Zgodovina - Prostovoljno gasilsko društvo Bohinjska Bistrica

130 + 2 leti Prostovoljnega gasilskega društva Bohinjska Bistrica
Zbral in uredil: Silvo Režek
Lektorirala: Maja Kovačič, prof. ang. in slov.
Oblikovanje in tisk: Medium Žirovnica
Založilo: Prostovoljno gasilsko društvo Bohinjska Bistrica
Naklada: 500
Bohinjska Bistrica, junij 2014
Pri nastanku kronike so s svojim znanjem, spomini ali gradivom pomagali (razvrščeni po abecedi):
• Tomaž Budkovič, univ. dipl. inž. geol.
• Tadej Cankar, Arhiv Republike Slovenije
• Jože Hodnik
• Stanko Hodnik
• Gašper Hudolin, univ. dipl. zgod.
• Susanne Ipavec
• Andreja Klasinc Škofljanec, Arhiv Republike Slovenije
• Franc Kočar
• Zora Konič
• Julijan Kuhar
• dr. Marko Mugerli, kustos za zgodovino železarstva, Gornjesavski muzej Jesenice
• Donat Piber
• Olga Pivk, Arhiv Republike Slovenije
• Aleš Pogačnik, univ. dipl. zgod.
• Vitomir Ravhekar
• Milena Sedej
• Mišo Serajnik
• Igor Sodja
• mag. Gašper Šmid, Arhiv Republike Slovenije
• Marko Štendlar
CIP - Kataložni zapis o publikaciji
Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
xxxxxx
130 + 2 leti Prostovoljnega gasilskega društva Bohinjska Bistrica / Silvo Režek, izdalo Prostovoljno gasilsko društvo
Bohinjska Bistrica, 1. natis.– Bohinjska Bistrica: Medium, 2014
ISBN xxxxxxxx
xxxxxxxx
2
Uvodne besede predsednika društva
Danes so nekatere stvari ljudem popolnoma samoumevne – iz
pipe v kuhinji priteče voda, luč prežene temo, ob nesreči prihitijo gasilci itd. Zelo redko pa se še kdo vpraša, od kdaj je tako
ter koliko truda in časa je bilo potrebnega, da lahko uživamo
dobrine današnjega časa.
Bohinjci imamo to srečo, da so naši predniki vedno stremeli
k napredku in so v primerjavi z drugimi kraji že zelo zgodaj
ustanovili prenekatero organizacijo. Tako je že zelo zgodaj zaživelo sirarstvo, požarna bramba, godba na pihala, prva turistična organizacija itd.
Delovanje gasilskega društva v Bohinjski Bistrici je tako, kot je bilo uvodoma navedeno, danes dokaj samoumevno, vendar pa je zagotavljanje stalne pripravljenosti, gasilske
opreme, zgraditev gasilskega doma in zagotavljanje zadostnega števila usposobljenih
gasilcev zahtevna naloga že od samega začetka pa vse do danes. V teh številnih letih
so se v gasilskem društvu na Bohinjski Bistrici menjale generacije ljudi, delavcev, domačinov, vaščanov, ki so ves prosti čas posvetili delovanju gasilskega društva in s tem
pomagali bližnjim v nesreči. Kljub temu da je v zgodovini delovanja društva mogoče
zaslediti posameznike, ki so s svojim delom še posebej izstopali, je potrebno poudariti,
da gasilsko delo nikoli ni bilo individualno in da je delo vsakega gasilca neprecenljivo,
saj je vsak član društva prispeval svoj delež v velik mozaik, brez katerega društvo ne
bi moglo nemoteno delovati in brez katerega danes zagotovo ne bi bilo mogoče slaviti
tako visokega jubileja. Vsaki generaciji je dana možnost, da prispeva svoj del v zgodovino društva. Prepričan sem, da smo današnji gasilci v Bohinjski Bistrici upravičili
zaupanje predhodnikov, ocenjevanje uspešnosti našega dela pa bodo izvedli potomci.
Pričujoča kronika je nastala na podlagi bogatega arhiva društva, toda kljub temu je
bilo potrebno obsežnejše raziskovanje in zbiranje podatkov iz najrazličnejših virov.
Vloženo je bilo veliko truda, vendar so predstavljeni le pomembnejši dogodki v zgodovini. Navedba načelnikov, predsednikov in poveljnikov društva je tokrat prvič celovito
predstavljena, čeprav so bile v društvu prisotne še številne funkcije in naloge gasilcev
(tajniki, blagajniki, glavni strojniki, vodje ipd.), ki po opravljenem delu zagotovo ne
zaostajajo, vendar zaradi obsežnosti in številčnosti podatkov niso predstavljeni.
V času delovanja društva se je zamenjalo šest držav, osem valut, tri vojne ter številni
družbeni nazori in ureditve, gasilstvo pa je bilo in ostaja eno in z enotnim poslanstvom – pomagati bližnjemu v nesreči.
Na pomoč!
Silvo Režek, višji gasilski častnik
predsednik PGD Boh. Bistrica
3
Uvodne besede
župana Obcˇine Bohinj
Spoštovani!
Letos praznuje PGD Bohinjska Bistrica visok jubilej, zato je primerno, da ga počastimo in obeležimo kot izjemnega. Gasilstvo
ima po moji oceni tradicijo, ki je v slovenskem prostoru nekaj
posebnega in izrednega. Biti gasilec prostovoljnega gasilskega
društva je danes vedno bolj priznano, a žal še vedno premalo.
Poslanstva, ki pooseblja humanost, sočutje ter skrb za sočloveka
in njegovo premoženje, se ne da izmeriti, vedno znova pa je
dokaz človeškega karakterja v smeri pomoči sočloveku.
Gasilci PGD Bohinjska Bistrica so v letih svojega delovanja nudili pomoč neštetim
ljudem in reševali njihovo premoženje, zato naj bo obletnica tudi spomin na prehojeno pot v različnih obdobjih njihovega delovanja. Spomnim se poplav, ki so prizadele
Bohinj, in prav pri vseh se je izkazala solidarnost in želja po pomoči. Ime prostovoljno
pa daje poudarek na delo, ki nikoli ni bilo in tudi ne bo poplačano, zato je veličina
takšnega delovanja še toliko bolj pomembna v današnjih časih, ko je pomemben le
denar, humanost in sočlovečnost pa ugašata.
Moje misli vodijo tudi v prihodnost, saj si ne predstavljam občine brez »svojih gasilcev«, ki pa so v veliki meri odvisni tudi od lokalne skupnosti, zato nam mora biti
skupno to, da se trudimo vsak po svojih močeh za dobrobit gasilstva.
Ob koncu se želim zahvaliti vsem sedanjim in nekdanjim članom PGD Bohinjska
Bistrica za njihov doprinos k reševanju požarnih in ostalih problemov in jim želim
čim manj posredovanj v požarnih in ostalih akcijah ter dobrega sodelovanja tudi v
prihodnje.
S spoštovanjem!
Franc Kramar, univ. dipl. ing. les.,
župan Občine Bohinj
4
Uvodne besede predsednika
Gasilske zveze Bled–Bohinj
Spoštovani slavljenci, gasilci PGD Bohinjska Bistrica!
Tam, kjer je volja, je tudi pot! To je bilo vodilo vaših prednikov
pri ustanavljanju organizirane skupine za boj proti ognjeni nesreči. To se je pri vas, na podlagi do sedaj poznanih podatkov,
zgodilo pred 130 leti, zgodovinski viri pa navajajo nekakšno
obliko varovanja pred požarom na področju Bohinja že prej,
in sicer v takratnih fužinah. To potrjuje tudi dobro ohranjena
prevozna ročna brizgalna iz leta 1833. Iz korenin, ki so nastale
v takratnem boju proti »šibi božji«, v preteklosti imenovani požar, je v Bohinjski
Bistrici zraslo močno drevo, ki kljubuje naravnim in drugim nesrečam. To drevo
pooseblja gasilke in gasilce PGD Bohinjska Bistrica, ki ste v vsej svoji 130-letni zgodovini nesebično in prostovoljno nudili pomoč ljudem v nesreči in tako uresničevali
svoje poslanstvo.
Visok jubilej, ki ga letos praznuje vaše društvo, je dokaz, da dolgoletna tradicija gasilstva v vašem kraju presega društveno delo, saj se je v teh letih spletla vez s prebivalci,
ki vas podpirajo, in s skupnim prizadevanjem gradite močno društvo, ki bo dobro
opremljeno, izurjeno in usposobljeno kos vsem nesrečam, ki jih prinaša današnji čas.
Prav je, da se včasih vprašamo, kakšni ljudje so gasilci. Odgovor je preprost! To so
običajni ljudje, ki jim ni mar, ali je zunaj sonce, dež, sneg, žled ali ogenj, ali je to dan
ali noč, ali je to navaden dan, nedelja ali praznik ali pa morajo opustiti načrtovane
osebne aktivnosti. To so ljudje, ki jim je mar za sočloveka, za njegovo varnost, varnost
njegovega imetja in imetja družbe. To so ljudje, ki v nesreči prinašajo rešitev in upanje,
so svetel žarek, ki posije takrat, ko ga najbolj potrebujemo. Dokler bomo imeli ob sebi
take ljudi, bo tudi vse hudo postalo lažje.
Hvala vam, bistriški gasilci, za vse dobro, za vse, kar ste nudili ljudem v vsej svoji zgodovini. Hvala vam za humano delo, ki ga nesebično opravljate na področju celotnega
Bohinja in tudi širše v naši gasilski zvezi.
Ob vašem visokem jubileju vam iskreno čestitam z željo, da bi ostali zvesti načelom
gasilstva z besedami, ki jih je nekoč zapisal Oton Zupančič: »Ne boj se za pomoč, mi
b'dimo dan in noč.«
Jože Smole, visoki gasilski častnik II. st.
predsednik GZ Bled–Bohinj
5
Kazalo
1. Začetki gasilstva na Gorenjskem. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 7
2. Zgodovina društva . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 9
2.1. Kranjska industrijska družba . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 9
2.2. Ustanovitev požarne brambe na Bohinjski Bistrici . . . . . . . . . . . . . 10
2.3. Med I. svetovno vojno . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 30
2.4. Med I. in II. svetovno vojno . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 32
2.5. 45-letnica delovanja društva (1929). . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 41
2.6. 50-letnica delovanja društva (1934). . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 51
2.7. II. svetovna vojna in povojno obdobje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 59
2.8. 70-letnica društva (1954). . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 65
2.9. 80-letnica društva (1964). . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 67
2.10. 90-letnica društva (1974) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 71
2.11. 100-letnica društva (1984) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 77
2.12. 110-letnica društva (1994) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 85
2.13. 120-letnica društva (2004) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 94
2.14. Društvo v letu 2014 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 104
3. Freska . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 108
4. Godba požarne brambe na Bohinjski Bistrici . . . . . . . . . . . . . . . . . 110
4.1. Nikolaj Bernard . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 112
5. Dramski odsek. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 113
6. Pionirji in mladinci . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 115
7. Ženska desetina . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 120
8. Pobratena in prijateljska društva. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 122
9. Vozila in pomembnejša oprema društva skozi čas . . . . . . . . . . . . . . . 125
10. Vodstvo društva skozi čas . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 131
10.1. Načelniki . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 131
10.2. Predsedniki in poveljniki . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 133
10.3 Kratki opisi načelnikov, predsednikov,
poveljnikov in predstavnikov društva v gasilski zvezi . . . . . . . . . . . . . 136
11. Viri, literatura . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 146
6
1.
Zacˇetki
gasilstva na
Gorenjskem
Postava – požarni red iz leta 1795 je najstarejši dokument
in muzejski predmet, ki ga hrani Slovenski gasilski muzej
dr. Branka Božiča v Metliki. Napisan je v slovenskem in
nemškem jeziku.
Začetki boja proti požaru segajo najverjetneje do takrat, ko je človek začel uporabljati ogenj. Zgodovinski viri navajajo, da gasilstvo na Gorenjskem sega že v srednji
vek. Izpostavljeni so bili predvsem kraji, kjer se je razvijalo fužinarstvo, med njimi je
bil tudi Bohinj. O organiziranem boju proti ognju pričajo tudi dejstva, saj je bila na
območju Bohinja že leta 1833 v uporabi brizgalna.
Zabeležene večje požarne stihije so pustošile že veliko pred tem. 10. septembra 1693
je pogorela vsa vas Rateče, požar je zahteval tudi smrtno žrtev, leta 1732 je izbruhnil
večji požar v Tržiču, ki je vas popolnoma upepelil. Vzrok požara je bila neprevidnost,
saj so ljudje prižgali sveče na oknih in brezskrbno odšli k verskemu obredu. Veter je
poskrbel, da je se je požar še lažje širil. V letu 1761 je na Koroški Beli pogorela 400 let
stara cerkev. Tržič je 11. aprila 1881 drugič doletela nesreča, v kateri je pogorelo 145
hiš, preko 100 delavnic in kovačij. Umrlo naj bi tudi 79 ljudi, preživeli kovači pa so se
z družinami preselili v Kropo in Kamno Gorico. V letu 1828 je enaka usoda doletela
Kamno Gorico, zgorelo je 72 hiš, bile so tudi štiri človeške žrtve. Večji požar je bil tudi
na Dovjem leta 1859, pogorela je polovica vasi, požar pa je terjal eno človeško žrtev.
7
Tako kot danes poleg požara (kronike navajajo, da so številni izmed njih trajali tudi
po več deset dni) niso bile izvzete tudi druge naravne nesreče, pri katerih posredujejo
gasilci. Leta 1789 se je nad vasjo Koroška Bela utrgal oblak, ki je prinesel ogromno
količino padavin. Potok Bela je tako narasel, da je razdejal hrib Čikla in zasul 40 hiš,
katastrofa naj bi se leta 1926 ponovila.
Prvi slovenski gasilski red je bil napisan v slovenščini in nemščini že leta 1785. Med
drugim je navajal tudi to, da kogar doleti nesreča, pa naj bo to moški ali ženska, mora
kričati: »Na pomoč!« Ljudje so takrat še vedno verovali v razne vraže, tako je preprosto
prebivalstvo verjelo, da v slučaju ognja ne smejo gasiti, ker naj bi šlo za božjo kazen
in s tem, ko gasijo, branijo prizadetega pred božjo kaznijo.
Dne 15. septembra 1881 sta cesar Franc Jožef in ministrski predsednik Taaffe objavila
»Postavo o požarni policiji in gasilskih stražah« za vojvodino Kranjsko. Tej so bili kasneje dodani še: načrt pravil za prostovoljne požarne obrambe, službeni red o odnosih
med posameznimi oddelki požarne obrambe in osnovna pravila za podporno matico
prostovoljne požarne obrambe. Vse to je na Kranjskem, podobno je bilo tudi v drugih
naših deželah, precej prispevalo k nadaljnjemu razvoju prostovoljnih gasilskih društev.
Prvo gasilsko društvo na Gorenjskem je bilo ustanovljeno v Škofji Loki leta 1875, štiri
leta kasneje (1879) pa tudi v Kranju. Na Zgornjem Gorenjskem sta bili prvi ustanovljeni požarni brambi v Bohinjski Bistrici in Begunjah leta 1882. Sledila so še prostovoljna gasilska društva Radovljica (leta 1883), Bled (leta 1885) in Dovje (leta 1889).1
8
Zgodovina
društva
2.
2.1. Kranjska industrijska družba
Kranjska industrijska družba (KID) je bila tretja delniška družba na Kranjskem, ustanovljena leta 1869. Imela je vlogo predhodnice Železarne Jesenice, ob svojem nastanku
pa je združevala različne gospodarske panoge: metalurgijo, mokarstvo, rudarstvo,
koksiranje premoga, premogovništvo ter izkoriščanje in predelavo lesa.
Iznajdba parnega stroja, ki je temeljni mejnik industrijske revolucije, je močno zaznamovala tudi območja današnje Slovenije. V gospodarskem pogledu je bilo 19. stoletje
čas industrializacije, ki se je v naših krajih začela s postopno opustitvijo rokodelskih
oblik proizvodnje in z gradnjo prvih tovarn s strojno opremo na parni pogon. Med
industrijsko revolucijo je na Slovenskem delovalo pet večjih železarskih obratov, in
sicer na Jesenicah, v Štorah, na Ravnah na Koroškem, na Prevaljah in v Dvoru pri
Žužemberku. Eno vidnejših vlog pri razvoju železarstva so imele Jesenice, kjer je bil
odkrit postopek za pridobivanje feromangana v plavžu.
Lastniki posameznih fužinskih obratov na Jesenicah so se pred ustanovitvijo Kranjske industrijske družbe hitro menjavali. Obrate na Savi so leta 1766 prevzeli Ruardi,
plavške in javorniške pa si je leta 1752 pridobila rodbina Zois. Sprva so njihovi obrati
doživljali hiter razcvet, kar pa se je s prodorom kapitalističnega liberalizma v slovenske dežele ustavilo. Gorenjske fužine so bile v primerjavi s svetovnim tehnološkim
napredkom zastarele in pojavila se je potreba po njihovi posodobitvi. Ruardi in Zoisi
niso imeli dovolj finančnih sredstev, zato so poiskali pomoč pri ljubljanskih bankirjih
in lastnikih parnega mlina – Luckmannih. Ti so bili pripravljeni svoj kapital vložiti v
posodobitev takratnih fužin na Gorenjskem in v ustanovitev nove delniške družbe.
Tako so se Lambert Karel Luckmann, ljubljanska veletrgovca Karel Kanut Holzer in
Vincenc Seunig ter poslovodje Zoisovih železarn domenili, da bi v Ljubljani ustanovili delniško družbo, ki bi prevzela upravljanje industrijskih in rudarskih podjetij. 9
18. septembra 1869 so jo pod imenom Kranjska industrijska družba vpisali v trgovski
register, s tem pa je dobila tudi vlogo tretje delniške družbe na Kranjskem. Luckmanni
in Zoisi so bili prvi člani te družbe, Ruardi so se jim pridružili čez tri leta. Ob nastanku
je družba združevala precej različne panoge: metalurgijo, rudarstvo, mokarstvo, koksiranje premoga, izkoriščanje in predelavo lesa, premogovništvo in hidroenergetiko.
S postopnim kupovanjem metalurških obratov je KID postal najmočnejše železarsko
podjetje na Kranjskem. Leta 1870 je od Zoisovih dedičev odkupil veleposestvo Javornik, plavže in fužine na Javorniku, v Radovni, Mostah, Bohinjski Bistrici in Stari Fužini,
rudnik na Belščici ter gozdove skupne površine 494 hektarjev. Leto kasneje (1871) je
KID od Viktorja Ruarda odkupil veleposestvo Bled (28.458 hektarjev), plavž na Savi,
dve pudlarski peči z žagami in mlini, posest na Starem plavžu, fužine v Mojstrani in
Globokem, rudnik Savske jame in rudnik manganove rude na Begunjščici. Leta 1872
je prišla v last družbe tudi železarska družba Petrova gora in Topusko na Hrvaškem,
kot zadnji pa je leta 1873 sledil nakup fužin na Slapu v Bistriški dolini pri Tržiču.
Tako je Kranjski industrijski družbi kmalu po nastanku pripadalo devetnajst obratov
v štirinajstih različnih krajih, ki so bili med seboj slabo prometno povezani, fužinarske naprave pa so bile preproste in zastarele. KID je bil ob svoji ustanovitvi zagotovo
največja družba na Gorenjskem, kljub temu pa ni bilo vse tako »rožnato«, kot se je
sprva zdelo, saj so zaradi slabih poslovnih uspehov že leta 1882 prodali del posesti.2
2.2. Ustanovitev požarne brambe
na Bohinjski Bistrici
Leta 1882 so ognjeni zublji v Stari Fužini uničili lopo za oglje, tako imenovan kolpern.
Še istega leta je na podlagi požara nastala pobuda za ustanovitev požarne brambe,
ki jo je podal sin inženirja Leopolda Böckla, uslužbenca pri fužinarskem podjetju
»Pozabljeno«, ki se je kot mlad študent seznanil z ustrojem gasilskih čet v Ljubljani.
Pobudi sta se pridružila tudi Nikolaj Bernard in Matevž Bevc, fužinski oskrbnik, oba
zaposlena v Kranjski industrijski družbi (KID).
Tako je leta 1882 nastala požarna bramba na Bohinjski Bistrici. Za prvega poveljnika
je bil s strani uprave KID imenovan Matevž Bevc. Bolj znana člana iz prvega obdobja sta Nikolaj Bernard, ki je opravljal funkcijo orodjarja, in Luka Šoberle. Oba sta
v tovarniški delavnici sama izdelovala sekirice, lestve in ročne črpalke, s čimer sta
veliko pripomogla k novoustanovljeni požarni brambi, ki ji je KID zagotovil prostore
za orodje in drugo opremo. Te prostore pa so bohinjski gasilci uporabljali tudi za
družabne in kulturne namene, saj sta bila ustanovljena tamburaški zbor in godba na
pihala, ki je bila znana po vsej Gorenjski.3
Pol ure iz Bohinjske Bistrice je bil na bistriškem potoku zgrajen jez, imenovan rošta.
10
Voda je od tod odtekala po lesenem žlebu, imenovanem rake, do cajnarce in štirih
tracgarc, ki so stale v Pozabljenem, četrt ure proč od drugih fužinskih zgradb. Pod
Pozabljenim je bil zgrajen drugi jez in od tod je voda odtekala po žlebu do vibenca v
Bistrici. Pred njim se je zbirala v bajer in je od tod odtekala po zelo dolgem žlebu ter
je mimo tekoč gonila ognje v vibencu, nato pralnico, kovačijo, peto tracgarco, mlin,
žago in končno mehove v topilnici in pretopilne ognje. Od tu je voda padala v globel,
v katero so odmetavali žlindro iz peči.4
Gasilci so na nevarnih mestih fužin Pozabljeno namestili sedem hidrantov na pritisk
vodnih črpalk iz vodnih rak. Na izlivih hidrantov so bile stalno nameščene dvometrske gumijaste cevi »metz« priključka. Razno gasilsko orodje, kot so mački, lestve,
drogovi in drugo, je bilo nameščeno po delavnicah, na primer na dvorišču mizarne,
pri vhodu v livarno in drugod.5
V uporabi je že bila tudi ročna brizgalna, izdelana v tovarni Antona Samassa v Ljubljani
leta 1833. Trenutno ni mogoče potrditi, ali je bila kupljena brizgalna nova in prepeljana
v tovarniške obrate v Bohinju že v letu 1833, saj je znano, da je bila družina Zoisov v
stikih s družino Samasso (še posebej baron Žiga Zois je cenil Johanna Jacoba Samasso).
Prav tako je bil problem požarov v tovarni zagotovo prisoten že veliko pred ustanovitvijo požarne brambe. Kljub temu obstaja tudi možnost, da je bila brizgalna kupljena
rabljena kasneje (ob ustanovitvi požarne brambe), za potrditev pa bi bilo potrebno
podrobno pregledati poslovanje Zoisov in kasneje tudi KID vse od leta 1833 do 1882.
Prva ročna brizgalna, izdelana leta 1833 v podjetju Samassa v Ljubljani; trenutno se
nahaja v depoju Gornjesavskega muzeja na Jesenicah (foto: Silvo Režek)
11
Brizgalna je postavljena na lesenem vozu, tudi drog za poganjanje črpalke in korito
sta lesena. Zbirno korito za vodo je prekrito s pločevino. Dva cilindra vsak zase črpata vodo iz korita na brizgalni in jo potiskata v zbiralnik, iz katerega je speljan en
priključek za cev. Priključka za sesalni vod ni, zato tudi ni znano, kakšno taktiko so
uporabljali za polnjenje rezervoarja oz. korita v brizgalni.
Spojka za priklop na
brizgalno Samassa z
vnesenim napisom »N1
Boh. Bistrica« (vir: arhiv
društva)
Dve leti kasneje (leta 1884) so požarno brambo na Bohinjski Bistrici tudi formalno
potrdili s pravili delovanja, ustanovnim zborom in vanjo vključili vaščane. Trenutno
zbrani viri razkrivajo, da v letu 1882 znotraj podjetja niso sprejeli pravil delovanja
(op. a. podrobno bi bilo potrebno pregledati celoten arhiv KID iz tega obdobja, saj
v evidenci deželne vlade vpisa iz leta 1882 ni). Prav tako je imel KID že v letu 1882
težave pri poslovanju in je moral del svoje posesti prodati, zato se predvideva, da
so z »reorganizacijo« požarne brambe želeli zmanjšati stroške podjetja. Pomemben
prispevek pri reorganizaciji požarne brambe na Bohinjski Bistrici bi lahko imel tudi
obisk Franca Doberleta, inšpektorja in starešine gasilstva na Kranjskem v letu 1884,
ki je zagotovo strmel k enotni organiziranosti. Kljub temu ni zanesljivih podatkov,
ali je bil inšpekcijski nadzor opravljen pred marcem 1884 ali v kasnejših mesecih.
Pravila društva so v marcu 1884 pripravili Janez Mencinger, Jože Ravhekar, Valentin
Rabič in Jože Sodja. Na občinskem odboru Županije Bohinjska Bistrica, 12. marca
1884, so potrdili Pravila prostovoljne požarne brambe na Bohinjski Bistrici. Občinski
odbor, ki je tudi potrdil pravila, so sestavljali:
• župan Janez Mencinger (po domače Bec),
• Janez Ravnik,
• Doktorič (imena ni mogoče v celoti razbrati),
• Martin Ravnik in
• Anton Torkar.
Na podlagi sklepa občinskega odbora je bila poslana prošnja za ustanovitev požarne
brambe na Bohinjski Bistrici Deželni vladi v Ljubljani. Prošnja je bila 18. marca 1884
12
odobrena, ravno tako so bila potrjena pravila delovanja. Vpis v Društveni kataster je
bil izveden pod zaporedno številko 296 in poslan Okrajnemu glavarstvu v Radovljici.
Dovoljenje in pravila pa je županstvo potrdilo 2. aprila 1884 pod zaporedno številko
2528 (op. a. danes se pravila po prepisu v obdobju po 1. sv. vojni hranijo pod zaporedno številko 2730 Društvenega katastra banske uprave Dravske banovine v Arhivu
Republike Slovenije v Ljubljani).
Načelnik Matevž Bevc z družino (vir: arhiv društva)
Na podlagi potrjenih pravil je občni zbor potekal 4. maja 1884 pri »Gregorcu«, kjer so
na glasovanju potrdili dosedanje (že obstoječe) vodstvo požarne brambe, ki je poprej
delovala v okviru KID. Skupno se je v delo vključilo 63 članov.
• načelnik – Matevž Bevc (zaposlen kot fužinski oskrbnik v KID),
• podnačelnik – Ivan Miklavčič,
• tajnik – Jože Ravhekar (občinski tajnik),
• vodja brizgaln – Nikolaj Bernard (zaposlen v KID),
• paznik čez gasilno orodje – Jože Novak,
• plezač – Matevž Vojvoda,
• trobentač – Franc Mencinger.
V enem izmed kasnejših zapisov je navedeno, da naj bi v letu 1884 požarno brambo
vodil ing. Leopold Böckel, kljub temu večina pisnih virov iz prvotnega obdobja od leta
1882 dalje kot načelnika navaja samo Matevža Bevca, Böckel pa je bil do požara fužin
leta 1890 obratovodja fužine v Bohinjski Bistrici.
13
Prva pravila društva iz leta 1884 (vir: arhiv društva)
14
Podpisniki pravil z občinskega odbora (vir:
arhiv društva)
Pečat Županije Bohinjska Bistrica (vir:
arhiv društva)
Leta 1884 je bohinjsko požarno brambo
pregledal Franc Doberlet, inšpektor in
starešina gasilstva na Kranjskem, ki je
pohvalil gasilce za dobro pripravljenost.
Franc Doberlet, slovenski obrtnik in organizator gasilstva, je bil rojen 6. aprila
1832 v Ljubljani, umrl pa je 5. maja 1916
v Ljubljani.
Izučil se je v Ljubljani, kjer je leta 1857
ustanovil delavnico za tapetništvo in dekoraterstvo, odprl trgovino pohištva in
prvi pogrebni zavod, prenovil dekoracije
starega in napravil večino dekoracij novega deželnega gledališča v Ljubljani in
gledališča na Reki. Ko mu je leta 1869
ljubljanski župan Josip Suppan poveril
organizacijo gasilstva, je odšel na potovanje, proučil naprave in pravila že obstoječih društev v Gradcu in drugih mestih
na Štajerskem, leta 1870 je v Ljubljani ustanovil prvo prostovoljno gasilno društvo na
Kranjskem in ga vodil od 1870 do 1900. Organiziral je gasilska društva po deželi, ki so
se leta 1888 združila v Deželno zvezo gasilskih društev na Kranjskem, in jo vodil do leta
1913. S svojim organizacijskim delom si je pridobil naziv »oče kranjskega gasilstva«.6
15
Tovarna Samassa Ljubljana
Gre za znano zvonarsko podjetje, ki je pričelo delovati leta 1729 v Ljubljani. Podjetje
so vodili člani družine Samassa, kasneje je podjetje vodil Johann Jacob Samassa, ki ni
bil samo zvonar, temveč tudi mehanik in izumitelj. Zaradi svoje vsestranskosti je bil
izjemno cenjen med pomembnimi možmi tedanje Ljubljane, posebno ga je cenil in
podpiral tudi baron Žiga Zois. Zvonarska obrt je bila pogosto povezana tudi z izdelavo
gasilskih brizgaln. Leta 1831 je podjetje prevzel Anton Samassa, v času katerega je
bila izdelana tudi brizgalna, ki je bila v Bohinju.
Stanje v Bohinju leta 1884 najboljše opisuje Evgen Lah v Zemljepisnih črticah7, ki so
izšle v Ljubljanskem zvonu leta 1884.
»Bližnje gore, ki obdajejo na vseh straneh Bohinj, varujejo ga pred mrzlimi vetrovi in
sploh pred hudim mrazom; Bohinj ima že za 0,2 °C milejšo letno temperaturo kot Ljubljana, vkljub svoji primeroma visoki leži. Zato mu pa tudi pošiljajo gore toliko dežja,
da preseza našo v tem obziru na slabem glasu stoječo Ljubljano še daleč, daleč.
Bohinj šteje 18 vasij z 819 hišami in skoraj 5000 prebivalci. Od teh ima Bistrica sama
105 hiš in 813 ljudij; Stara Fužina 89 hiš in 501 človeka; Češnjica 83 hiš in 464 ljudij;
Srednja Vas 68 hiš in 396 prebivalcev. Na vsako vas pride po 45 hiš in 274 ljudij; sploh
ima pa zgornja dolina veliko večje in tudi bolje obljudene vasi, kot spodnja. Vse vasi se
dele v 2 županiji in 3 fare.
Bohinjci so jako krepke postave; v šegah in navadah so zelo konservativni. Za elementarni pouk skrbita dvorazrednici na Bistrici in v Srednji Vasi in jednorazrednica na Beli.
Žive se največ o poljedelstvu. Dosti zaslužka dajo Bohinjcem tudi rudniki in tovarne
na Bistrici in v Stari Fužini. Posebno merodajen faktor je pa postala v zadnjem času
za Bohinjce živinoreja, zarad čudovito napredujočega sirarstva, za katero ima velike
zasluge neutrudljivi, za blagost in srečo Bohinja jako vneti Bistriški župnik, č. g. Mesar.
Bohinjci so imeli l. 1880. že 10 sirarskih zadrug, katere so izdelale v omenjenem letu
primeroma ogromno svoto 59.817 kilogramov sira.«
16
Požarna bramba na Bohinjski Bistrici 1887
(vir: arhiv društva)
Fužine in Zoisov grad v Bohinjski Bistrici
(vir: Wikipedija, neznan avtor, hranjeno v Gornjesavskem muzeju Jesenice)
17
Ročne črpalke, izdelane v tovarni Samassa Ljubljana (vir: arhiv društva)
Delovanje gasilskega društva je zabeleženo tudi ob posvetitvi cerkve v Bohinjski Bistrici, ki jo je posvetil škof dr. Jakob Missija. Gasilci so bili aktivno udeleženi v slavnostnih
dogodkih, saj so pripravili baklado, ki je imela več kot 200 bakel in lampijonov. Prav
tako je bila na slovesnosti prisotna godba.
Slavnostno dogajanje ob posvetitvi cerkve v Bohinjski Bistrici je opisano v časniku
Slovenec8, izdanem 17. avgusta 1885.
»Iz Bohinjske Bistrice, 15. avgusta 1885. Ni zastonj imenovana lepa Gorenjska stran;
vsacega pa je moralo iznenaditi posebno v petek, ki se je od Bleda dalje v Bohinj peljal.
Od prve do zadnje vasi brez števila slavolokov z lepo sestavljenemi napisi. Slovenske
zastave vihrale so popotniku nasproti že od daleč v vsaki vasi. Popoludne v petek, ko se
je prevzvišeni knezo-škof skozi Bled peljal pozdravljali so ga iz vseh cerkva zvonovi in
gromenje možnarjev. V Bohinjsko Belo dospevši, pričakovali so ga že Bistričani, na čelu
jim velezasluženi g. župnik Mesar z drugimi. V Bohinjski Beli bil je pripravljen obed. Po
obedu podali so se gospodje na vozovih naravnost v Bistrico. Po vsih vaseh napravljeni so
bili lični slavoloki, povsod odmeval je strel topičev, ki je pozdravljal veseli prihod škofa.
Krasen prizor odprl se je očem došlim v Bitinje: Lepa Bohinjska dolina, tam v prijaznem
kraju velikanska Bistriška cerkev, vsa vas v zastavah, na visokih mlajih narodne in cesarske zastave! Pred Bitinjam čakalo je 12 krepkih možakov na konjih prevzvišenega vladike
z zastavami. Kot častna straža se pomikajo proti Bistrici, ki je vsa praznično oblečena;
vsaka hiša vsako okno imelo je svojo zastavo. Sedaj so tù. Strel in zvonenje naznanovalo
je prihod mil. knezo-škofa. Sprejelo jih je ljudstvo s spoštljivim navdušenjem. „Češčen
bodi, kteri pride v imenu Gospodovem.’’ Take misli so danes navdajale Bistričane. Dan
15. avg. še ni napočil, ko se je čulo zvonenje, pok topičev iz vseh bližnjih gričev Bistrice,
ceste in pota so se napolnovale pobožnih, ki so hotli biti deležni blagoslovljenja cerkve.
18
Ob 9. uri naznanja gromenje topov in vbrano zvonenje pričetek svetega opravila. Na
tisoče ljudstva je čakalo okolo cerkve, da se izvrši sveto opravilo posvečenja. Ko se vrata
odprejo napolnila se je cerkev do zadnjega kotiča, zunaj pa je še stala velika množica,
ki ni v cerkev mogla, akoravno je za 3000 prostora.
Bistrški pevci peli so pri pontifikalni maši, pod vodstvom gosp. učitelja Bernarda iz Škofje
Loke, rojenem Bistričanom, ki je vže prej v svoj rojstni kraj prišel, da je poskušal s pevci.
Ves dan je bila Bistrica polna ljudstva, ki se je sprehajalo in čudilo kinču, kterega je ta
dan Bistrica oblekla. V mraku razsvitljena je bila vsa vas, po vsih hribih in planinah
razsvetili so se kresovi, Bistrška požarna bramba in fantje naredili so jako lepo baklado,
čez 200 bakolj in lampijonov jih je nosilo, prekoračili so vas na čelu godba ter se slednjič
pred farovžem ustavili, kjer so pevci zapeli več lepih pesmic za večernico. Med tem pa
se je razlegal grom topičev po vsem Bohinju, brezštevilno raketov je švigalo po zraku,
umeteljni ogni razsvetljevali so cerkev in farovž. Milostljivi knezoškof gledali so vse to iz
okna ter odobravali lepo petje Bistrških pevcev, ki ga je vodil vrli gosp. učitelj Bernard.
Slednjič prišli so sami med pevce ter se pohvalno izrekli in zahvalili za podoknico ter
blagoslovili vso množico. Cesarsko himno, ki se je pela, poslušali so vsi odkriti; „živio”
presvitl. cesarju razlegal se je daleč po dolini. „Živio” milostljivemu knezoškofu se je
večkrat ponavljal. Prevzvišeni vladika zahvaljeval se je iz okna pevcem in množici
ter jim vošil lahko noč. Bistričani prekosili so se sami v vsakem oziru.« /…/ (članek ni
objavljen v celoti)
V torek, 7. oktobra 1890, je v večernih urah tovarna KID v Bohinjski Bistrici zagorela.
Požar je uničil vso veliko zgradbo bohinjskih fužin. Železarji so ta dan kot po navadi
po končanem delu pogasili ognjišča z vodo, pri tem pa prezrli, da je tlel tram ob dimniku. Iz tega se je v mraku ob vetru razvnel ogenj, ki se je nagloma širil. Izsušeno
tramovje je gorelo kot slama. Vročina je bila tako močna, da so začeli prazniti okoliške
hiše, ker so se bali, da se bo požar razširil in zajel vse naselje.
Prvi ogenj so opazili ob osmih zvečer in po dveh urah je od bistriških fužin ostal le še
kup ogorkov ostrešja, razvaline zidovja in ostanki fužinski naprav. S skrajnimi napori
se je požarni brambi posrečilo, da so omejili požar na glavno fužinsko zgradbo, tako da
bližnje zgradbe in graščina v Bohinjski Bistrici niso utrpeli škode. Časopisna poročila
so pohvalno priznavala prizadevanje načelnika gasilcev Matevža Bevca in inženirja
Leopolda Böckla, obratovodja fužine v Bohinjski Bistrici, da sta s fužinskimi delavci
in orožništvom omejila ogenj na glavno fužinsko zgradbo.
Časnik Slovenski narod z dne 9. 10. 1890, št. 232, poroča o požaru. Navaja, da v fužinah
že dalj časa niso več polno delali ter da škoda ne mora biti znatna, ker se družbi ni zdelo
vredno zavarovati fužin, saj slednje nimajo več druge vrednosti kot le zgodovinske.
Vest o požaru je bila sestavljena tudi v pisarni KID in objavljena v časopisu Laibacher
Zeitung, kjer pravijo, da je popolnoma pogorel obrat KID v Bohinjski Bistrici, ki so
ga že tako ali tako nameravali konec leta ustaviti in oddati stroje novi železarni na
Jesenicah. Ker obrat ni bil zavarovan, je družbo vendarle prizadela škoda, ki je bila
19
krita s požarno rezervo. Nekateri viri in časniki pa so tudi namigovali, da je bil požar
podtaknjen, saj se je KID s proizvodnjo že pred požarom postopoma pripravljal na
selitev na Jesenice.9
Pogorišče fužin (vir slike: Marjan Zupan, 120 let gasilstva
na območju Občin Bled in Bohinj)
Zoisova ura in ostanek fužin v letu 2014 (foto: Silvo Režek)
20
Oeffentlicher Dank – javna zahvala
(vir: Amtsblatt zur Laibacher Zeitung, 10. oktober 1890, št. 233)
Javna zahvala (vir: Slovenec, 10. oktober 1890, št. 233)
Dogodek je pomenil za železarski Bohinj prelomnico, saj pogorelih fužin ni nihče
več obnovil. Več kot 300 ljudi je ostalo brez dela in zaslužka, zato so se množično
selili na Jesenice.
Jeseniška tovarna v tem času še ni imela svojih gasilcev oz. požarne brambe, tako je
leto po požaru v Bohinjski Bistrici (septembra 1891) izbruhnil požar tudi na gospo-
21
darskem poslopju železarne na Stari Savi na Jesenicah. Ker KID ni imel organizirane
požarne brambe, je vodstvo družbe ukazalo gašenje tridesetim kaznjencem državne
prisilne delavnice, ki so bili zaposleni v tovarni, vendar je bilo njihovo gašenje povsem nepožrtvovalno in neučinkovito. Oktobra 1891 je bila pod vodstvom inženirja
Pehanija ustanovljena gasilska četa jeseniške železarne, ki je sprva štela le 23 članov,
po zagotovitvi potrebne opreme pa se je število članov povečalo na 40.
Glasilo Železar navaja, da je bila kmalu po ustanovitvi gasilske čete na Jesenicah ustanovljena tudi četa v tovarni na Javorniku, ki jo je vodil Janez Peterman. Kljub temu je
potrebno opozoriti, da seznam gasilskih enot na Kranjskem iz leta 1891 navaja samo
javorniške gasilce.
Seznam gasilnih društev (vir: narodni koledar za navadno leto 1891)
Tudi po požaru so gasilci v Bohinjski Bistrici nadaljevali z delom, moštvena sestava
se je nekoliko zmanjšala zaradi odhoda nekaterih delavcev KID na Jesenice, vendar
se je z leti ponovno okrepila. Po izgubi prostorov v obratih KID so gasilci svoje orodje
začasno spravili v leseni lopi, ki jim jo je v uporabo dal Jože Sodja. V letu 1895 pa se
je sredi vasi postavil pritlični gasilski dom.
22
Stanje članstva požarne brambe na Bohinjski Bistrici po vaseh v letu 1895:
Naselje
Bohinjska Bistrica
Število članov
19
Lepence
Nemški Rovt
Savica
Nomenj
Bitnje
Kamnje
Polje
Ravne
Brod
Skupaj
4
4
4
4
3
2
2
2
1
45
(vir: arhiv društva)
Leto 1896
Za zbiranje sredstev so vsako leto organizirali tombolo in veselice, zbrani izkupiček
pa so namenili za nakup gasilske opreme. Opremo za tombolo so redno dopolnjevali,
saj se skozi celotno obdobje pojavljajo izdatki za nakup dodatnih tablic tombole. Za
dograditev gasilskega doma so spravljali les. V letu 1896 so kupili »mesing« in čelade,
gasilske oznake so naročili na Dunaju. Še vedno je bil ohranjen stik s podjetjem Sava,
saj so bila določena sredstva podjetja nakazana gasilcem v Bohinjsko Bistrico.
Gasilske vaje so potekale 18. 10. 1896 na Nomenju, na Kamnjah (ni datuma) in 8.
11. 1896 na Bohinjski Bistrici. Za prevoz brizgaln in moštva so najeli konje, vožnje
so tudi plačali. Leta 1896 so vse vožnje opravili: Johan Mencinger, »Španka«, Janko
Žnidar, Andrej Štendlar, Franc Logar in Anton Torkar.
V letih 1895 in 1896 so imeli skupaj 10 gasilskih vaj.
Leto 1897
Zaradi starosti je bil v tem letu predhodni načelnik Bevc razvrščen v podpornega člana
(»podporni ud«). Še naprej so nadaljevali s sečnjo lesa za nadaljnja dela na gasilskem
domu, les se je žagal pri Čučku na Bitnjah. Zanimivo je tudi, da je v tem letu blagajniško
knjigo zaključila Francka (Franca) Žnidar, vdova Vinka, ki je pred tem vodil knjige.
Leto 1898
Pričele so se aktivnosti za postavitev gasilskega stolpa, nekatero orodje je bilo pokvarjeno, zato so ga dali popraviti v tovarno Samassa. Kupili so tudi strokovno gasilsko
literaturo – vežbenik in službeni red.
23
Leto 1899
Za leto 1899 je ohranjen samo zaključni račun.
Leto 1900
Prispevek v Ljubljanskem časopisu (vir: Laibacher Zeitung, 28. 9. 1900, št. 222)
Tudi ob gradnji železnice so se gasilci iz Bohinjske Bistrice aktivno vključili v dogajanje.
Ljubljanski časopis10, petek, 28. septembra 1900
»Kot poročajo iz Bohinjske Bistrice, so s pripravljalnim delom bohinjske železnice že
začeli. Gasilci iz Bohinjske Bistrice so 20. tega meseca za gradbenega vodja, gospoda
železniškega inženirja Antona Josefa Fritza, organizirali pohod z baklami, da so mu
bohinjski prebivalci prikazali veselje (zadovoljstvo) in se mu kot zastopnika cesarsko-kraljevskega železniškega ministrstva zahvalili. V svojem govoru je gasilski načelnik
Ravhekar prosil, da bi g. inženir Fritz predal zahvalo domačinov iz Bohinja tudi na
železniškim ministrstvu. Približno 40 delavcev trenutno dela pri predoru.«
Tega leta so se izpopolnjevali tudi v uniformah, zato se je pojavila potreba po dodatnih
gasilskih oznakah, ki so bile naročene pri Benediktu, tam so naročali tudi gasilske
čepice in rokavice. Tega leta je pri veselici nastal primanjkljaj, kar je sprožilo burnejšo
razpravo v društvu. Cevi so že naročali v Ljubljani, vsako leto so del sredstev namenili
tudi za »snaženje brizgaln«, s čimer so zagotovili brezhibno delovanje ročnih črpalk.
Gasilce je s prostovoljnimi prispevki podpiral tudi župnik Piber, kar je razvidno iz
blagajniške knjige.
V letu 1900 so posredovali pri požaru v barakarskem naselju.
24
Požar, nesreče in drugo (vir: Slovenec, 22. 12. 1902, št. 293)
Leto 1903
Sredstva so redno namenjali popravilu cevi, odslužene cevi pa so prodali. Veliko
materiala so že kupili v trgovini Budkovič v Bohinjski Bistrici. Tega leta so kupili
tudi tablo za na gasilski dom z napisom »Požarna bramba«, ki jo je izdelal J. Preželj.
20. 9. 1903 je bil večji požar, vendar podrobnejših podatkov o tem požaru ni zbranih.
Na vajah je sodelovalo 32 mož. Udeležili so se tudi veselice v Bohinjski Češnjici, kjer
so za hrano in pijačo zapravili 5 kron.
Leto 1904
Veselica je bila pri Grobotku. Umrl je Mencinger, kupili so mu večji venec.
4. 2. je bil večji požar na Savici. 15. 5. 1904 je bila gasilska vaja, na kateri je sodelovalo
29 mož.
Udeležili so se tudi veselice v Gorjah, kamor so jih peljali trije fijakarji.
25
Želje po novem gasilskem vozu in brizgalni so se uresničile v letu 1904. Brizgalna je
stala 3.700 kron, dodatno pa so za prevoz brizgalne odšteli še 223 kron. Za ta namen
so se močno zadolžili v hranilnici, plačilo posojila z obrestmi pa so plačevali vse do
leta 1910.
Brizgalna je bila v primerjavi s prejšnjo sodobnejša, saj je že imela sesalni vod, ki je
omogočal črpanje vode iz bližnjih potokov in vaških korit. Pogonski drog za cilinder
je kovinski, prav tako je bila brizgalna nižja in okretnejša.
Leto 1905
V letu 1905 so poleg rednih nalog izstopali stroški za štiri fotografije, ki so jih dali
izdelati, leta 1906 so kupili platno in kostume za igro Hlapci, predelali so tudi gasilski
voz ter pričeli s pripravami na 25-letnico delovanja.
Požarna bramba na Bohinjski Bistrici z novo brizgalno, slikano leta 1904
(vir: arhiv društva)
26
(vir: NUK)
Praznovanje 25-letnice delovanja leta 1907
Društvo je 25-letnico delovanja obeležilo leta 1907. V ta namen so dali izdelati medalje, za katere so stroški v blagajniški knjigi v istem letu opredeljeni v znesku 97 kron
in 6 krajcarjev, poštnina pa je znašala 3 krone. Ob praznovanju 25-letnice so razvili
tudi prapor, ki je sprva nosil letnici 1882–1907. Letnici na praporu sta bili v letu 1929
spremenjeni, kar je opisano v naslednjem poglavju. Stroški za prapor so prikazani v
letu 1908, kjer je bil ugotovljen tudi presežek nad stroški izdelave prapora in prostovoljnimi prispevki. V letu 1907 so se gasilci udeležili še procesije ob sv. Rešnjem telesu,
zanimivo pa je tudi, da so priredili maškarado, za pripravo mask pa so odšteli 17 kron
in 29 krajcarjev. Z izkupičkom na maškaradi so poleg stroškov materiala eno tretjino
sredstev dali godcem, ostalo pa so namenili nakupu nove opreme. V letu 1908 so
nekaj sredstev pridobili tudi od zavarovalnice, ker so gasili požar v Bohinjski Češnjici.
27
Društvene medalje z napisom V SPOMIN
25 LETNICE GAS. DRUŠTVA NA BOH.
BISTRICI 190711
Prapor ob praznovanju 25-letnice (vir: arhiv društva)
28
Prapor je bil leta 1907 brez pripetih trakov, saj so le-te izdelali v letu 1929 ob predvidenem prevzemu prve motorne brizgalne. Prav tako so v letu 1929 na praporu spremenili
letnico ustanovitve in letnico razvitja prapora (spreminjanje zadnjih številk – na novo
izvezeni v zlati barvi). Prvotni letnici na praporu sta bili 1882-1907.
Leto 1910
V letu 1910 so tradicionalno organizirali Vinsko trgatev, za sv. Florjana so organizirali
izlet okoli Bohinja, ustavili pa so se v gostilni v Bohinjski Češnjici, v Srednji vasi pri
Hodniku in v Stari Fužini. Tega leta je potekel tudi zadnji obrok obresti in glavnice
od nakupa brizgalne v letu 1904. Zavarovanje gasilcev so opravili v zavarovalnici
Providentija v letih od 1907 do 1914.
Leta 1910 so na Nomenju gasili požar, podrobnosti o požaru niso znane, leta 1911 je
bil večji požar na Grand hotelu.
Praznovanje 30-letnice leta 1912
V letu 1912 se je obeležila 30-letnica delovanja gasilskega društva. Razvidno je, da je
poleg gasilcev v letu 1912 v okviru gasilskega društva delovala še godba. Med gasilci je na
sredini tudi župan Občine Bohinjska Bistrica Franc Arh (Andrejčk) (vir: arhiv društva)
29
2.3. Med I. svetovno vojno
V prvi svetovni vojni je bil Bohinj pomembno območje v zaledju soške fronte, saj je
predstavljal vmesni pas – etapno območje med bojiščem in zaledjem. Vpliv I. svetovne vojne je pustil pečat tudi v delovanju gasilskega društva. Veliko moštva je bilo
mobiliziranega v vojsko, v prvem pozivu so vpoklicali letnike, rojene od 1872 do
1893. Poziv za mobilizacijo je potekal 26. 7. 1914, zato so v gasilskem društvu že 16.
8. 1914 zaradi nastalih razmer morali postavili novo začasno vodstvo. Delo načelnika
je prevzel Jože (Josip) Ravhekar, podnačelnik je postal Janez (Ivan) Ravnik, blagajnik
pa Anton Torkar. To pa ni bila edina sprememba v času I. svetovne vojne, saj so že
naslednje leto 8. 8. 1915 zaradi smrti Jožeta Ravhekarja ponovno zamenjali načelnika in blagajnika, tako je do februarja 1919. leta društvo vodil načelnik Ivan Ravnik
(pred tem podnačelnik), delo podnačelnika je prevzel Franc Ogrin, delo blagajnika
pa Anton Strgar.
Zaradi odhoda v vojsko so doma ostali večinoma starejši ljudje, ženske in otroci. V
letu 1916 se je na Rudnici odprl rudnik boksita, zato so dobili delo tudi domačini,
pri čemer so bili oproščeni vojaške službe in ostali doma. V letu 1917 pa je bila na
Staretovi žagi postavljena elektrarna, tok je bil napeljan tudi po nekaterih hišah.12
Vaje v letu 1914 so bile naslednje: maj 1914, prisotnih 22 mož, 22. junij 1914, prisotnih 20 mož, 6. julij 1914, prisotnih 14 mož, 23. avgust 1914, prisotnih 23 mož, 27.
september 1914, prisotnih 18 mož.
Vaje v letu 1915: 5. september, 12. september, 26. september, 17. oktober in 24. oktober.
V tem času zapisov o posredovanju in gašenju ni veliko. 20. 9. 1915 je pogorelo pri
Mencingerju na Bohinjski Bistrici, na pogorišču so ostali štirje člani na požarni straži.
V Stari Fužini je 25. septembra 1917 požar uničil tri domačije in nekaj kozolcev. Požar
naj bi zanetili neprevidni vojaki.13 Kljub temu je glede na vojno in veliko število ljudi
in vojske, ki je bivala na območju Bohinja, pretila večja nevarnost požarov. Italijanska
vojska je v tem obdobju pričela z bombardiranjem strateških ciljev iz zraka. V avgustu
1917 so preko Bohinja leteli bombardirat železarno na Jesenicah, namesto železarne
pa so z odvrženimi zažigalnimi bombami zažgali Koroško Belo. Kljub posredovanju
tamkajšnjih gasilcev je v vasi pogorelo 45 hiš in gospodarskih poslopij. Napad ni
prizanesel niti gasilcem, saj je uničil preko 500 metrov gasilskih cevi in preko 30
delovnih oblek. Med drugim so se v Bohinju srečali tudi s strmoglavljenjem letala,
ki naj bil strmoglavilo za Belim potokom, eno pa je zasilno pristalo na Nomenju.14
Zanimivost iz leta 1916 je, da so izdali gasilske koledarje. V kakšni količini in kje so
bili natisnjeni, ni znano.
Gasilci so ob obisku poveljnika 15. korpusa, generala pehote in kasnejšega vojnega
30
ministra Rudolfa Stöger-Steinerja von Steinstättena v Bohinjski Bistrici 28. marca
1917 sodelovali na slovesnosti, saj je bil Bohinj v neposrednem zaledju korpusa. Obisk
je bil namenjen odlikovanju takratnega župana Franca Arha (Andrejčka). V zapisih
o tem dogodku je navedeno, da je požarna bramba sodelovala v častnem sprejemu
pred hotelom Triglav.15
Slovesen sprejem 28.
marca 1917 pred hotelom Triglav; levo je
postorjena požarna
bramba Bohinjska
Bistrica s praporom
(vir slike: Tomaž
Budkovič, Bohinj
1914–1918)
Jeseni leta 1918 se je pričel razpad Avstro-Ogrske in s tem konec vojne. Ločitev od Avstrije je bila razglašena 29. oktobra 1918, v Bohinjski Bistrici je tega dne prevzel oblast
Narodni svet, člani katerega so bili tudi gasilci Mencinger (Bec), Trojar, Ravhekar in
Ogrin. Zaradi napetega političnega ozračja so neznanci na župnišče v Bohinjski Bistrici
vrgli tudi bombo s strupenim plinom, ki pa se je na srečo razletela ob zunanjem zidu.
Razmere so se umirile 1. decembra 1918 ob združitvi Države SHS in Kraljevine Srbije
v Kraljestvo SHS. V Bohinjski Bistrici je bila decembra 1918 v počastitev Kraljevine
SHS procesija, pri kateri so sodelovali tudi gasilci.16
Procesija v decembru
1918 ob razglasitvi
Kraljevine SHS, ki je
potekala od župnišča
po današnji Ajdovski
cesti in naprej po
Mencingerjevi ulici.
Na sliki skrajno levo
gasilci, ki sodelujejo
v sprevodu (vir slike:
Tomaž Budkovič,
Bohinj 1914–1918)
31
Med I. in II. svetovno vojno
Po končani vojni se je stanje v gasilskem društvu pričelo vračati v ustaljeno delovanje.
Zbor članov je potekal 9. februarja 1919, takrat je prenehala načelniška funkcija Ivanu
Ravniku. Naslednji dve leti je delo načelnika prevzel Franc Ravhekar, podnačelnik
je postal Simon Žvan, menjave so bile zelo pogoste, saj je že leta 1921 delo načelnika
prevzel Franc Ogrin, leta 1924 Janez Mencinger, leta 1926 Janko Sodja, leta 1928 Franc
Konič in leta 1932 Alojz Stušek. Na sejah upravnega odbora so za zamujanje na seje
uvedli kazen – zamudnino, ki jo je moral član v primeru zamude plačati društvu.
Po vojni sta se za zavarovanje gasilcev leta 1922 pojavili dve zavarovalnici, in sicer
Croatia Ljubljana in Vzajemna Ljubljana, pri obeh so imeli sklenjene zavarovalnine,
saj so za obe zavarovalnici plačali premijo, leta 1925 pa so zavarovanje sklenili z Zavarovalnico Sava.
Po vaji leta 1919 (vir: arhiv društva)
Dodatna sredstva za gasilsko opremo so prislužili s posojanjem gasilskih lestev, ponovno so organizirali Vinsko trgatev, ki se v društvenem življenju pojavlja skoraj vsako
leto vse do leta 1941. Leta 1919 so ponovno pričeli z igrami, odigrali so igro z naslovom Deseti brat. Sredstva so namenili za popravilo in nadgradnjo gasilskega doma.
Leta 1919 so ob prihodu prestolonaslednika Aleksandra odšli na Bled. Tudi plačilo
32
članarine za članstvo v Jugoslovanski gasilski zvezi je že zabeleženo v letu 1919 v
znesku 37,50 din.
V obdobju po vojni je leta 1919 zabeležen prvi večji požar, ki je uničil osemnajst hiš
in nekaj gospodarskih poslopij v Bohinjski Bistrici. Gasilci so na prošnjo gospodarja
in gostilničarja iz goreče hiše rešili ročno blagajno in več ostalih dragocenosti, za kar
jih je gostilničar tudi nagradil.
Praznovanje 40-letnice društva
Društvo se je leta 1922 pripravljalo na praznovanje 40-letnice »društvenega obstanka«. Na seji upravnega odbora so 25. februarja 1922 sklepali o poteku praznovanja.
V ta namen so za 40 let službe predlagali odlikovanje za Gašperja Logarja. O poteku
prireditev so ponovno razpravljali na seji 29. aprila 1922, kjer so že določili datum
praznovanja 40-letnice, ki naj bi bil 6. avgusta 1922, naročili so tudi godbo z Jesenic.
Načrte praznovanja je prekrižal velik požar v Bohinjski Bistrici julija 1922, zato je
prireditev odpadla. Kasneje so obeležitev 40-letnice delovanja želeli prestaviti za eno
leto, in sicer na 15. oktober 1923, vendar zaradi zamika ni bila izvedena. Zadnji poskus
obeležitve 40-letnice je bil podan na upravnem odboru 1. maja 1925 za praznovanje,
ki naj bi potekalo 5. julija 1925, vendar so tudi ta načrt zaradi oddaljenosti dogodka
opustili.
Inventar društva ob popisu 4. maja 1922 (vir: arhiv društva)
Količina Naziv
1
brizgalna – stara
1
1
1
1
2
4
3
brizgalna – nova
voz za moštvo – nov
voz za cevi – nov
premikalna lestev – velika
lestvi s kljuko – 2-krat stegne
lestve s kljuko – 3-krat stegne
lestve – enostavne
4
17
30
18
3
3
ročne brizgalne (se nahajajo na žagi Bohinjska Bistrica)
čelad – kovinastih
čelad – črnih usnjenih
pasov s sekiricami
rogovi za trobentače
piščalke (hupne)
33
2
400
metrov
3
3
6
9
13
18
40 parov
31
35
2
1
3
4 kosi –
drugo
3
50 metrov
zastavi – črna in narodna
cevi (popolno nove 160 m, srednje dobre 160 m, zunaj v
omaricah 140 m, stare cevi za vaje 40 m)
vrvi
svetilke
svetilk za brizgalno
svetilk Baker
vreten za cevi z motovilo
ustnikov (munštiki)
naramnic
hlač belih
jopičev belih
medeninasta ključa
medeninast ustnik
zagrinjala za vozove in brizgalne
1 metla, 1 škaf, 1 omara,1 stol
ščitniki
žice za elektriko
Oprema za gledališče
ves les za oder
8 klopi – 4 m dolge z naslonjalom
1 lata – 12 m dolga
Bohinjsko Bistrico je 15. julija 1922 ob četrti uri popoldan doletel velik požar. Gorel
je del zgornje vasi. Z uničujočim ognjem so se borili člani gasilskih društev Bohinjska
Bistrica, Nemški Rovt, Nomenj, Srednja vas, Bohinjska Češnjica, Stara Fužina, Jesenice,
Sava, Dobrava, Bled, Mlino in Bohinjska Bela. Gasili so vso noč in le s težavo ukrotili požar, ki je uničeval lesene hiše. V tem okraju je imelo edino motorno brizgalno
gasilsko društvo Mlino – Bled, obratovala je celo noč. Gasilci iz Bohinjske Bistrice so
po požaru še štiri dni uničevali posamezna ognjena žarišča.
Župnijska kronika navaja, da je poleti leta 1922 vladala nenavadna suša, vsa poslopja
so bila krita z deskami, marsikje so po domovih še skrivali vojno municijo iz I. svetovne vojne. Popoldne 15. julija so začeli v cerkvi biti plat zvona, na postaji in žagah
so se oglasile sirene, gasilci so prihiteli iz vsega Bohinja in oddaljenih krajev. Nad
Bohinjsko Bistrico se je dvigal orjaški steber črnega dima in izpuhteval s tolikšno
34
vročino, da se gasilci zlepa niso mogli približati, prizor je nudil živo stisko sodnega
dne. Hiše in celotna gospodarska poslopja so pogorela 29 posestnikom. Požar je bil
odmeven, zato sta kmalu po požaru Bohinjsko Bistrico obiskala kralj Aleksander I.
in škof Jeglič iz Ljubljane, ki sta se izkazala z večjimi prispevki.
Požar v Bohinjski Bistrici (vir: Slovenec, 18. 7. 1922, št. 160)
V letu 1922 je bil tudi gozdni požar v Soteski, zato je Gozdna uprava društvu namenila
nekaj denarnih sredstev v zahvalo za gašenje.
Zaradi posledic velikega požara v Bohinjski Bistrici so že leta 1922 začeli z zbiranjem
ponudb za prvo motorno brizgalno (do sedaj so bile vse ostale ročne). Ponudbo je
poslalo podjetje iz Zagreba. Načrtovali so oblikovanje sklada za nakup brizgalne,
ključnega pomena pa je bil prispevek Občine Bohinjska Bistrica, ki pa finančne pomoči ne obljubi oziroma ne zagotovi, da bo zmožna pokriti razliko v manjkajočih
sredstvih, zato do nakupa ne pride.
Leto kasneje (1923) društvo za pridobitev sredstev za nakup motorne brizgalne proda
moštveni voz in prične z oddajanjem prostorov gasilskega doma kmetijski družbi.
Pojavijo se tudi predlogi, da bi v gasilski dom napeljali elektriko. En član se udeleži
trobentaškega tečaja na Jesenicah. Poleg vsega dela so se tega leta udeležili tudi praznovanja obletnic v Mojstrani, Tržiču in Radovljici.
35
Pogorišče Bohinjske Bistrice, 15. 7. 1922 ob 16. uri (vir: arhiv društva)
Pogorišče Bohinjske Bistrice (vir: arhiv društva)
36
Pogorišče Bohinjske Bistrice (vir: arhiv društva)
Pogorišče Bohinjske Bistrice
(vir: fotografijo je prinesel Radko Gartner PGD Nomenj, hranijo na Nomenju)
37
Nova pravila društva, sprejeta leta
1924 (vir: arhiv društva)
V letu 1924 so organizirali veselico, ki je »dobro izpadla«. Sredstva
so namenili za popravilo gasilskega stolpa. Dodatna sredstva so
pridobili z igro, ki so jo izvedli v
Prosvetnem domu na Bohinjski
Bistrici. V tem letu je bil zaradi
nekaterih nesoglasij v društvu izveden izredni občni zbor. V tem
letu so se udeležili blagoslovitve
gasilskega doma na Nomenju in
Nemškem Rovtu, udeležili pa so
se tudi proslav v Gorjah in na Bohinjski Beli.
Imeli so štiri gasilske vaje v društvu in eno »okrožno« vajo s sosednjimi društvi, požarov in poplav
pa v letu 1924 ni bilo. Naslednje
leto (1925) so imeli štiri društvene vaje ter eno »okrožno« vajo v
Srednji vasi. Posredovali so na
štirih požarih, zgodilo se je, da so izgubili eno ročno (manjšo) brizgalno. Začele so
se tudi priprave za zgraditev novega lesenega gasilskega stolpa za sušenje cevi.
Z letom 1926 so zaradi številnih iger, ki so jih izvajali v društvu, ustanovili Dramski
odsek. Naročili so tudi platna za igre, ki jih je poslikal Valentin Hodnik iz Stare Fužine.
Udeležili so se proslave ob 25-letnici gasilcev v Srednji vasi.
Ker se je v letu 1927 bližala 45-letnica delovanja društva, se je na seji 12. 6. 1926 pojavila dilema o pravilni letnici ustanovitve društva. Kaj je bil razlog o nastalem dvomu,
ni zabeleženo. Načelnik je odločil, da se ugotovi letnica in o tem povpraša gasilsko
zvezo, na katero so pismeno povprašali za letnico ustanovitve društva. Kakšen je bil
odgovor, v kasnejših zapisnikih ni zavedeno, saj so prispelo pošto v knjigah označili le
s črkami, ki so označevale priloženo dokumentacijo, slednja pa v arhivu ni ohranjena.
Ne glede na odgovor, praznovanja 45-letnice društva v letu 1927 ni bilo.
V tem obdobju je v društvenem arhivu več zanimivejših dokumentov, leta 1927 je
bil predan gasilski voz iz Bohinjske Bistrice v novoustanovljeno gasilsko društvo na
Savico (današnje PGD Savica–Polje, ustanovljeno leta 1925).
38
Obvestilo Občine Bohinjska Bistrica, da
se bo gasilski voz odtujilo in dalo v uporabo gasilskemu društvu Savica (danes
PGD Savica–Polje),
postavljen pa je bil
pogoj: »...ako se občina obveže, da nam u
slučaju potrebe nabavi nov voz.« (vir: arhiv
društva)
Prav tako je razbrati, da je gasilsko društvo uporabljalo nekatere prostore v občinski
stavbi, ki pa jih je moralo v letu 1927 izprazniti, saj se je vanje preselila pošta v Bohinjski Bistrici.
Občina Bohinjska Bistrica sporoča društvu,
da se bo v prostore, ki
jih je uporabljalo gasilsko društvo, preselil poštni urad, zato
mora društvo prostore
izprazniti (vir: arhiv
društva)
Nadaljevalo se je nabiranje sredstev za nakup prve motorne brizgalne, v letu 1928 so
bile priprave v polnem teku. Za pridobivanje sredstev so gasilci naštudirali in odigrali
tri igre – Prisega ob polnoči, Lepa Vida in Pasijon. Sredstva so zbirali tudi z organizacijo srečelovov in tombolo.
39
Prošnja za dovoljenje za prirejanje srečelova, 10. julij 1928
40
2.5. 45-letnica delovanja društva (1929)
Praznovanje 45-letnice delovanja društva je bilo prvič prestavljeno za dve leti, in
sicer z leta 1927 na 1929. Predhodno je že bilo navedeno, da so na predlog načelnika
zaprosili gasilsko zvezo za pojasnilo o letu ustanovitve, odgovor sicer ni ohranjen,
vendar je bistriške gasilce prepričal v to, da pričnejo obeleževati leto ustanovitve 1884,
ko so potrdili pravila, in ne več leto 1882, kot so to delali predhodniki, saj je požarna
bramba na Bohinjski Bistrici dejansko pričela z organiziranim delom že takrat. Da je
nastala še večja zmeda (gledano z vidika kasnejših generacij), so ob naročilu trakov
za obstoječ društven prapor (razvit leta 1907) ob praznovanju 45-letnice leta 1929
naročili tudi spremembo letnice na praporu. Naročilo za izdelavo trakov k praporu
in spremembo letnic so obravnavali na seji upravnega odbora 14. maja 1929, izdelavo
trakov za prapor so zaupali tvrdki (tovarni) Neškudla. Brizgalna, ki bi morala priti v
Bohinj ob praznovanju 45-letnice leta 1929, je zaradi težav z vlakom zamujala in ni
bila prevzeta ob praznovanju 45-letnice društva.
»Tvrdka Neškudla se je ustanovila v Ljubljani kot samostojno podjetje po prevratu,
sedež tvrdkine matice je na Češkem. Podjetje obstoja že od leta 1810, ter slovi daleč
na okrog, zlasti v balkanskih državah.« (Slovenski narod, 16. avgust 1929, vir: dlib.si)
Tako je 18. avgusta 1929 društvo svečano proslavilo 45-letnico obstoja. Iz zapiskov
načelnika Franca Koniča je razbrati sledeč program:
• 17. avgust ob 9. uri: baklada mirozov z godbo,
• 18. avgust ob 5. uri: budnica, ob 8. uri sprejem gostov na železniški postaji, nato pa
parada po vasi, ob 10. uri sv. maša, ob 11. uri slavnostni govori, odlikovanja zaslužnih članov, mimohod članstva pred jubilanti. Načelnik Franc Konič v zapiskih med
drugim navaja, da je bila udeležba nadvse častna, v povorki je bilo 8 praporov, 280
članov in 22 konjenikov. Celotna prireditev je potekala v najlepšem redu.
41
Ob praznovanju 45-letnice leta 1929; praporu sta dodana dva trakova
(vir: arhiv društva)
Načelnik Franc Konič 18. 8. 1929 (vir:
Zora Konič)
42
Parada skozi Bohinjsko Bistrico ob 45-letnici (glavno križišče Savske in Triglavske
ceste); na čelu parade je načelnik Franc Konič s konjem (1929) (vir: arhiv društva)
Mimohod parade (vir: arhiv društva)
43
Nadaljevanje parade ob 45-letnici (današnja Vodnikova cesta, pri Polajnerju)
(vir: arhiv društva)
Govori in postroj pred občinskim domom na Bohinjski Bistrici ob 45-letnici
(vir: arhiv društva)
44
Skupinska slika pred občinskim domom (vir: arhiv društva)
Ustanovni in častni člani z županom ob 45-letnici društva leta 1929 (vir: arhiv društva)
45
Dovoljenje za izvedbo prireditve ob 45. obletnici društva
27. oktobra istega leta je z zamudo prišla tudi nova motorna brizgalna. Že v novembru so kljub mrazu izvedli tri vaje z novo pridobitvijo. V zapisnikih je navedeno, da
je brizgalna sprva naredila slab vtis na prebivalce, saj ni bilo mehanika iz Ljubljane,
ki bi gasilce naučil pravilnega rokovanja z njo. Kasneje so vtis popravili na prvi vaji,
na kateri je bil prisoten tudi mehanik. Bencin so kupovali v trgovini pri Budkoviču.
Slavnostni prevzem in blagoslov motorne brizgalne sta potekala leto kasneje, in sicer
46
8. junija 1930. Botra sta bila Franc Žmitek, trgovec v Bohinjski Bistrici, in gospa Jožica Mencinger, hotelirka v Bohinjski Bistrici. V popoldanskem času so organizirali
predstavitveno vajo, sledila pa je velika gasilska tombola. Proslave se je udeležilo 105
članov sosednjih društev.
Krst motorne brizgalne pred občinsko stavbo 8. junija 1930 (vir: arhiv društva)
V naslednjih letih so člani društva nadaljevali z rednim delom. Vsako leto so se udeležili maše v počastitev sv. Florjana, sledila pa je pogostitev v gostilni pri Gregorcu. V
letu 1930 je potekal tudi vseslovenski gasilski kongres v Ljubljani, ki se ga je udeležilo
14 članov društva. 7. junija 1931 je potekala blagoslovitev motorne brizgalne na Nomenju, ki se jo je udeležilo 15 članov. Tega leta se je pet članov udeležilo še 25-letnice
Prostovoljnega gasilskega društva Zasip.
Zanimivost iz leta 1931 je tudi ta, da je podjetje za prevoz potnikov (Avtotaksi) razpolagalo z dvema voziloma in je potrebovalo garažo, ena od možnosti bi bila tudi
gasilski dom. Gasilci, ki avtomobila še niso imeli in bi jim pri njihovem delu prišel
zelo prav, so sestavili pogoje, pod katerimi so bili pripravljeni sprejeti avtomobil v
garažo gasilskega doma:
• na vozilo je potrebno namestiti kljuko, da bo lahko peljalo motorno brizgalno,
• 3-krat letno jih mora peljati k vajam na Bohinjski Bistrici,
• 1-krat letno jih mora peljati v Srednjo vas.
V zameno za uporabo vozila so poleg garaže ponudili tudi pranje vozila z gasilsko
opremo, podjetje pa se za garažiranje vozila v gasilskem domu na Bohinjski Bistrici
ni odločilo.
47
Ker so v društvu sedaj imeli motorno brizgalno, se je že v prvi zimi pojavil problem,
ker gasilski dom ni bil ogrevan in zmrznjena brizgalna v takem stanju ni delovala,
zato jo je prvo zimo k sebi domov (v delavnico) odpeljal kar načelnik Franc Konič. Po
mrzli zimi pa se je prvo pomlad pojavila tudi težava, da je brizgalna pri delu »čudno
ropotala«, zato so poklicali mehanike iz Ljubljane. Slednji so jih poučili, da je potrebno
brizgalno »bolj močno mazati«, da ne pride do poškodbe. Težavo z mrzlim gasilskim
domom pa so rešili tako, da so v gasilski dom naročili veliko leseno omaro – zaboj, v
katerega so spravili celo brizgalno in v njej ni prišlo do zmrzovanja brizgalne.
24. junija 1931 je nastal požar na Lozah, kjer je stopila motorna brizgalna prvič v
akcijo. 4. julija 1931 je bil velik požar na Bohinjski Bistrici, ko je gorela žaga, posledično je pogorelo tudi veliko lesa. Motorna brizgalna je brezhibno delovala od 3. do
7. ure zvečer brez zastoja.
Na tem požaru se je motorna brizgalna poškodovala, zato so člani leto dni kasneje
(1932) pisali Kraljevi banski upravi v Ljubljani za finančno pomoč pri popravilu.
Navajajo:
»Dne 4. junija 1931 je izbruhnil požar na žagi »Impex«. Prostovoljno gasilsko društvo je
hitelo gasit, toda imelo je nesrečo. Pokvarila se je motorna brizgalna, katero smo morali
dati popraviti. Škoda je znašala 1976 dinarjev. Poleg tega se je društvu užgalo 60 m
cevi in škoda znaša 1200 dinarjev. Podpisano društvo prosi /…/, da se poravna nastala
škoda.« Martin Torkar, tajnik in Alojz Stušek, načelnik
19. julija 1931 so se gasilci udeležili odkritja nagrobnega spomenika, vzor sokolu,
navadnemu junaku bratu Antonu Maleju, ki se je smrtno ponesrečil pri mednarodni
tekmi v Luksemburgu 15. 7. 1930. Odkritja se je udeležilo 6 članov s praporom.
Leto 1932 so pričeli s pogrebom, saj je bil 2. februarja pogreb ustanovnega člana Franca
Mencingerja, prisostvovali sta tudi sosednji društvi Nomenj in Nemški Rovt. 26. marca
so se udeležili procesije na veliko soboto, ki se jo je udeležilo 24 članov, 8. maja je bila
Florjanova nedelja, gasilci so imeli pogostitev (kot običajno) v gostilni pri Gregorcu.
Tega leta je 17. julija potekala proslava ob 10-letnici PGD Nemški Rovt in blagoslov
nove motorne brizgalne. Proslave se je udeležilo 18 članov s praporom. Leta 1932 so
tudi v Stari Fužini blagoslovili novo motorno brizgalno, slovesnost je potekala 14.
avgusta, blagoslova se je s praporom udeležilo 15 članov iz Bohinjske Bistrice.
5. avgusta 1932 je bil požar na Bohinjski Bistrici, motorka je črpala vodo šest ur z
manjšimi presledki, drug požar pa je nastal 30. avgusta 1932, prav tako na Bohinjski
Bistrici, kjer je motorka delovala štiri ure brez prestanka. Lokacije požarov v zapisih
niso navedene.
48
Prošnja za finančno pomoč ob požaru in uničeni opremi leta 1932 (vir: arhiv društva)
Naslednji večji požar je bil leta 1933 na »Grasitovi« žagi. Društvo je bilo o požaru
obveščeno dvakrat, vsakič je nastopilo v akcijo z motorko in omejilo ogenj. Čez noč
sta na straži skupaj z motorko ostala dva člana.
Tega leta je 30. novembra Sokolsko društvo pred praznikom narodnega »ujedinjenja«
(združenja) organiziralo baklado in pohod po vasi, ki so se ga udeležili tudi bistriški
gasilci s 24 člani ter gasilci z Nemškega Rovta s štirimi člani.
49
V tem obdobju je bila huda gospodarska kriza, njene posledice so bile zelo vidne.
V letu 1932 so vsa društva dobila obvestilo in napotilo za prispevek v solidarnostni
(»bednostni«) sklad občine.
Okrožnica vsem društvom v Bohinjski Bistrici (vir: arhiv društva)
50
2.6. 50-letnica delovanja društva (1934)
4. avgusta leta 1934 je bil blagoslov prenovljenega gasilskega doma v Bohinjski Bistrici,
ki sta ga izvedla župnik Ambrožič in kaplan Burja. Tega leta je med funkcionarji v
knjigi članstva društva prvič mogoče zaslediti, da je bil prvič imenovan tudi predsednik
društva, kar je posledica novega zakona o organizaciji gasilstva, ki ga je 15. julija 1933
podpisal kralj Aleksander. Zakon je ukinil gasilska društva in namesto njih dovoljeval
le gasilske čete. Ukinjena je bila tudi samostojnost gasilskih organizacij.
Pred praznovanjem so se na seji 23. 2. 1934 odločili, da se da popraviti prapor, ki je
na eni strani popolnoma raztrgan. Popravilo je izvedla Marija Gabrič Iskra, učiteljica
v Bohinjski Bistrici. Pred praznovanjem so izvedli tudi popravilo gasilskega doma in
namestili nove žlebove. Praznovanje 50. obletnice je potekalo pod pokroviteljstvom
njegove kraljeve visokosti kneza Pavla, pričelo se je ob 8. uri s sprejemom gostov na
kolodvoru (železniški postaji), nato je
potekal sprevod po vasi. Ob 10. uri je
bila maša za umrle gasilce v farni cerkvi.
Po sv. maši so se odpravili pred občinski
dom, kjer so potekali pozdravni nagovori »starešinstva«, nato pa mimohod
in pozdrav čet gasilskemu, vojnemu in
sreskemu starešinstvu. Poleg vseh vabljenih se je proslave udeležilo 36 domačih gasilcev.
Govor:
»Pozdravljeni gasilci – Pozdravljeni Vsi
ki ste prihiteli k blagoslovu našega doma.
Dne 29. aprila leta je poteklo 50 let odkar so naši očetje ustanovili takrat tako
zvano prostovoljno požarno brambo,
pozneje prekrščeno v gasilsko društvo in
sedaj po novem zakonu gasilsko četo. Pol
stoletja dolga doba takrat delujočih 64
članov od teh jih je še živečih 8, 56 jih pa
pokriva že hladna zemlja blag jim spomin. Četa je bila v tem času delovanja poklicana k
38 večjim požarom. Ravno toliko krat pa k malim upalbam katere je pa trenutno udušila.
Ne bom našteval vsih požarov leto in dan, omenim naj samo 2 večja požara. Ko je 18
oktobra leta 1890 ob 9-ih zvečer klical gasilski rog je kriknila cela vas Bog pomagaj tovarna gori, kar je bil res hud udarec za naš Bohinj. 300 delavcev ni imelo zjutraj kam na
delo. Drugi večji požar, ko so nam oznanili farni zvonovi 15 julija 1922 gospodov dan,
dan počitka a v kratkem molku so se opet oglasili in klicali na pomoč, kajti divjala je nad
51
Bistriško gornjo vasjo neznosna sila ognja kateri je upepelil tekom 1 ure 29 gospodarjem
svojem imetje. Bili smo takrat opremljeni še z brizgalnami starega tipa, a danes pa hvala
Vam vsim, ki ste darovali za motorne brizgalne katerih imamo v naši fari.
Zato pa prosim še zanaprej Gospodarji in ve gospodinje ako bo potrkal na vrata gasilec
in prosil za dar dasi nabavi prekoristno orodje ne zapiraj mu vrat ako mu ne moreš dati
dveh dinarjev daj mu vsaj enega.
Vam gasilci pa polagam na srca bodite vstrajni in krepite se v tem novem domu, da boste
vsak čas lahko stopili v bran temu groznemu elementu.
Kličem Vam, vsi pod to zastavo in vsklikamo rekoč vse Bogu v čast in slava in pa narodu
v pomoč.« Govoril ob blagoslovitvi gasilskega doma Žvan Simon.
Gasilska vaja ob 50-letnici društva 1934 (vir:
arhiv društva)
Skupinska slika v času
gasilske vaje leta 1934
(vir: arhiv društva)
V letu 1934 se je 11 članov s praporom udeležilo praznovanja 25. obletnice obstoja gasilskega
društva na Rečici pri
Bledu in blagoslova novega gasilskega doma.
18. oktobra 1934 je bil pogreb tragično preminulega vladarja, njegovega veličanstva
kralja Aleksandra I. Karađorđevića, ki je umrl 9. oktobra 1934. V Marseillu je atentat
nanj uspešno izvedel makedonski nacionalist Vlado Černozemski s pomočjo hrvaških ustašev. Zapis o smrti kralja se pojavlja tudi v gasilskih zapisih, saj so gasilci ob
8. uri zjutraj na dan pogreba prisostvovali pri maši za pokojnega kralja, popoldne ob
pol tretji uri pa je potekala žalna proslava za pokojnim kraljem. Žalne proslave se je
52
udeležilo 65 članov iz Bohinjske Bistrice, Nomenja, Nemškega Rovta in Savice.
V letu 1934 sta zabeležena tudi dva večja požara. Tako je 21. julija nastal požar v Jereki. Ravno tisti večer so imeli gasilci sejo upravnega odbora, ko se je začel razlegati
krik: »Gori, gori!« Takoj so odšli v Jereko, kjer je motorna brizgalna delovala 1 uro,
19. novembra pa je na Bohinjski Bistrici pogorel kozolec Ivana Mencingerja, motorka
je delovala eno uro.
Zanimivost iz leta 1934 je tudi ta, da se je na seji 5. oktobra 1934 porodila ideja o
ponovni pridružitvi godbe gasilskim vrstam in o ustanovitvi godbenega odseka. Kot
možnost so predvideli vključitev že delujoče godbe z Raven z obstoječimi inštrumenti
ali pa ustanovitev popolnoma nove godbe in nabavo novih inštrumentov. Predlog je
bil sprejet, za pogovore o tem pa je bil zadolžen predsednik Torkar, toda kljub temu
do dejanske pridružitve godbe z Raven oziroma ustanovitve nove godbe ni prišlo.
Leta 1935 so se gasilci udeležili svete maše v počastitev rojstnega dne njegove visokosti
kraljeviča Tomislava, pokrovitelja jugoslovanskega gasilstva. Maše se je udeležilo 22
članov domačih in sosednjih čet oziroma društev. V avgustu je potekala 25-letnica
»župe« in 50-letnica obstoja gasilske čete na Bledu, septembra pa so po maši ob rojstnem dnevu kralja Petra II. v Bohinjski Češnjici otvorili gasilsko dvorano in proslavili
15-letnico.
Pred obnovljenim gasilskim domom leta 1934 (vir: arhiv društva)
25. januarja 1935 je pri Vojvodu v Bohinjski Bistrici nastal požar, gorel je kozolec, po
gašenju pa so organizirali nočno stražo, na kateri sta bila na delu dva člana skupaj z
53
motorko. Na seji 15. februarja 1935 so razpravljali tudi o želji gasilcev, ki so delovali
v četi na Bohinjski Bistrici in so prihajali z Bitenj, da bi ustanovili svojo četo ali vsaj
odsek, prosili so tudi za brizgalno. Odbor se s predlogom ni strinjal, saj za takšen
odsek nimajo inventarja, prav tako so Bitnje od Bohinjske Bistrice oddaljene samo
20 minut in za to ni potrebe, kot dodaten razlog pa je navedeno, da se prebivalci že
gasilsko udejstvujejo v četi na Bohinjski Bistrici. Navedena pa je možnost, da ustanovijo svojo četo, kljub temu pa brizgalne ne morejo dati, ker jo rabijo sami, če bi šla
ta, ki jo uporabljajo, v »defekt«.
Obravnavali so tudi prošnjo »Smuškega kluba Bohinj«, ki je prosil za pomoč pri
organizaciji veselice. Pomoč so odobrili, sami pa so v tem letu organizirali tombolo.
Dobitki so bili:
• moderna zakonska spalnica,
• moško kolo,
• zaboj sladkorja,
• vreča moke,
• hleb sira in
• 195 raznih dragocenih dobitkov.
4. maja 1935 gasilci niso proslavili praznika sv. Florjana zaradi državnih volitev. V
juliju so gasilci praznovali jugoslovanski gasilski praznik. Praznovanje je potekalo v
farni cerkvi s sveto mašo, ki je bila darovana za umrle domače gasilce, pogostitev gasilcev pa je bila organizirana v gasilskem domu. Praznovanja se je udeležilo 38 članov.
3. novembra 1935 je bila organizirana »plinska vaja« pod nadzorstvom župana Mavriča. Glede na ostale vire je mogoče sklepati, da so v tem času gasilci že pričeli z
iskanjem rešitev glede prisotnosti dima v povezavi z zaščito dihal. O načinu zaščite in
morebitnih filtrirnih maskah, ki naj bi jih društvo v tem času že imelo, ni bilo mogoče
najti podrobnejših zapisov. Poveljnik Alojz Stušek navaja, da je vaja dobro izpadla,
udeležilo pa se jo je 26 članov.
Zakon o organizaciji gasilstva iz leta 1933 je v 20. členu zahteval, da se v gasilske čete
vključijo tudi predstavniki vojaške oblasti in zdravstvene službe, zato so k včlanitvi
povabili kapetana Jelenka Jovanoviča kot zastopnika vojaške oblasti in dr. Josipa Petriča, banskega zdravnika v Bohinjski Bistrici. Oba sta tudi pristopila v gasilske vrste.
V letu 1936 je prišlo v društvu do nekaterih trenj, kar je razvidno iz izstopne izjave
zdravnika dr. Josipa Petriča, ki je bil član društva. V Bohinj je prišel leta 1934, s svojo
družino je najprej prebival »pri Dolinarju«, kjer si je poleg stanovanja uredil še manjšo
ambulanto. Dr. Petrič je nato svojo ambulanto uredil v »Kuretovi hiši«, kjer je bila
ambulanta vse do leta 1959. V Bohinju je deloval pet let, opravljal pa je delo zdravnika,
porodničarja, zobozdravnika itd.17
54
V letu 1935 so gasilci del svojih prostorov v gasilskem domu oddali v najem milici
(vir: arhiv društva)
Upravi prostovoljne gasilske čete v Bohinjski Bistrici
Podpisani ne prihajam več na seje uprave od zadnje seje pred državnim praznikom
1. decembra 1935 dalje. In to zato, ker uprava ni izvajala sklepa omenjene seje glede
udeležbe pri raznih prireditvah. Vsled tega izstopa iz uprave in zahtevam, da me črtate
iz seznama.
V Boh. Bistrici, dne 10. julija 1936
Dr. Josip Petrič,
banov. zdravnik
55
Izstopna izjava dr. Josipa Petriča leta 1936 (vir: arhiv društva)
V letu 1937 je med pomembnejšimi dogodki gasilskega društva naveden sprejem gasilcev na železniški postaji, saj so oktobra prišli z vlakom v Bohinj rezervni francoski
oficirji. Veliko delavcev je dobilo delo v tovarni na Jesenicah, zato so se v gasilski četi
srečevali s pomanjkanjem članstva.
Predlog za zamenjavo cerkvenih zvonov v sireno ob požaru je prvič prisoten na upravnem odboru 14. 3. 1938, vendar do izvedbe oziroma postavitve v tem letu še ne pride.
Na prošnjo gasilcev s Savice so jim dali v uporabo 12 delovnih oblek s čeladami.
Pojavile so se tudi prve ideje o nakupu lastnega avtomobila, za pridobitev ponudb in
oglede sta bila zadolžena načelnik Alojz Stušek in predstavnik vojaške oblasti kapetan
Jovanovič. Za nakup so predvidevali nameniti od 8.000 do 9.000 din, ogled vozil pa
56
naj bi opravila v Triglav avto družbi v Bohinjski Bistrici.
V nedeljo, 27. marca 1938, ob četrt na eno popoldne je bil večji potres. Na prošnjo
župnijskega urada Bohinjska Bistrica so gasilci s svojimi lestvami pregledali bistriško
cerkev.
V letu 1938 je bil 16. februarja v Soteski večji požar, gasilci iz Bohinjske Bistrice so bili
prisotni s 13 člani, ki pa jih neposredno v akcijo niso spustili, razlog pa v zapiskih ni
naveden. Slab mesec kasneje, 12. 3. 1938, sta gorela Cengletova hiša in gospodarsko
poslopje. Gasilci so požar pogasili, motorna brizgalna je delovala nepretrgoma štiri
ure. 23. marca ob 15.00 je nastal požar pri Kmetu, pogasili so ga v uri in pol.
V marcu je četa izvedla odlikovanje članov: 2 s srebrnimi križci, 9 zlatih in 1 bronast.
Po podelitvi so se udeležili sv. maše, sledilo pa je skupno kosilo. 5. junija 1938 so se
gasilci udeležili blagoslovitve prapora gasilske čete Savica, na kateri je prisostvovalo 20
članov s praporom, sodelovali pa so tudi ob 30-letnici gasilske čete Dobrava (Blejska
Dobra), 3. julija ob 45-letnici delovanja in blagoslova gasilskega doma na Jesenicah
in v avgustu ob 40-letnici gasilske čete Bohinjska Bela.
Leto 1939 je januarja zaznamovala smrt papeža Pija XI. Gasilci so se udeležili deputacije pri črni sveti maši v farni cerkvi. V aprilu je na Nomenju nastal požar na
Mulejevi žagi. Odhod iz gasilskega doma je bil ob 1 uri in 25 minut zjutraj, motorka
pa je delovala 1 uro ter zagotavljala vodo na dve cevi hkrati.
V zapisih se prvič pojavi tudi posredovanje ob prometni nesreči, saj so bili gasilci
3. septembra 1939 poklicani k reševanju pri avtomobilski nesreči na Brodu, v kateri
je pomoč nudilo 15 članov iz Bohinjske Bistrice. V decembru pa je zagorela baraka
pri Oblaku. Četa v akcijo ni stopila, dvema članoma pa je bilo odrejeno, da izvajata
nočno stražo po požaru.
Prispevek o prometni nesreči na
Kranjskem (vir: Slovenski gospodar,
Maribor, 20. 9. 1939)
57
Sodelovanje na gasilskem kongresu v Ljubljani leta 1939
(vir: arhiv društva)
V letu 1940 so bili 13. julija pozvani k požaru na Ribčevem Lazu pri Resmanu. Strela je zjutraj ob 1 uri in 15
min udarila v hišo. O požaru so bili obveščeni ob 2. uri
in 3 min, gasilci iz Bohinjske Bistrice so prvi prišli na
kraj in požar lokalizirali v dveh urah.
Gasilci so v tem letu imeli manj gasilskih vaj, saj so bili
mnogi poklicani na orožne vaje. Izvajalo pa se je izobraževanje gasilcev glede na odredbo pristojnega ministrstva za »slučaj napada iz zraka ali kakor koli v slučaju
vojne«.
V obdobju od leta 1928 do 1940 je napisana izredno podrobna evidenca izvedenih
vaj, ki so se odvijale v Bohinjski Bistrici, vsaj enkrat letno pa so vaje organizirali tudi
s sosednjimi gasilskimi društvi.
Leto
1928
Število vaj
3
Število prisotnih članov
68
1929
1930
1931
1932
1933
1934
1935
3
5
3
6
3
3
5
47
110
52
102
56
66
106
1936
1937
1938
1939
1940
3
3
5
1
2
50
48
99
25
35
(vir: arhiv društva)
58
2.7. II. svetovna vojna in povojno obdobje
Ob napadu na Jugoslavijo je odpovedala vojaška obramba, pa tudi gasilska organizacija ni bila pripravljena za težke naloge obrambe civilnega prebivalstva pred napadi.
Slovensko ozemlje so zasedli okupatorji: Italija, Nemčija in Madžarska. Prevzeli so
vso oblast v deželi in vsak po svoje uvedli tudi gasilsko službo. Nemci so organizacijo
podredili policiji oziroma protiletalski zaščiti. V četah so bili predvsem starejši člani,
določila pa jih je občina, ki je skrbela tudi za njihovo strokovno vzgojo.
Okupator je razpustil vsa slovenska društva, tudi gasilska. Vso opremo je bilo potrebno
izročiti pristojni občini in jo na novo urediti po okupatorjevih navodilih. Prostovoljna
požarna bramba Bohinjska Bistrica je bila s strani okupatorja razpuščena 28. julija
1941.
Obvestilo o razpustitvi z dne 8. 8. 1941, str. 326 in 327, Verordnungs und Amtsblatt 1941
(vir: www.dlib.si)
Kljub vojni vihri gre zahvala zavednim gasilcem, ki so uspeli skriti in ohraniti bogato
dediščino društva, arhive, pisane v slovenščini, in jo s tem rešiti pred uničenjem s
strani okupatorja.
Po osvoboditvi maja leta 1945 se je nova ljudska oblast znašla pred težkimi vprašanji
in problemi, med katerimi je bila tudi zaščita pred požari, eksplozijami in elementarnimi nesrečami. Delo je zaživelo tudi v vseh prostovoljnih gasilskih četah. Že prve
mesece po osvoboditvi so imenovali referente za gasilstvo pri ljudskih odborih in
ustanovili gasilsko poveljstvo. To poveljstvo je imelo določena finančna sredstva, s
59
katerimi so kupili gasilcem zlasti obleke, orodje in opremo, ki so jih lahko dobili leta
1945. Gasilci so dobivali predvsem stare avtomobile vseh mogočih znamk, ki so jih
preurejali s prostovoljnim delom.
Ob začetku vojne je okupator ukinil gasilska društva, zato se je po vojni gasilsko
društvo ponovno (formalno) vzpostavilo. Tako so že leta 1946 ohranjeni zapisi o
prireditvi Vinska trgatev. Leta 1947 so gasilski dom že toliko obnovili, da so lahko
oddali v najem stanovanje za hišnika. Tega leta se je dopolnila gasilska oprema z
motorno brizgalno Rakovica.
Iz tega obdobja je presenetljivo odkritje, da je bilo na »ustanovnem občnem zboru« po
vojni 15. avgusta 1948 ob 8. uri v gasilskem domu na Bohinjski Bistrici ustanovljeno
Gasilsko društvo Bohinjska Bistrica z združenjem gasilskih čet Nomenja in Nemškega
Rovta. Tako so v društvu delovale tri čete (Bohinjska Bistrica, Nomenj in Nemški
Rovt), vsaka je imela svojega poveljnika, ki je v vasi izvajal dogovorjene naloge in
delovne akcije. Vse tri čete so spadale pod Gasilsko društvo Bohinjska Bistrica, ki mu
je tedaj predsedoval Janez Mencinger. Za poveljnika gasilske čete Nemški Rovt je bil
imenovan Aljaž Iskra (Nemški Rovt 31), za podpoveljnika pa Janez Medja (Nemški
Rovt 4). Za gasilsko četo Nomenj je bil kot poveljnik imenovan Franc Zupan, kot
podpoveljnik pa Franc Stare (za oba je navedeno le Nomenj – brez hišne številke).
Gasilski četi Bohinjska Bistrica pa je bil za poveljnika imenovan Alojz Stušek.
Vse tri čete so nekaj časa skupaj delovale v Gasilskem društvu Bohinjska Bistrica,
predstavniki vseh treh čet so imeli tudi svoje predstavnike v nadzornem odboru. V
tem času so opravili v vseh treh vaseh veliko udarniškega dela pri urejanju gasilskih
domov, za področje Nomenja so ohranjeni zapiski o urejanju ceste, med pomembnejšimi aktivnostmi Nemškega Rovta je potrebno izpostaviti izgradnjo požarnega bazena.
Na sestanku 1. aprila 1951 je med drugim potekala tudi razprava o predlogu, da se
gasilska desetina iz vasi Bitnje, Lepenc in Loga povečuje in je v Gasilsko društvo Bohinjska Bistrica včlanjenih že 17 rednih članov. Zato je podan predlog, da se v teh vaseh
ustavi samostojna četa, ki bi se pridružila društvu na Bohinjski Bistrici. V zapisniku
je tudi navedeno, da so se sami prebivalci že angažirali in pridobili prostor – hišo, ki
je bila sedaj prazna, svoj čas pa se je uporabljala kot sirarna. V kasnejših zapisnikih
je bilo sklenjeno, da se gasilski četi, ki je bila poimenovana Gradišče, iz Gasilskega
društva Bohinjska Bistrica da tudi oprema: 2 ročnika, gasilski rog, nosila, opornica
za nogo, opornica za roko. V začasno uporabo je bila predana tudi ročna brizgalna,
26. februarja 1953 pa tudi brizgalna Samassa, ki pa so jo kasneje zaradi popravila
motorne brizgalne Renold morali vrniti v Bohinjsko Bistrico.
Tovrstna organiziranost Gasilskega društva Bohinjska Bistrica, v katerem so skupno
delovale štiri čete, se je pričela kmalu krhati, saj so že 20. maja 1951 poročali, da se
sestanka društva ne udeležujejo vse čete, zlasti predstavniki Nomenja so bili že na več
60
sejah odsotni. Poveljnik Franc Zupan in član Franc Sušnik naj bi med člani pričela aktivnosti za ustanovitev samostojnega društva, zato so bile vse čete pozvane, da v svojih
vrstah preverijo, ali še želijo delovati v okviru Gasilskega društva Bohinjska Bistrica.
Gasilska četa Nomenj se je odločila za samostojno društvo, četi na Nemškem Rovtu
in na Bitnjah pa sta še naprej delovali pod istim okriljem. Že 24. novembra 1951 se je
po vzoru Nomenja za samostojno društvo odločila tudi gasilska četa Nemški Rovt,
temu pa je sledil tudi oddelek na Bitnjah, kateremu so ob ustanovitvi dali v uporabo
tudi nekaj opreme z brizgalno.
Na sestanku 15. septembra leta 1949 so sklepali tudi o pridobitvi prvega gasilskega
avtomobila DeSoto. Za nabavo v Ljubljani so bili na seji 29. decembra 1949 določeni
Alojz Stušek, Janez Mencinger, Stanko Hodnik, Stanko Ažman, Vitomir Ravhekar,
Franc Logonder in Jože Ravnik. Šlo je za vozilo, ki so ga v gasilske namene predelali
člani sami. Za požrtvovalnost in udarniško delo pri popravilu gasilskega vozila so
nagradili Stanka Hodnika in Vitomirja Ravhekarja.
Ob pridobitvi prvega vozila za društvo ima v prvi vrsti zasluge »Škantarjov« Jože,
ki je že imel svoje vozilo in ga je uporabljal za taksi, poleg tega je imel tudi razne
veze na ministrstvih v Ljubljani. Tako so se po odobritvi nakupa vozila v Ljubljano
odpravili Jože Škantar, Vitomir Ravhekar in Stanko Hodnik. Vozilo so našli v enem
izmed skladišč ministrstva v zelo slabem stanju, sprednjih mask sploh ni bilo, vozilo
je bilo »na klocnah«. Najprej so morali v skladišču najti štiri gume, ko jim je to končno uspelo, pa je nastala naslednja težava, saj ni bilo vijakov za pritrditev na kolesa.
Tudi to težavo so čez nekaj časa odpravili in tako se je prvo gasilsko vozilo društva
odpravilo iz Ljubljane proti Bohinju. Ker vozilo ni delovalo, so ga »šlepali«, zavore
tudi niso delovale, zato je Stanko Hodnik celo vožnjo držal sklopko in jo v primeru
potrebe po zaviranju spustil. S tem je omogočil, da je vozilo kljub nedelovanju zaviralo
preko motorja. Bila je še ena težava, vozilo so v Bohinj peljali v hudem mrazu, gretje
ni delovalo, zato je bila vožnja še toliko bolj zahtevna.
Ob prihodu sta se obnove vozila lotila Stanko Hodnik in Vitomir Ravhekar. Prva
naloga je bila najti ustrezne dele za vozilo, ki pa jima jih je sčasoma le uspelo najti.
Po službi sta vsak prost popoldan namenila popravilu vozila, trud je s časom obrodil
sadove in vozilo je delovalo. Lesene dele v notranjosti je opremil Žnidar (Urbanovc) in
tako je bilo prvo gasilsko vozilo društva nared in pripravljeno za gasilsko posredovanje
(vir: Stanko Hodnik - Osredkov, osebni pogovor z dne 3. 5. 2014).
V kasnejših zapisnikih (januar 1953) je glede uporabe vozila tudi opredeljeno, da se
ga sme uporabljati v slučaju nesreče ali nujnega prevoza v bolnico.
61
Prejem prvega avtomobila DeSoto v letu 1949 in predaja dokumentacije v začetku leta
1950 (vir: arhiv društva)
Po osvoboditvi je bil največji požar v Srednji vasi v Bohinju, in sicer 27. junija 1949.
Starejši viri navajajo, da je požar nastal ob 2. uri popoldan, novejši pa ob 3. uri popoldan. Prav tako se razlikujejo podatki o številu pogorelih hiš (od 56 do 58). Ne glede
na točno število uničenih hiš in gospodarskih poslopij, je šlo za izredno velik požar.
Zapiski takratnega poveljnika na Bohinjski Bistrici vsebujejo navedbe, da je gasilsko
društvo Bohinjska Bistrica gasilo z vsem članstvom, med požarom se je pokvarila
motorna brizgalna zaradi nepazljivosti šoferja – strojnika. Poveljnik navaja, da je
požar trajal 24 ur.
V požaru je zgorelo mnogo živine, največ perutnine in prašičev. Ogenj se je razširil
z bliskovito naglico, da je bila v 20 minutah vsa vas v plamenih. Gasilci v Srednji vasi
so razpolagali samo z ročno brizgalno, ki so jo namestili v vasi pri koritu za napajanje živine. Ker se je požar zelo hitro širil, niso opazili, da jim gori že za hrbtom in so
bili praktično obkoljeni z ognjenimi zublji. Gasilci so se le s težavo rešili iz obroča,
brizgalna pa je ostala na mestu in pogorela. Ker je bila ob nastanku požara večina
prebivalstva na polju, je bilo kasnejše reševanje zelo otežkočeno. Nekaj rešene opreme
in imovine so prebivalci znosili na vrtove v smeri vzhoda, od koder je takrat pihal
veter. Nenadna vetrovna sprememba pa je obrnila ognjene zublje proti vzhodu, tako
da je tudi največji del že rešene opreme uničil požar. Pri reševanju in gašenju so
sodelovale vse gasilske enote iz Bohinja, poleg njih pa tudi gasilci z Jesenic, Bleda,
62
Radovljice in Kranja. Celotno gasilno in reševalno akcijo je vodil takratni poveljnik
okraja Radovljica – tovariš Pogačnik. Požar je zahteval eno smrtno žrtev, več gasilcev
in domačinov je bilo močno opečenih.
Iz zapisnika seje 10. septembra 1949 je razviden tudi sklep, da se je gasilska četa z
vsem članstvom udeležila udarniškega dela v Srednji vasi v nedeljo 18. septembra
1949. Zbor je potekal ob 6. uri zjutraj pred gasilskim domom v Bohinjski Bistrici.
Leta 1949 so bili gasilci aktivni tudi na preventivnem področju, saj so 27. septembra
1949 potrdili program za »Požarno-varstveni teden«.
»Začetek v soboto 1. oktobra 1949 zvečer se oznani z alarmom iz siren žage Tomaža
Godca. Ob 8. uri zvečer kulturna prireditev v kulturnem domu:
• pozdravna pesem – Pevski zbor Triglav,
• otvoritev in govor o pomenu požarno-varstvenega tedna,
• kronika gasilske čete Bohinjska Bistrica (predstavi tovariš Simon Žvan),
• praktična izvedba prve pomoči pri požarih in nesrečah,
• pevska točka.
2. oktober 1949 – gasilska vaja na industrijskem objektu.
3. oktober 1949 – ob 4. uri predavanje na žagi Tomaža Godca, ob 8. uri zvečer zgodovinsko predavanje v kulturnem domu.
4. oktober – skupne praktične nočne vaje.
5. oktober – predavanje.
6. oktober – predavanje o varnostnih ukrepih pred gozdnimi požari in gasilskimi vajami.
7. oktober – raport na Jesenicah in zaključek tedna s praktičnimi gasilskimi vajami o
gašenju in verižnem porabljanju vode.« (vir: arhiv društva)
Zapisi poveljnika Alojza Stuška v letu 1950 vsebujejo zabeležko o gozdnem požaru, ki
je divjal 6. julija 1950 v Soteski. Za gašenje so položili 80 metrov cevi in gasili tri ure.
Gašenje se je nadaljevalo naslednji dan blizu vasi Obrne. Motorka bistriških gasilcev je
delovala brezhibno štiri ure, na koncu pa se je ulil hud dež s točo, ki je požar tudi pogasil.
Ob polnoči 2. avgusta 1950 sta v Bohinjski Češnjici gorela Staretova hiša in hlev.
Stušek zapiše: »Bistriška četa je bila klicana na pomoč, vendar je bil ob prihodu ogenj
že omejen.« Tega leta so 10. avgusta posredovali tudi v hidroelektrarni Savica, kjer je
počila cev in zalila hidroelektrarno. Motorka je črpala vodo pet ur.
V letu 1952 so na občnem zboru sklenili, da se poleg gasilskega doma zgradi objekt, v
katerega se umestita reševalna postaja Bohinj in javna kopalnica. Velika elementarna
nesreča se je zgodila leta 1952, ko je zapadel izredno visok sneg, kakršnega naj ne bi
pomnili ljudje že več kot 100 let. V noči na 12. februar 1952 je zapadlo največ snega,
ki je najbolj prizadel kraje na Primorskem. Gasilci so prispevali nešteto ur v najtežjih
pogojih dela.
63
Tega leta so po dolgih letih spet obeležili leto ustanovitve 1882 skupaj z gasilci Železarne Jesenice, 70-letnico ustanovitve »Požarne brambe na Bohinjski Bistrici«. Kljub
temu letnice ustanovitve niso spremenili na prvotno in so ostali na obeleževanju leta
ustanovitve 1884. Dogodki so potekali tako v Bohinju kot tudi na Jesenicah. V ta namen je bila 12. julija 1952 organizirana prireditev Miklavova Zala skupaj s kulturnim
društvom (Delavsko prosvetno društvo (DPD) Svoboda Tomaž Godec).
Ob tej priložnosti je bil
na Zoisovi uri pri Zoisovem gradu postavljen
napis, ki stoji še danes
(vir: arhiv društva)
Desetina leta 1952 (vir: arhiv društva)
64
KRONIKA IMA 150 STRANI
CELOTNA VSEBINA JE DOSTOPNA SAMO V
TISKANI IZDAJI
Zaloga po knjižnicah
: