Zgodovina - Prostovoljno gasilsko društvo Bohinjska Bistrica
130 + 2 leti Prostovoljnega gasilskega društva Bohinjska Bistrica Zbral in uredil: Silvo Režek Lektorirala: Maja Kovačič, prof. ang. in slov. Oblikovanje in tisk: Medium Žirovnica Založilo: Prostovoljno gasilsko društvo Bohinjska Bistrica Naklada: 500 Bohinjska Bistrica, junij 2014 Pri nastanku kronike so s svojim znanjem, spomini ali gradivom pomagali (razvrščeni po abecedi): • Tomaž Budkovič, univ. dipl. inž. geol. • Tadej Cankar, Arhiv Republike Slovenije • Jože Hodnik • Stanko Hodnik • Gašper Hudolin, univ. dipl. zgod. • Susanne Ipavec • Andreja Klasinc Škofljanec, Arhiv Republike Slovenije • Franc Kočar • Zora Konič • Julijan Kuhar • dr. Marko Mugerli, kustos za zgodovino železarstva, Gornjesavski muzej Jesenice • Donat Piber • Olga Pivk, Arhiv Republike Slovenije • Aleš Pogačnik, univ. dipl. zgod. • Vitomir Ravhekar • Milena Sedej • Mišo Serajnik • Igor Sodja • mag. Gašper Šmid, Arhiv Republike Slovenije • Marko Štendlar CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana xxxxxx 130 + 2 leti Prostovoljnega gasilskega društva Bohinjska Bistrica / Silvo Režek, izdalo Prostovoljno gasilsko društvo Bohinjska Bistrica, 1. natis.– Bohinjska Bistrica: Medium, 2014 ISBN xxxxxxxx xxxxxxxx 2 Uvodne besede predsednika društva Danes so nekatere stvari ljudem popolnoma samoumevne – iz pipe v kuhinji priteče voda, luč prežene temo, ob nesreči prihitijo gasilci itd. Zelo redko pa se še kdo vpraša, od kdaj je tako ter koliko truda in časa je bilo potrebnega, da lahko uživamo dobrine današnjega časa. Bohinjci imamo to srečo, da so naši predniki vedno stremeli k napredku in so v primerjavi z drugimi kraji že zelo zgodaj ustanovili prenekatero organizacijo. Tako je že zelo zgodaj zaživelo sirarstvo, požarna bramba, godba na pihala, prva turistična organizacija itd. Delovanje gasilskega društva v Bohinjski Bistrici je tako, kot je bilo uvodoma navedeno, danes dokaj samoumevno, vendar pa je zagotavljanje stalne pripravljenosti, gasilske opreme, zgraditev gasilskega doma in zagotavljanje zadostnega števila usposobljenih gasilcev zahtevna naloga že od samega začetka pa vse do danes. V teh številnih letih so se v gasilskem društvu na Bohinjski Bistrici menjale generacije ljudi, delavcev, domačinov, vaščanov, ki so ves prosti čas posvetili delovanju gasilskega društva in s tem pomagali bližnjim v nesreči. Kljub temu da je v zgodovini delovanja društva mogoče zaslediti posameznike, ki so s svojim delom še posebej izstopali, je potrebno poudariti, da gasilsko delo nikoli ni bilo individualno in da je delo vsakega gasilca neprecenljivo, saj je vsak član društva prispeval svoj delež v velik mozaik, brez katerega društvo ne bi moglo nemoteno delovati in brez katerega danes zagotovo ne bi bilo mogoče slaviti tako visokega jubileja. Vsaki generaciji je dana možnost, da prispeva svoj del v zgodovino društva. Prepričan sem, da smo današnji gasilci v Bohinjski Bistrici upravičili zaupanje predhodnikov, ocenjevanje uspešnosti našega dela pa bodo izvedli potomci. Pričujoča kronika je nastala na podlagi bogatega arhiva društva, toda kljub temu je bilo potrebno obsežnejše raziskovanje in zbiranje podatkov iz najrazličnejših virov. Vloženo je bilo veliko truda, vendar so predstavljeni le pomembnejši dogodki v zgodovini. Navedba načelnikov, predsednikov in poveljnikov društva je tokrat prvič celovito predstavljena, čeprav so bile v društvu prisotne še številne funkcije in naloge gasilcev (tajniki, blagajniki, glavni strojniki, vodje ipd.), ki po opravljenem delu zagotovo ne zaostajajo, vendar zaradi obsežnosti in številčnosti podatkov niso predstavljeni. V času delovanja društva se je zamenjalo šest držav, osem valut, tri vojne ter številni družbeni nazori in ureditve, gasilstvo pa je bilo in ostaja eno in z enotnim poslanstvom – pomagati bližnjemu v nesreči. Na pomoč! Silvo Režek, višji gasilski častnik predsednik PGD Boh. Bistrica 3 Uvodne besede župana Obcˇine Bohinj Spoštovani! Letos praznuje PGD Bohinjska Bistrica visok jubilej, zato je primerno, da ga počastimo in obeležimo kot izjemnega. Gasilstvo ima po moji oceni tradicijo, ki je v slovenskem prostoru nekaj posebnega in izrednega. Biti gasilec prostovoljnega gasilskega društva je danes vedno bolj priznano, a žal še vedno premalo. Poslanstva, ki pooseblja humanost, sočutje ter skrb za sočloveka in njegovo premoženje, se ne da izmeriti, vedno znova pa je dokaz človeškega karakterja v smeri pomoči sočloveku. Gasilci PGD Bohinjska Bistrica so v letih svojega delovanja nudili pomoč neštetim ljudem in reševali njihovo premoženje, zato naj bo obletnica tudi spomin na prehojeno pot v različnih obdobjih njihovega delovanja. Spomnim se poplav, ki so prizadele Bohinj, in prav pri vseh se je izkazala solidarnost in želja po pomoči. Ime prostovoljno pa daje poudarek na delo, ki nikoli ni bilo in tudi ne bo poplačano, zato je veličina takšnega delovanja še toliko bolj pomembna v današnjih časih, ko je pomemben le denar, humanost in sočlovečnost pa ugašata. Moje misli vodijo tudi v prihodnost, saj si ne predstavljam občine brez »svojih gasilcev«, ki pa so v veliki meri odvisni tudi od lokalne skupnosti, zato nam mora biti skupno to, da se trudimo vsak po svojih močeh za dobrobit gasilstva. Ob koncu se želim zahvaliti vsem sedanjim in nekdanjim članom PGD Bohinjska Bistrica za njihov doprinos k reševanju požarnih in ostalih problemov in jim želim čim manj posredovanj v požarnih in ostalih akcijah ter dobrega sodelovanja tudi v prihodnje. S spoštovanjem! Franc Kramar, univ. dipl. ing. les., župan Občine Bohinj 4 Uvodne besede predsednika Gasilske zveze Bled–Bohinj Spoštovani slavljenci, gasilci PGD Bohinjska Bistrica! Tam, kjer je volja, je tudi pot! To je bilo vodilo vaših prednikov pri ustanavljanju organizirane skupine za boj proti ognjeni nesreči. To se je pri vas, na podlagi do sedaj poznanih podatkov, zgodilo pred 130 leti, zgodovinski viri pa navajajo nekakšno obliko varovanja pred požarom na področju Bohinja že prej, in sicer v takratnih fužinah. To potrjuje tudi dobro ohranjena prevozna ročna brizgalna iz leta 1833. Iz korenin, ki so nastale v takratnem boju proti »šibi božji«, v preteklosti imenovani požar, je v Bohinjski Bistrici zraslo močno drevo, ki kljubuje naravnim in drugim nesrečam. To drevo pooseblja gasilke in gasilce PGD Bohinjska Bistrica, ki ste v vsej svoji 130-letni zgodovini nesebično in prostovoljno nudili pomoč ljudem v nesreči in tako uresničevali svoje poslanstvo. Visok jubilej, ki ga letos praznuje vaše društvo, je dokaz, da dolgoletna tradicija gasilstva v vašem kraju presega društveno delo, saj se je v teh letih spletla vez s prebivalci, ki vas podpirajo, in s skupnim prizadevanjem gradite močno društvo, ki bo dobro opremljeno, izurjeno in usposobljeno kos vsem nesrečam, ki jih prinaša današnji čas. Prav je, da se včasih vprašamo, kakšni ljudje so gasilci. Odgovor je preprost! To so običajni ljudje, ki jim ni mar, ali je zunaj sonce, dež, sneg, žled ali ogenj, ali je to dan ali noč, ali je to navaden dan, nedelja ali praznik ali pa morajo opustiti načrtovane osebne aktivnosti. To so ljudje, ki jim je mar za sočloveka, za njegovo varnost, varnost njegovega imetja in imetja družbe. To so ljudje, ki v nesreči prinašajo rešitev in upanje, so svetel žarek, ki posije takrat, ko ga najbolj potrebujemo. Dokler bomo imeli ob sebi take ljudi, bo tudi vse hudo postalo lažje. Hvala vam, bistriški gasilci, za vse dobro, za vse, kar ste nudili ljudem v vsej svoji zgodovini. Hvala vam za humano delo, ki ga nesebično opravljate na področju celotnega Bohinja in tudi širše v naši gasilski zvezi. Ob vašem visokem jubileju vam iskreno čestitam z željo, da bi ostali zvesti načelom gasilstva z besedami, ki jih je nekoč zapisal Oton Zupančič: »Ne boj se za pomoč, mi b'dimo dan in noč.« Jože Smole, visoki gasilski častnik II. st. predsednik GZ Bled–Bohinj 5 Kazalo 1. Začetki gasilstva na Gorenjskem. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 7 2. Zgodovina društva . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 9 2.1. Kranjska industrijska družba . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 9 2.2. Ustanovitev požarne brambe na Bohinjski Bistrici . . . . . . . . . . . . . 10 2.3. Med I. svetovno vojno . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 30 2.4. Med I. in II. svetovno vojno . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 32 2.5. 45-letnica delovanja društva (1929). . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 41 2.6. 50-letnica delovanja društva (1934). . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 51 2.7. II. svetovna vojna in povojno obdobje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 59 2.8. 70-letnica društva (1954). . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 65 2.9. 80-letnica društva (1964). . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 67 2.10. 90-letnica društva (1974) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 71 2.11. 100-letnica društva (1984) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 77 2.12. 110-letnica društva (1994) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 85 2.13. 120-letnica društva (2004) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 94 2.14. Društvo v letu 2014 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 104 3. Freska . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 108 4. Godba požarne brambe na Bohinjski Bistrici . . . . . . . . . . . . . . . . . 110 4.1. Nikolaj Bernard . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 112 5. Dramski odsek. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 113 6. Pionirji in mladinci . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 115 7. Ženska desetina . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 120 8. Pobratena in prijateljska društva. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 122 9. Vozila in pomembnejša oprema društva skozi čas . . . . . . . . . . . . . . . 125 10. Vodstvo društva skozi čas . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 131 10.1. Načelniki . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 131 10.2. Predsedniki in poveljniki . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 133 10.3 Kratki opisi načelnikov, predsednikov, poveljnikov in predstavnikov društva v gasilski zvezi . . . . . . . . . . . . . 136 11. Viri, literatura . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 146 6 1. Zacˇetki gasilstva na Gorenjskem Postava – požarni red iz leta 1795 je najstarejši dokument in muzejski predmet, ki ga hrani Slovenski gasilski muzej dr. Branka Božiča v Metliki. Napisan je v slovenskem in nemškem jeziku. Začetki boja proti požaru segajo najverjetneje do takrat, ko je človek začel uporabljati ogenj. Zgodovinski viri navajajo, da gasilstvo na Gorenjskem sega že v srednji vek. Izpostavljeni so bili predvsem kraji, kjer se je razvijalo fužinarstvo, med njimi je bil tudi Bohinj. O organiziranem boju proti ognju pričajo tudi dejstva, saj je bila na območju Bohinja že leta 1833 v uporabi brizgalna. Zabeležene večje požarne stihije so pustošile že veliko pred tem. 10. septembra 1693 je pogorela vsa vas Rateče, požar je zahteval tudi smrtno žrtev, leta 1732 je izbruhnil večji požar v Tržiču, ki je vas popolnoma upepelil. Vzrok požara je bila neprevidnost, saj so ljudje prižgali sveče na oknih in brezskrbno odšli k verskemu obredu. Veter je poskrbel, da je se je požar še lažje širil. V letu 1761 je na Koroški Beli pogorela 400 let stara cerkev. Tržič je 11. aprila 1881 drugič doletela nesreča, v kateri je pogorelo 145 hiš, preko 100 delavnic in kovačij. Umrlo naj bi tudi 79 ljudi, preživeli kovači pa so se z družinami preselili v Kropo in Kamno Gorico. V letu 1828 je enaka usoda doletela Kamno Gorico, zgorelo je 72 hiš, bile so tudi štiri človeške žrtve. Večji požar je bil tudi na Dovjem leta 1859, pogorela je polovica vasi, požar pa je terjal eno človeško žrtev. 7 Tako kot danes poleg požara (kronike navajajo, da so številni izmed njih trajali tudi po več deset dni) niso bile izvzete tudi druge naravne nesreče, pri katerih posredujejo gasilci. Leta 1789 se je nad vasjo Koroška Bela utrgal oblak, ki je prinesel ogromno količino padavin. Potok Bela je tako narasel, da je razdejal hrib Čikla in zasul 40 hiš, katastrofa naj bi se leta 1926 ponovila. Prvi slovenski gasilski red je bil napisan v slovenščini in nemščini že leta 1785. Med drugim je navajal tudi to, da kogar doleti nesreča, pa naj bo to moški ali ženska, mora kričati: »Na pomoč!« Ljudje so takrat še vedno verovali v razne vraže, tako je preprosto prebivalstvo verjelo, da v slučaju ognja ne smejo gasiti, ker naj bi šlo za božjo kazen in s tem, ko gasijo, branijo prizadetega pred božjo kaznijo. Dne 15. septembra 1881 sta cesar Franc Jožef in ministrski predsednik Taaffe objavila »Postavo o požarni policiji in gasilskih stražah« za vojvodino Kranjsko. Tej so bili kasneje dodani še: načrt pravil za prostovoljne požarne obrambe, službeni red o odnosih med posameznimi oddelki požarne obrambe in osnovna pravila za podporno matico prostovoljne požarne obrambe. Vse to je na Kranjskem, podobno je bilo tudi v drugih naših deželah, precej prispevalo k nadaljnjemu razvoju prostovoljnih gasilskih društev. Prvo gasilsko društvo na Gorenjskem je bilo ustanovljeno v Škofji Loki leta 1875, štiri leta kasneje (1879) pa tudi v Kranju. Na Zgornjem Gorenjskem sta bili prvi ustanovljeni požarni brambi v Bohinjski Bistrici in Begunjah leta 1882. Sledila so še prostovoljna gasilska društva Radovljica (leta 1883), Bled (leta 1885) in Dovje (leta 1889).1 8 Zgodovina društva 2. 2.1. Kranjska industrijska družba Kranjska industrijska družba (KID) je bila tretja delniška družba na Kranjskem, ustanovljena leta 1869. Imela je vlogo predhodnice Železarne Jesenice, ob svojem nastanku pa je združevala različne gospodarske panoge: metalurgijo, mokarstvo, rudarstvo, koksiranje premoga, premogovništvo ter izkoriščanje in predelavo lesa. Iznajdba parnega stroja, ki je temeljni mejnik industrijske revolucije, je močno zaznamovala tudi območja današnje Slovenije. V gospodarskem pogledu je bilo 19. stoletje čas industrializacije, ki se je v naših krajih začela s postopno opustitvijo rokodelskih oblik proizvodnje in z gradnjo prvih tovarn s strojno opremo na parni pogon. Med industrijsko revolucijo je na Slovenskem delovalo pet večjih železarskih obratov, in sicer na Jesenicah, v Štorah, na Ravnah na Koroškem, na Prevaljah in v Dvoru pri Žužemberku. Eno vidnejših vlog pri razvoju železarstva so imele Jesenice, kjer je bil odkrit postopek za pridobivanje feromangana v plavžu. Lastniki posameznih fužinskih obratov na Jesenicah so se pred ustanovitvijo Kranjske industrijske družbe hitro menjavali. Obrate na Savi so leta 1766 prevzeli Ruardi, plavške in javorniške pa si je leta 1752 pridobila rodbina Zois. Sprva so njihovi obrati doživljali hiter razcvet, kar pa se je s prodorom kapitalističnega liberalizma v slovenske dežele ustavilo. Gorenjske fužine so bile v primerjavi s svetovnim tehnološkim napredkom zastarele in pojavila se je potreba po njihovi posodobitvi. Ruardi in Zoisi niso imeli dovolj finančnih sredstev, zato so poiskali pomoč pri ljubljanskih bankirjih in lastnikih parnega mlina – Luckmannih. Ti so bili pripravljeni svoj kapital vložiti v posodobitev takratnih fužin na Gorenjskem in v ustanovitev nove delniške družbe. Tako so se Lambert Karel Luckmann, ljubljanska veletrgovca Karel Kanut Holzer in Vincenc Seunig ter poslovodje Zoisovih železarn domenili, da bi v Ljubljani ustanovili delniško družbo, ki bi prevzela upravljanje industrijskih in rudarskih podjetij. 9 18. septembra 1869 so jo pod imenom Kranjska industrijska družba vpisali v trgovski register, s tem pa je dobila tudi vlogo tretje delniške družbe na Kranjskem. Luckmanni in Zoisi so bili prvi člani te družbe, Ruardi so se jim pridružili čez tri leta. Ob nastanku je družba združevala precej različne panoge: metalurgijo, rudarstvo, mokarstvo, koksiranje premoga, izkoriščanje in predelavo lesa, premogovništvo in hidroenergetiko. S postopnim kupovanjem metalurških obratov je KID postal najmočnejše železarsko podjetje na Kranjskem. Leta 1870 je od Zoisovih dedičev odkupil veleposestvo Javornik, plavže in fužine na Javorniku, v Radovni, Mostah, Bohinjski Bistrici in Stari Fužini, rudnik na Belščici ter gozdove skupne površine 494 hektarjev. Leto kasneje (1871) je KID od Viktorja Ruarda odkupil veleposestvo Bled (28.458 hektarjev), plavž na Savi, dve pudlarski peči z žagami in mlini, posest na Starem plavžu, fužine v Mojstrani in Globokem, rudnik Savske jame in rudnik manganove rude na Begunjščici. Leta 1872 je prišla v last družbe tudi železarska družba Petrova gora in Topusko na Hrvaškem, kot zadnji pa je leta 1873 sledil nakup fužin na Slapu v Bistriški dolini pri Tržiču. Tako je Kranjski industrijski družbi kmalu po nastanku pripadalo devetnajst obratov v štirinajstih različnih krajih, ki so bili med seboj slabo prometno povezani, fužinarske naprave pa so bile preproste in zastarele. KID je bil ob svoji ustanovitvi zagotovo največja družba na Gorenjskem, kljub temu pa ni bilo vse tako »rožnato«, kot se je sprva zdelo, saj so zaradi slabih poslovnih uspehov že leta 1882 prodali del posesti.2 2.2. Ustanovitev požarne brambe na Bohinjski Bistrici Leta 1882 so ognjeni zublji v Stari Fužini uničili lopo za oglje, tako imenovan kolpern. Še istega leta je na podlagi požara nastala pobuda za ustanovitev požarne brambe, ki jo je podal sin inženirja Leopolda Böckla, uslužbenca pri fužinarskem podjetju »Pozabljeno«, ki se je kot mlad študent seznanil z ustrojem gasilskih čet v Ljubljani. Pobudi sta se pridružila tudi Nikolaj Bernard in Matevž Bevc, fužinski oskrbnik, oba zaposlena v Kranjski industrijski družbi (KID). Tako je leta 1882 nastala požarna bramba na Bohinjski Bistrici. Za prvega poveljnika je bil s strani uprave KID imenovan Matevž Bevc. Bolj znana člana iz prvega obdobja sta Nikolaj Bernard, ki je opravljal funkcijo orodjarja, in Luka Šoberle. Oba sta v tovarniški delavnici sama izdelovala sekirice, lestve in ročne črpalke, s čimer sta veliko pripomogla k novoustanovljeni požarni brambi, ki ji je KID zagotovil prostore za orodje in drugo opremo. Te prostore pa so bohinjski gasilci uporabljali tudi za družabne in kulturne namene, saj sta bila ustanovljena tamburaški zbor in godba na pihala, ki je bila znana po vsej Gorenjski.3 Pol ure iz Bohinjske Bistrice je bil na bistriškem potoku zgrajen jez, imenovan rošta. 10 Voda je od tod odtekala po lesenem žlebu, imenovanem rake, do cajnarce in štirih tracgarc, ki so stale v Pozabljenem, četrt ure proč od drugih fužinskih zgradb. Pod Pozabljenim je bil zgrajen drugi jez in od tod je voda odtekala po žlebu do vibenca v Bistrici. Pred njim se je zbirala v bajer in je od tod odtekala po zelo dolgem žlebu ter je mimo tekoč gonila ognje v vibencu, nato pralnico, kovačijo, peto tracgarco, mlin, žago in končno mehove v topilnici in pretopilne ognje. Od tu je voda padala v globel, v katero so odmetavali žlindro iz peči.4 Gasilci so na nevarnih mestih fužin Pozabljeno namestili sedem hidrantov na pritisk vodnih črpalk iz vodnih rak. Na izlivih hidrantov so bile stalno nameščene dvometrske gumijaste cevi »metz« priključka. Razno gasilsko orodje, kot so mački, lestve, drogovi in drugo, je bilo nameščeno po delavnicah, na primer na dvorišču mizarne, pri vhodu v livarno in drugod.5 V uporabi je že bila tudi ročna brizgalna, izdelana v tovarni Antona Samassa v Ljubljani leta 1833. Trenutno ni mogoče potrditi, ali je bila kupljena brizgalna nova in prepeljana v tovarniške obrate v Bohinju že v letu 1833, saj je znano, da je bila družina Zoisov v stikih s družino Samasso (še posebej baron Žiga Zois je cenil Johanna Jacoba Samasso). Prav tako je bil problem požarov v tovarni zagotovo prisoten že veliko pred ustanovitvijo požarne brambe. Kljub temu obstaja tudi možnost, da je bila brizgalna kupljena rabljena kasneje (ob ustanovitvi požarne brambe), za potrditev pa bi bilo potrebno podrobno pregledati poslovanje Zoisov in kasneje tudi KID vse od leta 1833 do 1882. Prva ročna brizgalna, izdelana leta 1833 v podjetju Samassa v Ljubljani; trenutno se nahaja v depoju Gornjesavskega muzeja na Jesenicah (foto: Silvo Režek) 11 Brizgalna je postavljena na lesenem vozu, tudi drog za poganjanje črpalke in korito sta lesena. Zbirno korito za vodo je prekrito s pločevino. Dva cilindra vsak zase črpata vodo iz korita na brizgalni in jo potiskata v zbiralnik, iz katerega je speljan en priključek za cev. Priključka za sesalni vod ni, zato tudi ni znano, kakšno taktiko so uporabljali za polnjenje rezervoarja oz. korita v brizgalni. Spojka za priklop na brizgalno Samassa z vnesenim napisom »N1 Boh. Bistrica« (vir: arhiv društva) Dve leti kasneje (leta 1884) so požarno brambo na Bohinjski Bistrici tudi formalno potrdili s pravili delovanja, ustanovnim zborom in vanjo vključili vaščane. Trenutno zbrani viri razkrivajo, da v letu 1882 znotraj podjetja niso sprejeli pravil delovanja (op. a. podrobno bi bilo potrebno pregledati celoten arhiv KID iz tega obdobja, saj v evidenci deželne vlade vpisa iz leta 1882 ni). Prav tako je imel KID že v letu 1882 težave pri poslovanju in je moral del svoje posesti prodati, zato se predvideva, da so z »reorganizacijo« požarne brambe želeli zmanjšati stroške podjetja. Pomemben prispevek pri reorganizaciji požarne brambe na Bohinjski Bistrici bi lahko imel tudi obisk Franca Doberleta, inšpektorja in starešine gasilstva na Kranjskem v letu 1884, ki je zagotovo strmel k enotni organiziranosti. Kljub temu ni zanesljivih podatkov, ali je bil inšpekcijski nadzor opravljen pred marcem 1884 ali v kasnejših mesecih. Pravila društva so v marcu 1884 pripravili Janez Mencinger, Jože Ravhekar, Valentin Rabič in Jože Sodja. Na občinskem odboru Županije Bohinjska Bistrica, 12. marca 1884, so potrdili Pravila prostovoljne požarne brambe na Bohinjski Bistrici. Občinski odbor, ki je tudi potrdil pravila, so sestavljali: • župan Janez Mencinger (po domače Bec), • Janez Ravnik, • Doktorič (imena ni mogoče v celoti razbrati), • Martin Ravnik in • Anton Torkar. Na podlagi sklepa občinskega odbora je bila poslana prošnja za ustanovitev požarne brambe na Bohinjski Bistrici Deželni vladi v Ljubljani. Prošnja je bila 18. marca 1884 12 odobrena, ravno tako so bila potrjena pravila delovanja. Vpis v Društveni kataster je bil izveden pod zaporedno številko 296 in poslan Okrajnemu glavarstvu v Radovljici. Dovoljenje in pravila pa je županstvo potrdilo 2. aprila 1884 pod zaporedno številko 2528 (op. a. danes se pravila po prepisu v obdobju po 1. sv. vojni hranijo pod zaporedno številko 2730 Društvenega katastra banske uprave Dravske banovine v Arhivu Republike Slovenije v Ljubljani). Načelnik Matevž Bevc z družino (vir: arhiv društva) Na podlagi potrjenih pravil je občni zbor potekal 4. maja 1884 pri »Gregorcu«, kjer so na glasovanju potrdili dosedanje (že obstoječe) vodstvo požarne brambe, ki je poprej delovala v okviru KID. Skupno se je v delo vključilo 63 članov. • načelnik – Matevž Bevc (zaposlen kot fužinski oskrbnik v KID), • podnačelnik – Ivan Miklavčič, • tajnik – Jože Ravhekar (občinski tajnik), • vodja brizgaln – Nikolaj Bernard (zaposlen v KID), • paznik čez gasilno orodje – Jože Novak, • plezač – Matevž Vojvoda, • trobentač – Franc Mencinger. V enem izmed kasnejših zapisov je navedeno, da naj bi v letu 1884 požarno brambo vodil ing. Leopold Böckel, kljub temu večina pisnih virov iz prvotnega obdobja od leta 1882 dalje kot načelnika navaja samo Matevža Bevca, Böckel pa je bil do požara fužin leta 1890 obratovodja fužine v Bohinjski Bistrici. 13 Prva pravila društva iz leta 1884 (vir: arhiv društva) 14 Podpisniki pravil z občinskega odbora (vir: arhiv društva) Pečat Županije Bohinjska Bistrica (vir: arhiv društva) Leta 1884 je bohinjsko požarno brambo pregledal Franc Doberlet, inšpektor in starešina gasilstva na Kranjskem, ki je pohvalil gasilce za dobro pripravljenost. Franc Doberlet, slovenski obrtnik in organizator gasilstva, je bil rojen 6. aprila 1832 v Ljubljani, umrl pa je 5. maja 1916 v Ljubljani. Izučil se je v Ljubljani, kjer je leta 1857 ustanovil delavnico za tapetništvo in dekoraterstvo, odprl trgovino pohištva in prvi pogrebni zavod, prenovil dekoracije starega in napravil večino dekoracij novega deželnega gledališča v Ljubljani in gledališča na Reki. Ko mu je leta 1869 ljubljanski župan Josip Suppan poveril organizacijo gasilstva, je odšel na potovanje, proučil naprave in pravila že obstoječih društev v Gradcu in drugih mestih na Štajerskem, leta 1870 je v Ljubljani ustanovil prvo prostovoljno gasilno društvo na Kranjskem in ga vodil od 1870 do 1900. Organiziral je gasilska društva po deželi, ki so se leta 1888 združila v Deželno zvezo gasilskih društev na Kranjskem, in jo vodil do leta 1913. S svojim organizacijskim delom si je pridobil naziv »oče kranjskega gasilstva«.6 15 Tovarna Samassa Ljubljana Gre za znano zvonarsko podjetje, ki je pričelo delovati leta 1729 v Ljubljani. Podjetje so vodili člani družine Samassa, kasneje je podjetje vodil Johann Jacob Samassa, ki ni bil samo zvonar, temveč tudi mehanik in izumitelj. Zaradi svoje vsestranskosti je bil izjemno cenjen med pomembnimi možmi tedanje Ljubljane, posebno ga je cenil in podpiral tudi baron Žiga Zois. Zvonarska obrt je bila pogosto povezana tudi z izdelavo gasilskih brizgaln. Leta 1831 je podjetje prevzel Anton Samassa, v času katerega je bila izdelana tudi brizgalna, ki je bila v Bohinju. Stanje v Bohinju leta 1884 najboljše opisuje Evgen Lah v Zemljepisnih črticah7, ki so izšle v Ljubljanskem zvonu leta 1884. »Bližnje gore, ki obdajejo na vseh straneh Bohinj, varujejo ga pred mrzlimi vetrovi in sploh pred hudim mrazom; Bohinj ima že za 0,2 °C milejšo letno temperaturo kot Ljubljana, vkljub svoji primeroma visoki leži. Zato mu pa tudi pošiljajo gore toliko dežja, da preseza našo v tem obziru na slabem glasu stoječo Ljubljano še daleč, daleč. Bohinj šteje 18 vasij z 819 hišami in skoraj 5000 prebivalci. Od teh ima Bistrica sama 105 hiš in 813 ljudij; Stara Fužina 89 hiš in 501 človeka; Češnjica 83 hiš in 464 ljudij; Srednja Vas 68 hiš in 396 prebivalcev. Na vsako vas pride po 45 hiš in 274 ljudij; sploh ima pa zgornja dolina veliko večje in tudi bolje obljudene vasi, kot spodnja. Vse vasi se dele v 2 županiji in 3 fare. Bohinjci so jako krepke postave; v šegah in navadah so zelo konservativni. Za elementarni pouk skrbita dvorazrednici na Bistrici in v Srednji Vasi in jednorazrednica na Beli. Žive se največ o poljedelstvu. Dosti zaslužka dajo Bohinjcem tudi rudniki in tovarne na Bistrici in v Stari Fužini. Posebno merodajen faktor je pa postala v zadnjem času za Bohinjce živinoreja, zarad čudovito napredujočega sirarstva, za katero ima velike zasluge neutrudljivi, za blagost in srečo Bohinja jako vneti Bistriški župnik, č. g. Mesar. Bohinjci so imeli l. 1880. že 10 sirarskih zadrug, katere so izdelale v omenjenem letu primeroma ogromno svoto 59.817 kilogramov sira.« 16 Požarna bramba na Bohinjski Bistrici 1887 (vir: arhiv društva) Fužine in Zoisov grad v Bohinjski Bistrici (vir: Wikipedija, neznan avtor, hranjeno v Gornjesavskem muzeju Jesenice) 17 Ročne črpalke, izdelane v tovarni Samassa Ljubljana (vir: arhiv društva) Delovanje gasilskega društva je zabeleženo tudi ob posvetitvi cerkve v Bohinjski Bistrici, ki jo je posvetil škof dr. Jakob Missija. Gasilci so bili aktivno udeleženi v slavnostnih dogodkih, saj so pripravili baklado, ki je imela več kot 200 bakel in lampijonov. Prav tako je bila na slovesnosti prisotna godba. Slavnostno dogajanje ob posvetitvi cerkve v Bohinjski Bistrici je opisano v časniku Slovenec8, izdanem 17. avgusta 1885. »Iz Bohinjske Bistrice, 15. avgusta 1885. Ni zastonj imenovana lepa Gorenjska stran; vsacega pa je moralo iznenaditi posebno v petek, ki se je od Bleda dalje v Bohinj peljal. Od prve do zadnje vasi brez števila slavolokov z lepo sestavljenemi napisi. Slovenske zastave vihrale so popotniku nasproti že od daleč v vsaki vasi. Popoludne v petek, ko se je prevzvišeni knezo-škof skozi Bled peljal pozdravljali so ga iz vseh cerkva zvonovi in gromenje možnarjev. V Bohinjsko Belo dospevši, pričakovali so ga že Bistričani, na čelu jim velezasluženi g. župnik Mesar z drugimi. V Bohinjski Beli bil je pripravljen obed. Po obedu podali so se gospodje na vozovih naravnost v Bistrico. Po vsih vaseh napravljeni so bili lični slavoloki, povsod odmeval je strel topičev, ki je pozdravljal veseli prihod škofa. Krasen prizor odprl se je očem došlim v Bitinje: Lepa Bohinjska dolina, tam v prijaznem kraju velikanska Bistriška cerkev, vsa vas v zastavah, na visokih mlajih narodne in cesarske zastave! Pred Bitinjam čakalo je 12 krepkih možakov na konjih prevzvišenega vladike z zastavami. Kot častna straža se pomikajo proti Bistrici, ki je vsa praznično oblečena; vsaka hiša vsako okno imelo je svojo zastavo. Sedaj so tù. Strel in zvonenje naznanovalo je prihod mil. knezo-škofa. Sprejelo jih je ljudstvo s spoštljivim navdušenjem. „Češčen bodi, kteri pride v imenu Gospodovem.’’ Take misli so danes navdajale Bistričane. Dan 15. avg. še ni napočil, ko se je čulo zvonenje, pok topičev iz vseh bližnjih gričev Bistrice, ceste in pota so se napolnovale pobožnih, ki so hotli biti deležni blagoslovljenja cerkve. 18 Ob 9. uri naznanja gromenje topov in vbrano zvonenje pričetek svetega opravila. Na tisoče ljudstva je čakalo okolo cerkve, da se izvrši sveto opravilo posvečenja. Ko se vrata odprejo napolnila se je cerkev do zadnjega kotiča, zunaj pa je še stala velika množica, ki ni v cerkev mogla, akoravno je za 3000 prostora. Bistrški pevci peli so pri pontifikalni maši, pod vodstvom gosp. učitelja Bernarda iz Škofje Loke, rojenem Bistričanom, ki je vže prej v svoj rojstni kraj prišel, da je poskušal s pevci. Ves dan je bila Bistrica polna ljudstva, ki se je sprehajalo in čudilo kinču, kterega je ta dan Bistrica oblekla. V mraku razsvitljena je bila vsa vas, po vsih hribih in planinah razsvetili so se kresovi, Bistrška požarna bramba in fantje naredili so jako lepo baklado, čez 200 bakolj in lampijonov jih je nosilo, prekoračili so vas na čelu godba ter se slednjič pred farovžem ustavili, kjer so pevci zapeli več lepih pesmic za večernico. Med tem pa se je razlegal grom topičev po vsem Bohinju, brezštevilno raketov je švigalo po zraku, umeteljni ogni razsvetljevali so cerkev in farovž. Milostljivi knezoškof gledali so vse to iz okna ter odobravali lepo petje Bistrških pevcev, ki ga je vodil vrli gosp. učitelj Bernard. Slednjič prišli so sami med pevce ter se pohvalno izrekli in zahvalili za podoknico ter blagoslovili vso množico. Cesarsko himno, ki se je pela, poslušali so vsi odkriti; „živio” presvitl. cesarju razlegal se je daleč po dolini. „Živio” milostljivemu knezoškofu se je večkrat ponavljal. Prevzvišeni vladika zahvaljeval se je iz okna pevcem in množici ter jim vošil lahko noč. Bistričani prekosili so se sami v vsakem oziru.« /…/ (članek ni objavljen v celoti) V torek, 7. oktobra 1890, je v večernih urah tovarna KID v Bohinjski Bistrici zagorela. Požar je uničil vso veliko zgradbo bohinjskih fužin. Železarji so ta dan kot po navadi po končanem delu pogasili ognjišča z vodo, pri tem pa prezrli, da je tlel tram ob dimniku. Iz tega se je v mraku ob vetru razvnel ogenj, ki se je nagloma širil. Izsušeno tramovje je gorelo kot slama. Vročina je bila tako močna, da so začeli prazniti okoliške hiše, ker so se bali, da se bo požar razširil in zajel vse naselje. Prvi ogenj so opazili ob osmih zvečer in po dveh urah je od bistriških fužin ostal le še kup ogorkov ostrešja, razvaline zidovja in ostanki fužinski naprav. S skrajnimi napori se je požarni brambi posrečilo, da so omejili požar na glavno fužinsko zgradbo, tako da bližnje zgradbe in graščina v Bohinjski Bistrici niso utrpeli škode. Časopisna poročila so pohvalno priznavala prizadevanje načelnika gasilcev Matevža Bevca in inženirja Leopolda Böckla, obratovodja fužine v Bohinjski Bistrici, da sta s fužinskimi delavci in orožništvom omejila ogenj na glavno fužinsko zgradbo. Časnik Slovenski narod z dne 9. 10. 1890, št. 232, poroča o požaru. Navaja, da v fužinah že dalj časa niso več polno delali ter da škoda ne mora biti znatna, ker se družbi ni zdelo vredno zavarovati fužin, saj slednje nimajo več druge vrednosti kot le zgodovinske. Vest o požaru je bila sestavljena tudi v pisarni KID in objavljena v časopisu Laibacher Zeitung, kjer pravijo, da je popolnoma pogorel obrat KID v Bohinjski Bistrici, ki so ga že tako ali tako nameravali konec leta ustaviti in oddati stroje novi železarni na Jesenicah. Ker obrat ni bil zavarovan, je družbo vendarle prizadela škoda, ki je bila 19 krita s požarno rezervo. Nekateri viri in časniki pa so tudi namigovali, da je bil požar podtaknjen, saj se je KID s proizvodnjo že pred požarom postopoma pripravljal na selitev na Jesenice.9 Pogorišče fužin (vir slike: Marjan Zupan, 120 let gasilstva na območju Občin Bled in Bohinj) Zoisova ura in ostanek fužin v letu 2014 (foto: Silvo Režek) 20 Oeffentlicher Dank – javna zahvala (vir: Amtsblatt zur Laibacher Zeitung, 10. oktober 1890, št. 233) Javna zahvala (vir: Slovenec, 10. oktober 1890, št. 233) Dogodek je pomenil za železarski Bohinj prelomnico, saj pogorelih fužin ni nihče več obnovil. Več kot 300 ljudi je ostalo brez dela in zaslužka, zato so se množično selili na Jesenice. Jeseniška tovarna v tem času še ni imela svojih gasilcev oz. požarne brambe, tako je leto po požaru v Bohinjski Bistrici (septembra 1891) izbruhnil požar tudi na gospo- 21 darskem poslopju železarne na Stari Savi na Jesenicah. Ker KID ni imel organizirane požarne brambe, je vodstvo družbe ukazalo gašenje tridesetim kaznjencem državne prisilne delavnice, ki so bili zaposleni v tovarni, vendar je bilo njihovo gašenje povsem nepožrtvovalno in neučinkovito. Oktobra 1891 je bila pod vodstvom inženirja Pehanija ustanovljena gasilska četa jeseniške železarne, ki je sprva štela le 23 članov, po zagotovitvi potrebne opreme pa se je število članov povečalo na 40. Glasilo Železar navaja, da je bila kmalu po ustanovitvi gasilske čete na Jesenicah ustanovljena tudi četa v tovarni na Javorniku, ki jo je vodil Janez Peterman. Kljub temu je potrebno opozoriti, da seznam gasilskih enot na Kranjskem iz leta 1891 navaja samo javorniške gasilce. Seznam gasilnih društev (vir: narodni koledar za navadno leto 1891) Tudi po požaru so gasilci v Bohinjski Bistrici nadaljevali z delom, moštvena sestava se je nekoliko zmanjšala zaradi odhoda nekaterih delavcev KID na Jesenice, vendar se je z leti ponovno okrepila. Po izgubi prostorov v obratih KID so gasilci svoje orodje začasno spravili v leseni lopi, ki jim jo je v uporabo dal Jože Sodja. V letu 1895 pa se je sredi vasi postavil pritlični gasilski dom. 22 Stanje članstva požarne brambe na Bohinjski Bistrici po vaseh v letu 1895: Naselje Bohinjska Bistrica Število članov 19 Lepence Nemški Rovt Savica Nomenj Bitnje Kamnje Polje Ravne Brod Skupaj 4 4 4 4 3 2 2 2 1 45 (vir: arhiv društva) Leto 1896 Za zbiranje sredstev so vsako leto organizirali tombolo in veselice, zbrani izkupiček pa so namenili za nakup gasilske opreme. Opremo za tombolo so redno dopolnjevali, saj se skozi celotno obdobje pojavljajo izdatki za nakup dodatnih tablic tombole. Za dograditev gasilskega doma so spravljali les. V letu 1896 so kupili »mesing« in čelade, gasilske oznake so naročili na Dunaju. Še vedno je bil ohranjen stik s podjetjem Sava, saj so bila določena sredstva podjetja nakazana gasilcem v Bohinjsko Bistrico. Gasilske vaje so potekale 18. 10. 1896 na Nomenju, na Kamnjah (ni datuma) in 8. 11. 1896 na Bohinjski Bistrici. Za prevoz brizgaln in moštva so najeli konje, vožnje so tudi plačali. Leta 1896 so vse vožnje opravili: Johan Mencinger, »Španka«, Janko Žnidar, Andrej Štendlar, Franc Logar in Anton Torkar. V letih 1895 in 1896 so imeli skupaj 10 gasilskih vaj. Leto 1897 Zaradi starosti je bil v tem letu predhodni načelnik Bevc razvrščen v podpornega člana (»podporni ud«). Še naprej so nadaljevali s sečnjo lesa za nadaljnja dela na gasilskem domu, les se je žagal pri Čučku na Bitnjah. Zanimivo je tudi, da je v tem letu blagajniško knjigo zaključila Francka (Franca) Žnidar, vdova Vinka, ki je pred tem vodil knjige. Leto 1898 Pričele so se aktivnosti za postavitev gasilskega stolpa, nekatero orodje je bilo pokvarjeno, zato so ga dali popraviti v tovarno Samassa. Kupili so tudi strokovno gasilsko literaturo – vežbenik in službeni red. 23 Leto 1899 Za leto 1899 je ohranjen samo zaključni račun. Leto 1900 Prispevek v Ljubljanskem časopisu (vir: Laibacher Zeitung, 28. 9. 1900, št. 222) Tudi ob gradnji železnice so se gasilci iz Bohinjske Bistrice aktivno vključili v dogajanje. Ljubljanski časopis10, petek, 28. septembra 1900 »Kot poročajo iz Bohinjske Bistrice, so s pripravljalnim delom bohinjske železnice že začeli. Gasilci iz Bohinjske Bistrice so 20. tega meseca za gradbenega vodja, gospoda železniškega inženirja Antona Josefa Fritza, organizirali pohod z baklami, da so mu bohinjski prebivalci prikazali veselje (zadovoljstvo) in se mu kot zastopnika cesarsko-kraljevskega železniškega ministrstva zahvalili. V svojem govoru je gasilski načelnik Ravhekar prosil, da bi g. inženir Fritz predal zahvalo domačinov iz Bohinja tudi na železniškim ministrstvu. Približno 40 delavcev trenutno dela pri predoru.« Tega leta so se izpopolnjevali tudi v uniformah, zato se je pojavila potreba po dodatnih gasilskih oznakah, ki so bile naročene pri Benediktu, tam so naročali tudi gasilske čepice in rokavice. Tega leta je pri veselici nastal primanjkljaj, kar je sprožilo burnejšo razpravo v društvu. Cevi so že naročali v Ljubljani, vsako leto so del sredstev namenili tudi za »snaženje brizgaln«, s čimer so zagotovili brezhibno delovanje ročnih črpalk. Gasilce je s prostovoljnimi prispevki podpiral tudi župnik Piber, kar je razvidno iz blagajniške knjige. V letu 1900 so posredovali pri požaru v barakarskem naselju. 24 Požar, nesreče in drugo (vir: Slovenec, 22. 12. 1902, št. 293) Leto 1903 Sredstva so redno namenjali popravilu cevi, odslužene cevi pa so prodali. Veliko materiala so že kupili v trgovini Budkovič v Bohinjski Bistrici. Tega leta so kupili tudi tablo za na gasilski dom z napisom »Požarna bramba«, ki jo je izdelal J. Preželj. 20. 9. 1903 je bil večji požar, vendar podrobnejših podatkov o tem požaru ni zbranih. Na vajah je sodelovalo 32 mož. Udeležili so se tudi veselice v Bohinjski Češnjici, kjer so za hrano in pijačo zapravili 5 kron. Leto 1904 Veselica je bila pri Grobotku. Umrl je Mencinger, kupili so mu večji venec. 4. 2. je bil večji požar na Savici. 15. 5. 1904 je bila gasilska vaja, na kateri je sodelovalo 29 mož. Udeležili so se tudi veselice v Gorjah, kamor so jih peljali trije fijakarji. 25 Želje po novem gasilskem vozu in brizgalni so se uresničile v letu 1904. Brizgalna je stala 3.700 kron, dodatno pa so za prevoz brizgalne odšteli še 223 kron. Za ta namen so se močno zadolžili v hranilnici, plačilo posojila z obrestmi pa so plačevali vse do leta 1910. Brizgalna je bila v primerjavi s prejšnjo sodobnejša, saj je že imela sesalni vod, ki je omogočal črpanje vode iz bližnjih potokov in vaških korit. Pogonski drog za cilinder je kovinski, prav tako je bila brizgalna nižja in okretnejša. Leto 1905 V letu 1905 so poleg rednih nalog izstopali stroški za štiri fotografije, ki so jih dali izdelati, leta 1906 so kupili platno in kostume za igro Hlapci, predelali so tudi gasilski voz ter pričeli s pripravami na 25-letnico delovanja. Požarna bramba na Bohinjski Bistrici z novo brizgalno, slikano leta 1904 (vir: arhiv društva) 26 (vir: NUK) Praznovanje 25-letnice delovanja leta 1907 Društvo je 25-letnico delovanja obeležilo leta 1907. V ta namen so dali izdelati medalje, za katere so stroški v blagajniški knjigi v istem letu opredeljeni v znesku 97 kron in 6 krajcarjev, poštnina pa je znašala 3 krone. Ob praznovanju 25-letnice so razvili tudi prapor, ki je sprva nosil letnici 1882–1907. Letnici na praporu sta bili v letu 1929 spremenjeni, kar je opisano v naslednjem poglavju. Stroški za prapor so prikazani v letu 1908, kjer je bil ugotovljen tudi presežek nad stroški izdelave prapora in prostovoljnimi prispevki. V letu 1907 so se gasilci udeležili še procesije ob sv. Rešnjem telesu, zanimivo pa je tudi, da so priredili maškarado, za pripravo mask pa so odšteli 17 kron in 29 krajcarjev. Z izkupičkom na maškaradi so poleg stroškov materiala eno tretjino sredstev dali godcem, ostalo pa so namenili nakupu nove opreme. V letu 1908 so nekaj sredstev pridobili tudi od zavarovalnice, ker so gasili požar v Bohinjski Češnjici. 27 Društvene medalje z napisom V SPOMIN 25 LETNICE GAS. DRUŠTVA NA BOH. BISTRICI 190711 Prapor ob praznovanju 25-letnice (vir: arhiv društva) 28 Prapor je bil leta 1907 brez pripetih trakov, saj so le-te izdelali v letu 1929 ob predvidenem prevzemu prve motorne brizgalne. Prav tako so v letu 1929 na praporu spremenili letnico ustanovitve in letnico razvitja prapora (spreminjanje zadnjih številk – na novo izvezeni v zlati barvi). Prvotni letnici na praporu sta bili 1882-1907. Leto 1910 V letu 1910 so tradicionalno organizirali Vinsko trgatev, za sv. Florjana so organizirali izlet okoli Bohinja, ustavili pa so se v gostilni v Bohinjski Češnjici, v Srednji vasi pri Hodniku in v Stari Fužini. Tega leta je potekel tudi zadnji obrok obresti in glavnice od nakupa brizgalne v letu 1904. Zavarovanje gasilcev so opravili v zavarovalnici Providentija v letih od 1907 do 1914. Leta 1910 so na Nomenju gasili požar, podrobnosti o požaru niso znane, leta 1911 je bil večji požar na Grand hotelu. Praznovanje 30-letnice leta 1912 V letu 1912 se je obeležila 30-letnica delovanja gasilskega društva. Razvidno je, da je poleg gasilcev v letu 1912 v okviru gasilskega društva delovala še godba. Med gasilci je na sredini tudi župan Občine Bohinjska Bistrica Franc Arh (Andrejčk) (vir: arhiv društva) 29 2.3. Med I. svetovno vojno V prvi svetovni vojni je bil Bohinj pomembno območje v zaledju soške fronte, saj je predstavljal vmesni pas – etapno območje med bojiščem in zaledjem. Vpliv I. svetovne vojne je pustil pečat tudi v delovanju gasilskega društva. Veliko moštva je bilo mobiliziranega v vojsko, v prvem pozivu so vpoklicali letnike, rojene od 1872 do 1893. Poziv za mobilizacijo je potekal 26. 7. 1914, zato so v gasilskem društvu že 16. 8. 1914 zaradi nastalih razmer morali postavili novo začasno vodstvo. Delo načelnika je prevzel Jože (Josip) Ravhekar, podnačelnik je postal Janez (Ivan) Ravnik, blagajnik pa Anton Torkar. To pa ni bila edina sprememba v času I. svetovne vojne, saj so že naslednje leto 8. 8. 1915 zaradi smrti Jožeta Ravhekarja ponovno zamenjali načelnika in blagajnika, tako je do februarja 1919. leta društvo vodil načelnik Ivan Ravnik (pred tem podnačelnik), delo podnačelnika je prevzel Franc Ogrin, delo blagajnika pa Anton Strgar. Zaradi odhoda v vojsko so doma ostali večinoma starejši ljudje, ženske in otroci. V letu 1916 se je na Rudnici odprl rudnik boksita, zato so dobili delo tudi domačini, pri čemer so bili oproščeni vojaške službe in ostali doma. V letu 1917 pa je bila na Staretovi žagi postavljena elektrarna, tok je bil napeljan tudi po nekaterih hišah.12 Vaje v letu 1914 so bile naslednje: maj 1914, prisotnih 22 mož, 22. junij 1914, prisotnih 20 mož, 6. julij 1914, prisotnih 14 mož, 23. avgust 1914, prisotnih 23 mož, 27. september 1914, prisotnih 18 mož. Vaje v letu 1915: 5. september, 12. september, 26. september, 17. oktober in 24. oktober. V tem času zapisov o posredovanju in gašenju ni veliko. 20. 9. 1915 je pogorelo pri Mencingerju na Bohinjski Bistrici, na pogorišču so ostali štirje člani na požarni straži. V Stari Fužini je 25. septembra 1917 požar uničil tri domačije in nekaj kozolcev. Požar naj bi zanetili neprevidni vojaki.13 Kljub temu je glede na vojno in veliko število ljudi in vojske, ki je bivala na območju Bohinja, pretila večja nevarnost požarov. Italijanska vojska je v tem obdobju pričela z bombardiranjem strateških ciljev iz zraka. V avgustu 1917 so preko Bohinja leteli bombardirat železarno na Jesenicah, namesto železarne pa so z odvrženimi zažigalnimi bombami zažgali Koroško Belo. Kljub posredovanju tamkajšnjih gasilcev je v vasi pogorelo 45 hiš in gospodarskih poslopij. Napad ni prizanesel niti gasilcem, saj je uničil preko 500 metrov gasilskih cevi in preko 30 delovnih oblek. Med drugim so se v Bohinju srečali tudi s strmoglavljenjem letala, ki naj bil strmoglavilo za Belim potokom, eno pa je zasilno pristalo na Nomenju.14 Zanimivost iz leta 1916 je, da so izdali gasilske koledarje. V kakšni količini in kje so bili natisnjeni, ni znano. Gasilci so ob obisku poveljnika 15. korpusa, generala pehote in kasnejšega vojnega 30 ministra Rudolfa Stöger-Steinerja von Steinstättena v Bohinjski Bistrici 28. marca 1917 sodelovali na slovesnosti, saj je bil Bohinj v neposrednem zaledju korpusa. Obisk je bil namenjen odlikovanju takratnega župana Franca Arha (Andrejčka). V zapisih o tem dogodku je navedeno, da je požarna bramba sodelovala v častnem sprejemu pred hotelom Triglav.15 Slovesen sprejem 28. marca 1917 pred hotelom Triglav; levo je postorjena požarna bramba Bohinjska Bistrica s praporom (vir slike: Tomaž Budkovič, Bohinj 1914–1918) Jeseni leta 1918 se je pričel razpad Avstro-Ogrske in s tem konec vojne. Ločitev od Avstrije je bila razglašena 29. oktobra 1918, v Bohinjski Bistrici je tega dne prevzel oblast Narodni svet, člani katerega so bili tudi gasilci Mencinger (Bec), Trojar, Ravhekar in Ogrin. Zaradi napetega političnega ozračja so neznanci na župnišče v Bohinjski Bistrici vrgli tudi bombo s strupenim plinom, ki pa se je na srečo razletela ob zunanjem zidu. Razmere so se umirile 1. decembra 1918 ob združitvi Države SHS in Kraljevine Srbije v Kraljestvo SHS. V Bohinjski Bistrici je bila decembra 1918 v počastitev Kraljevine SHS procesija, pri kateri so sodelovali tudi gasilci.16 Procesija v decembru 1918 ob razglasitvi Kraljevine SHS, ki je potekala od župnišča po današnji Ajdovski cesti in naprej po Mencingerjevi ulici. Na sliki skrajno levo gasilci, ki sodelujejo v sprevodu (vir slike: Tomaž Budkovič, Bohinj 1914–1918) 31 Med I. in II. svetovno vojno Po končani vojni se je stanje v gasilskem društvu pričelo vračati v ustaljeno delovanje. Zbor članov je potekal 9. februarja 1919, takrat je prenehala načelniška funkcija Ivanu Ravniku. Naslednji dve leti je delo načelnika prevzel Franc Ravhekar, podnačelnik je postal Simon Žvan, menjave so bile zelo pogoste, saj je že leta 1921 delo načelnika prevzel Franc Ogrin, leta 1924 Janez Mencinger, leta 1926 Janko Sodja, leta 1928 Franc Konič in leta 1932 Alojz Stušek. Na sejah upravnega odbora so za zamujanje na seje uvedli kazen – zamudnino, ki jo je moral član v primeru zamude plačati društvu. Po vojni sta se za zavarovanje gasilcev leta 1922 pojavili dve zavarovalnici, in sicer Croatia Ljubljana in Vzajemna Ljubljana, pri obeh so imeli sklenjene zavarovalnine, saj so za obe zavarovalnici plačali premijo, leta 1925 pa so zavarovanje sklenili z Zavarovalnico Sava. Po vaji leta 1919 (vir: arhiv društva) Dodatna sredstva za gasilsko opremo so prislužili s posojanjem gasilskih lestev, ponovno so organizirali Vinsko trgatev, ki se v društvenem življenju pojavlja skoraj vsako leto vse do leta 1941. Leta 1919 so ponovno pričeli z igrami, odigrali so igro z naslovom Deseti brat. Sredstva so namenili za popravilo in nadgradnjo gasilskega doma. Leta 1919 so ob prihodu prestolonaslednika Aleksandra odšli na Bled. Tudi plačilo 32 članarine za članstvo v Jugoslovanski gasilski zvezi je že zabeleženo v letu 1919 v znesku 37,50 din. V obdobju po vojni je leta 1919 zabeležen prvi večji požar, ki je uničil osemnajst hiš in nekaj gospodarskih poslopij v Bohinjski Bistrici. Gasilci so na prošnjo gospodarja in gostilničarja iz goreče hiše rešili ročno blagajno in več ostalih dragocenosti, za kar jih je gostilničar tudi nagradil. Praznovanje 40-letnice društva Društvo se je leta 1922 pripravljalo na praznovanje 40-letnice »društvenega obstanka«. Na seji upravnega odbora so 25. februarja 1922 sklepali o poteku praznovanja. V ta namen so za 40 let službe predlagali odlikovanje za Gašperja Logarja. O poteku prireditev so ponovno razpravljali na seji 29. aprila 1922, kjer so že določili datum praznovanja 40-letnice, ki naj bi bil 6. avgusta 1922, naročili so tudi godbo z Jesenic. Načrte praznovanja je prekrižal velik požar v Bohinjski Bistrici julija 1922, zato je prireditev odpadla. Kasneje so obeležitev 40-letnice delovanja želeli prestaviti za eno leto, in sicer na 15. oktober 1923, vendar zaradi zamika ni bila izvedena. Zadnji poskus obeležitve 40-letnice je bil podan na upravnem odboru 1. maja 1925 za praznovanje, ki naj bi potekalo 5. julija 1925, vendar so tudi ta načrt zaradi oddaljenosti dogodka opustili. Inventar društva ob popisu 4. maja 1922 (vir: arhiv društva) Količina Naziv 1 brizgalna – stara 1 1 1 1 2 4 3 brizgalna – nova voz za moštvo – nov voz za cevi – nov premikalna lestev – velika lestvi s kljuko – 2-krat stegne lestve s kljuko – 3-krat stegne lestve – enostavne 4 17 30 18 3 3 ročne brizgalne (se nahajajo na žagi Bohinjska Bistrica) čelad – kovinastih čelad – črnih usnjenih pasov s sekiricami rogovi za trobentače piščalke (hupne) 33 2 400 metrov 3 3 6 9 13 18 40 parov 31 35 2 1 3 4 kosi – drugo 3 50 metrov zastavi – črna in narodna cevi (popolno nove 160 m, srednje dobre 160 m, zunaj v omaricah 140 m, stare cevi za vaje 40 m) vrvi svetilke svetilk za brizgalno svetilk Baker vreten za cevi z motovilo ustnikov (munštiki) naramnic hlač belih jopičev belih medeninasta ključa medeninast ustnik zagrinjala za vozove in brizgalne 1 metla, 1 škaf, 1 omara,1 stol ščitniki žice za elektriko Oprema za gledališče ves les za oder 8 klopi – 4 m dolge z naslonjalom 1 lata – 12 m dolga Bohinjsko Bistrico je 15. julija 1922 ob četrti uri popoldan doletel velik požar. Gorel je del zgornje vasi. Z uničujočim ognjem so se borili člani gasilskih društev Bohinjska Bistrica, Nemški Rovt, Nomenj, Srednja vas, Bohinjska Češnjica, Stara Fužina, Jesenice, Sava, Dobrava, Bled, Mlino in Bohinjska Bela. Gasili so vso noč in le s težavo ukrotili požar, ki je uničeval lesene hiše. V tem okraju je imelo edino motorno brizgalno gasilsko društvo Mlino – Bled, obratovala je celo noč. Gasilci iz Bohinjske Bistrice so po požaru še štiri dni uničevali posamezna ognjena žarišča. Župnijska kronika navaja, da je poleti leta 1922 vladala nenavadna suša, vsa poslopja so bila krita z deskami, marsikje so po domovih še skrivali vojno municijo iz I. svetovne vojne. Popoldne 15. julija so začeli v cerkvi biti plat zvona, na postaji in žagah so se oglasile sirene, gasilci so prihiteli iz vsega Bohinja in oddaljenih krajev. Nad Bohinjsko Bistrico se je dvigal orjaški steber črnega dima in izpuhteval s tolikšno 34 vročino, da se gasilci zlepa niso mogli približati, prizor je nudil živo stisko sodnega dne. Hiše in celotna gospodarska poslopja so pogorela 29 posestnikom. Požar je bil odmeven, zato sta kmalu po požaru Bohinjsko Bistrico obiskala kralj Aleksander I. in škof Jeglič iz Ljubljane, ki sta se izkazala z večjimi prispevki. Požar v Bohinjski Bistrici (vir: Slovenec, 18. 7. 1922, št. 160) V letu 1922 je bil tudi gozdni požar v Soteski, zato je Gozdna uprava društvu namenila nekaj denarnih sredstev v zahvalo za gašenje. Zaradi posledic velikega požara v Bohinjski Bistrici so že leta 1922 začeli z zbiranjem ponudb za prvo motorno brizgalno (do sedaj so bile vse ostale ročne). Ponudbo je poslalo podjetje iz Zagreba. Načrtovali so oblikovanje sklada za nakup brizgalne, ključnega pomena pa je bil prispevek Občine Bohinjska Bistrica, ki pa finančne pomoči ne obljubi oziroma ne zagotovi, da bo zmožna pokriti razliko v manjkajočih sredstvih, zato do nakupa ne pride. Leto kasneje (1923) društvo za pridobitev sredstev za nakup motorne brizgalne proda moštveni voz in prične z oddajanjem prostorov gasilskega doma kmetijski družbi. Pojavijo se tudi predlogi, da bi v gasilski dom napeljali elektriko. En član se udeleži trobentaškega tečaja na Jesenicah. Poleg vsega dela so se tega leta udeležili tudi praznovanja obletnic v Mojstrani, Tržiču in Radovljici. 35 Pogorišče Bohinjske Bistrice, 15. 7. 1922 ob 16. uri (vir: arhiv društva) Pogorišče Bohinjske Bistrice (vir: arhiv društva) 36 Pogorišče Bohinjske Bistrice (vir: arhiv društva) Pogorišče Bohinjske Bistrice (vir: fotografijo je prinesel Radko Gartner PGD Nomenj, hranijo na Nomenju) 37 Nova pravila društva, sprejeta leta 1924 (vir: arhiv društva) V letu 1924 so organizirali veselico, ki je »dobro izpadla«. Sredstva so namenili za popravilo gasilskega stolpa. Dodatna sredstva so pridobili z igro, ki so jo izvedli v Prosvetnem domu na Bohinjski Bistrici. V tem letu je bil zaradi nekaterih nesoglasij v društvu izveden izredni občni zbor. V tem letu so se udeležili blagoslovitve gasilskega doma na Nomenju in Nemškem Rovtu, udeležili pa so se tudi proslav v Gorjah in na Bohinjski Beli. Imeli so štiri gasilske vaje v društvu in eno »okrožno« vajo s sosednjimi društvi, požarov in poplav pa v letu 1924 ni bilo. Naslednje leto (1925) so imeli štiri društvene vaje ter eno »okrožno« vajo v Srednji vasi. Posredovali so na štirih požarih, zgodilo se je, da so izgubili eno ročno (manjšo) brizgalno. Začele so se tudi priprave za zgraditev novega lesenega gasilskega stolpa za sušenje cevi. Z letom 1926 so zaradi številnih iger, ki so jih izvajali v društvu, ustanovili Dramski odsek. Naročili so tudi platna za igre, ki jih je poslikal Valentin Hodnik iz Stare Fužine. Udeležili so se proslave ob 25-letnici gasilcev v Srednji vasi. Ker se je v letu 1927 bližala 45-letnica delovanja društva, se je na seji 12. 6. 1926 pojavila dilema o pravilni letnici ustanovitve društva. Kaj je bil razlog o nastalem dvomu, ni zabeleženo. Načelnik je odločil, da se ugotovi letnica in o tem povpraša gasilsko zvezo, na katero so pismeno povprašali za letnico ustanovitve društva. Kakšen je bil odgovor, v kasnejših zapisnikih ni zavedeno, saj so prispelo pošto v knjigah označili le s črkami, ki so označevale priloženo dokumentacijo, slednja pa v arhivu ni ohranjena. Ne glede na odgovor, praznovanja 45-letnice društva v letu 1927 ni bilo. V tem obdobju je v društvenem arhivu več zanimivejših dokumentov, leta 1927 je bil predan gasilski voz iz Bohinjske Bistrice v novoustanovljeno gasilsko društvo na Savico (današnje PGD Savica–Polje, ustanovljeno leta 1925). 38 Obvestilo Občine Bohinjska Bistrica, da se bo gasilski voz odtujilo in dalo v uporabo gasilskemu društvu Savica (danes PGD Savica–Polje), postavljen pa je bil pogoj: »...ako se občina obveže, da nam u slučaju potrebe nabavi nov voz.« (vir: arhiv društva) Prav tako je razbrati, da je gasilsko društvo uporabljalo nekatere prostore v občinski stavbi, ki pa jih je moralo v letu 1927 izprazniti, saj se je vanje preselila pošta v Bohinjski Bistrici. Občina Bohinjska Bistrica sporoča društvu, da se bo v prostore, ki jih je uporabljalo gasilsko društvo, preselil poštni urad, zato mora društvo prostore izprazniti (vir: arhiv društva) Nadaljevalo se je nabiranje sredstev za nakup prve motorne brizgalne, v letu 1928 so bile priprave v polnem teku. Za pridobivanje sredstev so gasilci naštudirali in odigrali tri igre – Prisega ob polnoči, Lepa Vida in Pasijon. Sredstva so zbirali tudi z organizacijo srečelovov in tombolo. 39 Prošnja za dovoljenje za prirejanje srečelova, 10. julij 1928 40 2.5. 45-letnica delovanja društva (1929) Praznovanje 45-letnice delovanja društva je bilo prvič prestavljeno za dve leti, in sicer z leta 1927 na 1929. Predhodno je že bilo navedeno, da so na predlog načelnika zaprosili gasilsko zvezo za pojasnilo o letu ustanovitve, odgovor sicer ni ohranjen, vendar je bistriške gasilce prepričal v to, da pričnejo obeleževati leto ustanovitve 1884, ko so potrdili pravila, in ne več leto 1882, kot so to delali predhodniki, saj je požarna bramba na Bohinjski Bistrici dejansko pričela z organiziranim delom že takrat. Da je nastala še večja zmeda (gledano z vidika kasnejših generacij), so ob naročilu trakov za obstoječ društven prapor (razvit leta 1907) ob praznovanju 45-letnice leta 1929 naročili tudi spremembo letnice na praporu. Naročilo za izdelavo trakov k praporu in spremembo letnic so obravnavali na seji upravnega odbora 14. maja 1929, izdelavo trakov za prapor so zaupali tvrdki (tovarni) Neškudla. Brizgalna, ki bi morala priti v Bohinj ob praznovanju 45-letnice leta 1929, je zaradi težav z vlakom zamujala in ni bila prevzeta ob praznovanju 45-letnice društva. »Tvrdka Neškudla se je ustanovila v Ljubljani kot samostojno podjetje po prevratu, sedež tvrdkine matice je na Češkem. Podjetje obstoja že od leta 1810, ter slovi daleč na okrog, zlasti v balkanskih državah.« (Slovenski narod, 16. avgust 1929, vir: dlib.si) Tako je 18. avgusta 1929 društvo svečano proslavilo 45-letnico obstoja. Iz zapiskov načelnika Franca Koniča je razbrati sledeč program: • 17. avgust ob 9. uri: baklada mirozov z godbo, • 18. avgust ob 5. uri: budnica, ob 8. uri sprejem gostov na železniški postaji, nato pa parada po vasi, ob 10. uri sv. maša, ob 11. uri slavnostni govori, odlikovanja zaslužnih članov, mimohod članstva pred jubilanti. Načelnik Franc Konič v zapiskih med drugim navaja, da je bila udeležba nadvse častna, v povorki je bilo 8 praporov, 280 članov in 22 konjenikov. Celotna prireditev je potekala v najlepšem redu. 41 Ob praznovanju 45-letnice leta 1929; praporu sta dodana dva trakova (vir: arhiv društva) Načelnik Franc Konič 18. 8. 1929 (vir: Zora Konič) 42 Parada skozi Bohinjsko Bistrico ob 45-letnici (glavno križišče Savske in Triglavske ceste); na čelu parade je načelnik Franc Konič s konjem (1929) (vir: arhiv društva) Mimohod parade (vir: arhiv društva) 43 Nadaljevanje parade ob 45-letnici (današnja Vodnikova cesta, pri Polajnerju) (vir: arhiv društva) Govori in postroj pred občinskim domom na Bohinjski Bistrici ob 45-letnici (vir: arhiv društva) 44 Skupinska slika pred občinskim domom (vir: arhiv društva) Ustanovni in častni člani z županom ob 45-letnici društva leta 1929 (vir: arhiv društva) 45 Dovoljenje za izvedbo prireditve ob 45. obletnici društva 27. oktobra istega leta je z zamudo prišla tudi nova motorna brizgalna. Že v novembru so kljub mrazu izvedli tri vaje z novo pridobitvijo. V zapisnikih je navedeno, da je brizgalna sprva naredila slab vtis na prebivalce, saj ni bilo mehanika iz Ljubljane, ki bi gasilce naučil pravilnega rokovanja z njo. Kasneje so vtis popravili na prvi vaji, na kateri je bil prisoten tudi mehanik. Bencin so kupovali v trgovini pri Budkoviču. Slavnostni prevzem in blagoslov motorne brizgalne sta potekala leto kasneje, in sicer 46 8. junija 1930. Botra sta bila Franc Žmitek, trgovec v Bohinjski Bistrici, in gospa Jožica Mencinger, hotelirka v Bohinjski Bistrici. V popoldanskem času so organizirali predstavitveno vajo, sledila pa je velika gasilska tombola. Proslave se je udeležilo 105 članov sosednjih društev. Krst motorne brizgalne pred občinsko stavbo 8. junija 1930 (vir: arhiv društva) V naslednjih letih so člani društva nadaljevali z rednim delom. Vsako leto so se udeležili maše v počastitev sv. Florjana, sledila pa je pogostitev v gostilni pri Gregorcu. V letu 1930 je potekal tudi vseslovenski gasilski kongres v Ljubljani, ki se ga je udeležilo 14 članov društva. 7. junija 1931 je potekala blagoslovitev motorne brizgalne na Nomenju, ki se jo je udeležilo 15 članov. Tega leta se je pet članov udeležilo še 25-letnice Prostovoljnega gasilskega društva Zasip. Zanimivost iz leta 1931 je tudi ta, da je podjetje za prevoz potnikov (Avtotaksi) razpolagalo z dvema voziloma in je potrebovalo garažo, ena od možnosti bi bila tudi gasilski dom. Gasilci, ki avtomobila še niso imeli in bi jim pri njihovem delu prišel zelo prav, so sestavili pogoje, pod katerimi so bili pripravljeni sprejeti avtomobil v garažo gasilskega doma: • na vozilo je potrebno namestiti kljuko, da bo lahko peljalo motorno brizgalno, • 3-krat letno jih mora peljati k vajam na Bohinjski Bistrici, • 1-krat letno jih mora peljati v Srednjo vas. V zameno za uporabo vozila so poleg garaže ponudili tudi pranje vozila z gasilsko opremo, podjetje pa se za garažiranje vozila v gasilskem domu na Bohinjski Bistrici ni odločilo. 47 Ker so v društvu sedaj imeli motorno brizgalno, se je že v prvi zimi pojavil problem, ker gasilski dom ni bil ogrevan in zmrznjena brizgalna v takem stanju ni delovala, zato jo je prvo zimo k sebi domov (v delavnico) odpeljal kar načelnik Franc Konič. Po mrzli zimi pa se je prvo pomlad pojavila tudi težava, da je brizgalna pri delu »čudno ropotala«, zato so poklicali mehanike iz Ljubljane. Slednji so jih poučili, da je potrebno brizgalno »bolj močno mazati«, da ne pride do poškodbe. Težavo z mrzlim gasilskim domom pa so rešili tako, da so v gasilski dom naročili veliko leseno omaro – zaboj, v katerega so spravili celo brizgalno in v njej ni prišlo do zmrzovanja brizgalne. 24. junija 1931 je nastal požar na Lozah, kjer je stopila motorna brizgalna prvič v akcijo. 4. julija 1931 je bil velik požar na Bohinjski Bistrici, ko je gorela žaga, posledično je pogorelo tudi veliko lesa. Motorna brizgalna je brezhibno delovala od 3. do 7. ure zvečer brez zastoja. Na tem požaru se je motorna brizgalna poškodovala, zato so člani leto dni kasneje (1932) pisali Kraljevi banski upravi v Ljubljani za finančno pomoč pri popravilu. Navajajo: »Dne 4. junija 1931 je izbruhnil požar na žagi »Impex«. Prostovoljno gasilsko društvo je hitelo gasit, toda imelo je nesrečo. Pokvarila se je motorna brizgalna, katero smo morali dati popraviti. Škoda je znašala 1976 dinarjev. Poleg tega se je društvu užgalo 60 m cevi in škoda znaša 1200 dinarjev. Podpisano društvo prosi /…/, da se poravna nastala škoda.« Martin Torkar, tajnik in Alojz Stušek, načelnik 19. julija 1931 so se gasilci udeležili odkritja nagrobnega spomenika, vzor sokolu, navadnemu junaku bratu Antonu Maleju, ki se je smrtno ponesrečil pri mednarodni tekmi v Luksemburgu 15. 7. 1930. Odkritja se je udeležilo 6 članov s praporom. Leto 1932 so pričeli s pogrebom, saj je bil 2. februarja pogreb ustanovnega člana Franca Mencingerja, prisostvovali sta tudi sosednji društvi Nomenj in Nemški Rovt. 26. marca so se udeležili procesije na veliko soboto, ki se jo je udeležilo 24 članov, 8. maja je bila Florjanova nedelja, gasilci so imeli pogostitev (kot običajno) v gostilni pri Gregorcu. Tega leta je 17. julija potekala proslava ob 10-letnici PGD Nemški Rovt in blagoslov nove motorne brizgalne. Proslave se je udeležilo 18 članov s praporom. Leta 1932 so tudi v Stari Fužini blagoslovili novo motorno brizgalno, slovesnost je potekala 14. avgusta, blagoslova se je s praporom udeležilo 15 članov iz Bohinjske Bistrice. 5. avgusta 1932 je bil požar na Bohinjski Bistrici, motorka je črpala vodo šest ur z manjšimi presledki, drug požar pa je nastal 30. avgusta 1932, prav tako na Bohinjski Bistrici, kjer je motorka delovala štiri ure brez prestanka. Lokacije požarov v zapisih niso navedene. 48 Prošnja za finančno pomoč ob požaru in uničeni opremi leta 1932 (vir: arhiv društva) Naslednji večji požar je bil leta 1933 na »Grasitovi« žagi. Društvo je bilo o požaru obveščeno dvakrat, vsakič je nastopilo v akcijo z motorko in omejilo ogenj. Čez noč sta na straži skupaj z motorko ostala dva člana. Tega leta je 30. novembra Sokolsko društvo pred praznikom narodnega »ujedinjenja« (združenja) organiziralo baklado in pohod po vasi, ki so se ga udeležili tudi bistriški gasilci s 24 člani ter gasilci z Nemškega Rovta s štirimi člani. 49 V tem obdobju je bila huda gospodarska kriza, njene posledice so bile zelo vidne. V letu 1932 so vsa društva dobila obvestilo in napotilo za prispevek v solidarnostni (»bednostni«) sklad občine. Okrožnica vsem društvom v Bohinjski Bistrici (vir: arhiv društva) 50 2.6. 50-letnica delovanja društva (1934) 4. avgusta leta 1934 je bil blagoslov prenovljenega gasilskega doma v Bohinjski Bistrici, ki sta ga izvedla župnik Ambrožič in kaplan Burja. Tega leta je med funkcionarji v knjigi članstva društva prvič mogoče zaslediti, da je bil prvič imenovan tudi predsednik društva, kar je posledica novega zakona o organizaciji gasilstva, ki ga je 15. julija 1933 podpisal kralj Aleksander. Zakon je ukinil gasilska društva in namesto njih dovoljeval le gasilske čete. Ukinjena je bila tudi samostojnost gasilskih organizacij. Pred praznovanjem so se na seji 23. 2. 1934 odločili, da se da popraviti prapor, ki je na eni strani popolnoma raztrgan. Popravilo je izvedla Marija Gabrič Iskra, učiteljica v Bohinjski Bistrici. Pred praznovanjem so izvedli tudi popravilo gasilskega doma in namestili nove žlebove. Praznovanje 50. obletnice je potekalo pod pokroviteljstvom njegove kraljeve visokosti kneza Pavla, pričelo se je ob 8. uri s sprejemom gostov na kolodvoru (železniški postaji), nato je potekal sprevod po vasi. Ob 10. uri je bila maša za umrle gasilce v farni cerkvi. Po sv. maši so se odpravili pred občinski dom, kjer so potekali pozdravni nagovori »starešinstva«, nato pa mimohod in pozdrav čet gasilskemu, vojnemu in sreskemu starešinstvu. Poleg vseh vabljenih se je proslave udeležilo 36 domačih gasilcev. Govor: »Pozdravljeni gasilci – Pozdravljeni Vsi ki ste prihiteli k blagoslovu našega doma. Dne 29. aprila leta je poteklo 50 let odkar so naši očetje ustanovili takrat tako zvano prostovoljno požarno brambo, pozneje prekrščeno v gasilsko društvo in sedaj po novem zakonu gasilsko četo. Pol stoletja dolga doba takrat delujočih 64 članov od teh jih je še živečih 8, 56 jih pa pokriva že hladna zemlja blag jim spomin. Četa je bila v tem času delovanja poklicana k 38 večjim požarom. Ravno toliko krat pa k malim upalbam katere je pa trenutno udušila. Ne bom našteval vsih požarov leto in dan, omenim naj samo 2 večja požara. Ko je 18 oktobra leta 1890 ob 9-ih zvečer klical gasilski rog je kriknila cela vas Bog pomagaj tovarna gori, kar je bil res hud udarec za naš Bohinj. 300 delavcev ni imelo zjutraj kam na delo. Drugi večji požar, ko so nam oznanili farni zvonovi 15 julija 1922 gospodov dan, dan počitka a v kratkem molku so se opet oglasili in klicali na pomoč, kajti divjala je nad 51 Bistriško gornjo vasjo neznosna sila ognja kateri je upepelil tekom 1 ure 29 gospodarjem svojem imetje. Bili smo takrat opremljeni še z brizgalnami starega tipa, a danes pa hvala Vam vsim, ki ste darovali za motorne brizgalne katerih imamo v naši fari. Zato pa prosim še zanaprej Gospodarji in ve gospodinje ako bo potrkal na vrata gasilec in prosil za dar dasi nabavi prekoristno orodje ne zapiraj mu vrat ako mu ne moreš dati dveh dinarjev daj mu vsaj enega. Vam gasilci pa polagam na srca bodite vstrajni in krepite se v tem novem domu, da boste vsak čas lahko stopili v bran temu groznemu elementu. Kličem Vam, vsi pod to zastavo in vsklikamo rekoč vse Bogu v čast in slava in pa narodu v pomoč.« Govoril ob blagoslovitvi gasilskega doma Žvan Simon. Gasilska vaja ob 50-letnici društva 1934 (vir: arhiv društva) Skupinska slika v času gasilske vaje leta 1934 (vir: arhiv društva) V letu 1934 se je 11 članov s praporom udeležilo praznovanja 25. obletnice obstoja gasilskega društva na Rečici pri Bledu in blagoslova novega gasilskega doma. 18. oktobra 1934 je bil pogreb tragično preminulega vladarja, njegovega veličanstva kralja Aleksandra I. Karađorđevića, ki je umrl 9. oktobra 1934. V Marseillu je atentat nanj uspešno izvedel makedonski nacionalist Vlado Černozemski s pomočjo hrvaških ustašev. Zapis o smrti kralja se pojavlja tudi v gasilskih zapisih, saj so gasilci ob 8. uri zjutraj na dan pogreba prisostvovali pri maši za pokojnega kralja, popoldne ob pol tretji uri pa je potekala žalna proslava za pokojnim kraljem. Žalne proslave se je 52 udeležilo 65 članov iz Bohinjske Bistrice, Nomenja, Nemškega Rovta in Savice. V letu 1934 sta zabeležena tudi dva večja požara. Tako je 21. julija nastal požar v Jereki. Ravno tisti večer so imeli gasilci sejo upravnega odbora, ko se je začel razlegati krik: »Gori, gori!« Takoj so odšli v Jereko, kjer je motorna brizgalna delovala 1 uro, 19. novembra pa je na Bohinjski Bistrici pogorel kozolec Ivana Mencingerja, motorka je delovala eno uro. Zanimivost iz leta 1934 je tudi ta, da se je na seji 5. oktobra 1934 porodila ideja o ponovni pridružitvi godbe gasilskim vrstam in o ustanovitvi godbenega odseka. Kot možnost so predvideli vključitev že delujoče godbe z Raven z obstoječimi inštrumenti ali pa ustanovitev popolnoma nove godbe in nabavo novih inštrumentov. Predlog je bil sprejet, za pogovore o tem pa je bil zadolžen predsednik Torkar, toda kljub temu do dejanske pridružitve godbe z Raven oziroma ustanovitve nove godbe ni prišlo. Leta 1935 so se gasilci udeležili svete maše v počastitev rojstnega dne njegove visokosti kraljeviča Tomislava, pokrovitelja jugoslovanskega gasilstva. Maše se je udeležilo 22 članov domačih in sosednjih čet oziroma društev. V avgustu je potekala 25-letnica »župe« in 50-letnica obstoja gasilske čete na Bledu, septembra pa so po maši ob rojstnem dnevu kralja Petra II. v Bohinjski Češnjici otvorili gasilsko dvorano in proslavili 15-letnico. Pred obnovljenim gasilskim domom leta 1934 (vir: arhiv društva) 25. januarja 1935 je pri Vojvodu v Bohinjski Bistrici nastal požar, gorel je kozolec, po gašenju pa so organizirali nočno stražo, na kateri sta bila na delu dva člana skupaj z 53 motorko. Na seji 15. februarja 1935 so razpravljali tudi o želji gasilcev, ki so delovali v četi na Bohinjski Bistrici in so prihajali z Bitenj, da bi ustanovili svojo četo ali vsaj odsek, prosili so tudi za brizgalno. Odbor se s predlogom ni strinjal, saj za takšen odsek nimajo inventarja, prav tako so Bitnje od Bohinjske Bistrice oddaljene samo 20 minut in za to ni potrebe, kot dodaten razlog pa je navedeno, da se prebivalci že gasilsko udejstvujejo v četi na Bohinjski Bistrici. Navedena pa je možnost, da ustanovijo svojo četo, kljub temu pa brizgalne ne morejo dati, ker jo rabijo sami, če bi šla ta, ki jo uporabljajo, v »defekt«. Obravnavali so tudi prošnjo »Smuškega kluba Bohinj«, ki je prosil za pomoč pri organizaciji veselice. Pomoč so odobrili, sami pa so v tem letu organizirali tombolo. Dobitki so bili: • moderna zakonska spalnica, • moško kolo, • zaboj sladkorja, • vreča moke, • hleb sira in • 195 raznih dragocenih dobitkov. 4. maja 1935 gasilci niso proslavili praznika sv. Florjana zaradi državnih volitev. V juliju so gasilci praznovali jugoslovanski gasilski praznik. Praznovanje je potekalo v farni cerkvi s sveto mašo, ki je bila darovana za umrle domače gasilce, pogostitev gasilcev pa je bila organizirana v gasilskem domu. Praznovanja se je udeležilo 38 članov. 3. novembra 1935 je bila organizirana »plinska vaja« pod nadzorstvom župana Mavriča. Glede na ostale vire je mogoče sklepati, da so v tem času gasilci že pričeli z iskanjem rešitev glede prisotnosti dima v povezavi z zaščito dihal. O načinu zaščite in morebitnih filtrirnih maskah, ki naj bi jih društvo v tem času že imelo, ni bilo mogoče najti podrobnejših zapisov. Poveljnik Alojz Stušek navaja, da je vaja dobro izpadla, udeležilo pa se jo je 26 članov. Zakon o organizaciji gasilstva iz leta 1933 je v 20. členu zahteval, da se v gasilske čete vključijo tudi predstavniki vojaške oblasti in zdravstvene službe, zato so k včlanitvi povabili kapetana Jelenka Jovanoviča kot zastopnika vojaške oblasti in dr. Josipa Petriča, banskega zdravnika v Bohinjski Bistrici. Oba sta tudi pristopila v gasilske vrste. V letu 1936 je prišlo v društvu do nekaterih trenj, kar je razvidno iz izstopne izjave zdravnika dr. Josipa Petriča, ki je bil član društva. V Bohinj je prišel leta 1934, s svojo družino je najprej prebival »pri Dolinarju«, kjer si je poleg stanovanja uredil še manjšo ambulanto. Dr. Petrič je nato svojo ambulanto uredil v »Kuretovi hiši«, kjer je bila ambulanta vse do leta 1959. V Bohinju je deloval pet let, opravljal pa je delo zdravnika, porodničarja, zobozdravnika itd.17 54 V letu 1935 so gasilci del svojih prostorov v gasilskem domu oddali v najem milici (vir: arhiv društva) Upravi prostovoljne gasilske čete v Bohinjski Bistrici Podpisani ne prihajam več na seje uprave od zadnje seje pred državnim praznikom 1. decembra 1935 dalje. In to zato, ker uprava ni izvajala sklepa omenjene seje glede udeležbe pri raznih prireditvah. Vsled tega izstopa iz uprave in zahtevam, da me črtate iz seznama. V Boh. Bistrici, dne 10. julija 1936 Dr. Josip Petrič, banov. zdravnik 55 Izstopna izjava dr. Josipa Petriča leta 1936 (vir: arhiv društva) V letu 1937 je med pomembnejšimi dogodki gasilskega društva naveden sprejem gasilcev na železniški postaji, saj so oktobra prišli z vlakom v Bohinj rezervni francoski oficirji. Veliko delavcev je dobilo delo v tovarni na Jesenicah, zato so se v gasilski četi srečevali s pomanjkanjem članstva. Predlog za zamenjavo cerkvenih zvonov v sireno ob požaru je prvič prisoten na upravnem odboru 14. 3. 1938, vendar do izvedbe oziroma postavitve v tem letu še ne pride. Na prošnjo gasilcev s Savice so jim dali v uporabo 12 delovnih oblek s čeladami. Pojavile so se tudi prve ideje o nakupu lastnega avtomobila, za pridobitev ponudb in oglede sta bila zadolžena načelnik Alojz Stušek in predstavnik vojaške oblasti kapetan Jovanovič. Za nakup so predvidevali nameniti od 8.000 do 9.000 din, ogled vozil pa 56 naj bi opravila v Triglav avto družbi v Bohinjski Bistrici. V nedeljo, 27. marca 1938, ob četrt na eno popoldne je bil večji potres. Na prošnjo župnijskega urada Bohinjska Bistrica so gasilci s svojimi lestvami pregledali bistriško cerkev. V letu 1938 je bil 16. februarja v Soteski večji požar, gasilci iz Bohinjske Bistrice so bili prisotni s 13 člani, ki pa jih neposredno v akcijo niso spustili, razlog pa v zapiskih ni naveden. Slab mesec kasneje, 12. 3. 1938, sta gorela Cengletova hiša in gospodarsko poslopje. Gasilci so požar pogasili, motorna brizgalna je delovala nepretrgoma štiri ure. 23. marca ob 15.00 je nastal požar pri Kmetu, pogasili so ga v uri in pol. V marcu je četa izvedla odlikovanje članov: 2 s srebrnimi križci, 9 zlatih in 1 bronast. Po podelitvi so se udeležili sv. maše, sledilo pa je skupno kosilo. 5. junija 1938 so se gasilci udeležili blagoslovitve prapora gasilske čete Savica, na kateri je prisostvovalo 20 članov s praporom, sodelovali pa so tudi ob 30-letnici gasilske čete Dobrava (Blejska Dobra), 3. julija ob 45-letnici delovanja in blagoslova gasilskega doma na Jesenicah in v avgustu ob 40-letnici gasilske čete Bohinjska Bela. Leto 1939 je januarja zaznamovala smrt papeža Pija XI. Gasilci so se udeležili deputacije pri črni sveti maši v farni cerkvi. V aprilu je na Nomenju nastal požar na Mulejevi žagi. Odhod iz gasilskega doma je bil ob 1 uri in 25 minut zjutraj, motorka pa je delovala 1 uro ter zagotavljala vodo na dve cevi hkrati. V zapisih se prvič pojavi tudi posredovanje ob prometni nesreči, saj so bili gasilci 3. septembra 1939 poklicani k reševanju pri avtomobilski nesreči na Brodu, v kateri je pomoč nudilo 15 članov iz Bohinjske Bistrice. V decembru pa je zagorela baraka pri Oblaku. Četa v akcijo ni stopila, dvema članoma pa je bilo odrejeno, da izvajata nočno stražo po požaru. Prispevek o prometni nesreči na Kranjskem (vir: Slovenski gospodar, Maribor, 20. 9. 1939) 57 Sodelovanje na gasilskem kongresu v Ljubljani leta 1939 (vir: arhiv društva) V letu 1940 so bili 13. julija pozvani k požaru na Ribčevem Lazu pri Resmanu. Strela je zjutraj ob 1 uri in 15 min udarila v hišo. O požaru so bili obveščeni ob 2. uri in 3 min, gasilci iz Bohinjske Bistrice so prvi prišli na kraj in požar lokalizirali v dveh urah. Gasilci so v tem letu imeli manj gasilskih vaj, saj so bili mnogi poklicani na orožne vaje. Izvajalo pa se je izobraževanje gasilcev glede na odredbo pristojnega ministrstva za »slučaj napada iz zraka ali kakor koli v slučaju vojne«. V obdobju od leta 1928 do 1940 je napisana izredno podrobna evidenca izvedenih vaj, ki so se odvijale v Bohinjski Bistrici, vsaj enkrat letno pa so vaje organizirali tudi s sosednjimi gasilskimi društvi. Leto 1928 Število vaj 3 Število prisotnih članov 68 1929 1930 1931 1932 1933 1934 1935 3 5 3 6 3 3 5 47 110 52 102 56 66 106 1936 1937 1938 1939 1940 3 3 5 1 2 50 48 99 25 35 (vir: arhiv društva) 58 2.7. II. svetovna vojna in povojno obdobje Ob napadu na Jugoslavijo je odpovedala vojaška obramba, pa tudi gasilska organizacija ni bila pripravljena za težke naloge obrambe civilnega prebivalstva pred napadi. Slovensko ozemlje so zasedli okupatorji: Italija, Nemčija in Madžarska. Prevzeli so vso oblast v deželi in vsak po svoje uvedli tudi gasilsko službo. Nemci so organizacijo podredili policiji oziroma protiletalski zaščiti. V četah so bili predvsem starejši člani, določila pa jih je občina, ki je skrbela tudi za njihovo strokovno vzgojo. Okupator je razpustil vsa slovenska društva, tudi gasilska. Vso opremo je bilo potrebno izročiti pristojni občini in jo na novo urediti po okupatorjevih navodilih. Prostovoljna požarna bramba Bohinjska Bistrica je bila s strani okupatorja razpuščena 28. julija 1941. Obvestilo o razpustitvi z dne 8. 8. 1941, str. 326 in 327, Verordnungs und Amtsblatt 1941 (vir: www.dlib.si) Kljub vojni vihri gre zahvala zavednim gasilcem, ki so uspeli skriti in ohraniti bogato dediščino društva, arhive, pisane v slovenščini, in jo s tem rešiti pred uničenjem s strani okupatorja. Po osvoboditvi maja leta 1945 se je nova ljudska oblast znašla pred težkimi vprašanji in problemi, med katerimi je bila tudi zaščita pred požari, eksplozijami in elementarnimi nesrečami. Delo je zaživelo tudi v vseh prostovoljnih gasilskih četah. Že prve mesece po osvoboditvi so imenovali referente za gasilstvo pri ljudskih odborih in ustanovili gasilsko poveljstvo. To poveljstvo je imelo določena finančna sredstva, s 59 katerimi so kupili gasilcem zlasti obleke, orodje in opremo, ki so jih lahko dobili leta 1945. Gasilci so dobivali predvsem stare avtomobile vseh mogočih znamk, ki so jih preurejali s prostovoljnim delom. Ob začetku vojne je okupator ukinil gasilska društva, zato se je po vojni gasilsko društvo ponovno (formalno) vzpostavilo. Tako so že leta 1946 ohranjeni zapisi o prireditvi Vinska trgatev. Leta 1947 so gasilski dom že toliko obnovili, da so lahko oddali v najem stanovanje za hišnika. Tega leta se je dopolnila gasilska oprema z motorno brizgalno Rakovica. Iz tega obdobja je presenetljivo odkritje, da je bilo na »ustanovnem občnem zboru« po vojni 15. avgusta 1948 ob 8. uri v gasilskem domu na Bohinjski Bistrici ustanovljeno Gasilsko društvo Bohinjska Bistrica z združenjem gasilskih čet Nomenja in Nemškega Rovta. Tako so v društvu delovale tri čete (Bohinjska Bistrica, Nomenj in Nemški Rovt), vsaka je imela svojega poveljnika, ki je v vasi izvajal dogovorjene naloge in delovne akcije. Vse tri čete so spadale pod Gasilsko društvo Bohinjska Bistrica, ki mu je tedaj predsedoval Janez Mencinger. Za poveljnika gasilske čete Nemški Rovt je bil imenovan Aljaž Iskra (Nemški Rovt 31), za podpoveljnika pa Janez Medja (Nemški Rovt 4). Za gasilsko četo Nomenj je bil kot poveljnik imenovan Franc Zupan, kot podpoveljnik pa Franc Stare (za oba je navedeno le Nomenj – brez hišne številke). Gasilski četi Bohinjska Bistrica pa je bil za poveljnika imenovan Alojz Stušek. Vse tri čete so nekaj časa skupaj delovale v Gasilskem društvu Bohinjska Bistrica, predstavniki vseh treh čet so imeli tudi svoje predstavnike v nadzornem odboru. V tem času so opravili v vseh treh vaseh veliko udarniškega dela pri urejanju gasilskih domov, za področje Nomenja so ohranjeni zapiski o urejanju ceste, med pomembnejšimi aktivnostmi Nemškega Rovta je potrebno izpostaviti izgradnjo požarnega bazena. Na sestanku 1. aprila 1951 je med drugim potekala tudi razprava o predlogu, da se gasilska desetina iz vasi Bitnje, Lepenc in Loga povečuje in je v Gasilsko društvo Bohinjska Bistrica včlanjenih že 17 rednih članov. Zato je podan predlog, da se v teh vaseh ustavi samostojna četa, ki bi se pridružila društvu na Bohinjski Bistrici. V zapisniku je tudi navedeno, da so se sami prebivalci že angažirali in pridobili prostor – hišo, ki je bila sedaj prazna, svoj čas pa se je uporabljala kot sirarna. V kasnejših zapisnikih je bilo sklenjeno, da se gasilski četi, ki je bila poimenovana Gradišče, iz Gasilskega društva Bohinjska Bistrica da tudi oprema: 2 ročnika, gasilski rog, nosila, opornica za nogo, opornica za roko. V začasno uporabo je bila predana tudi ročna brizgalna, 26. februarja 1953 pa tudi brizgalna Samassa, ki pa so jo kasneje zaradi popravila motorne brizgalne Renold morali vrniti v Bohinjsko Bistrico. Tovrstna organiziranost Gasilskega društva Bohinjska Bistrica, v katerem so skupno delovale štiri čete, se je pričela kmalu krhati, saj so že 20. maja 1951 poročali, da se sestanka društva ne udeležujejo vse čete, zlasti predstavniki Nomenja so bili že na več 60 sejah odsotni. Poveljnik Franc Zupan in član Franc Sušnik naj bi med člani pričela aktivnosti za ustanovitev samostojnega društva, zato so bile vse čete pozvane, da v svojih vrstah preverijo, ali še želijo delovati v okviru Gasilskega društva Bohinjska Bistrica. Gasilska četa Nomenj se je odločila za samostojno društvo, četi na Nemškem Rovtu in na Bitnjah pa sta še naprej delovali pod istim okriljem. Že 24. novembra 1951 se je po vzoru Nomenja za samostojno društvo odločila tudi gasilska četa Nemški Rovt, temu pa je sledil tudi oddelek na Bitnjah, kateremu so ob ustanovitvi dali v uporabo tudi nekaj opreme z brizgalno. Na sestanku 15. septembra leta 1949 so sklepali tudi o pridobitvi prvega gasilskega avtomobila DeSoto. Za nabavo v Ljubljani so bili na seji 29. decembra 1949 določeni Alojz Stušek, Janez Mencinger, Stanko Hodnik, Stanko Ažman, Vitomir Ravhekar, Franc Logonder in Jože Ravnik. Šlo je za vozilo, ki so ga v gasilske namene predelali člani sami. Za požrtvovalnost in udarniško delo pri popravilu gasilskega vozila so nagradili Stanka Hodnika in Vitomirja Ravhekarja. Ob pridobitvi prvega vozila za društvo ima v prvi vrsti zasluge »Škantarjov« Jože, ki je že imel svoje vozilo in ga je uporabljal za taksi, poleg tega je imel tudi razne veze na ministrstvih v Ljubljani. Tako so se po odobritvi nakupa vozila v Ljubljano odpravili Jože Škantar, Vitomir Ravhekar in Stanko Hodnik. Vozilo so našli v enem izmed skladišč ministrstva v zelo slabem stanju, sprednjih mask sploh ni bilo, vozilo je bilo »na klocnah«. Najprej so morali v skladišču najti štiri gume, ko jim je to končno uspelo, pa je nastala naslednja težava, saj ni bilo vijakov za pritrditev na kolesa. Tudi to težavo so čez nekaj časa odpravili in tako se je prvo gasilsko vozilo društva odpravilo iz Ljubljane proti Bohinju. Ker vozilo ni delovalo, so ga »šlepali«, zavore tudi niso delovale, zato je Stanko Hodnik celo vožnjo držal sklopko in jo v primeru potrebe po zaviranju spustil. S tem je omogočil, da je vozilo kljub nedelovanju zaviralo preko motorja. Bila je še ena težava, vozilo so v Bohinj peljali v hudem mrazu, gretje ni delovalo, zato je bila vožnja še toliko bolj zahtevna. Ob prihodu sta se obnove vozila lotila Stanko Hodnik in Vitomir Ravhekar. Prva naloga je bila najti ustrezne dele za vozilo, ki pa jima jih je sčasoma le uspelo najti. Po službi sta vsak prost popoldan namenila popravilu vozila, trud je s časom obrodil sadove in vozilo je delovalo. Lesene dele v notranjosti je opremil Žnidar (Urbanovc) in tako je bilo prvo gasilsko vozilo društva nared in pripravljeno za gasilsko posredovanje (vir: Stanko Hodnik - Osredkov, osebni pogovor z dne 3. 5. 2014). V kasnejših zapisnikih (januar 1953) je glede uporabe vozila tudi opredeljeno, da se ga sme uporabljati v slučaju nesreče ali nujnega prevoza v bolnico. 61 Prejem prvega avtomobila DeSoto v letu 1949 in predaja dokumentacije v začetku leta 1950 (vir: arhiv društva) Po osvoboditvi je bil največji požar v Srednji vasi v Bohinju, in sicer 27. junija 1949. Starejši viri navajajo, da je požar nastal ob 2. uri popoldan, novejši pa ob 3. uri popoldan. Prav tako se razlikujejo podatki o številu pogorelih hiš (od 56 do 58). Ne glede na točno število uničenih hiš in gospodarskih poslopij, je šlo za izredno velik požar. Zapiski takratnega poveljnika na Bohinjski Bistrici vsebujejo navedbe, da je gasilsko društvo Bohinjska Bistrica gasilo z vsem članstvom, med požarom se je pokvarila motorna brizgalna zaradi nepazljivosti šoferja – strojnika. Poveljnik navaja, da je požar trajal 24 ur. V požaru je zgorelo mnogo živine, največ perutnine in prašičev. Ogenj se je razširil z bliskovito naglico, da je bila v 20 minutah vsa vas v plamenih. Gasilci v Srednji vasi so razpolagali samo z ročno brizgalno, ki so jo namestili v vasi pri koritu za napajanje živine. Ker se je požar zelo hitro širil, niso opazili, da jim gori že za hrbtom in so bili praktično obkoljeni z ognjenimi zublji. Gasilci so se le s težavo rešili iz obroča, brizgalna pa je ostala na mestu in pogorela. Ker je bila ob nastanku požara večina prebivalstva na polju, je bilo kasnejše reševanje zelo otežkočeno. Nekaj rešene opreme in imovine so prebivalci znosili na vrtove v smeri vzhoda, od koder je takrat pihal veter. Nenadna vetrovna sprememba pa je obrnila ognjene zublje proti vzhodu, tako da je tudi največji del že rešene opreme uničil požar. Pri reševanju in gašenju so sodelovale vse gasilske enote iz Bohinja, poleg njih pa tudi gasilci z Jesenic, Bleda, 62 Radovljice in Kranja. Celotno gasilno in reševalno akcijo je vodil takratni poveljnik okraja Radovljica – tovariš Pogačnik. Požar je zahteval eno smrtno žrtev, več gasilcev in domačinov je bilo močno opečenih. Iz zapisnika seje 10. septembra 1949 je razviden tudi sklep, da se je gasilska četa z vsem članstvom udeležila udarniškega dela v Srednji vasi v nedeljo 18. septembra 1949. Zbor je potekal ob 6. uri zjutraj pred gasilskim domom v Bohinjski Bistrici. Leta 1949 so bili gasilci aktivni tudi na preventivnem področju, saj so 27. septembra 1949 potrdili program za »Požarno-varstveni teden«. »Začetek v soboto 1. oktobra 1949 zvečer se oznani z alarmom iz siren žage Tomaža Godca. Ob 8. uri zvečer kulturna prireditev v kulturnem domu: • pozdravna pesem – Pevski zbor Triglav, • otvoritev in govor o pomenu požarno-varstvenega tedna, • kronika gasilske čete Bohinjska Bistrica (predstavi tovariš Simon Žvan), • praktična izvedba prve pomoči pri požarih in nesrečah, • pevska točka. 2. oktober 1949 – gasilska vaja na industrijskem objektu. 3. oktober 1949 – ob 4. uri predavanje na žagi Tomaža Godca, ob 8. uri zvečer zgodovinsko predavanje v kulturnem domu. 4. oktober – skupne praktične nočne vaje. 5. oktober – predavanje. 6. oktober – predavanje o varnostnih ukrepih pred gozdnimi požari in gasilskimi vajami. 7. oktober – raport na Jesenicah in zaključek tedna s praktičnimi gasilskimi vajami o gašenju in verižnem porabljanju vode.« (vir: arhiv društva) Zapisi poveljnika Alojza Stuška v letu 1950 vsebujejo zabeležko o gozdnem požaru, ki je divjal 6. julija 1950 v Soteski. Za gašenje so položili 80 metrov cevi in gasili tri ure. Gašenje se je nadaljevalo naslednji dan blizu vasi Obrne. Motorka bistriških gasilcev je delovala brezhibno štiri ure, na koncu pa se je ulil hud dež s točo, ki je požar tudi pogasil. Ob polnoči 2. avgusta 1950 sta v Bohinjski Češnjici gorela Staretova hiša in hlev. Stušek zapiše: »Bistriška četa je bila klicana na pomoč, vendar je bil ob prihodu ogenj že omejen.« Tega leta so 10. avgusta posredovali tudi v hidroelektrarni Savica, kjer je počila cev in zalila hidroelektrarno. Motorka je črpala vodo pet ur. V letu 1952 so na občnem zboru sklenili, da se poleg gasilskega doma zgradi objekt, v katerega se umestita reševalna postaja Bohinj in javna kopalnica. Velika elementarna nesreča se je zgodila leta 1952, ko je zapadel izredno visok sneg, kakršnega naj ne bi pomnili ljudje že več kot 100 let. V noči na 12. februar 1952 je zapadlo največ snega, ki je najbolj prizadel kraje na Primorskem. Gasilci so prispevali nešteto ur v najtežjih pogojih dela. 63 Tega leta so po dolgih letih spet obeležili leto ustanovitve 1882 skupaj z gasilci Železarne Jesenice, 70-letnico ustanovitve »Požarne brambe na Bohinjski Bistrici«. Kljub temu letnice ustanovitve niso spremenili na prvotno in so ostali na obeleževanju leta ustanovitve 1884. Dogodki so potekali tako v Bohinju kot tudi na Jesenicah. V ta namen je bila 12. julija 1952 organizirana prireditev Miklavova Zala skupaj s kulturnim društvom (Delavsko prosvetno društvo (DPD) Svoboda Tomaž Godec). Ob tej priložnosti je bil na Zoisovi uri pri Zoisovem gradu postavljen napis, ki stoji še danes (vir: arhiv društva) Desetina leta 1952 (vir: arhiv društva) 64 KRONIKA IMA 150 STRANI CELOTNA VSEBINA JE DOSTOPNA SAMO V TISKANI IZDAJI Zaloga po knjižnicah :
![[.pdf] Navodila za varstvo pred požarom](http://cdn3.abcdocz.com/store/data/002676538_1-965f073773c8177a1c87e1c6a2a7f918-250x500.png)
© Copyright 2024