Rodik,7.7.2014 ob 17.00 Zadnje slovo od tov. Jožeta Race Vsako leto konec julija se vračamo v Rodiku na prireditev v spomin na dogodke iz Druge svetovne vojne. Toda danes nismo zbrani, da bi obeležili tiste čase. Prišli smo z veliko bolečino v srcih, saj bomo na zadnjo pot na Bregu pospremili našega dragega očkota, soseda, prijatelja, aktivnega člana širše družbene skupnosti in člana združenja borcev za vrednote NOB tovariša Jožeta Raceta. Usoda je že zahtevala slovo od mnogih borcev, ponosnih na svojo borbeno preteklost in svojo pripadnost naši organizaciji. Organizaciji, ki neguje od borcev pridobljene vrednote kot so delavske pravice, enakopravnost ,solidarnost, pravičnost, demokracija . Nihče jih ne more več nadomestiti. S seboj odnašajo osebne zgodbe junaštva in trpljenja, preživetega v rani mladosti v vrstah borcev NOB. Med njimi je tudi naš Jože Race . Čeprav vsi dobro vemo, da bo prišel dan , ko bomo morali tudi sami oditi, nas vsakič, ko se dobimo tukaj in sedaj, ponovno pretrese, pusti brez besed, in se nam ob misli na prijatelja, tovariša , ki smo ga imeli radi, a ga ni več med nami, zarosijo oči. Žal smo tako onemeli tudi ob novici, da se je nepričakovano in na hitro iztekla življenska pot našega tovariša Jožeta . Jože se je rodil v delavski družini 27. septembra leta 1927 v Matenji vasi pri Postojni . Z družino so se preselili v Rodik, kjer je bil za vaščane in sorodnike tudi Milan. Septembra bi bil star 87 let. Še kot otrok je ostal brez očeta in kot najstarejši sin v družini je po svojih močeh prevzel skrb za mater in družino. Ob začetku 2. Svetovne vojne se je v Trstu učil za mehanika, kjer je bil kot pošten in pokončni Slovenec deležen veliko ponižanj, hkrati pa tudi pohval za svojo delavnost in iznajdljivost. Po kapitulaciji Italije je postal slovenski partizan in v bojnih vrstah ostal skupaj 32 mesecev. 24. julija 1944 je na pragu vasice Artviže izgubil sestro Sabino Race, kurirko, ki so jo Nemci, skupaj s sovaščankami, zverinsko mučili in pokončali do smrti. Pred vstopom v Brkinsko brigado 14.9.1943 je organizacijsko sodeloval z narodnim herojem Karlom Maslom. Čez mejo mu je kar dvakrat uspešno pretihotapil partizanski pištoli in poskrbel za njuno popravilo. Delo je plačal s hrano, ki si jo je odtrgal od svojih in ust družine. Ob formiranju Istrskega odreda je postal njegov borec. Dne 12.3.1944 je bil ujet, 27.3.1944 pa mu je uspelo pobegniti. Vrnil se je v odred in 9.4.1944 je bil premeščen v 7. korpus/ 15.divizijo/ v 12. brigado SNOUB-a . Decembra 1944 je iz brigade odšel v mornariški odred IX. korpusa. Bil je kurir v obveščevalni skupini "Doberdob", dne 19. 1. 1945 pa je bil premeščen v štab mornariške grupe pri IX. korpusu. Marca 1946 je bil demobiliziran. Pokončno in predano je obnavljal porušeno domovino, po delu, ki je omogočilo skromno preživetje njemu in družini, je opravljal niz prostovoljnega dela v korist slovenske in jugoslovanske družbe in države. 1 Skupščina občine Piran je na slovesni seji dne 14. 10. 1967 sprejela odlok o podelitvi domicila slovenskim partizanskim pomorščakom v občini Piran. Jože je bil od 1985 dalje član odbora partizanskih pomorščakov Slovenije, za predsednika Skupnosti partizanskih pomorščakov Slovenije pa je bil izvoljen na plenarni seji razširjenega Odbora SPPS 18.11.1994. Jože je to nalogo vestno izpolnjeval vse od leta 1994 do leta 2011, ko se je zaradi šibkega zdravja umaknil in mesto prepustil mlajšemu kolegu. Deloval je na vseh področjih , povezanih z Mornariškim odredom, z Istrskim odredom in ostalimi partizanskimi enotami. Še posebej vestno je skrbel za vse spomenike padlih partizanov pomorščakov širom po domovini. Po osamosvojitvi je redno sodeloval s 430. mornariškim divizionom v Ankaranu. Organiziral je različne prireditve na Obali, ki so ohranjale spomin na ustanovitev mornariškega odreda in na padle v boju za osvoboditev naše domovine ob koncu druge svetovne vojne. Aktiven je bil vse svoje življenje. Tudi kot častni predsednik Skupnosti partizanskih pomorščakov Slovenije nam je vedno rad priskoči na pomoč. Zadnja leta smo se redno vračali k spominskim obeležjem v Planini pri Cerknem,h grobnici na Vojskem, k spominski plošči v Škofih. Samo na njegovo vztrajanje in z njegovo jekleno voljo smo uspeli postaviti spominske plošče v čast Mornariškemu odredu v Škofih 1986 leta, v Planini pri Cerknem 1996 leta in v Savudriji .Vsa obeležja je redno obiskoval, prinašal cvetje, prijateljeval s sedanjimi stanovalci in jim pripovedoval svoja vojna doživetja in spomine na ustanavljanje mornariškega odreda v letu 1944 pa vse do konca druge svetovne vojne. Njegova življenjska pot je bila težka, polna preizkušenj, a tudi bogata in ustvarjalna. Zaznamovana je bila s skromnostjo, samo odpovedovanjem, solidarnostjo, dobroto, kar je bila njegova odlika vse do konca. Že v mladosti sta z vrstnico Jelko Čepar iz Rodika spletala ljubezensko vez in snovala skupno življenje. Osnovnošolka Jelka z dvema dolgima kitama mu je, tako mimogrede, že v osnovni šoli pisala domačo nalogo. Morebitna odklonitev je pomenila cukanje za spleteni kiti. Težko prisluženo kolo je Jože rade volje zastavil pri vaškem mizarju, da bi kar najhitreje začel z izdelavo pohištva za bodoči zakonski par. Jože in Jelka sta zaživela skupaj v vsej materialni skromnosti, vendar predana drug drugemu,v medsebojni ljubezni, spoštovanju in navezanosti.Ustvarila sta ljubeč dom, vzgojila pošteni hčerki Nadjo in Mirjam, zadovoljno sprejela njuna soproga Branka in Mira. Vso svojo ljubezen in skrb sta namenila trem vnukom Mitji, Marku in Martinu in še posebej vnukinji Mateji. Pred slovesom je očka, tako so ga klicali tudi vnuki in pravnuki, še enkrat objel Eriko, Enejo, Filipa in Karlo. Zelo jih je imel rad in ponosen je bil nanje. Brez Jožeta bo družina brez pokončnega nosilca plemenitih človeških vrednot in prepričljivega vzgojitelja v duhu slovenske narodne pripadnosti in spoštovanja narodovega boja za osvoboditev. Ob izgubi dragega tovariša in prijatelja težko dojemamo, da so za vedno onemela njegova usta, da nam ne bo več pripovedoval doživetij, zgodb, dragocenih življenjskih resnic. Težko je doumeti, da se je ustavilo plemenito srce, da je naš dragi 2 Jože odšel v svet, kamor ne seže naša beseda , kamor ne sežejo naša čustva do njega, do njegove brezmejne požrtvovalnosti, tveganj in junaštev za veliki cilj- za svobodo in pravičen svet. V svojem imenu , v imenu Skupnosti partizanskih pomorščakov,v imenu 430. Mornariškega Diviziona , v imenu ZZB za vrednote NOB občine Piran in Koper , prijateljev ,sosedov in vseh ostalih, ki so te poznali, spoštovali in imeli radi, dragi Jože izrekam iskreno sožalje. Ženi Jelki, hčerkama Nadji in Mirjam s soprogi ter vnukom Mitji, Marku ,Martinu in Mateji , pravnukom, Eriki, Eneji, Filipu in Karlici ter vsemu drugemu sorodstvu Dragi Jože Počivaj v miru in naj ti bo lahka ta brkinska zemlja pod griči Maganke, Čeleva , Čuka, Tabora , še posebej Luze, kamor si se vedno rad vračal. Slava tvojemu spominu! 3