DOBIČKONOSNI, VENDAR NELIKVIDNI BLAGOVNI PRODUCENTI –
SVOJEVRSTEN PARADOKSALNI FENOMEN V REALNEM SEKTORJU
GOSPODARSTVA
PRIMERJAVA DOKAZOVANJA DAVČNIH VRTILJAKOV V KAZENSKEM IN
DAVČNEM PRAVU TER UPORABA DOKAZNIH SREDSTEV V DAVČNI
PRAKSI
DU PONTOV SISTEM KAZALNIKOV
FINANČNI IN NEFINANČNI VIDIKI PREVAR
VSEBINA SKRBNEGA FINANČNEGA PREGLEDA
KNJIGOVODENJE POSLOVNIH DOGODKOV
KAJ JE POSLOVNA INTELIGENCA?
1234
Letnik 6 • Številka 3 • September 2013 • ISSN 1855 – 4032 • UDK 657
Poslovodno računovodstvo
LEGAL ANALYSIS OF SLOVENIAN PUBLIC SECTOR SALARY SYSTEM
Poslovodno računovodstvo, revija o poslovodnem računovodstvu, št.3/2013, Letnik 6
September 2013
Revija izhaja: marca, junija, septembra in decembra
Glavni in odgovorni urednik: doc.dr. Branko Mayr, pooblaščeni revizor, pooblaščeni ocenjevalec vrednosti podjetij; CPR; Abc revizija,
d.o.o. Ljubljana in Visoka šola za računovodstvo, Ljubljana
Uredniški svet:
Predsednik:
doc.dr. Živko Bergant, pooblaščeni revizor, CPR, Visoka šola za računovodstvo Ljubljana
Člani:
prof. ddr. Neven Borak, Univerza v Ljubljani
dr. Vida Mayr, odvetniška pisarna Mayr & Pavlovič, d.o.o. Ptuj; odvetnica specialistka gospodarskega prava
prof. dr. Marko Hočevar, Ekonomska fakulteta Ljubljana
prof. dr. Gordana Ivankovič, Turistica - Fakulteta za turizem Portorož, Univerza na Primorskem
Srdan Tovornik, Nova Gorica
Aleš Hauc, NKBM d.d.
Tibor Šimonka, Slovenska industrija jekla Ljubljana
prof.dr. Hans Ferk, podjetniški svetovalec, München, Nemčija
Ben Marr, Msc, CIMA, Buckinghamshire, Velika Britanija
Izdajatelj: Visoka šola za računovodstvo, Stegne 21c, Ljubljana
Založnik: ABC revizija, d.o.o. Dunajska 101, Ljubljana
Oblikovanje in jezikovni pregled: Svetovanje in izobraževanje Mayr, d.o.o., Stegne, 21c Ljubljana
Navodila piscem prispevkov
1. Prispevke pošljite v elektronski obliki (Word for Windows) na naslov [email protected]
2. Tehnični napotki:

na začetku vsakega prispevka mora biti zapisano ime in priimek avtorja, naslov prispevka, akademski in strokovni naziv avtorja,
naziv njegovega delovnega mesta, naziv pravne osebe, pri kateri avtor dela, in njegov domači naslov;

obseg prispevka je omejen na eno avtorsko polo. Uporabi se Times New Roman, 10pt, Obojestransko, Razmik vrstic:
Enojno, Presledek Pred: Samodejno, Po: Samodejno, Obravnava osamljenih vrstic, Slog: Hitri slogfont; velikost strani je
B5. Naslovi se začno z– nivojem 2. Prispevku je obvezno dodati povzetek v slovenskem in tujem jeziku ter ključne besede v
slovenskem in tujem jeziku. Seznam literature je urejen po abecednem redu priimkov avtorjev (če avtorja ni, se upošteva
naslov dela) – citiranje po standardu APA (vzorec lahko dobite po e-pošti).

Pisec je odgovoren za svoje navedbe in vse morebitne kršitve avtorskih pravic.

Krajšave (izjema: str.) v besedilu niso dovoljene.

Uporaba narekovajev: dvojni narekovaji za dobesedne navedke, enojni narekovaji (') za različne poudarke.

Pri zapisu datumov je treba izpisovati mesec (4. april 1983)
3. Prispevki, uvrščeni v poglavje EMPIRIČNE RAZISKAVE, IN PRISPEVKI K RAZVOJU POSLOVODNEGA RAČUNOVODSTVA se
strokovno recenzirajo. Uporablja se anonimni recenzentski postopek (brez navajanja recenzenta in institucije). Recenzent lahk o brez
avtorjevega dovoljenja prispevek dopolni terminološko in stilistično. Vsebinske spremembe mora odobriti avtor. Pisec mora upoštevati
recenzentove pripombe, preden ponovno odda besedilo.
4. Z besedilom je treba poslati tudi službeni ali zasebni naslov, telefonsko številko, elektronski naslov, številko transakcijske računa, naziv in
naslov banke, davčno številko in EMŠO.
5. Prispevki se ne vračajo.
LEGAL ANALYSIS OF SLOVENIAN PUBLIC SECTOR
SALARY SYSTEM
DOBIČKONOSNI, VENDAR NELIKVIDNI BLAGOVNI
PRODUCENTI – SVOJEVRSTEN PARADOKSALNI
FENOMEN V REALNEM SEKTORJU
GOSPODARSTVA
PRIMERJAVA DOKAZOVANJA DAVČNIH
VRTILJAKOV V KAZENSKEM IN DAVČNEM PRAVU
TER UPORABA DOKAZNIH SREDSTEV V DAVČNI
PRAKSI
DU PONTOV SISTEM KAZALNIKOV
FINANČNI IN NEFINANČNI VIDIKI PREVAR
VSEBINA SKRBNEGA FINANČNEGA PREGLEDA
KNJIGOVODENJE POSLOVNIH DOGODKOV
KAJ JE POSLOVNA INTELIGENCA?
1
Poslovodno računovodstvo 3/2013
Iz vsebine
Kazalo
DR. BOJAN TIČAR
LEGAL ANALYSIS OF SLOVENIAN PUBLIC SECTOR SALARY SYSTEM ............................ 6
1.
INTRODUCTION ...................................................................................................................... 7
2.
KEY ELEMENTS OF THE SLOVENIAN PUBLIC SECTOR SALARY SYSTEM .......... 8
3.
BASIC ELEMENTS OF THE INDIVIDUAL SALARY IN THE PUBLIC SYSTEM .... 12
4.
CONCLUSION REMARKS.................................................................................................... 15
MAG. VLADIMIR BUKVIČ
DOBIČKONOSNI, VENDAR NELIKVIDNI BLAGOVNI PRODUCENTI – SVOJEVRSTEN
PARADOKSALNI FENOMEN V REALNEM SEKTORJU GOSPODARSTVA....................... 18
1.
UVOD ........................................................................................................................................ 20
2.
OPREDELITEV IN MERJENJE DONOSNOSTI BLAGOVNIH PRODUCENTOV..... 21
3.
OPREDELITEV IN MERJENJE LIKVIDNOSTI BLAGOVNIH PRODUCENTOV ..... 24
3.3 OBRATNI KAPITAL ............................................................................................................. 25
4.
POSLOVNO USPEŠNI, A NELIKVIDNI BLAGOVNI PRODUCENTI ......................... 26
4.1 PRIMER MALIH HITRO RASTOČIH PODJETIJ.......................................................................... 27
5. ZAKLJUČEK ................................................................................................................................... 43
DR. DARJA BERNIK
PRIMERJAVA DOKAZOVANJA DAVČNIH VRTILJAKOV V KAZENSKEM IN DAVČNEM
PRAVU TER UPORABA DOKAZNIH SREDSTEV V DAVČNI PRAKSI................................ 47
1. UVOD .............................................................................................................................................. 48
2. DOKAZNA SREDSTVA IN DOKAZNO BREME V KAZENSKO PROCESNEM PRAVU 49
3. DOKAZNA SREDSTVA IN DOKAZNO BREME V DAVČNEM PRAVU ........................... 50
4 . DOKAZNI STANDARDI V KAZENSKO PROCESNEM PRAVU........................................ 51
5. DOKAZNI STANDARDI V DAVČNEM PRAVU.................................................................... 52
6. PRIMERJALNA ANALIZA IZBRANIH PRIMEROV DAVČNIH VRTILJAKOV............... 53
7. SKLEP ............................................................................................................................................. 66
2
DR. ŽIVKO BERGANT
DU PONTOV SISTEM KAZALNIKOV .......................................................................................... 69
1.
UVOD ........................................................................................................................................ 69
2.
RAZVOJ DU PONT MODELA.............................................................................................. 70
3.
UPORABA IN POJASNJEVANJE DUPONT MODELA ................................................... 73
4.
PREDNOSTI IN SLABOSTI MODELA DU PONT ........................................................... 76
MAG. MOJCA MEĐEDOVIĆ
FINANČNI IN NEFINANČNI VIDIKI PREVAR.......................................................................... 79
1.
UVOD ........................................................................................................................................ 79
2.
FINANČNI VIDIKI PREVAR ............................................................................................... 80
3.
NEFINANČNI VIDIKI PREVAR.......................................................................................... 82
4.
SKLEP ....................................................................................................................................... 83
IRENA VIHER
VSEBINA SKRBNEGA FINANČNEGA PREGLEDA .................................................................. 85
KNJIGOVODENJE POSLOVNIH DOGODKOV ........................................................................... 89
DR. ŽIVKO BERGANT
KAJ JE POSLOVNA INTELIGENCA? ............................................................................................ 92
VISOKA ŠOLA ZA RAČUNOVODSTVO ....................................................................................... 95
INŠTITUT ZA POSLOVODNO RAČUNOVODSTVO PRI VŠR ................................................ 97
ABECEDA SVETOVANJE ................................................................................................................ 98
ABC REVIZIJA ................................................................................................................................. 100
RAČUNOVODSKA HIŠA CONTALL ........................................................................................... 103
ABECEDA RAČUNOVODSTVO ................................................................................................... 105
CERIFICIRANO ZNANJE: CERTIFICIRANI POSLOVODNI RAČUNOVODJA CPR ........ 106
STROKOVNI SEMINARJI ............................................................................................................. 116
SVETOVANJA .................................................................................................................................. 119
ZALOŽBA IPR .................................................................................................................................. 120
3
Opravičilo: Pri zapisu imena avtorja recenzije knjige Analiza poslovanja od teorije
do prakse, Poslovodno računovodstvo 2/2013, str. 81, se nam je zgodila napaka.
Zapisali smo napačno ime. Pravilno ime avtorja je: prof. dr. Miran Mihelčič.
Avtorju se opravičujemo.
4
UVODNIK
SPOŠTOVANE KOLEGICE, KOLEGI!
Začelo se je novo šolsko leto. To je novo, drugače pa je vse po starem.
Še vedno se borimo z gospodarsko krizo. Vsa prizadevanja ne nudijo pravega rezultata.
Verjetno bo še najbolje, da »trojka« uredi naše gospodarstvo. Seveda pa ne smemo biti
preveč optimistični. Tega kar ne znamo, ali nismo sposobni urediti sami, to bomo
naredili pod diktatom.
Na Inštitutu za poslovodno računovodstvo si domišljamo, da poznamo rešitve, vsaj
rešitve na mikro nivoju. Prepričani smo, da je treba spodbujati razvoj podjetništva,
malega podjetništva. Želimo si subvencij in predvsem debirokratizacijo. Ne razumemo,
kako je mogoče, da naši ljudje odhajajo s svojimi dobrimi idejami v sosednjo Avstrijo.
Tam uredijo vse formalnosti v enem mesecu, pri nas pa ti postopki trajajo leta. Zelo se
bojimo naših birokratov. Prepričan sem, da se strinjate, da je bolje, da jih plačujemo za
nedelo, kot da nam s svojim ravnanjem zapirajo redke priložnosti, ki se pojavljajo. Ne
morem se znebiti občutka, da je prav misel našega uradnika »kako ne odobriti« ne pa,
kako prispevati, da se ideja uresniči. Da, tukaj smo različni od svojih severnih sosedov.
Na Visoki šoli za računovodstvo smo vložili vlogo za pridobitev drugostopnega
programa (magistrski program) s področja forenzične preiskave v računovodstvu in
poslovnih financah. Program je vsebinsko enak kot podobni ameriški programi. Upamo
na čim manj zapletov pri pridobitvi akreditacije.
Pohvalimo se lahko z dobrimi generacijami študentov prvostopnega programa
računovodstva. Odzivi iz okolja so več kot pozitivni. Izpostavljena je visoka strokovnost
naših diplomantov. Te ocene so spodbuda k še kakovostnejšemu delu.
Pred nami je jesenska konferenca o notranjem poročanju. Vabim vas, da se je udeležite v
čim večjem številu. Prav tako vpisujemo v program Certificirani poslovodni
računovodja. Veliko kandidatov nas vpraša, zakaj računovodja. Pojasnimo jim, da ne gre
za knjigovodstvo, ampak za znanja, ki jih potrebujejo managerji ali njihovi sodelavci, ki
sooblikujejo poslovne odločitve. Med vpisanimi je tudi veliko neekekonomistov, ki
ocenjujejo, da potrebujejo ta znanja. Pohvalijo se, da so veliko pridobili.
Želim vam prijetno branje,
Branko Mayr
5
Dr. Bojan Tičar1
LEGAL ANALYSIS OF SLOVENIAN PUBLIC SECTOR SALARY
SYSTEM
Abstract
Author presents in this article an overview of Slovenian public sector salary system as a
part of administrative legal legal system.
The public sector salary system regulates monthly pecuniary calculation and pay out of
base salaries, performance pay and bonuses for employed civil servants and holders of
public office and a legal system for harmonising salaries among social partners and
removing disparities between the salaries of individual categories of public sector
employees. The Public Sector Salary System Act began to be used in August 2008.
The relativley new public sector salary system regime introduced a fundamental new
feature in comparison with the earlier law, as it stated that for most public sector
employees, base salaries and bonuses, as well as criteria for the pay out of funds for
regular work performance of employees, are to be determined through a collective
agreement for the public sector or through a collective agreement for an individual
activity. In this way, a range of work posts/titles and the classification thereof into salary
grades is determined for most public sector employees.
Author concludes with remarks that relatively new public sector salaries sysetm is
transparent. Salaries are made public on the website of the Agency of the Republic of
Slovenia for Public Legal Records and Related Services (commonly referred to by the
Slovene acronym AJPES). Pursuant to the Public Sector Salary System Act, salaries in
the public sector are public. The public has access to information on work posts, titles
and offices, base salaries, bonuses and the performance part of salaries.
Key words: Civil Servants Law, Legal Order, Public Law, Administrative Law,
Governmental Regulations, Administrative Rules
1
Bojan Tičar is an associate professor and doctor of legal sciences. He works at the University of
Maribor, Faculty of Criminal Justice and Security (as vice dean and professor), at University of
Primorska, Faculty of Management (as professor and senior researcher) and at College for
Accountancy Ljubljana (as professor). At these institutions he researches and teaches Law,
Financial Law, Public Law, Public Administration and Legal Regulation of the Management. E mail: [email protected]
6
1. INTRODUCTION
Slovenian public sector salary system is a part of Slovenian administrative law.
Administrative law is a "subsystem" of legal norms and a freestanding area of the
general law which falls under the framework of public interest for which is responsible
Government of The Republic of Slovenia.
From the standpoint of particular legal material, the system of administrative law consists of
two parts: the general and the special part of administrative law. Under the general part fall
treatments of issues that are fundamental to the entire field of administrative law. Slovenian
public sector salary system is a special part of Slovenian administrative law
The public sector salary system, as a part of administrative legal legal system, regulates
monthly pecuniary calculation and pay out of base salaries, performance pay and bonuses
for employed civil servants and holders of public office and a legal system for
harmonising salaries among social partners and removing disparities between the salaries
of individual categories of public sector employees.
In 2002, the Public Sector Salary System Act of the Republic of Slovenia (also referred to
by its Slovenian acronym, ZSPJS) was adopted. 2 When it entered into force, it replaced
the Act Regulating Wage Rates in Public Institutions, State Bodies and Local Community
bodies of 1994. For most public sector employees, the Public Sector Salary System Act
began to be used in August 2008.3
The relativley new public sector salary system regime introduced a fundamental new
feature in comparison with the earlier law, as it stated that for most public sector
employees, base salaries and bonuses, as well as criteria for the pay out of funds for
regular work performance of employees, are to be determined through a collective
agreement for the public sector or through a collective agreement for an individual
activity. In this way, a range of work posts/titles and the classification thereof into salary
grades is determined for most public sector employees by a collective agreement as the
result of the negotiation process between social partners (employer representatives and
public sectortrade union representatives). The fundamental objective of the new salary
system was to decide on a common foundation of the public sector salary system for the
implementation of the principles of equal pay for work at similar work posts, titles and
functions and to ensure transparency of the salary system and offer stimulative salaries.
The current public sector salary system in the Republic of Slovenia encompasses civil
servants and holders of public office in state bodies and local communities, public
agencies, public funds, public institutes and public utility institutes and other legal
persons falling under public law who are indirect users of the national budget or local
2
Public Sector Salary System Act, Official Gazette of the Republic of Slovenia, no. 56/2002.
3
This is valid for civil servants. Holders of public office entered into a new salary system in
January 2008, and directors in the public sector entered a new system in March 2006.
7
community budget. This system does not include public companies and commercial
enterprises in which the state or local community holds a prevailing interest.
On the normative level the salary system is regulated by the Public Sector Salary System
Act and the relevant regulations issued on the basis of the Public Sector Salary System
Act (in particular decrees), the General Collective Agreement for the Public Sector and
collective agreements for activities or professions.
The Public Sector Salary System Act establishes rules for stipulating, calculating and
paying out salaries, rules for earmarking the amount of funds for salaries, and the
procedure for altering the relations between salary groups and salary subgroups in the
public sector.
The fundamental principles introduced by the Public Sector Salary System Act are as
follows: equal pay for work performed at comparable work posts and by servants with
comparable titles and functions; transparency of the salary system and stimulative
salaries.
2. KEY ELEMENTS OF THE SLOVENIAN PUBLIC SECTOR SALARY
SYSTEM
The new public sector salary system introduced several new key elements.4 Compared to
the previous system, the definition of these terms on the level of law provides
transparency of the salary system on the one hand and, on the other, allows the interested
public to quickly access relevant information on the salaries of holders of public office
and all civil servants.
The catalogue of offices, work posts and titles is a list of offices, work posts and titles in
the public sector. The catalogue is published by the Ministry responsible for the public
sector salary system. It includes offices, work posts and titles for all salary subgroups.
The catalogue must encompass all offices determined by the Public Sector Salary
System Act, all work posts and titles determined through collective agreements, and all
work posts and titles determined through decrees and general legal acts. The catalogue
may not be altered unless the acts listed above have been previously altered, as it is a list
which is the result of matters which have previously been negotiated on the normative
level. Such an arrangement makes is impossible to intervene unilaterally in the range of
offices, work posts and titles and salary grades. To include, for example, a new work
post/title in the list, it is necessary to alter the collective agreement (negotiations), a
decree or a general legal act (harmonisation with social partners) pursuant to Article 13
4
Terms which have an identical definition in the Civil Servants Act or other regulations presented
above, i.e. public sector, holder of public office, civil servant, work post, systematisation, etc. will
not be presented in the following chapter.
8
of the Public Sector Salary System Act, which establishes the way work posts/titles are
classified into salary grades.
A salary group consists of 1) the offices or work posts and titles characteristic of an
activity or 2) work posts of the same type across all activities (salary group J). Each
salary group is divided into salary subgroups based on the characteristics of the offices,
work posts and titles.
Table 1: Salary groups in the public sector salary system
Salary group
A – Offices in state bodies and local
communities
Salary subgroup
A1 – President of the Republic and holders of
public office of the executive branch of power
A2 – Holders of public office of the legislative
branch of power
A3 – Holders of public office of the judicial
branch of power
A4 – Holders of public office in other state
bodies
A5 – Holders of public office in local
communities
B – Management bodies at budget users
B1 – Principals, directors and secretaries
C – Official titles in state administration
C1 – Officials in other state bodies
and local community administrations and C2 – Officials in state administration, judicial
other state bodies
administration and local community
administrations
C3 – Police officers
C4 – Military personnel
C5 – Customs officers
C6 – Inspectors, judicial police officers and other
officials with special powers
C7 – Diplomats
D – Work posts in the field of teaching and D1 – University-level teachers and universityeducation
level associates
D2 – Lecturers at trade schools, high school and
elementary school teachers and other expert
associates
D3 – Kindergarten teachers and other expert
associates at kindergartens
E – Work posts in the field of health care E1 – Doctors and dentists
E2 – Pharmaceutical workers
E3 – Nurses and health technicians
E4 – Health care workers and health care
associates
F – Work posts in the field of social care
F1 – Expert workers
F2 – Expert associates
G – Work posts in the field of culture and G1 – Professions in the arts
information
G2 – Other professions in the field of culture and
information
H – Work posts and titles in the field of
H1 – Researchers
science
H2 – Expert associates
I – Work posts in public agencies, public
I1 – Expert workers
funds, other public institutions and in
public utility institutes and other budget
users
J – Ancillary posts (applies to the entire
J1 – Expert associates
public sector)
J2 – Administrative staff
J3 – Other technical staff
9
The salary scale is a system that breaks down the nominal salaries for the work posts of
holders of public office and civil servants in the public sector into salary grades. The
salary scale consists of salary grades and is Appendix 1 to the Public Sector Salary
System Act. In line with the agreement between social partners, the salary scale changes
in such a way that the nominal amounts of base salaries listed in the pay scale change.
The salary grade is the part of the salary scale that contains a value expressed as a
nominal amount.
Table 2: Salary scale in the public sector
Salary grade
Salary grade
1
Base salary
(in €)
440.38
34
Base salary
(in €)
1,606.68
2
458.00
35
1,670.94
3
476.31
36
1,737.79
4
495.37
37
1,807.29
5
515.18
38
1,879.59
6
535.80
39
1,954.78
7
557.21
40
2,032.98
8
579.51
41
2,114.29
9
602.70
42
2,198.84
10
626.81
43
2,286.81
11
651.88
44
2,378.28
12
677.95
45
2,473.41
13
705.06
46
2,572.34
14
733.27
47
2,675.25
15
762.60
48
2,782.25
16
793.10
49
2,893.54
17
824.84
50
3,009.28
18
857.83
51
3,129.66
19
892.13
52
3,254.84
20
927.82
53
3,385.03
10
Nadaljevanje tabele
Salary grade
Base salary
Salary grade
(in €)
Base salary
(in €)
21
964.94
54
3,520.44
22
1,003.54
55
3,661.25
23
1,043.68
56
3,807.69
24
1,085.43
57
3,960.02
25
1,128.83
58
4,118.41
26
1,173.99
59
4,283.14
27
1,220.94
60
4,454.47
28
1,269.78
61
4,632.64
29
1,320.58
62
4,817.96
30
1,373.40
63
5,010.67
31
1,428.34
64
5,211.10
32
1,485.46
65
5,419.54
33
1,544.88
The tariff group expresses the degree of difficulty of work posts and titles in terms of the
education or training required. The base salaries of civil servants are also determined on
the basis of the classification of work posts and titles into tariff groups.
Table 3: Tariff groups in the public sector salary system
Tariff
group
Required education or level of training generally required for
performing work tasks
Level of
education
I.
- Incomplete first step of basic education
- Complete first step of basic education
- Incomplete second stage of basic education
11001
11002
11003
II.
- Complete second step of basic education
12001
III.
- Short-term vocational upper secondary education
13001
IV.
- Vocational upper secondary education
14001
V.
- Technical upper secondary education
- General upper secondary education
15001
15002
11
Nadaljevanje tabele
Tariff
group
Required education or level of training generally required for
performing work tasks
Level of
education
VI.
- Higher vocational education
- Short-term higher education (previously)
16101
16102
VII/1
.
- Specialisation following short-term higher education (previously)
- Professional higher education (previously)
- Professional higher education
- University higher education
16201
16202
16203
16204
VII/2
.
- Specialisation following short-term higher education (previously)
- Academic higher education (previously)
- Master
17001
17002
17003
VIII.
- Specialisation following university education (previously)
- Magisterij of Science (previously)
- State Lawyers' Examination
- Specialisation in health care
18101
18102
IX.
- Doctor of Science (previously)
- Doctor of Science
18201
18202
3. BASIC ELEMENTS OF THE INDIVIDUAL SALARY IN THE PUBLIC
SYSTEM
The salary of the civil servant and holder of public office in the public sector consists of
three parts:
1) base salary,
2) bonuses and
3) part of the salary as performance pay.
Ad1) The base salary is the nominal amount of the salary grade in the salary scale for the
individual work post, title or office, or the nominal amount of the salary grade which the
civil servant or holder of public office has achieved through promotion. The base salary
is the part of the salary the civil servant and holder of public office receive at a given
work post, title or office for the work performed during full-time working hours in a
single month.
Offices, work posts and titles are classified into salary grades in the following ways:
-
by law (offices are classified in the Public Sector Salary System Act);
by decree (for example, the work posts of principals, directors and secretaries);
12
-
-
by collective agreement (for example, orientational work posts and titles are
outlined in the General Collective Agreeement for the Public Sector, titles are
outlined in state administration bodies with collective agreements for individual
activities);
by an act of a state body (for example, work posts or titles in the C1 salary
subgroup).
Due to the large number of work posts and titles in the public sector and to facilitate
simplified classification into salary grades, orientational work posts and titles have been
established, assigned values and classified into salary grades. Orientational work posts
and titles are therefore select work posts and titles which enable comparisons within
salary groups and between different salary groups. They were determined and classified
into salary grades by the General Collective Agreement for the Public Sector, and a
common methodology was used to assign these work posts and tasks values. Work posts
and titles in the public sector are thus classified into salary grades by taking into account
the classification of orientational work posts and titles.
On the basis of this law, a civil servant may be promoted to a higher salary grade at his
or her work post or title. Promotion is decided upon by the competent body or its
principal. In work posts where it is possible to be promoted to a higher title, a civil
servant may be promoted up to five salary grades within a given title; in work posts
where promotion to a higher title is not possible, civil servants may be promoted up to
ten salary grades. The criterion for the promotion of civil servants to a higher salary
grade is performance displayed in the promotion period. Performance is assessed on the
basis of:
- work results;
- independence, creativity and punctuality in the performance of work;
- reliability in the performance of work;
- quality cooperation and work organisation and
- other abilities pertaining to the performance of work.5
Ad 2) Bonuses are the part of the salary of the civil servant and the holder of public
office paid out for special conditions, hazards and burdens which are not taken into
account when assigning a value to the difficulty of a work post, title or office. The
different types of bonuses are defined in the Public Sector Salary Act; their amounts are
determined by law, an act of government, or the General Collective Agreement for the
Public Sector.
5
Promotion to a higher salary grade has been frozen for some time as a result of measures aimed
at balancing public finances. See Articles 162 and 163 of the Fiscal Balance Act.
13
Civil servants are entitled to the following bonuses: 1) position bonus, 2) bonus for
employment period, 3) mentorship bonus, 4) bonus for specialisation, masters degree or
doctorate if these are not a prerequisite for holding a work post, 5) bonus for being
bilingual, 6) bonuses for less favourable working conditions not taken into account when
assigning a value to a work post or title, 7) bonuses for hazards and special burdens not
taken into account when assigning a value to a work post or title, and 8) bonuses for
work during less convenient working hours.6 Holders of public office are only entitled to
receive a bonus for their employment period; holders of public office in the judiciary are
an exception, as they are also entitled to bonuses for being bilingual, position bonuses,
bonuses for work during less convenient working hours and bonuses for preparedness.
Ad 3) Performance pay is the part of the salary which the civil servant may receive for
above-average performance in his or her work in a particular period. The Public Sector
Salary Act divides this part of the salary into three types: 1) regular work performance,
2) work performance stemming from an increased workload and 3) work performance
stemming from the sale of goods and services in the market.
A civil servant is entitled to the part of the salary for regular work performance if, in the
period for which the bonus is paid, he or she achieves above-average work results in
performing his or her regular work tasks. This part of the salary may amount to no more
than two of the civil servant's base salaries per year, and is paid out at least twice a year.
The total amount of funds earmarked for the payment of performance pay may amount
to no less than 2% and no more than 5% of the annual funds for base salaries.7
A civil servant may be paid the performance part of his or her salary for performance in
the framework of an increased work load if the work he or she has performed exceeds
the expected work results in an individual month and if in this way it is possible to
achieve the more rational performance of tasks by a budget user.8
Budget users who, besides funds for performing a public service, receive funds from the
sale of goods and services in the market may use a portion of the funds thus obtained for
performance pay related to the sale of these goods and services. Revenue from the sale
6
Principals, directors and secretaries are an exception, as they are not entitled to a position bonus,
bonuses for less favourable working conditions, bonuses for hazards and special burdens and
bonuses for work during less convenient working hours. Only directors of public institutes who
simultaneously perform work in their main careers are entitled to a bonus for work during less
convenient working hours provided that in order to ensure the uninterrupted performance of an
activity they perform, with the consent of the competent Minister or principal, work outside fulltime working hours or work that requires being on standby or in a state of constant readiness.
7
As a result of measures aimed at balancing public finances, this part of the salary has not been
paid out for some time, a development which does not stimulate civil servants to enhance the
quality of their work. See Article 160 of the Fiscal Balance Act.
8
The amount of these funds determined by the Public Sector Salary System Act was reduced by
the Fiscal Balance Act. See Article 161 of the Fiscal Balance Act.
14
of goods and services in the market and a cap on the amount of funds which may be paid
out are determined by the government through a decree; the criteria for the payment of
this part of the salary are determined by the Public Sector Salary System Act. Among
these criteria, the first states that the institution or body in question conduct public
services in the agreed-upon volume and at the agreed-upon level of quality on the basis
of adopted work programmes.
4. CONCLUSION REMARKS
The rule in modern systems is that transparency of the use of public funds should take
precedent over the protection of data on salaries, as only in this way is it possible to
ensure oversight over this crucial segment of the budget. Public sector salaries are made
public on the website of the Agency of the Republic of Slovenia for Public Legal
Records and Related Services (commonly referred to by the Slovene acronym AJPES).
Pursuant to the Public Sector Salary System Act, salaries in the public sector are public:
the public has access to information on work posts, titles and offices, base salaries,
bonuses and the performance part of salaries; information on employment period
bonuses is not available to the public.9 Budget users are required to submit information
on salaries to AJPES. Information is shared in accordance with the methodology
prescribed by the Minister in charge of the public sector salary system.
Information about salaries consists of information on base salaries, performance pay and
bonuses. Information on public sector salaries is therefore not to be linked to the names
of civil servants, but is intended to reveal information on the salary to which an
individual function, title or work post is entitled.
The competent ministry is required to keep records with the aim of ensuring public
sector salaries are comparable to those of other modern systems, and to prepare, analyse
and publish this analysis in a suitable form.
LITERATURE AND SOURCES
5. Access to Information of Public Character, Official Gazette of the Republic of
Slovenia, no. 24/2003 and amending acts
6. BREZNIK, J., KERŠEVAN, E. (eds.) (2008). Zakon o upravnem sporu s
komentarjem. GV Založba, Ljubljana.
7. Civil Servants Act, Official Gazette of the Republic of Slovenia, no. 56/2002
and amending acts
9
This is not valid for information on the salaries of civil servants in intelligence and security
services.
15
8. Code of Civil Servant Conduct, Official Gazette of the Republic of Slovenia,
no. 8/2001.
9. Constitution of the Republic of Slovenia, Official Gazette of the Republic of
Slovenia, no. 33I/1991 and amending acts
10. Court of Audit Act, Official Gazette of the Republic of Slovenia, no. 11/2001
and 20/2006 decision of the Constitutional Court of Republic of Slovenia no.
U-I-90/05 of 7 July 2005, available at http://odlocitve.us-rs.si/usrs/usodl.nsf/o/35D0EBA0EB28B482C125717200288DF7 (Slovene text, retrieved
29.10.2012)
11. Governmental regulation on internal organisation, posts classification, posts and
titles in the bodies of public administration and justice, Official Gazette of the
Republic of Slovenia, no. 58/2003 and amending acts
12. Deputies Act, Official Gazette of the Republic of Slovenia, no. 48/92 and
amending acts
13. Fiscal Balance Act, Official Gazette of the Republic of Slovenia, no. 40/2012
14. General Administrative Procedure Act, Official Gazette of the Republic of
Slovenia, no. 80/1999 and amending acts
15. General Collective Agreement for the Public Sector, Official Gazette of the
Republic of Slovenia, no. 57/2008 and amending acts
16. GRAFENAUER, B., BREZNIK, J. (2009). Upravno pravo. GV Založba,
Ljubljana.
17. HOFFMANN-RIEM, W., SCHMIDT-AßMANN, E., VOßKUHLE, A. (Hrsg.)
(2009). Grundlagen des Verwaltungsrecht (Band III). Verlag C. H. Beck,
München.
18. http://www.arhiv.mju.gov.si/fileadmin/mju.gov.si/pageuploads/Uradniski_svet/
Code_of_Ethics_final_text.doc (retrieved 28.10.2012).
19. http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?ID=4782 (Slovene text, retrieved
28.6.2012)
20. Implementation of the Principle of Equal Treatment Act, Official Gazette of the
Republic of Slovenia, no. 50/2004 and amending acts
21. Integrity and Prevention of Corruption Act, Official Gazette of the Republic of
Slovenia, no. 45/2010 and amending acts
22. Judicial Service Act, Official Gazette of the Republic of Slovenia, no. 19/94
and amending acts
23. NOVAK, M. (2006). Civil Servant and Holder of Public Office. Pravna praksa.
Year 25, no. 19/20, p. 33.
24. Officials in State Administration Bodies Act, Official Gazette of the Republic
of Slovenia, no. 30/1990 and amending acts
25. PETERS, B. G. (1995). The Politics of Bureaucracy (4th Ed.). Longman
Publishers USA.
26. PETERS, B. G., PIERRE, J. (2007). The Handbook of Public Administration.
SAGE, Los Angeles, London, New Delhi, Singapore & Washington DC.
16
27. Public Administration Act, Official Gazette of the Republic of Slovenia, no.
52/2002
28. Public Sector Salary System Act, Official Gazette of the Republic of Slovenia,
no. 56/2002 and amending acts
29. RAKAR, I. (2007). Etika, korupcija in darila: nekaj misli o etiki na občinski
ravni in darilih v javnem sektorju. Časospis, no. 42/43, pp. 4–7.
30. State Attorney Act, Official Gazette of the Republic of Slovenia, no. 20/97 and
amending acts
31. ŠTURM, L. (ed.) (2002). Komentar Ustave Republike Slovenije. Fakulteta za
podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana.
32. The Employment Relationship Act, Official Gazette of the Republic of
Slovenia, no. 42/2002 and amending acts
33. VIRANT, G. (2009). Javna uprava. Fakulteta za upravo, Ljubljana.
34. Act on Holders of Public Office (draft of 30 June 2006)
OGLAS
17
Mag. Vladimir Bukvič1
DOBIČKONOSNI, VENDAR NELIKVIDNI BLAGOVNI PRODUCENTI –
SVOJEVRSTEN PARADOKSALNI FENOMEN V REALNEM SEKTORJU
GOSPODARSTVA
Profitable, but illiquid commodity producers – a special paradoxical phenomenon in the
real economic sector
Povzetek
Tudi poslovno uspešni blagovni producenti so se v zadnjih nekaj letih po nastopu
finančne krize in gospodarske recesije v letu 2008 znašli v izjemno težavnih
likvidnostnih razmerah. V realnem sektorju gospodarstva posluje še vedno nekaj velikih
podjetij, ki so poslovno uspešna, čeprav je kriza poslabšala njihove poslovne rezultate
(manjši dobiček, nižja vrednost delnice), med katerimi pa so tudi taka, ki se soočajo z
likvidnostnimi težavami. Med blagovnimi producenti so srednja in mala podjetja, ki so
dobičkonosna in imajo razmeroma visok donos kot posledico v preteklosti sprejetih
preudarnih poslovnih in investicijskih odločitev. Na žalost pa so se mnoga izmed njih
kljub poslovni uspešnosti, merjeni ali z dobičkonosnostjo prodaje ali z dodano
vrednostjo na zaposlenega ali pa z donosnostjo kapitala, ujela v likvidnostno past. V
obeh primerih gre za svojevrsten paradoks, ki ga lahko označimo ''dobičkonosna, a
nelikvidna podjetja'' (profit rich and cash poor). V svojem prispevku se avtor ukvarja
prav s tem fenomenom. Razloge za zaostrene likvidnostne razmere poslovno uspešnih
blagovnih producentov bi lahko pripisali zaostrenim pogojem na finančnih trgih, kjer še
vedno prevladuje nezaupanje finančnih institucij in njihova zadržanost pri kreditiranju
blagovnih producentov (kreditni krč), splošnemu pomanjkanju kapitala, še posebej pri
obstoječih lastnikih, ki niso zmožni rekapitalizirati svojih podjetij (lastniški krč), do tujih
potencialnih investitorjev pa so zadržani in odklonilni, nadalje pretirani zadolženosti
gospodarskih subjektov (kapitalska neustreznost in visok finančni vzvod) in splošni
finančni nedisciplini, to je nespoštovanju zakonsko določenih in pogodbeno
dogovorjenih plačilnih rokov. Lahko bi še naštevali razloge, kot so na primer kriza
1
Magister poslovno-organizacijskih znanosti, univerzitetni diplomirani ekonomist, preizkušeni
poslovni finančnik, certificirani poslovodni računovodja, višji predavatelj za ekonomiko in
finance na GEA College Fakulteti za podjetnišvo, Ljubljana, Fakulteti za komercialne in
poslovne vede Celje in Visoki šoli za računovodstvo, Ljubljana, svetovalec za management
consulting (licenca CEGOS).
18
vrednot (neupoštevanje moralno etičnih načel finančnega kodeksa v poslovanju med
blagovnimi producenti) in drugi.
V tem prispevku se avtor osredini na finančno področje poslovanja uspešnih,
dobičkonosnih gospodarskih subjektov, ki pa imajo likvidnostne težave, in obravnava
njihovo poslovanje z vidika pravkar naštetih finančnih vidikov. V ospredje postavi
njihov denarni tok, ki kljub ustvarjenemu dobičku oziroma EBITDI ni zadosten. Postavi
tezo, da je samo pozitiven denarni tok merilo in zagotovilo za finančno vzdržnost
blagovnih producentov na dolgi rok. Avtor podrobneje našteva in opisuje razloge za
njihovo težavno likvidnostno stanje in jih utemeljuje s sodobno finančno teorijo ter
ponazarja z nekaj praktičnimi in hipotetičnimi primeri. V svojem prispevku proučuje
odnos donosnost – likvidnost blagovnih producentov kot paradoks sui generis. Nakazuje
mogoče smeri ukrepanja in delovanja za izboljšanje njihovega likvidnostnega stanja in
za ohranjanje njihove solventnosti na daljši rok.
Ključne besede: donosnost, likvidnost, insolventnost, denarni tok, zadolženost, finančni
vzvod, kapitalska neustreznost
Abstract
Since last few years after the financial crisis and economic recession have occured in
2008 and escalated in 2009, also profitable commodity producers have found themselves
in the extremly severe liquidity situation. In the real economic sector there are still some
big on- going companies, who are still profitable, although the crisis has deteriorated
their business results (smaller profit, lower values of shares). However, quite a few
among them are facing liquidity problems. Among the commoditiy producers, there are
also some SMEs, who are profitable, who have relatively high return as being a result of
the past reasonable business and investment decisions. Unfortunately, many of them in
spite of their profitability measured either by sales profit margin or by value added per
employee or by return on equity have been caughed in the liquidity trap. In both cases
we deal with a special paradox, which can be denoted as »profitable and illiquid
companies« (profit rich and cash poor). In his paper the author deals exactly with this
phenomenon. The reasons for the severe liquidity situation of the successful commodity
producers can be attributed to the severe conditions in the financial markets, where
untrust of the creditors still prevails, as well as their restraints as far as lending money to
the commodity producers (credit crunch). One of the reason is general lack of capital,
especially with the existing owners of the companies, who are not in the position to
make share capital increase (equity crunch), and who exercise restraints and are
rejectable toward the new potential investors. An extremely high indebtness of the
companies in the real economic sector (their equity inadequacy and high financial
leverage) contributes significantly to such a severe liquidity situation. A general
financial indiscipline can also be added as an important reason (disrespect for legal and
agreed payment terms). The enumuration of other reasons can go on, as an example the
crisis of values (disregard of the moral and ethical principles of the financial code in
business among the commodity producers), etc.
19
In his paper the author is focusing on the financial issue of the business operation of the
successful, profit rich but cash poor commodity producers. He is highlighting their
operation through the prism of the above mentioned financial aspects. Their cash-flow is
put into the focus, which is not sufficient though in spite of the profit and EBITDA being
made. He is setting the following hypothesis: only a positive cash-flow can be a measure
and an assurance for the financial sustainability of the commodity producers in the long
run. The reasons for their harsh liquidity situation are presented and described more in
detail. They are explained by the help of the modern corporate finance theory and
illustrated with some empirical and hypothetical cases. The relationship between
profitability and liquidity of the commodity producers is studied as a paradox sui
generis. Some guidelines how to react in order to improve the liquidity situation of the
companies and to retain their solvency in the long run are suggested.
Key words: profitability, illiquidity, insolvency, cash-flow, indebtness, financial
leverage, capital inadequacy
1. UVOD
Gospodarski subjekti so se v zadnjih nekaj letih, še posebej po nastopu finančne krize in
gospodarske recesije v letu 2008, znašli v izredno zaostrenih gospodarskih razmerah. Te
zaostrene gospodarske razmere lahko analitično razčlenimo na splošno gospodarsko
krizo (recesijo), na zaostrene tržne razmere kot posledico globalizacije (zaostrena
cenovna konkurenčnost zaradi prodora azijskih blagovnih producentov na evropsko
tržišče), na zaostrene razmere na finančnih trgih, kjer še vedno velja nezaupanje in s tem
velika zadržanost finančnih institucij glede kreditiranja gospodarstva (kreditni krč), na
splošno pomanjkanje kapitala, predvsem pri obstoječih slovenskih lastnikih, ki niso
zmožni rekapitalizirati gospodarskih subjektov (lastniški/kapitalski krč), do tujih pa se
obnašajo zelo zadržano, na zaostrene likvidnostne razmere kot posledico previsoke
zadolženosti gospodarskih subjektov (kapitalska neustreznost in visok finančni vzvod) in
splošne finančne nediscipline (nespoštovanje dogovorjenih plačilnih rokov). Lahko bi
nadaljevali še z naštevanjem drugih vrst krize, kot so na primer kriza vrednot
(nespoštovanje moralno etičnih načel v poslovanju med gospodarskimi subjekti) in
druge.
V tem prispevku se osredinjam zgolj na finančno področje poslovanja gospodarskih
subjektov in poskušam obravnavati njihovo poslovanje skozi prizmo že naštetih
finančnih vidikov, prepoznati razloge za zatečeno stanje in jih podkrepiti s sodobno
finančno teorijo ter tudi nakazati mogoče smeri ukrepanja in delovanja za izboljšanje
stanja in poslovanja.
Gospodarske subjekte lahko glede na njihove finančne težave v poslovanju razvrstimo v
naslednje skupine:
1.
Gospodarski subjekti, ki so čezmerno zadolženi oziroma je njihov delež
kapitala med vsemi viri izjemno nizek ali pa je razmerje med EBITDA in neto
20
2.
3.
4.
finančnim dolgom bistveno večje kot 1 : 2,5, kar naj bi bilo še na meji
sprejemljivosti.
Gospodarski subjekti, ki z velikimi napori (z racionalizacijo poslovanja,
zniževanjem stroškov itn.) uspevajo ohranjati svoj tržni delež, njihovi kupci, ki
so sicer solidni plačniki2, jim z nenehnim pritiskom na zniževanje cen ne
dovoljujejo velike akumulacije, vendar pa so taka podjetja kapitalsko
neustrezna, torej prezadolžena (z visokim finančnim vzvodom), povrhu pa še v
večji meri v državni lasti.
Gospodarski subjekti, ki sicer uspejo na tržišču razmeroma dobro prodati svoje
izdelke/storitve, vendar so njihovi kupci nesolidni plačniki (se ne držijo ne
zakonskih ne pogodbeno dogovorjenih plačilnih rokov).
Gospodarski subjekti, ki zaradi velike cenovne konkurence ne ustvarjajo več
dobička, poslovnega prestrukturiranja pa se ali ne znajo ali pa nočejo lotiti (so
postali stroškovno neučinkoviti) in so gospodarski subjekti brez prave razvojne
vizije in strategije.
Seveda je v slovenskem gospodarstvu tudi še nekaj velikih podjetij, ki jih še vedno lahko
opredelimo kot blue chipe, čeprav je kriza tudi pri njih vplivala na poslabšanje poslovnih
rezultatov (manjši dobiček, manjša vrednost delnice). Res je, da so to podjetja v
propulzivnih panogah, ki te gospodarske subjekte neprestano silijo v vlaganja v
raziskave in razvoj.
Med gospodarskimi subjekti pri nas pa so številna tudi uspešna srednje velika in mala
podjetja, ki beležijo razmeroma visoko donosnost kot posledico v preteklosti sprejetih
dobrih poslovnih oziroma investicijskih odločitev. Žal pa se tudi mnoga izmed njih kljub
svoji poslovni uspešnosti, merjeni ali z dobičkonosnostjo prodaje ali z dodano
vrednostjo na zaposlenega, soočajo s problemom nelikvidnosti. To je svojevrsten
paradoks, ki ga lahko imenujemo ''dobičkonosna in hkrati nelikvidna podjetja'' (profit
rich and cash poor). V svojem prispevku se ukvarjam prav s tem fenomenom, ki je
značilen tako za SME kot tudi za velika podjetja, predmet znanstvenega proučevanja v
tem prispevku pa sta samo prvi dve skupini.
2. OPREDELITEV IN MERJENJE DONOSNOSTI BLAGOVNIH
PRODUCENTOV
Donosnost lahko opredelimo kot nagrado, ki pripada investitorju za njegovo naložbo,
bodisi produktivno ali finančno (ROI). Govorimo lahko o donosnosti sredstev (ROA) ali
pa o donosnosti kapitala (ROE). Donosnost posameznega vrednostnega papirja ali
donosnost celotnega portfelja, s katerim razpolaga imetnik (investitor), je merilo za
nagrado (renumeration) njegove naložbe, izračunano na določen dan in za obdobje
2
V nekaterih primerih so plačilni roki izjemoma dolgi, kar je značilno za npr. avtomobilsko
industrijo, vendar jih kupci spoštujejo in pravočasno poravnavajo svoje obveznosti.
21
trajanje te naložbe (Moraux, 2010, 3). Govorimo pa lahko tudi o povezanosti naložbenja
z vrednostjo gospodarske družbe. Po Vernimmenu (1998, 459) je sankcija politike
investiranja spreminjanje vrednosti ekonomske aktive podjetja; slednja se pogosto
poistoveti z vrednostjo podjetja.
Primarna naloga vsakega vodstva podjetja je po Ehrhardtu in Brighamu (2012, 42)
povečati notranjo vrednost podjetja. Kako to storiti? Na to vprašanje nam pomaga
odgovoriti tako imenovana velika slika obeh avtorjev.
Enačba na sredini te slike pokaže, da je notranja vrednost podjetja (company's intrinsic
value) dejansko sedanja vrednost pričakovanega prostega denarnega toka podjetja,
diskontiranega s tehtanim povprečnim stroškom kapitala (WACC). Notranjo vrednost
podjetja lahko povečamo ali z izboljšanjem prostega denarnega toka ali pa z znižanjem
WACC-a. Veliko dejavnikov lahko povzroči zmanjšanje te vrednosti. Po Ehrhardtu in
Brighamu (2011, 870) ti dejavniki vključujejo:
-
splošne gospodarske razmere,
trende v panogi,
specifične probleme podjetja, kot sta na primer sprememba odnosa potrošnikov
do izdelkov podjetja, zastarela tehnologija,
spremembe demografskih in obstoječih lokalnih poslovnih enot in
finančne dejavnike, kot sta na primer visoka zadolženost in nepričakovan porast
obrestnih mer.
Pomembnost teh dejavnikov se sčasoma spreminja in veliko podjetij propade oziroma
postane njihovo poslovanje močno ogroženo kot posledica kombinacije več dejavnikov
hkrati. Številni primeri iz prakse povedo, da so finančne težave podjetij ponavadi rezultat
vrste napak, napačnih presoj in med seboj povezanih slabosti, ki jih lahko pripišemo
neposredno ali posredno vodstvu. V nekaterih primerih pa lahko tudi prevare vodijo do
stečajev podjetij (recimo Enron). Znaki potencialne finančne stiske (financial distress) se
večinoma pokažejo že z analizo finančnih kazalnikov. Z njo lahko raziskovalci napovedo
verjetnost stečaja podjetja. Čeprav so stečaji pogostejši v majhnih podjetjih, pa tudi
velika podjetja nanje niso imuna.3
3
To še posebej velja za čas globalne gospodarske krize, v katerem se je kar pet največjih stečajev
zgodilo v letih 2008 in 2009, recimo Lehman Brothers Holdings, Inc., General Motors
Corporation, Chrysler LLC idr., pri nas pa predvsem velika gradbena podjetja SCT, Vegrad itn.
22
Slika 1: Determinante notranje vrednosti: Velika slika
Čisti prihodki od prodaje
Stroški poslovanja in davki
Potrebne naložbe v obratni kapital
Prosti denarni tok
(FCF)
Vrednost 
FCF 1
FCF 2
FCF

 ... 
2
(1  WACC ) (1  WACC )
(1  WACC ) 
Tehtan povprečen
strošek kapitala
(WACC)
Tržne obrestne mere
Razmerje med
Strošek dolga
Strošek kapitala
dolgom in
kapitalom
Nenaklonjenost
tržnemu tveganju
Poslovno tveganje
podjetja
Vir: Povzeto po Erhahrdt in Brigham (2011, 43).
Če se vrnemo k merjenju donosnosti, ugotavljamo, da dajejo tradicionalna, na
računovodstvu zasnovana merila kot na primer dobiček na delnico (EPS) in donos na
kapital (ROE) večji pomen preteklemu poslovanju kot prihodnjim denarnim tokovom in
zato ne morejo odražati vrednostnih dejavnikov, ki jih zasledujejo investitorji (Bukvič,
2009, 206). Korporacijska vrednost, ki se meri s prostim denarnim tokom, diskontiranim
v času in ob upoštevanju tveganja, je postala priljubljena in razširjena kot odlično merilo
ustvarjanja vrednosti. Medtem ko ti dve merili nista v nobeni odvisnosti z dejanskim
ustvarjanjem vrednosti, pa po Morinu in Jarrellu (2001, 220) upravljanje na temelju
23
vrednosti (value by management) zagotavlja vodstvu tako povezavo med njegovimi
dejanji in strategijami, ki je v največjem interesu lastnikov.
3.
OPREDELITEV IN MERJENJE LIKVIDNOSTI BLAGOVNIH
PRODUCENTOV
Likvidnost blagovnega producenta lahko opredelimo kot njegovo plačilno sposobnost in
se vprašamo, ali ima blagovni producent na voljo dovolj sredstev, s katerimi lahko
poravna svoje kratkoročne obveznosti, ko mu le-te zapadejo v plačilo. Hutin (2010, 30)
definira likvidnost kot kriterij, ki bo zanimal upnike na kratek rok (dobavitelje, banke),
in nas opozarja, naj ne zamenjujemo likvidnosti s solventnostjo. Likvidnost razume kot
sposobnost pokriti izdatke (faire face a ses depenses), solventnost pa kot sposobnost
poravnati dolgove (rembourser ses dettes).
Likvidnost blagovnega producenta merimo z različnimi količniki, ki so izračunani na
podlagi podatkov iz bilance stanja. Lee pravi, da ti količniki merijo relativno moč
finančnega položaja podjetja (2009, 32). Berkau (2010, 1139) pa pravi, da kazalniki
likvidnosti opisujejo scenarije; kaj bi se namreč zgodilo, če bi podjetje uporabilo
kratkoročno premoženje, da bi zmanjšalo svoje kratkoročne dolgove. Najbolj poznana
sta kratkoročni količnik likvidnosti in pospešeni količnik likvidnosti.
a.
Kratkoročni količnik likvidnosti (Current ratio)
Kratkoročni količnik likvidnosti, v finančni teoriji ga imenujejo tudi kazalnik obratnega
kapitala, je merilo solventnosti ali likvidnosti poslovanja blagovnega producenta.
Kazalnik pove, ali ima blagovni producent dovolj kratkoročnih sredstev, da bi lahko z
njimi poravnal svoje kratkoročne finančne obveznosti, ko te zapadejo v plačilo.
Ta kazalnik izračunamo z naslednjim obrazcem:
Količnik kratkoročne likvidnosti = Kratkoročna sredstva / Kratkoročne obveznosti
Z večanjem kazalnika se veča sposobnost blagovnega producenta, da poravnava svoje
kratkoročne finančne obveznosti.
Pospešeni količnik likvidnosti (Quick Ratio)
Pospešeni količnik likvidnosti, Olfert in Reichel (2008, 425) ga poimenujeta kot
kazalnik likvidnosti v kratkoročnem pogledu (Liquidität auf kurze Sicht), je merilo
likvidnosti blagovnega producenta. Meri raven vseh sredstev, ki so hitro spremenljiva v
denar, da bi z njim blagovni producent poravnal kratkoročne obveznosti. Ta kazalnik
izraža bolj konservativno merilo kot kratkoročni količnik likvidnosti, saj v števcu
izključuje zaloge.
Ta kazalnik izračunamo s pomočjo naslednjega obrazca:
Pospešeni količnik likvidnosti = (Kratkoročna sredstva − Zaloge) / Kratkoročne
obveznosti
24
3.3 Obratni kapital
Ko obravnavamo problem likvidnosti blagovnega producenta, ne moremo zaobiti
finančne kategorije obratni kapital. Obratni kapital blagovnemu producentu zagotavlja,
da ima dovolj denarja, da lahko poravna svoje obveznosti ob dnevu zapadlosti, še
posebej v začetnem obdobju poslovanja. Zelo malo podjetniških projektov je takoj
donosnih. Potreben je čas, da blagovni producent doseže ničelno točko dobička in začne
ustvarjati dobiček.
Da bi vzdrževal svojo plačilno sposobnost in jo nadzoroval, sestavlja blagovni producent
izkaze denarnega izida. Medtem ko Guedj (2004, 177)4 prisega na izkaz denarnega toka
(tableau de flux), pa nas pri tem White (1997, 107) opozarja na koristno analizo izrazne
moči denarnega toka s pomočjo primerjave gibanj denarnega toka iz poslovanja,
poslovnega izida (skupaj z amortizacijo) in razpoložljivega denarnega toka.
Bergant (2013, 104) gre korak naprej in ob kritični presoji standardiziranega toka pokaže
na izrazno moč posredne metode. Po njegovem je z vidika poslovodstva podjetja pri
finančnem odločanju ročnost denarnih tokov ena temeljnih sestavin informacij. Hkrati
izpostavi veliko pomanjkljivost izkaza denarnega toka, da ta ne kaže vzročnoposledičnega razmerja. Da bi strnjeno prikazal vse kategorije iz bilance stanja, ki so
povezane z denarnim tokom oziroma s spremembo denarnih sredstev, Bergant vpelje
naslednjo enačbo:
∆ Den = ∆ TK + ∆ DD - ∆ DT - ∆ OS - ∆ Z - ∆ SKT + ∆ SKO - ∆ KFN + ∆
KFO,
pri čemer simboli pomenijo
∆ − sprememba
TK – trajni kapital (računovodska ocena lastniškega kapitala)
DD – dolgoročni dolg
OS – osnovna sredstva
Z – zaloge
SKT – samodejne kratkoročne terjatve (odvisne od obsega poslovanja)
SKO – samodejne kratkoročne obveznosti (odvisne od obsega poslovanja)
KFN – kratkoročne finančne naložbe (neodvisne od obsega poslovanja)
KFO – kratkoročne finančne obveznosti (neodvisne od obsega poslovanja).
4
Za Guedja je tableau de financement ključni dokument za poslovne finance; ena izmed rešitev za
analizo denarnih tokov oziroma za finančno politiko podjetja.
25
Če povežemo prve štiri izraze na desni strani v zgornji enačbi, dobimo spremembo
dejanskega obratnega kapitala podjetja ∆ OBKdej. Naslednji trije izrazi pomenijo
spremembo potrebnega obratnega kapitala ∆ OBKpotr. Razlika med zadnjima dvema
izrazoma je neto kratkoročni finančni dolg ∆ NKFD.
Bergant (2013, 105) združi denarna sredstva in neto kratkoročni finančni dolg v nov
izraz, ki ga poimenuje razpoložljiva likvidna sredstva ∆ RLS, ki so torej enaka:
∆ RLS = ∆ OBKdej - ∆ OBKpotr.
Enačba izraža vzročno-posledično povezavo zgornjih kategorij, pri čemer se upošteva
tudi njihova ročnost. Po Bergantu razlika med dejanskim in potrebnim obratnim
kapitalom pomeni izhodišče za oceno kapitalske ustreznosti podjetja. Zato lahko
zaključimo, da se izboljšanje ali poslabšanje kapitalske ustreznosti podjetja praviloma
neposredno odrazi v spremembi likvidnih sredstev podjetja.
4. POSLOVNO USPEŠNI, A NELIKVIDNI BLAGOVNI PRODUCENTI
Potem ko smo teoretično obravnavali pojem donosnosti in pojem likvidnosti, ju
vsebinsko opredelili in definirali ter navedli kazalnike, s katerimi ju lahko merimo, na
temelju primerjave izračunanih vrednosti teh kazalnikov pa za posamezen gospodarski
subjekt z njihovimi referenčnimi vrednostmi ugotavljamo, ali blagovni producent posluje
uspešno − ali njegova sredstva zagotavljajo lastnikom zadovoljiv donos in ali blagovni
producent izkazuje pozitiven denarni tok, ali njegova EBITDA zagotavlja tudi prosti
denarni tok − si lahko sedaj v nadaljevanju na hipotetičnem primeru ogledamo
svojevrsten paradoks, in sicer kako si lahko dve finančni kategoriji nasprotujeta,
divergirata, ne sledita skupnemu cilju, zavajata deležnike v poslovanju in tako naprej.
Pravzaprav na obe finančni kategoriji, ki se navzven manifestirata z izračunanimi
vrednostmi različnih kazalnikov, vplivajo sama dogajanja v gospodarskem subjektu in v
njegovem poslovnem okolju. Če na primer kupci izvajajo pritisk na znižanje prodajne
cene, bodo ob predpostavki ceteris paribus čisti prihodki od prodaje nižji in s tem nižja
akumulacija in donos na kapital ter donos na vložena sredstva. Če kupci ne poravnavajo
svojih obveznosti pravočasno, bodo ob predpostavki ceteris paribus izostali denarni
prejemki in blagovnemu producentu onemogočili poravnavati njegove zapadle
obveznosti in kratkoročni količnik likvidnosti se bo poslabšal.
Takšno pravkar opisano gibanje dveh finančnih kategorij bi lahko opredelili kot
normalno in pričakovano. Sklep pa je lahko povsem drugačen, recimo če gospodarski
subjekt pospešuje obseg svoje prodaje, če na tržišču pri kupcih dosega zavidljivo razliko
v ceni, vendar mu kupci slabo plačujejo. Blagovni producent ima torej dobiček in
zavidljiv donos na kapital, vendar je nelikviden. Najprej si oglejmo ta fenomen v
realnem sektorju na primeru malega hitro rastočega podjetja tipa gazele, v nadaljevanju
pa na primeru srednjih in velikih gospodarskih subjektov.
26
4.1 Primer malih hitro rastočih podjetij
4.1.1 Začetno obdobje poslovanja malih uspešno poslujočih podjetij − geneza
nastanka likvidnostnih težav
Vzemimo majhno, tako imenovano start-up podjetje, ki je začelo poslovati pred dvema
letoma. Iz razpredelnice na naslednji strani je moč razbrati nekaj osnovnih podatkov o
njegovem poslovanju v prvih mesecih, v prvem polletju letos. Kaj lahko ugotovimo?
Podjetje beleži izredno hitro rast. Narašča proizvodnja, z njo seveda tudi stroški.
Naraščajo prihodki, pa tudi dobiček. Ob takšni hitri rasti se podjetju povečujejo tudi
zaloge gotovih izdelkov, kar pomeni, da proizvodnja raste še hitreje od prodaje. Ne
nazadnje se podjetju povečujejo terjatve, kar bi lahko pomenilo dvoje: ali kupci podjetju
slabo plačujejo, nepravočasno poravnavajo svoje obveznosti, ali pa podjetje svojim
kupcem podaljšuje plačilne roke. Tega v našem primeru ne vemo, ker imamo premalo
informacij. Iz tabele 1 pa lahko ugotovimo še eno značilnost poslovanja podjetja v
preteklem šestmesečnem obdobju. Iz stanja na njegovem računu lahko ugotovimo, da se
to iz meseca v mesec zmanjšuje in je v mesecu maju enako nič oziroma ima v mesecu
juniju podjetje že blokiran transakcijski račun. Sprašujemo se, kako je to mogoče, če pa
podjetje povečuje svoje prihodke in iz meseca v mesec ustvarja enak dobiček oziroma
dobiček podjetja kumulativno narašča. Torej imamo pred sabo primer podjetja, ki je
dobičkonosno, a nelikvidno (profit rich and cash poor).
Tabela 1: Poslovanje start-up podjetja v času od januarja do junija
v d.e
Mesec
Januar
Februar
Marec
April
Maj
Junij
Denar na TRR
1.250
1.125
625
250
0
- 125
Terjatve → Unovčenje
1.000
1.000
1.500
2.000
2.500
3.000
Zaloge gotovih izdelkov
1.125
1.500
1.875
2.250
2.625
3.000
Proizvodnja – q (kos)
1 500
2 000
2 500
3 000
3 500
4 000
Proizvodni stroški
1.125
1.500
1.875
2.250
2.625
3.000
Prodaja – q (kos)
1 000
1 500
2 000
2 500
3 000
3 500
Prihodki od prodaje →terjatve
1.000
1.500
2.000
2.500
3.000
3.500
Poslovni izid
250
375
500
625
750
875
Kumulativni poslovni izid
250
625
1.125
1.750
2.500
3.375
Podatki o poslovanju
Prodajna cena = 1 d. e.
Polna lastna cena = 0,75 d.e.
Naslednji dve tabeli nam pomagata odgovoriti na vprašanje, kako je prišlo v podjetju do
takšnega stanja. Iz tabele 2 za mesec januar lahko razberemo, da je podjetje imelo na
začetku tega meseca na TRR 1.250 d.e. in da je v tem mesecu proizvedlo 1 500 kosov
27
izdelka X. Prodajna cena izdelka X je 1 d.e., polna lastna cena pa 0,75 d.e. Podjetje
ustvari s prodajo ene enote izdelka X 0,25 d.e. dobička (profit margin = 25 %).
Tabela 2: Poslovanje v mesecu januarju
TRR
Terjatve
Zaloge
gotovih
izdelkov
Stanje na začetku meseca
1.250
1.000
750
Plačila
1.000
- 1.000
Denarni tok
Prodaja (prihodki → plačila)
1.000
Proizvodnja (stroški → izdatki)
- 1.125
Stanje na koncu meseca
1.125
- 750
Poslovni
izid
250
1.125
1.000
1.125
250
Vir: Tabela 1.
Za lažje razumevanje fenomena donosnost versus nelikvidnost poenostavimo ta
hipotetičen primer z uvedbo nekaj predpostavk, katerih obstojnost pa v praksi sicer ni
zagotovljena:
-
-
-
količino izdelkov, ki jih podjetje proizvede v tekočem mesecu (t), uskladišči in
jo v celoti proda v naslednjem mesecu (t+1); na primer 1 000 kosov izdelka X,
ki jih je podjetje proizvedlo v mesecu decembru preteklo leto (t-1) in v tem
mesecu tudi uskladiščilo, je podjetje prodalo v mesecu januarju naslednje leto
(t);
stroški, ki nastanejo s proizvodnjo izdelka X v tekočem mesecu (t), so hkrati
tudi izdatki v tem mesecu (t), kar pomeni odliv denarja s TRR podjetja, oziroma
za proizvodnjo 1 500 kosov v mesecu januarju podjetje utrpi 1.250 d.e.
stroškov, ki pa so tudi za podjetje izdatki v tem mesecu; 5
kupci za prodajo izdelka X podjetju plačajo račune po prodajni ceni 1 d.e. za
kos in ta denarna sredstva podjetje dobi na svoj TRR v istem mesecu (t) prodaje
teh izdelkov oziroma za 1 000 kosov proizvedenih in v mesecu decembru (t-1)
5
Ta predpostavka v praksi ni realna, saj vemo, da imajo izdatki povsem drugačno gibanje kot
stroški. Medtem ko so stroški cenovni izraz potroškov temeljnih prvin poslovnega procesa, ki so
delo, delovna sredstva, predmeti dela (material) in storitve, so izdatki tisti del denarnega toka, ki
ga zmanjšujejo in imajo praviloma povsem drugo časovno dinamiko kot stroški, ki pomenijo
ekonomski tok za podjetje. Medtem ko podjetje račune za storitve in za energente običajno
poravna takoj, še v istem mesecu njihovega nastanka, plače izplača delavcem za mesec nazaj,
dobaviteljem reprodukcijskega materiala plačuje ali po predračunu (torej vnaprej) ali pa po valuti v
30 oziroma 60 dneh ali pa v daljšem plačilnem roku, če je z njim sklenilo poseben dogovor. Ne
pozabimo tudi na obresti, ki jih podjetje bankam plačuje ali mesečno ali četrtletno, in na vračilo
glavnice, ki ima svojo dinamiko opredeljeno z anuitetnim načrtom.
28
-
-
uskladiščenih izdelkov podjetje prejme iz naslova njihove prodaje v mesecu
januarju (t) 1.000 d.e. Za 1 000 proizvedenih kosov v decembru (t) je podjetje v
mesecu decembru (t) imelo izdatkov za 750 d.e., to pomeni da je v mesecu
decembru moralo poravnati obveznosti do svojih dobaviteljev (za
reprodukcijski material, za energente, za storitve itn.) in zaposlenih. Ko je
podjetje prejelo denar od svojih kupcev, so se za ta isti znesek zmanjšale
terjatve;
terjatve se preoblikujejo v denar (se unovčijo) po v drugi vrstici razpredelnice 1
prikazani dinamiki, v januarju (t) plačajo kupci podjetju 1.000 d.e., v februarju
(t+1) prav tako 1.000 d.e., v marcu 1.500 (t+2) d.e. itn.
podjetje ni zadolženo in njegov lastnik (podjetnik) ga je ustanovil pred manj kot
dvema letoma z minimalnim kapitalskim vložkom (gre za kapitalsko družbo z
omejeno odgovornostjo) in šele začel poslovati.
Ob podrobnejšem pregledu tabele 2 sedaj ugotovimo, da je podjetje imelo na začetku
meseca januarja (t) na svojem TRR 1.250 d.e., da je v tem mesecu (t) prejelo plačila
kupcev v višini 1.000 d.e. (za prodajo gotovih izdelkov iz zalog, ustvarjenih v mesecu
decembru (t-1); decembrska produkcija 1 000 kosov izdelka X je podjetje stala 750 d.e.)
in da je dobaviteljem ter zaposlenim za produkcijo 1 500 kosov izdelka X plačalo v
mesecu januarju (t) 1.125 d.e. Podjetje je celotno januarsko produkcijo uskladiščilo. V
mesecu januarju (t) je podjetje imelo za 250 d.e. več izdatkov kot prejemkov, kljub temu
da je v mesecu januarju s svojim poslovanjem ustvarilo 250 d.e. dobička, ali drugače,
podjetje je sicer ustvarilo dobiček v višini 250 d.e., vendar se je stanje denarnih sredstev
na TRR konec meseca januarja zmanjšalo za 250 d.e.
Podobno gibanje ekonomskih in denarnih tokov ob zgoraj podanih predpostavkah
ugotavljamo tudi za mesec februar (t+1). Podatki so prikazani v tabeli 3. Končno stanje
denarja na TRR v mesecu januarju (t) je enako začetnemu stanju denarja na TRR v
mesecu februarju (t+1) in znaša 1.125 d.e. Kaj pa se je dogajalo v poslovanju podjetja v
mesecu februarju (t+1)? Podjetje je prejelo plačilo svojih kupcev v višini 1.000 d.e. iz
naslova prodaje 1 500 kosov izdelka X (kupci niso plačali vseh računov), ki jih je
podjetje proizvedlo v mesecu januarju (t) in v tem mesecu, kot rečeno, tudi uskladiščilo.
Ugotavljamo, da kupci niso plačali vseh računov (samo dve tretjini). Prihodkov je
podjetje v februarju (t+1) ustvarilo v višini 1.500 d.e., plačil pa je prejelo samo 1.000
d.e. (za prodajo 1 000 kosov izdelka X, proizvedenih v januarju). Za 500 d.e. so se tako
v mesecu februarju (t+1) povečale kratkoročne terjatve do kupcev. V tem mesecu (t+1)
so se povečale tudi zaloge, saj je podjetje v februarju proizvedlo 2 000 kosov izdelka X
za prodajo v mesecu marcu (t+2). Tako so se zaloge iz januarja (t) v februar (t+1)
povečale za 500 kosov oziroma vrednostno za 375 d.e.
29
Tabela 3: Poslovanje v mesecu februarju
Denarni tok
TRR
Terjatve
Poslovni
izid
1.000
Zaloge
gotovih
izdelkov
1.125
Stanje na začetku meseca
1.125
Plačila
Prodaja (prihodki → plačila)
1.000
- 1.000
1.500
- 1.125
375
Proizvodnja (stroški → izdatki)
Stanje na koncu meseca
Vir: Tabela 1 in Tabela 2.
- 1.500
625
1.500
1.500
1.500
375
Če bi po tem algoritmu ob podanih predpostavkah nadaljevali analizo mesečnega
poslovanja podjetja, bi prišli do meseca maja (t+4), ko podjetje sicer beleži zadovoljiv
dobiček v višini 2.500 d.e., vendar nima nič denarja na svojem TRR. Mesec kasneje
(t+5) ima podjetje že blokiran račun ob polletnem dobičku v višini 3.375 d.e. V tem
mesecu (t+5) ima tudi visoke zaloge 4 000 kosov izdelka X, kar pri vrednotenju zalog po
polni lastni ceni pomeni 3.000 d.e. V šestmesečnem obdobju so podjetju narasle tudi
terjatve, in sicer na 3.000 d.e.
Kaj lahko zaključimo na temelju tako prikazanega poslovanja našega podjetja? Prvič, gre
za hitro rastoče podjetje. Podjetje beleži izredno visoko stopnjo rasti prodaje, ki sicer
degresivno narašča od 50 % v februarju (t+1) do 16 % v juniju (t+5). Z degresivno
stopnjo prav tako raste proizvodnja. Drugič, s prodajo naraščajo terjatve in zaloge
gotovih izdelkov, kar z vidika denarnih tokov za podjetje ni v redu. Denar je namreč
vezan v terjatvah in zalogah, kar podjetju ne prinaša ničesar (nobenega donosa, nobenih
obresti!). Tretjič, čeprav se iz meseca v mesec povečuje dobiček, se likvidnostno stanje
podjetja vse bolj slabša, dokler se na koncu polletnega obdobja podjetje ne znajde v
blokadi. Če bi se tako nadaljevalo še en mesec (t+6) in vodstvo podjetja ne bi storilo
ničesar za izboljšanje finančnega položaja, bi podjetje postalo insolventno in bi moralo
napovedati /razglasiti/ insolvenčni postopek.
Razloge za slabo likvidno stanje bi lahko verjetno poiskali tudi v odlivih (denarnih
izdatkih) kot posledico previsokih stroškov ali pa tudi kratkih plačilnih rokov
dobaviteljev. Iz našega primera namreč ni razvidno, kakšna je usklajenost plačil med
kupci in dobavitelji. Če mora podjetje dobaviteljem plačevati predujme ali poravnavati
njihove račune za dobavljeno blago veliko prej, kot podjetju plačujejo kupci, je lahko ta
diskrepanca v plačilih pomemben razlog, da se podjetju sčasoma poslabšuje kratkoročni
količnik likvidnosti.
Imamo primer podjetja tipa gazele, za katerega je značilna eksponencialna rast
prihodkov. Vsaka rast pa zahteva tako imenovana trajna obratna sredstva, kar seveda
štejemo kot investicijo, za katero je treba zagotoviti dodatne vire financiranja. Gre za
30
financiranje zalog surovin in reprodukcijskega materiala, še posebej če so roki plačil
dobaviteljev krajši kot roki plačil kupcev, ter za financiranje terjatev do kupcev, še
posebej, če so ti valutni roki daljši.
Za podjetje nismo upoštevali bilance stanja, smo pa predpostavili, da podjetje ni
zadolženo. Čeprav je to hipotetičen primer, lahko poudarimo, da ni daleč od realnosti,
saj je danes veliko malih start-up podjetij, ki bi jim lahko pripisali podoben trend
poslovanja in pod črto zapisali, da gre za primer zelo donosnega, a hkrati po denarnem
toku zelo problematičnega podjetja (profit rich and cash poor).
4.1.2 Stečaj ali sanacija
Postavimo si naslednje vprašanje. Če bi bili na mestu podjetnika, ki je očitno našel tržno
nišo, ustanovil podjetje z minimalnim kapitalskim vložkom, oddelil del svoje hiše za
poslovne prostore (t. i. garažna proizvodna) in začel poslovati ter v manj kot dveh letih
privedel svoje podjetje kljub ustvarjenemu dobičku do točke, ki bi jo lahko opredelili
razglasitev insolventnosti, saj ji lahko v naslednjem koraku sledi stečaj, kaj bi storili? Ali
bi se odločili za stečaj ali pa bi se lotili reševanja, sanacije podjetja?
Razmislimo, ali bi si kot podjetniki dopustili pustiti podjetje, ki ima trg, kupce in ki ne
nazadnje ustvarja dobiček (ne pozabimo, gre za dobičkonosno poslovanje podjetja), da
gre v stečaj, da propade. V stečaju bi podjetnik izgubil svoj kapitalski vložek, če ne bi v
stečajni masi ničesar ostalo. Stečaj je realnost, če se v insolvenčnem postopku podjetje
ne reši. Marsikdo bi na to vprašanje verjetno odgovoril, da ima za tako odločitev na
voljo premalo podatkov in informacij. S to tezo bi se lahko celo strinjali, vendar kot
rečeno poanta tega prispevka ni poglobljena finančna analiza gospodarskega subjekta v
težavnih likvidnostnih razmerah, ampak proučitev možnih rešitev ob izbranih
predpostavkah, ki so zelo blizu realnemu poslovnemu svetu. Za simuliranje sprejemanja
tovrstnih odločitev pa je ta kratka študija primera povsem dovolj.
Ena izmed možnih odločitev je zagotovo ta, da poskusimo rešiti podjetje pred najhujšim.
Zakaj rešiti? Še enkrat: podjetje je dobičkonosno, ima trg, kupce. V osnovi je podjetje
ekonomsko zdrav subjekt (economic sound). Problem je v tem, ker je nelikvidno
oziroma je sčasoma postalo nelikvidno. To pomeni, da ne zmore poravnavati svojih
obveznosti na dan zapadlosti. Zakaj je nelikvidno? V tekočem mesečnem poslovanju so
odlivi (denarni izdatki) večji kot prilivi (denarni prejemki). Podjetje ima vsak mesec
negativen denarni tok (cash flow). Denar ostaja vezan v terjatvah in zalogah, ki kot že
rečeno, podjetju ne prinašajo nobenega donosa. Čeprav ima podjetje kupce in prodajo
nenehno povečuje, denar od te prodaje ne priteka v takem obsegu in pravočasno, da bi
podjetje lahko pokrilo vse izdatke in da bi dobiček, ki ga ustvari, bil razpoložljiv tudi
denarno (denarna akumulacija). Mogoče je dvoje. Ali so kupci slabi plačniki, ne
spoštujejo zakonskih ali pogodbeno določenih plačilnih rokov ali pa podjetnik v želji za
povečanje svoje prodaje pristaja na tako imenovano brezplačno kreditiranje kupcev. To
pomeni, da jim podaljšuje plačilne roke. Takšno stanje lahko opredelimo s pojmom
31
plačilno nesposobno efektivno povpraševanje, za podjetnika pa s pojmom visoko
kreditno tveganje.
Če smo se odločili, da bomo preprečili insolvenco in stečaj obravnavanega podjetja,
potem se vprašamo, kako to storiti. Kakšne ukrepe bi moral sprejeti podjetnik, da svoje
podjetje vrne v normalne likvidnostne razmere? Vsekakor morajo ukrepi biti zelo
kratkoročno naravnani, sicer se lahko podjetje znajde v insolventnem stanju že konec
naslednjega meseca (po 60 dneh). To seveda ne pomeni, da se podjetnik ne bo že takoj
posvetil tudi tistim ukrepom, ki imajo za podjetje dolgoročno učinkovanje. Vendar mora
prioriteta biti na tako imenovani kratkoročni finančni konsolidaciji gospodarskega
subjekta. Poglejmo si, s kakšnimi možnimi ukrepi bi lahko podjetnik izboljšal
likvidnostno stanje svojega podjetja:
-
-
-
povečati (intenzivirati) izterjavo kratkoročnih terjatev do kupcev, katerih starost je
presegla zakonsko ali pogodbeno dogovorjeno valuto (od vljudnostnega pristopa
vse do sodne izterjave);
pozvati kupce k predčasnemu plačilu (unovčenju terjatev) ob nekem popustu
(cassasconto);
prodati ''zdrave'' terjatve faktor hiši (factoring);
znižati prodajno ceno izdelka X, da bi podjetje pridobilo predvsem tiste nove
kupce, ki so plačilno efektivno sposobni, niso pa doslej bili pripravljeni kupovati
izdelek X po prodajni ceni 1 d.e.;
poskušati se dogovoriti z dobavitelji za daljše plačilne roke;
najeti kratkoročni bančni kredit in
povečati osnovni kapital družbe (rekapitalizacija).
Če se v podjetju zavzeto lotijo izterjave svojih kratkoročnih terjatev do kupcev, so lahko
vidni takojšnji učinki, ki pomagajo k hitremu izboljšanju likvidnostnega stanja – krvne
slike podjetja. To prispodobo iz zdravstva lahko uporabimo, če poistovetimo denarni tok
v podjetju s krvnim obtokom v telesu. Podjetje torej ne bo več ''anemično'', če bo
podjetniku poleg izterjave uspelo ali prodati še nezapadle terjatve svojega podjetja do
kupcev (factoring) ali najeti pri banki kratkoročni kredit (zadolžitev) ali pa povečati
kapitalski vložek v podjetju (rekapitalizacija). Oglejmo si v nadaljevanju na kratko vse
tri možne ukrepe, predvsem pa izpostavimo njihovo uresničljivost v današnjih zaostrenih
gospodarskih in finančnih razmerah.
Medtem ko je v prvih dveh primerih podjetnik odvisen od finančnih institucij (faktor
hiša, poslovna banka), je rekapitalizacija njegovega podjetja izključno v njegovih rokah.
Proučimo torej najprej rekapitalizacijo. Mala, tako imenovana nišna podjetja podjetniki
običajno ustanovijo z razmeroma zelo majhnim začetnim osnovnim kapitalom
(tolikšnim, kolikšen je zakonsko minimalno predpisan).6 Pogosto ta kapitalski vložek ni
6
Po ZGD je pri nas minimalni znesek za ustanovitev kapitalske družbe z omejeno odgovornostjo
€ 7.500,00.
32
ves v denarju, ampak fungira tudi kot stvarni vložek. To pomeni, da za hitro rastoče
podjetje, ki si je na primer zagotovilo potrebna dolgoročna sredstva za produkcijo
(poslovni prostori, oprema)7, ni na voljo dovolj virov financiranja, ne lastnih ne
izposojenih. Ti viri so neizbežni za financiranje kratkoročnih (obratnih) sredstev. Tako
podjetje že v osnovi začne poslovati ''podkapitalizirano'', torej z mnogo premajhnim
osnovnim kapitalom, tudi v absolutnem pogledu. Na začetku je lahko njegova kapitalska
struktura povsem ustrezna, še posebej če je podjetje opremo pridobilo z operativnim
najemom (oprema ni med njegovimi dolgoročnimi sredstvi v aktivi bilance stanja). Če je
podjetje opremo pridobilo z dolgoročnim finančnim najemom, kar pa je podobno kot
dolgoročni bančni kredit za novoustanovljena podjetja redkost, in ima med viri
dolgoročno finančno obveznost, torej kvaliteten vir financiranja, še vedno lahko
govorimo o ustrezni kapitalski strukturi. Ta lahko ostaja sicer še naprej ustrezna, podjetje
lahko še naprej ohranja pozitiven neto obratni kapital (kratkoročna sredstva –
kratkoročne obveznosti > 0), če se podjetje ne zadolži, vendar podjetje vseeno ne more
več normalno poslovati, ker mu preprosto zmanjkuje denarja. Še enkrat, problem ni v
ekonomskem toku takega gospodarskega subjekta, ampak v njegovem denarnem toku.
Blagovni producent preprosto potrebuje za svoje poslovanje denar (cash).8 Večji ko je
fizični obseg produkcije, več je potrebno denarnih sredstev. Podjetnik bi s povečanjem
kapitalskega vložka v denarni obliki zagotovil podjetju svež obratni kapital in s tem bi
povečal finančno aktivo podjetja in izboljšal likvidnostno sliko premoženja podjetja. Z
dodatnim denarjem bi omogočil podjetju spet normalno poslovanje, financiranje novih
nabav, povrnil bi zaupanje svojim upnikom (dobaviteljem), predvsem pa zagotovil
pogoje za vzdržno rast podjetja v prihodnje.
Za takšno hitro finančno sanacijo podjetja so potrebna denarna sredstva. Vprašanje je
samo, kje naj jih podjetnik dobi, saj je verjetno svoje prihranke že porabil pri ustanovitvi
podjetja. Če jih sam nima, lahko povabi tako imenovane venture kapitaliste (suficitne
gospodarske celice), da vložijo tvegani kapital v tako podjetje. Na žalost v Sloveniji ni
finančnih investitorjev, ki bi najprej imeli finančne prihranke (finančno akumulacijo) in
jih potem vložili v produktivne naložbe, kot je na primer obravnavano podjetje, za
določen čas od 5 do 7 let. Takšni finančni investitorji po navadi zahtevajo zelo visoke
donose (20 do 30 % letno), saj gre navsezadnje za tvegane naložbe. Povrhu tega pri nas
7
Ni nujno, da podjetnik svoje morebitne prihranke vloži v nakup poslovnih prostorov in opreme.
Oboje lahko namreč ali najame ali pridobi na temelju dolgoročnega finančnega najema (finančni
lizing) in začne produkcijo, ne da bi za investicijo v dolgoročna sredstva (realno aktivo) potreboval
finančne vire.
8
Na tem mestu lahko povlečemo vzporednico z makroekonomijo, in sicer se spomnimo na
monetarno enačbo: Y.P = V.M, v kateri pomeni Y bruto domači proizvod (izražen v fizični merski
enoti), P splošno raven cen, M količino denarja v obtoku in V hitrost obračanja denarja
(Samuelson, 1980, 314; Blanchard in Cohen, 2001, 104). Narodno gospodarstvo preprosto ne bi
moglo funkcionirati, če ne bi bilo pri dani splošni ravni cen in poznani hitrosti obračanja denarja v
obtoku dovolj denarnih agregatov. Za blagovne transakcije (BDP) je potrebna zadostna količina
denarja v obtoku (M).
33
tudi še ni razvita takšna mentaliteta, kot velja za podjetniško zelo razvite ekonomije, kot
je na primer ameriška. Redki so pri nas primeri, ko podjetje preraste prag podjetniškega
upravljanja (entrepreneurial management), ko je treba začeti funkcije delegirati in
nadzorovati, ko se podjetje iz majhnega transformira v večje, srednje in veliko podjetje.
Lastniški kapital je seveda zaradi tako visokega tveganja in s tem tako visoko zahtevanih
stopenj donosnosti za podjetje preprosto predrag.
Kaj pa izposojeni viri? Najprej factoring, pri katerem gre za prodajo kratkoročnih
poslovnih terjatev do kupcev izbrani faktor instituciji, lahko tudi poslovni banki. To je
lahko enkratna transakcija, lahko pa postane dolgoročnejši način financiranja podjetja, če
le ni zanj predrago. Podjetje takšno predfinanciranje stane obračunan diskont (določen
odstotek od vrednostnega obsega prodanih terjatev) in obresti za čas, v katerem dolžnik
(kupec) faktor instituciji ne poravna prvotnega dolga do podjetja. Oboje seveda pomeni
finančni strošek, ki zmanjšuje finančni rezultat podjetja. Izvedljivost takšne transakcije
zahteva čas, ki si ga vzame faktor institucija, da preveri verodostojnost terjatev in
boniteto obeh sodelujočih poslovnih partnerjev, tako kupca kot dobavitelja. Faktor
institucija običajno zahteva tudi regresno pravico. To pomeni, da se faktor institucija
vrne k dobavitelju – prodajalcu terjatve z zahtevo po poplačilu dolgovanega zneska, če
kupec ne poravna dolga. Takšen način financiranja ima za podjetje prednost, ker ne
zahteva dodatnega zavarovanja kot na primer pri najetju bančnega kredita. Je dražji kot
kratkoročni bančni kredit, osnovni pogoj pa je, da je terjatev kakovostna; da realno
obstaja, da ni zastavljena v zavarovanje tretjim in tako naprej. Če factoring za podjetje
sčasoma postane trajnejša oblika financiranja, se lahko njegov strošek tudi nekoliko
zniža.
Ostane nam še kratkoročni bančni kredit. Sprašujemo se, ali bi ga podjetnik lahko
pridobil pri banki, v kateri ima odprt transakcijski račun. Poslovna banka ga v našem
primeru spremlja že skoraj eno leto. Ko ji bo podjetnik predložil računovodske izkaze
(izkaz poslovnega izida, bilanco stanja in izkaz finančnih tokov) svojega podjetja za to
kratko obdobje, ko ji bo predložil tudi poslovni načrt za obdobje naslednjih pet let in ko
ji bo v osebnem intervjuju s svojim skrbnikom podrobneje opisal svojo vizijo, trg in
kupce, bo banka sprejela odločitev, ali mu bo odobrila ali kratkoročni bančni kredit ali
revolving kredit z namenom, da bo finančno spremljala rast njegovega podjetja.
Izhajamo iz že zgoraj podane predpostavke, da podjetje še ni zadolženo. Podjetnik bo v
svojem poslovnem načrtu razgrnil tako ekonomski kot denarni tok poslovanja podjetja v
naslednjem petletnem obdobju. V denarnem toku mora po letih prikazati EBITDO in ta
mora biti dovolj velika, da bo lahko podjetje iz nje banki poravnavalo obresti in vračalo
glavnico (če bo podjetnik za svoje podjetje uspel pridobiti dolgoročni kredit).
Ob predpostavki, da podjetnik s svojim poslovnim načrtom prepriča banko, da ta
verjame v njegovo podjetniško idejo, je naslednje vprašanje, kaj lahko podjetnik zastavi
banki v zavarovanje za bančni kredit. Če podjetje nima ničesar (vsa dolgoročna sredstva
je pridobilo na temelju dolgoročnega najema), mu bo danes poslovna banka z veliko
težavo odobrila potreben kredit, s katerim bi lahko podjetnik tako rekoč čez noč finančno
34
saniral svoje podjetje. Kaj pa terjatve? Namesto da jih podjetje proda faktor instituciji, bi
jih lahko zastavilo banki za najeti kredit. Ali bi jih banka sprejela? Za razmeroma mlada
podjetja s kratko dobo poslovanja bi bilo podjetniku težavno pridobiti finančno
institucijo, ki bi bila pripravljena finančno spremljati njegovo poslovanje. Takšne so pač
trenutno razmere pri nas, kjer še vedno vlada kreditni krč, bančni sistem pa je v hudi
krizi in se mora tudi sam kapitalsko okrepiti.
Ker gre v našem primeru za razmeroma mlado start-up podjetje, to verjetno nima
poslovno nepotrebnega premoženja, ki bi ga lahko prodalo (dezinvestiranje) in si z
denarnim izkupičkom izboljšalo likvidnostno stanje.
Poleg zgoraj omenjenih ukrepov kratkoročne finančne konsolidacije bi moral podjetnik
upočasniti rast podjetja in najprej zmanjšati produkcijo, saj mu vsakomesečna
proizvodnja generira dodatne zaloge, ki mu jih ne uspe prodati naslednji mesec. Z
upočasnitvijo proizvodne rasti bi bile potrebe po vložku manjše (nižji materialni stroški,
nižji stroški energije, idr.), potrebe po dodatnem obratnem kapitalu bi se znižale.
Verjetno bi lahko podjetnik z racionalizacijo svojega poslovanja – v času hitre,
dinamične in visoke rasti običajno ni časa za tovrstne ukrepe – vplival na znižanje
stroškov samega proizvodnega procesa in s tem na manjši odliv denarja iz podjetja. Gre
za tako imenovane notranje prihranke, ki nastanejo z reorganizacijo poslovanja
(reingeneering procesov).
Raziskovalci, ki so se doslej intenzivno ukvarjali s proučevanjem financiranja rasti malih
podjetij, so si večkrat postavili vprašanje, ali imajo finančne (likvidnostne) omejitve
(liquidity constraints) v prvem letu poslovanja podjetja trajnejši vpliv na življenje
novoustanovljenega podjetja. Večina obstoječih informacijskih virov poudarja, da ima
likvidnostna omejenost pomemben in negativen učinek na rast podjetja in njegovo
preživetje (Aghion et al., 2007; Becchetti in Trovato, 2002). Raziskave so pokazale, da z
likvidnostnimi sredstvi omejena podjetja ne težijo k reinvestiranju in se tako borijo, da
so v celoti kapitalizirana, vendar so manj konkurenčna, kar jih vodi k nezadostnemu
obsegu prodaje in nezadostnim dobičkom (Brito in Mello, 1995; Carpenter in Petersen,
2002). Dodatno so s svojimi raziskavami nekateri raziskovalci (Holtz-Eakin et al., 1994)
ugotovili, da likvidnostne omejitve, ki so jih povzročili pogoji na kapitalskih trgih in
pomanjkanje notranjih virov, povzročajo ranljivost na zunanje (gospodarske) šoke, kar je
povečalo verjetnost prenehanja obstoja takih podjetij. To še posebej velja v času
gospodarske krize in razkola (disruption) finančnih trgov – kreditni krč in recesija v letih
2008 in 2009 v Evropi –; pomanjkanje kapitala lahko deluje kot resna ovira podjetjem.
Likvidnostne omejitve imajo lahko še posebej pomembne posledice na poslovanje v
prvih letih, ali kot sta zapisala Carroll in Hannan (2000, 6), »družbeni in ekonomski
pogoji v času ustanovitve podjetja imajo trajni vpliv na njegovo strukturo in poslovanje
– včasih vplivajo tudi desetletja«. Zato lahko pričakujemo, da bi finančne omejitve v
prvem letu poslovanja lahko bile posebej pogubne za podjetje.
35
Namenimo v nadaljevanju nekoliko večjo pozornost gospodarskim subjektom, ki smo jih
v uvodu razvrstili v drugo skupino.
4.2 Primer srednjih in velikih blagovnih producentov
4.2.1 Diagnosticiranje
producentov
finančnega
stanja
ekonomsko
uspešnih
blagovnih
Če se naj držimo rdeče niti tega prispevka, se v nadaljevanju osredinimo na problem
donosnost versus likvidnost kot paradoksalen fenomen, na katerega naletimo tudi pri
srednjih in velikih gospodarskih subjektih. Gre za podjetja (na žalost jih pri nas ni več
veliko), ki so pretežni izvozniki na razvita evropska tržišča, na katerih imajo za svoje
družine izdelkov pomemben tržni delež, v očeh kupcev so po kakovosti izdelkov in
zanesljivosti ter točnosti dobav cenjeni dobavitelji, jih pa pestijo predvsem problemi
kapitalske in finančne narave. To so podjetja v veliki meri v lasti države (tudi posredno
prek paradržavnih skladov), ki so se v preteklem obdobju v času tako imenovanega
gospodarskega buma močno zadolževala in so danes prezadolžena in zaradi cenovnega
pritiska kupcev komaj še akumulativna. So pa ta podjetja veliki zaposlovalci in tudi
razvojno usmerjena, saj so jim vlaganja nezanemarljivega odstotka prihodkov od prodaje
v raziskave in razvoj omogočila obstoj na teh tržiščih. V času konjunkture do leta 2007
so ta podjetja hitro rasla (organsko) in širila svoje proizvodne zmogljivosti tudi po
širšem območju JV regije. Danes se soočajo z velikimi likvidnostnimi težavami, čeprav
ne ustvarjajo izgube iz tekočega poslovanja, je pa njihova EBITDA premajhna za
pokrivanje razvojnih aktivnosti, investicijskega vzdrževanja, za plačilo obresti, za nova
vlaganja in za razdolževanje (vračilo glavnic bankam). Hkrati, kot rečeno, so to veliki
poslovni sistemi, ki imajo pomembno družbeno odgovornost, kar pomeni, da lokalna
skupnost od njih pričakuje tudi sponzorstva in donatorstva (humanost, kultura, šport).
Zakaj in kako so ti gospodarski subjekti zašli v finančne težave, si lahko bralec prebere v
prispevku Kapitalska neustreznost – rak rana blagovnih producentov (Bukvič, 2012).
Morda bi lahko na tem mestu izpostavili še drugo stran, ki je vplivala na pretirano
zadolženost obravnavanih gospodarskih subjektov in težaven ekonomski položaj, v
katerem so se ta znašla. Govorimo o bančnem sektorju, o obnašanju finančnih institucij v
času konjunkture in čezmerne ponudbe denarja pred finančno krizo. Ta vidik je zelo
barvito orisal naš vodilni bančnik Arhar v svojem prispevku Ne vem, ali ima Bruselj še
eno, svojo formulo za Slovenijo (Delo, Sobotna priloga, 2013): »/…/ Poleg tega je bilo v
času buma, visoke likvidnosti, ponudbe denarja preveč. Empirično je dokazano, da
največ slabih kreditov nastane v drugi fazi konjunkture – ko smo vsi optimisti, ko se
naša merila za oceno tveganj znižujejo in na tej podlagi sprejemamo nove odločitve.
Preobilica denarja, optimizem in, če hočete, malomarnost, v nekaterih primerih pa tudi
nestrokovnost, vse to je pripomoglo k temu, da smo tako zgrešili in šli v tak kreditni
bum. Krediti so generirali višjo rast, nenormalen kapitalski trg z rekordno 78-odstotno
rastjo v enem letu in nenormalen nepremičninski trg. /…/ Pri nas je še ta drugi vidik,
prezadolženost. Kajti ti krediti so nekoč dvignili vrednost premoženja, takratno razmerje
med premoženjem in kreditom je bilo še vzdržno. Potem sta oba trga padla, vrednost se
36
je stopila. Kredit pa je ostal – a večji, saj je porasel za obresti. /…/ Pri nas je bila največji
problem dolgoročna obrestna mera, ki je bila celo nižja od kratkoročne, izginilo je tudi
tečajno tveganje, v tem kontekstu lahko govorimo o vplivu evropske denarne politike na
kreditne odločitve pri nas. /…/ Konec leta 2008 je bilo 38 odstotkov posojil podjetjem
kratkoročnih, do enega leta. Ta se običajno uporabljajo za financiranje obratnega
kapitala, pri nas pa so šle banke v času buma s kratkoročnimi posojili financirat
investicije! Zakaj: euribor je bil nizek, likvidnost pa ogromna ob tem, da smo točno
vedeli, da je nerealno financirati naložbe s kratkoročnimi krediti.«
Oglejmo si sedaj konkreten primer velikega gospodarskega subjekta, ki je imel 31.
decembra 2012 naslednji presek bilance stanja:
Tabela 4: Bilanca stanja delniške družbe X9 31. decembra 2013
v 000 €
AKTIVA
PASIVA
Dolgoročna sredstva
195.095
Kapital
50.303
Kratkoročna sredstva
203.803
vpoklicani kapital
69.480
zaloge
20.946
Rezervacije in dolgoročne
PČR
1.797
kratkoročne finančne
naložbe
50.666
Dolgoročne obveznosti
101.967
kratkoročne poslovne
terjatve
132.168
dolgoročne finančne
obveznosti
98.619
denarna sredstva
24
Kratkoročne obveznosti
243.896
AČR
497
Kratkoročne finančne
obveznosti
134.923
Kratkoročne PČR
1.433
Skupaj obveznosti
399.395
Skupaj sredstva
399.365
Vir: Letno poročilo delniške družbe X za leto 2012.
Iz pasive BS je razvidno, da ima gospodarska družba zelo visok finančni vzvod,
razmerje med dolgom in kapitalom 7 : 1. Razmerje med njeno EBITDA in neto
9
Delniška družba ne želi biti imenovana.
37
finančnim dolgom10 je 1 : 9, kar je popolnoma nevzdržno. Za ekonomsko in finančno
zdrave gospodarske subjekte je to razmerje lahko, kot že rečeno, 1 : 2,5. Obravnavani
gospodarski subjekt ima med vsemi obveznostmi največ finančnih, ki se nanašajo na
bančne kredite in dolgoročni finančni najem (finančni lizing). Razmerje med
kratkoročnimi finančnimi obveznostmi in dolgoročnimi finančnimi obveznostmi je 1:
0,73. To razmerje je bilo pred leti še veliko slabše, a je vodstvo družbe pri bankah
doseglo pretvorbo več kot dveh tretjin kratkoročnih bančnih kreditov v dolgoročne.
Zakaj se je slika sedaj spet tako poslabšala, lahko pojasnimo z dejstvom, da so med
kratkoročnimi finančnimi obveznostmi vsebovane tiste glavnice iz naslova dolgoročnih
kreditov, ki so zapadle v plačilo v letu 2012. Pripominjamo, da je bilo pred letom to
razmerje obrnjeno, in sicer 1 : 1,7. Če se vodstvo delniške družbe z bankami ne bi
dogovorilo o tako imenovanem standstill-u, kar pomeni podaljšanje mirovanja odplačila
glavnic, bi se družba kljub formalnemu izteku moratorija že znašla v insolventnem
stanju.
Če bi ocenjevali pokritost dolgoročnih sredstev z dolgoročnimi viri, pri tem pa
upoštevali tako kapital družbe kot njene dolgoročne obveznosti, bi lahko celo sklepali,
da seveda ni v redu (samo 79-odstotna), ni pa niti tako kritična, da bi gospodarsko
družbo postavljala v težaven in brezizhoden položaj. Problem je namreč v ročnosti
dolgoročnih finančnih obveznosti. To niso bančni krediti z daljšim rokom vračanja
glavnice; prevladujejo bančni krediti, katerih rok veljavnosti izteče v treh ali petih letih.
Ko se je gospodarska družba v obdobju svoje hitre rasti zadolževala na finančnem trgu,
je v portfelj pridobila predvsem kratkoročne bančne kredite (do enega leta), pri čemer so
ji banke omogočale njihovo večkratno podaljšanje. Ti krediti so bili, kot že zapisano,
zaradi velike ponudbe na finančnem trgu relativno ceneni in banke zanje niso terjale
kvalitetnega zavarovanja. Ker so se obnavljali, z izjemo obresti niso obremenjevali
denarnih tokov gospodarskih subjektov. Ko se je začela finančna kriza, so banke
zahtevale ali vračilo kratkoročnih kreditov ali pa so v nekaterih primerih dovolile
konverzijo teh kreditov v dolgoročne. Poslovne banke so morale začeti vračati kredite
tujim bankam, pri katerih so se kratkoročno zadolžile, zato so se tudi same znašle v
težavnem likvidnostnem položaju. Ker večina gospodarskih subjektov, kar je značilno
tudi za obravnavani gospodarski subjekt, bankam ni bila zmožna vrniti kratkoročnih
kreditov, so jih preoblikovali v dolgoročne. Posledica te konverzije je bila višja obrestna
mera in kvalitetno zavarovanje, ki so ga banke zahtevale v obliki vpisa hipotek na
nepremičnine gospodarskih subjektov. Čeprav so banke pri konverziji kratkoročnih
kreditov v dolgoročne kredite gospodarskim subjektom odobrile tudi moratorij
(mirovanje vračila glavnice za obdobje leta ali največ dveh), pa je to obdobje v času
krize hitro minilo in gospodarski subjekti so morali začeti vračati glavnico. Ker je bila
(in je še) kreditna zadolženost visoka, so bili anuitetni obroki vračila glavnice tako
10
Neto finančni dolg izračunamo po obrazcu: Neto dolg = (finančni dolg - (denar in druga
likvidna sredstva)) / / kapital (Pike in Neale, 2009, 488).
38
visoki, da jih skupaj z višjimi obrestmi gospodarski subjekti niso mogli poravnavati.
Mnogi gospodarski subjekti so se znašli v izredno težavnem likvidnostnem položaju, v
likvidnostni pasti. Mnogi so v njej tudi obtičali in bili prisiljeni napovedati svojo
insolvenco. Na srečo pa tega še ni bilo treba storiti obravnavanemu gospodarskemu
subjektu, saj so mu poslovne banke, kot že rečeno, odobrile standstill.
4.2.2 Reševanje ekonomsko uspešnih blagovnih producentov pred likvidnostnim
zlomom z začasno pomočjo države
Potem ko smo odlično diagnosticirali razloge za nastale razmere,11 pri čemer ima seveda
vsak gospodarski subjekt še nekaj lastnih posebnosti, se postavlja vprašanje, kako se
lahko opisani gospodarski subjekti ob fenomenu profit rich and cash poor − rek bi
morali za zgornjo skupino gospodarskih subjektov sicer nekoliko spremeniti (verjetno bi
bilo ustrezneje zapisati: tržno še uspešni, vendar likvidnostno na dnu (performance
successful and cash poor) − izvlečejo iz nastalega položaja.
Odgovor je navidezno preprost: povečati EBITDO, da bo ta dovolj velika za izpolnitev
zgoraj nakazanih namenov porabe gospodarskega subjekta, ali pa zmanjšati porabo in
skrčiti obseg poslovanja. Druga možnost ni zaželena, saj za gospodarski subjekt pomeni
umik s trga in skrčitev. Z narodnogospodarskega vidika si želimo, da bi tak gospodarski
subjekt preživel, se razvijal in organsko rasel tudi v prihodnje. Zakaj? Ker je velik
zaposlovalec, zagotavlja namreč delovna mesta tudi posredno. V dobaviteljski verigi ima
veliko domačih poslovnih partnerjev, zaradi kakovosti svojih izdelkov pa te prodaja na
razvitem evropskem tržišču, na katerem ima ob zaostreni konkurenci pomemben tržni
delež. Obenem imajo tudi kupci interes, da ostane njihov razvojni dobavitelj na daljši
rok, saj svoje izdelke prodaja solidnim plačnikom in za njih iztrži neko, četudi
minimalno akumulacijo (dobiček). Z denarnim iztržkom redno poravnava plače, državi
plačuje davke in prispevke ter omogoča zaposlitev (neposredno in posredno) domačega
tehničnega in drugega znanja.
Delovati je treba v obeh smereh: biti še bolj poslovno uspešen (performance successful),
a hkrati odpraviti nelikvidno stanje (cash poor). Vprašanje pa je, kako. Na temelju
študije več slovenskih ekonomistov (Koman et al., 2009, 288) naj bi slovenska izvozno
usmerjena podjetja, da bi bila uspešna in izšla iz krize, z obstoječo družino izdelkov ali s
prodorom novih aktivno poskušala spremeniti strukturo svojih trgov. Strategije o vstopu
na nova tržišča v podjetjih žal ne ocenjujejo za zelo atraktivne, saj to zahteva visoke
stroške, imenovane sunk costs. Ekonomisti sodijo, da bi jih lahko pri tem delno
razbremenila država z ustreznimi ukrepi.
Če naj bo gospodarski subjekt še bolj uspešen, mora, če bo ob nespremenjenih stalnih
stroških povečal obseg prodaje (verjetno mu s povišanjem prodajnih cen to ne bo
11
Milič pravi: »/…/ Pri diagnostiki smo kar uspešni, pri tem, kaj bi morali, se že precej razhajamo,
pri implementaciji pa smo nemočni. Naš problem ni preveč diagnostike, temveč neukrepanje.«
(2013, 12).
39
uspelo), ustvariti tudi večjo EBITDO. Delovati mora v smeri povečevanja
produktivnosti, pri čemer se bo tudi kazalnik ROA (donosnost sredstev) povečal, in
zmanjševanja vseh vrst stroškov (cost-cutting). Za to je neizbežna racionalizacija
poslovanja v vseh pogledih (boljši layout strojev in naprav v tovarni, hitrejši pretok
materiala, nižje medfazne zaloge, odprava tistih aktivnosti, ki ne prinašajo dodane
vrednosti za kupca, zmanjšanje števila režijskih delavcev, pospeševanje inovacijske
dejavnosti, motiviranje zaposlenih za posredovanje koristnih predlogov v luči
zmanjševanja stroškov, varčevanje pri porabi energentov, druga varčevanja itn.).
Kazalnik ROA lahko podjetje poveča tudi z zmanjšanjem sredstev (imenovalec v
kazalniku!), če na primer odproda tista sredstva (stroje in naprave, zgradbe), ki zanj niso
več poslovno potrebna. Če so to neizkoriščene proizvodne zmogljivosti, si mora vodstvo
prizadevati, da ta sredstva najprej zapolni z novimi naročili. Sprejem potrebnih ukrepov
in njihova uresničitev pomenita za organizacijo tako imenovano poslovno
prestrukturiranje (business restructuring). Radikalni posegi na tem področju pomenijo
reinženiring (reorganizacijo) procesov, saj poslovni sistem povsem prenovijo in
postavijo na glavo. Pri tem bi se naj težilo tudi k čim bolj vitki proizvodnji (lean
production) in hierarhično sploščeni organiziranosti (flat) gospodarskega subjekta.
Moramo pa pripomniti, da taki projekti statistično dokazano niso vedno uspešni. Z
zgoraj navedenimi ukrepi,12 katerih uresničitev terja sposoben menedžment in dobro
korporativno upravljanje (corporate governance), lahko v gospodarskem subjektu
pomembno vplivamo na večjo EBITDO in s tem tudi na večji obseg denarnih sredstev,
saj naj bi EBITDA po definiciji bila zelo blizu denarju (cash).
Drugi segment, s katerim lahko gospodarski subjekt s svojim delovanjem poveča svoj
prosti denarni tok (glej sliko 1!), je finančno prestrukturiranje, saj obravnavamo tisto
skupino blagovnih producentov, ki so kapitalsko neustrezni in prezadolženi, kar lahko
povzroči insolventnost, v nadaljevanju pa prisilno poravnavo ali celo stečaj.
Nekateri gospodarski subjekti so zaradi svoje velikosti in pomembnosti (glej oris teh
dejavnikov zgoraj!) bili /so še/ deležni državne pomoči. Za to je zaprosila tudi
gospodarska družba X. Država jim pomaga posredno z državnimi poroštvi, ki jih izda
poslovnim bankam za premostitvena posojila izbranim gospodarskim subjektom.
Lastniki zaradi pomanjkanja kapitala ali pa zaradi njihovega interesa po doseganju
večjega dobička doslej niso hoteli vložiti dodatnih sredstev v svoje podjetje. Zaradi
visoke zadolženosti so pravzaprav kar poslovne banke postale ekonomski lastniki teh
gospodarskih subjektov.
Vodstva v prezadolženih gospodarskih subjektih so poskušala (nekatera že dovolj
zgodaj, celo pred nastopom finančne krize) privabiti tuje investitorje, strateške in/ali
finančne, da bi rekapitalizirali podjetje. To je storilo tudi vodstvo gospodarske družbe X.
12
Več o tem glej v Finančni učinki skrajševanja poslovnih procesov z nekaj praktičnimi primeri
(Bukvič, 2010).
40
Strateških lastnikov ni bilo ali pa so bili zelo redki, ki bi bili pripravljeni kupiti tako
visoko zadolženo podjetje. Interes za nakup so sicer pokazali finančni investitorji,
zasebni kapitalski skladi. Njihova filozofija je preprosta. Kupiti podjetje čim ceneje,
polastiti se delnic za vrednost, ki je blizu nič, da bi po petih ali sedmih letih ob svojem
izstopu (exit) oziroma prodaji delnic strateškemu ali spet finančnem investitorju (ali pa z
vstopom na borzo – IPO) po čim višji ceni zaslužili visok donos, med 20 do 30 % letno.
Seveda takšne ponudbe za obstoječe investitorje niso bile sprejemljive, saj bi jih povsem
razvrednotile (dilution). Takšnih odločitev niso podpirale niti poslovne banke, saj so
zasebni finančni investitorji od njih zahtevali zelo visoke odpise dolgov podjetja (haircut). Tako so se v večini primerov pri nas končale podobne zgodbe. Gospodarski
subjekti, sedaj veliki bolniki zaradi kapitalske neustreznosti in visokega finančnega
vzvoda, so ostali prepuščeni na milost in nemilost svojim lastnikom in bankam. Kako naj
jih zdravijo eni ali drugi, če imajo problem tudi sami? Poslovne banke se morajo najprej
same kapitalsko okrepiti – lastniki, v treh primerih tudi država, sami nimajo dovolj
kapitala – in prenesti tako imenovane slabe terjatve na slabo banko, da bi bile zmožne
pomagati gospodarskim subjektom v realnem sektorju, ki za svoj zagon (tudi
investicijski) potrebuje izposojene finančne vire.
V nekaterih primerih so se deležniki lotili finančnega prestrukturiranja ekonomsko
zdravih gospodarskih subjektov, torej takih, ki s svojim poslovanjem še ustvarjajo
denarno akumulacijo, vendarle na primeren, razumski način, ki bi lahko postal splošno
uporaben model finančnega prestrukturiranja za tiste gospodarske subjekte, pri katerih
lahko predvidimo trajnostni razvoj. Če izvzamemo vodstva takih gospodarskih
subjektov, katerih glavna skrb bi morala biti poslovno prestrukturiranje samo in po tej
poti vplivati na večanje EBITDE z že navedenimi ukrepi, so deležniki v finančnem
prestrukturiranju lastniki, poslovne banke in država.
Če naj imajo poslovne banke, ki morajo pri nas hkrati reševati tudi same sebe, aktivno
vlogo v procesu finančnega prestrukturiranja takih gospodarskih subjektov – ta njihova
vloga verjetno obsega kombinacijo več ukrepov: delni odpis bančnih terjatev, delna
konverzija bančnih terjatev v kapital in delno prestrukturiranje bančnih kreditov –
morajo tudi obstoječi lastniki pokazati interes in v tak gospodarski subjekt vložiti del
svojega lastniškega kapitala. Kakšna je potemtakem vloga države, če pa že ves čas
trdimo, da država ni dober gospodar in se mora umakniti iz gospodarskih subjektov?
Pripominjamo, da gre za reševanje težavnega likvidnostnega problema, ki pa v največji
meri izhaja iz kapitalske neustreznosti tako bank kot gospodarskih subjektov v realnem
sektorju. Predsednik Gospodarske zbornice Slovenije Milič (2013, 13) takole med
drugim opiše ta akutni problem v našem gospodarstvu: »/…/ Podjetja nimajo lastnega
denarja, na bankah pa je predrag in ga številni tudi ne morejo dobiti, ker so prezadolženi.
Sočasno poteka sanacija bank izjemno počasi, vse več podpornikov pa skriva figo v
žepu. Prav tako zamuja drug ukrep, razdolžitev podjetij, ki bi omogočil hitro
prestrukturiranje podjetij v težavah. Obstaja vtis, da zakon zamuja tudi zaradi interesov
zdajšnjih lastnikov, ki bi radi, čeprav imajo v lasti popolnoma insolventna podjetja,
41
zadržali čim večji del premoženja. Prav razlastitev lastnikov in zamenjava uprav, ki so
podjetja pripeljali v nezavidljiv položaj, je izjemen izziv za ekonomsko politiko«.
Ker predmet tega prispevka ni obravnavanje reševanja našega bančnega sistema, si v
nadaljevanju oglejmo samo začasno ali prehodno vlogo države pri reševanju kapitalskih
in likvidnostnih problemov gospodarskih subjektov. V bistvu gre za državno pomoč
takšnim gospodarskim subjektom, kot ga obravnavamo v našem primeru. Ta pomoč je,
kot že rečeno, v obliki državnega poroštva, ki ga država prek svojega resornega
ministrstva izda poslovnim bankam, da te na temelju takšnega zavarovanja
gospodarskemu subjektu odobrijo premostitveno posojilo. V primeru gospodarske
družbe X naj bi se ta posojila kasneje, predvidoma do konca leta, konvertirala v kapital
družbe. Ker blagovni producent X prodaja svoje izdelke na evropskem trgu pod
konkurenčnimi pogoji, pomeni državna pomoč v očeh drugih konkurentov nelojalno
konkurenco. Zato si mora blagovni producent pridobiti ustrezno soglasje iz Bruslja.13
Takšno soglasje Bruselj izda pod določenimi pogoji. Eden in za blagovnega producenta
X najpomembnejši je poslovno prestrukturiranje, ki mora vključevati tudi zaprtje
nekaterih proizvodnih obratov in odprodajo non-core dejavnosti, skratka kontrakcijo
gospodarskega subjekta, torej nobenih novih investicij in rasti. To pomeni, da se lahko
na tak način s pomočjo države sicer rešijo trenutne likvidnostne težave gospodarskih
subjektov, da lahko ti normalno poslujejo naprej, slaba stran takšnega modela pa je
zaustavitev njegove rasti vsaj za obdobje, ko gospodarski subjekt uporablja državno
pomoč.
Če na kratko povzamemo14, ima proces dodeljevanja državne pomoči za reševanje in
prestrukturiranje gospodarskih družb v težavah zelo specifično vlogo. Naš primer
velikega gospodarskega subjekta naj bi jo upravičeval, saj gre za socialne in regionalne
politične razloge (prisotnost v več državah JV Evrope), nadalje za potrebo po
upoštevanju strateške vloge tega gospodarskega subjekta v narodnem gospodarstvu in ne
nazadnje tudi za željo po vzdrževanju konkurenčne tržne strukture (izjemen primer), ob
čemer bi izbris (ukinitev) gospodarske družbe lahko vodil k monopolni ali škodljivi
oligopolni situaciji.15
13
To soglasje si je že pridobil.
14
S politiko dodeljevanja državnih pomoči družbam v težavah se v okviru diskrecijske pravice, ki
jo ministru za gospodarski razvoj in tehnologijo podeljujeta 21. in 22. člena ZPRPGDT,
podrobneje določajo pogoji za presojo upravičenosti gospodarske družbe do dodelitve državne
pomoči – predvsem z vidika, kdaj program prestrukturiranja gospodarski družbi omogoča
povrnitev dolgoročne sposobnosti preživetja na trgu.
15
Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo dodeljuje državne pomoči družbam v težavah v
skladu z Zakonom o pomoči za reševanje in prestrukturiranje gospodarskih družb v težavah
(Uradni list RS, št. 44/07 – uradno prečiščeno besedilo in 51/11, v nadaljevanju ZPRPGDT).
42
5. ZAKLJUČEK
Finančna in gospodarska kriza sta močno zaostrili pogoje gospodarjenja v realnem
sektorju gospodarstva. Prizadeli sta tudi poslovno uspešna tako srednja in velika kot
mala podjetja, med njimi pa najbolj tista, ki so se na začetku novega desetletja znašla v
ekonomsko-finančnem položaju, ki ga lahko opredelimo z naslednjimi atributi:
kapitalska neustreznost oziroma visoka zadolženost in nelikvidnost. V tem prispevku
smo obravnavali prav ta, pri čemer smo želeli izpostaviti in obravnavati fenomen, ki
nakazuje svojevrstno paradoksalnost. Govorimo namreč o dobičkonosnosti oziroma o
poslovni uspešnosti teh gospodarskih subjektov v širšem pogledu, a hkrati o njihovih
velikih finančnih oziroma likvidnostih problemih, kar v normalnih ekonomskih razmerah
naj ne bi bilo tipično.
Če smo po eni strani za blagovne producente zadovoljivo diagnosticirali stanje in razkrili
razloge zanj, to pa podkrepili tudi na praktičnih primerih tako za malo kot veliko
podjetje pri nas, je najpomembnejše vprašanje, kako naj se gospodarski subjekti
izvlečejo iz likvidnostne pasti, oziroma izvijejo iz primeža, ob čemer jih z ene strani
stiska lastniški krč (kapitalska neustreznost oziroma visoka zadolženost), z druge pa
kreditni krč poslovnih bank.
V tem prispevku smo želeli nakazati dve smeri reševanja: poslovno prestrukturiranje in
finančno prestrukturiranje, pri čemer smo se osredinili na drugo in v tem kontekstu
opozorili na takojšnje ter hkratno delovanje vseh ključnih deležnikov, tj. najprej vodstva
gospodarskih subjektov, ki morajo poleg poslovnega prestrukturiranja (prenove svojih
proizvodnih programov, prevetritve prodajnih trgov, racionalizacije poslovanja v
pogledu zmanjševanja vseh vrst stroškov) izvesti tudi ukrepe kratkoročne finančne
konsolidacije. Naslednji so lastniki, ki naj bi se aktivno vključili v rekapitalizacijo svojih
podjetij. Če sami za to nimajo dovolj kapitala, morajo pripustiti h kapitalski krepitvi
gospodarskih subjektov zunanje investitorje, tudi finančne. Potem so poslovne banke, pri
katerih so že nakazane sistemske rešitve za izboljšanje njihove kapitalske ustreznosti
(poleg rekapitalizacije tudi prenos dela njihovih terjatev na slabo banko), ki naj bi po eni
strani podjetjem reprogramirale njihove finančne obveznosti na daljši rok, po drugi strani
pa tokrat z bolj rigorozno, konservativno oziroma bolje rečeno, selektivno kreditno
politiko podprle ekonomsko zdrava podjetja, ki imajo plačilno efektivno sposobno
povpraševanje za svoje izdelke. In čisto na koncu še država, vendar ne s svojim
vmešavanjem v gospodarstvo, ampak s shemami državne pomoči, ki jih podpira tudi
Bruselj, kot so na primer državna poroštva, izdana poslovnim bankam za začasno,
prehodno kreditiranje gospodarstva. Takšni premostitveni krediti, s katerimi bi se lahko
takoj izboljšala likvidnost gospodarskih subjektov, naj bi se po že znanih scenarijih
kasneje preoblikovali v kapital podjetij. Ta bi postala kapitalsko ustrezna, delno
razdolžena in kot taka zanimiva za potencialne nove, tudi tuje investitorje.
43
LITERATURA IN VIRI
1.
2.
3.
4.
5.
6.
7.
8.
9.
10.
11.
12.
13.
14.
15.
16.
Aghion, P., Fally, T. in Scarpetta, S. (2007). Credit constraints as a barrier to the
entry and post-entry growth of firms. Economic Policy 22, str. 731−779.
Arhar, F. (13. 7. 2013). »Ne vem, ali ima Bruselj še eno, svojo formulo za
Slovenijo«. Delo, str. 4−7.
Becchetti, L. in Trovato, G. (2002). The determinants of growth for small and
medium sized firm. The role of the availability of external finance. Small Business
Economics 19, str. 291−306.
Bergant, Ž. 2013. Analiza poslovanja. Od teorije do prakse (Računovodski in
finančni vidiki). Strokovna monografija. Inštitut za poslovodno računovodstvo.
Ljubljana.
Berkau, C. (2010). Bilanzen. BWL-Crash-Kurs2. Auflage. UVK Verlagsgesellschaft
mbH. Köln.
Blanchar, O. in Cohen, D. (2001). Macroeconomie. Pearson Education. Village
Mondial. Paris.
Brito, P. in Mello, A. (1995). Financial constraints and firm post-entry
performance. International Journal of Industrial Organisation 13, str. 543−565.
Bukvič, V. (2009). Upravljanje na osnovi vrednosti s praktičnim primerom. 1.
mednarodna znanstvena konferenca. Znanje in poslovni izzivi globalizacije. Zbornik
referatov. FKPV Celje, 12. in 13. november 2009, str.: 204−220 (celoten znanstveni
prispevek je objavljen na CD).
Bukvič, V. (2010). Finančni učinki skrajševanja poslovnih procesov z nekaj
praktičnimi primeri. 2. mednarodna znanstvena konferenca. Znanje in poslovni
izzivi globalizacije v letu 2010. Zbornik referatov. FKPV Celje, 18.-19. November
2010. str.: 64-66 (celoten znanstveni prispevek je objavljen na CD)
Bukvič, V. (2012). Kapitalska neustreznost – rak rana blagovnih producentov. 3.
mednarodna znanstvena konferenca. Znanje in poslovni izzivi globalizacije v letu
2011. Zbornik referatov. FKPV Celje, 17. in 18. november 2012, str.: 52−54
(celoten znanstveni prispevek je objavljen na CD).
Carpenter, R.E. in Petersen, B.C. (2002). Is the growth of small firms constrained by
internal finance? The Review of Economics and Statistics 84, str. 298-309.
Carroll, G.R. in Hannan, M.T. (2000). The Demography of Corporations and
Industries. Princeton, NJ: Princeton University Press.
Dokumentacija iz arhiva FRS v delniški družbi X. 2012.
Ehrhardt, Michael C. in Brigham, Eugene F. (2011). Financial Management. Theory
and Practice. South-Western Cengage Learning. Mason. OH. ISBN: 978-1-43907810-5.
Guedy, N. (2004). Finance d'Entreprise. Les regles du jeu. Editions d'Organisation.
Deuxieme edition. Troisieme tirage. Paris.
Holtz – Eakin, D, Joulfaian, D. in Rosen, H.S. (1994). Sticking it out:
Entrepreneurial survival and liquidity constraints. Journal of Political Economy 102,
str. 53−75.
44
17. Hribar Milič, S. (10. 8. 2013). Gospodarstvo pa še kar stagnira. Zadnji vlak za
spremembe. Delo, str. 12−13.
18. Hutin, H. (2010). Toute la Finance. Eyrolles Editions d'Organisation. 4e edition.
Paris. ISBN: 978-2-212-54519-7.
19. Lee, C Alice, Lee, C John, Lee, F Cheng (2009). Financial Analysis, Planning &
Forecasting. Theory and Application. Second Edition. World Scientific. London.
20. Letno poročilo delniške družbe X za leto 2012.
21. Koman, M. et al. (2009). Slovenian Exporters in Economic Crisis v »How are
different Capitalist Systems Coping With the Current Crisis«. Editor: Janez
Prašnikar. Published by Časnik Finance, d.o.o., Ljubljana.
22. Moraux, F. (2010). Finance de marche. Synthex. Economie et gestion. Universite
Rennes I. PEARSON. ISBN: 978-2-7440-7316-8.
23. Morin, A. Roger in Jarrell, L. Sherry (2000). Driving shareholder value: valuebuildnig techniques for creating shareholder wealth. New York: McGraw-Hill.
24. Olfert, K, Reichel, C. (2008). Finanzierung. Kompendium der praktischen
Betriebswirtschaft. 14., verbesserte und aktualisierte Auflage. Kiehl. ISBN 978 3
470 53494 7.
25. Pike, R. in Neale, B. (2009). Corporate Finance and Investment. Decisions and
Strategies. Sixth Edition. Pearson Education Limited. Harlow.
26. Samuelson, P. (1980). Economics. Eleventh Edition. McGraw-Hill International
Book Company.
27. Saridakis, G., Mole, K., Hay, G. (2013). Liquidity constraints in the first year of
trading and firm performance. International Small Business Journal. DOI:
10.1177/0266242611410091. Published by SAGE. Loughborough.
28. Vernimmen, P. (1998). Finance d'Entreprise. 3e edition. Editions Dalloz. Paris.
29. White, I. Gerald in Sondhi, C. Ashwinpaul in Fried, Dov. (1997). The Analysis and
Use of Financial Statements. 2. izdaja. New York: John Wiley&Sons.
30. Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem
prenehanju (uradno prečiščeno besedilo)/ZFPPIPP – UPB7/. Pridobljeno 16. 8. 2013
s spletne strani http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r02/predpis_ZAKO677.html.
31. Zakon o pomoči za reševanje in prestrukturiranje gospodarskih družb v težavah.
(2007). Uradni list RS, št. 44/2007 – uradno prečiščeno besedilo in 51/11).
Pridobljeno 16. 8. 2013 s spletne strani
http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r02/predpis_ZAKO6702.html.
45
OG LAS
46
Opravičilo: Članek z naslovom Primerjava dokazovanja davčnih vrtiljakov v
kazenskem in davčnem pravu ter uporaba dokaznih sredstev v davčni praksi, še enkrat
objavljamo, ker je bil pomotoma izpuščen del besedila (Poslovodno računovodstvo,
2/2013, str.42). Avtorici dr. Darji Bernik se opravičujemo.
Dr. Darja Bernik1
PRIMERJAVA DOKAZOVANJA DAVČNIH VRTILJAKOV V
KAZENSKEM IN DAVČNEM PRAVU TER UPORABA DOKAZNIH
SREDSTEV V DAVČNI PRAKSI
The comparison of proving carousel frauds in criminal and tax law and the use of
evidential materials in tax practice
Povzetek
Prispevek primerjalno obravnava dokazovanje verižnih davčnih goljufij tipa davčni
vrtiljak kot vrste kaznivih dejanj iz vidika kazensko procesnega in davčnega prava. Na
začetku avtorica uvede osnovne pojme dokazovanja kaznivih dejanj (kot so dokaz
oziroma dokazna sredstva, dokazno breme in dokazni standardi). Potem avtorica
primerja dokazne standarde v kazensko procesnem in davčnem pravu. Sledi primerjava
nekaterih izbranih primerov davčnih vrtiljakov z vidika uporabe dokaznih sredstev v
davčnih postopkih. Metodologija prispevka je kvalitativna, deskriptivna analiza in
komparativna analiza izbranih primerov davčnih vrtiljakov glede uporabe dokaznih
sredstev z analizo sodb upravnega in vrhovnega sodišča ter s sintezo znanstvenih
ugotovitev uporabe dokaznih sredstev v davčni praksi v Sloveniji. Prispevek je
pomemben za boljšo identifikacijo ustreznih dokaznih sredstev v davčni praksi in za
poznavanje dokaznih standardov ter nakazuje njihovo uporabo v prihodnje. Spoznanja
avtorice so praktično uporabna pri dnevnem delu tako za davčne preiskovalce kot tudi za
druge preiskovalce tovrstnih kaznivih dejanj.
1
Dr. Darja Bernik je univerzitetna diplomirana ekonomistka, doktorica znanosti s področja
varstvoslovja, davčna svetovalka in članica častnega razsodišča Zbornice davčnih svetovalcev
Slovenije ter članica evropske organizacije davčnih svetovalcev CFE (Confederation Fiscale
Europeenne), zaposlena kot vodja računovodstva in davčnega svetovanja pri Spar Slovenija d.o.o.
Je davčna svetovalka za področja: davka na dodano vrednost, davka od dohodka pravnih oseb,
davčnega postopka, davka na nepremičnine, preprečevanja dvojne obdavčitve v skladu z
mednarodnimi konvencijami o preprečevanju dvojne obdavčitve, čezmejnega prestrukturiranja
podjetij. Ima več kot 10 let izkušenj tako na področju davčnega svetovanja kakor tudi
računovodenja.
47
Ključne besede: davčni vrtiljak, davčne goljufije, kazensko procesno pravo, davčno
pravo, dokazna sredstva, dokazno breme, dokazni standardi
Abstract
The article comperatively examines the proving of chained tax frauds, called carousel
frauds, from the criminal procedure and tax law point of view. At the beginning the
author presents the basic concepts of criminal acts detecting (such as evidence,
evidential materials, burden of proof and standards of proof). Further the author
compares the standards of proof on the basis of criminal procedure and tax point of view.
The a uthor consequently presents some selected cases of carousel frauds comparing the
used evidential materials. The methodology is a qualitative, descriptive and
comparative analysis of selected cases of carousel frauds in the sense of using evidence,
evidential materials in tax procedures analyzing the judgements of supreme and
administrative court with the synthesis of scientific findings about the using of evidential
materials in Slovenian tax practice. The article contributes to the identification of the
appropriate evidential materials in tax practice in Slovenia, to knowledge about
standards of proof and shows the way how to use them in a future. The findings of
author are useful for tax investigators and other investigators of such criminal acts in
their daily practice.
Key words: carousel fraud, tax fraud, criminal procedure law, tax law, evidential
materials, burden of proof, standards of proof
1. UVOD
Prispevek proučuje dokazovanje posebnih oblik gospodarskih kaznivih dejanj oziroma
davčnih prekrškov – čezmejnih davčnih goljufij na področju davka na dodano vrednost,
imenovanih davčni vrtiljaki.
Na začetku naj najprej opredelimo osnovne pojme dokazovanja kaznivih dejanj (kot so
dokaz oziroma dokazna sredstva, dokazno breme in dokazni standardi).
Dokaz je (v ožjem pomenu besede) vir spoznanja o kakšnem pomembnem dejstvu; s
tega vidika je dokaz sinonim za dokazna sredstva (priče, ogled, listine ipd.) oziroma
dokaz v vsebinskem, materialnem pomenu besede; dokaz je lahko tudi drugi izraz za
procesno dejanje, s katerim se je ugotovilo kakšno pravno pomembno dejstvo; ugotoviti
oziroma spoznati dejstvo v bistvu pomeni prepričati se o njegovem obstoju; dokaz (v
pravno logičnem pomenu) je sinonim za logično in izkustveno sprejemljivo trditev o
obstoju kakšnega pravno pomembnega dejstva; je drugi izraz za oceno o dokaznem
pomenu kakšnega dejstva (Dežman in Erbežnik, 2003).
Dokazno breme nosi tista stranka, ki mora dokazati, da se neko pravno relevantno
dejstvo šteje za ugotovljeno; vsak zahtevek, obtožba ali vrsta zagovora ima določene
bistvene elemente, ki jih mora stranka dokazati, če hoče uspeti (Mozetič, 2008).
48
Dokazni standard je tista stopnja verjetnosti, do katere mora stranka, ki nosi dokazno
breme, prepričati sodišče, da bi temu bremenu zadostila (Mozetič, 2008; Murphy, 2000).
2. DOKAZNA SREDSTVA IN DOKAZNO BREME V KAZENSKO
PROCESNEM PRAVU
Dokazna sredstva v kazensko procesnem pravu primeroma opredeljujeta Dežman in
Erbežnik (2003), ki pravita, da je dokazno sredstvo vse, kar je mogoče po pravilih logike
obravnavati kot vir spoznanja resnice o obstoju kakšnega pomembnega dejstva v
kazenskem postopku. Avtorja ločita:
- personalne dokaze: zagovor obdolženca, izvedbe prič ter izvid in mnenje izvedencev;
- materialne dokaze: ogled, rekonstrukcija, listine in tehnični posnetki.
Avtorja nadalje definirata tudi pojem listine, ki je (v ožjem pomenu besede) pisno,
figurativno, grafično ali fonografsko izražena volja osebe, ki je listino napravila oziroma
podpisala, iz katere izhaja pravno pomembno dejstvo. Listina (v širšem pomenu besede)
je vsak predmet, na katerem je zapisana izjava volje z namenom, da bi imela pred
sodiščem dokazni pomen.
Dokazno breme v kazensko procesnem pravu je po mnenju Dežmana in Erbežnika
(2003) pravna dolžnost procesnopravnega subjekta, da dokaže obstoj dejstva o nekem
vprašanju materialnopravne ali procesnopravne narave.
Dokazno breme je na tožilcu, ki mu mora zadostiti do zelo visokega dokaznega
standarda (tisti, ki v postopku zatrjuje obstoj določenega dejstva, mora z zelo visokim
dokaznim standardom dokazati, da je tisto, kar zatrjuje tudi res)(Mozetič, 2008).
Dokazna dejstva sicer po mnenju Dežmana in Erbežnika (2003) ugotavljajo vsi
udeleženci kazenskega postopka (preiskovalni sodnik, državni tožilec, oškodovanec itd.).
Vsak od navedenih udeležencev lahko ugotavlja dejstva zase, ne da bi bil vezan na
procesna določila in obliko. Takšnemu stališču se pridružuje tudi Maver (2007), ki sicer
meni, da veljajo kot dokončno ugotovljena, potrjena in priznana samo tista dejstva, ki jih
kot takšna ugotovi in prizna sodišče s svojo sodbo, kar velja tako za odločilna dejstva
kakor za indice in pomožna dejstva, ne glede na to, kdo jih je zbral, v kakšni obliki in na
kakšen način so bila posredovana sodišču, ter da vse tisto, kar ni vsebovano v sodbi s
pravnega in splošnega stališča, ni ugotovljeno (Dežman in Erbežnik, 2003).
Naše pravo praviloma ne pozna prenosa dokaznega bremena na obdolženca (Dežman,
Erbežnik, 2003). Trditveno breme je naloženo tistemu, ki obtožuje (Mozetič, 2008).
Dolžnost državnih tožilcev je, da skladno s 16. členom ZKP (2. odst. 16. člen ZKPUPB3; Ur. l. RS, 8/2006) navedejo dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in
predlagajo dokaze, s katerimi ta dejstva dokazujejo (Ferlinc, 2007).
49
Pravica obdolženca je sicer definirana v tretjem odstavku 16. člena Zakona o kazenskem
postopku (ZKP-UPB3; Ur. l. RS, 8/2006), v katerem je zapisano: »Obdolženec ima
pravico navajati dejstva in predlagati dokaze, ki so mu v korist.« To pomeni, da je
mogoče domnevo, ki jo ustvarja neki pravni predpis z dokazovanjem, da neko dejstvo
obstoji, ovreči z nasprotnim dokazom. Zato mora stranka, ki zatrjuje, da se pravno
ustanovljena domneva ne ujema z resničnostjo, takšno svojo trditev dokazati (Kušej,
Pavčnik, Perenič, 1998). Obdolženec ima možnost, da daje dokazne predloge in v
obrambi polemizira z dokaznim pomenom izvedenih dokazov. Hkrati obdolženca ne
zavezuje dolžnost dokazovanja (ni zavezan dokazati zatrjevanih dejstev, ni mu treba
dokazati svoje obrambe; Dežman, Erbežnik, 2003).
Sodišče in državni organi, ki sodelujejo v kazenskem postopku, morajo po resnici in
popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe. Enako pazljivo
morajo preizkusiti in ugotoviti tako dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, kot tudi
dejstva, ki so mu v korist (17. člen ZKP-UPB3; Ur. l. RS, 8/2006).
Kot smo že zapisali, lahko obrnjeno dokazno breme v kazensko procesnem pravu samo
izjemoma bremeni obdolženca (Ashworth, 2006). Ashworth je zapisal, da je prenos
dovoljen samo, če gre za posebej resna kazniva dejanja, med katere uvrščamo tudi
organizirano kriminaliteto (argument pravne varnosti pred kriminaliteto).
Obravnavani davčni vrtiljaki so primer čezmejne (transnacionalno organizirane)
kriminalitete, pri kateri bi lahko bil prenos davčnega bremena na obdolženca upravičen,
vendar Mozetičeva (2008) in Ashworth (2006) menita, da je ta razlog sporen, saj pravita:
»Če lahko nad domnevo nedolžnosti pretehta narava kriminalitete, je namreč namen
domneve nedolžnosti izničen.« Domneva nedolžnosti sicer pomeni: »Kdor je obdolžen
kaznivega dejanja, velja za nedolžnega, dokler mu ni v skladu z zakonom dokazana
njegova krivda« (6. člen EKČP; Ur.l. RS, št. 33/94).
3. DOKAZNA SREDSTVA IN DOKAZNO BREME V DAVČNEM PRAVU
V davčnem pravu govorimo o dokazilih, podobno kot v kazensko procesnem pravu o
dokaznih sredstvih. Trditve davčnih zavezancev se v davčnem postopku praviloma
dokazujejo s pisno dokumentacijo ter poslovnimi knjigami in z evidencami, ki jih
zavezanci vodijo po tem zakonu ali po zakonu o obdavčenju. Izvedba dokazov pa se
lahko predlaga tudi z drugimi dokaznimi sredstvi (77. člen ZDavP-2-UPB4; Ur. l. RS, št.
13/2011).
Dokazno breme v davčnem pravu je praviloma prav tako na davčnem organu, kot je le-to
v kazensko procesnem pravu na tožilcih. Davčni organ mora skladno z davčno
procesnim pravom (skladno z Zakonom o davčnem postopku) ugotoviti vsa dejstva, ki
so pomembna za sprejem zakonite in pravilne odločitve, pri čemer je zavezan z enako
skrbnostjo ugotoviti tudi tista dejstva, ki koristijo zavezancu za davek, če ni drugače
določeno s predmetnim zakonom. To je načelo materialne resnice, ki je opredeljeno v
prvem odstavku 5. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2-UPB4; Ur. l. RS, št.
50
13/2011). V drugem odstavku istega člena je zapisano, da se »predmet obdavčitve in
okoliščine ter dejstva, ki so bistveni za obdavčenje, vrednotijo po svoji gospodarski
(ekonomski) vsebini« (ZDavP-2-UPB4; Ur. l. RS, št. 13/2011). Nadalje o dokaznem
bremenu govori še prvi odstavek 76. člena (ZDavP-2-UPB4), v katerem je piše
naslednje: »Davčni organ mora dokazati dejstva, na podlagi katerih davčna obveznost
nastane ali ne nastane oziroma se poveča ali zmanjša« (1. odst. 76. člena ZDavP-UPB4).
Nasprotno je dolžnost zavezancev, da davčnemu organu dajejo podatke, saj zakon pravi:
»Zavezanci za davek morajo davčnemu organu dajati resnične, pravilne in popolne
podatke, ki jih davčni organ potrebuje za pobiranje davka.« (1. odst. 10. člena ZDavP-2UPB4). Prav tako so zavezanci za davek zavezani sodelovati z davčnim organom pri
ugotavljanju dejstev v breme in korist drugih zavezancev, kar je skladno z drugim
odstavkom 10. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2-UPB4 Ur. l. RS, št.
13/2011). Zavezanci za davek (skladno s 3. odst. 10. člena ZDavP-2-UPB4) morajo
navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se
ta dejstva dokazujejo.
Zakon o davčnem postopku pa opredeljuje tudi dolžnosti drugih organov in oseb v zvezi
s posredovanjem podatkov, s katerimi razpolagajo in so le-ti pomembni za odločanje v
davčnih zadevah, saj so skladno s četrtim odstavkom 10. člena ZDavP-2-UPB4 zavezani
davčnemu organu posredovati te podatke celo brezplačno, razen če Zakon o davčnem
postopku ne določa drugače.
V Zakonu o davčnem postopku poznamo tudi obrnjeno davčno breme, saj mora
zavezanec za davek svoje trditve v davčnem postopku dokazati (predložiti dokaze), na
podlagi česar se davčna obveznost zmanjša (1. in 3. odst. 76. člena ZDavP-UPB4).
Podobno je tudi pri dokazovanju izvora premoženja, pri katerem davčno breme prav tako
preide na davčnega zavezanca. Davčni zavezanec mora namreč na poziv davčnega
organa (za prijavo premoženja) dokazati svoje premoženje (skladno s 4. odst. 69. člena
ZDavP-2-UPB4). Predmetni člen je bil uveden zaradi zahtevnejših oblik davčnih
goljufij, pri katerih goljufi nezakonito pridobijo premoženje in njegovega izvora niso
sposobni dokazati. Ashworth (2006) meni, da je lahko pri zahtevnih transnacionalno
organiziranih davčnih goljufijah obrnjeno dokazno breme pogojno dopustno. Ob tem ne
smemo pozabiti na domnevo nedolžnosti, saj med davčnim postopkom pred davčnim
organom (to je z vidika kazensko procesnega prava predkazenski postopek) davčni
zavezanec velja za nedolžnega, dokler mu ni v skladu s kazensko procesno zakonodajo
dokazana krivda kaznivega dejanja. Domneva nedolžnosti torej v davčnem še vedno
ostaja.
4 . DOKAZNI STANDARDI V KAZENSKO PROCESNEM PRAVU
Dokazne standarde (DS) kazensko procesnega prava prav tako povzemamo po Dežmanu
in Erbežniku (2003), ki taksativno opredelita naslednje dokazne standarde:
51
- razlogi za sum: za začetek predkazenskega postopka zadošča, da so podani razlogi za
sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni
dolžnosti; tej stopnji verjetnosti je zadoščeno že, če policija dobi obvestilo, da je bilo
storjeno kaznivo dejanje (Dežman, Erbežnik, 2003); izraz “sum” označuje eno najnižjih
stopenj verjetnosti oziroma dvoma, ki ga morajo okoliščine vzbuditi (...) (Mozetič,
2008);
- utemeljeni razlogi za sum: to je razmeroma nov standard, ki ga je vzpostavilo Ustavno
sodišče RS z odločbo št. U-I-25/95, 27. novembra 1997, v zvezi z uporabo posebnih
ukrepov; standard upošteva stopnjo verjetnosti, ki mora temeljiti na določenih dejstvih,
na konkretnih okoliščinah, stopnja suma pa mora tako po kvantiteti kot kvaliteti zbranih
podatkov in njihovi primerljivosti pretežno odražati utemeljeni sum; v praksi je to po
mnenju Dežmana in Erbežnika (2003) izredno nejasen standard;
- utemeljen sum: gre za visoko stopnjo artikulirane konkretne in specifične verjetnosti,
da je neka oseba storila kaznivo dejanje, ki jo je treba doseči, da se kazenski postopek v
formalnem pomenu besede proti tej osebi sploh lahko začne; šele ko tožilec zadosti
takšni stopnji verjetnosti, se kazenski postopek v formalnem pogledu začne (skladno s 1.
odst. 167. čl. ZKP; Ur. l. RS, 8/2006); zadoščeno mora biti štirim temeljnim merilom, da
bi neki sum sploh lahko pojmovali kot utemeljen, in sicer so ta merila naslednja:
predhodnost (DS mora biti zadoščeno pred posegom v posameznikove pravice),
konkretnost (zahteva, da je določeni posameznik posegel v interese družbe na konkreten
način), izrazljivost (DS se lahko zatrjuje zgolj z argumenti, ki jih je mogoče določno
izraziti/artikulirati, ne zadostuje sam občutek), specifičnost (onemogoča, da bi se
utemeljeni sum vzpostavil samo na podlagi splošnih, verjetnih okoliščin);
- stopnja verjetnosti za izrek obsodilne sodbe: ta dokazni standard se lahko izvede samo
posredno, in sicer v povezavi z domnevo nedolžnosti (skladno s 3. tč. 358. člena ZKP;
Ur. l. RS, 8/2006); skladno s tem DS je osebo treba obsoditi, ko ji je dokazano, da je
dejanje storila; za izrek obsodilne sodbe se zahteva prepričanje, se pravi subjektivna
gotovost, ki izključuje utemeljeno verjetnost ali zgolj verjetnost drugačne odločitve; pri
tem je neznana stopnja gotovosti, da je oseba dejanje storila.
Glede na taksativno navedene dokazne standarde kazensko procesnega prava ugotovimo,
da je najvišji dokazni standard kazensko procesnega postopka izrek obsodilne sodbe, ko
je neki osebi z najvišjo mogočo verjetnostjo/gotovostjo dokazano, da je neko dejanje
dejansko storila. Nadalje bomo dokazne standarde poskusili primerjalno opredeliti še v
davčnem pravu.
5. DOKAZNI STANDARDI V DAVČNEM PRAVU
Podobno kot v kazensko procesnem pravu lahko primerjalno poskusimo opredeliti še
dokazne standarde (DS) v davčnem pravu, ki jih lahko skladno z obstoječo davčno
procesno zakonodajo opredelimo taksativno tako:
52
- razlogi za sum: tudi za uvedbo davčnega postopka zadostuje anonimna prijava
davčnemu organu, da je bila storjena davčna goljufija oziroma davčni prekršek;če so
podani razlogi za sum, da je bilo storjeno dejanje, s katerim so bili kršeni predpisi o
obdavčenju, ali zaradi izvajanja dejanj in ukrepov po Zakonu o davčnem postopku in
zakonu, ki ureja davčno službo, za zagotovitev medsebojne pomoči organom Skupnosti,
držav članic EU in tretjih držav, lahko davčni organ začne davčno preiskavo, tako da
izda nalog za preiskavo (1. odst. 131. člena ZDavP-2-UPB4, Ur. l. RS, 13/2011); »V
nalogu za preiskavo mora davčni organ navesti okoliščine, iz katerih izhajajo razlogi za
sum, oziroma dejanja in ukrepe iz prejšnjega odstavka, ter navesti tudi, katere okoliščine
naj se v preiskavi raziščejo, in subjekt oziroma krog subjektov, ki bodo predmet davčne
preiskave.« (2. odst. 131. člena ZDavP-2-UPB4); »V postopku davčne preiskave se
preverijo oziroma dopolnijo podatki, ki jih je davčni organ predhodno zbral s svojimi
pooblastili. Davčno preiskavo opravlja davčni inšpektor v skladu s tem zakonom in
zakonom, ki ureja davčno službo« (skladno s 3. odst. 131. člena ZDavP-2-UPB4);
- utemeljeni razlogi za sum: če so razlogi za sum utemeljeni, davčni organ začne
postopek davčnega inšpekcijskega nadzora, tako da zavezancu za davek izda sklep o
začetku postopka in ga seznani z ugotovitvami v izvedeni preiskavi (v kateri so opisane
ugotovitve davčne preiskave in navedeni zbrani podatki dokumenti in drugi dokazi). V
davčni preiskavi zbrani dokazi in podatki se lahko uporabijo kot dokaz tudi v davčnem
inšpekcijskem nadzoru; ta dokazni standard Zakon o davčnem postopku nekako
izenačuje s standardom utemeljenega suma, saj se skladno s kazensko procesnim pravom
kazenski postopek lahko primerjalno začne, ko je zadoščeno dokaznemu standardu
utemeljenega suma. Oba dokazna standarda sta opredeljena nejasno;
- izrek odmerne odločbe: stranki se z odločbo običajno določi plačilo premalo plačanega
davka, vendar samo z ugotovitvijo, da je davek utajila, plačala v prenizki višini in
podobno; čeprav so davčne goljufije lahko dobro obrazložene in okoliščine dejanja ter
izvedeni ukrepi kažejo na visoko stopnjo verjetnosti kaznivega dejanja, pa velja
domneva nedolžnosti, dokler davčnemu zavezancu kaznivo dejanje ni dokazano.
Iz navedenega zaključimo, da je lahko nekemu davčnemu zavezancu kaznivo dejanje z
najvišjim dokaznim standardom dokazano samo z najvišjim dokaznim standardom v
kazensko procesnem pravu, se pravi z izrekom obsodilne sodbe. Z izrekom odmerne
odločbe torej davčnemu zavezancu neko kaznivo dejanje še ni dokazano.
6. PRIMERJALNA ANALIZA IZBRANIH PRIMEROV DAVČNIH
VRTILJAKOV
Primerjalna analiza uporabe dokazov, dokaznih sredstev in opredelitve dokaznih bremen
je opravljena na podlagi sodb Upravnega sodišča RS in Vrhovnega sodišča RS, ki
obravnavata nekatere izbrane primere davčnih vrtiljakov. Dodan je tudi stolpec, iz
katerega je razvidno, na katere sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice se
sklicuje v davčnih postopkih tožnik. Ugotovitve iz predmetnih sodb navajamo v tabeli 1.
(na naslednji strani)
53
Sodba (št.)
Sodba
Upravnega
sodišča: I
U
193/2010
Argumenti DURS oziroma tožene stranke,
dokazi in dokazno breme
Slicevanje na sodbe sodišča Evropskih
skupnosti
Argumenti tožnika – z vidika preverjanja
dejstev in okoliščin
tožnik si je vstopni DDV odbijal od
računov, ki naj bi jih izdali "neplačujoči
gospodarski subjekti" (t.i. "missing
traderji"), tožniku pa se očita, da je vedel
oziroma bi moral vedeti, da sodeluje v
goljufivih transkcijah; družbe, ki so
izstavljale račune niso imele ne poslovnih
prostorov, ne zaposlenih, ne predlagajo
nobenih davčnih obračunov, ne
obračunavajo in ne plačujejo DDV;
odgovorne osebe teh družb niso dosegljive,
gre za nedelujoča podjetja, ki obstajajo le
na papirju; pri navzkrižni kontroli
podizvajalcev je DURS ugotovil, da
izvajalci nimajo tovornih vozil, navedenih
na tehtanih listih, potni nalogi tudi niso bili
preloženi; v skladu z 76. členom ZDavP-2
je dokazno breme na strani zavezanca; v
skladu s sodbo Vrhovnega sodišča št. X Ips
804/2005 bi tožeča stranka za svoje trditve
morala predložiti dokaze (listinski);
Sklicevanje tožene stranke na sodbo
Sodišča Evropskih skupnosti (angl.
European Court of Justice – ECJ) C439/04 in C 440/04 v povezavi s tem,
da bi tožnik moral vedeti, da sodeluje v
transakcijah goljufive narave ter na
sodbo Sodišča Evropskih Skupnosti
(SES) C-342/87, po kateri prajemnik
računa nima pravice do odbitka DDV
le zato, ker razpolaga s prejetim
računom; sklic tudi na sodbo SES C255/02 iz katere izhaja, da je pravico
do odbitka vstopnega DDV potrebno
zavrniti, ko gre za zlorabo pravic in
transakcije, katerih edini cilj je
pridobitev davčne ugodnosti
tožeča stranka je od dobaviteljev
zahtevala davčno številko in potrdilo
davčne uprave, da je DDV zavezanka;
računom so bile priložene zbirne
prevzemnice in potrdila o plačilu
vrednosti računa ter v ponovljenem
postopku tudi tehtani listi, kjer je bila
zavedena tudi registrska številka
vozila, s katerim je bila opravljena
dobava; tožeča stranka vodi vrednostno
evidenco prejetih zalog odpadkov;
zbirne prevzemnice so za poslovanje v
tej branži običajne; družba vodi
evidenčne liste o vseh dobavah;
54
Sodba (št.)
Sodba
Upravnega
sodišča: I
U
341/2010
Argumenti DURS oziroma tožene stranke,
dokazi in dokazno breme
Slicevanje na sodbe sodišča Evropskih
skupnosti
Argumenti tožnika – z vidika
preverjanja dejstev in okoliščin
računi so bili prejeti s strani družbe, ki ni
opravljala nobene gospodarske dejavnosti
in za izdajo računov ni imela nobenih
osnov; družba ni bila dosegljiva na
registriranem naslovu, ni imela poslovnega
prostora, le poštni nabiralnik, neznani
zakoniti zastopnik se nahaja v bolnišnici in
se zaradi prometne nesreče še ni zbudil iz
kome; družba ne zaposluje delovne sile in
ji je bila zaradi nezakonite uporabe DDV
številka odvzeta; družba ni vodila
poslovnih knjig in ne davčnih evidenc;
dobave blaga - tovornih in priklopnih vozil,
pnevmatik in storitve vzdrževanja le-teh
niso bile opravljene; tožnik ni izvedel
nobene preveritve o poslovanju dobavitelja,
čeprav mu to narekuje 6. člen
Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št.
83/2001);
sklicevanje tožene stranke na sodbo
SES C-439/04 in C 440/04, kjer je
sodišče odločilo, da v primeru, če
davčna uprava ugotovi, da je bila
pravica do odbitka izvedena z goljufijo,
je pooblaščena, da z učinkom za nazaj
zahteva vračilo odbitnih zneskov in je
naloga nacionalnega sodišča, da zavrne
pravico do odbitka, če se glede na
objektivne elemente ugotovi, da se je
pravica uveljavljala z goljufijo;
tožnik je skupaj z računi za
opravljene storitve vzdrževanja
dostavil delovni nalog s specifikacijo
servisnih del (kjer ni razvidno, kdaj
so bila dela opravljena in kdo jih je
opravil); tožena stranka ni upoštevala
pripomb na zapisnik, pri čemer je
kršila določila davčnega postopka;
73. člen ZDavP-2 določa, da mora
davčni organ pred odmero davčne
odločbe po vestni in skrbni presoji
vsakega dokaza posebej in vseh
dokazov skupaj ter na podlagi uspeha
celotnega postopka ugotoviti vsa
dejstva in okliščine, ki imajo pomen
za odmerno odločbo;
55
Sodba (št.)
Sodba
Upravnega
sodišča: I
U
342/2010
Argumenti DURS oziroma tožene stranke,
dokazi in dokazno breme
Slicevanje na sodbe sodišča Evropskih
skupnosti
Argumenti tožnika – z vidika
preverjanja dejstev in okoliščin
neobstoj storitev, ker niso bile predložene
verodostojne listine v smislu SRS 21;
tožnik bi v skladu z 76. členom ZDavP-2
za vsako uveljavljanje in evidentiranje
poslovnih dogodkov moral predložiti
ustrezen in verodostojen dokaz;
podizvajalec ni imel zaposlenih delavcev in
pogodbe o koncesiji opravljanja dejavnosti,
zagotavljanja delavcev drugemu
delodajalcu; praviloma davčni zavezanec
svoje trditve dokazuje s pisno
dokumentacijo ter poslovnimi knjigami in
evidencami, lahko pa predlaga tudi izvedbo
dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi
(skladno z 77. členom Zakona o davčnem
postopku - ZDavP-2). Ker je davčni organ
podvomil, da predložene listine (tj. računi)
odražajo dejansko stanje, bi tožnik za svoje
trditve moral predložiti dokaze (skladno s
sodbo Vrhovnega sodišča št. X Ips
804/2005 z dne 10. 12. 2009), česar tožnik
ni storil
sklicevanje tožene stranke na sodbo
Sodišča Evropskih skupnosti C-439/04
in C 440/04, kjer se tožniku očita, da je
vedel oziroma bi moral vedeti, da
sodeluje v goljufivih transakcijah,
katerih namen je pridobitev davčnih
ugodnosti
nepopolna in nepravilna ugotovitev
dejanskega stanja, tožena stranka bi
morala neobstoj pravnega posla
oziroma navidezni pravni posel
(glede na to, da so verodostojne
listine - računi obstajali) ugotoviti s
takšno stopnjo gotovosti kot mu to
nalaga 8. člen Zakona o upravnem
postopku - ZUP; odločitev sprejeta le
na podlagi posrednih dokazov; tožnik
ni vedel oziroma ni mogel vedeti, da
podizvajalec DDV ne bo plačal
56
Sodba (št.)
Sodba
Upravnega
sodišča: I
U
501/2010
Argumenti DURS oziroma tožene stranke,
dokazi in dokazno breme
Slicevanje na sodbe sodišča Evropskih
skupnosti
Argumenti tožnika – z vidika
preverjanja dejstev in okoliščin
storitve, zaračunane na predloženih
računih, naj ne bi bile opravljene;
podizvajalec naj bi dela opravil s
priložnostnimi delavci (študenti), ni imel
na razpolago nikakršne poslovne
dokumentacije, ni imel poslovnih prostorov
in sredstev, s katerimi bi bile storitve lahko
opravljene; ni bila predložena verodostojna
dokumentacija; dokazno breme je na strani
zavezanca (76. in 77. člrn ZDavP-2);
tožeča stranka naj bi vedela, da sodeluje pri
goljufivih transakcijah - sklicevanje po
pojasnilo DURS (2008); sklicevanje na
sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 804/2005 z
dne 10. 12. 2009, ki pravi, da bi tožnik
moral za svoje trditve predložiti dokaze
(saj listine odražajo resnično dejansko
stanje)
sklicevanje DURS na sodbi Sodišča
Evropskih skupnosti C-439/04 in C440/04 v smislu, da bi tožnik moral
vedeti, da sodeluje v goljufivih
transakcijah; neupoštevanje sodb C384/04, C-354/03, C-355/03 in C484/03, iz katerih izhaja, da davčni
zavezanci, ki storijo vse običajne
preveritve v smislu, da njihove
transakcije niso del goljufije, ne smejo
izgubiti pravico do odbitka vstopnega
DDV
pridobitev točnih podatkov o
izvajalcu s strani tožnika, sklenjena
pogodba; s strani izvajalca vodenje
evidence o opravljenih delih po
režijskih urah in transporta (prevoz
blaga); k računu priložena
specifikacija del, ki so bila opravljena
preko podizvajalca (najeti delavci
drugje oziroma delo na črno); tožnik
ni imel možnosti sodelovanja v
davčnih postopkih pri podizvajalcih;
kršitev načela pravne varnosti in
načela gotovosti (7. člen ZDavP-2);
sklicevanje na pojasnilo DURS
(2008) in ne na zakonsko določilo v
vezi odvzema pravice do odbitka
DDV, če je zavezancu dokazano, da
je vedel oziroma bi moral vedeti, da
sodeluje v transakcijah goljufive
narave, kar je bilo uzakonjeno komaj
z ZDDV-1 (Ur. l. RS, št. 85/09)
57
Sodba (št.)
Sodba
Upravnega
Sodišča: I
U
518/2010
Argumenti DURS oziroma tožene stranke,
dokazi in dokazno breme
Slicevanje na sodbe sodišča Evropskih
skupnosti
Argumenti tožnika – z vidika
preverjanja dejstev in okoliščin
računom so bile priložene le prejemnice
blaga, izdane in podpisane s strani tožnika,
sicer neobstoj ostalih prilog: tehtni listi,
dobavnice, spremljajoči transportni podatki
(podatki o prevoznikih); odvzem ID za
DDV izvajalcem storitev, izvajalci niso
imeli zaposlenih oseb, niso oddajali
obračunov DDV-O in obračuna davka od
dohodka pravnih oseb, niso imele
poslovnih evidenc, podizvajalci niso imeli
nakazil na TRR oziroma je poplačilu
računov vedno sledil dvig gotovine;
navidezni pravni posli (74. člen ZDavP-2);
posebna evidenca po okoljevarstveni
zakonodaji ni bila vodena; dokazno breme
je na strani tožnika (76. člen ZDavP-2)
pravo skupnosti ne nudi varstva tistim,
ki bi skušali na goljufiv način priti do
koristi, do katerih sicer ne bi prišel
(primer Halifax C-255/2002); po sodbi
Axsel-Kittel C-439/04 in C-440/04 se
tožniku očita vedenje, da z nakupom
sodeluje pri transakciji utaje davka na
dodano vrednost
iz izpisa stanja zalog in konto kartic
posameznih večjih dobaviteljev so
bile količine odpadnih surovin
prevzete na skladišče; napačno
ugotovljeno stanje, da naj bi tožnik
vedel za navidezno opravljanje
dejavnosti teh družb, katerih
izključen namen je bil izvedba utaje
DDV; prevzemni listi so vsebovali
vse podatke o količini in vrsti blaga,
kdaj in katera družba jih je dostavila
ter da jih je tožnik prevzel in o koga
jih je prevzel; tožnik je preveril ID za
DDV izvajalca in ta je bila ustrezna;
verodostojne listine o dobavah so bile
predložene; nepravilna uporaba
materialnega prava, saj določba o
solidarni odgovornosti tožnika velja
komaj od 1.1.2010 naprej; zaradi
nevtralnosti DDV naj bi bil tožniku
vstopni DDV priznan
58
Sodba (št.)
Sodba
Upravnega
sodišča: I
U
1362/2009
Argumenti DURS oziroma tožene stranke,
dokazi in dokazno breme
Slicevanje na sodbe sodišča Evropskih
skupnosti
Argumenti tožnika – z vidika
preverjanja dejstev in okoliščin
neobstoj storitev, ki so bile zaračunane
tožniku; poslovne knjige in poslovna
dokumentacija v zvezi z izdanimi računi za
storitve gradbenih del ni bila predložena,
podizvajalci nimajo kadrovskih in materialnih
pogojev, osnovnih sredstev, poslovnih
prostorov, skladišč, delovnih strojev in
opreme; plačilu denarnih sredstev po računih
je vedno sledil dvig gotovine; za dvige so bili
najeti posamezniki brez urejenega statusa;
podizvajalci DURS niso izkazovali
obveznosti DDV (davčnemu organu so
predložili največ trimesečne obračune z
izkazovanjem obveznosti plačila DDV v
nizkih zneskih; sklenjene pogodbe so
pomanjkljive in niso v skladu z običajno
prakso; gradbena dokumentacija se ne vodi
skladno z Zakonom o graditvi objektov
(ZGO-1; Ur. l. RS, št. 110/02); naslovi
izvajalcev, ki imajo samo poštni nabiralnik,
sklicevanje na sodbi sodišča C-439/04
in C-440/04; zavezanec sme odbiti
DDV šele, ko prejme listino, ki odraža
resnično opravljeno dobavo
(sklicevanje na sodbo sodišča
Evropskih Skupnosti C-152/02, C
342/87), iz katerih je razvidno, da mora
biti na računu zaračunana dejansko
opravljena transakcija ter sodbe C255/02, C-439/04 in C-440/04, kjer je
sodišče podalo stališče, da je potrebno
Šesto Direktivo razlagati tako, da
nasprotuje pravici zavezanca, da odbije
plačani vstopni DDV, kadar
transakcije, na katerih temelji ta
pravica, pomenijo zlorabo pravic;
zavezanec naj bi vedel, da sodeluje v
goljufivih transakcijah;
tožnik je preverjal veljavnost
identifikacijskih številk za DDV
njegovih izvajalcev; obstajala je
knjiga obračunskih izmer, ki je
običajna v gradbeništvu, navedene
družbe so obveznosti o izvedbi del po
sklenjenih pogodbah izpolnile;
59
Sodba (št.)
Sodba
Upravnega
Sodišča I
U
704/2010
Argumenti DURS oziroma tožene stranke,
dokazi in dokazno breme
Slicevanje na sodbe sodišča Evropskih
skupnosti
Argumenti tožnika – z vidika
preverjanja dejstev in okoliščin
tožena stranka ni izkazala, da bi izdajatelja
računov dejansko opravila storitve,
sodelovanje s podizvajalci, ki niso mogli
opraviti teh storitev (ni zaposlenih
delavcev, ne vodi poslovnih knjig, sedež
firme označen le na poštnem predalčniku),
direktor družbe dvigoval gotovino,
obveznosti do dobaviteljev niso poravnali,
iz objektivnih elementov naj bi po mnenju
DURS izhajalo, da je zavezanec vedel
oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri
utaji DDV
sklicevanje na sodbi sodišča C-439/04
in C-440/04; tožniku je bilo očitano, da
je vedel, da sodeluje v transakcijah
sumljive narave; tožeča stranka ni
izkazala, da bi storitve dejansko
opravila (kljub temu, da je imela
račune ter pripadajoče naročilnice in
pogodbo) in ni izpolnila pogoja za
odbitek DDV v skladu s 40. členom
ZDDV; v skladu z dokaznim
bremenom mora davčni zavezanec za
svoje trditve predložiti dokaze (1. odst.
95. čl. ZDavP-2) in je torej tožena
stranka tista, ki bi morala v postopku
dokazati, da v poslovanju z
izvajalcema ni prihajalo do
nepravilnosti
tožnik je ravnal kot dober gospodar –
preveril je, če so izvajalci vpisani v
sodni register in register DDV ter ali je
bilo delo dejansko in korektno
opravljeno; tožena stranka bi morala
poslovanje izvajalcev preveriti tudi z
zaslišanjem zakonitih zastopnikov ter
bi morala izvesti ugotovitveni postopek
v skladu z 146. členom ZUP, ki
uzakonja načelo zaslišanja stranke iz 9.
člena ZUP, tožena stranka ni izvedla
ugotovitvenega postopka (3. odst. 74.
člena ZDavP-2), kaj naj bi ti posli
prikrivali; tožnik se sklicuje na
NEVTRALNOST sistema DDV in
pravi, da je naloga davčnega organa, da
izterja neplačani DDV; pravi, da tožena
stranka svojo odločitev ne opira na
objektivno ugotovljena dejstva in
okoliščine temveč na subjektivne
domneve
60
Sodba (št.)
Sodba
Vrhovnega
sodišča: X
Ips
404/2009
Argumenti DURS oziroma tožene stranke,
dokazi in dokazno breme
Slicevanje na sodbe sodišča Evropskih
skupnosti
Argumenti tožnika – z vidika
preverjanja dejstev in okoliščin
odbitek DDV na podlagi (fiktivnih)
računov, ki jih je izstavil zavezanec, ki v
času opravljanja storitev ni bil registriran
za namene DDV; knjiženje večjega števila
nabav goriva na bencinskih servisih, za
katere pa je bilo s primerjavo podatkov v
poslovnih knjigah prodajalca ugotovljeno,
da dobave goriva dejansko niso bile
opravljene in gre za fiktivne nabave blaga;
ker sporne dobave niso bile opravljene,
davčni zavezanec nima pravice do odbitka
DDV; DURS je podvomil v resničnost
listin in dokazno breme prevalil na
zavezanca; dokazno breme je po presoji
Vrhovnega sodišča v skladu s 15. členom
ZDavP na zavezancu; po mnenju
Vrhovnega sodišča gre tu za vprašanje
ugotavljanja dejanskega stanja (nastanek
poslovnega dogodka) in ne predhodno
vprašanje kaznivega dejanja;
ni sklica na sodbe sodišča Evropskih
Skupnosti
opravljanje storitev deloma neposredno
deloma preko najetih podizvajalcev;
zaračunavanje goriva naprej najetim
podizvajalcem z bremepisi, katerim je
bil prištet še 5% strošek poslovanja; po
mnenju tožnika bi moralo sodišče prve
stopnje prekiniti postopek, ker naj bi
šlo za predhodno vprašanje kaznivega
dejanja (po 48. členu ZUS-1);
61
Sodba (št.)
Sodba
Vrhovnega
sodišča: X
Ips
194/2010
Argumenti DURS oziroma tožene
stranke, dokazi in dokazno breme
Slicevanje na sodbe sodišča Evropskih
skupnosti
Argumenti tožnika – z vidika preverjanja
dejstev in okoliščin
prodajalci niso imeli zaposlenih
delavcev, skladiščnih prostorov in
transportnih ter materialnih
sredstev; razen računov ne obstaja
druga dokumentacija (pogodbe,
dobavnice, prevzemnice, tehtani listi
in evidence po okoljevarstveni
zakonodaji); s predstavniki
podizvajalcev izvajalec nikoli ni
imel osebnega stika, komunikacija
naj bi potekala preko nekega g. X in
prikrite telefonske številke, ta oseba
ni zaposlena na nobeni izmed družb
v postopku; dokazno breme je na
strani zavezanca, ki bi moral
dokazati, da je od predmetnih družb
kupoval odpadni material; po 1.
odstavku 95. člena ZDavP-1
oziroma 1. odst. 76. člena ZDavP-2
mora davčni zavezanec za svoje
trditve predložiti dokaze
sklic na sodbo Sodišča Evropskih Skupnosti
(SES) Genius Holding BV C-342/87, ko je
sodišče odločilo, da prejemnik računa ni
upravičen do odbitka vstopnega DDV le
zato, ker razpolaga z računom, če račun ne
temelji na opravljenem prometu blaga ali
storitev; v sodbi C-495/03 je SES določilo
kriterije, na podlagi katerih lahko nacionalno
sodišče (zoper odločitve katerega ni
pravnega sredstva po pravnem redu države
članice) samostojno reši interpretativno
vprašanje, povezano z evropskim pravom, in
sicer v primerih, kadar vprašanje ni
relevantno za reševanje konkretne zadeve;
pravica do odbitka DDV se ne prizna (po
sodbah C-439/04 in C-440/04, če se glede na
objektivne elemente ugotovi, da je davčni
zavezanec vedel ali bi moral vedeti, da z
nakupom sodeluje v transakcii, ki je del
utaje DDV;
dokazno breme v povezavi z
razporeditvijo tega naj bi bilo pri
dokazovanju obstoja transakcij tako na
strani zavezanca kot davčnega organa;
sodišče tozadevno meni, da je dokazno
breme na strani davčnega zavezanca;
tožnik je bil mnenja, da nacionalna
zakonodaja v času postopka ni vsebovala
predpisa o solidarni odgovornosti in
opisa okoliščin, na podlagi katerih bi
zavezanec moral vedeti, da sodeluje v
goljufivi transakciji; podlago za
zavrnitev vstopnega DDV določajo po
mnenju sodišča določbe ZDDV-1 in na
podlagi 3. a člena Ustave RS tudi
določbe Šešte direktive in sodbe SES,
med drugimi sodba C-255/02, iz katere
izhaja, da je pravici do vstopnega DDV
potrebno nasprotovati, kadar transakcija,
na kateri temelji ta pravica, pomeni
zlorabo;
62
Sodba (št.)
Sodba
Vrhovnega
sodišča: X
Ips
351/2011
Argumenti DURS oziroma tožene stranke,
dokazi in dokazno breme
Slicevanje na sodbe sodišča Evropskih
skupnosti
Argumenti tožnika – z vidika
preverjanja dejstev in okoliščin
revidentka oziroma tožnik ni dokazal z
verodostojno dokumentacijo, da so na
izstavljenih spornih računih zaračunane
storitve opravili izdajatelji računov; v
skladu s pravom EU sme zavezanec
načeloma odbiti vstopni DDV, kiga je
dolžan ali ga je plačal za blago oziroma
storitve, v kolikor to blago uporabi za
namene njegovih obdavčljivih transakcij,
ima ustrezen račun v skladu z ZDDV-1, ki
vsebuje tudi količino in vrsto dobavljenega
blaga in če ne gre za goljufijo oziroma
zlorabo sistema DDV; ugotovitve DURS:
večina dobaviteljev na registriranem
naslovu ni opravljala dejavnosti, nekatere
družbe niso imele urejenih poslovnih knjig;
dvigi gotovine s strani direktorice
revidentke, ki je dobaviteljem naprej dala
gotovinsko posojilo kot fizična oseba;
pravica do odbitka DDV se lahko zavrne
le, če davčni organ na podlagi objektivnih
okoliščin dokaže, da je naslovnik v
sklicevanje na sodbe EU C-384/04, C255/02 (Halifax) in sodbo v združenih
zadevah C-354/03, C-355/03, C-484/03
(Optigen in drugi); tožnik je trdil leta
2004 razlogi oziroma indikatorji za
poslovanje v verigi davčnih vrtiljakov
niso bili znani in da posamični
objektivni kriteriji v pozitivni
zakonodaji niso bili izrecno določeni in
da na podlagi objektivnih okoliščin in
dejstev ni mogla vedeti, da sodeluje v
goljufiji; revidentka zatrjuje, da davčni
organ pred izdajo odmerne odločbe ni
preveril vseh dejstev za izdajo pravilne
in zakonite odločbe in da je kršil načelo
materilane resnice (5. člen ZDavP-2);
sodišče pravi, da ker revidentka ni
predložila dokumentov, ki naj bi
izkazovali, da so dobavitelji opravili
zaračunane storitve oziroma dobavili
blago, da to še ni zadosten razlog za
zavrnitev pravice do odbitka; v
primeru, da dobavitelj opravi storitve
s podizvajalci in predloži ustrezne
račune in v kolikor zavezanec ni imel
indicev, da je vedel oziroma bi moral
vedeti, da sodeluje v goljufiji, mu
pravica do odbitka DDV ne more biti
odvzeta; dokazno breme je po
mnenju sodišča tu na davčnem
organu; po mnenju sodišča na podlagi
znanih in obravnavanih okoliščin ter
dokazov, davčni organ ni dokazal, da
bi zavezanec lahko vedel oziroma bi
moral vedeti, da sodeluje v goljufiji,
zato je sodišče zadevo vrnilo sodišču
prve stopnje v novo sojenje
63
postopku oziroma dokazne ocene vedel
oziroma bi moral vedeti, da je bila
transakcija, na katero se sklicuje račun,
povezana z goljufijo izdajatelja računa ali
drugega subjekta višje v dobavni verigi gre za pravni standard, v skladu s katerim
revizijsko sodišče lahko opravi pravno
presojo glede na dejstva, ki so bila
ugotoljena v upravnem postopku
Vir: Lastna primerjalna analiza na podlagi izbranih sodb Upravnega sodišča RS in Vrhovnega sodišča RS, pridobljenih na spletni strani
www.superdavki.com
64
S pomočjo opravljene analize izbranih sodb lahko ugotovimo, da v davčnih postopkih
davčni zavezanec svoje trditve praviloma dokazuje s pisno dokumentacijo, poslovnimi
knjigami in z evidencami. Prav tako davčni organ in sodišča upoštevajo predvsem
listinske dokaze, kar je posledica sklicevanja na sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips
804/2005, 10. decembra 2009, ki tožnika zavezuje, da za svoje trditve predloži dokaze
(saj listine odražajo resnično stanje). Takšen način upoštevanja dokazov na davčnem
področju pa žal izhaja tudi iz sodb Evropskega sodišča za človekove pravice (angl.
European Court of Human rights), v katerih daje predmetno sodišče prednost listinskim
dokazom pred ostalimi dokazi (npr. sodba Evropskega sodišča za človekove pravice v
zadevi Hentrich št. 13616/88 iz leta 1994; predmetna sodba upošteva listinsko
dokazovanje kot ključno in celo zahtevano v davčnih zadevah). Temu nasprotno je
mnenje sodišča za človekove pravice, da zaslišanje stranke lahko nadomesti listinsko
dokumentacijo, vendar le-to ni nujno, če se z listinsko dokumentacijo hitreje ugotovi
dejansko stanje (sodba v zadevi Amanda Jussila št. FV11-01227 iz leta 2011).
V primerjavi s kazensko procesnimi postopki se torej v davčnih postopkih v praksi
običajno ne izvajajo personalni dokazi, kot so: zagovor obdolženca, zaslišanje prič in
mnenja izvedencev. Davčni organ v davčnih postopkih upošteva predvsem materialne
dokaze. Hkrati je pogosto pozabljeno, da se izvedba dokazov lahko predlaga tudi z
drugimi dokaznimi sredstvi (77. člen ZDavP-2-UPB4; Ur. l. RS, št. 13/2011). Podobno
je tudi v Zakonu o upravnem postopku (ZUP-UPB2, Ur. l. RS, št. 24/2006) predvidena
izvedba dokazov z zaslišanjem prič in s pridobitvijo mnenj izvedencev.
Zaradi pomanjkljive izvedbe dokaznih sredstev v davčni praksi pa se glede dokaznih
standardov postavlja tudi vprašanje pravne gotovosti. Izrednega pomena je torej v
davčnih postopkih presoditi, ali so izpolnjene vse predpostavke davčnega prekrška in se
je za to zbralo dovolj dokazov. Po 73. členu ZDavP-2 mora davčni organ pred odmero
davčne odločbe po vestni in skrbni presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov
skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki
imajo pomen za odmerno odločbo. Primerjalno je lahko v kazenskem pravu z najvišjim
dokaznim standardom neka oseba obsojena, ko ji je dokazano, da je storila neko kaznivo
dejanje. Dokazni standard je tista stopnja verjetnosti, do katere mora stranka, ki nosi
dokazno breme, prepričati sodišče, da bi temu bremenu zadostila. Žal pa v davčnih
postopkih neki osebi ne more biti z najvišjim dokaznim standardom oziroma z največjo
mogočo stopnjo verjetnosti/gotovosti dokazano, da je neki davčni prekršek oziroma
kaznivo dejanje tudi dejansko storila.
V večini izbranih analiziranih sodb je davčni organ podvomil o resničnosti listin in s tem
dokazno breme prevalil na davčnega zavezanca. Prav tako je dokazno breme po presoji
Vrhovnega sodišča RS v skladu s 15. členom ZDavP-2 na zavezancu, saj se ugotavlja
dejansko stanje (nastanek poslovnega dogodka). Komaj v zadnji sodbi Vrhovnega
sodišča RS št. X Ips 351/2011, novembra 2012,je dokazno breme tudi na davčnem
organu, saj mora ta zaradi načela materialne resnice (5. člen ZDavP-2-UPB4; Ur. l. RS,
št. 13/2011) pred izdajo odmerne odločbe preveriti vsa dejstva za izdajo pravilne in
65
zakonite odločbe. Pravica do odbitka DDV se lahko zavrne samo, če davčni organ na
podlagi objektivnih okoliščin dokaže, da je naslovnik v postopku oziroma na podlagi
dokazne ocene vedel oziroma bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje
račun, povezana z goljufijo izdajatelja računa ali drugega subjekta višje v dobavni verigi.
To je pravni standard, ki revizijskemu sodišču omogoča pravno presojo glede na v
upravnem oziroma davčnem postopku ugotovljena dejstva. Če je torej zavezanec imel
račun in ni imel indicev, da je vedel oziroma bi moral vedeti za svoje sodelovanje v
goljufiji, mu pravica do odbitka DDV ne more biti odvzeta, če davčni organ na podlagi
znanih in obravnavanih okoliščin ter dokazov ni dokazal, da bi zavezanec lahko vedel
oziroma bi moral vedeti za svoje sodelovanje v goljufiji.
Prenos dokaznega bremena je najbrž tudi posledica objave sodbe Sodišča Evropskih
skupnosti (angl. European Court of Justice – ECJ) v združenih zadevah C-80/11 in C142-11, avgusta 2013, v kateri je sodišče poudarilo potrebo po pravno zadostnem
dokazovanju objektivnih dejavnikov, da je neki davčni zavezanec vedel oziroma bi
moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do
odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil navedeni izdajatelj ali drug trgovec v
dobavni verigi. Indice mora davčni organ ob upoštevanju mnenja sodišča preveriti z
dovolj visoko pravno gotovostjo (oziroma s toliko višjim dokaznim standardom).
7.
SKLEP
Osnovno vprašanje pri dokazovanju davčnih goljufij oziroma pri dokazovanju davčnih
prekrškov in kaznivih dejanj je vprašanje pravne gotovosti. Davčnemu zavezancu mora
biti z največjo mogočo stopnjo verjetnosti/gotovosti dokazano, da je neki davčni
prekršek oziroma kaznivo dejanje dejansko storil. Najvišji dokazni standard v kazensko
procesnem pravu je izrek obsodilne sodbe, za katero se zahteva prepričanje, da je oseba
neko dejanje dejansko storila – subjektivna gotovost, ki izključuje utemeljeno verjetnost
ali zgolj verjetnost drugačne odločitve. V davčnem pravu je izrednega pomena načelo
materialne pravice, po katerem mora davčni organ ugotoviti vsa dejstva, ki so
pomembna za sprejem zakonite in pravilne odločitve, pri čemer je dolžan z enako
skrbnostjo ugotoviti tudi tista dejstva, ki so v korist zavezanca za davek. Materialne
pravice pa ni mogoče uveljavljati, če postopek iz procesnih vidikov (146. člen ZUP-1UPB2, Ur. l. RS, št. 24/2006) ni pravilno voden. Prav tako je davčni organ (1. odst. 73.
člena ZdavP-2) pred izdajo odmerne odločbe po vestni in skrbni presoji dokazov
zavezan ugotoviti vsa dejstva in okoliščine z namenom, da davčnim zavezancem
omogoči zavarovanje in uveljavitev njihovih pravic ter interesov. Dokazno breme je
torej na davčnem organu, čemur je pritrdilo tudi Sodišče Evropskih skupnosti v sodbi v
združenih zadevah C-80/11 in C-142-11 avgusta 2013, v kateri je poudarilo, da mora
davčni organ pravno zadostno dokazati objektivne dejavnike, da je neki davčni
zavezanec vedel oziroma bi moral vedeti za svoje sodelovanje v davčni goljufiji.
Praksa davčnega organa oziroma upravnega in vrhovnega sodišča je bila v Sloveniji žal
drugačna, saj je davčni organ z oporekanjem verodostojnosti dokaznih listin davčno
66
breme prevalil na davčne zavezance. Vendar se praksa Vrhovnega sodišča RS v zadnjem
času vidno spreminja, na kar nakazuje sodba št. X Ips 351/2011, v kateri je sodišče
poudarilo, da je dokazno breme tudi na davčnem organu, saj mora davčni organ
spoštovati načelo materialne resnice in pred izdajo odmerne odločbe preveriti vsa dejstva
za izdajo pravilne in zakonite odmerne odločbe. Glede na navedeno lahko zaključimo, da
zadnja dogajanja in sodbe kažejo na spremembe v pravo smer. Obenem smo lahko
prepričani, da bodo tudi drugi organi ravnali skladno z odločitvijo vrhovnega sodišča.
Vsekakor pa so spremembe potrebne tudi pri izvedbi dokazov, saj bo poleg listinskih
dokazov treba upoštevati tudi druge materialne dokaze (npr. uporabo tehničnih
pripomočkov za snemanje, fotografiranje, oglede)in tudi personalne dokaze (kot so
zagovor obdolženca in zaslišanje prič). Žal na tem področju Evropsko sodišče za
človekove pravice pomeni oviro, ker daje v davčnih zadevah še vedno prednost
listinskim dokazom pred ostalimi dokazi. To sicer ne pomeni, da izvedba teh dokazov ni
dopustna, saj je z Zakonom o davčnem postopku uzakonjena.
Zaključimo lahko, da je izvedba drugih dokazov pomembna, predvsem v primerih, v
katerih listinski dokazi morebiti niso na voljo. Spremembe v pravo smer je bilo mogoče
opaziti v novem predlogu Zakona o finančni službi (ZFS), v katerem je bil primeroma
predviden ogled zemljišč, objektov, poslovnih in drugih prostorov, ki se uporabljajo za
opravljanje dejavnosti ali pridobivanje dohodkov (v 31. členu predloga ZFS; MF, 2013).
Čeprav je bil predlog aprila 2013 umaknjen, upamo, da bodo v novem predlogu ZFS
vključene podobne rešitve, s katerimi bo predvidena tudi izvedba drugih in ne le
listinskih dokazov, kajti ne nazadnje imajo vsi dokazi enako dokazno vrednost.
Proučitev vseh objektivnih okoliščin in pridobitev tako materialnih kot personalnih
dokazov v davčnem postopku pozitivno vpliva na večjo stopnjo gotovosti pri
dokazovanju, da je neka oseba davčni prekršek oziroma kaznivo dejanje dejansko storila.
Posledično bodo davčni postopki iz materialnega vidika pravilno vodeni in odmerne
odločbe davčnega organa pravilne oziroma zakonite. Strankam bo s tem omogočeno tudi
zavarovanje in uveljavitev njihovih pravic ter interesov. Vseeno pa se v davčnem
postopku ne moremo izogniti dvomu, da neka oseba nekega dejanja morebiti ni storila.
Najvišji dokazni standard (tj. izrek obsodilne sodbe) je namreč moč izvesti samo skladno
s kazensko procesnim pravom.
LITERATURA IN VIRI
1.
Ashworth, A. (2006). FourThreats to the presumptionofinnocence.
InternationalJournalof Evidence and Proof, 4 (2006), str. 241–279.
2.
Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Uradni
list RS, 7-41/1994.
3.
Dežman, Z. in Erbežnik, A. (2003). Kazensko procesno pravo Republike Slovenije.
Ljubljana, GV Založba.
67
4.
Ferlinc, A. (2007). Problematika dokazovanja v zahtevnih kazenskih zadevah –
tožilski vidik. V: Dvoršek, A. In Selinšek, L. (2007). Problemi dokazovanja v
zahtevnih kazenskih postopkih. Ljubljana, Fakulteta za varnostne vede.
5.
Kušej, G., Pavčnik, M., Perenič, A. (1998). Uvod v pravoznanstvo. Ljubljana,
Uradni list Republike Slovenije, 1998.
6.
Maver, D. (2007). Spoznavni (hevristični) in dokazni (silogistični) vidiki
preiskovanja. V: Dvoršek, A. In Selinšek, L. (2007). Problemi dokazovanja v
zahtevnih kazenskih postopkih. Ljubljana, Fakulteta za varnostne vede.
7.
Zakon o davčnem postopku (ZDavP-1-UPB2). Uradni list RS, 21/2006.
8.
Zakon o kazenskem postopku (ZKP-UPB3). Uradni list RS, 8/2006.
9.
Zakon o upravnem postopku (ZUP-UPB2). Uradni list RS, 24/2006
10. Sodbe upravnega in vrhovnega sodišča (2009 – 2012). Pridobljene 30. novembra
2012 iz: http://www.superdavki.com.
11. Sodba Sodišča (tretji senat), 21. junija 2012 (predloga za sprejetje predhodne
odločbe
BaranyaMegyeiBíróság,
Jász-Nagykun-SzolnokMegyeiBíróság
–
Madžarska) – MahagébenKft proti NemzetiAdó- ésVámhivatal DéldunántúliRegionális Adó Főigazgatósága (C-80/11), Péter Dávid proti Nemzeti
Adó- és VámhivatalÉszak-alföldiRegionális Adó Főigazgatósága (C-142/11)
(Združeni zadevi C-80/11 in C-142/11). Pridobljeno 21. maja 2013 iz: http://eurlex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=OJ:C:2012:250:0005:0005:SL:PDF.
12. EuropeanCourtof Human Rights: Hentrich v. France, Application No. 13616/88,
Judgementof 22 September 1994. Pridobljeno 21. maja 2013 iz:
http://www.humanrights.is/the-human-rightsproject/humanrightscasesandmaterials/cases/regionalcases/europeancourtofhumanri
ghts/nr/519.
13. EuropeanCourtof Human Rights: Case of Jussila v. Finland, Application No.
73053/01, Judgement, Strasbourg, 23.november 2006. Pridobljeno 21. maja 2013
iz:
http://hudoc.echr.coe.int/sites/eng/Pages/search.aspx#{"fulltext":["jussila"],"docum
entcollectionid2":["GRANDCHAMBER"],"itemid":["001-78135"]}.
OGLAS
68
Dr. Živko Bergant1
DU PONTOV SISTEM KAZALNIKOV
Du pont analysis
Povzetek
DuPontov model kazalnikov je obravnavan s teoretičnega in praktičnega vidika. V
okviru teoretičnega vidika je prikazan njegov razvoj in značilnosti. Pri tem so opisane
njegove številne dopolnitve z različnih vidikov z dodatnimi kazalniki. Posebej je
obravnavano njegovo pojasnjevanje, zlasti s pomočjo faktorja neto finančnega vzvoda.
Uporabnost modela je prikazana še z drugih vidikov (npr. rast in vrednotenje podjetja).
Avtor pokaže tako koristi kot tudi nevarnosti in omejitve modela.
Ključne besede: DuPont, dobičkonosnost, naložbeni center, sistem kazalnikov, finančni
vzvod, tveganje, struktura financiranja podjetja
Abstract
The Article deals with DuPont model of measuring the profitability. Its development and
characteristics are shown together with numerous additional ratios and possibilities. The
explanation of results is emphasized especial regarding net leverage multiplier. The
usefulness of the model is treated from other aspects also (e.g. growth and evaluation of
the company). The limitations and weaknesses of the model are shown as well.
Key words: DuPont, profitability, investment center, systems of ratios, financial
leverage, risk, structure of company financing
1.
UVOD
Med številnimi modeli medsebojno povezanih kazalnikov2 je Du Pontov model v
strokovni literaturi nedvomno med najbolj znanimi. Že v letu 1919 ga je razvil
elektroinženir F. Donaldson Brown, ki je bil finančni direktor v E.I. Du Pont de
Nemours Powder Company, ustanovljeni leta 1903. Začeli so ga uporabljati v letu 1920,
podjetje pa se je razvilo v svetovno kemično korporacijo. Brown je kasneje ta model
uvedel tudi v General Motors.
1
Dr. Živko Bergant, doktor poslovno organizacijskih znanosti, certificirani poslovodni
računovodja, veščak Zveze ekonomistov Slovenije, docent na Visoki šoli za računovodstvo v
Ljubljani.
2
Več o kazalnikih in njihovih povezavah v Bergant (2013, 151−168).
69
V nadaljevanju bomo celovito pokazali nadaljnji razvoj modela in obravnavali njegovo
izrazno moč.
2. RAZVOJ DU PONT MODELA
Osnovni namen modela je bil spremljati dobičkonosnost po posameznih naložbenih
centrih (investment centers). Zato so primerjali učinek, to je dobiček iz poslovanja
naložbenega centra po odbitku obresti na dolgoročna posojila, z neto sredstvi (NI) brez
neopredmetenih sredstev, kratkoročnih obveznosti in popravka vrednosti za amortizacijo
(Kaplan, Atkinson, 1998, 500). Kazalnik ROI (Return on Investment)3 so razstavili na
dva dela (Zimmerman, 1995, 166):
Posl. prihodki – posl. odh.
PP
ROI = ---------------------------------- x -------------------.
Prihodki od prodaje (PP)
Sredstva (NI)
(1)
Prvi ulomek na desni strani enačbe 1 je kazalnik dobičkovnosti prodaje (profit margin),
drugi pa kazalnik obračanja sredstev (assets turnover).
Enačba navaja na pomembna dejstva. Dobičkovnost prodaje je odvisna zlasti od obsega
prodaje in poslovnih stroškov. Pri tem pa ne smemo zanemariti področja naložb v
poslovna sredstva. Njihovo zmanjšano obračanje namreč zmanjšuje dobičkonosnost
(ROI) oziroma zmanjšuje učinek zmanjšanja stroškov in/ali povečanja prodaje. Očitno
sta lahko gibanji obeh kazalnikov nasprotni, kar omogoča podrobnejše analiziranje
dogajanja v podjetju.
Prav tako sta lahko nasprotni gibanji ROI na ravni podjetja in na ravni posameznega
naložbenega centra, na kar je treba še posebej paziti (Kaplan, Atkinson, 1998, 505).
V kasnejši strokovni literaturi (npr. Garrison et al., 2010, 523) so razčlenili izračun
dobička investicijskega centra, v okviru povprečnih sredstev pa so zajeli denar, terjatve
do kupcev, zaloge, zgradbe in opremo, vendar le tisti del, ki je namenjen osnovnemu
poslovanju. Po upoštevanju davčne stopnje (D. st) dobimo:
(Poslovni prihodki – Posl. odh.) (1 – D. st.)
CxK
ROI = ------------------------------------------------------ x -----------------. (2)
Cena (C) x Količina (K)
Sredstva (A)
3
Kazalnik ROI še sedaj nekateri avtorji uporabljajo predvsem pri analiziranju učinkovitosti
investicijskega centra kot mesta odgovornosti (več v Bergant, 2012, 106).
70
Enačbo 1 se danes pogosto uporablja na ravni podjetja (npr.: AH Institute, 1984, 29;
Helfert, 1987, 52; Brigham et al., 1999, 76; Tekavčič, 2002, 21; Pučko, 2001, 156;
Angell, Brewer, 2003; Soliman, 2007, 8), nekateri ga enostavno imenujejo ROA (return
on assets). V takih primerih pa je treba opozoriti, da je pojasnjevanje kazalnika lahko
nekorektno, tako pri primerjavi v času kot v prostoru. Ni namreč vseeno, kako so
povprečna celotna sredstva (A) financirana, zato je njegova izrazna moč na ravni
podjetja razmeroma zanemarljiva.4
Modificirani Du Pontov model (Brigham et al., 1999, 78) upošteva, da vložena sredstva
običajno niso financirana samo s povprečnim lastniškim kapitalom (TK), temveč tudi z
dolgom, kar kaže kapitalski multiplikator – KM (equity multiplier ali leverage ratio):
Sredstva (A)
KM = ------------------------------.
Trajni kapital (TK)
(3)
Recipročna vrednost kazalnika KM je znana tudi kot equity ratio.5
Če enačbo 1 uporabimo na ravni podjetja (čisti dobiček = E) in jo pomnožimo z enačbo
3, dobimo razširjeno načelno Du Pontovo enačbo (Brigham et al., 1999, 78) čiste
dobičkonosnosti trajnega kapitala (return on equity – ROE) podjetja:
E
PP
A
ROE = ------ x ------ x -------.
(4)
PP
A
TK
Zadnji ulomek je na posredni način izražen faktor finančnega vzvoda (FFV = D/TK), saj
kaže presežek sredstev nad trajnim kapitalom,6 ki je posledica obveznosti do tujih virov
(dolgov – D). Zato enačbo zapišemo:
E
PP
D
ROE = ------ x ------ x (1 + -------).
PP
A
TK
(5)
Enačba 5 kaže na dejavnike, ki vplivajo na dobičkonosnost kapitala podjetja To so
dejavniki, ki vplivajo na dobičkovnost prodaje, dejavniki obračanja sredstev in dejavniki
zadolževanja podjetja.
Bruto dobičkovnost prodaje lahko izrazimo s kazalnikom ekonomičnosti (Ek) (Pučko,
2001, 156):
4
Več o drugačnem izračunu ROA (z večjo izrazno močjo) v Bergant (2012, 102).
5
Več o kazalniku v Bergant (2012a, 41).
6
Več o faktorju finančnega vzvoda v Bergant (2012a, 41 in 47).
71
EBT
Prihodki – Odhodki
1
----- = --------------------------- = 1 − --------.
PP
Prihodki (PP)
Ek
(6)
Tudi kazalnik obračanja poslovnih sredstev lahko podrobneje razčlenimo (Pučko,
istotam):
PP
PP
Povpr. št. zaposl.
------- = ----------------------- x -----------------------.
A
Povpr. št. zaposl.
A
(7)
Ob upoštevanju enačb 5, 6 in 7 lahko enačbo 4 za kazalnik bruto dobičkonosnosti
kapitala (ROEb) zapišemo drugače:
PP
Št. zap.
D
1
ROEb = ---------- x ----------- x (1 + -------) x (1 − ------).
Št. zap.
A
TK
Ek
(8)
Zgornja enačba kaže neposredno povezavo med dobičkonosnostjo kapitala in
produktivnostjo dela (prihodki na zaposlenega), opremljenostjo dela s sredstvi, faktorjem
finančnega vzvoda ter ekonomičnostjo poslovanja oziroma dobičkovnostjo prodaje.
Razčlenjevanje enačbe 4 gre lahko tudi v drugo smer, če začnemo s čistim dobičkom iz
poslovanja (E),
E
EBT
EBIT
PP
A
ROE = ------- x -------- x ------- x ------ x -------.
EBT
EBI
PP
A
TK
(9)
Če enačbo 7 upoštevamo, lahko enačbo 9 razčlenimo na šest kazalnikov, ki jih med
seboj množimo, in sicer:
-
-
kazalnik davčne obremenitve (E/EBT), ki kaže delež čistega dobička v dobičku
pred odbitkom davka;
kazalnik obremenitve z obrestmi (EBT/EBIT), ki kaže delež dobička pred
odbitkom davka v dobičku pred odbitkom davka in obresti;
kazalnik dobičkovnosti prodaje, ki kaže delež dobička iz poslovanja pred
odbitkom davka in obresti v prihodkih od prodaje (EBIT/PP) oziroma delež
razlike med poslovnimi prihodki in odhodki v poslovnih prihodkih
(ekonomičnosti poslovanja);
kazalnik produktivnosti dela (PP/Zaposl.), ki kaže razmerje med prihodki od
prodaje in povprečnim številom zaposlencev;
kazalnik opremljenosti dela (Št. zaposl./Povpr. sredstva), ki kaže delež
zaposlenih v angažiranih povprečnih poslovnih sredstvih;
kazalnik finančnega vzvoda (FFV), ki kaže razmerje med tujimi in lastnimi viri
financiranja poslovanja (1 + D/TK).
72
Različno razčlenjevanje posameznih kazalnikov omogoča podrobnejša pojasnjevanja
dogajanj v poslovanju, ki vplivajo na dobičkonosnost trajnega kapitala podjetja.
3. UPORABA IN POJASNJEVANJE DUPONT MODELA
Načelno je dejavnike dobičkonosnosti podjetja skladno z enačbo 4 razmeroma enostavno
pojasniti. To so pač vsi, ki kakor koli vplivajo na spremembe kategorij v tej enačbi.
Problemi se pojavijo pri merjenju vpliva posameznih sprememb teh dejavnikov na
kazalnik dobičkonosnosti kapitala.
Razumljivo je na primer, da zmanjšanje zalog pri nespremenjenem obsegu prodaje
pozitivno vpliva na dobičkonosnost. Če pa želimo ta vpliv izmeriti, moramo upoštevati,
da zmanjšanje zalog ni neodvisen dogodek. Vzrokov zmanjšanja zalog je veliko, vsak od
njih ima drugačen vpliv na računovodske izkaze podjetja, s tem pa tudi na druge
elemente enačbe 4.
Nujno je torej poznavanje medsebojne soodvisnosti posameznih kategorij in vzrokov
njihovih sprememb. Pri morebitnih simulacijah na temelju enačb 4 in 9 ter njunih
nadaljnjih razčlenitev in pri pojasnjevanju rezultatov moramo biti zato zelo previdni.
Posamezne kategorije oziroma kazalniki namreč med seboj niso neodvisni, na kar že pri
pojasnjevanju enačbe 3 opozarjata Angell in Brewer (2003).
Poseben problem je upoštevanje sprememb strukture financiranja. Če to upoštevamo,
dobičkovnost prodaje izrazimo na naslednji način (Angell, Brewer: istotam):
E
EBIT (1 – D. st.)
E
----- = ---------------------- x --------------------.
PP
PP
EBIT (1 – D. st.)
(10)
Če zmnožek prvih treh kazalnikov v enačbi 9 nadomestimo z desno stranjo enačbe 10,
dobimo drugače zapisano enačbo 4:
PP
EBIT (1 – D. st.)
E
A
ROE = ------ x --------------------- x --------------------- x ------A
PP
EBIT (1 – D. st.) TK
(11)
Drugi ulomek nadomešča kazalnik dobičkovnosti prodaje. Omogoča primerjavo podjetij
kljub različni strukturi financiranja. Pomembnost zgornje enačbe je zmnožek zadnjih
dveh ulomkov, ki ga avtorja (Angell, Brewer) imenujeta faktor neto finančnega vzvoda
(net leverage multiplier ∙ NLM). Omogoča ustrezno oceniti vpliv spremembe strukture
financiranja podjetja na dobičkovnost kapitala. Brez popravka FFV je vpliv spremembe
strukture financiranja, pri analizi vpliva posameznih kazalnikov na ROE, previsoko
izkazan. Vzrok je v medsebojni odvisnosti dobičkovnosti prodaje in faktorja finančnega
73
vzvoda. Povečan finančni vzvod zaradi večjih obresti namreč zmanjšuje čisto
dobičkovnost prodaje.
S popravkom v enačbi 11 je učinek spremembe FFV ustrezno izkazan, ne glede na to, ali
deluje v negativni ali v pozitivni smeri. Finančni vzvod namreč lahko zmanjšuje
dobičkonosnost kapitala podjetja, če je dobičkonosnost vseh sredstev nižja od obrestne
mere na posojila.7
Uporaba NLM pri analiziranju s pomočjo DuPont modela je torej nujna za pravilno
razumevanje delovanja modela, sicer so lahko rezultati tudi pomembno zavajajoči
(Angell, Brewer, 2003).
Če podjetje nima dolgov, bi morala biti predzadnji in zadnji kazalnik v enačbi 11
načeloma enaka 1. Dejansko to velja samo v primeru, kadar poslovne obveznosti
pobotamo z ustreznima deloma sredstev (npr. denarna sredstva in poslovne terjatve).
Tako pobotanje načeloma omogoča primerjavo kazalnikov v različnih obdobjih, pri
čemer pa moramo zagotoviti primerljiv koeficient obračanja poslovnih obveznosti. To
pomeni, da je nujno zagotoviti, da del poslovnih obveznosti ne nadomešča kratkoročnih
posojil (npr., če podjetje enostransko podaljšuje plačilne roke dobaviteljem).
Posebej naj opozorimo, da je faktor neto finančnega vzvoda (NLM) nedoločljiv, če je
EBIT enak nič, in je negativen, če je EBIT negativen. V takem primeru je razumljivo, da
je uporaba finančnega vzvoda (zadolževanje podjetja) škodljiva z vidika
dobičkonosnosti kapitala.
Če je tudi lastniški kapital negativen, pa je NLM pozitiven in razmeroma visok, če je
negativni lastniški kapital blizu vrednosti nič. Očitno je, da v takih razmerah izračun
NLM ni ustrezen, saj povečanje dolga ne bi povečalo dobičkonosnosti kapitala.
Ob upoštevanju zgornjih posebnih primerov je kazalnik NLM lahko koristna informacija
pri oceni ustrezne ravni zadolženosti podjetja z vidika dobičkonosnosti. 8 Pri tem pa je
seveda zanemarjena struktura zadolženosti (kratkoročno ali dolgoročno), kar je
bistvenega pomena z vidika plačilne sposobnosti in kapitalske ustreznosti podjetja.9
Nekatere dejavnosti, zlasti tiste z visokim vstopnim pragom (npr. modna industrija),
imajo večji poudarek na visoki dobičkonosnosti prodaje kot na obsegu prodaje.
Povečanje prodaje je pri njih praviloma posledica znižanja cen, torej zmanjšanja
7
Več o delovanju finančnega vzvoda v Bergant (2012a).
8
O drugih vidikih zadolženosti v Bergant (2011a, 130).
9
Več o kapitalski ustreznosti podjetja v Bergant (2012b, 150−246).
74
dobičkonosnosti, kar pa je lahko nevarno. Nižja dobičkonosnost je praviloma v
dejavnostih z velikim številom konkurentov.
Nekatere dejavnosti imajo poudarek na visokem obračanju sredstev ob razmeroma
nizkem deležu dobička v prodaji (npr. trgovina na drobno). Sredstva se običajno
počasneje obračajo v dejavnostih z visoko dobičkonosnostjo in obratno.
Nekatere dejavnosti (npr. finančne institucije) imajo visok poudarek na finančnem
vzvodu, ki bi pri drugih že pomenil nesprejemljivo tveganje. S spreminjanjem strukture
financiranja lahko podjetje pomembno vpliva na dobičkonosnost kapitala, vendar tudi na
tveganje v poslovanju. V takem primeru dobičkonosnost kapitala ne prikazuje vedno
resničnih posledic na vrednost podjetja.
Trije kazalniki v enačbi 4 torej nimajo enake pomembnosti v različnih dejavnostih. To
pomeni, da je smiselna primerjava posameznih elementov enačbe 4 samo znotraj
posamezne dejavnosti. Pri tem pa mora analitik upoštevati še druge posebnosti, zlasti
vzroke posameznih sprememb, da bi lahko oblikoval koristne informacije.
Z razvojnega vidika lahko uporabimo DuPontov model tako, da enačbo 4 pomnožimo z
deležem neizplačanega oziroma pridržanega dobička (earnings retention ratio − ERR) in
dobimo sprejemljivo stopnjo rasti (sustainable growth rate – SGR):
SGR = ROE x ERR10
(12)
oziroma:
E
PP
A
Izpl. dividende
SGR = ------ x ------ x ------- x (1 − ---------------------). (13)
PP
A
TK
E
Stopnja pridržanega dobička je odvisna od potrebnega lastnega kapitala za namene
razvoja ob upoštevanju optimalne strukture financiranja podjetja. 11
Z izhodiščem v DuPont modelu si lahko pomagamo tudi pri obravnavanju dejavnikov, ki
vplivajo na ceno delnice (Stewart, 1988, 554):
E
TK
Cena delnice
Cena delnice = ------ x -------------- x -------------------.
TK
Št. Delni
E/Št. delnic
10
Več o stopnji rasti in zadolževanju v Bergant (2010, 8−17).
11
O modelu optimalnega financiranja podjetja v Bergant (2012b, 247).
75
(14)
Prvi ulomek je kazalnik čiste dobičkonosnosti kapitala (ROE), ki ga lahko izrazimo z
zmnožkom kazalnikov skladno z enačbo 11. Zmnožek prvih dveh ulomkov v enačbi 14
je kazalnik čistega dobička na delnico (earnings per share – EPS), tretji ulomek pa je
kazalnik razmerja med ceno delnice in njenim donosom (price per share/earnings per
share – P/E ratio).
Enačba 4 je bila tudi predmet empiričnih raziskav. Soliman (2007, 29) je ugotovil, da se
investitorji na trgu pozitivno odzivajo na tiste komponente v enačbi, ki načeloma
povečujejo dobičkonosnost podjetja, zlasti koeficient obračanja sredstev. Prav tako je
ugotovil, da ima enačba statistično značilno napovedno moč v pogledu prihodnje
dobičkonosnosti podjetja.
4. PREDNOSTI IN SLABOSTI MODELA DU PONT
Du Pontov model je lahko koristen, pri čemer pa se moramo zavedati tudi nekaterih
nevarnosti in omejitev. Med prednosti pri njegovi uporabi (ob upoštevanju ustreznih
omejitev) je vsekakor možno šteti zlasti naslednje:
1. Velika je uporabnost modela pri merjenju učinkovitosti posameznih naložbenih
centrov (strateških poslovnih enot, programov, projektov ipd.) in njihovem
primerjanju na podlagi enačbe 1. Pri tem pa je treba biti pazljiv, kajti ob
prevelikem poudarku na ROI se lahko posamezni vodje naložbenih centrov
odločajo tudi v nasprotju z interesi in s cilji podjetja kot celote. Zato je koristno
upoštevati še druge informacije12 o poslovnih dosežkih naložbenih centrov
(Needles et al., 2002, 1020).
2. Na ravni podjetja je vsekakor koristen načelni prikaz povezanosti posameznih
kategorij, zlasti v enačbah 4, 9 in 11, s katerimi lahko opredelimo in analiziramo
posamezne dejavnike ter vzroke sprememb dobičkonosnosti kapitala podjetja.
3. Model omogoča simulacije sprememb in oceno občutljivosti dobičkonosnosti
kapitala podjetja na posamezne vplive. Pri tem je pomembno upoštevati
morebitno medsebojno odvisnost analiziranih kategorij.
4. Model omogoča tudi primerjanje učinkovitosti med podjetji znotraj posameznih
dejavnosti oziroma s povprečji teh dejavnosti. Tudi tu je treba upoštevati številne
omejitve tako pri kakovosti in pridobivanju podatkov kot pri pojasnjevanju
rezultatov analiziranja.
5. Model omogoča konstrukcijo številnih piramid povezanih kazalnikov, ki so tudi
uporabne, če se zavedamo njihovih slabosti. 13
12
Več o informacijah v zvezi s centri odgovornosti v Hočevar (2011, 34).
13
Več o sistemih povezanih kazalnikov v Bergant (2013, 151).
76
Med omejitve oziroma nevarnosti pri uporabi Du Pontovega modela lahko štejemo še:
1. Model temelji na računovodskih podatkih, s tem pa vsebuje vse slabosti, ki so
značilne za računovodske podatke.14
2. Model temelji na kazalnikih, ki imajo tudi načelno svoje omejitve in nevarnosti. 15
3. Analitik se izpostavlja nevarnosti prevelikega poenostavljanja razmerij iz enačbe
4 ali pa prevelikemu poudarku pomena posameznega kazalnika v tej enačbi.
4. Model vsebuje podatke enega obračunskega obdobja, pri čemer zanemarja
učinkovitost dolgoročnih odločitev. Nekatere odločitve namreč dajejo rezultate
šele v dolgem roku.
5. Pri načrtovanju s pomočjo tega modela obstaja nevarnost neustreznih odločitev v
pogledu dolgoročnega razvoja podjetja.
6. Iz modela ni razvidno tveganje pri spreminjanju komponent v posameznih
kazalnikih.
7. Dobičkonosnost kapitala je cilj le ene interesne skupine v podjetju, interesi drugih
deležnikov (stakeholders) pri tem niso ustrezno upoštevani.
8. Za ustrezno oblikovanje informacij za odločanje na temelju modela so potrebne
še druge, vzporedne analize in informacije, ki izhajajo tako iz poslovnih tokov kot
tudi iz drugih kazalnikov.
LITERATURA IN VIRI
1.
2.
3.
4.
5.
6.
7.
H. Institute (Alexander Hamilton Institute), 1984: The Executive's Guide to
Financial Analysis. New York: Modern Business Reports.
Angell, J. Robert in Brewer, L., Betty (2003): Improving the Coverage of the
DuPont Approach of Financial Analysis in Finance Courses Through the Use of
the Net Leverage Multiplier. Journal of Economics and Finance Education,
št.2/2003.
Bergant, Živko (2010): Rast, zadolževanje in plačilna sposobnost podjetja.
Poslovodno računovodstvo št. 1/2010, str. 8−17.
Bergant, Živko (2011): Poslovni vzvod. Poslovodno računovodstvo št. 4/2011,
str. 9−26.
Bergant, Živko (2011a): Osnove analize poslovanja. Ljubljana: Inštitut za
poslovodno računovodstvo.
Bergant, Živko (2012): Kaj je ROA in ROI? Poslovodno računovodstvo št.
3/2012, str. 102−108.
Bergant, Živko (2012a): Finančni vzvod. Poslovodno računovodstvo št. 1/2012,
str. 38−69.
14
Več o slabostih računovodskih podatkov v Bergant (2012b, 225−230).
15
Več o slabostih kazalnikov v Bergant (2013, 201−202).
77
Bergant, Živko (2012b): Plačilna sposobnost in kapitalska ustreznost podjetja.
Ljubljana: Inštitut za poslovodno računovodstvo.
9. Bergant, Živko (2013): Analiza poslovanja od teorije do prakse. Ljubljana:
Inštitut za poslovodno računovodstvo.
10. Brigham F., Eugene in Gapenski C., Louis in Daves R., Phillip (1999):
Intermediate Financial Management. 6. izdaja. Orlando: The Dryden Press.
11. Garrison, H. Ray in Noreen, W. Eric in Brewer, C. Peter (2010): Managerial
Accounting. Trinajsta izdaja. Boston: McGraw-Hill IRWIN.
12. Helfert, A.Erich (1987): Techniques of Financial Analysis. Homewood: IRWIN.
13. Hočevar, Marko (2001): Prispevek k splošnim načelom knjigovodenja za notranje
poročanje. Zbornik 1. Konference o notranjem poročanju. Ljubljana: IPR, ZES in
ZRFRS, 2011, str. 34−49.
14. Kaplan S., Robert in Atkinson A., Anthony (1998): Advanced Management
Accounting. Tretja izdaja. New Yersey: Prentice Hall.
15. Pučko, Danijel (2001): Analiza in načrtovanje poslovanja. Ljubljana: Ekonomska
fakulteta.
16. Soliman, T., Mark (2007): The Use of DuPont Analysis by Market Participants.
17. http://faculty.haas.berkeley.edu/kli/papers/Soliman-2008TAR.pdf.
(Pridobljeno:
avgust, 2013).
18. Stewart, S. Samuel (1988): Forecasting Corporate Earnings. V Sumner, N. Levine:
The financial Analyst's Handbook. Homewood: Dow Jones IRWIN, 1998, str.
532−563.
19. Tekavčič, Metka (2002): Analiziranje uspešnosti poslovanja s pomočjo sistema
med seboj povezanih kazalnikov. 8. strokovno posvetovanje o sodobnih vidikih
poslovanja in organizacije – delavnica. Portorož, 2002, str. 21−39.
20. Zimmerman, L. Jerold (1995): Accounting for Decision Making abd Control.
Chicago: IRWIN.
8.
OGLAS
78
FORENZIČNE PREISKAVE V RAČUNOVODSTVU IN POSLOVNIH
FINANCAH
Mag. Mojca Međedović1
FINANČNI IN NEFINANČNI VIDIKI PREVAR
Povzetek
Upravljanje s tveganji prevar je v slovenskem gospodarskem prostoru strokovno še
precej nerazvito področje, kljub temu da so prevare in gospodarski kriminal tudi pri nas
vseprisotni. Upoštevajoč številne statistične raziskave, avtorica obravnava finančne in
nefinančne vidike prevar. Članek je napovednik oziroma uvod v serijo člankov s
področja preprečevanja, odkrivanja, preiskovanja in sanacije prevar, vključno z vlogo
deležnikov korporativnega upravljanja v navedenem ciklu.
Ključne besede: prevara, poklicna prevara, upravljanje s tveganji prevar, korporativno
upravljanje
Abstract
Fraud risk management has been professionally pretty undeveloped area in Slovene
economy, although fraud and economic crime significantly influence our daily routine.
In the article, the author highlights financial and nonfinancial aspects of fraud, based on
numerous statistical researches. The article represents the trailer or the introduction to a
series of articles on fraud prevention, detection, investigation and remediation, including
the role of corporate governance stakeholders in the stated fraud cycle.
1. UVOD
Upravljanje s tveganji, vključno s tveganji prevar, je področje z velikimi razvojnimi
zmožnostmi. Pri tem nimamo v mislih zgolj trenutne gospodarske krize v Sloveniji, saj
se škandali, povezani z gospodarskim kriminalom, dogajajo že od nekdaj, in to povsod
po svetu. Vendar pa se v slovenskem gospodarskem okolju strokovni termini, kot so
1
Mag. Mojca Međedović, magistra poslovodenja in organiziranja, pooblaščena preiskovalka
prevar pri Association of Certified Fraud Examiners (ACFE), zaposlena pri
PricewaterhouseCoopers, d.o.o., na področju forenzičnih storitev.
79
upravljanje s tveganji prevar, programi za preprečevanje prevar, cikel prevar, forenzična
revizija ali forenzično računovodstvo, uporabljajo zelo redko in praviloma nedosledno.
Namen serije člankov, ki bo objavljena v prihodnjih številkah revije Poslovodno
računovodstvo, je razbliniti vsebinske nejasnosti glede pojava, ki ima zelo konkretne,
včasih celo uničujoče posledice, tako finančne kot nefinančne. Govorimo seveda o
prevarah.
2. FINANČNI VIDIKI PREVAR
Številne koristne informacije s področja finančnih prevar lahko pridobimo iz zelo dobrih
spletnih statističnih virov. Eden takih je Poročilo narodom o poklicnih prevarah in
zlorabah2 (Report to the Nations on Occupational Fraud and Abuse), ki ga vsaki dve leti
izda Združenje pooblaščenih preiskovalcev prevar (Association of Certified Fraud
Examiners – ACFE). ACFE je vodilna svetovna organizacija, ki ima znanje in izvaja
izobraževanja za boj proti gospodarskim (poklicnim3) prevaram. Združuje že več kot 65
000 članov in podeljuje strokovno licenco za pooblaščene preiskovalce prevar (Certified
Fraud Examiner – CFE). Skupaj so člani ACFE do zdaj opravili že več kot milijon
preiskav domnevnih prevar, o katerih prostovoljno poročajo tudi krovni organizaciji s
ciljem izdelave statističnih analiz in pridobivanja zelo kakovostnih in raznovrstnih
podatkov o izvedenih preiskavah in preiskovanih primerih prevar.
Zadnje Poročilo narodom o poklicnih prevarah in zlorabah je bilo objavljeno leta 2012
in vsebuje 1 388 preiskav domnevnih prevar, ki so bile izvedene v obdobju od januarja
2010 do decembra 2011 v skoraj sto različnih državah po vsem svetu. Podatki so
primerjani s tistimi iz predhodnih proučevanih obdobij (iz Poročila narodom o poklicnih
prevarah in zlorabah za leti 2010 in 2008) in kot takšni so relevantna slika trenutnega
stanja in predvsem razvoja na področju poklicnih prevar. Ključni poudarki iz Poročila
narodom o poklicnih prevarah in zlorabah za leto 2012 so:
-
-
2
povprečna organizacija letno izgubi 5 % prihodkov zaradi prevar. Upoštevaje
vrednost svetovnega bruto družbenega proizvoda v letu 2011 navedeni odstotek
pomeni 3,5 bilijonov ameriških dolarjev potencialne izgube iz naslova poklicnih
prevar;
vrednost izgube iz naslova poklicne prevare znaša v povprečju 140.000 ameriških
dolarjev na en preiskovani primer. V več kot petini vseh primerov je izguba znašala
več kot milijon ameriških dolarjev;
Poročilo je javno dostopno na spletni strani: http://www.acfe.com/rttn.aspx.
3
Termin poklicna prevara (angl. occupational fraud) se nanaša na tiste oblike prevar, ki so
posledica oziroma izvirajo iz narave opravljanja poklicne dejavnosti.
80
-
najpogosteje so žrtve prevar organizacije iz naslednjih sektorjev: bančne in
finančne storitve, državna in javna uprava ter proizvodni sektorji. Podatki o številu
preiskovanih primerov in povprečni izgubi po posameznih dogodkih iz Poročila
narodom o poklicnih prevarah in zlorabah za leto 2012 so navedeni v spodnji
tabeli;
Tabela 1: Panoge organizacij – žrtev prevar (razvrščene po povprečni izgubi)
Panoge organizacij – žrtev prevar (razvrščene po povprečni izgubi)
Število
prevar
9
Odstotek
prevar
0,7 %
Povprečna izguba v
USD
500.000
Nepremičnine
28
2,0 %
375.000
Gradbeništvo
47
3,4 %
300.000
Nafta in plin
44
3,2 %
250.000
Bančne in finančne storitve
229
16,7 %
232.000
Proizvodnja
139
10,1 %
200.000
Zdravstvena nega
92
6,7 %
200.000
Transport in skladiščenje
36
2,6 %
180.000
Storitve (ostale)
48
3,5 %
150.000
Komunikacije in založništvo
9
0,7 %
150.000
Ostalo
7
0,5 %
150.000
Telekomunikacije
43
3,1 %
135.000
Storitve (poklicne)
55
4,0 %
115.000
Kmetijstvo, gozdarstvo, ribištvo, lov
20
1,5 %
104.000
Državna in javna uprava
141
10,3 %
100.000
Maloprodaja
83
6,1 %
100.000
Tehnologija
38
2,8 %
100.000
Zavarovalništvo
78
5,7 %
95.000
Verske, dobrodelne in socialne storitve
54
3,9 %
85.000
Umetnost, zabava in rekreacija
32
2,3 %
71.000
Panoga
Rudarstvo
81
-
storilci prevarantskih dejanj, ki so višje na hierarhični lestvici, v povprečju
povzročijo izgube bistveno višjih vrednosti. Povprečna izguba zaradi prevare,
ki jo izvede lastnik ali izvršni direktor, znaša 573.000 ameriških dolarjev,
prevare, ki jo izvede srednji management, 180.000 ameriških dolarjev, in
prevare, ki jo izvede zaposleni, 60.000 ameriških dolarjev;
-
preiskovane prevare so v povprečju trajale 18 mesecev, merjeno od nastanka do
odkritja.
Poleg Poročila narodom o poklicnih prevarah in zlorabah so dober vir podatkov tudi
publikacije, ki jih izdaja PricewaterhouseCoopers v okviru raziskav s področja
gospodarskega kriminala (t. i. Global Economic Crime Survey4), ki se tako kot ACFEjeva raziskava Poročilo narodom izvajajo vsaki dve leti. V raziskavi za leto 2011 je
sodelovalo 3 877 anketirancev iz 78 držav, glede na statistično dovolj velik in zanesljiv
vzorec pa se znotraj globalne raziskave izvajajo še poglobljene sektorske analize. Tako
je bilo v okviru sektorske analize za področje finančnih storitev5 ugotovljeno, da je bilo
v letu 2011 kar 45 % finančnih institucij žrtev prevar, kar je precej več od povprečja za
ostale panoge, ki sicer znaša tudi visokih 30 %.
Navedena statistika je skrb vzbujajoča. Naštetima viroma lahko dodamo še tretjega, in
sicer Kroll Global Fraud Report6, pri katerem je sodelovalo 839 anketirancev – izvršnih
direktorjev. To poročilo podaja zelo dobre sektorske analize izpostavljenosti tveganjem
prevar in zmožnosti upravljanja z navedenimi tveganji. Tako na primer navaja, da je bilo
kar 67 % proučevanih organizacij iz finančnega sektorja žrtev prevar in da se je
izpostavljenost tveganjem prevar v organizacijah povečala za 58 %.
3. NEFINANČNI VIDIKI PREVAR
Prevare nimajo zgolj finančnih, temveč imajo tudi obsežne nefinančne posledice, katerih
učinki so pogosto dolgoročni, včasih tudi nepopravljivi. Pri tem trenutno ne
izpostavljamo posledic za storilce prevar skladno z odškodninsko in s kazensko
zakonodajo, temveč govorimo zlasti o posledicah za organizacijo – žrtev prevare.
Naštejmo samo nekatere izmed njih:
-
odpuščanje zaposlenih,
4
Rezulatati zadnje raziskave Global Economic Crime Survey so bili objavljeni za leto 2011,
trenutno pa poteka raziskava za leto 2013.
5
Sektorska analiza je bila poimenovana Fighting Economic Crime in the Financial Services
Sector, v njej pa je sodelovalo 878 anketirancev iz 56 držav.
6
Navedeno poročilo je dostopno na spletni strani http://www.krolladvisory.com/insightsreports/global-fraud-reports/.
82
-
veliki pritiski na zaposlene,
nizka storilnost in morala zaposlenih,
negativna podoba v javnosti, uničen ugled,
vodstva se več ukvarjajo s preiskovanjem in odpravo posledic prevar in manj z
osnovno dejavnostjo podjetja.
V Global Economic Crime Survey iz leta 2007 so izvršni direktorji odgovarjali tudi na
vprašanja glede porabe časa za odpravo posledic prevar. Tako jih je kar 77 % navedlo,
da prevare vplivajo na njihovo porabo časa. Še več, izmerili so, da so v dveh predhodnih
letih izvršni direktorji v povprečju porabili več kot 639.000 ameriških dolarjev vrednosti
svojega časa za obravnavo posledic prevar.
4. SKLEP
V pričujočem članku navedeni podatki, pa tudi vsakodnevna ekonomska realnost, so več
kot zadosten razlog, da temeljito proučimo področje upravljanja s tveganji prevar v
podjetjih, javni upravi in drugih organizacijah. Upravljanje s tveganji prevar spada med
temeljne odgovornosti deležnikov korporativnega upravljanja (članov nadzornih svetov,
uprav ipd.) – ne nazadnje spada tudi v področje dolžne profesionalne skrbnosti. Zato
bomo v prihodnjih izidih revije podrobneje obravnavali posamezne sestavine tako
imenovanega cikla prevar7 (angl. fraud cycle). Med drugim bomo govorili o:
-
upravljanju s tveganji prevar kot osrednji točki korporativnega upravljanja,najpogostejših shemah (vrstah) prevar
metodah odkrivanja in opozorilnih znakih prevar,
uvajanju programov za preprečevanje prevar in s tem povezani dolžni skrbnosti,
razlikovanju med posebno revizijo in forenzično preiskavo.
Bralcu predlagamo, da v tem članku navedene statistične podatke do naslednjega izida
revije primerja s konkretno organizacijo (podjetjem, ustanovo ipd.), v kateri deluje,
predvsem z vidika verjetnosti za nastanek prevare (več kot 30 %) in izgubljenih
prihodkov zaradi prevar (v povprečju 5 %) vsako leto.
7
Cikel prevar je termin, ki zaobjema 4 temeljna področja upravljanja s tveganji prevar:
preprečevanje, odkrivanje, preiskovanje in sanacijo prevar.
83
LITERATURA IN VIRI:
1.
Association of Certified Fraud Examiners (2012). Report to the Nations on
Occupational Fraud and Abuse, 2012 Global Fraud Study.
2.
Kroll Advisory Solutions (2012). Global Fraud Report, Economist
Intelligence Unit Survey Results.
3.
PricewaterhouseCoopers (2012). Fighting Economic Crime in the Financial
Services Sector.
4.
PricewaterhouseCoopers (2007). Global Economic Crime Survey.
OGLAS
84
Irena Viher1
VSEBINA SKRBNEGA FINANČNEGA PREGLEDA
V času sodobnega poslovanja se prevzemi oziroma nakupi podjetij ali deležev podjetij
začnejo s skrbnim pregledom ciljnega podjetja.
Prevzem definiramo kot pridobitev določenega deleža lastninskih pravic v prevzetem
podjetju, ki pridobitelju (prevzemnemu podjetju) daje zadosten delež glasovalnih pravic
(kontrolni delež), da lahko z uresničevanjem upravljavskih upravičenj iz kontrolnega
deleža vpliva na poslovanje prevzetega podjetja (BERTONCEL, 2005, 13).
Faze prevzemnega procesa so običajno:
-
-
izbira ciljnega podjetja,
proučitev razpoložljivih informacij o ciljnem podjetju (javno objavljeni podatki,
podatki iz informacijskega memoranduma, če podjetje prodajajo obstoječi
lastniki, itn.),
pogajanja z obstoječimi lastniki glede možnosti prevzema,
priprava nezavezujoče ponudbe,
priprava pisma o nameri,
podroben skrbni pregled,
ocenitev ciljnega podjetja,
priprava zavezujoče ponudbe,
nadaljnja pogajanja z obstoječimi lastniki,
pridobitev potrebnih soglasij za prevzem ciljnega podjetja,
sklenitev posla.
Skrbni pregled ciljnega podjetja opravi prevzemnik oziroma kupec podjetja sam ali pa
naroči izvedbo v usposobljeni organizaciji.
Skrbni pregled se običajno opravi tudi pri pripojitvi ali spojitvi.
Skrbni pregled je lahko delen na podlagi javno dostopnih podatkov o ciljnem podjetju.
Delni skrbni pregled se običajno opravi pred podpisom pisma o nameri. Po podpisu
pisma o nameri pa se opravi popolni skrbni pregled ciljnega podjetja.
Namen skrbnega pregleda je, da prevzemniku poda vse potrebne informacije o ciljnem
podjetju za pripravo prevzemne ponudbe. Prevzemnik na podlagi poročila o skrbnem
pregledu pridobi celovito sliko o podjetju. Ugotoviti je treba prednosti, slabosti,
1
Irena Viher, univerzitetna diplomirana ekonomistka, pooblaščena ocenjevalka vrednosti podjetij,
predavateljica na Visoki šoli za računovodstvo.
85
priložnosti in nevarnosti ciljnega podjetja. Ugotoviti je treba tudi vse nepravilnosti, ki so
zajete v predstavitvah podjetja in vse skrite napake in obveznosti, ki niso razkrite.
Skrbni pregled je tudi podlaga za oceno vrednosti ciljnega podjetja.
Glavni segmenti skrbnega pregleda so:
–
–
–
–
–
–
–
–
pravni skrbni pregled,
finančni skrbni pregled,
davčni skrbni pregled,
kadrovski skrbni pregled,
okoljevarstveni skrbni pregled,
skrbni pregled informacijske tehnologije,
skrbni pregled organizacijske kulture,
skrbni pregled poslovanja:
o proizvodnja,
o logistika,
o razvoj in raziskave,
o nabava,
o trženje,
o prodaja itd.
Posamezni segmenti se med seboj prepletajo in med njimi ni jasne ločnice, pomembno
pa je, da se skrbni pregled organizira tako, da se pregledajo področja poslovanja
(BERTONCEL, 2005, 54 in 55).
Naročniki običajno povprašujejo po:
-
skrbnem pravnem pregledu in/ali
skrbnem finančnem pregledu (ter v okviru njega še davčnem pregledu).
Ostalim segmentom se ne daje toliko poudarka, kar pa lahko privede do napačne
odločitve, saj je podjetje treba spoznati celokupno. Na primer okoljevarstveni skrbni
pregled lahko bistveno vpliva na finančni skrbni pregled.
Namen skrbnega finančnega pregleda je, da se kupec podrobno seznani s podjetjem, ki
ga namerava kupiti. Na podlagi pridobljenih informacij s skrbnim pregledom lahko
potencialni kupec oceni obstoječe premoženjsko in finančno stanje podjetja in njegove
prihodnje zmožnosti. Namen skrbnega finančnega pregleda je med drugim tudi
odkrivanje skritih napak, obveznosti in pasti.
Skrbni finančni in davčni pregled družbe običajno zajema:
1.
pregled bilanc stanja, izkazov poslovnega izida in izkazov denarnih tokov ter oceno
finančnega položaja družbe v preteklih letih na podlagi:
– kazalnikov donosnosti,
– kazalnikov financiranja,
– kazalnikov obračanja in plačilne sposobnosti,
86
–
–
kazalnikov vodoravnega finančnega ustroja,
kazalnikov gospodarnosti, produktivnosti in dohodkovnosti.
Pregled se opravi običajno za obdobje petih let;
2.
3.
4.
5.
6.
7.
pregled investicij v preteklih letih;
pregled prihodkov po vrstah dejavnosti v preteklih letih;
pregled prometov s ključnimi kupci v preteklih letih;
pregled prometov s ključnimi dobavitelji v preteklih letih;
pregled računovodske politike družbe;
podroben pregled postavk v računovodskih izkazih za zadnji dve leti:
- bilanca stanja – vsebinski opis in komentar strukture sredstev in obveznosti
družbe s poudarkom na pregledu:
o pomembnejših osnovnih sredstev,
o finančnih naložb (pri odvisnih družbah pregled poslovanja v
preteklih letih),
o kurantnosti zalog,
o zapadlosti in izterljivosti kratkoročnih terjatev iz poslovanja,
o sestavin kapitala,
o seznama finančnih obveznosti, lizingov,
o zapadlosti kratkoročnih obveznosti iz poslovanja,
o izvenbilančne evidence;
- izkaz poslovnega izida – vsebinski opis in komentar strukture prihodkov in
odhodkov družbe;
8. pregled plačevanja davčnih obveznosti:
- pregled DDV-ja,
- pregled davkov pri plačah,
- pregled davka od dohodka pravnih oseb v preteklih letih,
- pregled morebitnih drugih davkov,
- ugotovitev morebitnih davčnih tveganj;
9. pregled morebitnih davčnih zapisnikov in odločb;
10. pregled letnih planov in strateškega plana družbe.
Po opravljenem skrbnem pregledu se pripravi poročilo o skrbnem pregledu, ki je
običajno podlaga za oblikovanje jamstev in zagotovil v kupoprodajnih pogodbah in
podlaga za oceno vrednosti ciljne družbe.
Zakonsko so obvezni skrbni pregledi na podlagi Zakona o slovenskem državnem
holdingu, ki v 14. členu obravnava pripravljalna dejanja v zvezi s pridobivanjem in z
razpolaganjem z naložbami. Če knjigovodska vrednost kapitalske naložbe, ki jo ima
SDH v posamezni gospodarski družbi, znaša več kot 20 milijonov EUR oziroma več kot
25-odstotni delež v osnovnem kapitalu, je treba poleg ocene opraviti tudi skrbni finančni,
pravni in organizacijski pregled gospodarske družbe za ugotovitev, ali so razkrite vse
materialno pomembne informacije s teh področij. Če skrbnega finančnega, pravnega in
organizacijskega pregleda ni mogoče opraviti zaradi razlogov, določenih v zakonih, je
87
uprava SDH dolžna pridobiti oceno pooblaščenega ocenjevalca o vrednosti kapitalske
naložbe po zakonu, ki ureja revidiranje, in izdelati oceno tveganj.
LITERATURA IN VIRI:
1.
BERTONCEL, A. (2005). Čas prevzemov. Ljubljana: GV Založba.
OGLAS
88
KNJIGOVODENJE POSLOVNIH DOGODKOV 1
Naložbene nepremičnine – njihova obravnava po SRS v primerjavi z MSRP (oz. MRS)
Uvrstitev članka
Objavljena vsebina se uvrša v področje 2:
RAZRED 0 – DOLGOROČNA SREDSTVA
Klasifikat: 01 – NALOŽBENE NEPREMIČNINE
Vsebina
V tej skupini se izkazujejo naložbene nepremičnine, popravek njihove vrednosti in
oslabitev njihove vrednosti.
Priporočeni konti
01 – Naložbene nepremičnine
010 – Naložbene nepremičnine, vrednotene po modelu nabavne
vrednosti
011 – Naložbene nepremičnine, vrednotene po modelu poštene
vrednosti
015 – Popravek vrednosti naložbenih nepremičnin zaradi
amortiziranja
019 – Oslabitev vrednosti naložbenih nepremičnin
D
P
K
Z
N
DI
DA
DA
DA
DA
DA
DA
DA
DA
DA
DA
DA
DA
DA
DA
DA
DA
DA
DA
DA
DA
DA
DA
DA
DA
Legenda: D = gospodarske družbe, P = samostojni podjetniki posamezniki, K = kmečka
gospodinjstva, Z = zadruge, N = nepridobitne organizacije – pravne osebe zasebnega
prava, DI = društva in invalidske organizacije.
AKTIVIRANJE OSNOVNEGA SREDSTVA OB POSTOPNEM
ODPLAČEVANJU IN RAČUNIH
Zamislimo si, da želimo vgraditi sistem hlajenja po celotni zgradbi. S pogodbo smo se z
izvajalcem dogovorili, da bo izvedel posodobitve, katerih 10 % vrednosti bomo plačali
takoj, ostalih 90 % pa bomo odplačevali v enakomernih obrokih naslednjih 24 mesecev.
Izvajalec nam bo sproti izstavljal račune. Oprema bo usposobljena za uporabo, preden
bomo začeli postopoma odplačevati preostalih 90 % vrednosti investicije. Kako bomo ob
1
Knjigovodenje poslovnih dogodkov pripravlja skupina vrhunskih teoretikov in praktikov, ki
deluje v okviru knjigovodske sekcije Inštituta za poslovdno računovodstvo. Metoda dela je
skupinska priprava prispevka, ki je nato še strokovno recenziran. Objavljeni prispevki
predstavljajo strokovno mnenje Inštituta za poslovdno računovodstvo
2
V skladu z vsebinskimi področjh, ki so predstavljena v reviji Poslovodno računovodstvo št.
4/2012.
89
takem dogovoru aktivirali osnovno sredstvo – opremo v trenutku, ko bo ta usposobljena
za uporabo, glede na to, da bomo račune dobivali postopoma, tako kot poteka
investiranje?
Osnovna sredstva obravnava Slovenski računovodski standard 1. Ta opredeljuje osnovno
sredstvo kot sredstvo, ki ga ima podjetje v lasti ali finančnem najemu ali ga na drugi
način obvladuje in uporablja pri ustvarjanju proizvodov ali opravljanju storitev oziroma
pri dajanju v najem ali za pisarniške namene in ga bo po pričakovanjih uporabljalo v te
namene v več kot enem obračunskem obdobju.
Pripoznamo ga lahko v knjigovodskih razvidih in bilanci stanja, če izpolnjuje naslednja
pogoja:
a) obstaja verjetnost, da bo povečal gospodarske koristi;
b) njegovo nabavno vrednost je mogoče zanesljivo izmeriti.
Nadalje standard določa, da se opredmeteno osnovno sredstvo, ki izpolnjuje pogoje
pripoznanja, ob začetnem pripoznanju ovrednoti po nabavni vrednosti, sestavljeni iz
njegove nakupne cene, uvoznih in nevračljivih nakupnih dajatev in stroškov, ki jih je
mogoče pripisati neposredno njegovi usposobitvi za nameravano uporabo, to so zlasti
stroški dovoza in namestitve ter ocena stroškov razgradnje, odstranitve in obnovitve.
Med nevračljive nakupne dajatve se všteva tudi tisti davek na dodano vrednost, ki se ne
povrne. Od nakupne cene se odštevajo vsi trgovinski in drugi popusti. Donacije in
državne podpore za pridobitev opredmetenih osnovnih sredstev se ne odštevajo od
njihove nabavne vrednosti, temveč se vštevajo med dolgoročne odložene prihodke in se
porabljajo skladno z obračunano amortizacijo. Nabavno vrednost sestavljajo tudi stroški
izposojanja v zvezi s pridobitvijo opredmetenega osnovnega sredstva do njegove
usposobitve za uporabo.
SRS 1 ne obravnava financiranja osnovnega sredstva. Možnosti financiranja OS so zelo
različne in vključujejo:
-
lastne vire financiranja,
-
tuje vire financiranja.
Osnovno sredstvo se vpiše v poslovne knjige upoštevajoč knjigovodske listine, ki
izpričujejo nastanek in vsebino poslovnega dogodka. Knjigovodske listine obravnava
Slovenski računovodski standard 21.
V našem primeru je primerna knjigovodska listina za aktiviranje osnovnega sredstva
pogodba, iz katere sta razvidna nabavna vrednost in način financiranja. Ker pa moramo
pri računovodstvu upoštevati tudi davčne predpise, je treba najti ustrezen način
evidentiranja. Ta mora namreč zagotoviti tudi ustrezno evidenco za obračun DDV-ja, ki
90
ga bomo z odplačevanjem osnovnega sredstva postopoma uveljavili v svojem davčnem
obračunu, saj bomo tako tudi prejemali račune, ki so osnova za uveljavljanje DDV-ja.
Predlagamo naslednji način knjiženja poslovnih dogodkov:
1.
Na osnovi sklenjene pogodbe prejmemo račun za 10% vrednosti investicije.
2.
Po izvedeni investiciji prejmemo primopredajnega zapisnika in s pomočjo
vrednosti iz pogodbe aktiviramo osnovno sredstvo.
3.
Prejmemo prvi račun dobavitelja za opremo, ki jo že uporabljamo:
a.
za ta račun zmanjšamo dolgoročno obveznost in jo prenesemo na
kratkoročno;
b.
DDV na tem računu lahko uveljavljamo v obračunu DDV-ja.
982 Dolgoročni kredit dobljen
pri domačih dobaviteljih
040 Oprema vrednotena po
NV
0
(3a)
1.779
42.700 (2)
(2a)
070 Dolgoročne aktivne
časovne razmejitve
7.700
220 Kratkoročne obveznosti do
dobaviteljev
321 (3b)
4.745 (1)
(2)
1.779 (3a)
160 Terjatve za vstopni
DDV
047 OS v pridobivanju
856
(1)
3.889
321
(2)
35.000
(1)
(3b)
91
38.889 (2a)
TERMINOLOŠKI KOTIČEK
Dr. Živko Bergant1
KAJ JE POSLOVNA INTELIGENCA?
V okviru analize poslovanja se je razvil izraz poslovna inteligenca (business
intelligence). V najširšem pomenu z njo razumemo računalniško podprto sposobnost
podjetja za zbiranje, vzdrževanje in organiziranje znanja kot podpore za poslovno
odločanje (npr. Begelj, 2010, 7). To je skupek metodik, postopkov, struktur in
tehnologij, ki pretvarjajo surove podatke v smiselne in koristne informacije (Forrester,
2008).
Uporaba poslovne inteligence je koristna zlasti na naslednjih področjih (Wikipedia):2
1. Merjenje poslovnih dosežkov (performance metrics) in primerjalna presoja
(benchmarking), povezana z merjenjem doseganja podjetniških ciljev.
2. Analiziranje, ki vključuje:
opisne analize (descriptive analysis), kot je analiziranje podatkov
preteklosti, raziskovanje podatkov (data mining), raziskovanje procesov
(process mining), statistično analiziranje, modeliranje poslovnih procesov,
obdelovanje kompleksnih pojavov;
analize predvidevanja (predictive analytics) in napovedno modeliranje, pri
katerem so zgodovinski podatki kombinirani s pravili in z algoritmi ter drugimi
podatki z namenom ocene prihodnjih stanj in gibanj ter njihove verjetnosti;
napovedne analize (prescriptive analytics), ki poleg predvidevanja
vključujejo še razloge predvidenih sprememb, predlagajo možne odločitve in
ocenjujejo posledice teh odločitev. S tem izboljšujejo tudi podatke za večjo
natančnost predvidevanja.
3. Poslovno poročanje, v okviru katerega je podana infrastruktura za strateško
poročanje kot podlaga strateškemu odločanju. Vsebuje grafične predstavitve
(data visualization), povezano pa je tudi s sistemom za odločanje (executive
information system) in sprotno analitično obdelavo o podatkov (OLAP – on line
analitical processing).
4. Elektronsko poslovanje (e-business), ki na kratko pomeni izmenjavo podatkov in
listin po elektronskih poteh (npr. electronic data interchange – EDI, bar code
identification – UPC, scanning technology, just-in-time – JIT, computer
1
Dr. Živko Bergant, doktor poslovno organizacijskih znanosti, pooblaščeni revizor, preizkušeni
finančnik, certificirani poslovodni računovodja, veščak Zveze ekonomistov Slovenije, docent na
Visoki šoli za računovodstvo v Ljubljani.
2
Več v Mihelčič (2008, 51).
92
integrated manufacturing – CIM, electronic funds transfer − EFT) in v
določenem obsegu tudi brezpapirno poslovanje med podjetji. 3 Zato že govorimo o
informacijsko komunikacijski tehnologiji (IKT).
5. Ravnanje z znanjem (knowledge management), v okviru katerega so vsebovane
strategije in prakse pri ugotavljanju, oblikovanju, predstavitvi in uporabi znanja
in izkušenj v podjetju.
6. Pravočasno opozarjanje na negativne trende ali stanja (warning signs) v
poslovanju. Opozorila so lahko samodejno poslana neposredno uporabniku.
Razvoj poslovne inteligence je izredno hiter, pri čemer je prav, da opozorimo tudi na
njegove slabe strani oziroma nevarnosti:
1. Številni ponudniki programske opreme "bombardirajo" podjetja z
najrazličnejšimi in vedno bolj kompleksnimi rešitvami, ki pa (poleg cene)
zahtevajo tudi posebno usposabljanje za njihovo uporabo. Izbiranje med
različnimi ponudbami je strokovno in časovno zahteven proces.
2. Usposabljanje za uporabo programske opreme je treba vsebinsko ločiti od
povečevanja znanja o analiziranju poslovanja. Lahko se namreč zgodi, da
programska oprema vsebuje več znanja o analiziranju kot analitik v konkretnem
podjetju, ki zato ni usposobljen ustrezno pojasniti nekaterih dobljenih podatkov,
čeprav je do njih prišel s pravilno uporabo programa.
3. Razmeroma dolgo je obdobje, od instalacije programske opreme do njene
prilagoditve potrebam podjetja, običajno še daljše pa je obdobje, po katerem
analitik tako obvlada program, da lahko uporablja vedno nove analitične metode.
4. Programska oprema lahko odvrne pozornost analitika od vhodnih podatkov in
njihove kakovosti, kar zmanjša kakovost informacij.
5. Programska oprema ima vgrajeno znanje (algoritme), ki načeloma ni analitikovo.
Nepoznavanje logike algoritmov onemogoča analitikov nadzor nad kakovostjo
dobljenih informacij. Pogosto so na primer potrebne spremembe vhodnih
podatkov za zagotavljanje primerljivosti poslovnih tokov in kazalnikov med
različnimi obdobji. Take spremembe mora opraviti analitik po svoji presoji, kajti
vsega programska rešitev ne more predvideti ali pa bi bilo zelo drago in časovno
zahtevno.
6. Zavedati se je torej treba, da programske rešitve z odpravo rutinskega dela in s
standardiziranimi postopki analiziranja sicer dajejo hitre informacije, vendar je to
lahko tudi na račun njihove kakovosti. Skušnjava analitika, da premaga željo po
hitri in elegantni rešitvi brez posebnega dodatnega napora je torej zelo velika.
Menimo, da je napačno analitika pustiti samega pri taki skušnjavi. Zato je treba
poudariti pomen nadziranja procesa analiziranja in oblikovanja informacij
(Bergant, 2010, 103−118 in 201−206).
3
Seveda tudi med podjetji in fizičnimi osebami.
93
LITERATURA
1. Begelj, Boštjan (2010): Ocena stopnje zrelosti poslovno inteligenčnega sistema v
podjetju Merkur. Magistrsko delo. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.
2. Bergant, Živko (2010): Organiziranje računovodstva v povezavi s finančno funkcijo.
Ljubljana: Inštitut za poslovodno računovodstvo.
3. Forrester (2008):
http://www.forrester.com/Topic+Overview+Business+Intelligence/fulltext/-/ERES39218 (Pridobljeno december, 2012).
4. Mihelčič, Miran (2008): Analiziranje kot pogoj oziroma temeljna sestavina “Poslovne
inteligence”. Zbornik 14. strokovnega posvetovanja o sodobnih vidikih analize
poslovanja in organizacije, Portorož, 2008, str. 151–166.
OGLAS
94
PREDSTAVITVE
VISOKA ŠOLA ZA RAČUNOVODSTVO
Naše temeljno poslanstvo je podajati profesionalna znanja in prakse, ki gradijo
računovodske in finančne strokovnjake, delujoče znotraj informacijske in finančne
funkcije poslovnega sistema. Želimo postati ena vodilnih računovodsko-finančnih šol
ameriško-evropskega tipa v centralni in vzhodni Evropi. Prispevati želimo k višji ravni
računovodskega in finančnega znanja ter praktičnih izkušenj med različnimi ciljnimi
skupinami že uveljavljenih in prihodnjih podjetnikov, direktorjev, finančnikov,
računovodij ter drugih, ki se neposredno ali posredno vključujejo tako na domače kot
tudi na mednarodne trge. Prepričani smo, da je to prava pot za še večjo uporabnost in
prispevek računovodstva v procesu poslovnega odločanja.
Namen visokošolskega programa računovodstvo
Po svoji vsebini je program računovodstva zelo širok in zajema celotno poslovanje. V
relativno širokem naboru pridobljenih znanj je posebej poudarjeno poslovodno
računovodstvo in finance (poslovne finance in davki).
Namen visokošolskega programa računovodstvo je študentom omogočiti pridobitev
strokovnega znanja in usposobljenost za reševanje zahtevnih strokovnih in delovnih
problemov, razvijanje zmožnosti za sporazumevanje v stroki in med strokami, strokovne
kritičnosti in odgovornosti, iniciativnosti in samostojnosti pri odločanju in vodenju.
Študenti bodo svoja znanja nadgradili s praktičnim izobraževanjem v delovnem okolju.
Diplomanti bodo torej:

usposobljeni s poslovodstvom sodelovati in mu z zanesljivimi in pravočasnimi
informacijami pomagati pri sprejemanju čim boljših poslovnih odločitev;

usposobljeni poročati o poslovanju poslovnega sistema na način, da bodo
prikazana računovodska poročila izražala resnično in pošteno sliko poslovanja
poslovnega sistema;

znali organizirati in voditi računovodstvo kot osrednjo informacijsko dejavnost
v poslovnem sistemu.

Podrobnosti: www.vsr.si ali po telefonu 059 090 960
95
O Visoki šoli za računovodstvo so povedale naše študentke:
Klavdija Plestenjak
Zaposlena je v Komunalnem podjetju Vrhnika,
Delovno mesto: Vodja finančno računovodskega sektorja
V današnji »učeči se družbi« res ni več veliko dvomov o
smiselnosti naložb v pridobivanje novih znanj. A vendar
uspešnost tovrstnih podvigov ni nujno sama po sebi
zagotovljena. Ob pestri ponudbi različnih programov in
izvajalcev je namreč izbira pravega kar zahtevna naloga.
Meni je to uspelo! Šolanje na VŠR mi je v relativno kratkem
času omogočilo pridobiti celo vrsto novih znanj in mi
privzgojilo sodobnejši, celovitejši, bolj sistematičen pogled na
računovodstvo. Vse to je bistveno pripomoglo k moji tako strokovni kot osebnostni rasti,
kar se je (z nekaj sreče, seveda :) ) zelo hitro odrazilo tudi v napredovanju na delovnem
mestu. Uspešno se namreč lahko spopadam z izzivi vodenja finančno računovodskega
sektorja v vrhniškem komunalnem podjetju, ki ima približno 90 zaposlenih in prek
20.000 uporabnikov.
Sabina Hren Voglar
Zaposlena je v podjetju Eureka d.o.o.,
Delovno mesto: Direktorica in lastnica računovodske hiše
Eureka
Kot lastnica računovodske hiše Eureka d.o.o., Žalec sem pri
svojem delu spoznala, da je potrebno kontinuirano
izobraževanje za potrebe zadovoljitve svojih strank ter
zunanjih uporabnikov računovodskih informacij. Zato sem se
leta 2010 odločila, da svoje znanje nadgradim na Visoki šoli
za računovodstvo. Glavni razlog za izbiro šole je bil pester
nabor predmetov, ki smiselno zaokrožijo vse potrebe po poslovanju v podjetjih.
Opozorim naj, da predavatelji na VŠR izobražujejo bodoče računovodje kot
«pomočnike« vodstvenemu kadru, zato je največji poudarek celotnega študija na
poslovnem računovodstvu in financah. Študij sem leta 2013 uspešno zaključila z
diplomsko nalogo po lastni izbiri, seveda ob pomoči in usmerjanju s strani mentorja.
96
INŠTITUT ZA POSLOVODNO RAČUNOVODSTVO PRI VŠR
VIZIJA: Postati osrednja strokovna specializirana institucija v Republiki Sloveniji za
področje poslovodnega računovodstva.
Na spletni strani www.poslovodnoracunovodstvo.si spremljajte:
-
objavo brezplačnih e-knjig
-
najave seminarjev
-
knjižnico strokovne literature
-
strokovne članke
-
in druge zanimive vsebine
97
ABECEDA SVETOVANJE
Verjamemo, da je izbira našega podjetja prava odločitev za vas in vaše podjetje:
-
predani smo vašim željam in zahtevam,
vsebino vaših podatkov štejemo kot strogo poslovno skrivnost,
zagotavljamo vam popolno paleto storitev (od davčnega, poslovnega in
finančnega svetovanja ter ocenjevanja vrednosti do izobraževanja),
nudimo vam oseben pristop.
Poslanstvo
Želimo se uveljaviti kot eno izmed najkakovostnejših
slovenskih podjetij na področju davčnega, poslovnega
in finančnega svetovanja. Pridobljeno znanje,
dolgoletne izkušnje in povratne informacije naših strank
nam omogočajo pripravo kvalitetnih seminarjev in
strokovnih delavnic. Znanje, ki ga boste pridobili na
naših izobraževanjih, boste lahko že naslednji dan
uporabili pri svojem delu. Trudili se bomo razumeti želje in potrebe stranke, se učiti in
graditi na dobrem medosebnem zaupanju.
Vizija Naša vizija je preprosta: Biti v svojem delu najboljši in prvi v vrsti. Največje
zadovoljstvo nam prinašajo uspehi naših strank. Z nami boste lažje: obvladovali davčna
tveganja, sprejemali pravilne poslovne odločitve, pridobili nova znanja.
DEJAVNOST DRUŽBE
DAVČNO SVETOVANJE
svetovanje v davčnem postopku, preventivni davčni pregledi, izbira optimalnih davčnih
rešitev, davčna pojasnila strankam, izdelava pravilnika o transfernih cenah, davčno
svetovanje pri pripravi internih aktov, drugo.
POSLOVNO IN FINANČNO SVETOVANJE
izdelava skrbnega finančnega in pravnega pregleda podjetja, priprava ekonomskega dela
pripojitvenega ali združitvenega elaborata, sanacijski programi, izdelava dolgoročnega
strateškega načrta podjetja, izdelava letnega poslovnega načrta podjetja, priprava
investicijskih programov, podrobna analiza računovodskih izkazov podjetja, izdelava
delitvenega načrta, načrt finančne reorganizacije, uvajanje računovodskih sistemov
98
oziroma podsistemov, izdelava pravilnika o računovodenju, ocenjevanje vrednosti
sredstev pri uporabi, izdelava izvedenskih mnenj.
OCENJEVANJE VREDNOSTI
ocenjevanje vrednosti podjetij,
ocenjevanje vrednosti nepremičnin, ocenjevanje
vrednosti strojev in opreme, ocenjevanje vrednosti intelektualne lastnine (blagovnih
znamk, patentov in podobnega).
MNENJE POOBLAŠČENEGA OCENJEVALCA VREDNOSTI PODJETIJ V
ZVEZI S 146. ČLENOM ZFPPIPP
V mnenju mora biti jasno navedeno: ali je dolžnik insolventen, ali bo izvedba načrta
finančnega prestrukturiranja omogočila tako finančno prestrukturiranje dolžnika, da bo
postal kratkoročno in dolgoročno plačilno sposoben, in ali bodo upnikom s potrditvijo
prisilne poravnave, ki jo predlaga dolžnik, zagotovljeni ugodnejši pogoji plačila njihovih
terjatev, kot če bi bil nad dolžnikom začet stečajni postopek.
IZOBRAŽEVANJE
Aktualnost in praktična uporabnost so vodila pri organiziranju naših seminarjev in
delavnic, ki jih izvajajo poleg naših tudi zunanji predavatelji. Naš izobraževalni program
je usmerjen v praktične rešitve, ki jih iščejo računovodje in knjigovodje. Paleta vsebine
predavanj se razteza od zakonodajnih do strokovnih področij.
Poleg tega omogočamo neposreden kontakt in komunikacijo med udeleženci delavnic in
predavateljem po predavanjih ali v vmesnem času med izvedbo posamezne delavnice.
Področja, ki jih obravnavamo, so: davki, finance, računovodstvo in gospodarjenje.
Kontaktni podatki:
ABECEDA SVETOVANJE
d.o.o.
Stegne 21c
1000 LJUBLJANA
Telefon: 00386 (0)59 090 960
Fax: 0386 (0)59 090 962
e-mail: [email protected]
spletna stran: http://www.abecedasvetovanje.si
99
ABC REVIZIJA
Smo revizijska družba, ki deluje na različnih področjih revidiranja. V register revizijskih
družb smo vpisani vse od začetka delovanja revizijske stroke v Sloveniji. ABC revizija
je svoje poslovanje začela leta 1989 kot revizijska družba Abeceda Ptuj. Kasneje se je
prek združevanj z revizijskimi družbami ITEO revizija, Valuta in Simam revizija
preoblikovala v zdajšnjo revizijsko družbo ABC revizija.
Že od leta 2000 smo člani enega najuglednejših svetovnih združenj računovodskih in
revizijskih družb JPA International, s čemer smo razširili prepoznavnost na vse celine
sveta razen Avstralije. V letu 2006 smo poglobili svoje sodelovanje z JPA (Jacques
Potdevin &Associés). Dogovorili smo se, da predstavljamo interese JPA tudi na drugih
trgih nekdanje Jugoslavije. Tako imamo v Beogradu lastno družbo, prek katere
opravljamo enake storitve kot v Sloveniji (revizija, ocenjevanje vrednosti, davčno
svetovanje, računovodenje in druga svetovanja).
JPA International predstavlja mrežo (pretežno) srednje velikih neodvisnih revizijskih in
svetovalnih družb. Sedež ima v Parizu in je nastala leta 1988, ko se je vanjo včlanilo
sedem družb iz štirih držav. Do danes je število članic mreže naraslo na sto trideset
družb, ki delujejo v štiridesetih državah. Predsednik in 'gonilna sila' JPA International je
g. Jacques Potdevin, ki je izredno aktiven v francoskih in svetovnih strokovnih
združenjih ter organih; tako je bil v letu 2008 predsednik v Zvezi evropskih revizorjev in
računovodij (Fédération des Experts Comptable Européens – FEE4) s sedežem v Bruslju,
največjem združenju predstavnikov nacionalnih računovodskih in revizijskih
strokovnjakov (skupno okrog 500.000 članov), trenutno pa je član predsedstva IFAC5.
Razvejanost mreže JPA International je zelo velika, saj najdemo njene članice – poleg
Evrope – na vseh celinah (razen v Avstraliji). JPA International je polnopravna članica
najuglednejšega FORUM OF FIRMS pri IFAC6. Člani JPA International mreže se redno
dobivamo na strokovnih srečanjih, ki jih organiziramo v različnih državah članicah. Bilo
nam je v veliko čast, da smo od 11. do 14. junija 2009 takšno srečanje organizirali tudi v
Sloveniji.
4
FEE je zlasti na računovodskem, revizijskem in davčnem področju svetovalka Evropske
komisije.
5
IFAC je globalna računovodska organizacija. Ima 159 članov iz 124 držav, ki združujejo
interese 2.5 milijona računovodij.
6
Polnopravni člani so: Baker Tilly International Limited, BDO International, Constantin
Associates Network, Crowe Horwath International, Deloitte Touche Tohmatsu, Ernst & Young
Global Limited, Grant Thornton International Ltd, HLB International, IEC, INPACT Audit
Limited, JHI, JPA International, KPMG International, Mazars, Moore Stephens International ,
Limited, PKF International Limited, PricewaterhouseCoopers International, RSM International
Limited, Russell Bedford International, SMS Latinoamérica, Talal Abu Ghazaleh & Co.
International, UHY International Limited.
100
Naše storitve so najrazličnejše oblike REVIDIRANJA in vse, kar je povezano z
revidiranjem.
Kot smo zapisali v uvodu, dajemo strokovnosti velik poudarek. Naše vodilo so najvišji
standardi kvalitete opravljanja revizijskih storitev. Pri svojem delu spoštujemo smernice
kvalitete, ki jih določa Certifikat AFAQ Service Covenant audit statutaire Premium, ki
predstavlja standard najvišje kvalitete opravljanja revizijskih storitev. Te smernice so:
-
zagotavljanje strokovne podpore zunanjih specialistov za specifična področja;
-
ponujanje storitev na mednarodni ravni; zagotavljanje neodvisnosti delovnih
timov brez konflikta interesov;
-
ponujanje visoko kvalificiranih delovnih timov/kadrov;
-
razvijanje utečenih skupin/timov, ki so prilagojene strankam;
-
ponujanje optimalne odzivnosti na vaša vprašanja, želje in potrebe;
-
metodika dela, prilagojena vašemu načinu dela;
-
angažiranje (zavzemanje) za dodano vrednost sorevizijskih storitev s pomočjo
zunanjih strokovnjakov;
-
ponujanje kvalitetne revizijske ali druge podpore strankam;
-
utrjevanje obstoječih odnosov in vezi s starimi strankami;
-
ponujanje, zagotavljanje kakovostnega revizijskega pregleda pred izdajo
poročila;
-
spremljanje zadovoljstva in spoštevanje predlogov strank.
Zelo radi se pohvalimo tudi s ključnimi kadri v podjetju, ki predstavljajo gonilno silo
naše družbe in so naša glavna konkurenčna prednost. Ti so:
Pooblaščeni revizorji v delovnem razmerju:
Mag. Darinka Kamenšek, pooblaščena revizorka, državna notranja revizorka,
certificirana poslovodna računovodkinja, visokošolska učiteljica;
Dr. Branko Mayr, pooblaščeni revizor, pooblaščeni ocenjevalec vrednosti podjetij,
certificirani poslovodni računovodja, državni notranji revizor, pridruženi član
ameriškega združenja forenzičnih računovodij, stalni sodni izvedenec, visokošolski
učitelj izvoljen v naziv docent;
Natalija Pestiček Bohorc, pooblaščena revizorka, državna notranja revizorka,
visokošolska učiteljica;
Vid Plohl, pooblaščeni revizor, notranji revizor
in
revizorji v delovnem razmerju: Albina Hojski Ilijevec, Simona Valenko in Darinka
Meško.
101
Vabimo vas, da nas podrobneje spoznate na naših spletnih straneh www.abc-revizija.si
ali nam pišete na e-mail: [email protected]. Veseli bomo, če nas boste povabili k
sodelovanju, in vas pričakujemo na sedežu družbe, ki je v Ljubljani, Dunajska 101, 1113
Ljubljana (Tel: +386 1 59 091 400, Fax: +386 1 59 091 401). Dejavnost opravljamo po
vsej Sloveniji, zato smo oblikovali poslovno enoto v MARIBOR-u in na PTUJ-u.
102
RAČUNOVODSKA HIŠA CONTALL
Računovodstvo
Celovite računovodske storitve za vse statusne oblike
gospodarskih subjektov, kakovostna računovodska
poročila za zunanje deležnike in poslovodstva - krojene
po potrebi naročnika.
Finančno svetovanje in
kontroling
Ocena finančne stabilnosti podjetja, spremljanje in
analiza finančnih kazalnikov, izdelava finančnih
načrtov, nadzor in analiza finančnega in nefinančnega
poslovanja, skrbni finančni pregledi.
Davčno svetovanje
Celovito davčno svetovanje, načrtovanje, spremljanje
in obveščanje, priprava elaboratov o uporabi
transfernih cen, davčna optimizacija, preventivni
davčni pregledi, zastopanje v davčnih postopkih.
Pravno svetovanje
Svetovanje na področju civilnega oz. obligacijskega,
gospodarskega, korporacijskega in delovnega prava,
sestava različnih vrst pogodb, izvršb, poizvedb,
internih aktov, sklepov direktorjev in družbenikov,
aktov o ustanovitvi, družbenih pogodb in drugih
dokumentov.
Razpisi in poslovni načrti
Priprava razpisne dokumentacije, pomoč pri izbiri
ustreznega sklada EU in drugih virov financiranja,
priprava vlog in poslovnih načrtov.
Krizno upravljanje in
sodelovanje v stečajnih
postopkih
Preventivni pregledi in analiza in ocena finančnega
stanja, predlogi za finančno reorganizacijo ter
sodelovanje v postopkih prisilne poravnave in stečajev.
Izobraževanje in
usposabljanje
Organizacija seminarjev, predavanj in delavnic s
področja računovodstva, davkov in financ.
103
IPR Ljubljana,
PE Nova Gorica
Erjavčeva 2,
5000 Nova Gorica
Contall svetovanje d.o.o.
PE Nova Gorica
Ul. Jožeta Jame 14, Šentvid
1210 Ljubljana
Družba Contall je pristopila med ustanovitelje Inštituta
za poslovodno računovodstvo in na svojem sedežu
registrirala tudi njegovo poslovno enoto. Vizija
inštituta je postati osrednja strokovna specializirana
institucija v Republiki Sloveniji, za področje
poslovodnega računovodstva.
Vljudno vas vabimo na seminarje Inštituta, ki jih bomo
v večini organizirali tudi na PE Nova Gorica.
V sodelovanju s partnersko družbo Datarevi s.r.l.,
priznano računovodsko hišo iz Italije, svetujemo na
vseh področjih poslovanja družbe v Sloveniji,
predvsem nerezidentom. Družba ima odslej svojo
podružnico tudi v Ljubljani.
Contall svetovanje d.o.o.
Erjavčeva 2
5000 Nova Gorica
104
ABECEDA RAČUNOVODSTVO
Poslanstvo družbe je pomagati tistim, ki računovodijo ali po SRS ali po MSRP.
Prizadevamo si biti koristni. Naš slogan je:
Računovodenje ni strošek, je prispevek k uspešnosti poslovanja.
Svoje poslanstvo in vizijo uresničujemo z naslednjimi storitvami:
-
Vodenje poslovnih knjig.
Vodenje posameznih analitičnih evidenc.
Pomoč tistim, ki sami knjižijo, potrebujejo pa pomoč pri sestavi posameznih
poročil (letna poročila, obdobna poročila, enkratna poročila itd.).
Oblikovanje poslovodnih informacij in sodelovanje z upravami pri oblikovanju
poslovnih odločitev.
Izdelava najrazličnejših vlog, elaboratov itd.
Davčno svetovanje.
Notranje revizije.
Pregledi računovodstva in ocena njegovega delovanja.
Vzpostavitev sistema notranjih kontrol.
Preveritev delovanja notranjih kontrol.
Izvedba preiskovalnih revizij (forenzične revizije).
Uvedba celovitega kontrolinga ali področnih kontrolingov.
In še veliko drugega.
Pri izvajanju storitev sodelujejo učitelji Visoke šole za računovodstvo, delavci revizijske
družbe ABC revizija, d.o.o. in člani Inštituta za poslovodno računovodstvo pri VŠR.
Informacije:



na sedežu VŠR,
v družbi ABC REVIZIJA, D.O.O.,
na INŠTITUTU ZA POSLOVODNO RAČUNOVODSTVO
ali po telefonu 059 091 400 ali 031 338 149.
105
CERIFICIRANO ZNANJE: Certificirani poslovodni računovodja
CPR
NE SPREGLEJTE – ZAČNEMO NOVEMBRA 2013
Poslovodenje, uspešnost poslovanja, poslovanje v pogojih krize, potrebe po kriznem
vodenju in tako naprej narekujejo znanja, ki jih nudi tudi CIMA. Za tiste, ki ne
potrebujejo mednarodno uveljavljenega certifikata, smo pripravili izobraževanje za
pridobitev naziva Certificirani poslovni računovodja.
Znanja, ki jih daje CPR: CPR zagotavlja poslovna znanja, ki so potrebna za oblikovanje
predlogov poslovnih odločitev, in znanja, potrebna za oblikovanje najrazličnejših
finančnih analiz. Izobraževanje je usmerjeno v prakso, kar pomeni, da se znanja
pridobivajo z obravnavo praktičnih primerov in njihove povezave s teorijo. Uspeh je
zagotovljen z izborom predavateljev, ki so praktiki z ustreznimi strokovnimi in
teoretičnimi znanji. Veliko od njih je nosilcev najrazličnejših strokovnih certifikatov
(pooblaščeni revizor, pooblaščeni ocenjevalec vrednosti podjetij, preizkušeni davčnik,
certificirani poslovodni računovodja itd.).
Poklici, kjer potrebujete znanja, ki jih daje CPR. Poklicna pričakovanja nosilcev
certifikata CPR so bogata. Izpostavljamo le najrazličnejše vodstvene položaje v
financah, računovodstvu in poslovodstvu poslovnih subjektov.
Kaj in zakaj? Certificiranje poslovnih znanj je po svetu že uveljavljeno. Certifikati so
jamstvo, da zna nosilec certifikata v praksi uresničiti pridobljena znanja. Prav zaradi tega
je poudarek izobraževanja na praksi. To izobraževanje se izrazito razlikuje od
izobraževanja na fakultetah, kjer je poudarek na teoretičnem usposabljanju.
Inštitut za poslovodno računovodstvo pri Visoki šoli za računovodstvo je začel jeseni
2010 usposabljanje za pridobitev Certifikata poslovodnega računovodje - CPR.
Pridobljene sposobnosti: Nosilci certifikata CPR so usposobljeni za praktično uporabo
znanj s področja:
-
poznavanja in razumevanja podjetja,
poznavanja in razumevanja poslovnega procesa,
poznavanja in razumevanja poslovanja;
razumevanje profesionalnih dolžnosti izvajanja različnih nalog na področju
računovodstva in poslovnih financ;
sposobnost reševanja najzahtevnejših problemov na področju poslovodnega
računovodstva, poslovnih financ in poročanja;
sposobnost oblikovanja predlogov poslovnih odločitev;
sposobnost oblikovanja najrazličnejših poslovnih poročil;
sposobnost komuniciranja z odločevalnimi ravnmi v podjetju.
106
Kako poteka študij? Študij je kombinacija individualnega dela in pogovora o
obravnavanih vsebinah (kontaktne ure po programu). Vsebina predmetov je na razpolago
na Visoki šoli za računovodstvo. Celotna obremenitev slušatelja je 450 ur, od tega 125
kontaktnih ur (ostalo je individualno delo slušatelja).
Na prvem srečanju se oblikuje podroben program študija. Nadaljnja kontaktna srečanja
so namenjena razpravi v zvezi s študijem, obravnavi praktičnih nalog in reševanju
problemov.
Program se od novembra do junija v prostorih Visoke šole za računovodstvo v Stegnah
21 c, Ljubljana. Lahko priključite le pri posameznih predmetih (pridobite delne
certifikate). Delni certifikat predstavlja potrdilo o znanju vsebine predmeta, na katerega
se nanaša.
Pogoj za pridobitev certifikata CPR so pridobljeni delni certifikati iz vseh predmetov
programa CPR.
Tabela: Datumi izvajanj CPR-ja 2013/2014
URA
DATUM
PREDMET
OD
DO
št.ur.
torek, 12. nov
15:30 19:45
5
Podjetje in poslovanje
torek, 19. nov
15:30 19:45
5
Podjetje in poslovanje
torek, 26. nov
15:30 19:45
5
Podjetje in poslovanje
torek, 10. dec
15:30 19:45
5
Načrtovanje
torek, 17. dec
15:30 19:45
5
Analiza poslovanja
torek, 7. jan
15:30 19:45
5
Analiza poslovanja
torek, 14. jan
15:30 19:45
5
Analiza poslovanja
torek, 21. jan
15:30 19:45
5
Analiza poslovanja
torek, 28. jan
15:30 19:45
5
Računovodstvo
torek, 4. feb
15:30 19:45
5
Računovodstvo
torek, 11. feb
15:30 19:45
5
Računovodstvo
107
URA
DATUM
PREDMET
OD
DO
št.ur.
torek, 11. mar
15:30 19:45
5
Poslovne finance CPR
torek, 18. mar
15:30 19:45
5
Poslovne finance CPR
torek, 25. mar
15:30 19:45
5
Poslovne finance CPR
torek, 1. apr
15:30 19:45
5
Poslovne finance CPR
torek, 8. apr
15:30 19:45
5
Proces oblikovanja odločitev
torek, 15. apr
15:30 19:45
5
Proces oblikovanja odločitev
torek, 22. apr
15:30 19:45
5
Proces oblikovanja odločitev
torek, 6. maj
15:30 19:45
5
Proces oblikovanja odločitev
torek, 13. maj
15:30 19:45
5
Proces oblikovanja odločitev
torek, 20. maj
15:30 19:45
5
Proces oblikovanja odločitev
torek, 27. maj
15:30 19:45
5
Načrtovanje
torek, 3. jun
15:30 19:45
5
Gospodarsko pravo in poslovna etika
torek, 10. jun
15:30 19:45
5
Gospodarsko pravo in poslovna etika
torek, 17. jun
15:30 19:45
5
Načrtovanje
Certifikat CPR podeljuje Inštitut za poslovodno računovodstvo pri Visoki šoli za
računovodstvo iz Ljubljane.
Več informacij o vsebinah, poteku študija, pogoji pa je na razpolago na:
www.poslovodno-racunovodstvo.si, www.vsr.si
Vsebine izvaja:
108
REGISTER CERTIFICIRANIH POSLOVODNIH RAČUNOVODIJ (CPR)
V register certificiranih poslovodnih računovodij pri Inštitutu za poslovodno
računovodstvo pri Visoki šoli za računovodstvo so bili ob izdaji te revije vpisani:
Številka
vpisa
Številka
vpisa
Naziv, ime in priimek
Naziv, ime in priimek
1.
doc.dr. Živko Bergant
11.
Gregor Jus
2.
doc.dr. Branko Mayr
12.
Mag. Bernarda Grahek Ličer
3.
mag. Darinka Kamenšek
13.
Terezija Kvas
4.
mag. Dejan Petkovič
14.
prof.dr. Bojan Tičar
5.
mag. Nataša Pustotnik
15.
Irena Viher
6.
mag. Vladimir Bukvič
16.
Klavdija Urek
7.
prof.dr. Marko Hočevar
17.
Olga Strmole
8.
prof.dr. Gordana Ivankovič
18.
Matjaž Logar
9.
prof.dr. Franko Milost
19.
Mirko Jenko
10.
Vili Perner
109
CERTIFICIRAN POSLOVODNI RAČINOVODJA (CIMA)
Skupaj z londonskim inštitutom za poslovodno računovodstvo (CIMA) omogočamo
pridobitev svetovno enega najuglednejših certifikatov, to je certifikat certificiranega
poslovodnega računovodje (CIMA). Izobraževanje poteka v angleškem jeziku.
Omogočeno je tudi individualno usposabljanje za izpit.
Gonilna sila pridobitve CIMA v Sloveniji je Ben Marr, MBA (Edin), (CIMA trained).
Benovo predstavitev CIMA prikazujemo v izvirniku.
Njegove besede so:
ESSENTIAL COMPANY FINANCE: A
WORLD IN EVOLUTION
The need for “finance transformation” within
companies has been recognized for over a
decade. This is a journey toward a situation where the efficiency of finance operations
has been maximized, management information is insightful and actionable and finance is
seen less as a necessary overhead and more as an important management discipline that
enables value creation.
The recession has intensified companies’ critical examination of their finance functions
in recent years to determine how best to align them with changing business needs.
Technological improvements in communications means that commodity finance
transactions, such as invoicing, payroll, historical reporting, can be outsourced to
specialist service providers, whether in Iceland or India. For those who want to remain
pivotal within their company’s finance function in this global finance evolution, a classic
finance qualification may no longer be enough.
When everyday accountancy queries can now be effectively outsourced and are
increasingly, globally, becoming so, finance positions are increasingly reserved for
finance staff who provide a great deal more than in a traditional finance function.
Finance departments must increasingly operate as “business partners”, adding significant
value by improving the quality of decisions and ensuring that the chosen business option
delivers the highest financial value at an acceptable level of risk. This is not about
delivering highly technical or complicated analysis but more a matter of supporting
business decisions with the right analysis, insights and judgements so that better
decisions are made.
Driving the evolution of the finance business partner is the global phenomenon of
management accounting. For those outside the accounting profession, it is common to
refer to finance staff as if they were all one type. A distinction has to be made here
110
between the classic model of financial accounting and the evolutionary animal, the
management accountant.
Louise Ross, former Senior Auditor at the National Audit Office UK and CIMA
technical specialist, explains: “The difference between them is one of emphasis.
Financial accountants prepare information ultimately for external reporting purposes, to
record transactions which have taken place and report the financial performance of the
organisation. Consistency of the financial statements is vitally important, so there is a
regime of standards which govern how transactions are recorded and financial reports
are produced. Financial accountants are expected to master these standards and justify
occasional deviations from a reporting standard in order to present a truer and fairer
account.
“Management accountants, on the other hand, prepare information to support
management decisions. They have to be skilled in understanding manager’s needs and
providing data on which managers can make decisions. Management accountants have to
be future orientated: which means that they have to be comfortable handling uncertain,
qualitative or probabilistic information, not merely historic numerical data.
Overall, the top tools most likely to be introduced were:
Balanced scorecard
Product/service profitability analysis
Customer profitability analysis
Rolling forecasts
Post-completion audits
Activity based management
Environmental
accounting
Activity based costing
management
Business process re-engineering
CIMA strategic scorecard
They have to use their professional judgment about which measurement or evaluation
techniques to use according to the decision being made. The responsibility for the best
possible management information available to the company becomes exactly the
responsibility of the management accountant.”
Speaking in the Slovenian context, Dr. Branko Mayr, senior Slovenian auditor at ABC
Revizija and Dean of the Visoka Sola za Racunovodstvo in Ljubljana, explains: “In
Slovenia to date, the focus has been for preparing students interested in finance for the
profession of financial accountant. The highly regarded Slovenian xxx syllabus mirrors
the American CPA in many respects and is an excellent grounding for financial
reporting. What we are seeing, however, is an extraordinary demand from leading
Slovenian and international companies for a new type of finance animal within the
finance department, one who is expected to master financial reporting but additionally to
move far beyond the scope of the financial accountant’s role.
111
“The term commonly used in industry is “business partner” – a finance person who
provides the necessary financial analysis which allows management to accurately predict
the company’s future. The finance business partner is by no means a financial astrologer.
She is the equivalent of a trusted and innovative scientist, predicting outcomes based on
sound testing of empirical financial data.”
In teaching the traditional Slovenian accounting syllabus, the focus is heavily on
financial reporting standards. What governs the syllabus for management accounting in
the absence of management accounting standards? The answer is best practice. In
addition to understanding standards, the management accountant acquires a variety of
tools and techniques which they learn about during their professional qualification and
subsequent continuing professional development.
Mayr & Marr, d.o.o. is actively pioneering the qualification offered by the Chartered
Institute of Management Accountants. Said Managing Director of Mayr & Marr Ben
Marr, “We found that study after study on management practices and organisational
performance show that companies which used widely accepted management techniques
that feature on the CIMA syllabus and in part in the curricula of the good business
schools do consistently outperform their competitors. These studies invariably conclude
that better management practices (the right techniques, properly implemented) were
significantly associated with higher productivity, profitability, rate of sales growth and
survival rates. Rather than just studying how an organization has performed in the past,
students of the CIMA management accountancy programme are geared to analyzing
performance, assessing business possibilities, grasping opportunities and shaping the
future.
“Staff qualified as management accountants, with their business focused skills, have
much to offer a company. Besides adding value to the business finance staff will also
benefit from performing broader roles that offer them more professional satisfaction and
an opportunity to apply their skills on a wider business canvas. Shell, CISCO, Tesco,
BPO, Deloitte Consulting form just a few examples of global companies currently
partnered with CIMA to train their staff.”
Mayr & Marr expect a healthy interest in this new offering on the Slovenian scene.
“Slovenian finance is quick to adapt to global business demands. There has been a global
explosion of interest in CIMA from persons already in industry finance positions, who
may already hold other accounting qualifications or MBAs. There is also strong demand
worldwide from high achieving finance or business students interested in a career in
business finance or management. We expect this trend to continue in Slovenia.”
112
INFORMACIJE O IZOBRAŽEVANJU ZA NAZIV CIMA
Za podrobnejše informacije kontaktirajte z referatom VŠR – www.vsr.si ali pokličite na
telefonsko številko 05 90 90 960.
113
CERTIFIKATI IN DIPLOME IAB
Vodilna svetovna izobraževalna organizacija na različnih strokovnih področjih
računovodenja je našemu Inštitutu podelila akreditacijo za usposabljanje za pridobitev
certifikata IAB:
114
Informacije o vpisu www.vsr.si ali pokličite na telefonsko številko 05 90 90 960.
INFORMACIJE O IZOBRAŽEVANJU ZA NAZIVE IAB
Za podrobnejše informacije kontaktirajte z referatom VŠR – www.vsr.si ali pokličite na
telefonsko številko 05 90 90 960.
Certifikati in diplome IAB, ki jih lahko pridobite v Sloveniji
IAB Level 1 CERTIFIKAT
Certifikat 1. Stopnje iz knjigovodstva (Certificate Boook-keeping)
IAB Level 2 – CERTIFIKAT
certifikat 2. stopnje iz knjigovodstva (Certificate in Book – keeping)
IAB Level 3 DIPLOMA
diploma 3. stopnje iz zahtevnih področij finančnega računovodstva in
knjigovodstva (Diploma in Acc. & Adv. Book – keeping )
IAB Level 4 - DIPLOMA
diploma 4. stopnje iz računovodenja v skladu z Mednarodnimi računovodskimi
standardi (Diploma in Accounting to International Standards )
IAB Level 3 – DIPLOMA
diploma 3. stopnje iz stroškovnega in poslovodnega računovodstva (Diploma in
Cost & Management Accounting )
IAB Level 3 - CERTIFIKAT
certifikat 3. stopnje iz financ za nefinančnike (Certificate in Finance for nonFinancial Managers)
IAB JE MEDNARODNO PRIZNAN CERTIFIKAT!
115
STROKOVNI SEMINARJI
Na Inštitutu za poslovodno računovodstvo pripravljamo različne strokovne seminarje,
krajše strokovne šole in delavnice s področja računovodstva, davkov, financ in aktualnih
vsebin. Vrhunsko kakovost izvedbe in predavateljev dokazujejo izvedbe naših
seminarjev pri različnih izvajalcih izobraževalne dejavnosti (Contall Nova Gorica, GV
Planet, Združenje delodajalcev Slovenije, Educa Nova Gorica, Nebra Ljubljana, Ambicij
in drugi).
Koledar strokovnih seminarjev je objavljen na spletni strani www.poslovodnoracunovodstvo.si, kjer si lahko preberete tudi podrobnejše vsebine seminarjev.
Po vaši želji izvedemo dogovorjene oblike izobraževanja v vašem podjetju. Vsebina teh
srečanj je prilagojena vašim potrebam. Vsebine programov, ki jih izvajamo, so povzete
iz programov CIMA, CPR, IAB in VŠR.
Popusti na kotizacijo:



za člane Inštituta za poslovodno računovodstvo: 30 % popusta,
za študente Visoke šole za računovodstvo: 30 % popusta,
člani Zbornice računovodskih servisov: 10 % popusta.
Popusti se ne seštevajo.
Seminar
Izvajalci
Datum
Davčna jesen – celovito davčno
izobraževanje
Različni
Začnemo- 3. oktober
BREZPLAČNO! Konflikti v podjetju,
strategije njihovega premagovanja,
preprečevanja in načini reševanja
Damjan Lah
15 . oktober
Določitev poslovnih procesov
Damjan Lah
22 .oktober
Certificirani poslovodni računovodja
različni izvajalci
Začnemo- 12. november
Konferenca o notranjem poročanju
Različni izvajalci
28. november
116
AKTUALNO: Davčni nasveti in praktične izkušnje - celovito davčno
izobraževanje
Pripravljamo se na dolgo toplo jesen. Verjamemo,
da bo taka, glede na to, da je poletje prišlo z
zamudo. Zato smo na IPRju že sedaj oblikovali
vsebine, primerne za jesen, ki prinaša kar precej
novosti.
Zbrali smo strokovnjake, ki pokrivajo različna področja, izkušene predavatelje in
osebe, ki znajo praktično predstaviti realne težave vsakdana. Pretekli seminarji so
dokazali, da so slušatelji željni predvsem primerov iz prakse, konkretnih vsebin in
reševanje konkretnih težav. To vam ponujamo skozi program»Davčna jesen na IPRju«.
Srečevali se bomo 5 četrtkov, z vami bodi 3 predavatelji. Program je zasnovan kot
celota in se bodo vsebine pretakale iz enega četrtka v naslednjega. Program »Davčna
jesen na IPR-ju« je namenjena vsem, ki potrebujete celovita davčna znanja, pa tega na
posamičnih davčnih seminarjih ne morete dobiti. Ker je davčno znanje brez pravnih
vsebin nepopolno, smo pravno-davčnim vsebinam namenili eno srečanje.
Ob sklepu predavanj boste bogatejši za praktične davčne izkušnje, prejeli boste
odgovore na vaša davčna vprašanja, po želji pa boste lahko opravljali tudi izpit, kjer
boste preverili znanje.O vaši udeležbi boste prejeli potrdilo IPR, tisti, ki se pa odločijo
in opravijo tudi izpit, prejmejo potrdilo o opravljenem davčnem preizkusu na IPR.
Program »Davčna jesen na IPR« pomeni vašo večjo konkurenčnost pri iskanju novih
izzivov.
Vabljeni!
Vodja programa: Mag Dejan Petkovič, davčni svetovalec
Vsebine programa in datumi izvedbe
Mag. Barbara Guzina: Praktično o davku od dohodkov pravnih oseb
3. oktober
Simona Štravs: Kaj mora računovodja vedeti o davčnem postopku,
statusnem in delovnem pravu
10. oktober
Mag. Barbara Guzina: Transferne cene, mednarodni vidik obdavčitve
ter davčni odtegljaji
17. oktober
Mag Dejan Petkovič: Praktično o davku na dodano vrednost
24. oktober
Mag Dejan Petkovič: Praktično o dohodnini ter obračunu prispevkov
7. november
117
Konferenca o notranjem poročanju
Cilj konferenc je, s pomočjo referatov in udeležencev v razpravi, zbrati strokovne podlage za
obliko-vanje načel notranjega poročanja. Vsa načela bodo zbrana v Kodeksu načel notranjega
poročanja — KNNP.
V četrtek, 28. novembra 2013, bo tako potekala že Tretja konferenca o notranjem poročanju,
ki bo v okviru projekta Kodeks načel notranjega poročanja (KNNP) nadaljevala delo
predhodnih dveh kon-ferenc. Rezultat prvih dveh konferenc sta zbornika referatov (270 in 252
strani), ki sta osnova za nadaljnje delo.
TEMA 3. KONFERENCE
Posebnosti notranjega poročanja po posameznih vrstah dejavnosti
Predavatelji:
 Notranje informacije in notranje poročanje, ddr. Neven Borak
Posebnosti po posameznih vrstah dejavnosti:
 V domovih za starejše občane, Olga Strmole, Dom starejših občanov Grosuplje

V podjetju z maloserijsko proizvodnjo, Tomaž Glažar, VŠR, Sotočje d.o.o.

V farmacevtski industriji, Zvezdana Bajc, Krka Novo mesto

Pri zunanjem izvajanju računovodenja, Marija Tomc Muc, računovodski servis Biro
Bonus, Novo mesto

V avtomobilski industriji, mag. Vladimir Bukvič, Cimos, VŠR

V komunalnem podjetju, Gregor Hauc, Snaga Ljubljana

V računovodskem servisu, Kavčič Ida, Davčno, poslovno in računovodsko svetovanje
s.p., Brezje

V hotelirstvu, dr. Gordana Ivankovič, Fakulteta za turistične študije, Koper

V večji zdravstveni ustanovi, Simon Vrhunec, Univerzitetni klinični center Ljubljana

V osnovnih in srednjih šolah, Aleksander Kupljenik, REFIN revizija d.o.o.
Kotizacija: 150 € + DDV
Prijave in informacije: www.poslovodno-racunovodstvo.si
118
SVETOVANJA
Inštitut za poslovodno računovodstvo izvaja s svojimi sodelavci različna strokovna
svetovanja. Cena svetovanja je odvisna od zahtevnosti in ocene potrebnega časa. Na
podlagi vaših potreb oblikujemo ponudbo, v kateri določimo predmet, roke, izvajalce in
ceno storitve.
Svetovalna področja in nosilci svetovalne dejavnosti znotraj njih so:
Svetovalno
področje:
Nosilec svetovalne dejavnosti:
Dr. Branko Mayr, pooblaščeni revizor, pooblaščeni
ocenjevalec vrednosti podjetij, državni notranji revizor,
certificiran poslovodni računovodja, stalni sodni izvedenec za
ekonomska področja, docent na VŠR;
kontroling,
analiza,
vrednotenje,
organizacija
poslovanja
Dr. Živko Bergant, pooblaščeni revizor, preizkušeni
poslovni finančnik, veščak Zveze ekonomistov Slovenije,
certificirani poslovodni računovodja, docent na VŠR;
Irena Viher, univ.dipl.oec., pooblaščena ocenjevalka
vrednosti podjetij, predavateljica na VŠR.
knjigovodstvo
revizija
in
Mag. Darinka Kamenšek, pooblaščena revizorka, državna
notranja revizorka, certificirana poslovodna računovodkinja,
višja predavateljica na VŠR;
Katarina Kolarič, univ.dipl.oec., pooblaščena revizorka,
državna notranja revizorka, predavateljica na VŠR.
gospodarsko
pravo
Dr. Vida Mayr, odvetnica specialistka gospodarskega prava,
višja predavateljica na VŠR.
davki
Mag. Dejan Petkovič, davčni svetovalec, certificirani
poslovodni računovodja, višji predavatelj na VŠR.
delovno pravo
Zdenka Pavlovič, odvetnica
Poleg navedenega svetovanja partnerska podjetja za IPR nudijo posamezne storitve,
razvidne iz splenih strani družb.
119
ZALOŽBA IPR
Založniška dejavnost IPR je usmerjena v strokovno literaturo s področja delovanja
Inštituta. Kakovost edicij Inštituta zagotavlja založniška politika, ki jo vodi ureniški svet.
Vse izdaje so strokovno recenzirane. S tem je zagotovljena visoka kakovost edicij IPR.
Izdane edicije so najboljša podlaga za osvojitev znanj, ki jih nudijo diplome VŠR in
ceritfikati IPR-ja.
Novo na spletni strani www.poslovodno-racunovodstvo.si:
Dr. Živko Bergant
Pooblaščeni revizor, preizkušeni poslovni finančnik, veščak Zveze
ekonomistov Slovenije, certificirani poslovodni računovodja, docent na
VŠR Je tudi avtor knjig:
Plačilna sposobnost in kapitalska
ustreznost podjetja (računovodska
analiza)
Analiza poslovanja od teorije do prakse
(računovodski in finančni vidiki)
Organiziranje računovodstva v povezavi s
finančno funkcijo
120
Osnove analize poslovanja
Mag. Dejan Petkovič
mag Dejan Petkovič, davčni svetovalec, Abeceda Svetovanje d.o.o. in
Inštitut za poslovodno računovodstvo (IPR), član upravnega odbora
Zbornice davčnih svetovalcev Slovenije
in avtor knjige
Obdavčitev podjetij
Dr. Branko Mayr
pooblaščeni revizor, pooblaščeni ocenjevalec vrednosti podjetij,
državni notranji revizor, certificiran poslovodni računovodja, stalni
sodni izvedenec za ekonomska področja, docent na VŠR.
In avtor knjig:
Uvod v računovodstvo, 5
ponatis.
Stroškovno računovodstvo
121
Finančno računovodstvo
Dr. Branko Mayr in
Mag. Darinka Kamenšek
NAPOVEDUJETA DVE NOVI
KNJIGI
RAČUNOVODSTVO
Celovit prikaz računovodskih vsebin s področja finančnega računovodstva,
stroškovnega računovodstva in poslovodnega računovodstva. V knjigi bo zajeto:
Podjetje in njegov pojem, ekonomske kategorije, kot jih obravnava finančno
računovodstvo (opredelitev iz Slovenskih računovodskih standardov in Mednarodnih
standardov računovodskega poročanja), stroški, odhodki, prihodki itd. kot podlaga
stroškovnega računovodstva, oblikovanje poslovnih odločitev (metode in tehnike kot
jih obravnava poslovodno računovodstvo), osnovna pravila financiranja poslovanja
(statični in dinamični princip), koliko je vredno podjetje (metode in tehnike), analitična
orodja in njihova uporaba pri odločanju (temeljna in tehnična analiza), knjiženje in
tehnike knjigovodenja, računovodska poročila za zunanje in notranje uporabnike.
Sestavina prikazov je strokovna obravnava in praktični primeri.Priloga knjige je CD, na
katerem so vaje in njihove rešitve ter pripomočki s pomočjo katerih se izračunavajo
(različne metode amortiziranja osnovnih sredstev, vrednotenja zalog, analitični
pripomočki za izračunavanje najrazličnejših kazalnikov, orodje za analiziranje
poslovanja podjetja, orodje za oceno bonitetnega položaja podjetja, orodja za
izračunavanje podlag za oblikovanje poslovnih odločitev itd. Predviden obseg knjige je
okoli 1000 strani.
BILANCA KOT PODLAGA OBLIKOVANJA POSLOVNIH ODLOČITEV
(BRANJE BILANCE ZA NEEKONOMISTE)
Knjiga je namenjena tistim, ki se ne srečujejo vsak dan z bilancami in računovodskimi
vsebinami. V knjigi avtorja, ki imata bogate izkušnje pri prenosu znanj računovodstva
in poslovnih financ na neračunovodje, obravnavata najpomembnejše ekonomske
kategorije računovodskih poročil (bilanc). Prikaz je poenostavljen, prilagojen
pravnikom, tehničnim kadrom, zdravnikom, direktorjem in drugim, ki se pri svojem
delu srečujejo z bilancami. Izhaja iz Mayrjeve opredelitve bilance, ki je »laž, velika laž,
bilanca«. V knjigi so utemeljene te trditve in tveganja, ki jim je izpostavljen uporabnik
bilance. Odločevalci v podjetjih sprejemajo vrsto poslovnih odločitev, ki temeljijo na
bilancah. Odločajo ali lahko nekemu podjetju prodajo na odloženo plačilo (tveganje je,
da ne dobijo plačano), ali smejo pri nekom naročiti blago, material ali storitev z rokom
dobave v prihodnosti (tveganje je, da naročenega ne bodo prejeli) ali odločitev o nakupu
nekega podjetja, delnice (pomembna je donosnost). V knjigi bo bralec našel
pripomočke, ki mu pomagajo oblikovati odgovore na postavljena vprašanja. Priložen je
CD, na katerem so uporabni pripomočki za branje bilanc, ocenjevanje bonitete podjetja,
obrestni izračuni, finančno načrtovanje in podobno.
122
Cenik knjig
Cena z DDV v €
Naslov dela
Uvod v računovodstvo
40
Osnovno analize poslovanja
35
Obdavčitev podjetij
40
Organiziranje računovodstva
50
Plačilna sposobnost in kapitalska ustreznost podjetja
(računovodska analiza)
45
Analiza poslovanja od teorije do prakse (računovodski in
finančni vidik)
35
Stroškovno računovodstvo s temelji oblikovanja odločitev –
elektroska izdaja
Cena na CD-ju 15 €
Finančno računovodstvo – elektroska izdaja
Cena na CD-ju 20 €
Knjige v prednaročilu
Računovodstvo (v pripravi)
50
Bilanca kot podlaga za oblikovanje poslovnih odločitev (v
pripravi)
35
POPUSTI:
Cena z DDV v €
Člani IPR in Študenti visoke šole za računovodstvo
20 %
Člani Zbornice računovodskih servisov
10 %
KNJIGE V PREDPRODAJI
Za prednaročila za člane IPR in študente
25 %
Za vse druge
15 %
Knjige lahko naročite preko elekronskega obrazca na spletni strani www.poslovodnoracunovodstvo.si.
123
Postanite člani IPR!
-
Prejemal bom izvod revije Poslovno računovodstvo.
Uveljavljal bom ugodnosti pri nakupu strokovnih publikacij Inštituta.
Uveljavljal bom ugodnosti pri obisku predavanj, šol in delavnic, ki jih
organizira Inštitut.
Uveljavljal bom ugodnosti pri šolnini VŠR za člane Inštituta.
Prijavnica na www.poslovodno-racunovodstvo.si
124
Spoštovani!
Vabimo vas, da se 17. oktobra v Grand Hotelu Toplice na Bledu udeležite že 13.
Adriatic ICV Kontroling konference, vodilne konference na področju kontrolinga v
regiji. Partner konference je tudi IPR, Inštitut za poslovno računovodstvo.
Rdeča nit letošnje konference je Beyond Controlling, saj se hitrim spremembam na
globalnem trgu tudi kontroling kot orodje učinkovitega vodenja ne more izogniti.
Spreminjajo se njegove naloge, odgovornosti in pristojnosti. Vodilna podjetja v regiji
bodo predstavila katere prijeme uporabljajo in kako gledajo »preko meja«
kontrolinga, da so na svojem področju najuspešnejša.
Na konferenci bosta predavala tudi predsednik Inštituta za poslovno računovodstvo, dr.
Živko Bergant ter dr. Branko Mayr, član sveta Inštituta. Dr. Živko Bergant bo predaval
na temo Kontroling in plačilna sposobnost podjetja, dr. Branko Mayr pa pripravlja
predavanje z naslovom Kontroling in branje bilanc.
Celoten program zajema:
• več kot 30 predavanj v petih različnih sekcijah,
• management panel,
• praktične delavnice,
• zanimivo motivacijsko predavanje
• in tradicionalni zabavni del s podelitvijo nagrad,
Vabimo vas tudi, da si sestavite svoj urnik, da ne boste kakšnega predavanja spregledali.
Več o dogodku najdete na spletni strani www.acc.si, kjer se lahko tudi prijavite. Za
dodatne informacije kontaktirajte [email protected].
125
Pridobite si naziv:
Diplomirani ekonomist/ekonomistka (VS)
smer: RAČUNOVODSTVO
Temeljni cilj je izobraziti študenta v lik, ki bo znal organizirati, voditi in izvajati različne
naloge s področja računovodstva v gospodarskih družbah, javnih podjetjih, zavodih,
državnih organih in pri drugih zavezancih za vodenje računovodstva.
Kontakt:
Visoka šola za računovodstvo, Stegne 21c, II/nadstropje, Ljubljana
Telefon: 00386 (0) 59 090 960
Faks: 00386 (0) 059 090 962
Elektronska pošta: [email protected]