1. No category

Enej Filipidis
KAJ PA JE SPLOH ARHEOLOGIJA?
1. UVOD
Arheologija je v tem članku zaobjeta v zelo grobem smislu, saj bi bila potrebna cela knjiga za
natančno predstavitev le ene arheološke metode. Nekatere stvari so zelo poenostavljene zato,
ker bi se nestrokovnjak izgubil v oceanu podatkov in rdeča nit bi bila izgubljena. Številne
metode, raziskave in podatki so opisani zelo na grobo in na poenostavljen način. Tudi zelo
enostavno sklepanje, da so podobne stvari sočasne, je potrebno preverjati s številnimi podatki,
razumeti procese tistega časa,… Eden predmet bi lahko nekdo prenašal iz roda v rod nekaj
stoletij, nekdo drug pa bi ga preprosto zavrgel. Nekdo izumi kladivo in znanje o kladivu se
prenaša naokoli. Na mestu, kjer je bilo kladivo izumljeno so kladiva starejša od kladiv, ki se
pojavljajo na oddaljenih mestih. Izum kladiva pa se je lahko zgodil tudi na dveh različnih
krajih istočasno, saj sta oba izumitelja prišla do enake zamisli. Če boste na poti naleteli do
pasu blatno osebo, ki nosi drobno orodje, podobno lopatki, ki ste jo kot otrok uporabljali pri
igri v peskovniku, ste sigurno srečali arheologa.
2. KAJ JE ARHEOLOGIJA?
Arheologija je veda o starih dobah. Je znanost, ki na osnovi izkopanin preučuje življenje in
kulturo starih narodov. Arheologija raziskuje vsa časovna obdobja, saj jo zanima vse od prvih
ljudi do skoraj včerajšnjih smeti. Arheologija (gr. archaiologia, izročilo o starožitnostih,
legende, zgodovina) je zgodovinska veda, ki preučuje človeško preteklost. Od drugih
zgodovinskih ved jo loči predvsem način pridobivanja in preučevanja virov. Podobo
preteklosti namreč gradi predvsem s preučevanjem tvarnih virov, do katerih pride z
izkopavanji. Od tod tudi stereotip, da je arheolog človek z drobnim orodjem v roki, ki brska
po zemlji. V resnici je to opravilo samo drobec arheološkega dela. Zaradi drobnega
arheološkega orodja pri delu na terenu, so arheologe po domače poimenovali žličkarji. Sploh
se na arheologe gleda kot na specialiste za izkopavanja, toda izkopavanje je le majhen delček
arheologije.
Arhe(o)- : staro, pra in - log: strokovnjak. Arheolog je starinoslovec.
Področje arheologije nima meja, predmet raziskovanja je nič več in nič manj kot celotno
človeštvo, in časovni razpon, ki ga obravnavajo arheologi, obsega pet milijonov let.
Arheologijo v njeni popolni obliki sestavlja hkratno dvojno poučevanje – nad površino
zemlje in pod njo. Vendar se predvsem zaradi ekonomskih razlogov dogaja, da izvajajo le en
tip raziskovanja.
Prostor arheologije je ogromen in nihče ne more obvladati »celote«. Arheologija ni tehnična
disciplina, orodje… Ni »znanost lopate« in orodja veljajo v njej manj od pameti, prav tako kot
v drugih znanostih. Prav tako ni »raziskovanje predmetov«. Arheolog ne išče »starin«, temveč
znanja, dejstva, ki sodijo v področje tolmačenja in razlage. Niti ne želi opisovati »materialne
kulture«, saj je pojem kultura, če smo natančni nematerialen. V resnici se vprašanja, na katera
hoče odgovoriti, nanašajo na nematerialno.
Arheolog ne bo nikoli razvozlal tega, kar je človek zavozlal.
2
Terenska arheologija in izkopavanja so temelj na katerem sloni celotna struktura arheološkega
znanja. Različni pristopi arheoloških pregledov pa so verjetno najpomembnejši člen
arheoloških raziskav.
Pri arheologiji gre za navdušenje. Gre za intelektualno radovednost in iskanje poti, da se
radovednost spremeni v znanje o ljudeh iz preteklosti. Je predstavljanje, ki nam omogoča
potovanje v preteklost in razmišljanje o času in predmetih iz različnih zornih kotov kot so
naše vsakodnevne izkušnje. Arheološko predstavljanje mora biti staro kot je staro človeštvo.
Zmožnost rekonstrukcije glede na naš vsakdan in dokaze, ki so jih predniki zapustili za seboj.
To predstavljanje je bilo izostreno in izboljšano v zadnjih 200 letih v strokovno disciplino,
arheologijo. Zdaj izkopavamo, katalogiziramo, merimo, opisujemo in analiziramo predmete,
spomenike preteklosti. Zelo pomemben pa je razvoj načina mišljenja, ki tehnikam dela
pripomorejo, da predstavijo shemo pretekle stvari. To je navdušenje arheologije, da razišče
kapaciteto razmišljanja, ki seže preko vsakdanjih izkušenj in da vključi v naša življenja
aktivnosti in najdbe preteklih ljudi so seveda bogatejše.
Naše znanje in dojemanje človeške preteklosti sloni na različnih pristopih in tehnikah, ki se
združijo v tako imenovano »zgodovino« v širšem smislu. Arheologija uporablja nezaveden
dokaz, ki se ga pridobi iz starih materialnih ostankov. Tako kot zgodovinarji uporabljajo pisne
vire, arheologija uporablja povsem drugačen pristop, še zlasti ko se ukvarja z nepismenimi
ljudmi. Zaradi odsotnosti zgodovinskih virov se arheologija ukvarja z materialnim pogledom
na preteklost. Za pridobitev osnovnih podatkov preteklosti arheologija potrebuje sodelovanje
z drugimi disciplinami še zlasti z naravoslovnimi vedami. Za ljudi, ki so živeli pred iznajdbo
pisave, je le arheologija tista, ki nam dokaže njihov obstoj, saj vse kar je ostalo od njih
preučuje arheologija.
Današnje znanje o preteklem človeštvu temelji skoraj popolnoma na dokazih, ki jih je
omogočila arheologija. Arheološka izkopavanja niso samo pridobitev predmetov, temveč
pridobitev informacij. Moderni arheolog išče odgovore v zemlji saj jo opazuje kot veliko
zgodovinsko knjigo, ki čaka, da jo bo prebral. Vsaka izkopavanja, pa naj bodo še tako
kvalitetna, pomenijo uničenje. To je kot bi brali knjigo in skrbno pregledali vsako stran, nato
pa bi list za listom uničili. Zato se pri izkopavanju trudi, da se ne izgubi niti najmanjši košček
dokaza in da se dokaze pravilno bere. Zato orodje arheologa ni kramp in lopata, temveč
zidarska žlica in čopič. Veliko boljše je zgodovinske razbitine praskati skozi leta kot strojno
kopati skozi stoletja. Arheologija uporablja številne metode za zbiranje dokazov. Tipologija in
stratigrafija sta vsakdanji orodji in sta pomembni za vzpostavitev kronologije in določanja
kulturnega razvoja. Sodobna arheologija uporablja številne znanstvene pristope za pomoč,
prvo poiskati in kartirati najdišča, in drugič datirati predmete. Novosti v znanosti prihajajo na
pomoč arheologiji vsako leto, in je zato ključno ne izkopati vsa najdišča, temveč jih ohraniti
za naslednje generacije. To se je zgodilo v primeru Stonehenge, ki so ga namensko pustili
nedotaknjenega. Današnja nevarnost leži v preveč entuzijastičnem izkopavanju najdišč in
uničevanju z napredkom za ceste, hiše, agrikulturne metode na podeželjih. Arheologija je že
močno napredovala, vendar je še vedno v otroškem stanju. V prihodnosti bodo novi arheologi
z novim orodjem še mnogo dodali k našemu vedno stopnjujočemu razumevanju starodavnega
sveta.
Arheologija je delno odkrivanje zakladov preteklosti, delno pikolovsko delo znanstvene
analize, delno vaja kreativne imaginacije. Je težko izkopavanje v sončni puščavi Iraka, je delo
z Eskimi na snegu Aljaske. Je potapljanje po španskih razbitinah ob obali Floride in je
preučevanje kanalizacije rimskega York-a. Toda arheologija je tudi vestno interpretiranje, da
3
lahko razumemo, kaj te stvari sploh pomenijo za človeško zgodbo. Arheologija je zato fizična
aktivnost, intelektualno iskanje v laboratoriju. To je del tudi velike atrakcije. Bogata mešanica
nevarnosti in detektivstva je popolno orodje za izmišljanje pisateljev in filmarjev od Agatha
Christie z »Umorom v Mezopotamiji« do Steven Spielberga z »Indijana Jones«. Kljub daleč
od resnice pa odražajo resnico, da je arheologija razburljivo iskanje, iskanje znanja o nas
samih in naši človeški preteklosti.
Arheologija je skrbno proučevanje stvari, predmetov, ki jih lahko vidimo in izmerimo, kar je
v grobem označeno kot materialna kultura. To je fizična manifestacija človeške aktivnosti.
Zakaj bi kdo sploh želel vedeti o preteklosti?
Arheologija ni samo zabavna, izobraževalna in intelektualno zanimiva. Razumevanje
človeške preteklosti je pomembna pomoč za razumevanje ljudi danes. Arheologija je tista, ki
lahko ponudi celotno perspektivo človeštva na tem planetu. Mi potrebujemo to, da bomo
lahko mirno, uravnoteženo gledali na našo družbo. Kljub temu da moderna arheologija
uporablja številne naravoslovne metode, sodi v kulturno znanost, saj je zelo podobna z
antropologijo, psihologijo, sociologijo in politiko.
3. KAJ PREUČUJE ARHEOLOGIJA?
Iz gradiva mora arheologija odgovoriti na vprašanja, ki so vse bolj težavnejša in vse
številnejša, hkrati pa so zahteve po dokazljivosti in strogosti postopkov veliko strožje kot prej.
Arheološko delo je sosledje vračanj in ponovnih začetkov (Slika 1).
Arheologi skrbijo za hranjenje in ohranjanje arheoloških virov – inventarjev, kart, fotografij,
serij predmetov s terena, spomenikov. Delujejo v muzejih in zbirkah, na univerzah, pred
televizijskimi kamerami, pred novinarji. Vse to je zelo pomembno, saj je razširjanje rezultatov
končna in nepogrešljiva etapa raziskav. Znanstveno delo ni končano, vse dokler ni
predstavljeno publiki, ki ni le ozek krog specialistov. Vloga arheologov je v tem, da delajo za
javnost, za družbo.
Arheolog vedno išče kako rekonstruirati (obnoviti, ponovno sestaviti) preteklost, da opiše
preteklo kulturo kar se le da natančno s pomočjo najdb iz ruševin in odvrženimi najdbami
moderne dobe. Kulturna sprememba je osnovnega pomena v raziskavi razvoja kulture. To
spremembo lahko sledimo v arhitekturi, lončenini in v drugih kulturnih sledovih tako v
sosledjih plasti kot pri izdelkih iste vrste.
Arheološko delo je preučevanje fizičnih ostankov preteklosti, ki jih je mnogo težje »brati« kot
pisne vire iz preteklosti, ki jih uporablja zgodovina. Največje zadovoljstvo arheologov je, da
se nepisne dokaze preteklosti lahko bere, saj lončenina, zgradbe, orožja, grobovi nosijo polno
informacij o uporabi in druge poglede na človeške aktivnosti, mišljenja in verovanja.
Arheologija se ukvarja ne le z interpretacijo fizičnih ostankov, temveč tudi s preteklim
napredkom in socialnimi spremembami v več kot milijon letih in na vsej Zemlji in pomaga
videti naše lastne politične, ekonomske in socialne življenje, človeško stanje in našo
dojemanje o njej.
4
Kakšno je gradivo arheologije?
V bistvu je gradivo arheologije nevidno. Arheolog si postavlja vprašanja, ki se nanašajo na
izginule ljudi. Na ta vprašanja skuša odgovoriti s hipotezami, ki so »poskusni odgovori«, nato
pa preverja njihovo trdnost. Da bi lahko preveril te hipoteze o ljudeh, ki so izginili že pred
davnimi časi, se obrača k vidnemu, k virom. V podobnostih in razlikah gradiva išče zveze, ki
lahko odgovorijo na vprašanja. Arheolog proučuje predvsem vidne lastnosti in njegova prva
naloga je, da poskuša obvladati pogoje njihove vidnosti.
Arheološki podatki?
Arheološki podatki so nemi, ne govorijo in so zelo različne narave. Sledove teh podatkov
lahko najdemo v naravi in da bi jih lahko preučevali, je potrebno sodelovanje arheologije z
naravnimi znanostmi. Ta »naravna arheologija« se ukvarja s sledovi požigalništva, oranja,
udomačevanja raslin in živali. Nekateri arheološki podatki so vezani bolj ali manj na pisane
vire, še posebno novci in napisi.
Kaj so ostaline?
Nedotaknjene jih najdemo nad ali pod današnjo površino zemlje – so vidne ali nevidne. Ko so
bile uničene, v najboljšem primeru med znanstvenim raziskovanjem, večinoma pa pri kaki
nearheološki dejavnosti, ostanejo od njih le fragmenti. Te fragmente lahko proučujejo
neposredno v muzejih in zbirkah, posredno pa v dokumentiranih oblikah: v obliki besed, kart,
fotografij, arhivskih serij. V najboljšem primeru so ti dokumentirani viri na voljo javnosti
prek objav. Tla so kraj, kjer so pričevanja najpopolnejša, zato jih je treba proučevati predvsem
tam. Arheologi iščejo informacije ne le na površini kopnega ali na dnu oceana, temveč
predvsem pod zemeljskim površjem. S svojimi pripomočki proučujejo to, kar se nahaja pod
današnjo površino zemlje, in ta dejavnost je tako pomembna, da je za večino bistvo
arheologije. S tem pa seveda ne zmanjšujemo pomena izkopavanj.
Kaj je najdba?
Sprva je najdba pomenila »najdeni predmet«. Ko pa so se arheologi zavedali, da sestavljajo
nekateri predmeti celote, so se začeli zanimati za njihove povezave in beseda »najdba« je
pomenila »predmete odkrite skupaj«. Pojem arheološke najdbe mora zajemati vse sledi
človekovega delovanja onstran predmetov samih, kombinacije predmetov in spomenikov.
Najdbe v grobem delimo na zaprte in akumulirane najdbe.
Zaprto najdbo sestavljajo elementi, za katere so ljudje, ki so jih zapustili, menili, da
pripadajo neki enoviti celoti: oprava mrtveca, zbirka dragocenih predmetov. Arheologi
opažamo, da so nekateri predmeti združeni v enako celoto: novci v vazi, kosi srebra v
svilenem mošnjičku, predmeti v bronastem vedru.
Akumulacija je nasprotje zaprte najdbe. Gre za postopno nabiranje, zbiranje in kopičenje
naključnih elementov. V večini primerov nastajajo akumulacije naključno, z izgubljenimi,
odvrženimi ali pozabljenimi predmeti.
Najdba v širokem pomenu je vedno posledica kakega »dogodka«. Arheološki viri nam
omogočajo, da dojamemo pretekle dogodke in dejanja, ki so bili vzrok za njihov nastanek.
Toda ti dogodki so le majhen del številnih različnih dogajanj v družbi.
Kakšna bi bila podoba naše najstarejše preteklosti brez prispevka arheologije?
V skladu z Staro zavezo je svet nastal 4004 leta pred našim štetjem. In ne le v eni evropski
deželi je ta časovna opredelitev Stvarjenja dobila svoje mesto v šolskih knjigah do konca
19.stoletja in še celo pozneje. Pa vendar so viri, ki so arheologiji omogočili spremeniti in
razširiti zgodovino, z zgodovino človeka vred, še kako obstajali v zemlji kot ruševine, grobovi
5
in spomeniki. Ostaline so tudi opazili in postale so predmet različnih razprav in razlag. Lahko
so jih razlagali kot naravne tvorbe ali jih v skladu z zgodovinskim pojmovanjem določenega
obdobja razlagali kot velikane, pošasti, palčke in legendarne kralje. Tako so nastanek
prazgodovinskih grobov pod kupom zemlje ali kamenja razlagali s kemičnim procesom,
podobnim življenju – zemlja se napihuje, ker je noseča… Toda bili so tudi taki, ki so ruševine
pravilno razlagali kot sledove minulih generacij.
Keramika
Na splošno se arheološko delo na terenu takoj sooči z obdelavo keramike, ki se lažje ohrani
kot drugi materiali npr. kovine in organske snovi. Običajno je keramičnega materiala zelo
veliko in postane kaj trd oreh za terenski laboratorij, terensko ekipo in muzejsko skladiščenje.
Lončenina še vedno predstavlja zelo pomemben in pogosto tudi edini materialni vir v
arheološki raziskavi.
4. KOLIKO PA JE TO STARO?
Na vprašanje »kdaj?« imamo v arheologiji dve glavni komponenti. Metode relativnega
datiranja nam omogočajo da vemo, da je nekaj relativno starejše ali mlajše kot nekaj drugega.
Absolutne metode pa nam omogočajo podati čas v letih.
Današnja arheologija je opremljena s številnimi dobro razvitimi tehnikami, ki omogočajo
določitev starosti predmetov iz preteklosti. Dendrokronologija omogoči vzpostavitev
natančnega leta smrti za mnoge vrste dreves, katerih deli so se ohranili na arheoloških
najdiščih. Obsidijan-hidracija je mikroskopska tehnika, ki meri količino absorbirane vode v
sveže prelomljeno površino najdbe: starejša je najdba, večja je stopnja hidracije.
Radiokarbonsko datiranje fizičnokemična tehnika, ki meri stopnjo radioaktivnega žarčenja iz
organskega primerka. V času življenja vse rastline in živali črpajo atmosferski ogljik (tudi C14) in ko umrejo, se črpanje preneha. C-14 molekule v odmrlem bitju počasi razpadajo. Z
določitvijo količine C-14 v odmrlem organizmu lahko določimo starost, kdaj je le ta umrl.
Kalij argonovo datiranje je kot radiokarbonska metoda, ki meri stopnjo radioaktivne
zamenjave, v tem primeru, zamenjavo kalija v plin argona, ki je ujet v geološki formaciji. Te
različne tehnike nam ne povedo nič o kulturnih dejavnostih v preteklosti. Dendrokoronologija
nam pove le kdaj je neko drevo umrlo, obsidijanska-hidracija nam pove le kdaj je bil kos
obsidijana obdelan. V vsakem primeru mora biti vsak datirani primer prikazan kot sočasen z
kulturnimi dogodki interesa.
Termoluminiscenca: Struktura znotraj keramike ujame energijo v notranje mikroskopsko
mrežo in ko se vzorec segreje se shranjena energija sprosti v obliki svetlobe. Atomsko sevanje
v strukturi keramike je vedno prisotna in radioaktivnost konstantno bombardira vse drugo v
črepinji. Večina atomske energije oddaja toploto, nekateri elektroni so odrinjeni stran od
svojih matičnih molekul. Večina elektronov se vrne domov, toda nekateri še vedno
poskakujejo naokrog po notranji mreži keramike. Pri njihovih nezadovoljnih poskakovanjih se
navsezadnje srečajo z nepopolnostjo v mreži. Ko se to zgodi, se ujamejo v past. Ko čas
mineva se povečuje količina energije, ki je bila ujeta na ta način. Segrevanje strukture do 500◦
C sprosti ujeto energijo in je kot pobeg iz ječe. Elektroni pričnejo ponovno poskakovati. Ta
sprostitev ustvari snop svetlobe imenovan termolumuniscenčen signal. Žganje gline v peči je
čas nič, ko pa se keramika ponovno segreva v laboratoriju se meri intenzivnost svetlobe in
možno je izmeriti potek trajanja med dvema epizodoma segrevanja. V bistvu je določitev časa
6
pretekle keramike mnogo težja kot v grobem opisani postopek, saj je treba upoštevati številne
dodatne procedure, previdnosti in predvidevanja. Danes je termoluminiscenca zelo razširjena
metoda z določanje starosti predmetov, zlasti keramike.
4.1. Relativno določanje starosti
Za določitev starosti ostalin in najdb so nam v pomoč sosledja plasti oziroma vertikalno
prostorsko opazovanje. Ko najdemo neko sosledje plasti, lahko iz sosledja potegnemo
časovno zaporedje: ostaline in najdbe v spodnjih plasteh so starejše od tistih v zgornjih
plasteh. Toda opažanje mora biti natančno, saj to ne drži vedno. Če v različnih plasteh
najdemo različno količino najdb iste kategorije, bomo to lahko razložili kot spremembo
priljubljenosti: kaka iznajdba postane priljubljena, nato se priljubljenost zmanjšuje, dokler ne
izgine. Enako lahko opazujemo tudi horizontalni prostor oziroma razprostranjenost in gostoto
najdb na arheoloških kartah: pri določenem pojavu se prostorska razširjenost veča in nato
upada, to pa omogoči domnevo o začetku na eni in izginotju na drugi strani. Iz razmislekov
»o priljubljenosti« in razprostranjenosti se prostorske ideje uporabijo pri drugih proučevanjih,
recimo pri oblikah. Pravilnosti v oblikah so dobile časovne razlage: predmeti in zgradbe, ki so
si najbolj različne, naj bi bile najmanj sočasne, predmeti in zgradbe, ki so si po obliki blizu, pa
naj bi bile blizu tudi v času. Številni grafični, številski postopki, kombinacije in teoretične
podlage so v veliko pomoč za pridobitev pozitivnih rezultatov. S temi postopki lahko
pridobimo približno oceno starosti.
Pojem podobnosti je za našo raziskavo temeljnega pomena. Brez njega arheologije nebi bilo.
Arheologija se je pričela takrat, ko so ljudje zagledali človeške pojave, ki so bili povsem
različni od tistega, kar so ti ljudje poznali. Od trenutka, ko so bili ti pojavi preveč različni in
tuji, je bilo jasno, da izvirajo iz nekega drugega obdobja. Iz sklepa »to mora biti staro« je
sledilo sklepanje, da so bili nekateri od teh nesodobnih pojavov sočasni med seboj. Njihovo
podobnost so razložili s tem, da so jih razlagali kot izdelke podobnih okoliščin v verjetno
istem obdobju .
Drevesno-obročasto datiranje je dokaj preprosto. Nekatere vrste dreves se v enoletni rasti
povečajo v dveh delih: pomladna in zimska drevesna celica. Ti pari rasti, ki naraščajo se
vidijo na robu porazdelitve vlaken in izgledajo kakor obroči. Ko je drevje v nekem območju
podvrženo enakim klimatskim letnim spremembam – je njihove kroge mogoče primerjati
(križnodatiranje) med seboj tako, da se določen obroč pripiše določenemu koledarskemu letu.
Dendrokronologija je edina oblika arheometričnega datiranja s tovrstnim letnim zaključkom.
Ta metoda je uporabna le pri vrstah z jasnimi, letno rastočimi obroči; deluje s suhim, mokrim
in zažganim lesom. Navzkrižno datiranje je temeljni princip na katerem temelji vsa
dendrokronologija. Raziskovalci morajo biti prepričani, da so obroči dveh ali več vrst nastali
v istem letu. Preprosto štetje obročev ni dovolj.
4.2. Absolutno določanje starosti
Za natančnejšo oceno starosti so arheologiji v veliko pomoč naravoslovne znanosti. Na prvi
pogled te znanstvene metode spominjajo na arheološka razmišljanja, vendar se od njih
bistveno razlikujejo, saj ne gre za človeške pojave. V arheologiji je največ v rabi tista, ki
uporablja radioaktivni izotop ogljika, ogljik 14. Ko organizem umre, se naraščanje tega
radioaktivnega izotopa ustavi. Radioaktivnost se postopoma zmanjšuje. Za določanje starosti
se meri razlika med začetno vrednostjo, ko je bil organizem še živ in njenim ostankom v
najdbi. Za določitev starosti, ki je izražena v našem časovnem sistemu, v sončnih letih se
uporablja dendrokronologija oziroma časovna določitev po drevesnih letnicah. Podnebje je
izhodišče za časovno določanje starosti po drevesnih letnicah. Letnice dreves iste vrste
7
postajajo širše ali ožje glede na intenzivnost sonca, vlage itn. in to pravilno v celih območjih.
Tako je mogoče določiti starost lesa, ki izvira iz arheoloških najdb. To je mogoče le na
nekaterih območjih, saj so potrebne vrste dreves z dolgo življenjsko dobo in podnebne ter
geološke razmere, ki omogočajo, da se les na tem območju ohrani.
Radiokarbonsko 14C datiranje je najbolj razširjena metoda za določanje starosti poznega
pleistocena in holocenskih organskih materialov. Radiokarbonsko datiranje je pustilo močan
vpliv tudi na območjih, kjer bilo predhodno dobro določena arheološka kronologija, kot npr.
na Bližnjem Vzhodu. Naravni proizvod 14C je sekundarni efekt kozmičnih žarkov pri
proizvodni nevtronov. Radiokarbon se tvori z reakcijo termolize, zmanjšane energije,
nevtronov z 14N. Nato zelo hitro oksidira v obliko 14CO2. V tej formi je 14C razporejena v
zemeljski atmosferi z stratosferskimi vetrovi, postaja dobro mešan v času priključitve 14C z
CO2 molekulami, ki dosežejo površino Zemlje. Večino 14C absorbirajo oceani, dočim 1 – 2
procenta postane del kopenske biosfere v glavnem z fotosintezo. Rastline in živali, ki so
odvisne od rastlin so priključene z 14C. Metabolizem v živih organizmih vzdržuje 14C
približno enakomerno/enako z koncentracijo 14C v atmosferi. Ko se metabolizem ustavi pri
smrti rastline in živali se količina 14C v organizmu prične zmanjševati. Vzorec za
radiokarbonsko datiranje temelji na merjenju ostanka 14C.
5. KAJ RAZUMEJO OTROCI POD IZRAZOM ARHEOLOG?
Zanimalo nas je, kako si današnji otroci predstavljajo arheologa. Obiskali smo jih in jim
zastavili vprašanje: Kdo je arheolog? Pridobili smo zelo zanimive in simpatične, na list
papirja zapisane odgovore. Besedilo je prepisano dobesedno, kot je napisano v originalu. Pa si
jih poglejmo:
2. razred osnovne šole v Metliki:
• JE POKLIC PRI KATEREM IŠČEMO DINOZAVROVE KOSTI KI SO V PESKU
• JE ČLOVEK KI ISKOP-AVA KOSTI
• MISLIM DA ARHEOLOGI IŠČEJO OD DINOZAVROV KOSTI. KOPAJO IN
KOPAJO DOKLER NAJDEJO KOSTI.
• POGLEDA LJUDJE ČE SO BOVNI. ALI DOBRO RAZMIŠLJAJO.
• RAZISKUJE IZKOPAVA OKOSTJE
• KO GREMO RAZISKAD SE OKOLJE
• NE VEM
• NVEM
• OBLIČEVALNO STEKLO
• TISTI KI HODI PO SVETU IN IŠČE STVARI KI SO JIH IMELI V STARIH ČASIH
• UN KO NAS PREGLEDA
• ARHEOLOG JE TISTI KI IŠČE KOSTI OD DINOZAVRA
• ARHEOLOG ISKAL BI KOSTI OD DINOZAVREV. ISKAL BI MRTVE ŽIVALI.
VEČ NE VEM
• ŠPILANJE
8
6. ZAKAJ PA NAS BI NAS SPLOH ZANIMALA ARHEOLOGIJA?
Vsi ljudje smo po malem arheologi. Kot otroci se učimo od starejših, saj imajo več izkušenj
od nas in zakaj bi se morali opeči na ognju, če se je že nekdo pred nami. Učimo se lahko na
izkušnjah starejših in ni potrebe po ponavljanju enakih napak. Skoraj vse kar počnete je že
nekdo počel pred vami in mogoče pozna lažji in učinkovitejši način kot vi. Zakaj bi se vozili s
kvadratnimi kolesi, če pa se je nekdo že vozil z okroglimi. Iz preteklosti imamo osnovo, na
kateri lahko gradimo in se razvijamo. Zakaj bi se razvijali od začetka in to znova in znova.
Določena znanja preteklosti so presegala današnja in so se na žalost izgubila in zakaj bi
izgubili še mnoga druga, neodkrita znanja. Tudi narava sama se uči in razvija s pomočjo
preteklosti, saj smo bili nekoč vsi majhni organizmi v vodi. Zdaj pa so številna bitja
kompleksno grajena, nekatera si celo gradijo stroje, da lahko z njimi letijo in raziskujejo
globine oceanov. Znanje se je prenašalo iz roda v rod z geni, ustnim izročilom, vzgojo, itd.
Veliko znanja pa smo v procesu delovanja, ljudje že izgubili.
7. ZAKLJUČEK
Preučevanje in razumevanje človeške preteklosti temelji na preučevanju zelo majhnega, še
ohranjenega dela nekdanje celote. Predstavljajte si pogorelo kamnito hišo, ki jo nihče ne
prenovi in jo pusti še dolga stoletja nedotaknjeno. Vsa ta stoletja se rušijo še stoječi zidovi,
tramovi in streha. Ob deževnih dneh ostanke odnaša voda, poplave prinašajo blato in drugi
material, ki prekrivajo pogorele ostanke. Skozi čas območje zaraste visoko in nizko rastlinje.
Ker pa se je v bližini razvilo sodobno mesto, so skozi ostanke pogorjene hiše izkopali kanal za
odvajanje meteorne vode iz mesta. Kaj pa je sploh še ostalo od hiše? Od hiše se je ohranil le
drobec ostalin in s tem majhnim drobcem, se ukvarja arheologija. S pomočjo arheoloških
izkopavanj se beležijo tlorisi, zemljeni preseki in gostota ter razprostranjenost ostankov hiše.
Poberejo se koščki oglja, lončenine, raztrosenega kamenja in odlomki strešnikov. Arheološko
izkopavanje je le del uvoda v arheološko delo, saj nas po izkopavanjih čaka še ogromno dela.
Očistiti in strokovno pregledati je potrebno vsak, še tako majčken košček najdbe. Vsa
terenska beleženja, opazovanja in meritve je potrebno združiti v celoto, ki jo znova in znova
preverjamo. Pridobljena celota je zelo majhen delček nekdanje celote, ki jo želimo razumeti.
Z vsem tem delom pridemo do zgodbe, ki jo želimo predstaviti javnosti, kar je tudi glavni cilj
arheologije. Predvidevamo lahko kako je hiša izgledala, kje je bila jedilnica in kje spalnica,
koliko ljudi je živelo v njej, kaj so jedli in kaj pili, kam so hodili na obisk in še mnogo drugih
stvari, ki so nam govorijo o življenju v hiši. S tem delom zaključujemo kratko predstavitev
arheologije, ki pa smo vam jo predstavili v zelo grobem smislu.
9
Slika 1: Posplošen prikaz arheološkega dela.
10
8. LITERATURA
Carter, M. 1980. Archaeology. Blandford Press Ltd, Poole.
Gamble, C. 2001. Archaeology: The basics. Routledge, London.
Heizer, F.R. 1959. The archaeologist at work. Harper & Brothers Publishers, New York.
Hogg, A.H.A. 1980. Surveying for archaeologist and other fieldworkers. Croom Helm studies
in archaeology, London.
Horvat, M. 1999. Keramika - tehnologija keramike, tipologija lončenine, keramični arhiv.
Razprave Filozofske fakultete, Ljubljana.
Kuniholm, I. P. 2001. Dendrochronology and Other Applications of Tree-Ring Studies in
Archaeology – V: Hondbook of Archaeological Sciences. John Wiley
& Sons Ltd, England.
Leksikon Cankarjeve založbe 1988 - Nova izdaja, Cankarjeva založba, Ljubljana.
Mikl Curk, I. 1987. Rimska lončena posoda na Slovenskem. Razprave Filozofske fakultete,
Ljubljana.
Moberg, A. C. 1990. Uvod v arheologijo. Slovensko arheološko društvo Ljubljana.
Moloney, N. 2001. Arheologija - Slovenski prevod, založba Didakta.
Piggott, S. 1959. Approach to Archaeology. Pelican Book 5, London.
Pleterski, A. 1999. Od predmeta do zgodbe - V: Zakladi tisočletij: zgodovina Slovenije od
neandertalcev do Slovanov, Založba Modrijan, prva izdaja, Ljubljana.
Rahtz, P. 1991. Invitation to Archaeology – druga izdaja, Blackwell Publishers, Oxford.
Renfrew, C., Bahn, P. 1991. Archaeology – Theories, Methods, and Practice. Thames and
Hudson Ltd, London.
Taylor, E. R. 2001. Radiocarbon Dating – V: Hondbook of Archaeological Sciences. John
Wiley & Sons Ltd, England.
Thomas, H. D. 1989. Archaeology – Second Edition. Holt, Rinehart and Winston, Inc, ZDA.
Veliki slovar tujk 2006 - 1. izdaja, 2. natis, Cankarjeva založba, Ljubljana.
Watkins, F. T. 1987. From the Pieces of the Past: an introduction to archaeology. University
of Edinburgh, Department of Archaeology.
11