JUNAKOM V SPOMIN - Kulturni center Semič

PRVA SVETOVNA VOJNA IN SEMIČ
UDELEŽENCI Z OBMOČJA DANAŠNJE OBČINE SEMIČ
ZGODBE, PISMA, SLIKE, PRIREDITEV
JUNAKOM V SPOMIN
JUNAKOM V SPOMIN
Posvečamo fantom in možem s področja naše sedanje občine Semič, ki so pred sto leti trpeli, krvaveli in
umirali na bojiščih prve svetovne vojne. Posvečamo tudi vsem družinam, ki so v zaledju bojev životarile v
velikem pomanjkanju, nenehno trepetale za življenja svojih dragih in mnoge med njim doživljale strahovite
tragedije ob sporočilih o njihovi nasilni smrti.
Semič, 2014
KUD Jože Mihelčič Semič
Osnovni podatki o našem delu
20. 2. 2014 je na občnem zboru KUD Jože Mihelčič Blaž Kočevar predlagal, da bi ob 100-letnici začetka prve
svetovne vojne pod okriljem KUD-a pripravili spominsko slovesnost, posvečeno udeležencem prve svetovne
vojne s področja današnje Občine Semič. Predlog sta odločno podprla Zvone Butala in Rosa Mohar.
Prvega sestanka, ki je kmalu sledil na domačiji Blaža Kočevarja, se je udeležilo 15 občanov, ki so bili
pripravljeni prevzeti raziskovalno delo v zvezi s prvo svetovno vojno, po posameznih delih občine.
Občanom so razložili namen našega dela in jim v zvezi s tem razdelili anketne liste.
Vsebina anketnega lista:
Spoštovani!
Letos mineva sto let od začetka prve svetovne vojne, v kateri so sodelovali tudi mnogi fantje in možje s
področja Občine Semič.
Ta obletnica je zadnja priložnost, da ohranimo spomin na naše pogumne prednike, ki so proti svoji volji
sodelovali v tej strahoviti moriji in mnogi v njej tudi izgubili življenje.
Zato smo se nekateri člani KUD Jože Mihelčič, ki se zavzemamo za spoštljiv odnos do naših prednikov in
zgodovine našega območja, odločili, da bomo zbrali osnovne podatke in slikovne materiale o udeležencih v
prvi svetovni vojni, ki so še ohranjeni pri mnogih družinah. Podatke bomo shranili na spletni strani KC Semič
in jih morda v doglednem času predstavili tudi v tiskani publikaciji.
Brez vaše prijazne pomoči bodo naša prizadevanja nemogoča, zato vas vljudno vabimo, da nam po svojih
močeh priskočite na pomoč, poiščete podatke, morebitne fotografije in nam jih čimprej posredujete.
Prosimo vas, da nam posredujete naslednje podatke o udeležencu:
Datum in kraj rojstva, poklic, čas in kraj smrti, kje je pokojni pokopan. Če vam je poznano, nam na kratko
opišite njegovo vojaško pot.
Posebno nas zanimajo fotografije, na katerih je vaš prednik v vojaški opravi. Ne pozabite s svinčnikom
napisati na zadnji strani fotografije, kje na fotografiji se nahaja in tudi podatka v čigavi lasti je fotografija
danes. Fotografije bomo preslikali in vam jih v najkrajšem možnem času pošteno vrnili.
Želene podatke zbiram Blaž Kočevar, Drganj dol 39, 8333 Semič.
Zelo nam bo žal, če bomo na kakšnega udeleženca prve svetovne vojne pozabili ali ga celo spregledali.
Za vaš trud in sodelovanje se vam zahvaljujemo in vas lepo pozdravljamo!
KUD Jože Mihelčič Semič, 25. 2 2014
V imenu delovne skupine: Blaž Kočevar
2
Junakom v spomin
Občane smo povabili k sodelovanju tudi v Dolenjskem listu in Belokranjcu.
3
Junakom v spomin
Podatke o udeležencih v prvi svetovni vojni so prispevali:
Bukovec Janko, Roška cesta – Semič
Bukovec Toni in Marija, Kot - Semič
Černe Jožica, Vajdova cesta – Semič
Derganc Alojz, Med vinogradi - Semič
Dihelberger Anica, Kašča – Semič
Golobič Anton, Pribišje
Golobič Janez, Sela – Semič
Gregorič Slavo, Sela – Semič
Jaklitsch Hans, Levstikova 2 – Novo mesto
Jakša Jože, Semič
Jakša Miro, Črešnjevec
Kambič Slavo, Vavpča vas - Semič
Kastelic Jožefa, Na lazu 11 – Novo mesto
Klemenčič Jože, Črešnjevec
Kočevar Blaž, Drganj dol - SemičSemič
Kočevar Dušan, Sela – Semič
Konda Jože, Drganj dol – Semič
Konda Jože, Vnanje gorice – Ljubljana
Konda Marjan, Praproče
Križan Ivan, Sela pri Vrčicah
Malnarič Jana, Gaber – Semič
Malnarič Pavel, Krupa
Ogulin Olga, Krupa
Pavlin Mirko, Sela - Semič
Plut Anton, Mladica - Semič
Plut Francka, Oskoršnica
Plut Jože, Vinji Vrh
Plut Slavo, Vinji Vrh
Plut Srečko, Starihov Vrh
Poljanc Jože, Vajdova cesta – Semič
Prešeren Banovec Tanja, Vavpča vas -Semič
Rauh Štefan, Šmihel - Novo mesto
Sever Janez, Roška cesta – Semič
Simonič Stane, Podreber
Simonič Toni, Mladica – Semič
Vernig Sonja, Novo mesto
Vidmar Aleš, Sela – Semič
Vidmar Vera, Sela – Semič
Snoj Ana, Semič
4
Junakom v spomin
Aktivni udeleženci v 1. svetovni vojni z območja današnje
občine Semič
Pridobili smo podatke o 232 udeležencih; od katerih jih je 43 umrlo na bojiščih. Dobro se zavedamo,
da nam ni uspelo pridobiti vseh podatkov, da nekateri podatki niso popolni ali so celo netočni, saj o
mnogih domačijah in ljudeh, ki so živeli v njih, ni več niti sledu.
Ponosni pa smo, da nam je ob pomoči občanov uspelo rešiti in oteti pozabi večino dosegljivih
dragocenih podatkov, pričevanj in fotografij.
Na osnovi pridobljenih podatkov in po tem, da nam ni uspelo pridobiti vseh podatkov, posebno o
udeležencih vojne iz kočevarskih naselij, lahko z gotovostjo sklepamo, da je bilo v avstroogrsko
vojsko mobiliziranih več kot 300 fantov in mož s področja današnje občine Semič. Prav gotovo jih je
na bojiščih umrlo več kot 50.
Med borci za severno mejo (Maistrovi borci) je sodelovalo 7 udeležencev prve svetovne vojne.
Blatnik ( 0 )
Ni nam uspelo pridobiti podatkov.
Brezje pri Rožnem Dolu ( 0 )
Ni nam uspelo pridobiti podatkov.
Brezje pri Nestoplji vasi ( 1 )
Matija Pavlišič
Rojen: 17. 10. 1894 na Brezju pri Nestoplji vasi 1
Poklic: kmet
Umrl: 21. 6. 1915 na fronti
Bil je vpoklican v avstrijsko vojsko, od koder se ni več vrnil. Domači so prejeli obvestilo, da je bil ubit
v Bukovini, kjer je tudi pokopan.
Brezovica ( 0 )
Ni nam uspelo pridobiti podatkov.
5
Junakom v spomin
Brstovec ( 1 )
Franc Novina – Štamfl
Rojen: 25. 10. 1883 v Podturnu pri Dolenjskih Toplicah
Poklic: zidar
Umrl: 26. 11. 1967 na Brstovcu 6
1909 se je priženil na Brstovec k Strlarjevim. Bil je vpoklican v avstroogrsko vojsko. Znano je, da se
je bojeval na soški fronti.
Cerovec ( 0 )
Ni nam uspelo pridobiti podatkov.
Coklovca ( 2 )
Janez Sever - Štravs
Rojen: 23. 9. 1898 na Brezovi Rebri
Poklic: kmet
Umrl: 1972 na Coklovci, pokopan na pokopališču pri sv. Duhu
Bojeval se je na Soški fronti (Doberdob).
Janez Skala – Tomle
Rojen: 30. 6. 1890 na Coklovci
Poklic: delavec v Ameriki
Umrl:1918 umrl na bojišču
Kot ameriški vojak se je bojeval proti avstroogrski vojski in je bil v bojih ubit.
Črešnjevec ( 20 )
Jakob Ivanetič – Mihevc
Rojen: 16. 8. 1890 na Črešnjevcu
Poklic: kmet s kmetijsko šolo
Umrl: 1. 4. 1976 na Črešnjevcu
6
Junakom v spomin
Na začetku prve svetovne vojne je ravno odslužil triletni vojaški rok, vendar se ni vrnil domov. Takoj
so ga premestili na rusko fronto v Galicijo. Služil je pri topništvu in imel čin desetnika. Bil je večkrat
odlikovan.
Lojze Ivanetič
Rojen: 1895 na Črešnjevcu
Poklic: učitelj
Umrl: 1974 v Novem mestu
Bojeval se je v Galiciji. Konec vojne je dočakal v ruskem ujetništvu.
Janez Prelesnik
Rojen: ?
Poklic: ?
Umrl: ?
Bil je vojak avstroogrske vojske.
Alojz Plut – Jakopin
Rojen: ?
Poklic: ?
Umrl: ?
Bil je vojak avstroogrske vojske.
Anton Plut – Jakopin
Rojen: 1892
Poklic: kmet
Umrl: 1956, pokopan na pokopališču pri sv. Duhu
Bil je vojak avstroogrske vojske.
Martin Malnarič – Ščetar
Rojen: 3. 11. 1888 na Krupi
Poklic: kmet
Umrl: 30. 5. 1940 na Črešnjevcu, pokopan pri sv. Duhu
Med prvo svetovno vojno je bil na ruski fronti v Galiciji.
7
Junakom v spomin
Janez Kambič – Rumar
Rojen: 13. 8. 1890 na Črešnjevcu
Poklic: gostilničar
Umrl: 1960
Kot avstroogrski vojak se je bojeval na soški fronti in je bil ranjen v roko.
Anton Petric - Štefanov
Rojen: 1994
Poklic: kmet
Umrl: ?
Bil je vojak avstroogrske vojske.
Anton Prelesnik - Babičev
Rojen: 5. 10. 1896
Poklic: kmet
Umrl: ?
Padel je na soški fronti.
Jožef Prelesnik
Rojen: 7. 2. 1899
Poklic: kmet
Umrl: 1918
Po končani vojni se je vračal domov in so ga v Ljubljani v silni gneči pri vstopu na vlak pomendrali.
Umrl je v novomeški bolnišnici.
Štefan Jakša - Jur
Rojen: 18. 4. 1884
Poklic: kmet
Umrl: 24. 8. 1969
Bil je vojak avstroogrske vojske.
Jakob Kambič – Škovorin
Rojen: 1895
8
Junakom v spomin
Poklic: kmet
Umrl:?
mesecev je preživel v ruskem ujetništvu.
Janez Kambič – Škovorin
Rojen: ?
Poklic: ?
Umrl:?
Bil je vojak avstroogrske vojske.
Jakob Kambič – Rumar
Rojen: 31. 5. 1894
Poklic: kmet
Umrl: ?
Bil je v ujetništvu v Rusiji.
Alojz Kambič – Rumar
Rojen: 29. 1. 1897
Poklic: kmet
Umrl: ?
Kot mlad vojak je vojaški rok služil v Ljubljani.
Jakob Petric
Rojen: 26. 4. 1893
Poklic: kmet
Umrl: ?
Na soški fronti je bil ranjen v nogo.
Janez Škrinjar - Zabrejški
Rojen: 31. 5. 1895
Poklic: kmet
Umrl: 1960
Bojeval se je na soški fronti.
9
Junakom v spomin
Matija Škrinjar – Zabrejški
Rojen: 9. 4. 1897
Poklic: kmet
Umrl: 1962
Ker je vedel, da bo vpoklican v vojno, se je javil kot prostovoljec. Dodelili so ga v kuhinjo, kjer je med
kuharji srečno dočakal konec vojne.
Anton Škrinjar – Zabrejški
Rojen: 19. 7. 1899 na Starihovem Vrhu 7
Poklic: čevljar
Umrl: 1991
Bil je vojak v avstroogrski vojski.
Janez Kambič – Gorejni
Rojen: 1896
Poklic: rudar v Ameriki
Umrl: 1989
Na soški fronti so ga ujeli Italijani. Bil je visok 185 cm in tehtal okrog 80 kg. V ujetništvu je shujšal
na vsega 50 kg.
Črmošnjice ( 1 )
Viktor Turk
Rojen: ?
Poklic: čevljar
Umrl: ? v Ameriki
Že pred prvo svetovno vojno je živel v Ameriki. Ko se je vrnil domov, so ga takoj mobilizirali v
avstrijsko vojsko. Bojeval se je na solunski fronti in ostal živ. Takoj po končani vojni se je vrnil v
Ameriko.
Gaber ( 2 )
Ferdinand Jakša – Dacar (Maistrov borec)
Rojen: 17. 5. 1891 na Gabru
Poklic: poštni uslužbenec
10
Junakom v spomin
Umrl: 19. 11. 1965
Bojeval se je kot član planinske pehote na fronti v Galiciji, kjer je bil ranjen. Zdravil se je v vojaški
bolnišnici na Dunaju.
Janez Derganc - Anžek
Rojen: 23. 7. 1882
Gradnik ( 12 )
Anton Judnič - Pavliščev
Rojen: 24. 11. 1896
Poklic: kmet
Umrl: 26. 11. 1915
Kot avstrijskega vojaka je zasul snežni plaz.
Štefan Kambič – Dolejni Lužar
Rojen: 5. 8. 1883, Gradnik 17
Poklic: gospodar - osobenjek
Umrl: 6. 6. 1918 v ruskem ujetništvu
Jožef Malenšek – Movernov (Maistrov borec)
Rojen: 17. 3. 1897 na Gradniku
Poklic: pek, trgovec, župan
Umrl: 10. 1. 1981 v Semiču, pokopan na pokopališču pri sv. Duhu
Bojeval se je na Soški fronti. Po končani vojni je bil Maistrov borec za severno mejo. S svojo četo je
zasedel mariborsko železniško postajo.
Janez Pureber - Novakov
Rojen: 27. 11. 1896 na Gradniku
Poklic: kmet
Umrl: 8. 9. 1969
Bil je vojak avstroogrske vojske.
Jožef Konda - Župančkov
11
Junakom v spomin
Rojen: 9. 4. 1897 na Gradniku 14
Poklic: kmet - gospodar
Umrl: 26. 9. 1981
Bil je v ruskem ujetništvu.
Janez Kambič – Gorejni Kambič / Cegula (starejši - oče)
Rojen: 8.11. 1869 na Gradniku, 11
Poklic: kmet - gospodar
Umrl: 7. 6. 1949 na Gradniku
Kljub visoki starosi je bil leta 1918 mobiliziran v KuK Ersatz Comp Landwehr fur Wachdienst in Vaic.
Steiern
Janez Kambič – Gorejni Kambič / Cegula (mlajši - sin)
Rojen: 13. 3. 1897 na Gradniku, 11
Poklic: kmet - gospodar
Umrl: 29. 11. 1970
Janez mlajši je bil kot vojak leta 1918 bolan in se je nahajal v bolnišnici »vereins. Ref. Spit. in Graz.
Anton Kambič – Gorejni Kambič / Cegula
Rojen: 22. 3. 1895, na Gradniku, 11
Poklic: kmet - gospodar
Umrl: 12. 1. 1976 v Kanadi
Bil je v ruskem ujetništvu. Domov se je vrnil še v teku vojne 1. maja 1918.
Janez Konda - Kondov
Rojen: 6. 4. 1884
Poklic: kmet
Umrl: 9. 2. 1953
Bil je vojak avstroogrske vojske.
Jožef Konda - Kondov
Rojen: 23. 6. 1897
Poklic: kmet
12
Junakom v spomin
Umrl: 9. 6. 1964
Bil je vojak avstroogrske vojske.
Anton Kambič - Krajačov
Rojen: 22. 3. 1895
Poklic: kmet
Umrl: 30. 10. 1974
Iz ruskega ujetništva se je vrnil domov že 1. 5. 1918.
Jelušev Martin
Rojen: ?
Poklic: kmet
Umrl: 1918
Bil je vojak avstroogrske vojske.
Hrib pri Cerovcu ( 10 )
Jože Plut – Grivarjev
Rojen: 27. 10. 1882
Poklic: kmet
Umrl: 1916
Padel je v bojih pri Gorici.
Matija Ogulin - Plutov
Rojen: 29. 4. 1877
Poklic: kmet
Umrl: ?
Bil je vojak v avstroogrski vojski.
Jožef Štublar
Rojen: 1. 4. 1883
Poklic: kmet
Umrl: 1915
13
Junakom v spomin
Umrl je na bojišču.
Matija Kambič
Rojen: 1881
Poklic: kmet
Umrl: 1930
Bil je vojak v avstroogrski vojski.
Anton Sodec - Štefanov
Rojen: 17. 12. 1879
Poklic: kmet
Umrl: 1921
Bil je vojak v avstroogrski vojski.
Jožef Plut – Zagorčev
Rojen: 20. 4. 1894
Poklic: kmet
Umrl: 1943
Bil je v ruskem ujetništvu.
Anton Kambič – Škalov
Rojen: 18. 12. 1875
Poklic: kmet
Umrl: 1955
Bil je vojak v avstroogrski vojski.
Martin Ogulin - Skendor
Rojen:1897
Poklic: kmet
Umrl: 1943
Bil je vojak v avstroogrski vojski.
Jožef Ogulin - Županov
14
Junakom v spomin
Rojen: 10. 3. 1877
Poklic: kmet
Umrl: 1953
Bil je vojak v avstroogrski vojski.
Franc Komatar – Pintar
Rojen: 1892 nekje na Krškem polju
Poklic: mojster sodar
Umrl: 1975
Že leta 1914 so ga ujeli Rusi. Vso vojno je preživel v Rusiji in sodeloval v boljševiški revoluciji. Sam
se je s ponosom imel za boljševika.
Kal ( 1 )
Stariha – Pojaš
Umrl je nekje na bojiščih prve svetovne vojne. Ostali podatki niso znani.
Kašča ( 1 )
Simon Dichlberger
Rojen: 20. 10. 1884 v Gorni Avstriji
Poklic: sodar
Umrl: 8. 10. 1954 v Kašči 3, pokopan je pri sv. Duhu
Bojeval se je na ruski in soški fronti.
Krupa ( 5 )
Anton Malnarič – Bartel
Rojen: 26. 5. 1882 na Krupi
Poklic: mizar in soboslikar
Umrl: 20. 12. 1920, pokopan na pokopališču pri sv. Duhu.
Med boji na fronti je bil težko ranjen. Krogla mu je poškodovala kolk in hrbtenico. Postal je invalid.
Krogla, ki je ostala v telesu je povzročila hudo vnetje in posledično smrt. Star komaj 38 let je zapustil
ženo in pet otrok.
15
Junakom v spomin
Martin Malnarič – Martinov
Rojen: 9. 9. 1877 na Krupi
Poklic: ?
Umrl: 6. 4. 1958, pokopan na pokopališču pri sv. Duhu.
Leta 1914 je bil mobiliziran v avstrijsko vojsko. Med boji je bil težko ranjen. Eno leto se je zdravil v
avstrijskem mestu Bruck an der Leithe. Iz vojne se je vrnil kot 80% invalid.
Janez (Ivan, Žan) Malnarič – Benc
Rojen: 1892 na Krupi 13
Poklic: kmet
Umrl: umrl po letu 1969 na Krupi; pokopan na pokopališču pri sv. Duhu.
Bil je vojak v avstroogrski vojski.
Jakob Klemenčič
Rojen: 9. 2. 1895 na Krupi 14
Poklic: kmet
Umrl: 5. 1. 1982 na Krupi, pokopan na pokopališču pri sv. Duhu
Leta 1914 sta odšla istočasno na fronto z Jožetom Simoničem iz Vinjega Vrha. Skupaj sta bila na
fronti v Galiciji, dokler ju ni ranila granata. Jakob je bil ranjen v roko.
Janez Križe
Rojen:1872 na Krupi 1
Poklic: kmet
Umrl: 1924 na Krupi
Bojeval se je na fronti v Srbiji.
Kot pri Semiču ( 8 )
GRIVEC JAKOB (oče doma iz Vimolja oz. Bidercka)
Kot št. 7
Roj: 1896
Umrl: 1966
16
Junakom v spomin
Poklic: kmet
V vojni: kuhar v Galiciji
MATIJA JAKŠA
Kot: št. 34
Roj.: 1882
Umrl: 1967
Poklic: kmet in mežnar pri sv. Jožefu v Gorencih
V vojni oficir, v Galiciji, ujet, pobegnil domov
Matija Movern – Kržan
Rojen: 9. 2. 1895 v Kotu, 51
Poklic: kmet
Umrl: 1915 na bojišču
Franc Šercelj
Rojen: 21. 11. 1882 v Meniški vasi pri Dolenjskih Toplicah
Poklic: kmet
Umrl: 15. 12. 1947 v Kotu, 8
Bil je vojak v avstroogrski vojski.
Jakob Judnič – Markoč
Rojen: 13. 6. 1889 v Kotu pri Semiču
Poklic: kmet
Umrl: 7. 8. 1954 v Kotu pri Semiču
Bil je ujet na ruski fronti. Srečno je preživel strahote ujetništva v Sibiriji.
Janez Kočevar - Žanžek
Rojen: 7. 10. 1892 v Kotu pri Semiču, 35
Poklic: kmet
Umrl: 6. 6. 1949 v Kotu pri Semiču
Bil je na ruski fronti v Galiciji
17
Junakom v spomin
Ivan Štefan (oče)
Rojen: 1873 v Kotu pri Semiču
Poklic: ?
Umrl: 1935, pokopan pri sv. Duhu
Aktiviran je bil kot ekonom v zaledju fronte. Bil je usmiljen do revnih družin in jim je pri obveznih
oddajah večkrat pogledal skozi prste.
Ivan Štefan (sin)
Rojen: 1898 v Kotu pri Semiču
Poklic: ?
Umrl: ? v Ljubljani
Bojeval se je na bojiščih soške fronte. Oborožen je bil z mitraljezom imenovanim ,,švarclozer,,. Bil
je težko ranjen v nogo.
Krvavčji Vrh ( 9 )
Anton Plut – Latinov
Rojen:1879
Poklic: delavec v Ameriki, glasbenik
Umrl: 1920
Ko se je pred 1. svetovno vojno vrnil iz Amerike, je ustanovil na Krvavčjem Vrhu godbo na pihala in
bil njen kapelnik. Bil je vojak v avstroogrski vojski.
Adolf Plut – Latinov
Rojen: 1899
Poklic: kmet
Umrl: ?
Bil je vojak v avstroogrski vojski.
Vinko Plut – Latinov
Rojen: 1898
Poklic: kmet
Umrl: ?
Bil je vojak v avstroogrski vojski.
18
Junakom v spomin
Jožef Drganc – Latin
Rojen: 11. 9. 1898
Poklic: kmet
Umrl: 1918
Umrl na italijanskem bojišču.
Jože Rauh – Arcek
Rojen:1895
Poklic: kmet
Umrl: ?
Bil je vojak v avstroogrski vojski.
Janez Rauh – Arcek
Rojen:1891
Poklic: kmet
Umrl: ?
Že leta 1914 je padel v rusko ujetništvo.
Anton Plut – Krumpec
Rojen: 9. 8. 1897
Poklic: kmet
Umrl: ?
V avstroogrsko vojsko je bil vpoklican 1. 8. 1916.
Jože Plut – Krumpec
Rojen: 26. 5. 1900
Poklic: kmet
Umrl: ?
Bil je vojak v avstroogrski vojski.
Lipovec ( 1 )
Jože Plut
19
Junakom v spomin
Rojen: ?
Poklic: ?
Umrl:?
Bil je vojak v avstroogrski vojski.
Maline ( 2 )
Martin Malenšek – Adamek
Rojen: ?
Poklic: kmet
Umrl:?
V zahvalo, ker se je vrnil živ iz vojne je postavil križ v Jarembregu.
Jože Miklavčič – Krajnčkov
Rojen: ?
Poklic: kmet
Umrl:?
Znano je, da se je bojeval v Galiciji in se je živ vrnil iz vojne.
Mladica ( 4 )
Janez Plut
Rojen: 24. 6. 1874 na Mladici 3
Poklic: kmet
Umrl: 24. 3. 1969 na Mladici, pokopan pri sv. Duhu
Bojeval se je na ruski in soški fronti.
Jože Simonič - Kočevarjev
Rojen: 8. 11. 1887 na Mladici 7
Poklic: kmet
Umrl: 27. 12. 1934 na Mladici, pokopan na pokopališču pri sv. Duhu
Bojeval se je na ruski fronti v Galiciji. Padel je v rusko ujetništvo in veljal za pogrešanega. Leta1919
se je peš srečno vrnil domov.
Janez Judnič – Šimnov Anž
20
Junakom v spomin
Rojen: 26. 11. 1890 na Mladici 2
Poklic: kmet
Umrl: 14. 5.1922 na Mladici 2, pokopan pri sv. Duhu
Bojeval se je na ruski in soški fronti.
Emil Mihelčič
Rojen: 12. 5. 1870 na Mladici 3
Poklic: delavec na kmetiji, čevljar
Umrl: 1917 v vojaški bolnišnici v Ljubljani.
Na soški fronti je bil težko ranjen.
Moverna vas ( 1 )
Jože Stariha
Rojen: 1888
Poklic: kmet
Umrl: 1965 v Moverni vasi, 5
Bojeval se je na ruski fronti. Bil je v ruskem ujetništvu.
Nestoplja vas ( 1 )
Anton Malnarič
Rojen: ?
Poklic: kmet
Umrl: ? v Nestoplji vasi, pokopan na pokopališču pri sv. Roku
Bil je vojak v avstroogrski vojski.
Omota ( 3 )
Martin Malnarič
Rojen: 3. 11. 1888 na Krupi 1
Poklic: ?
Umrl: na Omoti, pokopan na pokopališču pri sv. Duhu.
21
Junakom v spomin
Bil je vojak v avstroogrski vojski.
Janez Ivec – Malenc
Rojen: 1878 na Omoti
Poklic: kmet
Umrl: 1916
Bojeval se je na soški fronti in bil tam ubit.
Anton Stariha
Rojen: 17. 1. 1871 na Omoti
Poklic: rudar v Ameriki
Umrl: 1956 na Omoti, pokopan pri sv. Duhu
Ko je prišel iz Amerike, so ga mobilizirali v avstro – ogrsko vojsko. Bojeval se je kot topničar na soški
fronti. V bojih za Doberdob je zaradi silnih topniških detonacij oglušel.
Oskoršnica ( 2 )
Jakob Plut
Rojen: 8. 12. 1894 na Oskoršnici 1
Poklic: kmet
Umrl: ? na Oskoršnici, pokopan pri sv. Duhu
Bil je vojak v avstroogrski vojski.
Jože Plut
Rojen: 8. 6. 1899 na Oskoršnici 12
Poklic: kmet
Umrl: 1922 je bil proglašen za mrtvega
Bil je vojak v avstroogrski vojski in bil pogrešan pri Nišu.
Osojnik ( 9 )
Janez Konda
Rojen: ?
Poklic: kmet
22
Junakom v spomin
Umrl:?
Anton Stariha
Rojen: na Osojniku
Poklic: kmet
Umrl: 29. 11. 1975 na Osojniku
Bojeval se je na Soški fronti.
Jakob Ramuta - Krajček
Rojen: 24.8. 1874 na Osojniku
Poklic: kmet
Umrl: 31. 1. 1954 na Osojniku
Bil je vojak v avstroogrski vojski.
Janez Ramuta - Kaucov
Rojen: 16. 11. 1876 na Osojniku
Poklic: čevljar
Umrl: 22. 2. 1961 na Osojniku, pokopan na pokopališču na Brezovi Rebri
Bil je vojak v avstroogrski vojski.
Matija Ramuta – Šumcov
Rojen: 1. 7. 1879 na Osojniku
Poklic: čevljar
Umrl: 25. 5. 1948 na Osojniku
Bil je vojak v avstroogrski vojski.
Jakob Kastelic – Ože
Rojen: 1892 na Osojniku
Poklic: kmet
Umrl: v Judenburgu
Kot upornik je bil ubit v uporu slovenskih vojakov proti avstrijski monarhiji v
Matija Kastelic – Ože
23
Junakom v spomin
Judenburgu.
Rojen: 1894 na Osojniku
Poklic: kmet
Umrl: 1984
Vojsko je služil 6 let.
Po končani vojni je hodil iz Italije do doma 3 mesece.
Jože Konda – Goršček
Rojen: 1897 na Osojniku
Poklic: kmet
Umrl: 1981 na Osojniku
Na vzhodni fronti so ga zajeli Rusi. Bil je še eno leto po vojni v ruskem ujetništvu.
Janez Simonič - Jakšov
Rojen: ?
Poklic: kmet
Umrl:?
Bil je vojak v avstroogrski vojski.
Podreber ( 7 )
Jakob Košič
Rojen: 31. 8. 1875 na Podrebru št. 1
Poklic: posestnik
Umrl: 24. 6. 1916 v bojih pri Doberdobu. Tam je tudi pokopan na vojaškem pokopališču.
Janez Simonič – starejši
Rojen: 31. 10. 1868 na Podrebru št. 4
Poklic: kmet
Umrl: 1953 na Podrebru, pokopan pri sv. Duhu.
Bojeval se je na ruski in soški fronti.
Janez Simonič (mlajši)
Rojen: 3. 1. 1900 na Podrebru 4
Poklic: kmet
24
Junakom v spomin
Umrl: 1985 na Podrebru, pokopan pri sv. Duhu
Bojeval se je na Soški fronti.
Matija Simonič - Stricov
Rojen: 16. 8. 1884 na Podrebru 3
Poklic: kmet
Umrl: 29. 12. 1917 pri Piavi, pokopan na Coll della Beretta v Italiji.
Bojeval se je na vzhodni fronti v Galiciji. V oktobru leta 1917 je bil premeščen na italijansko fronto.
Po preboju pri Kobaridu je z avstrijsko vojsko prodrl do reke Piave, kjer je bil v bojih ubit.
Janez Sepaher
Rojen: 8. 11. 1885 na Podrebru
Poklic: kolar
Umrl: 1953 na Podrebru
Bojeval se je na Tirolah in Soški fronti.
Podatke in fotografijo je dal Ivan Sepaher iz Kala, posredoval pa Anton Plut z Mladice.
Jože Sepaher
Rojen: 6. 4. 1897 na Podrebru 18
Poklic: sodar
Umrl: v Metliki
Podatke in fotografijo je dal Ivan Sepaher iz Kala, posredoval pa Anton Plut z Mladice
? Ivec
Rojen: Podreber
Poklic: kmet
Umrl: ?
Umrl je na ruski fronti. Ker je pojedel sestradan veliko riža, mu je počil želodec.
Potoki ( 4 )
Jakob Rauch
Rojen: 20. 11. 1883 na Potokih (Bajerju)
25
Junakom v spomin
Poklic: posestnik
Umrl: 4. 8. 1957; pokopan je na pokopališču v Rožnem Dolu
Bil je vojak v avstroogrski vojski.
Jože Kapš
Rojen: 5. 8. 1885 na Potokih
Poklic: posestnik
Umrl: 21. 2. 1972; pokopan na pokopališču v Rožnem Dolu
Večkrat je pripovedoval o tem, kako so zaminirali italijansko žičnico in s tem povzročili smrt in
poškodbe mnogim italijanskm vojakom.
Ignacij Rom
Rojen: 14. 11. 1887, Potoki 4
Poklic: kmet
Umrl: 5. 5. 1939, Potoki; pokopan je na pokopališču v Rožnem Dolu
Bojeval se je v Galiciji. Bil je tudi v Judenburgu. Na koncu se je bojeval na soški fronti.
Franc Rauh
Rojen: 1898
Poklic: kmet
Umrl:1968, pokopan na pokopališču v Rožnem Dolu.
Kot mlad vojak je služboval v zaledju v Leobnu in pozneje na Dunaju.
Praproče ( 5 )
Jakob Stariha - Rezmanček
Rojen: 29. 7. 1878
Poklic: kmet
Umrl: 17. 12. 1964
Bil je vojak v avstroogrski vojski.
Jožef Stariha - Hrk
Rojen:26. 11. 1895
Poklic: kmet
26
Junakom v spomin
Umrl: 1987
Dveleti in pol je preživel v ruskem ujetništvu.
Anton Kambič - Števakov
Rojen: 6. 6. 1898
Poklic: kmet
Umrl: 15. 6. 1959
Bil je vojak v avstroogrski vojski.
Janez Kambič - Števakov
Rojen: 19. 11. 1899
Poklic: kmet
Umrl: ?
Verjetno je umrl v vojni.
Janez Konda - Švarke
Rojen: 28. 3. 1877
Poklic: kmet
Umrl: ni podatka
Kot župan občine Črešnjevec ni bil vpoklican med aktivne vojake. Na terenu je bil zadolžen za delo
v korist vojnih operacij.
Praprot ( 1 )
Janez Štalcar
Rojen: 1. 8. 1897 v Praprotu
Poklic: žandar
Umrl: 1964 v Stični
V vojno je bil vpoklican 15. 9. 1915 v 17. pešadijski pešpolk. Bojeval se je v Tirolah. Odlikovan je bil
z bronasto hrabrostno svetinjo.
Preloge ( 3 )
Jože Plut
27
Junakom v spomin
Rojen: 28. 9. 1884 na Prelogih
Poklic: kmet
Umrl: 9. 4. 1958
Zaradi velikega pomanjkanja in trpljenja je z dvema tovarišema dezertiral in se priključil ,,zelenemu
kadru,, (skrivačem).
Janez Rauh
Rojen: 1. 12. 1880
Poklic: kmet
Umrl: 4. 1. 1956, pokopan na pokopališču v Rožnem Dolu
Bil je vojak v avstroogrski vojski.
Tone Kambič
Rojen: ?
Poklic: kmečki delavec
Umrl: ?
Čeprav je bil močno prizadet invalid, je bil proti koncu vojne zaradi pomanjkanja vojakov vpoklican.
Po končani vojni je kar šest mesecev potoval do doma.
Pribišje ( 3 )
Anton Golobič - Francetov
Rojen: 25. 4. 1896 na Pribišju
Poklic: kmet
Umrl: 1961, pokopan na pokopališču v Rožnem Dolu
V bojih na soški fronti so ga Italijani ujeli in poslali v ujetništvo v Kalabrijo.
Janez Golobič - Francetov
Rojen: 1888 na Pribišju
Poklic: kmet
Umrl: 11. 11. 1915 na bojišču v okolici Gorice v Italiji.
Jakša Martin – Kolpar
28
Junakom v spomin
Rojen: 6. 11. 1896 na Pribišju
Poklic: kmet
Umrl: 8. 4. 1946, pokopan na pokopališču v Rožnem Dolu
Bil je vojak v astroogrski vojski.
Pugled ( 1 )
Anton Štublar - Šprajcar
Rojen: 1. 5. 1894 na Cerovcu
Poklic: posestnik
Umrl: . . 19 na Pugledu; pokopan na pokopališču pri sv. Roku
Mobiliziran je bil v mesecu oktobru 1914. V Tolminu se je tri mesece uril kot pripadnik gorske altilerije
(Gebirgsartilerie). Nato je bil z enoto premeščen na vzhodno fronto v Galicijo. Ko je Italija napovedala
vojno Avstroogrski, so se premaknili na zahodno – soško fronto. Po kapitulaciji Avstroogrske, so
njega in njegove tovariše zajeli Italijani in poslali v v ujetništvo.
Rožni Dol ( 9 )
Peter Kastelic - Mihljev (Hrib pri Rožnem Dolu)
Rojen: 9. 4. 1893 v Rožnem Dolu
Poklic: kmet - mlinar
Umrl: 18. 11. 1942 na Rabu
Leta 1914 je bil Peter vpoklican na vojna bojišča. Na soški fronti so ga zajeli Italijani. Po končani
vojni se dolgo ni vrnil domov.
Janez Bizjak
Rojen: 8.7. 1888 na Primorskem
Poklic: železničar
Umrl: 13. 10. 1963, pokopan na pokopališču v Rožnem Dolu
Kot železničar je sodeloval pri prevozu vojaških transportov.
Jože Troje
Rojen: ?
Poklic: kmet
Umrl: ?
Na soški fronti je bil težko ranjen v zadnjo plat.
29
Junakom v spomin
Franc Škedelj (Maistrov borec)
Rojen: 22. 9. 1897 na Brezju pri Rožnem Dolu
Poklic: kmet
Umrl: 29. 12. 1973, pokopan na pokopališču v Rožnem Dolu
Kot udeleženec prve svetovne vojne je služil pri vojaškem zdravniku dr. Demšarju. Po končani vojni
je bil nekaj časa tudi koroški – Maistrov borec.
Sodeloval je tudi v drugi svetovni vojni kot aktivist OF in borec v 15. partizanski brigadi.
Franc Košir
Rojen: 1. 10. 1884
Poklic: ?
Umrl: 19. 7. 1940, pokopan na pokopališču v Rožnem Dolu
Bil je vojak v avstroogrske vojske.
Matija Macele
Rojen: 27. 2. 1895
Poklic: kmet
Umrl: 1. 10. 1978, pokopan na pokopališču v Rožnem Dolu
Bil je vojak v avstroogrske vojske.
Martin Stariha
Rojen: 24. 4. 1884, Rožni Dol 13
Poklic: kmet
Umrl: 27. 6. 1941, pokopan na pokopališču v Rožnem Dolu
Bojeval se je na ruski fronti, bil ujet in štiri leta preživel v ruskem ujetništvu.
Martin Sever
Rojen: 21. 8. 1887
Poklic: kmet
Umrl: 24. 2. 1975, pokopan je na pokopališču v Rožnem Dolu
Bil je vojak v avstroogrske vojske.
30
Junakom v spomin
? Perkovič – Polner
Rojen: ?
Poklic: kmet
Umrl:?, pokopan na pokopališču v Rožnem Dolu
Iz ruskega ujetništva je napisal kartico. ,,Sem v Rusiji v ujetništvu. Morda se več ne vidimo na tem
svetu,, .
Sadinja vas ( 2 )
Matija Hutar
Rojen: 1890
Poklic: kmet
Umrl: 1959
Bil je vojaški ,,hornist,, (rogist). Ujeli so ga Rusi. V ujetništvu se je navzel komunističnih idej.
Matija Jakša – Geltar
Rojen: ?
Poklic: kmet
Umrl: ?
Umrl je na ruski fronti.
Sela pri Semiču ( 7 )
Peter Fuks – Primož
Rojen: 13. 5. 1879 na Selih pri Semiču
Poklic: kmet
Umrl: 1916
Umrl je na bojišču.
Zanimivost: Njegov oče Janez Fuks (1828 – 1898) je bil vojak štirinajst let. Pod poveljstvom maršala
Jozefa Vencla Radetskega se je udeležil bitk pri Kustoci in Novari.
Janez Jakša – Kmetov Johan
Rojen: 4. 1. 1891 na Selih pri Semiču
Poklic: kmet
31
Junakom v spomin
Umrl: 3. 10.1963 na Selih pri Semiču, pokopan pri sv. Duhu
Bojeval se je na ruski in soški fronti. Bil je ranjen.
Jože Vidmar - Nace – starejši
Rojen: 4. 3. 1899 na Selih pri Semiču
Poklic: kmet
Umrl: 1980 na Selih pri Semiču, pokopan pri sv. Duhu
Bojeval se je na soški fronti.
Janez Golobič - Anž – Primož
Rojen: 19. 10. 1893 v Vavpči vasi
Poklic: kolar
Umrl: 1973 na Selih pri Semiču, pokopan pri sv. Duhu
Bojeval se je na ruski in soški fronti. Dvakrat je bil ranjen.
Po končani vojni je bil med Majstrovimi borci za severno mejo.
Julij Kočevar
Rojen: 21. 1. 1893 v Kloštru 37
Poklic: kmet
Umrl: 1947 na Selih pri Semiču, pokopan pri sv. Duhu
Bojeval se je na ruski in soški fronti.
Anton Klein
Rojen: 10. 4. 1899 na selih pri Semiču
Poklic: kmet
Umrl: 1917
Umrl je na bojišču soške fronte.
Matija Sever – Tinče
Rojen: 8. 8. 1874 na Selih pri Semiču
Poklic: kovač
Umrl: 1952 na Selih pri Semiču, pokopan pri sv. Duhu
Bojeval se je na ruski in soški fronti.
32
Junakom v spomin
Sela pri Vrčicah ( 2 )
Anton Lukežič
Rojen: 17. 1. 1876, sela pri Vrčicah
Poklic: kmet
Umrl: 18. 9. 1916 v bojih na fronti
Ivan Lukežič
Ve se, da je bil aktiven udeleženec v avstrijski vojski. Srečno je, dočakal konec vojne. Odšel je v
tujino. Z ostalimi podatki ne razpolagamo.
Semič ( 29 )
Janez Bukovec
Rojen: 29. 11. 1873 v Semiču 9
Poklic: gostilničar
Umrl: 1933 v Semiču, pokopan pri sv. Duhu
Bojeval se je na ruski in soški fronti. Tudi njegova sinova Anž in Alojz sta bila aktivna udeleženca
prve svetovne vojne.
Janez Bukovec – Anž
Rojen: 25. 1. 1899 v Semiču 9
Poklic: posestnik
Umrl: v Ameriki
Bojeval se je na soški fronti.
Alojz Bukovec
Rojen: 18. 5. 1900 v Semiču 9
Poklic: posestnik
Umrl: po letu 1954 v Ameriki
Bojeval se je kot dragonec na soški fronti.
Bukovci so v zahvalo, ker so se živi vrnili iz vojne, zgradili Smočko kapelico.
33
Junakom v spomin
Josip Zurc
Rojen:23. 3. 1894 v Semiču
Poklic: trgovec
Umrl: 1973 v Venezueli, pokopan pri sv. Duhu
Bil je vojak v avstroogrski vojski. Ostali podatki niso znani.
Anton Šušteršič
Rojen: 7. 6. 1899 v Semiču
Poklic: trgovec
Umrl: v Ljubljani
Bil je vojak v avstroogrski vojski. Ostali podatki niso znani.
Jakob Novak – Goze
Rojen: 21. 11. 1881 v Semiču 46
Poklic: ?
Umrl: 1915
Bil je vojak v avstroogrski vojski in umrl na bojišču.
Janez Škrinjar – Škalov Anž
Rojen: 23. 5. 1899 v Semiču 15
Poklic: ?
Umrl: v Ameriki
Bojeval se je na soški fronti.
Jože Primožič – Lipec
Rojen: 17. 3. 1898
Poklic: ?
Umrl: 10. 8. 1917
Bil je vojak v avstroogrski vojski in padel na bojišču.
Janez Cesar – Pramuta
Rojen: 12. 5. 1896 v Semiču 23
34
Junakom v spomin
Poklic: ?
Umrl: 15. 6. 1918
Umrl je na italijanskem bojišču.
Anton Heniksman
Rojen: 1. 1. 1897 v Semiču 31
Poklic: ?
Umrl: ?
Bojeval se je na soški fronti.
Alojzij Rauh- Dolejni Goze
Rojen: 28. 6. 1896 v Semiču 33
Poklic: ?
Umrl: 1915
Bil je vojak v avstroogrski vojski in padel na bojišču.
Jože Bezek
Rojen: 1885 v Semiču 35
Poklic: ?
Umrl: 7. 4. 1915
Padel je na ruskem bojišču.
Ferdinand Stezinar - Frkač
Rojen: 12. 5. 1885 v Semiču 61
Poklic: ?
Umrl: 1942 v Semiču
Bojeval se je na ruski in soški fronti.
Janez Mavsar - Pušlar
Rojen: 28. 12. 1890 v Semiču 42
Poklic: kmet
Umrl: 5. 2. 1917
Bil je vojak v avstroogrski vojski in umrl na bojišču
35
Junakom v spomin
Anton Jakša – Finfek
Rojen: 1897 v Semiču 62
Poklic: ?
Umrl:1919
Bojeval se je na ruski in soški fronti. Umrl je v italijanskem ujetništvu.
Matija Sepaher – Kržan
Rojen: 23. 11. 1893 v Semiču 76
Poklic: kmet
Umrl: ? na Coklovci
Bojeval se je na ruski in soški fronti.
Karel Sepaher – Matiček
Rojen: 22. 9. 1886 v Semiču 76
Poklic: gostilničar
Umrl: 1956 v Semiču, pokopan pri sv. Duhu
Bojeval se je na ruski in soški fronti.
Valentin Bolka
Rojen: 15. 11. 1875 v Semiču
Poklic: ?
Umrl: 1953 v Semiču
Bil je vojak v avstroogrski vojski. Ostali podatki niso znani.
Ludvik Drganc
Rojen: 15. 10. 1895 v Semiču 139
Poklic: trgovec
Umrl: 1918
Umrl je na italijanskem bojišču pri Piavi.
Albin Razpotnik
Rojen: 1. 7. 1894
Poklic: nadučitelj
Umrl: 11. 1. 1943 v Semiču
Bil je vojak v avstroogrski vojski. Ostali podatki niso znani.
36
Junakom v spomin
Franc Knavs
Poklic: krojaški pomočnik pri krojaškem mojstruMatiji Brunskoletu v Semiču.
Bil je vojak v avstroogrski vojski. Ostali podatki niso znani.
R. Derganc
Vojaško sliko je poslal kot razglednico prijatelju Matiji Brunskoletu iz Semiča.
Bil je vojak v avstroogrski vojski. Ostali podatki niso znani.
Rudolf Lah
Rojen: 11. 11. 1882 v Puli
Poklic: mizar
Umrl: 27. 9. 1952 v Semiču
Bojeval se je na fronti v Galiciji. Jeseni 1914 je bil težko ranjen v obraz. Zdravil v vojaški bolnišnici.
Po okrevanju se je vrnil k ženi in hčerkama, ki so se kot begunke zatekle v krupski grad. V Semiču
so si zgradili hišo. Pri mnogih semiških dramskih uprizoritvah je sodeloval kot odličen scenarist.
Ivan Kralj
Rojen: 1895
Poklic: čevljar
Umrl: 1925 v Semiču, pokopan pri sv. Duhu
Bil je verjetno vojak v avstroogrski vojski. Ostali podatki niso znani.
Ivan Doltar
Rojen: 28. 4. 1886
Poklic: kovač
Umrl: 27. 12. 1966, pokopan na pokopališču pri sv. Duhu
Bil je verjetno vojak v avstroogrski vojski. Ostali podatki niso znani.
Karol Lavrič
Rojen: 13. 3. 1890
Poklic: ?
Umrl: 15. 2. 1952, pokopan na pokopališču pri sv. Duhu
Bil je verjetno vojak v avstroogrski vojski. Ostali podatki niso znani.
37
Junakom v spomin
Alojz Brunskole
Rojen: ?
Poklic: ?
Umrl: ?
Bil je vojak v avstroogrski vojski. Ostali podatki niso znani
Rudolf Brunskole
Rojen: ?
Poklic: ?
Umrl: ?
Bil je vojak v avstroogrski vojski. Ostali podatki niso znani
Alojz Nampel
Rojen: ?
Poklic: čevljar
Bil je vojak v avstroogrski vojski in Maistrov borec.
Sodji Vrh ( 15 )
Jožef Ivec – Kovač
Rojen: 8. 3. 1880
Poklic: kmet
Umrl: 18. 10. 1931
Bil je verjetno vojak v avstroogrski vojski. Ostali podatki niso znani.
Anton Štefanič - Martinc
Rojen: 28. 8. 1876
Poklic: kmet
Umrl: 5. 1. 1950
Bil je verjetno vojak v avstroogrski vojski. Ostali podatki niso znani.
Matija Kukar – Dolenji Ivec - Vrtin
38
Junakom v spomin
Rojen: 10. 3. 1877
Poklic: kmet
Umrl: 30. 7. 1925
Bil je verjetno vojak v avstroogrski vojski. Ostali podatki niso znani.
Janez Kukar
Rojen: 3. 11. 1873
Poklic: kmet
Umrl: ni podatka
Bil je verjetno vojak v avstroogrski vojski. Ostali podatki niso znani.
Janez Ivec - Jeraš
Rojen: 29. 4. 1889
Poklic: kmet
Umrl: ni podatka
Bil je verjetno vojak v avstroogrski vojski. Ostali podatki niso znani.
Jožef Plut - Joze
Rojen: 9. 4. 1895
Poklic: kmet
Umrl: 7. 9. 1967
Bil je verjetno vojak v avstroogrski vojski. Ostali podatki niso znani.
Peter Govednik – Sodja
Rojen: 21. 6. 1884
Poklic: kmet
Umrl: 25. 8. 1945
Bil je verjetno vojak v avstroogrski vojski. Ostali podatki niso znani.
Janez Kambič - Krejačev
Rojen: 3. 7. 1870
Poklic: kmet
Umrl: ni podatka
Bil je verjetno vojak v avstroogrski vojski. Ostali podatki niso znani.
39
Junakom v spomin
Anton Plut - Šic
Rojen: 19. 6. 1897
Poklic: kmet
Umrl: ni podatka
Bil je verjetno vojak v avstroogrski vojski. Ostali podatki niso znani.
Janez Skala - Kalanov
Rojen: 11. 12. 1898
Poklic: kmet
Umrl: 7. 5. 1937
Bil je vojak v avstroogrski vojski. Ostali podatki niso znani.
Jožef Govednik - Jakopec
Rojen: 11. 8. 1878
Poklic: kmet
Umrl: ni podatka
Bil je verjetno vojak v avstroogrski vojski. Ostali podatki niso znani.
Anton Klemenčič – Kumc
Rojen: 13. 7. 1875
Poklic: kmet
Umrl: 25. 1. 1935
Bil je verjetno vojak v avstroogrski vojski. Ostali podatki niso znani.
Martin Papič - Juleš
Rojen: 7. 11. 1875
Poklic: kmet
Umrl: 15. 9. 1918
Bojeval se je na soški fronti. Umrl je zaradi meningitisa.
Janez Plut - Joze
Rojen: 14. 10. 1874
Poklic: kmet
40
Junakom v spomin
Umrl: 12. 7. 1946
Bil je verjetno vojak v avstroogrski vojski. Ostali podatki niso znani.
Janez Plut – Šic
Rojen: 3. 5. 1890
Poklic: kmet
Umrl: ni podatka
Bil je verjetno vojak v avstroogrski vojski. Ostali podatki niso znani.
Srednja vas ( 2 )
Johann Jaklitsch – Khrumarsch
Rojen: 8. 10. 1895 v Srednji vasi (Mitterdorf) 12
Poklic: kmet
Umrl: 23. 8. 1916 na soški fronti; pokopan je na vojaškem pokopališču
Pri izhodu iz bunkerja ga je ubila zapoznela detonacija topovske granate.
Jože Černe
Rojen: ?
Poklic: ?
Umrl: v bojih na soški fronti.
Starihov Vrh ( 2 )
Janez Plut
Rojen: 25. 5. 1894 na Starihovem Vrhu 7
Poklic: kmet
Umrl: 27. 4. 1976 na Starihovem vrhu v isti hiši kot je bil rojen; pokopan na pokopališču pri sv. Roku
Kot avstroogrski vojak se je bojeval na soški fronti. Bil je ranjen in se je dlje časa zdravil v vojaških
bolnišnicah.
Jakob Plut
Rojen: 1898 na Starihovem Vrhu 7
41
Junakom v spomin
Poklic: kmet
Umrl: ?
Kot mlajši avstroogrski vojak je delal v kuhinji.
Stranska vas ( 3 )
Jakob Kump
Rojen: 21. 12. 1890 v Stranski vasi 5
Poklic: kolar
Umrl: 7. 11. 1963 v Stranski vasi 1
Leta 1914 je bil vpoklican v avstroogrsko vojsko. Bojeval se je v Karpatih in na soški fronti.
Matija Tomc
Rojen: 10. 7. 1893 v Stranski vasi
Poklic: kmet
Umrl: 28. 9. 1975 v Stranski vasi
V prvi svetovni vojni je bil pripadnik artilerije. Pripovedoval je, kako težaško delo so morali opravljati,
posebno takrat, ko so premikali topove v goratem svetu.
Jože Pečavar
Rojen: 1897 v Stranski vasi
Poklic: kmet
Umrl: 1969 v Novem mestu
Tri leta je služboval v avstrijski vojski. Pripovedoval je o bojih na soški fronti.
Štrekljevec ( 4 )
Matija Malnarič – Lipec
Rojen: 22. 1. 1886 na Krupi 1
Poklic:
Umrl: pokopan na pokopališču pri sv. Duhu.
Bil je vojak v avstroogrski vojski.
Golobič – Pucar
Rojen: na Štrekljevcu
42
Junakom v spomin
Poklic: kmet
Umrl je na soški fronti.
Anton Malnarič
Rojen: ?
Poklic: kmet
Umrl: ?
Bil je vojak v avstroogrski vojski. Ostali podatki niso znani.
Jože Kastelic - Paščev
Rojen: na Štrekljevcu
Poklic: kmet
Umrl: na Štrekljevcu
Na fronto je bil vpoklican zadnje leto vojne in je ostal živ.
Trata ( 1 )
Martin Stezinar – Žgajnar
Rojen: 10. 10. 1895 na Trati
Poklic: mizar
Umrl: 4. 1. 1948 na Trati, pokopan pri sv. Duhu
Bojeval se je na ruski in soški fronti. Bil je ranjen in je izgubil prste na nogi.
Trebnji Vrh ( 0 )
Ni nam uspelo pridobiti podatkov.
Vavpča vas ( 12 )
Ivan Janez Kočevar - Žanžek (Maistrov borec)
Rojen: 28. 12. 1891 v Vavpči vasi št. 37
Poklic: kmet
Umrl: 26. 12. 1976 v Vavpči vasi št. 27; pokopan je na pokopališču pri sv. Roku
Bojeval se je v Galiciji in na italijanskem bojišču. Bil je sanitejec.
43
Junakom v spomin
Matija Petric
Rojen: 29. 1. 1888 na Mladici 1
Poklic: kmet
Umrl: 22. 10. 1969 v Vavpči vasi; pokopan je na pokopališču pri sv. Duhu
Bojeval se je na ruski in soški fronti.
Anton Prešeren
Rojen: . . 18 v Vavpči vasi št.
Poklic: posestnik
Umrl: ? v Vavpči vasi št. ; pokopan na pokopališču pri sv. Duhu
Bojeval se je na ruski in soški fronti.
Anton Golobič
Rojen: ? v Vavpči vasi št.
Poklic: posestnik
Umrl: ? v Vavpči vasi št. ; pokopan na pokopališču pri sv. Duhu
Bojeval se je na ruski in soški fronti. Bil je v sanitetni službi.
Franc Vovk
Rojen: 1882 na Gorenjskem
Poklic: kmet
Umrl: 1942 v Vavpči vasi, pokopan na pokopališču pri sv. Duhu
Bojeval se je na ruski in soški fronti.
Martin Pureber
Rojen: 1883 na Riglu
Poklic: zidar
Umrl: 1956 v Vavpči vasi, pokopan na pokopališču pri sv. Roku
Bil je avstrijski vojak.
Alojz Pašič
Rojen: 19. 9. 1899 v Vavpči vasi (Krč)
Poklic: progovni delavec
44
Junakom v spomin
Umrl: 11. 9. 1974 v Vavpči vasi (Krč), pokopan pri sv. Duhu
Anton Pustavrh
Rojen: 1895
Poklic: sirar
Umrl: 1974
Bil je avstrijski vojak.
Mantel Franc
Rojen: ? v Vavpči vasi
Poklic: ?
Umrl: v Ameriki
Bil je avstrijski vojak.
Jože Mihelčič
Rojen: 1875 v Vavpči vasi
Poklic: posestnik
Umrl: 1950 v Vavpči vasi, pokopan pri sv. Duhu
Bil je avstrijski vojak.
Martin Movern
Rojen: 1869 v Vavpči vasi
Poklic: kmet
Umrl: 1970 v Vavpči vasi, pokopan pri sv. Duhu
Bil je verjetno avstrijski vojak v zaledju bojišč.
Jože Plut – Poč
Rojen: 7. 4. 1877
Poklic: kmet
Umrl: 21. 3. 1956, pokopan na pokopališču pri sv. Duhu
Bil je verjetno avstrijski vojak v zaledju bojišč.
Vinji Vrh ( 6 )
Matija Simonič
45
Junakom v spomin
Rojen: 6. 3. 1873 na Vinjem Vrhu, 2
Poklic: kmet
Umrl: 31. 12. 1921 so ga proglasili za mrtvega
Leta 1914 je moral v vojno s Srbi. Ko je njegov bataljon prečkal zaminiran most, so Srbi most
razstrelili. Na njem je bil takrat verjetno tudi Matija. Njegovih posmrtnih ostankov niso nikdar našli.
Jožef Simonič
Rojen: 7. 3. 1896 na Vinjem Vrhu
Poklic: kmet
Martin Plut - Sevc
Rojen: 8. 10. 1897 na Vinjem Vrhu
Poklic: kmet
Umrl: 6. 3. 1975 na Vinjem Vrhu
Bojeval se je na soški fronti. Bil je v italijanskem ujetništvu. Ko se je po končani vojni vrnil domov ga
njegova mati ni prepoznala, saj je čisto posivel.
Jožef Plut
Rojen: 7. 8. 1892
Poklic: kmet
Umrl: 15. 9. 1918
Ubit je bil na soški fronti
Matija Jakša
Rojen na Vinjem Vrhu, ostalih podatkov ni.
Bil je avstrijski vojak, kar dokazuje fotografija.
Jože Korošec
Rojen: 1892
Poklic: kmet
Umrl: 1953, pokopan pri sv. Duhu
Bil je avstrijski vojak.
Vrčice ( 1 )
46
Junakom v spomin
Janez Venetič
Rojen: 3. 11. 1884
Poklic: ?
Umrl: 2. 10.1941, pokopan pri sv. Duhu
Bil je avstroogrski vojak.
Vrtača ( 11 )
Jože Poljanc (Maistrov borec)
Rojen: 12. 1. 1895 v Novi Gori
Poklic: izdelovalec apnenic
Umrl: 1977 na Vrtači, pokopan na pokopališču pri sv. Duhu
Bojeval se je na Ruski fronti v Galiciji in na soški fronti.
Plut Jakob
Rojen: ?
Poklic: ?
Umrl: ?
Bil je avstrijski vojak.
Matija Šobar – Frlan
Rojen: 1891 na Vrtači 47
Poklic: ?
Umrl: 1917
Bil je avstrijski vojak in je umrl na bojišču.
Janez Novak
Rojen:29. 11. 1865 na Vrtači 42
Poklic: kmet
Umrl: 14. 11. 1916
Bil je avstrijski vojak in je umrl na bojišču.
Janez Ivanetič – Stouček
47
Junakom v spomin
Rojen: 30. 11. 1887 na Vrtači 34
Poklic: cestar
Umrl: 1963 v Semiču
Bil je avstrijski vojak.
Janez Sever – Štublar
Rojen:23. 5. 1886 na Vrtači 33
Poklic: kmet
Umrl: 1927 na Vrtači, pokopan pri sv. Duhu
Bil je avstrijski vojak.
Jože Stariha – Lekan
Rojen: 31. 3. 1894 na Vrtači 30
Poklic: kmet
Umrl: po letu 1958 v Ameriki
Bil je avstrijski vojak.
Jože Šimec
Rojen: 1. 4. 1890 v Stopičah
Poklic: kmet
Umrl: 29. 7. 1935 na Vrtači 6, pokopan pri sv. Duhu
Bil je avstrijski vojak.
Jakob Pašič
Rojen: 9. 4. 1873 na Vrtači 5
Poklic: kmet
Umrl: 14. 11. 1937 na Vrtači, pokopan pri sv. Duhu
Bil je avstrijski vojak.
Jakob Plut
Rojen: 6. 5. 1871 na Vrtači 8
Poklic: kmet
Umrl: 8. 8. 1937 na Vrtači 78
48
Junakom v spomin
Bojeval se je na ruski in soški fronti.
Janko Ogulin – Vajda
Rojen: 25. 9. 1865 na Brezovi Rebri
Poklic: veleposestnik – ,,graščak,,
Umrl: 13. 3. 1939 na Vrtači 1
Deloval je v zaledju v komandi, kot vodja oskrbne enote.
49
Junakom v spomin
MAISTROVI BORCI
Ferdinand Jakša - Dacar (Maistrov borec)
Rojen: 17. 5. 1891 na Gabru
Poklic: poštni uslužbenec
Umrl: 19. 11. 1965
Bojeval se je kot član planinske pehote na fronti v Galiciji, kjer je bil ranjen. Zdravil se je v vojaški bolnišnici
na Dunaju.
Jožef Malenšek - Movernov (Maistrov borec)
Rojen: 17. 3. 1897 na Gradniku
Poklic: pek, trgovec, župan
Umrl: 10. 1. 1981 v Semiču, pokopan na pokopališču pri sv. Duhu
Bojeval se je na Soški fronti. Po končani vojni je bil Maistrov borec za severno mejo. S svojo četo je zasedel
mariborsko železniško postajo.
Franc Škedelj (Maistrov borec)
Rojen: 22. 9. 1897 na Brezju pri Rožnem Dolu
Poklic: kmet
Umrl: 29. 12. 1973, pokopan na pokopališču v Rožnem Dolu
Kot udeleženec prve svetovne vojne je služil pri vojaškem zdravniku dr. Demšarju. Po končani vojni je bil
nekaj časa tudi koroški – Maistrov borec.
Sodeloval je tudi v drugi svetovni vojni kot aktivist OF in borec v 15. partizanski brigadi.
Ivan Janez Kočevar - Žanžek (Maistrov borec)
Rojen: 28. 12. 1891 v Vavpči vasi št. 37
Poklic: kmet
Umrl: 26. 12. 1976 v Vavpči vasi št. 27; pokopan je na pokopališču pri sv. Roku
Bojeval se je v Galiciji in na italijanskem bojišču. Bil je sanitejec.
50
Junakom v spomin
Jože Poljanc (Maistrov borec)
Rojen: 12. 1. 1895 v Novi Gori
Poklic: izdelovalec apnenic
Umrl: 1977 na Vrtači, pokopan na pokopališču pri sv. Duhu
Bojeval se je na Ruski fronti v Galiciji in na soški fronti.
Alojz Nampel (Maistrov borec)
Rojen: ?
Poklic: čevljar
Bil je vojak v avstroogrski vojski in Maistrov borec.
Janez Golobič - Anž - Primož (Maistrov borec)
Rojen: 19. 10. 1893 v Vavpči vasi
Poklic: kolar
Umrl: 1973 na Selih pri Semiču, pokopan pri sv. Duhu
Bojeval se je na ruski in soški fronti. Dvakrat je bil ranjen.
Po končani vojni je bil med Majstrovimi borci za severno mejo.
51
Junakom v spomin
Pisni prispevki o prvi svetovni vojni: (zgodbe, anekdote, dokumenti, zanimivosti)
Pripoved Antona Štublarja
Anton je bil mobiliziran v mesecu oktobru 1914. V Tolminu se je tri mesece uril kot pripadnik gorske
altilerije (Gebirgsartilerie). Nato je bil z enoto premeščen na vzhodno fronto v Galicijo. Ko je Italija
napovedala vojno Avstroogrski, so se premaknili na zahodno – Soško fronto. Pripovedoval je o
Kaninu, Trombonu in Montekiezi. Bil je merilec pri topu, katerega sestavne dele je nosilo sedem
konjev. Če je ,,anverc,, na merilni napravi obrnil za 1 mm, se je smer cevi in s tem topovskega
izstrelka v naravi premaknila za 100 m.
Jezdil je svojega, poleg tega pa je skrbel tudi za komandantovega konja. Ko je Avstroogrska
kapitulirala, so njega in njegove tovariše zajeli Italijani. Kot vojni ujetnik je moral opravljati različna
dela. Med drugim je gradil tudi lesene barake. Bilo je hudo pomanjkanje hrane. Neka Italijanka se
je vanj zaljubila in mu skrivaj prinašala polento. Po treh mesecih ujetništva je še s tremi tovariši
pobegnil in krenili so proti domovini. Na poti je vsem premočenim, premraženim, lačnim in onemoglim
pomagal nek bavarski 82-letni kmet na osamljeni gorski kmetiji. Iz srca so se mu zasmilili, saj je
tudi sam imel sina v vojni, vendar se je za njim izgubila vsaka sled. Po trodnevnem počitku so pot
nadaljevali in se po dveh mesecih pešačenja, teden po veliki noči leta 1919, srečno vrnili domov.
Podatke je pridobil Blaž Kočevar, na osnovi originalnega zvočnega posnetka, ki ga je okrog okrog
leta 1980 na domačiji Antona Štublarja na Pugledu, posnel Lojze Kočevar.
Opis dela življenjske poti Petra Kastelica iz Rožnega Dola
Bil je mlinarjev sin. Oče mu je kmalu umrl.
Leta 1914 je bil Peter vpoklican na vojna bojišča. Na soški fronti so ga zajeli Italijani. Po končani
vojni se dolgo ni vrnil domov. Njegova mama je bila prepričana, da je v vojni padel, zato je prodala
mlin v Rožnem Dolu in se preselila v zidanico na Semiški gori.
Peter se je leta 1923 poročil na Pečavarjevo, po domače Mihljevo kmetijo na Hrib pri Rožnem Dolu.
Žena mu je kmalu umrla, zato se je ponovno poročil z Angelo Lavrin iz Rožnega Dola.
Za Petra je bila usodna druga svetovna vojna. Zopet so ga ujeli Italijani in ga 3. 8. 1942 internirali
na otoku Rabu, kjer je zaradi strahotnih razmer že 18. 11. 1942 umrl. Pokopan je na skupinskem
pokopališču na Rabu.
Podatke nam je posredovala žena Petrovega najmlajšega sina Franca, Jožefa Kastelic, Na lazu 11,
Novo mesto
Vojna zgodba Ivana Janeza - Žanžka
Leta 1913 je služil vojaški rok v Ljubljani v Feldkanonen regimentu No 7. Z izbruhom prve svetovne
vojne leta 1914, so njegov regiment premestili na rusko fronto v Galicijo. Med avstroogrskimi vojaki
je bilo vsak dan na stotine ubitih in ranjenih.
Janez je opravil bolničarski tečaj in reševal svoje težko ranjene tovariše. Za hrabrost je bil tudi
odlikovan.
V strašni ruski zimi je neke ledenomrzle noči ostal sam na straži. Prav gotovo bi zmrznil, če se ne bi
52
Junakom v spomin
zakopal v topel kup gnoja in si tako rešil življenje.
Pripovedoval je o pretresljivih bojnih dogodkih pri trdnjavi Pšemisel.
Da se ne bi slovenski vojaki preveč bratili z Rusi, so jih premestili na Soško fronto, kjer je bilo še
huje kot v Galiciji. Ko so padale mine po kamnitem terenu, so drobci kamenja pomorili več vojakov,
kot sovražne krogle. Najhujša je bila ofenziva pri Doberdobu, kjer so s posebnim topom merzerjem
kalibra 305 mm uspeli zdrobiti izredno močno utrjene italjanske položaje.
Avstroogrska je leta 1918 kapitulirala. Janez se je za kratek čas vrnil domov, vendar ga je v začetku
leta1919 novonastala država Jugoslavija vpoklicala v bran severne meje z državo Avstrijo. Znašel se
je med Majstrovimi borci. Po končanih akcijah so mu priznali status majstrovega borca. Po sedmih
letih vojaškega urjenja, predvsem pa krvavih bojev, je srečno dočakal mir in bil 28. 7. 1919 končno
demobiliziran.
Podatke je zbral na osnovi dokumentov in po spominu Janezov sin Blaž Kočevar.
Kako je Jože Troje iz Rožnega Dola dobil nadimek ,,Malorca,,
Jože Troje se je bojeval na soški fronti in bil težko ranjen v zadnjico. Za nas je bila posebno zanimiva
njegova kletvica ,,porka malore,, (svinjsko propadanje). Menda jo je prinesel s fronte. Ker je to
kletvico zelo pogosto uporabljal, se ga je prijel nadimek ,,Malorca,, .
Podatek je prispeval Štefan Rauh.
Dezerterji
Jakob Rauch z Bajerja, Jože Plut s Prelogov in neznan možakar iz semiške okolice so se naveličali
vojnih grozot in umiranja za cesarja, zato so dezertirali. Dobro so zavedali, da jih čaka smrtna kazen,
če jih ujamejo. Zato so se po skrivnih poteh peš odpravili proti domu. Ker se niso upali približati
naseljem, so si lakoto tešili s poljskimi pridelki. Na njivi so nabrali krompir in si ga nameravali ob robu
gozda speči na ognju. Pri tem opravilu jih je zasačil žandar, ki se jim je pritihotapil za hrbet. Ker jih
je takoj prepoznal kot vojne ubežnike, je nastopil zelo strogo in jih nameraval aretirati. Ker so fantje
spoznali, da jemlje vrag šalo, so se smo spogledali in vsi trije hkrati planili nanj. Toliko časa so ga
pritiskali k tlom, da je prenehal kazati znake življenja. Negibnega so pokrili s krompirjevo cimo in
urno izginili v gozdu, se srečno vrnili domov in pridružili ,,Zelenemu kadru,, (skrivačem).
Prispeval Štefan Rauh.
Rešen bolečin
Jakob Rauch, je pripovedoval, da ga je na vzhodni fronti silno bolel želodec. Nekemu Poljaku se
je zasmilil, zato se je ta ponudil, da ga bo ozdravil želodčnih bolečin. Rekel je, da mu bo dal nekaj
pojesti, da pa ne sme videti, kaj bo pogoltnil. Rečeno, storjeno. Jakob je zamižal in ponujeno zdravilo
na hitro pogoltnil. In glej ga zlomka, bolečine so res kmalu ponehale. Pozneje je zvedel od tovarišev,
da mu je Poljak dal pogoltniti živega rdečega polža.
Prispeval Štefan Rauh.
Mladi vojaki
Moj oče Franc Rauh, je bil rojen leta 1898, vendar so ga kljub mladosti vpoklicali med vojake. Služboval
je v Leobnu in pozneje na Dunaju. Tedaj je v vojski vladalo veliko pomanjkanje. Pripovedoval je, da
53
Junakom v spomin
doma niti prašičem ne dajejo tako slabe hrane, kot so jo kuhali njim. Da bi imel za kakšen priboljšek,
so doma prodali telička in mu poslali denar. Za poslani denar si je lahko kupil le dva hlebčka kruha.
Ko so nekoč premikali dvestolitrske sode z bencinom, je namerno podstavil dva prsta pod sod in si
s tem prislužil nekaj tednov bolniškega dopusta. Pustili so ga domov in po dolgem času se je zopet
lahko najedel kot človek. Ob povratku je namerno zamudil nekaj dni, zato so ga za kazen zaprli v
bunker, kjer ni mogel ne sedeti ne stati.
Nekoč sta se sprla s soborcem. Zmerjal ga je z nemško svinjo in mu malo ,,poravnal,, nos. Le-ta ga
je zatožil nadrejenim in zopet je moral Franc za tri dni v bunker. Ko so ga izpustili iz ,,kotca,, , se še
dva dni ni mogel prav zravnati.
Prispeval Štefan Rauh.
Nesrečni fant
Vojna je goltala na tisoče in tisoče mladih življenj. Da bi izpopolnili manjkajoče število vojakov, so
vpoklicali vse moške od golobradih mladeničev do starejših mož. Regrutirati so tudi tiste, ki za
vojaščino niso bili sposobni.
Pripovedovali so o duševno prizadetem fantu iz sosednje vasi. Govoril je zelo malo in nerazločno.
Samo domači so ga zasilo razumeli.
Tudi njega so vpoklicali med vojake. Koliko časa je bil v vojski in kaj je tam počel, ni znano.
Pripovedovali pa so, da se je po končani vojni vozil z vlaki domov več kot pol leta. Ta nesrečni fant
je doma tragično končal svoje življenje, saj se je nanj zrušil strop goreče kašče in je živ zgorel.
Prispeval Štefan Rauh.
Revščina v zaledju vojne
Po izbruhu prve svetovne vojne in s tem splošne mobilizacije, se je nenadoma pojavilo veliko
pomanjkanje moške delovne sile. Težaška dela so morale prevzeti ženske in seveda tudi otroci.
Ana Simonič – Eni iz Podrebra je pripovedovala, kako so tolkli revščino po odhodu njenega priletnega
očeta na italijansko fronto. Že čez tri mesece je družina prejela obvestilo, da je bil ubit. Njena mati
je ostala na kmetiji sama s tremi otroki. Čeprav je Eni hodila šele v prvi razred, je morala ostati več
dni doma in pomagati pri težkih jesenskih delih na polju. Ko se je po enem tednu vrnila v šolo, je bila
zaradi izostankov strogo kaznovana.
V bridkem spominu sta ji ostali papirnata oblekica in cokle, ki so jih od občine dobili otroci, katerih
očetje so bili v vojni. Nekega dne, ko se je vračala iz šole, jo je ujela nevihta. Papirnata obleka ji je
razpadla in domov se je vrnila skoraj naga. Leseno obuvalo pa jo je ožulilo do kosti, tako da je kljub
mrazu hodila po cesti bosa, cokle pa je nesla v rokah.
Spominjala se je tudi, kako so otroci organizirano nabirali zdravilna zelišča za čaj za vojake na fronti
in koprive za izdelavo vojaških oblek.
Po pripovedovanju Ane Simonič zapisal Blaž Kočevar
Tudi zvonovi so morali na fronto
54
Junakom v spomin
Leta 1916 so rekvirirali tudi zvonove. Najprej so jih pobrali po podružnicah in nazadnje v farni cerkvi.
Podružnice so imele po tri, farna cerkev pa štiri zvonove. Pustili so po enega malega na podružnicah
in dva mala v farni cerkvi.
Z zaplembo zvonov so zelo razburili ljudi, saj so bili nanje čustveno navezani. Bili so jim spremljevalci
na življenjski poti. Spremljali so jih v veselju in žalosti. Oznanjali so jim začetek, sredino in konec
dneva. S prazničnim pritrkavanjem so jim javljali nedelje in praznike. Oznanjali so konec življenske
poti in jih spremljali na poti v večno domovino.
Farani so se od zvonov poslavljali z ganljivo ljubeznijo. Na predvečer oddaje so dekleta in nedorasli
fantje celo noč pritrkavali. Preden so jih zjutraj začeli snemati, so zvonili kot ob pogrebih. Ko so jih
naložili na okrašene vozove, so zmolili rožni venec in jih spremili na železniško postajo.
Posebno velik in lepo doneč je bil veliki farni zvon. Pripovedovali so, da ni mogel skozi lino, ko so ga
nameščali v stolp. Morali so jo razširiti, in ko so zvon spravili v stolp, so jo ponovno zazidali.
Preden so sneli zvonove, so tudi v farni cerkvi vso noč pritrkavali. Zjutraj so srednjega spustili skozi
lino, največjega pa niso mogli, ker je bila lina premajhna. Odločili so se, da ga bodo razbili in po
kosih spravili iz zvonika. Ves dan so s kladivi tolkli po njem in ga proti večeru razbili.
Vir: Kronika župnije Semič, avtorja Janka Štamparja iz leta 2003; stran 33, četrti, peti, šesti in sedmi
odstavek.
Po poteh soške fronte
Zveza rezervnih častnikov Metlika organizira vsako leto prvo soboto v decembru tradicionalni pohod
po poteh soške fronte. Redni člani te pohodniške skupine so tudi častniki in njihovi simpatizerji iz
Semiča.
V letu 2013 je bil organiziran že štirinajsti pohod po vrsti. Obiskali so hrib Škabrijel (imenovan tudi
satanov hrib in tudi hrib smrti), hrib na katerem je v nesmiselnem boju izgubilo življenje ogromno
število vojskujočih se vojakov. Glavno vlogo pri obrambi Škabrijela so imeli slovenski vojaki. Bojevali
so se s srcem, saj so bili prepričani, da branijo slovensko ozemlje. Italjanom ni nikoli uspelo zavzeti
Škabrijela – branika slovenske zemlje. Žal so se slovenski fantje in možje žrtvovali zaman. Kar
Italijanom ni uspelo na bojišču, jim je uspelo na pogajanjih za zeleno mizo. S podlimi prevarami,
lažmi, in praznimi obljubami so dosegli, da so jim zavezniki podarili velik kos slovenskega ozemlja.
Pohodniki vsako leto uberemo drugo pot, saj velja soška fronta s svojimi dvanajstimi ofenzivami za
največje gorsko bojevanje v zgodovini človeštva. S svojim spoštljivim odnosom do junaštev naših
prednikov, se poklonimo njihovemu spominu in s tem skrbimo, da njihova hrabra dejanja ne potonejo
v pozabo.
Udeleženci pohodov, hvala vam za vaša prizadevanja!
Vir podatkov: Soška fronta; izdala Zveza slovenskih častnikov območnega združenja Nova Gorica
(Občina Šenpeter – Vrtojba)
Prispeval udeleženec pohodov Martin Kofalt, Vavpča vas
Izognil se je vojnim grozotam
55
Junakom v spomin
Moj stric, Malnaričev Janez Anž – Čečore iz Mladice, se je po končani prvi svetovni vojni rad
oblekel v vojaško uniformo, ki jo je dobil od nekega prijatelja, ki je prišel iz vojne. Naš vujček, kakor
smo ga klicali otroci, ni nikoli služil v vojski. Splošno je bilo znano, da si je namenoma odstrelil palec
in tako ni bil sposoben za vojaško službo. Govoril je, da se je pohabil zato, da ne bi mogel pritisniti
na petelina na puški.
Prispevala Antonija Sodja, Celje
Kako so reševali hrano
Moja mama so pripovedovali, da je bilo med prvo svetovno vojno veliko pomanjkanje hrane. Pa
še tisto malo, kar so je imeli, so morali obvezno oddati za vojake. Pozimi so poslali otroke stražit
k vaškemu križu in jim naročili, da morjo hitro domov povedat, če se bližajo dacarji, ki so pobirali
hrano. Kible z mastjo ali mesom so hitro poskrili v varna skrivališča. Pozimi so jih celo zakopali v
globok sneg.
Prispevala Antonija Sodja, Celje
Matija Hutar je bil hornist v avstrijski vojski
Moj oče Matija Hutar je bil v avstrijski vojski nekje na Karpatih. Bil je hornist (rogist). V neki bitki so
ga ujeli Rusi. Moral je delati v sladkorni tovarni. Med Rusi se je naučil ruskega jezika. Čeprav je bil
ujetnik, je imel stalno pisno povezavo z dekletom Francko, ki ga je zvesto čakala v domovini. Po
petih letih ujetništva se je srečno vrnil domov in se poročil s Francko.
Še več let po končani prvi svetovni vojni so ga tedanje oblasti nadzirale, kajti sumili so, da se je v
Rusiji navzel komunističnih idej.
Prispeval Jože Hutar iz Sadinje vasi.
Slišati je bilo bobnenje topov
Moja mama je pripovedovala, da v času prve svetovne vojne pri delu na njivi slišali odaljeno bobnenje
topov (verjetno s Soške fronte).
Moj oče Jože Plut je bil ob koncu prve svetovne vojne študent v Ljubljani. Vojaki so odhiteli proti
svojim domovom in za seboj pustili veliko vojaške opreme. Oče in njegov prijatelj sta šla pogledat
žalostno vojaško zapuščino. Oče je našel bajonet in ga doma skrbno skril, vendar mu ga je pozneje
nekdo ukradel.
Prispevek Antonije Štublar iz Lipovca
56
Junakom v spomin
Pisma Ane Košič možu Jakobu na fronto (Originalno nepopravljeno besedilo)
Prvo pismo (Podreber, 25. marec 1916)
Ljubi moj mož!
In jast tveja žena ti pišem en par besed v katerih ti želim ljubo zdravje. … Dobila sem karto pred par
dnevi. … Morebit vse srečno prestaneš morebit pa tud ne. … Človek be se kej s tabo pomenu o
gospodarskih rečeh. Ne zameri mi ko ti tako pišem. Vidiš ljubi moj mož, kulko se mantramo, ti tam,
jast pa tukaj. Jast ljubim otroke zdej in zanaprej. … Dam te še enkrat vedet de sem prošno delala in
te poslala. … Pisano je v časopiseh de vse samostojne gospodarje posestnike dobijo urlaup do štir
tedne. S tem ti sam prose, če bo kej. … Novega ni več posebnega. Te dni bomo trtje kopale ako bo
vreme. … K sklepu te srčno pozdravljam in te želim, de be ljubi bog dal še enkrat srečno svidenje.
Sprejme najlepše pozdrave pozdrave od otrok, posebno od mene svoje žalostne žene. Zbogom.
To je atres od Kolarjev
Janez Sepaher
Kuk.Infant. Reg. No.17
2 marškomp. 18 maršbat.
1 cug Feltpost 329
Josef Sepaher
Kuk. Infant. Reg 17
9. feltkompanija
4 cug Feltpost 32
Jože je že v ogne Janez pa še ni.
Drugo pismo (Podreber, 2. april 1916)
Ljubi moj mož!
Jast Eni ti hočem napisat en par verstic v katerih ti želim ljubo zdravje. In dalje dam te vedet da sem
dobila tvoje dve karte. Pišeš de ne dobiš od nas neč glasa. To je čudno. Jes te večkrat pišem. Se je
moglo zgebet pismo al kako že je. Praveš de polento mejšaš. Ni smeha vredno pa vendar smo se
smejale ko je Eni prinesla karte. Ko smo jeh brale ko že ves utrujen tako špasno zapišeš. Je rekla
Eni de zdej pa nese lačen ko polento mejšaš. Sem de be blo konc tistega mejšina. Zdej že nekaj
57
Junakom v spomin
dni ni slišat sem strejlina kakor je bilo poprej. Ti pišeš de se ne dobi več dopusta. … Vsak se čude
de tebe ni neč damuh. … Torej naj bo končano to moje slabo pisanje in te srčno pozdravim od nas
vseh posebno od mene Eni. Zbogom ljubi moj mož! Zbogom.
Tretje pismo (Podreber, 4. maj 1916)
Ljubi moj mož!
… In dam te vedet de sem dobila dve karte na katere te zdej odgovarjam. Veseli me de se dobil
paket in klobase. In pišeš de ne več pošilat. … Bi te vendar še kej poslala ker vem de se potreben.
Jest te ne morem drugega neč pomagat. … Ti ne verjameš kako je tukaj žalostno. Dela je doste
pa neker nekogar ni. Jest sem zmeraj mislila de boš pršu vender kaj pogledat pa tebe ni. …Mene
se tako vide de gre konc h kraje. … Al ta nesrečna vojska zmeraj bol divja. … Sliše se de se bo
Amerika vklučla. … Je glih božja volja de smo mi tega na svet včakale. … Samo te prosem ljubi moj
ne godrnjaj preveč. In de nebe kleu de se preveč Bogu ne zamereš. Le Marijo pomočnico imej na
misle in svojega zvestega angela varha pa bo boljše. … Ker je že pozno v noč bolj slabo pišem. Bodi
tisočkrat pozdravljen ljubi moj mož! In od svojih otročičkov. Zbogom! Lahko noč.
Četrto pismo (Podreber, 1. junij 1916)
Ljubi moj mož!
Dobila sem karto tvojo v katere mi prav žalostno pišeš. … Pa če nam katerme kaj pofali saj smo
doma. Al kaj pa ti uboge reveš se tam na prostem al kje. … Kolarjev Jože piše de polentar že
podplate kaže. O de be Bog dal skorej zmago. Kolarje so obedva nekje v tirolskeh hribeh. ...Iz vasi
imaš ti največjo srečo. Zmerej se na fronte. … Doma je ponavade. Zdej je treba kosit začet. Mi
potrene babe nemo mogle tulko spravet de be blo za živino in vojaško uporabo. … Svin imam samo
tri pa ena bo legla. … In dalje trtje lepo kaže. … Kako čem s tistem sodom. Al ga bom dala samo
nabit al pa prerezat kakor se reku de boš dal z enega napravet dva. No me pomagi de te bo prov.
Treba bo zacajta dat v delo ker starme Kolarje zdej ko je sam gre počase tisto delo. … H koncu tega
mojega pisanja te srčno lepo pozdravem kakor tude otroke. Bodi srečen in zdrav, dokler se vidimo.
Zbogom ljubi moj mož!
Pisma je prispevala Anina vnukinja Hermina Skorup iz Karlovca.
Primerno za objavo jih je oblikoval Blaž Kočevar.
Vseh štirih poslanih pisem naslovnik ni prejel. Vrnili so jih na pošiljateljičin naslov.
Namesto odgovora je prejela Eni Košič sporočilo o moževi smrti.
Sporočilo o smrti Jakoba Košiča na fronti pri Doberdobu
Ana Košič, Podreber 1, p. Semič pri Metliki, Kranjsko
Spoštovana gospa!
Vršeč tovariško dolžnost Vam sporočam žalostno vest, da je Vaš spoštovani gospod soprog Jakob
58
Junakom v spomin
Košič včeraj, dne 24. 6. t. l. zadet od sovražne mine, izdihnil. Naj Vam bo v tolažbo, da je preminil
kot junak v boju za sveto stvar domovine in da počiva na domačih tleh. Ranjen je bil v nogo, ki mu
jo je mina odtrgala nad kolenom in takoj je zaspal. Pogreb bo 25. t. m. z vojaškim duhovnikom.
Izrekam Vam, kakor tudi cenjeni rodbini v imenu stotnije in vseh tovarišev k bridki izgubi svoje
najgloblje sožalje.
Ivanetič Johan (dalje kratice, ki jh ni moč razbrati)
Sporočlo je priskrbel Anton Plut z Mladice.
Kartica bojnemu tovarišu (Originalno nepopravljeno besedilo)
Pisal jo je Jožef Sepaher s Podrebra sosedu Jakobu Košiču.
Dragi mi sosed Jakob!!! 5./4. 1916
Predno ti kaj pišem te srčno pozdravim. Dam ti vedet da sem dobil tvojo karto katero sem z veseljem
bral, in lepo se mi vidi da si se spomnil name, jast se tudi dostikrat zmislim na tisto uro ko smo skupaj
pila ko je prinesu plankate takrat sem mislil da mene ne bo doletelo a sem mislil narobe. Dam vedet
da sem že pol leta pri vojakih, v nevarnosti sem bil samo 10 dni ker smo bili poprej oblezvani potem
pa sem se premaknil v tirole tukaj je bol slabo kakor pri gorici, tukaj še nisem v boju mislim da bom
kmalu pri gorici sem jo še zdrav unesu. Drugega nimam posebnega, samo pozdravim prijatle če jih
imaš kaj posebno tebe dragi Jakob z Bogom
Kartico hrani Hermina Skorup iz Karlovca.
Jožefa Kastelic iz Novega mesta razmišlja o krutosti in nesmiselnosti vojn.
S preprostimi besedami je pripisala k poslanim podatkom o njenem tastu Petru Kastelicu še
naslednje:
Vsaka vojna je žalostna in umazana stvar. Mladi fantje in zreli možje se znajdejo v njej, ne po svoji
krivdi in mnogi umrejo pozabljeni.Tisti ki so jo zakuhali in so krivi teh morij pa se ob koncu vojne
usedejo in podpišejo premirje. Vedno je bilo tako!
Da vsi tisti, ki so primorani nositi svoje življenjena na oltar za domovino, ne bodo pozabljeni, je prav,
da se ohrani nekje vsaj zapisano, kaj so žrtvovali. Lepo, da ste pokazali spoštljiv odnos do naših
prednikov.
Trnova pot v domovino
,,Ko sem skoraj odslužil redni triletni vojaški rok v takratni avstrijski vojski, se je začela prva svetovna
vojna. Namesto da bi nas odpustili domov, so naš regiment s 3000 vojaki naložili na vlak, ki je odpeljal
proti Rusiji. Vozili smo se več dni. S končne postaje vlaka smo pot nadaljevali peš. Prišli smo do reke
Dnjester, ki teče mimo gorovja imenovanega Karpati. Tam so nas v zasedi pričakali Rusi. Začel se
je strašen pokol. Od 3000 avstrijskih vojakov nas je ostalo živih samo 32. Ne morem govoriti o tem,
kaj vse so Rusi počeli z ranjenci in ujetniki. Mene so odpeljali v ujetništvo in me dodelili na neko
kmetijo, ki je bila blizu kitajske meje. Trpljenje je bilo hudo in večkrat sem pomislil, zakaj nisem še
59
Junakom v spomin
jaz umrl s soborci pri Dnjestru. Imel sem neprestan občutek, da se ne bo dobro končalo. Toda Bog,
ali pa usoda, sta odločila drugače. Neke noči sem pobegnil s kmetije in krenil na pot proti domu.
Večinoma ponoči sem pešačil po neznanih pokrajinah, prebrodil neznane reke in prečkal visoke
gore. Nenehno so prežale name številne nevarnosti. Kljub temu, da sem bil večkrat lačen kot sit
in telesno zelo oslabel, sem prišel do države Grčije. Po sedmih letih sem se končno srečno vrnil
domov. Šest mesecev je trajala ta moja trnova pot v domovino. Ko so me domači zagledali, so bili
silno presenečeni, kajti mislili so, da sem že zdavnaj mrtev, saj z njimi nisem imel dolgo nobenega
stika. Reči moram, da me je vso pot spremljal in usmerjal Bog, saj drugače nikakor ne bi mogel
preživeti te kalvarije.”
S temi besedami je Janez Malnarič – Benc s solzami v očeh zaključil svojo pretresljivo pripoved.
Po pripovedovanju Janeza Malnariča – Benca s Krupe zapisal Anton Absec s Krupe.
Mama mu je rešila življenje
Jožef Simonič iz Vinjega Vrha je moral komaj osemnajstleten v morijo prve svetovne vojne. Na
Rusko fronto v Galicijo sta odšla skupaj z domačinom Jakobom Klemenčičem s Krupe. Leta 1916 ju
je v bojih ranila granata. Jakob je bil ranjen v roko, Jože pa v kolk. Ranjence so z vlakom odpeljali
v vojaško bolnišnico na Dunaj. Iz bolnišnice so sporočili domačim, da je Jože težko ranjen in da
je zbolel za tifusom. Mama Neža se je takoj z vlakom odpeljala na Dunaj. Prosila je nadrejene in
zdravnike, da so sina premestili na drug oddelek in ga začeli zdraviti proti tifusu. Neža je ostala pri
sinu več kot 14 dni in ga rešila gotove smrti. Jože se je zdravil v bolnišnici do konca vojne in se leta
1918 vrnil domov kot invalid s krajšo nogo. Po drugi svetovni vojni se je oženil in z ženo sta vzgojila
štiri sine.
Prispeval Slavo Simonič z Vinjega Vrha.
Belokranjca med voditelji Judenburškega upora
Naš znani pritrkovalec in pevec Alojz Rogelj iz Srednje vasi je imel deda Alojza Roglja, ki je bil med
prvo svetovno vojno četovodja v sedemnajstem pešadijaskem regimentu.
V ta regiment so bili vključeni predvsem Slovenci. Imenovali so jih kar “Kranjski Janezi”. Spomladi
leta 1918 so se nahajali v Judenburgu. Zaradi velikega pomanjkanja hrane, nevzdržnih razmer in
trpinčenja poveljujočih avstrijskih oficirjev, so se v noči z 12. na 13. maj 1918 uprli.
Med šestimi voditelji tega upora sta bila tudi Belokranjca Alojz Rogelj iz Bereče vasi in Lojze
Štefanič iz Podzemlja. Po zatrtju upora sta bila oba pred vojaškim sodiščem obsojena na smrt in
ustreljena.
Pred smrtjo sta napisala poslovilni pismi.
Poslovilno pismo Alojza Roglja:
“Ljuba žena!
Naznanjam ti žalostno novico, da bom danes ustreljen po drugih sovraštvu. Ljuba žena, nikar ne
bodi žalostna. Ni mi odločeno življenje. Bodi potolažena in vesela, ker se vidimo nad zvezdami. Saj
60
Junakom v spomin
dobrote nimamo nobene na svetu. Zbogom, zdrava bodita ti in moj mili Lojzi.
Tvoj mrtvi Alojz Rogelj.”
Lojze Štefanič pa je poslal poslovilno pismo materi:
“Draga Mati!
Sporočam ti, da sem – kolovodja upornikov v Judenburgu – obsojen na smrt. Še nekaj trenutkov
in preselim se v večnost. Vem,da te bodo biriči preganjali zato, ker si rodila takega sina, toda bodi
ponosna, da je tvoj sin umrl za pošteno stvar. Če nismo mogli mi doseči svojega cilja, pridejo za
nami drugi, ki bodo to delo nadaljevali in dovršili. Naša kri bo prelita za to, da se bo bolje godilo
našim potomcem.
Hudo mi je, ker boš na starost, ko si tako potrebna moje pomoči, ostala sama.
Tvoj sin Lojze.”
(Vir: Kronika slovenskih mest, December 1935; posredoval Alojz Rogelj iz Srednje vasi 16)
V judenburškem uporu je bil ubit tudi Jakob Kastelic – Ože iz Osojnika.
Sporočilo o prijateljevi smrti
Štefan Kambič iz Gradnika je umrl 6. 6. 1918 v ruskem ujetništvu.
Njegov tovariš in prijatelj Josip Držaj je pokojnikovi ženi Uršuli Kambič in domačim poslal (na naslov
Gospa Uršula Kambič, vas Gradnik 21, Dol Kranjsko, Avstrija) naslednje sporočilo o Štefanovi smrti:
“Dragi! Z globokim sožaljem Vam javljam, da je Vaš mož (sin) in moj prijatelj Štefan Kambič dne
19. junija 18. leta po dva mesečni bolezni (tifusem) umrl in počiva tukaj v Čeljabinskem pokopališču
Drenbunskoj gub.
Z globokim sožaljem tovariš Vašega pokojnega moža Josip Držaj, Jerneja vas pri Črnomlju.
Prispeval Jože Konda, Vnanje Gorice
Jožef Konda je bil poveljnik čete
Jožef se je pod psevdonimom Adolf Kuntner, leta 1918 pridružil Rdeči armadi in jeseni leta 1920
končal poveljniški tečaj za poveljnika čete. Domov se je vrnil septembra leta 1921. Med NOB je bil
terenski aktivist. (Podatki iz knjige »Jugoslovani v oktobru«, Ljubljana 1965).
Prispeval Jože Konda, Vnanje Gorice
Oproščen je bil dezerterstva
Anton je bil vpoklican v avstrijsko vojsko 11. maja 1916. Avgusta 1918 so Dolenjske novice objavile
žalostno vest, da je med izgubljenimi tudi Anton Kambič iz Praproč. Anton je bil takrat zajet s skupino
vojakov. Njemu in še trem je uspelo zbežati, ostale pa so pobili.
61
Junakom v spomin
Ubežniki so se posamično vrnili v svojo enoto. Ker so se njihova pričevanja ujemala, so bili oproščeni
krivde dezerterstva.
Prispeval Jože Konda, Vnanje Gorice
Krogle ga niso marale
Tri generacije družine Turk iz Črmošnjic so bile poznane kot odlični čevljarji.
Po pripovedovanju današnjega potomca Jožeta Turk je njegov ded kmalu po začetku prejšnjega
stoletja odšel v Ameriko. Ko je prišel po sedmih letih domov na obisk, so ga takoj mobilizirali v
avstrijsko vojsko in poslali na Solunsko fronto. Da bi se rešil izredno težkih razmer, ki so vladale na
bojišču, je med boji dvigal roke iz strelskega jarka z upanjem, da ga bo kakšna od sovražnikovih
krogel zadela v roko in ga bodo zato poslali v bolnišnico v zaledje ali pa celo kar domov. Žal ni imel
sreče. Kljub njegovim številnim tovrstnim poskusom v štiriletnem vojskovanju, ga nobena sovražna
krogla ni marala. Po končani vojni se je vrnil domov živ in zdrav. Kmalu je zopet odšel v Ameriko.
Po pripovedovanju Viktorjevega vnuka Jožeta Turka zapisal Štefan Rauh.
Slovenec – ameriški vojak
Janez Skala – Tomle iz Coklovce se je nekaj let pred začetkom prve svetovne vojne izselil v Ameriko.
Kot ameriški državljan se je v prvi svetovni vojni na evropskem bojišču z ameriškimi vojaki bojeval
proti avstrijski vojski. Leta 1918 je bil v bojih ubit.
Njegovi starši so še štirideset let dobivali za njegovo smrt odškodnino iz Amerike.
Posredoval Anton Plut z Mladice.
Peljal se je mimo doma (Originalno nepopravljeno besedilo)
Matija Simonič, kmet iz Podrebra, se je 16. 10. 1917 peljal čez semiško železniško postajo z vojaškim
vlakom iz vzhodne fronte v Galiciji na italijansko fronto.
Na vlaku ji je napisal naslednje pismo (nelektorirano):
Preluba moja žena!
Predno ti dalje pišem te najprej lepo pozdravim dam ti vedet da bomo šli danes čez Semič in to ti
pišem na Bobnarcih (Bubnjarcih na Hrvaškem) zdaj gremo iz Galicije gor na gorensko en čas bomo
tam potem gremo na taljansko fronto prej ti nesem moga pisad ker ni šlo nobeno pismo na prej bom
ti že zdaj večkrat pisu prosim te kadar boš mogla meni pošli kaj lahke reči tobaka alpa če prideš kaj
gor k meni saj bomo gotovo 14 dni kje okol ljubljane potem bomo pa šli nad taljana?
Zdaj te še enkrat srčno pzdravim meni je grozno hudo ko se bom pelu mimo in ne bom smel dol da
bi prišel še enkrat domu. Zbogom.
62
Junakom v spomin
Prispeval Mirko Pavlin; podatke je našel na internetu.
Oporoka (Originalno nepopravljeno besedilo)
Matija Simonič iz Podrebra je slutil svojo smrt na fronti in je zato verjetno s pismom ženi poslal tudi
oporoko:
Ljuba moja Žena
Toti pošiljam testament čebi bil jaz res tako nesrečen da jaz ne pridem več nazaj Zapustim jaz moj
grunt tebi, use moje premoženje in use premaklivo in nepremaklivo ostane tebi ti boš pa že otrokom
dala kolko boš ti htela saj ne boš ti otrok zapustila.
Matija Simonič l. r.
To daj podpisad trem možem
Prispeval Mirko Pavlin; podatke je našel na internetu.
Ignacij Rom s Potokov
Po pripovedovanju prednikov se je moj stari oče Ignacij Rom boril v Galiciji (vzhodna fronta).
Sporočilo z zadnje strani slike (Ignacijev regiment v Judenburgu 1. 2. 1915) je verjetno sporočilo, ki
ga je Ignacij napisal pred odhodom v Galicijo. V Galiciji je bil dve leti.
Drugo sporočilo iz zadnje strani slike (Ignacij Rom v Borovljah 1.5.1917) pa je verjetno napisal preden
je odšel na Soško fronto. V bojih na soški fronti je sodeloval, vendar se točnega kraja njegovega
bojevanja ne ve. Velikokrat je svojim potomcem omenjal hrib, na katerega je odšlo približno 150
vojakov, vrnili pa so se samo 4. Potomci se ne spominjajo imena hriba, večkrat pa so omenjali hrib,
z začetnico na R, zato je možno, da je bil to Rombon.
Ignacij je umrl zaradi posledic težkih razmer v prvi svetovni vojni (izpostavljenost hudemu mrazu in
veliki vlagi). Močno se je prehladil. Zaradi bolezni, ki so ji po domače rekli »kostna jetika« (odprte
rane na nogah) je bolehal do prezgodnje smrti leta 1939.
Prispeval Ignacijev vnuk Ciril Zorn
Peter Kastelic – Mihljev s Hriba pri Rožnem Dolu
Bil je mlinarjev sin. Oče mu je kmalu umrl. Leta 1914 je bil Peter vpoklican na vojna bojišča. Na soški
fronti so ga zajeli Italijani. Po končani vojni se dolgo ni vrnil domov. Njegova mama je bila prepričana,
da je v vojni padel, zato je prodala mlin v Rožnem Dolu in se preselila v zidanico na Semiški gori.
Peter se je leta 1923 poročil na Pečavarjevo (po domače Mihljevo) kmetijo na Hrib pri Rožnem Dolu.
63
Junakom v spomin
Žena mu je kmalu umrla, zato se je ponovno poročil z Angelo Lavrin iz Rožnega Dola.
Za Petra je bila usodna druga svetovna vojna. Zopet so ga ujeli Italijani in ga 3. 8. 1942 internirali
na otoku Rabu, kjer je zaradi strahotnih razmer že 18. 11. 1942 umrl. Pokopan je na skupinskem
pokopališču na Rabu.
Podatke nam je posredovala žena Petrovega najmlajšega sina Franca, gospa Jožefa Kastelic, Na
lazu 11, Novo mesto
Jakob Ivanetič – Mihevc
Na začetku prve svetovne vojne je ravno odslužil triletni vojaški rok, vendar se ni vrnil domov. Takoj
so ga premestili na rusko fronto v Galicijo. Služil je pri topništvu in imel čin desetnika. Bil je večkrat
odlikovan, vendar so se žal odlikovanja izgubila.
Prispeval Jože Klemenčič iz Črešnjevca.
Stric Janeza Pluta je bil Hauptman
Stari stric Janeza Pluta iz Mladice, Martin Mihelčič (1818 – 1885), je bil
poklicni
vojak. Bil je ,,Hauptman,, in se je bojeval v bitkah pri Custoci in Novari. Kot upokojeni oficir (neoženjen)
je živel na Mladici. Imel je lepo pokojnino. Kot ugleden človek je deloval v šolskem svetu v Semiču.
Podatke je prispeval Janezov vnuk Anton Plut.
Emil Mihelčič
Bil je nezakonski otrok Frančiške Mihelčič. Družino si je ustvaril v Avstriji (Perg – Salsburg). Tam
danes živi njegov vnuk Jože Mihelčič. Večkrat pride na Mladico in obišče pri Plutovih rojstno hišo
svojega deda.
Podatke je prispeval Anton Plut.
Počil mu je želodec
Ivec s Podrebra se je s tovariši bojeval proti Rusom na vzhodni fronti. Na bojni črti so bili že več dni
brez hrane. Ko so dobili obvestilo, da bojo delili hrano in naj pošljejo enega vojaka ponjo, so njegovi
trije tovariši določili za to nalogo Ivca. Ko se je Ivec vrnil s štirimi menažkami riža, je našel svoje
bojne tovariše razmesarjene in mrtve. Ubila jih je mina. Ivec, vajen vseh vojnih grozodejstev, se je v
silni lakoti lotil hrane, pojedel svojo porcijo riža in ves riž, ki je bil namenjen njegovim tovarišem. Čez
nekaj časa so ga našli mrtvega s polnimi usti riža. Počil mu je želodec.
64
Junakom v spomin
Po pripovedi Mira Jakše iz Črešnjevca zapisal Blaž Kočevar.
Polivali so jih z gnojnnico
Anton Golobič – Francetov iz Pribišja je sodeloval v bojih na soški fronti. Tam so ga Italijani ujeli in
poslali v ujetništvo v Kalabrijo. Kalabreži so bili do ujetnikov zelo sovražno nastrojeni in so jih celo
polivali z gnojnico, kadar so šli skozi naselje na delo. Ko so Italijani ujetnike premestili v okolico
Verone, je bilo tamkajšnje prebivalstvo do njih veliko bolj prijazno.
Po pripovedi Antona Golobiča s Pribišja zapisal Blaž Kočevar
Izjava Jožeta Konde o zbranih podatkih
Navedel sem vse potencialne vpoklicane moške rojene po letu 1869. Tega leta je bil rojen Janez
Kambič, iz Gradnika, stara hišna št. 11, ki je bil vpoklican leta 1918.
Med tistimi, za katere ni podatkov, je skoraj mogoče trditi, da je bila vpoklicana vsaj polovica. Od 31
potencialnih vojaških obveznikov je bilo 14 zagotovo vpoklicani, od preostalih 17 pa vsaj še 8.
Po znanih podatkih so umrli trije, dva zaradi bolezni, enega pa je zasul snežni plaz.
Iz zvonika gradniške cerkve sv. Nikolaja so oblasti leta 1916 'vzele' tri zvonove (po župnijski kroniki).
V Prapročah, »Švarkečih«, sta bila za pomoč (verjetno leta 1915) dva ruska vojna ujetnika, Ivan in
Fedor. Ivan je bil odličen kuhar. Problemov z njima ni bilo.
Fotografij (še) nisem našel. Obstaja le za Jožefa Malenška. V knjigi »Pod semiško goro«.
Prispeval Jože Konda iz Vnanjih goric, Ljubljana
Generalmarš
Jakob Plut iz Starihovega Vrha je kot mlad avstrijski vojak delal v kuhinji. Pripovedoval je, kako so
večkrat kuhali za vojake neokusno in nepriljubljeno jed imenovano ,,generalmarš,,. To je bila jed bila
skuhana iz krompirja in makaronov.
Prispeval: Štefan Rauh
Polomljene stopnice
Na semiško področje so se zatekli Galicijani; vojni begunci z vzhodne fronte. Oblasti so jih razporedile
po kmetijah. Tako je bil tudi pri Kondatovih – Švarkečih v Prapročah orjaški Rus. Bil je močan,
vendar dobrodušen in deloven. Hrano in bivališče je odslužil z delom na kmetiji.
Ko se je nekega večera povzpel po stopnicah, ki so vodile na senik, so se pod njegovo težo prelomile.
Te stopnice še danes poravljene stojijo in pričajo o tem dogodku.
65
Junakom v spomin
Po pripovedovanju Marjana Konde iz Praproč zapisal Blaž Kočevar
Povzetek štirih pisem Ane Košič možu Jakobu na soško fronto (Originalno nepopravljeno
besedilo)
Pismo Ane Košič možu Jakobu Košiču na soško fronto. (Podreber, 25. marec 1916)
Ljubi moj mož!
In jast tveja žena ti pišem en par besed v katerih ti želim ljubo zdravje. Dobila sem karto pred par
dnevi. Ni smeha vredno pa vendar smo se smejali ko je Eni prinesla karto. Ko smo brale ko že ves
utrujen tako špasno zapišeš, da polento mejšaš. Je rekla Eni de zdej pa nese lačen ko polento
mejšaš. Sem de be blo konc tistega mejšina. Zdej že nekaj dni ni slišat sem strejlina kakor je bilo
poprej. Mene se tako vide de gre konc h kraje. Al ta nesrečna vojska zmeraj bol divja. Sliše se de
se bo Amerika vklučla.
Ti ne verjameš kako je tukaj žalostno. Dela je doste pa neker nekogar ni. Jest sem zmeraj mislila de
boš pršu vender kaj pogledat pa tebe ni.
Človek be se kej s tabo pomenu o gospodarskih rečeh.
Kako čem s tistem sodom. Al ga bom dala samo nabit al pa prerezat kakor se reku de boš dal z
enega napravet dva. No me pomagi de te bo prov. Treba bo zacajta dat v delo ker starme Kolarje
zdej ko je sam gre počase tisto delo.
Ne zameri mi ko ti tako pišem. Vidiš ljubi moj mož, kulko se mantramo, ti tam, jast pa tukaj.
Je glih božja volja de smo mi tega na svet včakale.
Samo te prosem ljubi moj ne godrnjaj preveč. In de nebe kleu de se preveč Bogu ne zamereš. Le
Marijo pomočnico imej na misle in svojega zvestega angela varha pa bo boljše. Ker je že pozno v
noč bolj slabo pišem.
K sklepu te srčno pozdravljam in te želim, de be ljubi bog dal še enkrat srečno svidenje. Bodi
tisočkrat pozdravljen ljubi moj mož od mene žalostne žene in od svojih otročičkov.
Zbogom ljubi moj mož! Zbogom. Lahko noč.
Na osnovi štirih pisem oblikoval Blaž Kočevar
Vstal od mrtvih
Neki Kočevar iz Srednje vasi pri Črmošnjicah je bil hlapec pri Šprajcarju v Starih Žagah. Tudi on je
bil vpoklican na soško bojišče.
V italijanskem topovskem obstreljevanju je obležal ranjen nezavesten. Ker je bil ves krvav in ni
kazal znakov življenja, so ga tovariši položili k mrtvim. Kmalu se je zbudil iz nezavesti, vendar
je bil popolnoma paraliziran. Dobro je slišal, kako so prišli k skupini mrtvih zdravnik, duhovnik in
oficir. Ogledali so si jih in se dogovorili za uro pokopa. Kočevar je vse slišal, vendar se ni mogel niti
premakniti, niti oglasiti.
Kmalu so vojaki določeni za pokop začeli odnašati mrtve. Ko so prišli do njega, se je ustrašil, da
66
Junakom v spomin
bodo tudi njega živega pokopali. Zbral je nadčloveško moč in premaknil roko. To so pogrebniki
opazili in so ga premestili k ranjenim. Srečno je okreval in se po končani vojni vrnil domov.
Ko je stopil pred domače, so se ga kar malo ustrašili in obenem silno razveselili, saj so prejeli
obvestilo, da je bil v bojih ubit.
Po pripovedovanju Franca Štefana z Roške ceste zapisal Blaž Kočevar.
Vojni kurat je najbolj bežal
Moj stari oče Janez Kambič Gorejni iz Črešnjevca je bil star devetnajst let, ko je moral v vojsko. Brez
kakšnega posebnega vojaškega predznanja so ga poslali na soško fronto. Nekega jutra so sklicali
ves bataljon. Prišel je vojaški kurat (vojaški duhovnik), ki jim je bral mašo. V svoji ognjeviti pridigi je
vojake vzpodbujal in hrabril naj se ne bojijo smrti na bojnem polju za presvetlega cesarja, kajti če bi
jih slučajno zadelo, bo šla njihova duša naravnost v nebesa. Ravno v tistem trenutku pa so začele
okrog njih padati granate. Vojaki so se kar se je dalo hitro umaknili v jarke in zaklonišča. Kurat pa
se je pognal v beg, da ga je mašni plašč komaj dohajal. Stari oče je komentiral duhovnikov beg z
besedami: “Krucefiks, kaj mu je pa bilo treba tako bežati, saj so bila tudi njemu z nami vred nebesa
na stežaj odprta in bi šel tudi on lahko z nami!”
Po pripovedovanju Mira Jakše iz Črešnjevca zapisal Blaž Kočevar
Tehtal je smo dobrih petdeset kilogramov
Moj stari oče Jnez Kambič Gorejni je padel v italijansko ujetništvo. Ujetnike so pošiljali v zaledje.
To je bilo za nekatere prava odrešitev, saj v zaledju ni bilo granat, krogel in strahu. Toda za starega
očeta se takrat težave še zdaleč niso končale. Z ostalimi ujetniki so ga zaprli v neko na pol porušeno
cerkev. Spali so na stari plesnivi slami. To še ni bilo tako hudo. Hujše je bilo, da so bili lačni, kajti
kuharji in pazniki, so njim namenjeno hrano prodajali. Tako so ujetniki dobili zelo malo hrane in
še to zelo poredko. Če je kdo od ujetnikov zbolel, je malokdo preživel. Stari oče je pretresljivo
pripovedoval o mladem fantu, ki je umiral pred njihovimi očmi, pa mu ni mogel nihče pomagati.
Moj stari oče je meril v višino več kot sto osemdeset centimetrov, vendar so ga tako sestradali,
da je tehtal komaj malo več kot petdeset kilogramov. Na srečo so tako izčrpanega poslali na neko
kmetijo. Gospodar na kmetiji hitro ocenil v kakšnem stanju je, zato ga je zelo počasi hranil. Kajti, če
bi mu dal toliko hrane, kolikor bi je lahko pojedel, bi mu gotovo počil želodec in bi umrl. Nekoliko si
je opomogel.
Ko se je srečno vrnil domov, je bil vsaj približno podoben človeku.
Po pripovedovanju Mira Jakše iz Črešnjevca zapisal Blaž Kočevar
Pintarjeva boljševiška zgodba
Franc Komatar Pintar je prišel v naše kraje nekje s Krškega polja. Bil je neke vrste vaški posebnež.
67
Junakom v spomin
Leto in dan je nosil dolg zimski plašč. Prenočeval je najraje pod kozolcem in tam tudi na Cerovcu
dočakal svoj konec.Veljal je za velikega poštenjaka in odličnega sodarskega mojstra. Ljudje, ki ga
niso poznali so se ga kar malo bali. Vendar se je pod njegovo robato zunanjostjo skrivala blaga
duša.
Večkrat mi je doživeto pripovedoval o prvi svetovni vojni. Posebno zanimiva mi je bila zgodba, v
kateri je pripovedoval, kako sta se na fronti obstreljevala z nekim Rusom. Franc je ležal za drevesom
in čakal, da je nasprotnik izstrelil vse naboje. Nato pa sam počasi in natančno pomeril in usrelil.
Dobro je videl, kako se je Rus počasi zamajal in smrto zadet omahnil.
Pripovedoval je, kako so ga že leta 1914 ujeli Rusi. Vso vojno je preživel v Rusiji in sodeloval v
boljševiški revoluciji. Navzel se je boljševiških idej in se ponosom imel za boljševika.
Po pripovedovanju Mira Jakše iz Črešnjevca zapisal Blaž Kočevar
Črešnjevski junaki
Iz Črešnjevca je bilo v prvi svetovni vojni sedemnajst vojakov. Iz vsake hiše je bil kakšen; iz nekaterih
po dva, iz Rumarjeve hiše pa kar trije.
Nadaljši staž je imel Jakob Ivanetič. Ravno je odslužil redni triletni vojaški rok. Prišel je domov,
vendar je moral že čez en mesec nazaj, ker se je začela vojna. Kot topničarja so ga z njegovim
regimentom poslali na rusko fronto v Galicijo. Od tam se marsikdo ni vrnil. Todi on bi ostal tam,
vendar je imel srečo, da mu je življenje rešil konj. Ob premikanju topov, ki so jih vlekli konji, je stal
za konjem, ko je priletela sovražna granata. Šrapnele, ki so se razleteli ob eksploziji na vse strani
in bi ga prav gotovo ubili, je prestregel konj. Pokončanega konja so dali iz kože in meso porabili za
prehrano. Jakob si je odrezal kos konjske kože in jo prinesel domov. Dal jo je ustrojiti in iz usnja
naredil denarnico v spomin na konja, ki mu je rešil življenje.
V času vojne so se stkala številna globoka prijateljstva. Silno hudo je bilo, ko je kdo izgubil najboljšega
bojnega tovariša. Anton Kambič Ščetar do smrti ni mogel pozabiti svojega najboljšega bojnega
tovariša. Bila sta nerazdružljiva. Tudi tisti dan sta bila skupaj, ko ga je zadela krogla v sence in je
pred njegovimi očmi izdihnil. Ko mi je Anton to pripovedoval, se je razjokal.
Ob koncu vojne so se začeli fantje vračati domov. Eni iz vojne, drugi iz ujetništva; vsi spremenjeni,
vendar živi. Samo dva Prelesnikova Babčeva fanta nista imela te sreče. Starejši je padel na soški
fronti, mlajši pa je že pisal domov, kdaj se bo vrnil. Na dan, ko naj bi prišel domov, so ga doma čakali
s kosilom vsi veseli, da jim je vsaj en sin preživel.
Vendar se tistega dne ni vrnil. Ko je skušal priti na vlak, ga je silna množica dobesedno poteptala.
Čez tri dni se je vrnil domov, vendar v krsti. Tako je družina izgubila še drugega sina.
Po pripovedovanju Mira Jakše iz Črešnjevec zapisal Blaž Kočevar
68
Junakom v spomin
ANTON
GOLOBIČ-ORGEN
VAVPČA VAS
ANTON
PUSTAVRH,
VAVPČA VAS
69
Junakom v spomin
ANTON
PREŠEREN,
VAVPČA VAS
ANTON
PUSTAVRH,
VAVPČA VAS
70
Junakom v spomin
ANTON
ŠUŠTARIČ,
SEMIČ
JANEZ BUKOVEC,
SEMIČ
71
Junakom v spomin
72
Junakom v spomin
ENOTA RUDOLFA BRUNSKOLETA, SEMIČ
73
Junakom v spomin
74
Junakom v spomin
75
Junakom v spomin
ALOJZ BRUNSKOLE,
SEMIČ
76
Junakom v spomin
FERDINAND
JAKŠA-DACAR,
GABER
77
Junakom v spomin
78
Junakom v spomin
PETER FUKSPRIMOŽ, SELA
79
Junakom v spomin
ANTON MALNARIČBARTEL, KRUPA
80
Junakom v spomin
ENOTA ANTONA MALNARIČA-BARTLA S KRUPE
ENOTA ANTONA MALNARIČA-BARTLA S KRUPE
81
Junakom v spomin
MARTIN
MALNARIČ,
OMOTA
JANEZ
MALNARIČBENC, KRUPA
82
Junakom v spomin
83
Junakom v spomin
84
Junakom v spomin
JANEZ IVEC,
OMOTA
RUDOLF LAH,
SEMIČ
85
Junakom v spomin
86
Junakom v spomin
SEMIČ PRED LETOM 1910
87
Junakom v spomin
GRADNJA SEMIŠKEGA TUNELA OKROG 1912
SEMIČ PRED LETOM 1910
88
Junakom v spomin
SEMIČ PRED LETOM 1910
89
Junakom v spomin
90
Junakom v spomin
91
Junakom v spomin
92
Junakom v spomin
93
Junakom v spomin
JAKOB KOŠIČ,
PODREBER
94
Junakom v spomin
95
Junakom v spomin
96
Junakom v spomin
FERDINAND
JAKŠA-DACAR,
GABER
97
Junakom v spomin
IGNACIJ ROM,
POTOKI
REGIMENT
IGNACIJA ROMA,
POTOKI
98
Junakom v spomin
JAKOB GRIVEC,
KOT
99
Junakom v spomin
100
Junakom v spomin
101
Junakom v spomin
MATIJA JAKŠA,
VINJI VRH, LEVO
SMUČARSKA ENOTA JANEZA GOLOBIČA-ANŽA S SEL
102
Junakom v spomin
JANEZ GOLOBIČANŽ, SELA
JANEZ KOČEVAR
IN ANTON
PREŠEREN
103
Junakom v spomin
JANEZ SIMONIČ
ML., PODREBER
JOŽE MALENŠEK,
GRADNIK, SEMIČ
104
Junakom v spomin
105
Junakom v spomin
106
Junakom v spomin
107
Junakom v spomin
ALOJZ IN RUDOLF BRUNSKOLE, SEMIČ
108
Junakom v spomin
JANEZ KOČEVAR
IN ANTON
PREŠEREN
TUDI ZVONOVI SO MORALI NA FRONTO, V SEMIČU
109
Junakom v spomin
JANEZ KOČEVARŽANŽEK
JAKOB KUMP,
STRANSKA VAS
110
Junakom v spomin
MATIJA JAKŠA,
KOT
111
Junakom v spomin
112
Junakom v spomin
FRANC NOVINAŠTAMFL, BRSTOVEC
113
Junakom v spomin
114
Junakom v spomin
ANTON GOLOBIČ,
PRIBIŠJE
JANEZ DERGANC,
GABER
115
Junakom v spomin
116
Junakom v spomin
117
Junakom v spomin
ALOJZ PLUTJAKOPIN,
ČREŠNJEVEC
118
Junakom v spomin
JAKOB PLUT,
OSKORŠNICA,
VRTAČA
JAKOB PLUT,
VRTAČA
119
Junakom v spomin
JAKOB PLUT,
OSKORŠNICA,
VRTAČA
120
Junakom v spomin
JANEZ PLUT,
MLADICA
121
Junakom v spomin
JANEZ BUKOVEC,
SEMIČ
122
Junakom v spomin
ALOJZ PAŠIČ,
VAVPČA VAS
123
Junakom v spomin
ALBIN
RAZPOTNIK,
SEMIČ
124
Junakom v spomin
JOŽE POLJANEC,
VRTAČA
JANEZ SEPAHER,
PODREBER,
LEVO
125
Junakom v spomin
KAREL SEPAHERMATIČEK,
SEMIČ
126
Junakom v spomin
MATIJA SEPAHERKRŽAN,
COKLOVCA
JANEZ SEVERŠTRAVS,
COKLOVCA
127
Junakom v spomin
JOŽE SMONIČKOČEVARJEV,
MLADICA
128
Junakom v spomin
SIMON
DICHLBERGER,
KAŠČA
JANEZ SIMONIČ
ST., PODREBER
129
Junakom v spomin
JOŽE SIMONIČ,
VINJI VRH
MATIJA SIMONIČ,
VINJI VRH
130
Junakom v spomin
MATIJA SIMONIČSTRICOV,
PODREBER
131
Junakom v spomin
132
Junakom v spomin
ANTON STARIHA,
OSOJNIK, LEVO
JOŽE VIDMAR
ST., SELA
133
Junakom v spomin
134
Junakom v spomin
JANEZ KONDA,
OSOJNIK
ALOJZ
BRUNSKOLE,
SEMIČ
135
Junakom v spomin
136
Junakom v spomin
137
Junakom v spomin
FRANC ŠERCELJ,
KOT
JANEZ ŠTALCAR,
PRAPROT
138
Junakom v spomin
139
Junakom v spomin
140
Junakom v spomin
Zaključna spominska slovesnost posvečena udeležencem 1. svetovne vojne
Vabilo:
KC Semič in
KUD Jože Mihelčič Semič
12. 11. 2014
Spoštovani!
Vabimo vas na spominsko slovesnost JUNAKOM V SPOMIN, posvečeno udeležencem 1. svetovne
vojne s področja današnje občine Semič, ki bo v soboto, 22. 11. 2014, ob 17. uri v Kulturnem centru
Semič.
Najprej si bomo v avli KC ogledali razstavo vseh zbranih fotografij, dokumentov in predmetov vezanih
na 1. svetovno vojno.
Sledil bo kulturni program v dvorani KC.
Da bi vam zagotovili udobno namestitev v dvorani, vas vabimo, da si pravočasno priskrbite brezplačne
vstopnice. (Od ponedeljka 17. 11. dalje jih lahko prevzamete v pisarni TIC Semič, ki se nahaja v
muzejski hiši, ali pa jih rezervirate na telefon 07 35 65 200).
Ob tej priliki se najlepše zahvaljujemo vsem, ki ste nam kakorkoli pomagali pri zbiranju podatkov in
pripravi ter izvedbi prireditve.
Veselimo se srečanja z vami!
V imenu organizacijskega odbora:
Predsednica KUD Jože Mihelčič Semič: Tanja Prešeren Banovec
Blaž Kočevar
141
Junakom v spomin
Razstava fotografij in drugih materialov iz 1. svetovne vojne
AVTOR RAZSTAVE: ZVONE BUTALA
POMAGALI PRI POSTAVITVI:
ROSA MOHAR
ALFONZ BAŠKOVIČ
SLAVO SIMONIČ
TANJA PREŠEREN BANOVEC
BLAŽ KOČEVAR
TONE PLUT
IZTOK BUKOVEC
IRENA PLUT
ROBERT GLAZER
142
Junakom v spomin
Kulturni program posvečen udeležencem v
veliki vojni
PROGRAM:
Oktet Konda: Oblaki so rdeči (projekcija oblakov)
Blaž Kočevar: uvodni nagovor:
Vsi prisotni; lepo pozdravljeni.
Nocojšnja spominska slovesnost je posvečena fantom in možem s področja naše sedanje občine
Semič, ki so pred sto leti trpeli, krvaveli in umirali na bojiščih prve svetovne vojne. Posvečena je
tudi vsem družinam, ki so v zaledju bojev životarile v velikem pomanjkanju, nenehno trepetale za
življenja svojih dragih in mnoge med njim doživljale strahovite tragedije ob sporočilih o njihovi nasilni
smrti.
Obuditi želimo spomin na naše prednike, čisto navadne ljudi, ki si niso želeli vojne, niti niso želeli
pobijati njim podobnih trpinov na nasprotni strani.
Nič krivi in nič dolžni so bili prisiljeni ubogati svoje cesarske gospode in pokorno izvrševati njihove
ukaze.
Na krvavih bojnih poljanah, kamor so jih vodili, so si samo želeli preživeti in živeli v upanju in
hrepenenju, da bi se vseskupaj čimprej končalo in bi se lahko vrnili v rodni kraj, na svoje domove, k
svojim dragim družinam, k prijateljem, v svoje vinograde in na svoja polja. Žal se mnogim, premnogim
med njimi njihovo upanje in hrepenenje ni uresničilo. Za večno so ostali v mrzlih neznanih grobovih
na tuji zemlji.
Nesmiselnost prve svetovne vojne morije, in nasploh vseh vojn, veje iz vsebine nocojšnjega
programa.
Spominsko slovesnost smo oblikovali nekoliko drugače, kot smo sicer vajeni. Usmerjali jo bomo
sin, vnuk in prapravnuk. Večina nastopajočih je sorodstveno vezana na udeležence v prvi svetovni
vojni. Vsi nastopajoči bomo obenem tudi gledalci, zato bomo ves čas prisotni na odru.
Da bi se lahko vsi skupaj čimbolj zbrano poglobili v vsebino, vas prosimo, da ne ploskate med
posameznimi točkami.
Tone Plut nadaljuje uvodni nagovor:
Ne bomo govorili o vzrokih in krivcih za prvo svetovno morijo in o njenih posledicah. O tem so
napisane mnoge učene razprave, debele knjige, ohranjeni premnogi materialni dokazi in z njimi
napolnjeni številni muzeji.
Kljub temu pa je prav, da z nekaj stavki čisto preprosto in po domače predstavimo tisti čas, da bi se
lažje vživeli v časovno dokaj oddaljen potek dogodkov.
Slovenci so bili vključeni najprej v Avstrijo in nato v avstro-ogrsko monarhijo, ki je bila njihova država
in domovina. Takrat so bile izvedene mnoge napredne reforme, ki so izboljšale življenje ljudi. Tudi
na našem področju smo bili deležni nekaj tega napredka.
Na Štrekljevcu je bila postavljena nova šola namenjena izobraževanju, vzgoji in privzgajanju
domoljubja otrok preprostih ljudi. Zgrajena je bila železnica, ki je vsem Belokranjcem na široko
odprla okno v svet in jim nekoliko olajšala trdo življenje.
Prvo svetovno vojno je začela Avstro – Ogrska leta 1914. V vrste avstroogrskih vojakov so vpoklicali
143
Junakom v spomin
vse slovenske fante in može, ki so bili sposobni za vojskovanje. Prepričali so jih, da je njihova sveta
dolžnost, da stopijo v bran domovini.
V bojih so sodelovali s pripadniki drugih narodov, ki so živeli pod avstro-ogrsko krono.
Po več kot štirih letih nepopisnih naporov, trpljenja, lakote, krvavih bojev, bolezni in umiranja, so
vojno izgubili.
Ker so veljali za poražence, so jih krivično zapostavljali in prezirali v novo ustanovljeni državi Srbov,
Hrvatov in Slovencev.
Tudi v naši prejšnji državi Jugoslaviji ni bilo dosti bolje.
Zaradi časovne oddaljenosti smo tudi v naši državi Sloveniji nanje kar nekako pozabili.
Tako so bili kar celo stoletje prezrti, zapostavljeni in takorekoč izbrisani.
Doslej se v naši občini ni še nihče spomnil, da bi jim posvetil nekaj pozornosti in jim postavil vsaj
skromen pomnik.
Ob stoletnici začetka prve svetovne vojne, smo se odločili, da jim mi starejši, ki smo bili v živem stiku
z njimi, vsaj malo popravimo storjeno krivico.
Pod okriljem Kulturno umetniškega društva Jože Mihelčič Semič, se nas je zbralo okrog 20 članov
in začeli smo z zbiranjem podatkov. K našemu delu smo pritegnili tudi mlajše in mlade, ki so se z
veseljem odzvali našemu povabilu.
Pridobili smo podatke o 232 udeležencih; od katerih jih je 43 umrlo na bojiščih. Dobro se zavedamo,
da nam ni uspelo pridobiti vseh podatkov, da nekateri podatki niso popolni ali so celo netočni, saj o
mnogih domačijah in ljudeh, ki so živeli v njih, ni več niti sledu.
Uspelo nam ni zbrati skoraj nobenih podatkov o udeležencih vojne iz tedanjih kočevarskih naselij.
Ponosni pa smo, da nam je ob vaši pomoči uspelo rešiti in oteti pozabi večino dosegljivih dragocenih
podatkov, pričevanj in fotografij.
V elektronski obliki smo jih shranili in objavili na spletni strani KC Semič. Tako bodo dostopni vsem,
ki bi jih radi podrobneje proučili. Seveda bomo zelo veseli, če boste pomagali te podatke dopolniti
ali popraviti.
Če se bo pokazala možnost, bodo na razpolago za objavo v pisni obliki.
Iz zbranega gradiva lahko z gotovostjo sklepamo, da je bilo v veliki vojni, kakor nekateri imenujejo
prvo svetovno vojno, udeleženih več kot 270 fantov in mož s področja današnje občine Semič, od
katerih jih je na bojiščih umrlo več kot 50.
Anž Plut:
Ko sem se letos iz semiške šole prešolal na črnomaljsko gimnazijo, sem sklenil, da bom malo bolj
natančno spoznal mesto Črnomelj. Med ostalim sem si z zanimanjem ogledal velik spomenik na
brežini pod poslopjem osnovne šole Mirana Jarca. Ugotovil sem, da je posvečen belokranjskim
vojakom, umrlim v prvi svetovni vojni. Med njimi nisem našel niti enega imena iz semiške občine.
Vprašal sem sem se, kako to?
Vedel sem, da moj stari oče Tone sodeluje v skupini, ki zbira podatke o udeležencih prve svetovne
vojne s področja semiške občine. Zato sem sklenil, da se jim bom tudi jaz pridružil pri delu. S
sošolkama Tjašo in Zvonko smo se odločili, da bomo o prvi svetovni vojni na ozemlju današnje
občine Semič opravili raziskovalano nalogo in naše ugotovitve spomladi predstavili sošolkam,
sošolcem in profesorjem na naši šoli.
Spoznal sem, da ste mnogi, ki ste danes prisotni, posredovali dragocene podatke.
Vaša pomoč pri naši raziskavi in vaše strinjanje s tem, nam je bila v neizmerno pomoč in vzpodbudo.
144
Junakom v spomin
Da je to res, bo Tjaša prebrala del pisma, ki nam ga je napisala gospa Jožefa Kastelic iz Novega
mesta. Iz njega veje preprosto, vendar globoko razmišljanje o krutosti in nesmiselnosti vojn.
Tjaša Ogulin bere pismo:
,,Vsaka vojna je žalostna in umazana stvar. Mladi fantje in zreli možje se znajdejo v njej, ne po svoji
krivdi in mnogi umrejo pozabljeni.Tisti ki so jo zakuhali in so krivi teh morij, pa se ob koncu vojne
usedejo in podpišejo premirje. Vedno je bilo tako!
Da vsi tisti, ki so primorani nositi svoje življenjena na oltar za domovino, ne bodo pozabljeni, je prav,
da se ohrani nekje vsaj zapisano, kaj so žrtvovali.
Lepo, da ste pokazali spoštljiv odnos do naših prednikov.”
Anž inTone Plut
Anž: Tudi moj prapradedk Janez je bil vojak v prvi svetovni vojni.
Tone: Anž, malo počakaj! Ti svojega prapradeda nisi nikdar videl drugače kot na fotografiji. Jaz sem
pa z njim živel in poslušal njegove pripovedi. Najbolj zanimiva mi je bila tista o eksercirungi. …
Sedaj pa vabim njegovega vnuka Slavota, pravnuka Dušana in prapravnuka Aljošo in Gašperja, da
v njegovo čast in v spomin - in v čast in v spomin vsem slovenskim vojakom v veliki vojni, zaigrajo
Dunajsko koračnico.
Slavo Plut: Dunajska koračnica
Tone Plut: O vzhodni fronti
Naše fante in može so na začetku vojne najprej poslali na ruska bojišča. Bojevali so se na Dukli,
Karpatih, ob reki Dnjester, v Galiciji, Pšemislu, Gorodku, Prutu in Bukovini. V bitkah z Rusi so utrpeli
ogromne izgube. Na teh bojiščih je umrlo več kot 4000 Slovencev, med njimi tudi 6 Semičanov.
Zaradi nevzdržnih razmer so pripadniki slovanskih narodov množično bežali k Rusom, ki so jih
poslali v rusko ujetništvo. Prisluhnimo nekaterim pričevanjem udeležencev bojev na ruski fronti.
Najprej nam bo Anton Absec prebral zgodbo, ki jo je zapisal po pripovedovanju Janeza Malnariča –
Benca s Krupe.
Anton Absec:
,,Ko sem skoraj odslužil redni triletni vojaški rok v takratni avstrijski vojski, se je začela prva svetovna
vojna. Namesto da bi nas odpustili domov, so naš regiment s 3000 vojaki naložili na vlak, ki je odpeljal
proti Rusiji. Vozili smo se več dni. S končne postaje vlaka smo pot nadaljevali peš. Prišli smo do reke
Dnjester, ki teče mimo gorovja imenovanega Karpati. Tam so nas v zasedi pričakali Rusi. Začel se
je strašen pokol. Od 3000 avstrijskih vojakov nas je ostalo živih samo 32. Ne morem govoriti o tem,
kaj vse so Rusi počeli z ranjenci in ujetniki. Mene so odpeljali v ujetništvo in me dodelili na neko
kmetijo, ki je bila blizu kitajske meje. Trpljenje je bilo hudo in večkrat sem pomislil, zakaj nisem še
jaz umrl s soborci pri Dnjestru. Imel sem neprestan občutek, da se ne bo dobro končalo. Toda Bog,
ali pa usoda, sta odločila drugače. Neke noči sem pobegnil s kmetije in krenil na pot proti domu.
Večinoma ponoči sem pešačil po neznanih pokrajinah, prebrodil neznane reke in prečkal visoke
gore. Nenehno so prežale name številne nevarnosti. Kljub temu, da sem bil večkrat lačen kot sit
in telesno zelo oslabel, sem prišel do države Grčije. Po sedmih letih sem se končno srečno vrnil
domov. Šest mesecev je trajala ta moja trnova pot v domovino. Ko so me domači zagledali, so bili
silno presenečeni, kajti mislili so, da sem že zdavnaj mrtev, saj z njimi nisem imel dolgo nobenega
stika. Reči moram, da me je vso pot spremljal in usmerjal Bog, saj drugače nikakor ne bi mogel
preživeti te kalvarije.”
S temi besedami je Janez Malnarič – Benc s solzami v očeh zaključil svojo pretresljivo pripoved.
Rezka Simonič, Marjanca Malnarič in Slavko Plut: ,,Mati piše pismo belo,,
145
Junakom v spomin
Marjeta Lipar:
Poslušajmo še delček vojnih doživljajev Janeza Kočevarja - Žanžka iz Vavpče vasi, ki je tudi
sodeloval v bitkah na ruski fronti.
Že pred prvo svetovno vojno je služil redni vojaški rok v Ljubljani v sedmam Feldkanonen regimentu.
Takoj po izbruhu prve svetovne vojne leta 1914, so njegov regiment premestili na rusko fronto v
Galicijo. Med avstro-ogrskimi vojaki je bilo vsak dan veliko ubitih in ranjenih.
Janez je opravil bolničarski tečaj in reševal svoje težko ranjene tovariše. Za hrabrost je bil tudi
odlikovan.
Pripovedoval je o strašni ruski zimi in kako je neke ledenomrzle noči ostal sam pozabljen na straži.
Prav gotovo bi zmrznil, če se ne bi zakopal v bližnji topel kup gnoja in si tako rešil življenje.
Pripovedoval je tudi o pretresljivih bojnih dogodkih pri trdnjavi Pšemisel.
Kot zanimivost naj dodam, da je nekje dobil fotografski aparat in se naučil fotografirati. Aparat so mu
pozneje vzeli, vendar pa je po končani vojni prinesel domov nekaj zelo zanimivih vojnih fotografij.
Prisluhnimo še drugim zgodbam.
Štefan Rauh:
Kako so se na ruski fronti znašli pri zdravljenju želodčnih bolečin.
Tjaša:
Mama je rešila življenje svojemu sinu
Slavo Plut.: Oj, ta vojaški boben
Tone Plut: Italijanska fronta
Zaradi prebega mnogih Slovencev k Rusom, so leta 1915 Slovence premestili z vzhodne fronte
na novo odprto italijansko bojišče. Avstrijski vojaški strategi so pretkano zaigrali na narodnostna
čustva slovenskih vojakov, saj se je na tem bojišču odločalo o slovenskem narodnostnem ozemlju,
na katerem je živela skoraj tretjina tedanjih Slovencev.
Slovenski vojaki so odhajali na zahodno fronto s slovenskimi zastavami in zavestjo, da branijo svojo
rodno zemljo.
Klub nadčloveškemu trpljenju in strahotnim nesmiselnim žrtvam na soški fronti, je po končani vojni
na krivičnih mednarodnih pogajanjih, prišel velik del slovenskega ozemlja s celotno Primorsko v
dolgoletno suženjstvo fašistične Italije.
Anž Plut: Napoved pesmi ,,Soči,,.
Veliki slovenski pesnik Simon Gregorčič, doma iz Vrsna pri Kobaridu, je v svoji čudoviti pesmi ,,Soči,,
preroško napovedal krvave boje na njenih bregovih.
85-letni Stane Plut se je še v svojih šolskih letih naučil to pesem napamet in je do danes ni pozabil.
Deklamiral nam bo odlomek pesmi, ki napoveduje strašne dogodke, ki so se pozneje res uresničili.
Stane Plut (Cerovec):
Odlomek iz Gregorčičeve pesmi ,,Soči,, (Krasna si, bistra hči planin, …
Pa oh, siroti tebi žuga … do konca pesmi)
Blaž Kočevar:
V spominu preživelih slovenskih vojakov so prevladovala doživetja z zahodnih bojišč in s soške
146
Junakom v spomin
fronte. Zato bomo sedaj prebrali, poslušali in si ogledali nekaj pričevanj udeležencev s teh področij.
Štefan Rauh:
Moj oče Franc Rauh, je bil rojen leta 1898, vendar so ga kljub mladosti vpoklicali med vojake. Služboval
je v Leobnu in pozneje na Dunaju. Tedaj je v vojski vladalo veliko pomanjkanje. Pripovedoval je, da
doma niti prašičem ne dajejo tako slabe hrane, kot so jo kuhali njim. Da bi imel za kakšen priboljšek,
so doma prodali telička in mu poslali denar. Za poslani denar si je lahko kupil le dva hlebčka kruha.
Ko so nekoč premikali dvestolitrske sode z bencinom, je namerno podstavil dva prsta pod sod in si
s tem prislužil nekaj tednov bolniškega dopusta. Pustili so ga domov in po dolgem času se je zopet
lahko najedel kot človek. Ob povratku je namerno zamudil nekaj dni, zato so ga za kazen zaprli v
bunker, kjer ni mogel ne sedeti ne stati.
Nekoč sta se sprla s soborcem. Zmerjal ga je z nemško svinjo in mu malo ,,poravnal,, nos. Le-ta ga
je zatožil nadrejenim in zopet je moral Franc za tri dni v bunker. Ko so ga izpustili iz ,,kotca,,, se še
dva dni ni mogel prav zravnati.
Miro Jakša:
Pripoved dedka Janeza Kambiča – Gorejnega o pridigi vojnega kurata in o italijanskem ujetništvu;
črešnjevski junaki
Marjeta Lipar:
Prebrala vam bom še okorno-preprosto, vendar pretresljivo pismo žene Ane Košič s Podrebra,
možu Jakobu na soško fronto.
Oktet Konda: Oj, Doberdob
Anž Plut:
Oglejmo si 25 let star video-posnetek , ki ga je ob 100 – letnici šole Štekljevec posnel gospod Anton
Kambič. Prikazuje Ano Simonič, hčerko Ane in Jakoba Košiča, ki pripoveduje o otroški bedi v zaledju
fronte.
Blaž Kočevar:
Poslušajmo še odlomek avdio-posneteka, v katerem Anton Štublar s Pugleda pripoveduje o svojem
življenju v italijanskem ujetništvu.
Pripovedovanje je posnel na magnetofonski trak Lojze Kočevar okrog leta 1980.
Štefan Rauh: Dezerterji
Tone Plut:
Vojna se je nezadržno bližala h koncu in porazu Avstro – Ogrske monarhije. Kljub porazu pa so
Nemci še vedno hlastali po slovenskem ozemlju in nam želeli odvzeti vso Koroško z Mariborom
vred. Temu se je odločno uprl general Maister. Semičani smo upravičeno ponosni na naših šest
borcev, ki so v njegovih vrstah pogumno branili našo severno mejo.
Na koncu se moramo spomniti še na sedemnajsti pešadijski regiment, v katerega so bili vključeni
predvsem Slovenci. Imenovali so jih kar “Kranjski Janezi”. Spomladi leta 1918 so se nahajali v
Judenburgu.
Zaradi velikega pomanjkanja hrane, nevzdržnih razmer in trpinčenja poveljujočih avstrijskih oficirjev,
so se v noči z 12. na 13. maj 1918 uprli.
Med spopadom z Mažari je bil med uporniki ubit Jakob Kastelic – Ože z Osojnika.
Med šestimi voditelji tega upora sta bila tudi Belokranjca; četovodja Alojz Rogelj iz Bereče vasi in
Lojze Štefanič iz Podzemlja. Po zatrtju upora sta bila oba pred vojaškim sodiščem obsojena na smrt
147
Junakom v spomin
in ustreljena.
Pred smrtjo sta napisala poslovilni pismi.
Naš znani pritrkovalec in pevec Alojz Rogelj iz Srednje vasi je vnuk ustreljenega upornika Alojza
Roglja. Prebral nam bo obe poslovilni pismi.
Alojz Rogelj:
Poslovilno pismo Alojza Roglja:
Lojze Štefanič pa je poslal poslovilno pismo materi:
Blaž Kočevar:
V naši občini je postavljenih veliko najrazličnejših spomenikov.
Med njimi je tudi nekaj križev in kapelic, ki so jih postavili posamezniki v zahvalo, da so preživeli prvo
svetovno morijo.
Ni pa niti enega spomenika, ki bi ga mi, njihovi potomci, postavili in posvetili vojakom prve svetovne
vojne. V svoji lagodnosti smo nanje hote ali nehote pozabili.
V okviru današnje spominske slovesnosti smo to želeli vsaj nekoliko popraviti, vendar smo
nepričakovano naleteli na birokratske ovire, saj v Semiču nismo uspeli najti primernega mesta,
kamor bi umestili spominsko obeležje.
Ob tem nam je vsem skupaj lahko kar malo nerodno.
Naša človeška in moralna dolžnost ostaja neizpolnjena.
Velika vojna je trajala 4 leta. Torej imamo tudi mi do leta 2018 dovolj časa, da popravimo zamujeno.
Čeprav so se naši predniki proti svoji volji bojevali na strani zavojevalske države, so srčno branili
naše slovensko ozemlje in veliko pripomogli, da smo tukaj in da živimo svobodni v čudoviti domovini
Sloveniji.
Zato si na koncu današnje spominske slovesnosti zaslužijo, da jim v spomin in v čast vsi skupaj z
Oktetom Konda zapojemo našo najbolj svečano in spoštovano pesem: slovensko himno.
Oktet Konda in vsi prisotni: Zdravica
Scenarij in program pripravil s pomočjo pripravljalnega odbora v oktobru 2014 Blaž Kočevar
148
Junakom v spomin
Sodelujoči v pripravi in izvedbi kulturnega programa:
ALJOŠA PLUT
ALOJZ ROGELJ
ANTON ABSEC
ANŽ PLUT
BLAŽ KOČEVAR
BOŽO KONDA
BRUNO KONDA
DUŠAN PLUT
FRANC JAKOFČIČ
GAŠPER BANOVEC
GAŠPER HLUPIČ
IRENA PLUT
MARJANCA MALNARIČ
MARJETA LIPAR
MIHA BANOVEC
MIRO JAKŠA
REZKA SIMONIČ
SLAVO KONDA
SLAVO PLUT
STANE PLUT
ŠTEFAN RAUH
TANJA PREŠEREN BANOVEC
TINE KONDA
TJAŠA OGULIN
TONE PLUT
Scena: Blaž Kočevar
Zvok in projekcije: Bojan Jakša in Aleš Malnarič
Odrski mojster in osvetljava: Iztok Bukovec
Pomočnik odrskega mojstra: Samo Jurman
Biliaterka: Bernarda Jakša
Snemanje prireditve: Jože Kraus
Scenarij in režija: Blaž Kočevar
149
Junakom v spomin
FOTOGRAFIJE ZAKLJUČNE PRIREDITVE IN RAZSTAVE:
150
Junakom v spomin
151
Junakom v spomin
152
Junakom v spomin
153
Junakom v spomin
154
Junakom v spomin
155
Junakom v spomin
156
Junakom v spomin
157
Junakom v spomin
158
Junakom v spomin
159
Junakom v spomin
160
Junakom v spomin
161
Junakom v spomin
162
Junakom v spomin
163
Junakom v spomin
164
Junakom v spomin
165
Junakom v spomin
166
Junakom v spomin
167
Junakom v spomin
Članek iz
časopisa
Dolenjski list,
November 2014
168
Junakom v spomin
Članek iz časopisa Belokranjec, November 2014
169
Junakom v spomin
KUD Jože Mihelčič Semič
Prosvetna ulica 5
8333 Semič
Spoštovani, dragi oblikovalci in ustvarjalci prireditve
,,JUNAKOM V SPOMIN,,
Iskreno se vam zahvaljujemo za vaš nesebičen trud in vaš velik prispevek pri uspešni izvedbi odmevne spominske
prireditve ,,Junakom v spomin,,.
Številne ocene izvedene prireditve so zelo pozitivne.
Za primer naj navedemo mnenje enega od obiskovalcev :
,,Iskrene čestitke za odlično izvedeno prireditev ,,Junakom v spomin,,. Prireditev je bila veličastna, spoštljiva do naših
prednikov, zelo čustvena in ganljiva. Ta prireditev bi si vsekakor zaslužila, da jo vidi tudi širša slovenska javnost!,,
V skromno zahvalo boste vsi zainteresirani prejeli brezplačen video posnetek prireditve, ki ga boste lahko dvignili v
pisarni TIC Semič.
Zato prosimo, da nam sporočite ali želite dobiti posnetek na tel. št. 040/625 148.
Še enkrat najlepša hvala!
Prisrčno pozdravljeni!
Blaž Kočevar
Tanja Prešeren Banovec,
predsednica KUD Jože Mihelčič Semič
170
Junakom v spomin