju
v Vipavskem Križu, pri Frančiškovi mladini in
pripravi na spomladansko srečanje animatorjev Oratorija. Je blagajničarka narodnega sveta
Frančiškove mladine, poje pri dekliškem zboru v
Šturjah in je članica ulične ekipe Stične mladih,
kjer se pogovarja s tistimi, ki se ne udeležijo osrednje prireditve, pijejo in »tavajo po svoje«. Skuša
jim približati sporočilo Stične in jih usmerja na
glavno prizorišče dogajanja.
Za svetovni dan mladih, ki bo letos od 16. do 21.
avgusta v Madridu, pomaga prevajati novice iz
španščine v slovenščino. Prav tako pomaga na
srečanjih gibanja Vera in luč – pri osebah s po- K prostovoljstvu so jo vedno povabili prijatelji. Za
sebnimi potrebami jo navdušuje njihova iskrenost pomoč v sirotišnici v Peruju je prišla pobuda iz
in neverjetna hvaležnost tudi za majhne stvari. Vipavskega Križa. Eden njenih prijateljev je de»Zadostuje, da jim podariš urico svojega prostega jal, da razmišljajo, da bi šli v misijone. »Ok, dobro,
pa pejmo!« je tedaj odgovorila Helena. Hitro se
časa na teden,« pove Helena.
Helena je tudi sovoditeljica mladinske skupine je privadila perujski preprostosti in vsakodnevv Vipavskem Križu. Ko je obiskovala srednjo nemu prehranjevanju z rižem. Na življenje je
šolo, ji je ta skupina veliko pomenila, bila je druž- začela gledati drugače, saj je hitro začela priba njenih prijateljev, k katerimi se je srečevala merjati prednosti in slabosti življenja v Peruju in
vsak petek. Zdaj ko je odrasla, skuša pripravljati Sloveniji. Spoznala je, da v misijonih ne gre samo
zanimiv mladinski verouk za srednješolce. »Pri za oznanjevanje, pač pa za to, da si preprosto z
prostovoljstvu, še posebej pri pastorali, je veliko drugim ter mu pokažeš, da je pomemben.
truda potrebno vložiti v komunikacijo,« ugotavlja vv Urša Černivec
Helena
Rebek
H
7
2011