16. Festival Slowind 2014 Soočenja s tišino
16. Festival Slowind 2014 Soočenja s tišino Glasba iz Japonske Slovenska filharmonija Slovenska kinoteka 11.–21. oktober 2014 • Toru Takemicu • • Džodži Juasa • Alja Zore • Claude Debussy • • Tošio Hosokava • Toši Ičijanagi • Robert Aitken • Tadeja Vulc • • Maurice Ravel • Daj Fudžikura • John Cage • Uroš Rojko • • Džo Kondo • Albert Roussel • 1 Spoštovano občinstvo, verjetno smo si po Globokarjevem prodajanju vetra vsi zaželeli soočenja s tišino. V njeno bližino nas bo letos popeljala subtilna glasba z Daljnega vzhoda, iz Japonske, ki jo je za Festival Slowind 2014 izbral naš prijatelj flavtist, skladatelj in dirigent Robert Aitken. Prav z njim smo v preteklosti pripravili dve celostni predstavitvi velikih skladateljev, Edgarda Varèsa in Elliotta Carterja. Tokrat pa bo osrednja skladateljska osebnost festivala veliki japonski avantgardist, ‘vrtnar časa’ Toru Takemicu, ki je v sodobni glasbi 20. stoletja pustil neizbrisen pečat japonske kulture. Izpovedna moč njegove glasbene pripovedi namreč seže tako do veščih poslušalcev sodobne glasbe, kakor tudi do tistih, ki se bodo z njo srečali prvič. Z zvokom in s časom je znal ravnati tako skrbno, da je navduševal tudi številne filmske režiserje; zato je avtor glasbe skoraj stotih celovečernih filmov. Nekatere si bomo v sklopu našega festivala lahko ogledali v Slovenski kinoteki in se tam še podrobneje seznanili z vplivom njegovega dela na doživetje filmske izkušnje. Če je bilo pred leti spoznavanje Varèsovega pojmovanja zvoka kot žive materije in Carterjevega visoko kompleksnega, a poetičnega dojemanja časa za poslušalce velik zalogaj, bo tokrat lažje, saj bo na letošnjem Festivalu Slowind čas tekel počasneje. Tako izvajalci kot poslušalci bomo imeli pri večini skladb veliko več možnosti zaznavanja, občutenja in refleksije krhkih, nežnih zvokov, ki nas bodo vodili do roba tišine. Glavnina 16. Festivala Slowind bo vsekakor koncertni del sporeda, na katerem bodo nastopili izvrstni japonski umetniki na tradicionalnih instrumentih, kot so šakuhači, šo in biva. Poleg glasbe Toruja Takemicuja 2 3 bodo skupaj s slovenskimi glasbeniki izvajali tudi dela posebnega gosta letošnjega festivala, skladatelja Tošia Hosokave, ki je danes izjemno cenjen in veliko izvajan skladatelj, v naših krajih pa premalo znan. Predstavili ga bomo na portretnem koncertu, z njim se bomo pogovarjali na njemu posvečenem predkoncertnem pogovoru, predaval bo tudi na glasbeni delavnici. Na podoben način bomo lahko spoznali tudi mladega japonskega skladatelja Daja Fudžikuro, ki bo ravno tako gost našega festivala. Seveda si nismo želeli Festivala Slowind 2014, na katerem bi pogrešali novitete izpod peres slovenskih avtorjev. Prispevali jih bodo Tadeja Vulc, mlada skladateljica Alja Zore ter letošnji jubilant Uroš Rojko. V veliko veselje nam je, da bosta z nami letos prvič sodelovala dva ugledna ansambla: Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije in Komorni zbor Ave pod dirigentskim vodstvom Jerice Gregorc Bukovec. Solistične skladbe bodo izvajali flavtist Robert Aitken, harfistka Naoko Jošino, harmonikar Klemen Leben, duo Drumartica, trobentač Franc Kosem in mnogi drugi odlični glasbeniki. Zato Vas, cenjeno občinstvo, vabimo v Slovensko filharmonijo in Slovensko kinoteko, kjer nas ob obilici dobre glasbe čaka veliko lepega. Matej Šarc www.slowind.eu 16. Festival Slowind 2014 1. projekcija filma sobota, 11. oktober 2014, ob 19.00 Ran (Kaos) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 6 1. koncert nedelja, 12. oktober 2014, ob 20.00 Valovi . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 8 2. projekcija filma ponedeljek, 13. oktober 2014, ob 21.30 Ženska s sipin / Woman in the Dunes . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 14 Mednarodna glasbena delavnica torek, 14. oktober in petek, 17. oktober 2014 Soočenja s tišino . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 16 2. koncert torek, 14. oktober 2014, ob 20.00 Urok dežja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 18 3. koncert torek, 14. oktober 2014, ob 22.30 In potem sem vedela, da je veter ... . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 24 3. projekcija filma sreda, 15. oktober 2014, ob 19.00 Vzhajajoče sonce / Rising Sun . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 30 Abonmajska koncerta Orkestra Slovenske filharmonije četrtek, 16. in petek, 17. oktober 2014, ob 19.30 Novembrski koraki . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 32 4. koncert sobota, 18. oktober 2014, ob 20.00 Starodavni glasovi . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 34 5. koncert nedelja, 19. oktober 2014, ob 20.00 Češnjevi cvetovi . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 40 4. projekcija filma ponedeljek, 20. oktober 2014, ob 21.30 Dvojni samomor / Double Suicide . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 48 6. koncert torek, 21. oktober 2014, ob 20.00 Proti morju . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 50 Skladatelji 16. Festivala Slowind 2014 Interpreti 16. Festivala Slowind 2014 4 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 55 67 5 1. projekcija filma sobota, 11. oktober 2014, ob 19.00 Slovenska kinoteka Ran (Kaos) Režija: Akira Kurosava Glasba: Toru Takemicu Igrajo: Tacuja Nakadaj, Akira Terao, Džinpači Nezu in Daisuke Rju Po predstavi sledi odprta diskusija z naslovom Takemicu in film in ogled dokumentarnega filma Glasba za filme: Toru Takemicu Režija: Charlotte Zwerin 6 7 1. koncert nedelja, 12. oktober 2014, ob 20.00 predkoncertni pogovor z Robertom Aitkenom ob 19.00 Slovenska filharmonija, Dvorana Marjana Kozine Valovi Toru Takemicu (1930–1996) Waterways / Vodne poti (1978) za klarinet, violino, violončelo, klavir, dve harfi in dva vibrafona Jurij Jenko – klarinet Miran Kolbl – violina Igor Mitrović – violončelo Marjan Peternel – klavir Nicoletta Sanzin – harfa Anja Gaberc – harfa Duo Drumartica Jože Bogolin – vibrafon Simon Klavžar – vibrafon Dirigent: Robert Aitken Toru Takemicu Rain Tree / Drevo dežja (1981) za dve marimbi in vibrafon Duo Drumartica Jože Bogolin – marimba Simon Klavžar – marimba Matevž Bajde – vibrafon Toru Takemicu Garden Rain / Vrtni dež (1974) za dve skupini trobil Franc Kosem – trobenta Nejc Zahrastnik – trobenta Metod Tomac – rog Urban Turjak – pozavna Uroš Vegelj – tuba Jure Gradišnik – trobenta Matej Rihter – trobenta Mihael Šuler – pozavna Uroš Polanc – pozavna Urban Turjak – basovska pozavna Robert Aitken (roj. 1939) Lalitá (1992) za flavto, tri violončela, dve harfi in dva tolkalca Slovenska premiera Robert Aitken – flavta Igor Mitrović – violončelo Milan Hudnik – violončelo Petra Gačnik Greblo – violončelo Nicoletta Sanzin – harfa Anja Gaberc – harfa Duo Drumartica Jože Bogolin – tolkala Simon Klavžar – tolkala Toru Takemicu Waves / Valovi (1976) za solo klarinet, rog, dve pozavni in veliki boben Jurij Jenko – klarinet solo Metod Tomac – rog Mihael Šuler – pozavna Uroš Polanc – pozavna Jože Bogolin – veliki boben Toru Takemicu Bryce (1976) za flavto, dve harfi in dva tolkalca Robert Aitken – flavta Nicoletta Sanzin – harfa Anja Gaberc – harfa Duo Drumartica Jože Bogolin – tolkala Simon Klavžar – tolkala Dirigent: Robert Aitken odmor 8 9 Toru Takemicu (1930–1996) Waterways / Vodne poti (1978) za klarinet, violino, violončelo, klavir, dve harfi in dva vibrafona Da ni bil samo mojster zvoka pač pa tudi besede, je Takemicu dokazal v številnih esejih, v katerih je analiziral nekatera svoja dela. Tako je v eseju z naslovom Številke in sanje (Nombres et rêves) skozi preprostost številk (...) poskusil razjasniti kompleksnost sanj in razložiti svoj pogled na razmerja med zvokom in besedo: „Kompozicija predstavlja zame močno interakcijo med glasbo in besedami. Da bi za skladbo našel ustrezen naslov, nenehno potujem med zvoki in besedami – tja in nazaj. Moji naslovi se mogoče sprva zdijo čudni, nekateri kritiki jih vidijo celo kot pesniške kaprice. Vendar, ko se odločim za naslov skladbe, ne želim samo orisati glasbenega vzdušja, pač pa želim dati glasbi smisel in nakazati njeno celotno obliko.” Lahko bi šli še korak dlje in rekli, da Takemicu s svojimi jedrnatimi, a poetičnimi naslovi izzove poslušalca k vnaprejšnji predstavi o njegovi glasbi. Vendar pa, zaradi enigmatičnosti na eni strani in nazornosti naslovov na drugi, pušča poslušalcu odprta vsa vrata in ga ne želi postaviti v vlogo ‘nadzornika’ povezav med besednim in zvočnim sporočilom določene skladbe. O skladbi Vodne poti je Takemicu zapisal: „Kot nakazuje že naslov, govori skladba o rekah, ki sledijo svojim potem neodvisno druga od druge, a se postopoma združujejo, mešajo svoje tokove in oblikujejo enoten tok, ki počasi doseže morje, ocean tonalnosti.” Skladba je posvečena pianistu Petru Serkinu, ki jo je skupaj z ansamblom Taši prvič izvedel leta 1978 v Tokiu. 10 Toru Takemicu Rain Tree / Drevo dežja (1981) za dve marimbi in vibrafon Drevo dežja spada v niz skladb z deževno tematiko, med katere sodijo še Prihajajoči dež (Rain Coming) za komorni ansambel (1982), Skica deževnega drevesa (Rain Tree Sketch) za klavir (1982), Vrtni dež (Garden Rain) za trobilni ansambel (1974) in Rain Spell (Urok dežja, 1980). Ko je Takemicu pričel s komponiranjem te skladbe, je bil pod močnim vplivom novele Atama no ij Ame no Ki japonskega pisatelja, Nobelovega nagrajenca Kenzabura Ōeja (roj. 1935). Uvodna stran partiture vsebuje sledeči citat iz novele: „Imenovalo se je ‘drevo dežja’; ker z njegovega bujnega listja vse do naslednjega popoldneva nenehno kapljajo dežne kaplje, ki so se na njem nabrale med sinočnjim deževjem. Njegovih sto tisoč listov – podobnih prstom – shranjuje vlago, medtem ko se druga drevesa prehitro osušijo. Kako iznajdljivo drevo. Kajne?” (Kenzaburō Ōe: Atama no ij Ame no Ki) Toru Takemicu Garden Rain / Vrtni dež (1974) za dve skupini trobil Hours are leaves of life. And I am their gardener. Each hour falls down slow. Ure so listi življenja. In jaz sem njihova vrtnarka. Vsaka ura mineva počasi. To je haiku enajstletnega avstralskega dekleta Susan Morrison, ki je skladatelja tako prevzela, da ni postala le navdih za skladbo Vrtni dež, pač pa tudi za začetek kompozicijskega ciklusa na izvenglasbeno temo, imenovanega Vodna pokrajina (Waterscape). Skladba je sestavljena iz dveh stavkov za dva nekoliko različno instrumentirana trobilna ansambla. Prvi stavek – za dve trobenti, rog, pozavno in tubo – je izrazito počasen in vsebuje vrsto dolgih, tihih ter zelo počasi menjajočih se akordov izjemno širokega razpona. Dolžine akordov so relativne in večinoma odvisne od pljučne kapacitete izvajalcev. Tovrstno lebdenje akordov izven običajnih časovnih okvirov daje občutek brezčasnosti in je navidez podobno igranju na šo, pri katerem je izvajalski slog tudi neločljivo povezan z dihanjem. Statičnost dolgih akordov je v resnici prisotna tudi v odlomkih (zlasti) drugega stavka (tokrat za dve trobenti in tri pozavne). Ti so ob branju partiture videti zgoščeni in polni kompleksne poliritmije v iregularno razdeljenih dobah. Kljub temu lahko rečemo, da je tudi na teh mestih rezultat ritmične kompleksnosti združitev v določeno homogenost, ki ustvari podoben občutek statičnosti, brezčasja in breztežnosti, kot smo ga izkusili na začetku skladbe. Robert Aitken (roj. 1939) Lalitá (1992) za flavto, tri violončela, dve harfi in dva tolkalca Cikel skladb s skupnim podnaslovom Sence (Shadows) izvira iz Aitkenovega dolgega potovanja na Daljni vzhod leta 1970. Neposredno srečanje s starodavno azijsko glasbeno umetnostjo je nanj naredilo globok vtis: „Ko sem se vrnil, se mi je po glavi podilo toliko glasbenih idej, da sem se jih odločil zapisati, čeprav v tem času komponiranje ‘etnično’ navdahnjene glasbe nikakor ni bilo v skladu z mojimi umetniškimi principi. Takrat se mi je namreč zdelo, da bi moral Kanadčan komponirati ‘kanadsko’ glasbo, karkoli naj bi že to pomenilo, ne pa nekaj, kar bi posnemalo druge kulture. Vendar sem se v sebi znebil teh senc in se odločil napisati štiri skladbe. Vsem je skupen navdih različnih krajev, ki sem jih obiskal.” Med sorodne skladbe iz cikla Sence spadajo Nekuia: Shadows I (1971) za veliki orkester, Nira: Shadows III (1973–1988) za solo violino, flavto, oboo, violo, kontrabas, klavir in čembalo, My Song: Shadows IV (1994) za dve flavti in kvartet poljubnih instrumentov ter Koncert za flavto in godalni orkester: Shadows V (1999). Skladbi Shadows II in Shadows III vsebujeta visoko sofisticirano ritmično in melodično tradicijo glasbe indijske podceline. Ritmične vzorce indijske glasbe poimenujemo z besedo tala, melodične pa raga. Obema so lastne razpoznavne značilnosti, ki jih pogosto povezujemo z različnimi božanstvi, kraji, letnimi časi, deli dneva ali čustvi. Melodični vzorci in melodije zgodnjejutranje rage z naslovom Lalitá se navezujejo na slavospev v čast istoimenskemu božanstvu: Lalitá, očarljiva v svoji nedolžnosti, je svetla kot zlato. Medtem ko drži lutnjo, sede kukavica na njeno dlan v lotosu. Sedi pod drevesom želja, njene prsi so neokrašene, tisočkrat želene. Lalitá, mlada in svetle polti, ovenčana s sedemlistnimi cvetovi. Njene dolge oči so kot lotosovi cvetni listi. Vzdihujoča, prevzeta od usode, še vedno, ob zori, oblečena za srečanje z ljubimcem. Čatuarimšak' hata-Raga-Nirupanam Slovenski prevod: Nataša Helena Tomac 11 Skladatelj je želel z delom Lalitá ustvariti „zelo intenzivno skladbo, s kar največjo napetostjo od začetka do konca”. Flavta večino časa izvaja turbulentne efekte, podobno tudi drugi instrumenti. Med občasnimi sproščujočimi premori lažje zaznamo indijsko lestvico, na kateri je kompozicija zgrajena. Raga Lalitá se pojavi v svoji bolj očitni obliki samo zato, da pripelje gibanje do mirnega zaključka. Toru Takemicu Waves / Valovi (1976) za solo klarinet, rog, dve pozavni in veliki boben Skladba Valovi je napisana za solistični klarinet ob spremljavi roga, dveh pozavn in velikega bobna. Podobno kot v skladbi Razdalja za oboo in šo, Takemicu tudi pri Valovih v partituro vključuje prostorsko dimenzijo postavitve instrumentov: oba pozavnista sta postavljena na odru skrajno levo oziroma desno, ostali so razporejeni med njima. Solistični klarinet ima v skladbi vlogo prednašanja občutij in kreiranja glasbene pripovedi. Njegov glasbeni jezik je razkošen. Razpiranje iz tišine prihajajočega tona v bodisi manjši, poseben ali pa kompleksen in mogočen multifonik, nenadni sforzandi, hitri prehodi v najtišjo dinamiko, tremoli, frullati, vibrato različnih hitrosti, leni dolgi četrttonski glissandi, ki prehajajo v Takemicujev često uporabljan bisbigliando (hitro izmenjavanje dveh enako visokih tonov različnih barv), so elementi glasbene govorice za pihala, ki jih je Takemicu zelo dobro poznal in jih pogosto uporabljal v skladbah, posvečenih izjemnim interpretom nove glasbe. Trobilni instrumenti prispevajo h klarinetovi meditaciji harmonsko 12 podlago, včasih tudi zvočno kuliso, medtem ko je veliki boben tvorec zvoka morja, globine in s pomočjo drgnjenja bobnove membrane tudi komaj slišnega šumenja valov, ki nas vrne nazaj v tišino. Posebnost te skladbe je tudi avtorjev izraz naklonjenosti do kulturne identitete solista, ki mu je skladba posvečena. To je namreč ameriški klarinetist Richard Stolzman, zato je v skladbi moč slutiti obrise jazzovske zvočnosti. Za razliko od drugih Takemicujevih skladb, ki uporabljajo razširjene tehnike izvajanja sodobne glasbe (Razdalja, Evkalipti I in II, Air, Voice ...), vsebujejo Valovi sledove zvočnega sveta Duka Ellingtona, mojstra, pri katerem si je nekoč mladi Takemicu želel študirati instrumentacijo. sta nato celo popoldne preživela skupaj ob origamiju in žoganju na vrtu. Toru me je vprašal, kaj pomeni ime mojega sina, toda nisem mu znal odgovoriti. Naslednjega dne je sam našel razlago in mi povedal, da Bryce pomeni ‘središče občutja’. Dodal je: ‘Napisal bom skladbo’.” Bryce je bil premierno izveden leta 1976 v Torontu. Temelji na odnosih med tremi osnovnimi toni B, C in E (ki predstavljajo večino črk imena Bryce) ter osmimi četrttoni, ki so po višini blizu osnovnim trem. Skladba slika podobo vode, ki se počasi in mirno dviguje ter pada – kot rahlo valovanje. Toru Takemicu Bryce (1976) za flavto, dve harfi in dva tolkalca Takemicu je bil vedno cenjen in dobrodošel gost koncertne serije New Music Concerts v Torontu (v kateri je doslej dvakrat nastopil tudi Slowind). Sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja je umetniški vodja Robert Aitken pri njem naročil novo komorno delo. Tako je nastala skladba Bryce, posvečena Bryceu Engelmanu, sinu kanadskega tolkalca, skladatelja in dirigenta Robina Engelmana (tudi člana ansambla New Music Concerts). O njenem nastanku je Robin Engelman zapisal: „Julija 1971 je Toru spoznal mojega sina Brycea, ki je bil takrat star sedem let. Zgodilo se je prvič, da se je moj sin komu priklonil in prvič, da mu je nek tujec ponudil roko. Toru in Bryce 13 2. projekcija filma ponedeljek, 13. oktober 2014, ob 21.30 Slovenska kinoteka Ženska s sipin Woman in the Dunes Režija: Harakiri Kobajaši Glasba: Toru Takemicu Igrajo: Eidži Okada, Kjoko Kišida, Hiroko Ito 14 15 16. FESTIVAL SLOWIND 2014 MEDNARODNA GLASBENA DELAVNICA URNIK Soočenja s tišino Torek, 14. oktober 2014 Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Aškerčeva 2, Ljubljana, “Modra soba” (5. nadstropje) Petek, 17. oktober 2014 Trubarjeva hiša literature, Stritarjeva 7 Ljubljana 10.20 Pozdravni nagovor (prof. dr. Gregor Pompe, predstojnik Oddelka za muzikologijo Filozofske fakultete v Ljubljani) 11.30–13.00 3. sklop: Tošio Hosokava: Glasba je prostor, v katerem se srečajo note in tišina (v angleščini) za glasbenike, skladatelje, muzikologe, študente glasbe in muzikologije ter ljubitelje glasbe Predavatelja: Daj Fudžikura Tošio Hosokava Ljubljana, torek, 14. oktober in petek, 17. oktober 2014 Delavnico bosta vodila predavatelja skladatelja, ki bosta osvetlila tendence v novejši japonski glasbi, ter mladi muzikologi, ki bodo v svojih prispevkih skušali vstopiti v zvočni svet Toruja Takemicuja, osrednje osebnosti letošnjega Festivala Slowind. Prisrčno vabljeni k spoznavanju japonske glasbe in misli. Vabljeni na predavanja, predstavitve in diskusije, osredotočene na teoretsko, estetsko in zgodovinsko plat japonske glasbe ter z njo povezanih tem. Posebej bodo izpostavljene nekatere skladbe, ki bodo v živo zazvenele tudi na koncertih festivala. Kotizacije ni. Organizacija delavnice: Larisa Vrhunc, Oddelek za muzikologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, v sodelovanju s Slovenskim muzikološkim društvom in s podporo Festivala Slowind. 16 10.30–12.00 1. sklop: Daj Fudžikura: V moji domišljiji ni stvari, ki je nimam rad Premor za kosilo 13.30–16.00 2. sklop: Glasba Toruja Takemicuja, vodeno poslušanje z mladimi muzikologi Informacije: Larisa Vrhunc E-naslov: [email protected] Telefon: 01 241 1435 (Larisa Vrhunc) ali 01 241 1440 (Oddelek za muzikologijo) Poštni naslov: Filozofska fakulteta Oddelek za muzikologijo Aškerčeva 2 1000 Ljubljana 17 2. koncert torek, 14. oktober 2014, ob 20.00 Slovenska filharmonija, Dvorana Marjana Kozine predkoncertni pogovor s Tadejo Vulc in Dajem Fudžikuro ob 19.00 Urok dežja Alja Zore (roj. 1992) Kaliaihzis (2014) za pihalni kvintet Svetovna premiera Slowind Aleš Kacjan – altovska flavta Matej Šarc – angleški rog Jurij Jenko – klarinet Metod Tomac – rog Paolo Calligaris – fagot Toru Takemicu (1930–1996) Eclipse / Mrk (1966) za bivo in šakuhači Džunko Handa – biva Tadaši Tadžima – šakuhači Tadeja Vulc (roj. 1978) Pajčevine časa (2014) za pihalni kvintet Svetovna premiera Daj Fudžikura (roj. 1977) Wind Skein / Vetrovna jata (2013) za oboo, klarinet, altovski saksofon, basovski klarinet in fagot Matej Šarc – oboa Jurij Jenko – klarinet Dejan Prešiček – altovski saksofon Dimitrij Lederer – basovski klarinet Paolo Calligaris – fagot Toru Takemicu Rain Spell / Urok dežja (1982) za flavto (altovsko flavto), klarinet, harfo, klavir in vibrafon Robert Aitken – flavta, altovska flavta Jurij Jenko – klarinet Nicoletta Sanzin – harfa Marjan Peternel – klavir Franci Krevh – vibrafon Slowind Aleš Kacjan – flavta Matej Šarc – oboa Jurij Jenko – klarinet Metod Tomac – rog Paolo Calligaris – fagot odmor John Cage (1912–1992) Ryoanji / Rjoan-dži (1984) za bambusovo piščal, tolkala in zvočni posnetek Robert Aitken – bambusova piščal Aleš Kacjan – tolkala 19 Alja Zore (roj. 1992) Kaliaihzis (2014) za pihalni kvintet Če se v samo gibanje skladbe in strukturiranje glasbenega materiala vedno do neke mere vriše gibanje mišljenja v ozadju, je skladba Kaliaihzis nastala v premišljevanju o redu kot nekem primarnem, izvornem načinu bivanja. Vprašanje vzpostavitve reda je v jedru glasbenega ustvarjanja in ustvarjanja nasploh, saj gre vedno za določeno konsolidacijo primarnega kaosa možnega v bolj ali manj določeno obliko. Vendar pa se izvorni red velikokrat skuša nadomestiti s sistemom, s skupkom pravil skladanja, bodisi družbeno ali individualno ustvarjenih. Tako sam proces ustvarjanja sploh ni več zaznavanje možnih potekov in gibanj, ampak izpolnjevanje vnaprej začrtanih pravil. V ozadju skladbe Kaliaihzis je vprašanje, kako mimo tega, ne s kakršnokoli odprto improvizacijsko formo izvajanja, ampak s samim procesom ustvarjanja, kako vzpostaviti red in smisel, kako konsolidirati kaos skozi temeljno občutje reda in radosti, ki gibanje zvoka ureja od znotraj in šele skozi to lahko dostopa tudi do kaosa in ga ne samo na videz zamrzne, ampak dejansko presvetli in uredi. Alja Zore Toru Takemicu (1930–1996) Eclipse / Mrk (1966) za bivo in šakuhači Kar nekaj časa je Takemicu videl v vsakršnem poskusu komponiranja tako imenovane ‘vzhodnjaške’ glasbe zgolj izpostavljanje eksotike Daljnega vzhoda zahodnemu občinstvu. Navdušen nad glasbo zahodnega sveta, je Takemicu glasbi svoje domovine dolgo obračal hrbet, saj si ni predstavljal, da bi jo zahodna publika lahko sprejemala na podoben način kot svojo glasbeno umetnost. Poleg tega pa zaradi zgodovinskih bremen lastnega naroda s svojimi kompozicijami nikakor ni želel vzbujati spominov na tragične dogodke iz II. svetovne vojne. Takšnih zadržkov se je otresel ob pomoči ameriškega avantgardnega skladatelja, filozofa in glasbenega teoretika Johna Cagea (1912–1992), ki je v ‘zahodno’ avantgardno glasbo vključil tudi fenomene, značilne za glasbo Daljnega vzhoda. Mednje sodijo: koncept pluralistične, večplastne, prostorske glasbe, pojmovanje tišine kot plenuma in ne kot vakuuma ter nenazadnje prednost individualne zvočne barve posameznega zvočnega dogodka pred sintaktičnim odnosom med več glasbenimi dogodki, kar je tradicionalno determiniralo diskurz zahodne glasbe. Za realizacijo takšnih glasbenih pojavov je Takemicu izbral dva zelo različna japonska tradicionalna instrumenta: bivo, brenkalo s svilenimi strunami, podobno lutnji, in šakuhači, flavto, narejeno iz bambusa. Za prvega je značilna sposobnost izvajanja dramatičnih intonacijskih zvočnih modulacij, za drugega pa velika raznolikost v artikuliranju in niansiranju trajajočega tona. S kombiniranjem lastnosti obeh instrumentov skladba omogoči natančno dojemanje ‘glasbene površine’, še zlasti ker vedno znova (z odmerki tišine) pušča dovolj prostora med posameznimi zvočnimi dogodki, da lažje zaznamo bogastvo njihovih nians. Skladba Mrk (Eclipse) je zapisana brez točno določenih ritmičnih vrednosti in tonskih višin. Part bive je pisan v obliki tabulature (označenih prijemov različnih zvočnih pojavov na instrumentu) s posebnimi simboli za zapis intonančnih sprememb ter različnih vrst atak, izvajalec na šakuhačiju pa sledi linijam in krivuljam, ki v odnosu na časovno os določajo relativno gibanje tonske višine. Notni zapis torej pušča precej izvajalske svobode, tudi v časovnem smislu. Dolžine tišin med zvočnimi dogodki niso določene. V bivinem partu najdemo dodatne, večpomenske sugestije v obliki verzov Rabindranatha Tagoreja (1861–1941), Takemicu pa emocionalne sugestije izraža tudi z izgledom notnega zapisa: del skladbe je namreč natisnjen kot negativ – bele note na črnem papirju. Vizualni mrk spremlja kontraste zvočnih barv, ki tvorijo bistvo skladbe. Prva izvajalca skladbe Mrk sta bila izjemna Kinši Curuta in Kacuja Jokohama. Naj kot anekdoto dodam še, da je bil nad to skladbo glasbeni direktor Newyorških filharmonikov Leonard Bernstein tako navdušen, da je še istega leta naročil noviteto za bivo, šakuhači in simfonični orkester. Nastalo je delo Novembrske sledi, s katerim so filharmoniki proslavili 125-letnico svojega obstoja, mi pa jo bomo lahko pojutrišnjem slišali na abonmajskem koncertu Orkestra Slovenske filharmonije. Tadeja Vulc (roj. 1978) Pajčevine časa (2014) za pihalni kvintet Vedno znova odstranjujemo pajčevine … Odstranjujemo pajčevine in prah, ki nam kazijo današnji prostor in čas. Želimo si namreč sedanjosti, ki je jasna in čista. Hkrati želimo ohranjati tudi prijetne spomine na preteklost ... Te spomine nosimo v sebi in tudi čeznje se pletejo pajčevine ... Razpreda jih čas in ne moremo jih počistiti. Mar zato spomini počasi bledijo? Pajčevine s časom postajajo vse gostejše in močnejše ... PAJČEVINE, čeprav ste prečudovita kreacija narave, vas NOČEM nositi v sebi! S poki vas poskušam pretrgati in tudi, če mi ne uspe, me tolaži dejstvo, da se kljub vaši trdnosti še vedno vidi skozi! Skladbo posvečam odličnim članom pihalnega kvinteta Slowind. Tadeja Vulc John Cage (1912–1992) Ryoanji / Rjoan-dži (1984) za bambusovo piščal, tolkala in zvočni posnetek Leta 1962 je John Cage v Kyotu obiskal budistični tempelj in v njem majhen skalnato-peščen vrt z imenom Rjoan-dži (Ryoan-ji, v prevodu Mirni zmaj). Vrt sestavlja petnajst večjih kamnov nepravilnih oblik, postavljenih v skrbno pograbljen pesek v trideset metrov dolgem pravokotniku. Razporejeni so v pet skupin; v vsaki skupini je različno število kamnov: pet, dva, trije, dva in spet trije. Posebna draž vrta je v tem, da je mogoče hkrati videti samo štirinajst kamnov, ne glede na to, s katerega mesta in pod katerim kotom gledamo na vrt. Vseh petnajst kamnov naj bi bilo mogoče videti le, ko opazovalec doseže duhovno razsvetljenje skozi zen meditacijo. Cagea je vrt Rjoan-dži močno prevzel. Tako je leta 1983 pričel z ustvarjanjem risb z naslovom Where R=Ryoanji. Pri tem se je posluževal petnajstih različnih manjših kamnov in delal njihove obrise. 21 Likovno ustvarjanje je bilo podlaga za cikel petih skladb za različne solistične instrumente: najprej oboo, nato še za glas, flavto, kontrabas in pozavno. Solističnemu instrumentu, ki predstavlja kamne, je vsakič dodal še part dveh tolkal oziroma orkestrski part in posnetek. Vsak solo sestavlja osem delov (devet v verziji za glas). Vsak od delov je napisan na dveh straneh, od katerih vsaka vsebuje dva pravokotna sistema. V vsakega od pravokotnikov je Cage narisal obrise petnajstih kamnov. Solist mora narisane vijuge izvajati kot glissande znotraj določenega tonskega obsega. Na določenih mestih se obrisi različnih kamnov prekrijejo. Zato je skladatelj predvidel vnaprej pripravljen posnetek solističnega instrumenta, tako da nastanejo dui, trii itd. Tolkalni part sestavljata dva nedoločena zvoka, nekovinski in kovinski, ki ju je potrebno izvajati v unisonu. Metrum tolkalnega parta je sestavljen iz 12, 13, 14 ali 15 udarcev in predstavlja skrbno pograbljen pesek. Verzijo skladbe Rjoan-dži za bambusovo piščal je John Cage posvetil nocojšnjemu izvajalcu Robertu Aitkenu, ki si je zanjo sam izdelal instrument iz havajskega bambusa. 22 Daj Fudžikura (roj. 1977) Wind Skein / Vetrovna jata (2013) za oboo, klarinet, altovski saksofon, basovski klarinet in fagot Toru Takemicu Rain Spell / Urok dežja (1982) za flavto (altovsko flavto), klarinet, harfo, klavir in vibrafon Navdih za nastanek skladbe je bila mala jata ptic selivk, ki letijo v simetrični obliki črke V. Ptice v jati instinktivno vedo, katera izmed njih bo vodja, nagonsko tudi ciklično menjajo mesta v jati: enkrat so spredaj, drugič zadaj, da si napor letenja enakomerno porazdelijo. Ta fenomen sem uporabil v skladbi za pihalni kvintet. Predstavljam si glasbenike, kako ‘letijo’ v obliki črke V, kot ena sama velika ptica. Neprestano spreminjajo celotno obliko, a so hkrati ves čas skupaj – z rahlimi, komaj zaznavnimi teksturnimi spremembami znotraj skupine. Vetrovna jata ima (zaenkrat) dva stavka, ki ju lahko brez premora izvajamo v poljubnem vrstnem redu. V enem od stavkov prevzame solistično vlogo saksofon, ostali instrumenti pa ga podpirajo z uporabo multifonikov – kot da so močan vetrovni tok, ki veje iz saksofonistovih melodij. V eseju Na robu glasbe je Takemicu nakazal nekaj povezav med naravo in tistim, kar v glasbenem smislu biva v naravi. Ker je bila v njem misel na naravo vedno prisotna, je japonski skladatelj v svojo glasbo prenesel elemente zasanjane pokrajine: drevo, zvezde, ocean, vrtove, mavrico. Sámo glasbeno dogajanje se v njegovih delih odvija na poseben način. Zanimiva je avtorjeva razlaga skladb s tematiko vrtov: „Japonski vrtovi tipa kaiyu (promenadni vrtovi) so izredno lepi, premišljeni do najmanjših podrobnosti, najmanjših delcev. In vendar v njih ne prevladajo podrobnosti, pač pa harmonija celote. Vsak delec, čeprav anonimen, odseva celoto, torej svet in vesolje. Glasba je podobna vrtu: blešči se, kadar nanjo sije sonce in potemni, ko sonce izgine. Dež spreminja barve in ko zapiha veter, se spremeni oblika. To je glasba, ki jo iščem.” Svoboda oblike je predvsem značilna za ciklus skladb, ki jih Takemicu imenuje Vodna pokrajina. „Znane so nam samo začasne oblike vodnih stanj: dež, jezero, reka, slap, morje. Tokovi tvorijo oceane. Na podoben način je glasba tista, ki poglablja naše življenje skozi vedno spreminjajočo se pozornost.” Kot si lahko predstavljamo, je skladbo Urok dežja navdahnil dež. Temelji na principu različnih, nenehnih sprememb, ki se izlijejo v morje tonalitete – tako kot pri kroženju vode v naravi. Daj Fudžikura 23 3. koncert torek, 14. oktober 2014, ob 22.30 Slovenska filharmonija, Dvorana Marjana Kozine In potem sem vedela, da je veter ... Noč flavt Toru Takemicu (1930–1996) Voice / Glas (1971) za flavto Liza Hawlina Prešiček – flavta Toru Takemicu Masque / Maska (1959/61) za dve flavti Continu (1959) Incidental I (1959) Incidental II (1960) Robert Aitken – flavta Aleš Kacjan – flavta Toru Takemicu Intinerant / Potujoči (1989) V spomin na Isamuja Nogučija za flavto Aleš Kacjan – flavta Toru Takemicu And then I knew 'twas Wind... / In potem sem vedela, da je veter ... (1992) za flavto, violo in harfo Matej Zupan – flavta Jasumiči Ivaki – viola Nicoletta Sanzin – harfa Tošio Hosokava (roj. 1955) Kuroda-buši (2004) za altovsko flavto Daj Fudžikura (roj. 1977) Calling / Klic (2011) za fagot Paolo Calligaris – fagot Džo Kondo (roj. 1947) High Song / Visoka pesem (1987) za sopransko flavto v G in šakuhači Aleš Kacjan – flavta Tadaši Tadžima – šakuhači Džodži Juasa (roj. 1929) Interpenetration / Vzajemno oplajanje (1966) za dve flavti Liza Hawlina Prešiček – flavta Matej Zupan – flavta Toši Ičijanagi (roj. 1933) Still Time IV / Tihi čas IV (1988) V spomin na Toruja Takemicuja za flavto Aleš Kacjan – flavta Toru Takemicu Air (1995) za flavto Robert Aitken – flavta Robert Aitken – flavta 25 V intervjuju z Alanom Blythom je leta 1973 Takemicu govoril o svoji naraščajoči fascinaciji nad komponiranjem za določene izvajalce. V časopisu The Times je Blyth zapisal: „Takemicu ne upošteva samo tehničnih in izraznih možnosti instrumenta, pač pa tudi individualne lastnosti in osebnost izvajalca, priložnost, ob kateri bo skladba izvedena ter tudi pogoje za izvedbo. Na tak način se poskuša odmakniti od abstraktne glasbe.” Čudovit primer tovrstnega pristopa je repertoar skladb za flavto, ki jih je Takemicu napisal za švicarskega flavtista in velikega interpreta sodobne glasbe, Aurèla Nicoleta. Takemicujeva glasba za zahodno prečno flavto vsebuje širok spekter mikrotonalnih in barvnih odtenkov, značilnih za tradicionalno izvajanje na šakuhačiju (tradicionalni japonski flavti iz bambusa), obenem pa tudi razširjene tehnike igranja evropske avantgardne glasbe, ki vsebuje perkusivne nastavke tonov, večzvočja in petje skozi instrument. Toru Takemicu (1930–1996) Voice / Glas (1971) za flavto Skladba Glas (1971) ima svoj izvor v verzu iz zbirke poezije japonskega pesnika in slikarja, surrealista Šuza Takigučija (1903–1979) z naslovom Ročno izdelani pregovori. Iz japonščine prevedeni verz: „Kdo gre tam? Govori, prosojnost, kdorkoli že si!” razkriva svoj shakespearjanski izvor. Nicolet je skladbo izvedel leta 1971 na festivalu na Havajih. Ta festival je bil za skladatelja posebnega pomena, saj se je prav tam leta 1964 spoprijateljil z Johnom Cageom. 26 Toru Takemicu Masque / Maska (1959/61) za dve flavti Čeprav samouk iz daljne Japonske, se je Takemicu že v času aktivnega sodelovanja v interdisciplinarni skupini različnih umetnikov z imenom Jikken Kobo (Eksperimentalna delavnica), ki je delovala na Japonskem v začetku petdesetih let, zavedal pomena druge dunajske šole za razvoj sodobne glasbe. Masque za dve flavti je cikel treh krajših stavkov, kjer Takemicu združuje ‘zahodnjaško’ pojmovanje glasbe (z jasnim vodenjem glasov, kontrapunktom, točno določenim ritmom in melodičnoharmonsko strukturo) in ‘vzhodnjaške’ glasbene elemente pojmovanja časa: „Skladba biva v notranjem svetu časa, ki ga ni mogoče zagrabiti z ‘zahodnjaškim’ pojmovanjem metruma.” (Takemicu). Zato mora biti, podobno kot Requiem (1957), izvajana v tako imenovanem ‘one-by-one’ ritmu. Ta zagonetna angleška fraza, ki si jo je izmislil Takemicu sam, pomeni, da izvajalec zelo počasen pulz razdeli v zelo počasne triole. Takšna razdelitev učinkuje kot spodjedanje vsakršnega občutka za pulzacijo in vzbudi občutek suspenza zvoka na popolni čistini. V Maski Takemicu uporablja tudi japonsko tradicionalno izvajalsko prakso: kar nekaj tonov se konča s kratkimi četrttonskimi glissandi, za katere je Takemicu izdelal poseben način notacije: noti dolge vrednosti je dodal vezano vrednost predložka iste, vendar neharmonično izpisane tonske višine z dodano puščico, ki nakazuje smer portamenta. Skladba je nastala za glasbeni festival Karuizava. Skladateljevo spremno besedilo jo povezuje z masko, ki jo uporabljajo igralci japonskega tradicionalnega gledališča no za ponazarjanje ženskega obraza. Masko predstavlja navidezno zahodna, serialna forma v duhu druge dunajske šole, za njo pa se skriva bistvo z Daljnega vzhoda. Toru Takemicu And then I knew 'twas Wind... / In potem sem vedela, da je veter ... (1992) za flavto, violo in harfo Pričujoči trio je darilo naročnika Akira Obija flavtistu Aurèlu Nicoletu, ki ga je tudi krstil leta 1992 v Mitu na Japonskem. Naslov skladbe je vzet iz pesmi Emily Dickinson: Like Rain it sounded till it curved And then I knew 'twas Wind... Kot dež je zvenelo, dokler ni zavilo In potem sem vedela, da je veter ... Toru Takemicu Intinerant / Potujoči (1989) V spomin na Isamuja Nogučija za flavto Skladba za flavto solo z naslovom Potujoči spada v sklop kratkih skladb in literarnih člankov, v katerih se je avtor poklonil umetnikom, ki jih je občudoval. Posvečena je spominu na japonskoameriškega kiparja, oblikovalca in krajinskega arhitekta, Isamuja Nogučija (1904–1988). O njem je Takemicu zapisal: „Noguči je popotnik. Moje srečanje z njim in izkušnja doživljanja njegovih del sta končala mojo udobno eksistenco in me postavila na pot proti svetu neznanega.” Skladbo je premierno izvedla flavtistka Paula Robinson v New Yorku leta 1989. Tošio Hosokava (roj. 1955) Kuroda-buši (2004) za altovsko flavto Kuroda-buši je japonska ljudska pesem za svečane priložnosti, skladba za solistično altovsko flavto z istim naslovom pa je bila napisana za Roberta Aitkena ob njegovem 65. rojstnem dnevu. Prvič je bila izvedena na koncertu ob njegovi upokojitvi, ki so ga pripravili študentje flavte Visoke šole za glasbo v Freiburgu, kjer je Aitken predaval 16 let. Daj Fudžikura (roj. 1977) Calling / Klic (2011) za fagot Naslov skladbe mi vzbudi živo predstavo o tem, kako nekdo v davni preteklosti na vrhu hriba igra na pihalni instrument in pošilja signale ali opozorilne znake v vas na drugi strani doline. Ne vem, zakaj imam v mislih prav to prispodobo. Skladbo sta skupaj naročila fagotist 27 Ajako Kuroki iz orkestra Tokyo Opera City in fagotistka Rebekah Heller, članica ansambla International Contemporary Ensemble (ICE) iz New Yorka. Nastala je pred mojim Koncertom za fagot, ki sem ga kasneje skomponiral za Pascala Galloisa in za moj portretni orkestrski koncert v tokijski Suntory Hall. Klic je bil zame lepa priložnost, da sem spoznal tehnične in izrazne možnosti fagota, preden sem se lotil koncerta. Daj Fudžikura Džo Kondo (roj. 1947) High Song / Visoka pesem (1987) za sopransko flavto v G in šakuhači Takemicu je v zgodnjem obdobju komponiranja glasbe za film pogosto finančno pomagal mladim glasbenikom. Eden od njih je bil tudi Džo Kondo, dasiravno se je njegov kompozicijski slog zelo razlikoval od Takemicujevega. Kondov način komponiranja je namreč samosvoj, minimalističen, z velikim številom oktav in ponavljanj. S svojo brezkompromisno držo si je kot skladatelj pridobil ugled in uspeh. Visoko pesem za nenavadno vrsto sopranske prečne flavte uglašene v G in šakuhači je Džo Kondo napisal po naročilu japonskega izvajalca na šakuhačiju Jošikazuja Ivamote. Prvič je bilo delo izvedeno v Dartingtonu na tamkajšnji Mednarodni poletni šoli leta 1987. Izvajalca sta bila francoski flavtist Pierre-Yves Artaud in že omenjeni Jošikazu Ivamota. 28 Džodži Juasa (roj. 1929) Interpenetration / Vzajemno oplajanje (1966) za dve flavti Toši Ičijanagi (roj. 1933) Still Time IV / Tihi čas IV (1988) V spomin na Toruja Takemicuja za flavto Skladba Vzajemno oplajanje je sestavljena iz dveh delov. V prvem igrata flavti v nihajočih in nenehno spreminjajočih se tempih, z vedno znova predpisanimi accelerandi in ritardandi. Glasba torej nima vzpostavljene hitrosti, zato tudi vertikalna nadpostavitev glasov ni precizirana. Z drugimi besedami: izvajalcema ni potrebno igrati skupaj, to niti ni mogoče. Kljub temu pa je vsak vstop posebej označen in predstavlja neke vrste poskus posnemanja tradicije mihakarai (japonsko: čakanje na pravi trenutek), ki jo najdemo v japonskem tradicionalnem gledališču no. Predpisanih je pet različnih tempov: vse od skrajno hitrega do skrajno počasnega, vmes pa se hitrost predpisano spreminja. Tonske višine so vnaprej serialno določene, vendar je rezultat skupnih zvokov zaradi nenehnih manipulacij s tempom vedno znova stvar naključja. Drugi stavek vsebuje oznake v prostem tempu, non-vibrato, vstopi in zdrži tako dolgo, kot je le mogoče, na določenih mestih zahteva komponist tudi močne atake s pomočjo zraka in brez jezika, kar je značilno za japonsko no flavto. Skupni imenovalec obeh skladb bi lahko bila kar ‘nestrukturirana struktura’, ali pa obratno – ‘strukturirana ne-struktura’. Interpenetracija (sooplajanje, medsebojno prepletanje, vzajemno oblikovanje) je koncept zen budizma, kjer sta dva subjekta združena v eno, a sta hkrati neodvisna drug od drugega in se v medsebojni komunikaciji vzajemno navdihujeta. Toši Ičijanagi in Džodži Juasa sta bila Takemicujeva tesna prijatelja. Njihove družine so vrsto let celo živele v isti zgradbi. Ičijanagi je bil odličen pianist, z 21-imi leti je odšel v New York, kjer je pridobival znanje in glasbene izkušnje v družbi znanih umetnikov, Čieko Hara, Beveridgea Webstra in Johna Cagea. Leta 1961 se je vrnil na Japonsko in odločilno vplival na umetniško rast Toruja Takemicuja. Delo Tihi čas IV je nastalo po Takemicujevi smrti in bilo prvič izvedeno na njegovem spominskem koncertu leta 1996 v Jokohami. Čeprav precej kratka, skladba Tihi čas IV nazorno predstavlja Ičijanagijev slog, za katerega so značilni: omejena uporaba razširjenih tehnik igranja flavte, dobro nadzorovana raba tonskega materiala in kontrasti nenadnih virtuoznih pasaž. Toru Takemicu Air (1995) za flavto Takemicujeva poslednja skladba, Air (1995), je bila darilo Aurèlu Nicoletu za 70. rojstni dan. Japonski flavtist Jasukazu Uemura jo je slavljencu prvič zaigral 28. januarja 1996 v Oberwilu (Švica), manj kot mesec dni pred skladateljevo smrtjo. „Smrt je neizogibna za vse. V žalosti, ki me obhaja, ne vidim praznine, pač pa modro nebo. Čutim prostrano kraljestvo neumirajoče smrti. Nikakor ne smemo pustiti žalosti, da ugasne naša življenja.” Robert Aitken 29 3. projekcija filma sreda, 15. oktober 2014, ob 19.00 Slovenska kinoteka Vzhajajoče sonce Rising Sun Režija: Philip Kaufman Glasba: Toru Takemicu Igrajo: Sean Connery, Wesley Snipes, Harvey Keitel 31 Abonmajska koncerta Orkestra Slovenske filharmonije četrtek, 16. in petek, 17. oktober 2014, ob 19.30 Cankarjev dom, Gallusova dvorana Novembrski koraki Ernest Chausson (1855–1899) Viviane – Uvertura, op. 5 (1882) za orkester Toru Takemicu (1930–1996) November Steps / Novembrski koraki (1967) za bivo, šakuhači in orkester Claude Debussy (1862–1918) La mer / Morje (1903–1905) za orkester Maurice Ravel (1875–1937) Valses nobles et sentimentales / Plemeniti in sentimentalni valčki (1912) za orkester Džunko Handa – biva Tadaši Tadžima – šakuhači Orkester Slovenske filharmonije Dirigent: Frédéric Chaslin Koncerta Orkestra Slovenske filharmonije nista vključena v ceno abonmaja. 33 4. koncert sobota, 18. oktober 2014, ob 20.00 predkoncertni pogovor z Tošiom Hosokavo ob 19.00 Slovenska filharmonija, Dvorana Marjana Kozine Starodavni glasovi Tošio Hosokava (roj. 1955) Gesine (2009) za harfo Naoko Jošino – harfa Tošio Hosokava Cloudscapes – Moon Night / Oblačne pokrajine – Mesečina (1998) za šo in harmoniko Majumi Mijata – šo Klemen Leben – harmonika Tošio Hosokava Arc – Song / Lok – Pesem (1999) za oboo in harfo Matej Šarc – oboa Naoko Jošino – harfa Tošio Hosokava Fragmente III (1989) za pihalni kvintet Tošio Hosokava Utsurohi (1986) za šo in harfo Majumi Mijata – šo Naoko Jošino – harfa Tošio Hosokava Lied (2010) za flavto in klavir Robert Aitken – flavta Marjan Peternel – klavir Tošio Hosokava Ancient Voices / Starodavni glasovi (2013) za pihalni kvintet Slowind Aleš Kacjan – flavta, altovska flavta Matej Šarc – oboa, angleški rog Jurij Jenko – klarinet Metod Tomac – rog Paolo Calligaris – fagot Slowind Aleš Kacjan – flavta Matej Šarc – oboa Jurij Jenko – klarinet Metod Tomac – rog Paolo Calligaris – fagot odmor 34 35 Tošio Hosokava (roj. 1955) Gesine (2009) za harfo Gesine za harfo solo je naročilo Mednarodnega glasbenega tekmovanja ARD 2009 v Münchnu za obvezno skladbo v drugi etapi tekmovanja. Premierno so jo izvedli 4. septembra 2009. Tošio Hosokava Cloudscapes – Moon Night / Oblačne pokrajine – Mesečina (1998) za šo in harmoniko Harmonika izvira iz orientalskega šo, najstarejšega glasbenega instrumenta na svetu. V zahodni glasbi 19. stoletja so ga pričeli uporabljati takrat, ko je bila nanj dograjena klaviatura. Novi instrument z enakim principom produkcije zvoka kot šo se je imenoval harmonika. Odločil sem se, da v skladbi sežem v začetke teh dveh instrumentov, v čas njunega prvega srečanja, in spremenim v glasbo tisti trenutek, ko prvič oba instrumenta zazvenita skupaj. V skladbi poslušajmo obrise zvokov, ki jih proizvaja dih in ki izginevajo v tišino, kot da bi jih opazovali pod mikroskopom. Oba, šo in harmonika, spadata v isto družino instrumentov, imata isti princip proizvajanja zvoka, njuni zvoki pa se nenehno spreminjajo, podobno kot se spreminjajo oblaki, ki se počasi premikajo po nebu ob luninem siju. Ta dva instrumenta, ki skupaj tketa podvojene kozmične sile, se medsebojno rahlo razlikujeta, čeprav imata zelo podobno tonsko barvo. Drug drugemu se ne upirata, medsebojno si ne nasprotujeta, pač pa se privlačita in drug drugega objemata, se drug drugemu 36 diskretno približujeta, podobno kot svetloba in senca ali moški in ženska. Oba instrumenta v nedogled, brez konca ponavljata svoje spremembe. Tošio Hosokava Tošio Hosokava Arc – Song / Lok – Pesem (1999) za oboo in harfo Podobno kot v drugih mojih skladbah lahko tudi v tej na vsako posamezno noto gledamo kot na poteg orientalskega čopiča. Takšne poteze se rodijo iz praznega prostora (tišine) in se vračajo v prazen prostor (tišino). Vsaka od črt se oblikuje v lok. Predstavljam si, da tisti, ki poje, dejansko z lokom seže iz sveta, v katerem živimo, v nek drug svet. Ta ‘drugi svet’ je budistični ‘drugi breg’, ki ga v času svojega bivanja na tem svetu ne vidimo. To je svet tišine, kaosa pred našim rojstvom in kaosa, v katerega bomo odšli po smrti. Morda je glasba poskus povezave kraja, v katerem živimo, s tistim drugim krajem, ki ga običajno ne moremo videti. Skladbo je naročila harfistka Notburga Puskas, krstno izvedbo je doživela na Državni visoki šoli za glasbo v Trossingenu, prva izvajalca sta bila oboist Diethelm Jonas in harfistka Rurie Jamahata. Tošio Hosokava Tošio Hosokava Fragmente III / Fragmenti III (1989) za pihalni kvintet Tošio Hosokava Utsurohi (1986) za šo in harfo Serijo skladb z naslovom Fragmenti III so navdihnile besede nemškega romantičnega pesnika Novalisa (s pravim imenom baron Georg Friedrich Philipp Freiherr von Hardenberg (1772–1801): V tej skladbi šo simbolizira nebesno sfero, harfa pa človeka, ki poskuša ujeti luč z neba. Med izvedbo skladbe se izvajalka na instrumentu šo premika v polkrogu okoli harfistke. Polkrog lahko razumemo kot minevanje časa – od zore do mraka enega dne ali pa od pomladi do zime enega leta. „Tistega, kar vidimo, se dotika tisto, česar ne vidimo. Tistega, kar slišimo, se dotika ono, česar ne slišimo. Torej se mora naših misli dotikati nekaj, česar si ne moremo predstavljati.” V skladu s filozofijo Vzhoda je vesolje nastalo iz enega osnovnega zvoka, znanega kot 'om' (aum), podobnega enozložni mantri. Zvok, ki ga je moč slišati skozi celo skladbo Fragmenti III, je moje pojmovanje ‘mantre’, razlegajoče se iz samega središča vesolja, ki nas obdaja. Naslov Fragmenti ima namen posredovati idejo posameznega delca, izvzetega iz neprekinjenega zvoka. Skladbo Fragmenti III je naročil leta 1989 nastali japonski pihalni kvintet Woods. Premierno je bila izvedena istega leta v Operni hiši v Kairu. Tošio Hosokava Vsakemu delu sugeriram njegov pomen: 1. del: Jutro, Vzpon ali Harmonija 2. del: Razhajanje ali Disonanca 3. del: Poldan ali Sovpadanje 4. del: Ponovno, Razhajanje ali Disonanca (obrnjen 2. del) 5. del: Večer ali Sestop ‘Zibelka zvoka’, ki jo prikliče šo, rodi melodično strukturo harfe, ki kasneje imitira njegove zvoke in jih prenese na svoje strune. Od šo se harfa tudi navzame časovnega strukturiranja in to je njena edinstvena značilnost v tej skladbi: je človek – ritmična struktura, ki vibrira in se čisto počasi premika. Stalni, ponavljajoči se zvočni vzorec je oblikovan večplastno, ravno tako, kot so ritmi sfer in ritem človeškega dihanja razslojeni v samem človeku. Glasba želi izraziti chiaroscuro zvoka, minevanje glasbenega časa in rahle, komaj zaznavne spremembe zvočnih barv. Je glasba kot metafora in mit, polna kozmologije. Kompozicija je moj notranji odziv na Utsurohi (japonsko: izginevanje ali minljivost) – skulpturo kiparke Aiko Mijavaki (1929–2014), narejeno iz krhkih linij upognjene jeklene žice, ki ponazarja gibanje. Tošio Hosokava 37 Tošio Hosokava Lied (2010) za flavto in klavir Tošio Hosokava Ancient Voices / Starodavni glasovi (2013) za pihalni kvintet Na Japonskem imamo tradicijo različnih flavt, kot na primer rjuteki iz starodavne dvorne gagaku glasbe, pihala no in piščal šakuhači iz bambusa. Različne oblike te tradicije so nedvomno vplivale na mojo glasbo za flavto. Šum (iz)diha, ki ga pri teh instrumentih slišimo in ki zveni ravno tako kot veter v naravi, je bil vse do 19. stoletja v zahodni glasbi za flavto prepovedan. Nasprotno pa je bilo v japonski tradiciji ravno to nekaj zaželenega, nekaj, kar nam pomaga doseči bolj naraven dih. Takšno pojmovanje dihanja poskušam ohraniti v vseh svojih skladbah za flavto, tudi v Lied za flavto in klavir. To je ‘pesem brez besed’, prototip oblike mojih pesmi, ki jih poje flavta, podaljšek človeškega glasu. Klavir predstavlja univerzum, ki se širi v ozadju pesmi. Skladba Starodavni glasovi je nastala po naročilu ansambla Wien-Berlin, s podporo Salzburškega festivala in Berlinskih filharmonikov ob ansamblovi 30-letnici. Med komponiranjem skladbe je avtor izvedel za smrt flavtista Wolfganga Schulza, ki ga je imel za srce ansambla, zato je delo posvetil spominu na tega izjemnega glasbenika. „Moja glasba vedno kaže svoje praznično – ritualno bistvo. Človekovo dušo lahko pomiri, prav tako pa lahko nevidne predele srca napolni z življenjem. S svojo glasbo nočem vplivati na človeško inteligenco, veliko večji vpliv ima na človeško telo in na ‘či’. ‘Či’ je vir življenjske energije, ki poganja človeka in naravo. Melodična linija vsake note poteka v obliki vijug, značilnih za pisave Daljnega vzhoda. Takšne linije se kot rastline prepletejo in tvorijo univerzum jina in janga (svetlobe in teme, moškega in ženskega principa, visokega in nizkega, močnega in šibkega). Tako nastane ritualna glasba.” Tošio Hosokava Tošio Hosokava 38 39 5. koncert nedelja, 19. oktober 2014, ob 20.00 Slovenska filharmonija, Dvorana Marjana Kozine Češnjevi cvetovi Toru Takemicu (1930–1996) Paths / Poti (1994) V spomin na Witolda Lutosławskega za trobento Franc Kosem – trobenta Toru Takemicu Tri Vokalize iz cikla Wind Horse / Vetrovni konj (1961–1966) za ženski, moški in mešani zbor Komorni zbor Ave Dirigentka: Jerica Gregorc Bukovec Toši Ičijanagi (roj. 1933) Galaxy / Galaksija (1983) za šo Majumi Mijata – šo Toru Takemicu Handmade Proverbs / Ročno izdelani pregovori (1987) (Štiri popularne pesmi) za šest moških pevcev Your Eyes / Tvoje oči Three bonzes / Trije menihi Cinderella's Misfortune / Pepelkina nesreča A Farewell gift / Darilo ob slovesu Aljaž Bastič, Robert Kotar, Marko Gregorc, Jaka Mihelač, Primož Dekleva, Franc Tušek Džodži Juasa (roj. 1929) To the Genesis / H genezi (1988) za šo Majumi Mijata – šo Uroš Rojko (roj. 1954) Več luči (2014) za mešani zbor Svetovna premiera Komorni zbor Ave Dirigentka: Jerica Gregorc Bukovec odmor Toru Takemicu Sakura / Češnjevi cvetovi (1979–1992) za mešani zbor Komorni zbor Ave Dirigentka: Jerica Gregorc Bukovec Džion Šoudža iz zgodbe o Heike-Hikigatari ljudska glasba za bivo Džunko Handa – biva Toru Takemicu Mienai Kodomo / Nevideni otrok (1979–1992) za mešani zbor Komorni zbor Ave Dirigentka: Jerica Gregorc Bukovec Curono Sugomori / Žerjavovo gnezdo ljudska glasba za šakuhači Tadaši Tadžima – šakuhači Toru Takemicu Sayonara / Zbogom (1979–1992) za mešani zbor Komorni zbor Ave Dirigentka: Jerica Gregorc Bukovec 40 41 Toru Takemicu (1930–1996) Paths / Poti (1994) V spomin na Witolda Lutosławskega za trobento Toru Takemicu Tri Vokalize iz cikla Wind Horse (1961–1966) za ženski, moški in mešani zbor Toru Takemicu Handmade Proverbs / Ročno izdelani pregovori (1987) (Štiri popularne pesmi) za šest moških pevcev Solistična skladba Poti je zadnja iz vrste glasbenih epitafov, ki jih je Takemicu ustvaril za svoje umrle prijatelje. Posvečena je spominu na spoštovanega in cenjenega poljskega skladatelja Witolda Lutosławskega, ki je umrl leta 1994. Čeprav trobente večinoma ne povezujemo z žalno glasbo, lahko ravno v tej skladbi ugotovimo, kako primeren instrument zanjo je. Seveda je trobenta v prvi vrsti instrument za svečanosti, zmage in borbo. Prav zavedajoč se teh lastnosti, pa lahko še globlje in pristneje dojamemo njeno preobrazbo iz junaštva v osamelost, kontemplativnost in mir. Iz tega kontrasta izvira Takemicujeva ideja, da s solistično skladbo za trobento izrazi samoto in prostranost poti, na katerih človek ostane sam. V skladbi najdemo zelo koncentrirano sopostavitev krajših motivov v pretežno kvartnem gibanju. Pravzaprav motivi niso sopostavljeni, ampak se držijo drug drugega: zadnja nota je hkrati prva nota naslednjega motiva. Ta postopek daje poslušalcu občutek spreminjanja smeri. Naslednja značilnost kompozicije je zelo jasna razdeljenost uporabe različnih tonskih barv, ki jih solist lahko izvede s pomočjo dušilcev. Zaradi vsega naštetega, pa tudi zaradi ekstremne dinamike od pianisissima do fortisissima, skladba učinkuje kot zvočni prostor velikih dimenzij. Poti je krstno izvedel švedski trobentač Håkan Herdenberger na memorialnem koncertu –Hommage à Witold Lutosławski v sklopu festivala Varšavska jesen (1994). Cikel petih skladb z naslovom Wind Horse (Kaze no Uma, Vetrovni konj, tudi prispodoba človeške duše v vzhodnjaški filozofiji) je začel nastajati leta 1962 z dvostavčno skladbo za ženski zbor. Štiri stavke za mešani zbor je Takemicu dodal leta 1966, po naročilu Tokijskega filharmoničnega zbora, ki je cikel v celoti tudi prvič izvedel. Skladba se navezuje na vedeževanje tibetanskih nomadov pri odločanju, v katero smer naj krenejo, ko zapustijo svoj tabor. Čez visoko, prostrano planoto napnejo Kaze no Uma – vrv, na katero privežejo različne dele svojih barvitih oblačil. Odpotujejo v tisto smer, v katero veter pošilja obleke. Skladbo Ročno izdelani pregovori so navdahnili nekateri pregovori iz istoimenske zbirke pesmi. Avtor je japonski surrealist, literarni kritik in slikar Šuzo Takiguči (1903–1979). Skladbo je naročila skupina The King’s Singers, njej je tudi posvečena. Kratke, popularne pesmi je potrebno izvesti drugo za drugo, brez prekinitve. Toši Ičijanagi (roj. 1933) Galaxy / Galaksija (1983) za šo Zven tega japonskega instrumenta nas oddalji od sveta človeških dimenzij in izraza. In vendar, ko mu enkrat prisluhnemo, bo za vedno odzvanjal v naši podzavesti, kot žarek luči, ki se dviga iz globin naše duše. Njegov zvok, ki se za razliko od mnogih drugih tradicionalnih japonskih instrumentov ne zanaša na variacije zvoka, se s preseganjem časa približa zvoku vesolja, ta pa nas pripelje do same stvaritve kozmičnega časa. Spraševal sem se, na kakšen način me šo nagovarja in kako mu lahko odgovorim. Ta skladba je moj skromni odgovor. Gre za analogijo med podobo svetlobe in zvokom instrumenta. Napisal sem jo za Majumi Mijata, ki jo je krstno izvedla na recitalu februarja 1983. Toši Ičijanagi 42 Toru Takemicu Your eyes Your eyes, your hands, your breasts... You are twins in yourself. Tvoje oči Tvoje oči, tvoje roke, tvoje prsi … Ti si dvojčka v sami sebi. Three bonzes Three bonzes, three years facing with a wall and living on air. Three beggars asked them for their leftovers. Trije menihi Trije menihi, tri leta življenja iz oči v oči z zidom in od zraka. Trije berači so jih prosili za ostanke. Cinderella's misfortune Listen to a little girl singing in the ant lion’s pit: the echo distorts some phrases – Cinderella’s misfortune. Pepelkina nesreča Poslušajte deklico, ki poje v volkčevem* lijaku: odmev popači nekaj stavkov – Pepelkina nesreča. A farewell gift A ferewell gift, a drop of dew fallen in the palm of your hand: the hour is a second. Darilo ob slovesu Darilo ob slovesu, kaplja rose, ki je padla v tvojo dlan: ura je sekunda. Besedilo: Šuzo Takoguči Angleški prevod: Kenneth Lyons Slovenski prevod: Nataša Helena Tomac * volkci, Myrmeleontidae, družina mehkužcev, ki lovijo ličinke v lijake, izkopane v pesek 43 Džodži Juasa (roj. 1929) To the Genesis / H genezi (1988) za šo Ni lahko komponirati, še posebej ne za tradicionalne (japonske) instrumente, saj jih komponist ne sme obravnavati naivno. Ko pišem sodobno glasbo za šo, moram instrumentovo izrazno moč ojačati in razširiti, kljub temu pa moram spoštovati njegov zgodovinski in diahronični raison d’être. Preprosto zato, ker čar ljudskega instrumenta izvira ravno iz te lastnosti in namembnosti, medtem ko naj bi bilo novo delo edinstveno ustvarjalno dejanje, kar pa je v popolnem nasprotju s spoštovanjem tradicije. Odreči se moram konvencionalnosti in se obrniti k invenciji. S svojimi sedemnajstimi tonskimi višinami in sedmimi akordi (aitake) je šo precej omejen instrument. Navdahnila pa me je neomejena vitalnost gospodične Mijata, ki ga uspe osvoboditi zgodovinskega uroka. Čeprav se naslov skladbe navezuje na genezo, gre pravzaprav za pesem – molitev, obrnjeno proti koreninam kozmosa, vse do časov, ko sta človeštvo ali kultura začela obstajati. Zato dihanje izvajalke, ki omogoča, da glasba nastane, ni zgolj fizično, temveč ima tudi duhovno funkcijo. Pesem je neke vrste most, ki vodi daleč stran, v svet religioznosti ali ritualnosti. Džodži Juasa Uroš Rojko (roj. 1954) Več luči (2014) za mešani zbor Svetovna premiera Preden je zagledala luč sveta, je prešla dolgo pot skozi mnogotere reinkarnacije. 44 Najprej je bila Akustika za klavir solo, nastala je v dnevni sobi v Karlsruheju, na mojem Kawaiju, ki se je neverjetno jasno odzval s kričečimi alikvoti, ko sem obrat podvojenega dominantnega nonakorda na tonu As permutiral do zadnjega možnega tonskega zaporedja. Potem se je izkazalo, da so bile predvsem stene starega stanovanja z visokimi stropi tiste, ki so tako ojačale alikvote in fiktivne melodične linije, nastale ob zaporednem spuščanju tipk. Ko je namreč prijateljica, profesorica Marina Horak, skladbo izvedla na koncertu v Mali dvorani Slovenske filharmonije, smo skušali primanjkljaj ‘zvonkih sten’ nadomestiti z ozvočenjem. Navidezne (izraz ni najbolj ustrezen, ko govorimo o zvoku) melodične linije, posledica zaporednega spuščanja tipk, pa mi niso dale miru. Po neki skupni vaji sem prijatelja akordeonista Luko Juharta zaprosil, če bi mi lahko zaigral nekaj vrstic iz Akustike, saj se mi je zazdelo, da bi lahko bil akordeon posebno primeren instrument za izvajanje te tehnike ‘negativnega, nasprotnega igranja’. Tako je nastala Accordica za solo harmoniko, sledila ji je Accordica II za violino in harmoniko in še Accordica III za kitaro in harmoniko. Za salzburški OENM sem nato skomponiral še razširjeno verzijo z naslovom Rustica, za hackbret (avstrijske citre) in ansambel. V tej verziji je septima nonakorda – torej Ges – za 31 centov nižji in s tem pridobi omenjeni akord barvo spektra (es, ges, as, b, c, d, torej 6-, 7-, 8-, 9-, 10-delni ton alikvotnega niza). Work in progress pa se je zaključil s spoznanjem, da morda tiči pravi potencial za realizacijo tega specifičnega glasbenega gradiva v vokalu. Ne toliko v smislu hvaležne enostavnosti izvajanja (!), ampak predvsem v zvoku samem in v razsežnosti barvnih kombinacij. Leta 2008 je nastala skladba Več luči za mešani zbor. Besedilo skladbe so poslednje Goethejeve besede (Mehr Licht*) v štirih jezikih. Njih pomen je dandanes, v časih in okoliščinah, v katerih živimo, še bolj dvoumen in večpomenski in s tem, po mojem mnenju, nadvse aktualen. Izbira štirih jezikov je pomembna zlasti zaradi barvno-zvočne uravnanosti, saj zazveni ob sočasnem nastopu teksta v vseh štirih jezikih, večkrat vseh pet samoglasnikov hkrati, kar ustvarja (tako vsaj upam), zaradi različno izpostavljenih delnih tonov, ki obarvajo posamezne samoglasnike, nepredvidljivo teksturo timbra. Ko me je dirigentka Jerica Gregorc Bukovec presenetila z vprašanjem, če bi napisal kaj za Ave, sem se spomnil, da Več luči sploh še ni bila izvedena. Ponovno sem jo vzel pod drobnogled, ugotovil, da je predolga in formalno pomanjkljiva. Lotil sem se je še enkrat, jo uredil in predelal ter precej skrajšal in tako je dobila, upam, svojo končno podobo. Posvečena je izjemni dirigentki Jerici Gregorc Bukovec ob 30. obletnici komornega zbora Ave. * v kolikor niso bile njegove poslednje besede: ‘mehr nicht’, kar bi nekako pomenilo: ‘več ni’ oziroma ‘to je torej vse’ Toru Takemicu Cherry blossoms / Češnjevi cvetovi (1979–1992) za mešani zbor Cherry blossoms Cherry blossoms, cherry blossoms The spring sky stretching As far as the eye can see Is it mist or is it clouds Scenting the air Oh, come! Let us go And be among them! (Traditional) Češnjevi cvetovi Češnjevi cvetovi, češnjevi cvetovi, pomladno nebo se razteza, do koder seže oko. Ali je meglica, ali so oblaki odišavili zrak? Oh, pridi! Pojdiva in bodiva med njimi! (Ljudska) Slovenski prevod: Nataša Helena Tomac Uroš Rojko 45 Džion Šoudža iz zgodbe o Heike-Hikigatari za bivo Džion Šoudža so začetne besede uvoda k najbolj znanemu japonskemu srednjeveškemu tragičnemu epu z naslovom Zgodba o Heike (Heike Monogatari). Pripoveduje o bojih med klanoma Taira (ali Heike) in Minamoto (ali Gendži). Epska zgodba se prične s sledečo pesmijo: Udarec zvonov Džionskega templja odzvanja minljivost vseh stvari. Barva cvetlic na dvojnem drevesnem deblu odkriva resnico, da cveteti pomeni pasti. Kdor je ponosen, ni ponosen za dolgo, kot mimobežne sanje na pomladno noč. Kdor je pogumen, bo na koncu pokončan in bo le še prah v vetru. Ta pesem naznani vodilo celotnega epa – minljivost. V enem najstarejših žanrov japonske tradicionalne glasbe, imenovanem heikjoku, je pesem Džion Šodža zaradi pomena besedila veljala za sveto, zato jo je bilo mogoče izvajati samo v posebnih okoliščinah. Džunko Handa jo izvaja z originalnim besedilom iz 13. stoletja. Curono Sugomori pomeni ‘žerjavovo gnezdo’, skladba z istoimenskim naslovom pa je ena najpomembnejših v glasbi za šakuhači. Oponaša žvrgolenje žerjava, njegovo prhutanje s krili in uprizarja žerjavov visoki let v nebo. Pri tem se solist poslužuje posebnih tehnik igranja, imenovanih kokoro (imitacija zvoka žerjavovega prhutanja) in tamane (lep melodični zvok žerjavovega petja). Po mnenju poznavalcev glasbe za šakuhači velja to delo, ki želi izraziti žerjavovo močno ljubezen do svojih mladičev, ko jih poskuša obvarovati pred številnimi nevarnostmi, za najtežje izvedljivo skladbo na tem instrumentu. Toru Takemicu Sayonara / Zbogom (1979–1992) za mešani zbor Toru Takemicu Mienai Kodomo / Nevideni otrok (1979–1992) za mešani zbor Mienai kodomo Nevideni otrok The child not yet born Somebody’s child When morning comes is laughing When morning comes outside the window. The walnut not yet ripe green walnut when nighttime comes is trembling when nighttime comes deep in the woods. Še nerojen otrok, nekogaršnji otrok, ko pride jutro, se smeje, ko pride jutro na okno. The child who will no longer be born My child When morning comes is singing When morning comes she flies across the sky. Otrok, ki se ne bo več rodil, moj otrok, ko pride jutro, poje, ko pride jutro, poleti čez nebo. Oreh še nezrel, zeleni oreh, ko pride noč se trese, ko pride noč globoko v gozd. Besedilo: Šuntaro Tanikava Slovenski prevod: Nataša Helena Tomac 46 Curono Sugomori / Žerjavovo gnezdo ljudska glasba za šakuhači Sayonara Zbogom Good-bye To the lonely face of the frosted windowpane As the word for ‘yesterday’ melts away. Zbogom osamljenemu obrazu na zamrznjeni okenski šipi, medtem ko se beseda za ‘včeraj’ stopi. Sayonara In some distant part of your body Love Shivers like a withered tree. Zbogom v nekem oddaljenem kotičku tvojega telesa ljubezen drgeta kot posušeno drevo. Sayonara Fingers hidden amid hair Blush Beautifully like stones. Zbogom prsti skriti med lase zardijo prelepo kot kamni. Sayonara Inside of you, mine Inside of me, yours. Zbogom znotraj tebe, moj znotraj mene, tvoj. Sayonara Inside of you I Continue my endless searching For a room. Zbogom znotraj tebe jaz še vedno iščem, brez konca, svoj prostor. Besedilo: Kuniharu Akijama Slovenski prevod: Nataša Helena Tomac 47 4. projekcija filma ponedeljek, 20. oktober 2014, ob 21.30 Slovenska kinoteka Dvojni samomor Double Suicide Režija: Masahiro Šinoda Glasba: Toru Takemicu Igrajo: Kičiemon Nakamura, Šima Ivašita, Šizue Kavarazaki 48 49 6. koncert torek, 21. oktober 2014, ob 20.00 predkoncertni pogovor z Robertom Aitkenom in Naoko Jošino ob 19.00 Slovenska filharmonija, Dvorana Marjana Kozine Proti morju Toru Takemicu (1930–1996) Nostalghia (1984) V spomin na Andreja Tarkovskega za violino in godala Janez Podlesek – violina Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije Dirigent: Robert Aitken Toru Takemicu Distance / Razdalja (1972) za oboo in šo Matej Šarc – oboa Majumi Mijata – šo Toru Takemicu Toward the Sea II / Proti morju II (1981) za altovsko flavto, harfo in godala The Night / Noč Moby Dick Cape Cod / Rt Cod Robert Aitken – altovska flavta Naoko Jošino – harfa Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije odmor Toru Takemicu Eucalypts II / Evkalipti II (1971) za flavto, oboo in harfo Tošio Hosokava (roj. 1955) Birds Fragments III / Ptičji fragmenti III (1990) za šo in flavto Majumi Mijata – šo Aleš Kacjan – flavta Toru Takemicu Tree Line / Drevored (1988) za flavto (altovsko flavto), oboo, dva klarineta (basovski klarinet), fagot (kontrafagot), dva rogova, trobento, pozavno, dva tolkalca, harfo, klavir (čelesto), dve violini, violo, violončelo in kontrabas Aleš Kacjan – flavta, altovska flavta Matej Šarc – oboa Jurij Jenko – klarinet Aljaž Beguš – klarinet, basovski klarinet Paolo Calligaris – fagot, kontrafagot Jože Rošer, Metod Tomac – rog Franc Kosem – trobenta Žan Tkalec – pozavna Franci Krevh, Matevž Bajde – tolkala Naoko Jošino – harfa Marjan Peternel – klavir, čelesta Godalni kvartet Dissonance Janez Podlesek – violina Matjaž Porovne – violina Oliver Dizdarević Škrabar – viola Klemen Hvala – violončelo Petar Brčarević – kontrabas Dirigent: Robert Aitken Aleš Kacjan – flavta Matej Šarc – oboa Naoko Jošino – harfa 50 51 Toru Takemicu (1930–1996) Nostalghia / Nostalgija (1984) V spomin na Andreja Tarkovskega za violino in godala Italijanski naslov skladbe Nostalghia je vzet iz istoimenskega italijanskosovjetskega filma iz leta 1983, ki ga je režiral veliki ruski filmski režiser Andrej Tarkovski (1932–1986); njemu je skladba tudi posvečena. Takemicu jo je napisal za še enega velikega umetnika – violinista Yehudija Menuhina. Skladba ima izrazito žalni karakter. Zvočna materija dolgih akordov ločenih partov godalnega orkestra (divisi) je gosta, začetni tempo izredno počasen, z oznako Calm and mournful, entirely rubato (Mirno in žalostno, popolnoma rubato). Tonski material Nostalgije je precej soroden tistemu v Requiemu za godala, skladbi, ki je Takemicuju že zgodaj prinesla priznanje. Z njo je povezan tudi naslednji dogodek: Ko je bil Takemicu še zelo mlad, čisto na začetku svoje skladateljske poti, je Japonsko obiskal Igor Stravinski. To je bil seveda za tamkajšnje glasbeno življenje izjemen dogodek in ob tej priložnosti so od velikega skladatelja želeli slišati, kaj meni o sodobni japonski glasbi. Tamkajšnja zveza japonskih skladateljev je pripravila izbor aktualnih del in vanj v zadnjem trenutku uvrstila Requiem za godala, eno Takemicujevih zgodnjih skladb. Stravinski je izjavil, da je Requiem edina japonska kompozicija, ki ga je zares navdušila. Toru Takemicu Distance / Razdalja (1972) za oboo in šo Podobno kot v skladbi Vrtni dež igra tudi v delu Razdalja prostorski aspekt izvedbe ključno vlogo. Glavni izziv predstavljajo relativne razdalje, s katerih zvok doseže poslušalca – fenomen, ki ga je Takemicu raziskoval že v svoji skladbi The Dorian Horizon iz leta 1966. Da bi dosegel to ‘prostorsko perspektivo’, postavi oboista daleč pred izvajalko na šo. S tega mesta oboist izvaja fraze in jih nenadoma prekinja, zvok pa v daljavi prevzame šo. Naslov skladbe ima še drug pomen: nanaša se na velike razdalje med igranimi intervali na oboi, prav tako pa tudi na dinamične razlike in ekstremno bogato artikulacijo. Metaforično lahko razumemo naslov tudi kot razdaljo med dvema instrumentoma glede na značilnosti in namembnost: oboa je v osnovi enoglasno pihalo, ki se ga uporablja v klasični glasbi, šo pa je ljudski akordičen instrument. Razdalja ločuje instrumenta v kulturnem, geografskem in zgodovinskem smislu, daleč narazen pa sta tudi domovini izvajalcev te skladbe, saj gre, podobno kot v skladbi Novembrske sledi, za skupno muziciranje glasbenikov Zahoda in Daljnega vzhoda. In vendar: v skladbi oboa postane akordičen instrument, šo pa melodičen in na koncu enoglasen, kot je v osnovi oboa. Toru Takemicu Toward the Sea II / Proti morju II (1981) za altovsko flavto, harfo in godala Specifika in natančen pomen naslovov Takemicujevih skladb postavlja pod vprašaj smisel njihovega prevajanja. Najprej zato, ker je japonski avtor zavestno izbiral 52 večinoma angleške naslove, s katerimi je lahko povedal konkretno in abstraktno hkrati, včasih pa je z njimi tudi razlagal svoje komponiranje. Takšen primer je Toward the Sea, ki ima svojo predhodnico v skladbi za altovsko flavto in kitaro z naslovom Toward the Sea. Ključ za razumevanje tako imenovanih ‘vodnih skladb’ (angleško: Waterscape) je v besedi SEA, v kateri se skriva zaporedje treh tonov in sicer: e(S), E in A. Poltonskemu postopu navzgor sledi v isti smeri še čista kvarta. Durovski pridih, ki ga povzroči to zaporedje tonov, je Takemicu uporabljal v vrsti svojih skladb: Rain Tree, Rain Coming, godalni kvartet A Way Alone, Garden Rain, Rain Spell in drugih delih. Intenzivna uporaba motiva SEA (v rakovem postopu najdemo isti motiv tudi v priimku tAkEmitSu) v tem skladateljevem obdobju je vpeljala pojem ‘morje tonalnosti’ (sea of tonality). Naj se vrnemo k povezavi med istoimenskima skladbama za altovsko flavto in kitaro ter skladbo Toward the Sea II. Najprej bi lahko mislili, da gre (kot pri marsikaterem skladatelju) za reciklažo že obstoječe skladbe, vendar tokrat ni tako. Skladba za duo sicer vsebuje zelo podoben material, kot ga najdemo v solističnih partih za altovsko flavto in harfo, vendar pa je Takemicu posegel tudi v samo zgradbo in s tem obliko kompozicije: iz prvotne verzije je dobesedno izdrl določene krajše solistične dele in jih s ponavljanjem in modificiranjem dvignil na višjo raven. Godalni orkester omogoča solistoma, da ‘plavata’ v ‘morju tonalnosti’ skozi vse tri stavke. Igra z modusi in uporaba impresionističnih akordov nam dajeta občutek, kot da bi se Debussy, Messiaen in Takemicu našli v več kot sto let trajajočem obdobju impresionizma. Toru Takemicu Eucalypts II / Evkalipti II (1971) za flavto, oboo in harfo Podobno kot skladba Razdalja za oboo in šo, je tudi skladba Evkalipti II za flavto, oboo in harfo rezultat Takemicujevega prijateljevanja z odličnimi interpreti avantgardne glasbe, za katere je bilo to delo napisano (Aurèle Nicolet, Heinz in Ursula Holliger). Komponistovo avantgardno obdobje sedemdesetih let prejšnjega stoletja je najprej zaznamovalo sodelovanje z Johnom Cageom, s Karlheinzom Stockhausnom, pa tudi z Avstralcem Petrom Sculthorpom, Američanom Lucassom Fossom in našim Vinkom Globokarjem. Številne med njimi je imel Takemicu priložnost povabiti na svetovno razstavo, ki je bila 1970. v Osaki. Za njegovo glasbo so se tedaj pričeli zanimati mnogi virtuozi, med njimi Globokar, Nicolet, Holliger in izjemni tolkalec Stomu Jamašita. Skladba Evkalipti II ima svoj izvirnik v koncertantnem delu z naslovom Evkalipti I (1970) za flavto, oboo, harfo in veliki godalni orkester, ki ga je naročil pomemben švicarski mecen Paul Sacher za orkester Collegium Musicum iz Züricha. Leto kasneje je Takemicu izdal verzijo brez orkestrske spremljave, ki jo po večini tvorijo veliki in zgoščeni klastri dolgih disonančnih tonov. Obema pihalnima instrumentoma – flavti in še posebej oboi – je skladatelj namenil zares širok spekter tehnik izvajanja avantgadne glasbe: številna večzvočja so skrbno izbrana, oba instrumenta se čudovito dopolnjujeta in se zlivata v eno; tudi harfin part je prežet z inovacijami velikega virtuoza Carlosa Salzede. Uporaba dodatnih izvajalskih tehnik 53 (menjava večjega števila barv na istem tonu, glissandi, frullato) v marsičem spominja na skladbe Luciana Beria (npr. Sequenza VII za oboo, 1969), vendar pa je, spričo Takemicujeve poetičnosti in subtilnosti, učinek uporabe teh tehnik v Evkaliptih II povsem drugačen. Tošio Hosokava (roj. 1955) Birds Fragments III /Ptičji fragmenti III (1990) za šo in flavto „V skladbi Ptičji fragmenti III šo tvori ozadje dejanske glasbe; če primerjam flavto s človekom ali ptico, potem je šo mati ali narava, ki jo obdaja. Flavta nadaljuje s svojim značilnim gibanjem, globoko navdahnjena z zvočno atmosfero japonskega instrumenta. To pesem sem posvetil Takemicuju za šestdeseti rojstni dan.” (Tošio Hosokava) Skladbo sta prva izvedla flavtist Pierre-Yves Artaud in nocojšnja gostja Majumi Mijata. 54 Toru Takemicu Tree Line / Drevored (1988) za flavto (altovsko flavto), oboo, dva klarineta (basovski klarinet), fagot (kontrafagot), dva rogova, trobento, pozavno, dva tolkalca, harfo, klavir (čelesto), dve violini, violo, violončelo in kontrabas Vrsta dreves, ki jo opeva skladba s tem naslovom, je drevored bujnih akacij ob rahlo zaviti gorski cesti, po kateri se je Takemicu rad sprehajal, ko je delal v svoji vili. Blagodejno so vplivale na njegovo utrujenost od komponiranja: „Drevored sem napisal kot posvetilo tem elegantnim, a neustrašnim drevesom.” Skladba je bila napisana za virtuozni ansambel London Sinfonietta, v katerem so se z njo lahko izpostavili pihalni solisti. Še posebej izstopa flavtistova – ptičjemu petju podobna – „neperiodična proti-improvizacija, često prekinjena z daljšimi premori, kot odgovor godalnim instrumentom.” (Takemicu). Za to improvizacijo skladatelj uporabi zgolj verbalna navodila, podobno kot v svojih zgodnejših skladbah (npr. Valovi iz leta 1976), le da je ta glasba veliko bolj tonalna, impresionistično debussyjevska, ali kot bi dejal skladatelj – romantična. Zanjo je značilna uporaba oktatoničnih lestvic, zaporedij osmih tonov, v katerih se izmenjujeta cel in polton. Lestvice so organizirane okoli vnaprej postavljenih modusov, značilnih za glasbo Debussyja in Messiaena. Skladatelji 16. Festivala Slowind 2014 55 Toru Takemicu (1930–1996) Toru Takemicu se je rodil v Tokiju, kjer je tudi odraščal in se pri šestnajstih letih odločil postati skladatelj. V povojnih letih je prišel v stik z zahodno glasbo preko radijskih programov, ki so jih oddajale ameriške okupacijske sile in tako prvič slišal ne le jazzovsko glasbo, pač pa tudi klasična dela Debussyja, Coplanda in celo Schönberga. Njegova prva skladba naj bi bila Lento in due movimenti za klavir. Čeprav velja Takemicu za skladateljskega samouka, je iskal znanja pri odličnih učiteljih. Toši Ičijanagi ga je seznanil z evropskimi avantgardisti (Nono, Stockhausen in Messiaen), Fumio Hajasaka ga je vpeljal v svet filmske glasbe in ga spoznal z režiserjem Akiro Kurosavo, kar je bila za Takemicuja velika prelomnica, saj se je kasneje razvil v izjemnega komponista filmske glasbe. Poleg glasbe so ga močno zanimale tudi druge umetnostne zvrsti: moderno slikarstvo, gledališče, film in literatura, še zlasti poezija. Znanje s področja umetnosti in filozofije je pridobival skozi izmenjavo idej in mnenj s skladateljem Jasujijem Kijosejem. Leta 1951 je bil soustanovitelj eksperimentalne delavnice Jikken Kobo, v kateri je delovala skupina umetnikov najrazličnejših zvrsti: arhitekture, kiparstva, glasbe, poezije, filma ... Avantgardne multimedijske aktivnosti Jikken Kobo so hitro poskrbele za senzacijo. Takemicu je v 1970-ih letih 56 tiste s področja orkestrske in komorne glasbe, je Takemicu kazal tudi veliko zanimanje za popularno glasbo, npr. jazz, pop ali francoski šanson. Vse to dokazuje njegovo afiniteto do širokega spektra glasbenih okusov in multikulturnosti. Izjemno cenjen in spoštovan, nagrajen s številnimi nazivi, častnimi doktorati in drugimi nagradami po Ameriki, Evropi in seveda na Japonskem, je Takemicu umrl leta 1996. Foto: Daniel Foley predaval kompozicijo na Univerzi Yale, hkrati pa je bil gostujoči profesor na številnih univerzah v ZDA, Kanadi in Avstraliji. Njegova začetna dela izražajo vpliv Arnolda Schönberga in Albana Berga, naslednja kompozicijska faza pa odraža navdušenje nad francoskim impresionizmom, še posebej nad Debussyjem. Svoje prvo mednarodno priznanje je dosegel konec petdesetih let s skladbo Requiem za godala (1957), v kateri se je posluževal serialnih tehnik. Njegovo zanimanje za širok spekter umetniških izraznih oblik in njegov osebni občutek za svobodo, ki ga je kot skladatelj samouk razvil, sta izoblikovala značaj njegovega avantgardnega sloga komponiranja. Že okoli leta 1950 je uporabljal magnetofon in z njim ustvarjal glasbene kolaže, narejene iz ‘konkretnih’ zvokov. Skladbi, ki sodita v skupino ‘musique concrète’, sta Water Music (1960) in Kwaidan (1964). V začetku 1960-ih sta se v njegovem glasbenem svetu pojavila dva nova elementa: združevanje japonske tradicionalne glasbe z zahodno glasbeno kulturo (Novembrske sledi (1960) za bivo, šakuhači in orkester) in pa glasbeno upodabljanje naravnih fenomenov, japonskih vrtov (A Flock Descends into the Pentagonal Garden), dreves (Drevored, Drevo dežja), vetra (How Slow the Wind) in dežja (Urok dežja). Posebno poglavje v Takemicujevem opusu predstavlja filmska glasba: glasbeno je opremil skoraj sto filmov, televizijskih in radijskih oddaj, radijskih iger in drugega. Med režiserji, s katerimi je sodeloval, najdemo zveneča imena: Masaki Kobajaši, Akira Kurosava, Philip Kaufman, Hiroši Tešigara in mnogi drugi. Čeprav so njegove umetniško najzahtevnejše in najbolj uspele skladbe Robert Aitken (roj. 1939) Svetovno znan kanadski flavtist, skladatelj in dirigent Robert Aitken je dobitnik Odlikovanja Kanade, ponaša pa se tudi z nazivom ‘Vitez reda umetnosti in leposlovja’, ki ga francoska vlada dodeli najzaslužnejšim za promocijo francoske umetnosti v tujini. Sprva je bil solo flavtist orkestrov v Vancouvru in Torontu, leta 1970 pa se je odločil za solistično kariero, ki ga je popeljala v praktično vsak kotiček našega planeta. Na Univerzi v Torontu je diplomiral tudi iz kompozicije (bachelor in masters diploma). Izdal je več kot petdeset posnetkov, med skladatelji, ki so prav zanj napisali in mu posvetili skladbe, pa so: John Cage, George Crumb, Elliott Carter, Toru Takemicu, Mauricio Kagel, Roger Reynolds, Tošio Hosokava, Gilles Tremblay, Bruce Mather, John Beckwith in Raymond Murray Schafer. Leta 2003 je od Nacionalnega flavtističnega združenja v Združenih državah Amerike prejel nagrado za življenjsko delo. Leta 2004 se je upokojil z mesta profesorja flavte na Državni visoki šoli za glasbo v Freiburgu (Nemčija), kjer je predaval 16 let. Vsa njegova dela so izdana pri založbah Universal, Salabert, Ricordi in Peer Music. Robert Aitken je bil direktor zimskega programa za glasbo v Banffu (Kanada), ustanovitelj in umetniški vodja koncertnih serij Music Today in 57 58 Foto: Janez Eržen Music at Shawnigan in skupaj z Normo Beecroft soustanovitelj koncertnega cikla New Music Concerts, ki ga vodi vse od ustanovitve leta 1971. Leta 2009 je Aitken prejel največjo nagrado, ki jo Kanada podeljuje svojim umetnikom – Nagrada Walterja Carsena za odličnost na področju upodabljajoče umetnosti. Robert Aitken na Festivalih Slowind letos sodeluje že četrtič, tretjič kot umetniški vodja. Alja Zore (roj. 1992) Tadeja Vulc (roj. 1978) Alja Zore je rojena v Ljubljani. Študira filozofijo in primerjalno književnost na Filozofski fakulteti, ob študiju in tudi skozenj pa se ukvarja z različnimi oblikami glasbenega ustvarjanja, večinoma s klasično instrumentalno kompozicijo, v zadnjem času pa tudi z elektronsko glasbo v povezavi s plesom. V zadnjih dveh letih je med drugim sodelovala na krakovskem festivalu Axes, na četrttonskem projektu na Visoki šoli za glasbo Stuttgart, njena skladba za rog in ansambel je zmagala na natečaju Festivala Ljubljana in bila izvedena na Slovenskih glasbenih dnevih, na dunajskem natečaju ansambla Platypus pa je dobila naročilo za skladbo, ki so jo v okviru skladateljskega maratona izvedli v dunajski Koncertni hiši. Tadeja Vulc je študirala kompozicijo na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri prof. Urošu Rojku. Med letoma 2005–2007 je na Visoki šoli za glasbo na Dunaju izpopolnjevala svoje znanje kompozicije pri skladatelju Michaelu Jarrellu in orkestracije pri prof. Ertuğrulu Sevsayu. Že v času študija je prejela številne nagrade: 1. nagrado na natečaju Pogled kulture (Dijaška sekcija Maribor, 1997), 4. nagrado na tekmovanju Rostrum na Nizozemskem (2000) in Študentsko Prešernovo nagrado za skladbo Tri iveri (Akademija za glasbo, 2000). Leta 2003 so ji za skladbo Requiem podelili 2. nagrado Anonimnega natečaja Ministrstva za kulturo Republike Slovenije, katerega prva nagrada ni bila podeljena, leta 2009 pa 1. nagrado Mednarodnega natečaja APZ Tone Tomšič za priredbo ljudske skladbe Da bi jaz bila fčelica. Za isto skladbo je prejela tudi nagrado publike. Njene skladbe redno izvajajo tako na domačih koncertnih odrih kot v tujini. Leta 2006 je predstavljala Slovenijo pri evropskem projektu Ziel 1 = Kunst = Ziel 1 v Avstriji, kjer je bila izvedena skladba She came I will go. Naslednje leto je z orkestrsko skladbo Der Ball sodelovala na gala koncertu v Koncertni hiši v Berlinu, njen godalni kvartet Puls pa je v izvedbi Kvarteta Arditti zazvenel na festivalu Glasbeni dnevi Kasseler v Nemčiji. Istega leta je bila krstno izvedena tudi glasbena pravljica Gal v galeriji, ki jo je skladateljica uglasbila na besedilo Svetlane Makarovič. Leta 2010 je po naročilu RTV Slovenija napisala delo Pisani svet orkestra (za otroški zbor in orkester), didaktično skladbo, ob kateri otroci spoznavajo orkestrske instrumente ter njihovo vlogo in značilnosti. Tovrstni literaturi se skladateljica še posebej rada posveča, tako je tudi avtorica Kraljestva glasbe za priznano Pevsko šolo CS Karmine Šilec, kjer je sama sodelovala tudi kot dirigentka. Tadeja Vulc se od leta 1995 aktivno ukvarja tudi z zborovodstvom, kar se odraža na njenem opusu, ki obsega številna vokalno-instrumentalna dela. Njena kantata Stara Ljubljana je bila krstno izvedena ob odprtju 25. Slovenskih glasbenih dnevov (2010), istega leta pa še na poljskem festivalu Wratislavia Cantan v Wroclavu (Festival Ljubljana – projekt Music Masters on Air). Kot skladateljica in kot dirigentka se je kar nekajkrat predstavila s kantato Razdvom. Njene zborovske skladbe so stalnica mednarodnih zborovskih tekmovanj. Tadeja Vulc deluje kot svobodna umetnica, ki se ob komponiranju posveča tudi vodenju Akademskega pevskega zbora Maribor, Dravograjskega seksteta in Vokalne skupine Rusalke. 59 Foto: Kaz Ishikawa Tošio Hosokava (roj. 1955) „Iščem novo obliko japonske duhovne kulture in glasbe, skozi katero lahko ostanem zvest samemu sebi in svojemu poreklu. Ponovno moramo raziskati zahodni svet, bolj skrbno, da bi lahko bolj objektivno in temeljito spoznali sami sebe.” Tošio Hosokava, vodilni japonski živeči skladatelj, nenehno raziskuje meje med kulturami. Njegove skladbe proučujejo odnose med zahodno avantgardno umetnostjo in tradicionalno japonsko kulturo, nanje pa vplivajo tudi statične strukture gakaku glasbe japonskega dvora. Tudi narava s svojo minljivostjo močno vpliva na njegove skladbe. „Minjlivost je lepa,” pravi Hosokava, ki uporablja budistično predstavo ravnovesja med življenjem in smrtjo, da z njo opiše svoj glasbeni jezik: „Ton pride iz tišine, živi in se v tišino povrne.” Tošio Hosokava se je rodil leta 1955 v Hirošimi in v Berlinu študiral kompozicijo pri Isangu Junu. Študij je nadaljeval pri Klausu Hubru in Brianu Ferneyhoughu. Sprva je njegova glasba slonela na zahodni avantgardi, a je Hosokava kmalu pričel z raziskovanjem novega glasbenega področja: v prvi operi Vision of Lear je združil vzhodne in zahodne vplive, njegovo drugo opero Hanjo (2004) operne hiše in festivali redno uvrščajo na sporede. V začetku devetdesetih let je ugled na 60 festivalih sodobne glasbe dosegel s komornimi deli Landscapes I–V. Po uspehu njegovega oratorija Voiceless Voice in Hiroshima in orkestrske skladbe Circulating Ocean, ki so ga Dunajski filharmoniki premierno izvedli na Salzburških slavnostnih igrah leta 2005, je njegova glasba našla pot do najuglednejših koncertnih dvoran širom po svetu. Napisal je vrsto solističnih skladb, kot npr. koncert za violončelo Chant, ki ga je s Simfoničnim orkestrom WDR leta 2009 premierno izvedel Rohan de Saram ali pa koncert za rog in orkester z naslovom Moment of Blossoming za Stefana Dohra in Berlinske filharmonike (2011). Doslej je napisal več kot 160 skladb, v katerih uporablja tudi japonske instrumente in jih često kombinira z evropskimi. Komorna glasba še vedno zavzema pomembno mesto v njegovem komponiranju; leta 2008 je napisal Stunden-Blumen, kvartet za enako zasedbo kot v Messiaenovem Kvartetu za konec časa. Veliko Hosokavinih večjih skladb je v zadnjih letih doživelo krstne izvedbe, med njimi Woven Dreams s Clevelandskim simfoničnim orkestrom in dirigentom Franzom Welser-Möstom in kasneje z Lucernskim festivalskim orkestrom, Sternlose Nacht s Komornim orkestrom Mahler, zborom Zahodnonemškega radia WDR in dirigentom Kentom Naganom. Premiera opere Macukaze z režiserjem Sascho Walzem leta 2011 je v teatru La Monnaie doživela velik uspeh, ponovne izvedbe so sledile v berlinski Državni operi, Varšavi in Luksemburgu. Spomladi 2012 je njegova monodrama z naslovom The Raven za mezzo-sopran in ansambel doživela premiero v Bruslju, skladba Meditation, posvečena žrtvam cunamija v Fukušimi pa na Mednarodnem glasbenem festivalu v Tongyeongu. Na lanskih Salzburških slavnostnih igrah je solistka Anna Prohaska skupaj z orkestrom NHK iz Tokija in dirigentom Charlesom Dutoitom izvedla skladbo na besedilo Georga Trakla z naslovom Klage. Letošnja sezona se je pred festivalom Slowind pričela s krstnima izvedbama dveh skladb: Aeolus za harfo in orkester s solistko Naoko Jošino in Škotskim komornim orkestrom, takoj po našem festivalu pa bo premierno izvedena skladba Fluss za godalni kvartet in orkester. Izvajalci bodo Arditti kvartet in Simfonični orkester Zahodnonemškega radia WDR. Po premieri slednje skladbe v Kölnu bo isto delo izvedeno tudi na tridnevnem festivalu glasbe Tošia Hosokave v Concertgebouw Bruges. Tošio Hosokava je prejemnik številnih nagrad in odlikovanj. Od leta 2001 je član Berlinske akademije umetnosti in od leta 2006 instituta 'Studienkolleg zu Berlin'. Je umetniški direktor Mednarodnega glasbenega festivala v Takefuju ter redni gost festivalov sodobne glasbe (Pacifiški glasbeni festival v Saporu, Salzburški bienale, Glasbeni festival Rheingau, MITO SettembreMusica festival v Milanu in Torinu). Spomladi 2012 je bil rezidenčni skladatelj na Mednarodnem glasbenem festivalu v Tongyeongu, od poletja 2012 pa je umetniški vodja Mednarodnega programa za kompozicijo v dvorani Suntory v Tokiu. Daj Fudžikura (roj. 1978) Čeprav je bil Daj Fudžikura rojen v Osaki, že več kot dvajset let živi v Veliki Britaniji, kjer je študiral kompozijo pri Edwinu Roxburghu, Darylu Runswicku in Georgu Benjaminu. V zadnjih dveh desetletjih je za svoje skladateljsko delovanje prejel vrsto nagrad: nagrada za mlade skladatelje na Festivalu sodobne glasbe v Huddersfieldu, nagrada britanske Kraljeve filharmonične družbe, nagrada na Mednarodnem kompozicijskem tekmovanju na Dunaju, nagrada Paul Hindemith v Avstriji in Nemčiji, ter japonski nagradi Otaka (za najboljše orkestralno delo) in Akutagawa (za literarne dosežke). Bežen pogled na spisek naročil, ki jih je do sedaj prejel nam pokaže, da Daj Fudžikura zares postaja mednarodno uveljavljen skladatelj. Njegove glasbe ne izvajajo le v njegovi drugi domovini, pač pa tudi na najrazličnejših koncih sveta, v Caracasu, Oslu, Benetkah, Lucernu in Parizu. V rojstni Japonski mu je bila dodeljena posebna čast – v znameniti dvorani Suntory je imel leta 2012 svoj portretni koncert. V Londonu, kjer živi s svojo družino, je prejel naročilo festivala BBC Proms, njegov Koncert za kontrabas pa je nedavno premierno izvedel ansambel London Sinfonietta. V Franciji je Fudžikura prejel naročilo za svojo prvo opero, ki bo postavljena 61 62 Foto: Steven Gunther v koprodukciji Gledališča Elizejskih poljan ter opernih hiš v Lozani in Lillu. Na berlinskem festivalu za novo glasbo ‘Ultraschall’ je njegova skladba Tocar y Luchar, sicer premierno izvedena v Venezueli z mladinskim orkestrom Simón Bolívar pod taktirko Gustava Dudamela, doživela evropsko premiero. Skladba Grasping, napisana za Münchenski komorni orkester, je prvič zazvenela v Koreji, nato v Münchnu. Njegove skladbe so bile izvedene tudi na festivalih v Lucernu, Salzburgu in na norveškem Punkt Festivalu. Med dirigente, s katerimi je Fudžikura sodeloval, spadajo: Pierre Boulez, Peter Eötvös, Jonathan Nott, Gustavo Dudamel, Kazuki Yamada in Alexander Liebreich. Njegove skladbe so vse pogosteje plod mednarodnih so-naročil. V sezoni 2012/13 sta tako Simfonični orkester iz Seattla in Bamberški simfonični orkester vsak na svoji celini izvedla skladbo Mina za pihalne in tolkalne soliste ter orkester, godalni kvartet Arditti pa je kot sad so-naročila izvedel delo Flare v Londonu, Edinburghu in Tokiu. Toši Ičijanagi (roj. 1933) Džodži Juasa (roj. 1929) John Cage (1912–1992) Toši Ičijanagi se je rodil v Kobeju na Japonskem. Kompozicijo je študiral pri Kišiu Hirau, Tomodžiru Ikenoučiju in Johnu Cageu, klavir pa pri Čieko Hari in Beveridgu Webesterju. Že v času študija na Juilliard School of Music v New Yorku (od leta 1954 do 1957) je prejel vrsto nagrad. Leta 1961 se je na povabilo Festivala Inštituta za glasbo 20. stoletja vrnil na Japonsko in tam pričel seznanjati občinstvo s sodobno evropsko, ameriško in seveda japonsko glasbo ter rojake spodbujal k razvoju sodobne glasbe. Njegove skladbe so izvajali na pomembnih evropskih festivalih (Pro Musica Nova Festival, festival Metamusik, Kölnski festival sodobne glasbe, Holland Festival, Berlinski slavnostni tedni, itn). Kot pianist je vseskozi promoviral svojo glasbo in glasbo svojih japonskih kolegov širom po Evropi in Ameriki. Njegove orkestrske skladbe so bile premierno izvedene v dvorani Carnegie Hall v New Yorku in Gledališču Elizejske poljane v Parizu, kjer je imel leta 1984 skupaj s Torujem Takemicujem koncert orkestrskih skladb v sklopu velikega festivala Japonskofrancoskih kulturnih vrhuncev. Skladbe je izvajal Francoski nacionalni orkester. Toši Ičijanagi je še danes zelo aktiven, saj kot svetovalec in umetniški vodja vpliva na koncertno dogajanje v različnih krajih na Japonskem. Džodži Juasa, rojen v Korijami na Japonskem, velja za skladatelja samouka. Sprva je študiral medicino, potem pa se je leta 1952, ko se je pridružil eksperimentalni delavnici Jikken Kobo, ki jo je soustanovil Toru Takemicu, popolnoma posvetil glasbi. Odtlej je Juasa komponiral širok spekter glasbe: od orkestralne, zborovske in komorne, do glasbe za gledališče, elektronsko glasbo in drugo. Njegove skladbe so mu prinesle vrsto mednarodnih nagrad. Med naročniki njegovih skladb med drugimi najdemo Glasbeno fundacijo Serge Koussevitzky, Simfonični orkester Posarskega radia, Helsinški filharmonični orkester, japonski Filharmonični orkester, Simfonični orkester NHK, Kanadski Svet, Glasbeno fundacijo Suntory, IRCAM in Nacionalno denarno podporo za umetnosti Združenih držav Amerike. Od leta 1981 do 1994 je Juasa poučeval na Univerzi Kalifornije v San Diegu. Sedaj je na isti ustanovi profesor emeritus, prav tako tudi na univerzi Nihon. Juasa je častni član Mednarodnega združenja za sodobno glasbo ISCM. Še vedno kontroverzni John Cage, ki je znal tako uspešno izzivati predstavo ljudi, kaj naj bi glasba pravzaprav bila, ostaja ena vodilnih osebnosti v zgodovini glasbe na področju tako igrivega kot tudi serioznega eksperimentalizma. Sodeloval in vplival je na generacije komponistov, pisateljev, plesalcev in predstavnikov vizualne umetnosti. Eden njegovih najbolj znanih in zvočno fascinantnih izumov je preparirani klavir, ki je ob koncu 20. stoletja postal že čisto običajen instrument na koncertnih odrih. Poleg Varèsa je bil med prvimi, ki je raziskoval možnosti uporabe elektronskih zvokov s pomočjo oscilatorjev, ozvočenja in drugih pripomočkov. Bil je mojster grafične notacije in uporabe slučajnostnih postopkov, s katerimi je determiniral glasbene parametre ter ustvarjalec ‘umetnosti performasa’ še pred vpeljavo tega izraza v umetnostni slovar. Njegova skladba z naslovom 4’33’’ je postala eden najbolj razvpitih glasbenih primerov v 20. stoletju. Cage se je rodil leta 1912 v Los Angelesu. Njegova najpomembnejša učitelja sta bila Henry Cowell in Arnold Schönberg, zelo različni glasbeni osebnosti. Cageova zgodnja glasba iz 30-ih in 40-ih let se močno naslanja na Schönbergovo, zaradi tesnega stika s plesom (bil je korepetitor za ples na univerzi UCLA) pa sta ritem in njegovo strukturiranje postala za Cageovo komponiranje vse bolj pomembna. 63 Najbolj je na njegov estetski razvoj vplivala vzhodna filozofija, še posebej zen budizem (1940–1960). Zato je njegova glasba postala manj ali celo skoraj nedeterminirana, njen potek pa je bil odvisen od naključij. Pri tem se je Cage rad posluževal kitajske Knjige sprememb (I Čing). Namesto postavljanja neobhodnega reda konvencionalnih glasbenih elementov zahodne glasbe, si je prizadeval „ustvarjati glasbeno kompozicijo, kontinuiteto, osvobojeno in neodvisno od okusa in spomina (psihologije) ter od literature in tradicij v umetnosti”. Lep primer takšnega razmišljanja je skladba Landscape št. 4. Cageov eksperimentalni duh se je nadaljeval v šestdesetih letih. V delu Musicircus (1967) je združil vse mogoče – od rock glasbe, pantomime do filma. V skladbi HPSCHD, prav tako iz leta 1967, meša računalniško tehnologijo z glasbo Mozarta, Beethovna in Chopina. Med ostalimi ekstravagantnostmi velja omeniti še skladbe Child of Tree (1975) za ozvočeno rastlino lončnico, Inlets (1977) za štiri morske školjke in zvok ognja ter skladbo Il treno (1978) za preparirane vlake. 64 je bilo rečeno: „Njegovo glasbo označuje edinstvena osebnost, ki spaja senzibilnost japonske estetike z zahodno harmonsko strukturo. V njej morda najdemo sledi velikega ameriškega skladatelja Mortona Feldmana, vendar pa je njegova glasba veliko večji univerzum, je hkrati iskrena in dinamična, obenem kontemplativna in energična.” Džo Kondo (roj. 1947) Uroš Rojko (roj. 1954) Skladatelj Džo Kondo je diplomiral iz kompozicije na Tokijski univerzi umetnosti. Sprva je kot Rockfellerjev štipendist leto dni bival v New Yorku, nato pa kot gostujoči profesor poučeval na University of Victoria v Britanski Kolumbiji (Kanada). Poučeval je tudi na znameniti poletni šoli za sodobno glasbo v Dartingtonu v Veliki Britaniji. Trenutno predava na Univerzi Očanomizu v Tokiju, na Tokijski univerzi za umetnost in na Elizabetini univerzi za glasbo v Hirošimi. Leta 1980 je Džo Kondo ustanovil komorni orkester za sodobno glasbo Musica Practica Ensemble in bil njegov umetniški vodja ves čas ansamblovega obstoja do leta 1991. Napisal je več kot sto skladb, vse od solističnih do orkestrskih, tudi elektronsko glasbo. Večina je izdanih pri založbi Music Press Univerze v Yorku, nekaj tudi pri založbi C. F. Peters, New York. Med pomembnimi izvajalci njegove glasbe naj naštejemo nizozemska ansambla Ives Ensemble in Nieuw Ensemble, angleški London Sinfonietta in kanadski tolkalni ansambel Nexus. Džo Kondo je tudi priznan glasbeni teoretik in publicist. Je eden od urednikov mednarodnega časopisa za sodobno glasbo Contemporary Music Review. Leta 2012 je Džo Kondo postal častni član Ameriške akademije znanosti in umetnosti. V laudatiu ob podelitvi naziva Rodil se leta 1954 v Ljubljani. Po študiju klarineta in nato kompozicije pri Urošu Kreku na Akademiji za glasbo v Ljubljani je izobraževanje nadaljeval na Visokih šolah za glasbo v Freiburgu pri Klausu Huberju in v Hamburgu pri Györgyu Ligetiju. V Freiburškem obdobju so mu predavanja Briana Ferneyhougha in srečanja z eminencami 20. stoletja (Messiaenom, Nonom, Lachenmannom, Xenakisom, Lutosławskim, Kaglom, Globokarjem) vtisnila neizbrisen pečat. Prejel je številna mednarodna priznanja, med pomembnejšimi so: Nagrada Evropa (Rim, 1985), nagrada Gaudeamus (Amsterdam, 1986), Mednarodno tekmovanje skladateljev na Dunaju (1991), kjer so prvonagrajeno skladbo Inner Voices za flavto in orkester na festivalu Wien Modern izvedli Dunajski simfoniki z dirigentom Claudiom Abbadom, doma pa nagrado Prešernovega sklada in Župančičevo nagrado. Izvedbe v Evropi, Ameriki, Kanadi, Avstraliji in na Japonskem, naročila za Glasbene dneve v Donaueschingnu (1988), Musikprotokoll Graz (1990), Akiyoshidai festival ( Japonska, 1996 in 1997), Berlinski glasbeni bienale (1997), Pariški francoski radio (1999), Bavarsko državno opero München (2003), Gledališče v Freiburgu (2005), Varšavsko jesen (l. 2007, ob 50. obletnici festivala in 2013.), Theater im Marienbad v Freiburgu (2009), 65 v koprodukciji s festivalom Mehrklang Freiburg, ansambel Aventure in komorni zbor Antona Weberna v Freiburgu (Komorna opera Kralj David, citre in meč, ki je bila na Slovenskih glasbenih dnevih 2010. izvedena tudi v Ljubljani). V okviru renomiranega, prav skladatelju Rojku posvečenega mednarodnega festivala Dnevi nove glasbe v Weingartnu (2009), je njegova glasba zazvenela kar na štirih odmevnih koncertih. Doma najdemo občasna naročila pri obeh nacionalnih orkestrih – (Orkester Slovenske filharmonije in Simfonični orkester RTV Slovenija) ter izvedbe na Slovenskih glasbenih dnevih. Živi in deluje med Nemčijo in Slovenijo, od leta 1995 je profesor za kompozicijo in glasbeno teorijo na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Kot skladatelj in kot pedagog se zavzema za odprt, mednarodno ozaveščen ustvarjalni diskurz. Kot mentor in skladatelj deluje na glasbenih seminarjih in delavnicah: Glasbena delavnica za tolkala in kompozicijo v Trstenicah (2007, 2009, 2010), Erasmusova poletna šola za multimedijo v Castelfrancu (2009), aXses – festival Nove glasbe v Krakovu (2012, 2014), Matrix on Tour v Varšavi (2012), Echtzeit Werkstattfestival v Stuttgartu (2014) ... Kot gostujoči profesor predava tudi v tujini (Visoka šola za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu, Univerza za umetnost v Berlinu, Visoka šola za glasbo v Trossingenu). Nekatere skladbe Uroša Rojka, zlasti za harmoniko, tako solistično kot v komorni igri, sodijo v redni repertoar študijskega programa na številnih evropskih visokih šolah za glasbo. Uroš Rojko nastopa tudi kot klarinetist v Triu Quo vadis. Kot posebnost velja 66 omeniti skladbo Monolog padlega angela za inovativni ‘pol-klarinet’, ki jo z velikim uspehom pogosto izvaja doma in v tujini. Interpreti 16. Festivala Slowind 2014 67 Največ gledalcev je imela pri izvajanju japonske himne na otvoritveni slovesnosti ob začetku olimpijskih iger v Naganu, največ poslušalcev pa ob predvajanjih filma Drawing restraint 9, v katerem je sodelovala s pevko Björk. Leta 2005 je bila imenovana za kulturno ambasadorko Japonske agencije za kulturo. Majumi Mijata – šo Džunko Handa – biva Tadaši Tadžima – šakuhači Prav Majumi Mijata gre zahvala, da tradicionalni orientalski instrument šo danes ni pomemben samo za izvajanje tradicionalne japonske glasbe, temveč tudi sodobne glasbe. Po diplomi iz klavirja na glasbenem kolidžu Kunitači, je Majumi Mijata študirala gakaku (starodavno japonsko dvorno glasbo) in se leta 1997 pridružila ansamblu Japonskega narodnega gledališča. Od njenega prvega recitala na šo (1983) Majumi Mijata navdušuje občinstvo v najboljših dvoranah na svetu: v Parizu, Amsterdamu, New Yorku, Milanu (La Scala), na Dunaju (Konzerhaus), ter na festivalih v Luzernu, Salzburgu, Rheingau, Schleswig-Holsteinu, Avignonu, na Poletnih tečajih v Darmstadtu, v Sapporu, na festivalih Musica Viva v Münchnu, Wien Modern na Dunaju, Jesesenskem festivalu v Parizu, BBC Proms v Londonu in še bi lahko naštevali. Čeprav šo izhaja iz glasbe gakaku, je Majumi Mijata predvsem vodilna interpretinja sodobne glasbe. Premierno je izvedla ogromno število novih skladb in sodelovala z mnogimi velikimi skladatelji (Toru Takemicu, John Cage, Tošio Hosokava, Helmut Lachenmann, Paul Méfano, Klaus Huber, Zsigmond Szathmáry, Toši Ičijanagi, Džodži Juasa in drugi) in interpreti (Pierre-Yves Artaud, Jonathan Nott, Alexander Liebreich, Vladimir Aškenazi, Sejidži Ozava …). Džunko Handa je študirala instrument biva, japonsko vrsto lutnje, pri veliki interpretinji Kinši Curuta. Sprva je bila članica ansambla Pro Musica Nipponia, skupine, ki izvaja japonsko tradicionalno in sodobno glasbo na tradicionalnih japonskih instrumentih. Prejela je vrsto nagrad, med njimi tudi nagrado Združenja Biwa Music in s svojim instrumentom prepotovala cel svet. Leta 1981 je kot solistka z orkestrom Gewandthaus iz Leipziga izvedla Simfonijo za dva svetova skladatelja Minoruja Mikija, deset let kasneje pa se je predstavila tudi na slovitem Edinburškem festivalu. Nastopila je tudi na festivalu Schleswig-Holstein in na osrednjem koncertu ob 75. rojstnem dnevu Toruja Takemicuja izvedla skladbo Novembrske sledi. Leta 2013 je bila povabljena na Salzburški poletni festival, kjer je sodelovala pri projektu Glasbena srečanja med tradicionalnim in modernim. Džunko Handa je članica Japonskega združenja izvajalcev na instrumentu biva in Zveze japonskih sodobnih skladateljev, ki pišejo za tradicionalne instrumente. Tadaši Tadžima se je rodil leta 1942 v mestu Sakaj v prefekturi Osaka. Po prvih lekcijah na šoli Tozan je postal učenec Čikuha Sakaja II., mojstra šole Čikuho. Kasneje je študij šakuhačija nadaljeval pri Kacuji Jokohami, mednarodno priznanem mojstru na šakuhačiju iz šole Kinko. Tadžiminega igranja šakuhačija danes ni mogoče uvrstiti v katero od obstoječih šol. Goji svoj lastni slog, ki ima korenine v različnih virih, lahko pa rečemo, da v njegovem igranju najdemo tako čvrste kot tudi introvertirano-meditativne elemente izvajanja. Glavnino njegovega repertoarja zavzema tradicionalna Honkjoku glasba. To je meditacijska glasba, ki črpa navdih iz zen budizma. Poleg njegove koncertne dejavnosti doma in na tujem ter številnih nastopov za japonske radijske in televizijske oddaje vzgaja Tadaši Tadžima v Osaki, Tokiju in Jokohami mlade izvajalce na tem instrumentu; leta 1994 je ustanovil lastno šolo Jikišo Tadžima-kaj, izdal je tudi učbenik za šakuhači in knjigo o duhovnosti igranja nanj. Posnel je vrsto zgoščenk. 68 69 Naoko Jošino – harfa Komorni zbor Ave Japonska harfistka Naoko Jošino je rojena v Londonu, kjer je začela svoj študij harfe pri Susann McDonald. Potem, ko je leta 1985 prejela prvo nagrado na IX. Mednarodnem tekmovanju za harfo v Izraelu, se je pričela njena bogata svetovna kariera. Kot solistka je koncertirala z najboljšimi orkestri na svetu (Berlinski filharmoniki, orkester Gewandthaus iz Leipziga, Filadelfijski orkester, Concentus Musicus Wien, Izraelska filharmonija, orkester Tonhalle iz Züricha in mnogi drugi) in sodelovala s slavnimi dirigenti (Sejidži Ozava, Wolfgang Sawallisch, Zubin Mehta, Giuseppe Sinopoli, Nikolaus Harnoncourt, Herbert Blomstedt, Charles Dutoit in Rafael Frühbeck de Burgos). Med njenimi dosedanjimi partnerji v komorni glasbi izstopajo: violinista Yehudi Menuhin in Gidon Kremer, violistki Veronika Hagen in Nobuko Imai, violončelist Clemens Hagen, hornist Radek Baborák ter flavtisti Aurèle Nicolet, Jean-Pierre Rampal, Wolfgang Schulz, Jacques Zoon in Emmanuel Pahud. Naoko Jošino je velika promotorka sodobne glasbe. Premierno je izvedla vrsto skladb, med njimi And then I knew ‘twas Wind Toruja Takemicuja in Koncert za harfo Tošia Hosokave. V Ljubljano je prispela naravnost iz Edinburga, kjer je s Škotskim komornim orkestrom premierno izvedla Hosokavin Koncert za harfo št. 2. Komorni zbor Ave je bil ustanovljen l eta 1984 v župniji Ljubljana – Vič kot Vokalna skupina Ave. Pod umetniškim vodstvom ustanovitelja Andraža Hauptmana je skupina s kakovostnim poustvarjanjem raznolike zborovske glasbe kmalu osvojila poslušalstvo doma in v tujini. Obenem se je razširila v komorni zbor, v katerem prepevajo pevci iz vse Slovenije in zamejstva. Za svoje nastope so prejeli lepo število nagrad in priznanj – eno ali več prvih nagrad na kar trinajstih zborovskih tekmovanjih. Zadnje mednarodno priznanje je Ave prejel kot finalist prestižnega zborovskega tekmovanja za Veliko nagrado Evrope 2010. v Varni, v Bolgariji, kamor se je uvrstil kot zmagovalec Mednarodnega zborovskega tekmovanja v Mariboru spomladi leta 2009. Je dobitnik nagrade mesta Ljubljane (1994), Nagrade Prešernovega sklada (1994), Plakete mesta Ljubljana (2000) in Srebrnega priznanja Zveze kulturnih društev Ljubljana (2002). Kot demonstracijski zbor je Ave sodeloval na več mednarodnih seminarjih zborovske glasbe in mednarodnem tekmovanju za mlade zborovske dirigente in sicer z uglednimi dirigenti: Ericom Ericsonom (Švedska), Garyjem Gradenom (Švedska) in Martino Batič (Slovenija). Komorni zbor Ave je posnel več kaset in zgoščenk z različno tematiko, nazadnje 70 Foto: SJana Jocif pa je izdal dvojno zgoščenko Ave v živo, s posnetki z nekaj nedavnih koncertov in tekmovanj. V sezoni 2002/03 je umetniško vodenje prevzela Branka Potočnik Krajnik, v svoje tretje desetletje pa je zbor vstopil ponovno pod umetniškim vodstvom Andraža Hauptmana. Od maja 2011 je umetniška vodja Jerica Gregorc Bukovec. Na povabilo Slovenske filharmonije je zbor v novembru 2012 izvedel koncert Skladateljice v okviru Vokalnega abonmaja. Jerica Gregorc Bukovec Jerica Gregorc Bukovec je diplomirala na ljubljanski Akademiji za glasbo. V okviru študijske izmenjave je v švedskem Malmöju leto dni študirala zborovsko dirigiranje v razredu Dana-Olofa Stenlunda. Študij je nadaljevala na Kraljevi akademiji za glasbo v Stockholmu, kjer je v razredu Andersa Ebyja zaključila magistrski študij zborovskega dirigiranja. V času bivanja na Švedskem je bila umetniška vodja treh stockholmskih zborov, od leta 2011 pa vodi Komorni zbor Ave. Sodelovala je s Švedskim radijskim zborom, Berlinskim radijskim zborom, Komornim zborom Stuttgart, Slovenskim otroškim zborom ter številnimi drugimi. Na tekmovanju za mlade zborovske dirigente Europa Cantat v Ljubljani je osvojila 3. mesto, na tekmovanju Eric Ericson v Stockholmu pa se je uvrstila med tri finaliste. Jerica Gregorc Bukovec je za svojo nadarjenost prejela različne štipendije in sicer kar štirikrat od Kraljeve glasbene akademije v Stockholmu, je tudi dobitnica štipendije Ministrstva za kulturo Republike Slovenije in Glasbene Matice Ljubljana ter dobitnica štipendij Eric Ericson in Dan-Olof Stenlund. 71 Drumartica Simon Klavžar – tolkala Jože Bogolin – tolkala Drumartica je ena najprepoznavnejših evropskih tolkalnih zasedb v zadnjem času. Po uspehih na prestižnih tekmovanjih v Luksemburgu (IPCL) in Bolgariji (PENDIM) je duo koncertiral v ZDA, Rusiji in po Evropi v pomembnih dvoranah, kot so Carnegie Hall v New Yorku, Berlinska filharmonija, Auditorio de Tenerife in Teater Ermitaž v Sankt Peterburgu … Simon Klavžar in Jože Bogolin sta se izpopolnjevala na Visoki šoli za glasbo v Münchnu pod mentorstvom prof. dr. Petra Sadla, ter pod mentorstvom članov Ansambla Modern v Frankfurtu. Skupno muziciranje za zabavo od leta 2006 je čez nekaj let preraslo v veliko prepoznavnost ter duo pripeljalo do izjemnih uspehov na mednarodnih prizoriščih. Člana Drumartice sta prejemnika Univerzitetne Prešernove nagrade in Prešernove nagrade Akademije za glasbo. Leta 2009 sta premagala vso konkurenco in prejela nagrado občinstva na prestižnem tekmovanju za tolkala v Luksemburgu (IPCL), istega leta pa tudi prvo nagrado na tekmovanju za tolkala PENDIM v bolgarskem Plovdivu. Leta 2011 je duo prejel tretjo nagrado na tekmovanju za komorno glasbo Salieri-Zinetti v Veroni 72 Foto: Žiga Koritnik ter nagrado publike na tekmovanju za komorno glasbo Almere na Nizozemskem, leta 2012 prvo nagrado na tekmovanju v Veroni, leta 2011 pa še nagrado občinstva na koncertu v dvorani Carnegie Hall v New Yorku v organizaciji festivala Glasbeni Olimp. Marca 2012 je sledila še prva nagrada na tekmovanju Kulturkreis Gasteig v Münchnu. Leta 2010 je Drumartica ustanovila festival tolkal XYLODRUM v Ljubljani. Člana dua sta zelo dejavna na področju izobraževanja mladih glasbenikov v okviru seminarjev in delavnic, redno pa poučujeta na Ljubljanskem konservatoriju za glasbo in balet. Pomemben del njune dejavnosti predstavlja naročanje in izvajanje novih del, koncertirata pa tudi z različnimi ansambli in orkestri. Drumartica je zastopnik za tolkala Adams iz Nizozemske, palice ‘Innovative Percussion’ iz ZDA ter ‘Manic Drum’ iz Slovenije. Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije Prve violine: Janez Podlesek – koncertni mojster, Vera Belič, Maja Savnik, Matic Anžej Druge violine: Oliver Dizdarević Škrabar, Žiga Cerar, Matjaž Porovne, Bojan Erjavec Viole: Maja Babnik Ravnikar, Tomaž Malej, Marjetka Šuler Borovšak Violončelo: Igor Škerjanec, Klemen Hvala, Jošt Kosmač (kot gost) Kontrabas: Petar Brčarević, Ivan Jakob (kot gost) Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije je štirinajstčlanski komorni sestav, ki igra brez dirigenta. Ustanovljen je bil leta 1993 ob podpori Ministrstva za kulturo Republike Slovenije. V dvajsetih letih delovanja je ansambel odigral okoli 400 koncertov doma in v tujini. Vzpodbuja nastanek novih glasbenih del in objavlja promocijske zgoščenke. Že trinajsto sezono prireja ciklus koncertov Sozvočje svetov v sodelovanju z Narodno galerijo iz Ljubljane. Prireditev povezuje predavanja o likovni umetnosti s koncerti komorne glasbe in privablja ljubitelje tako likovne kot glasbene umetnosti. Ansambel je sodeloval z mednarodno priznanimi slovenskimi glasbenicami: pianistko Dubravko Tomšič Srebotnjak, flavtistko Ireno Grafenauer, altistko Mirjam Kalin in sopranistko Bernardo Bobro, gostil pa je tudi številna tuja imena svetovnih glasbenih odrov (violončelisti Aleksander Rudin, Miša Majski in Enrico Dindo, kontratenorist Markus Forster, violinistke Sarah Chang, Pria Mitchell in Alissa Margulis, pianistka Polina Leschenko, hornist Stefan Dohr, oboist Jonathan Kelly in flavtist Massimo Mercelli). Ansambel je bil v letu 2009 rezidenčni orkester in koproducent Festivala Maribor pod umetniškim vodstvom violinista Richarda Tognettija. Uspešno sodelovanje se je nadaljevalo tudi med projektom Maribor – Evropska prestolnica kulture; nastopil je skupaj z Avstralskim komornim orkestrom ter gostil pomembne soliste, kot so Anthony Marwood, Christopher Moore, Timmo Veiko Valve, Eva-Nina Kozmus … Repertoar Komornega godalnega orkestra Slovenske filharmonije obsega skladbe vseh stilnih obdobij od baroka do enaindvajsetega stoletja, posebno pozornost pa namenja ansambel stvaritvam slovenskih avtorjev, tudi tistih, ki se šele uveljavljajo. Za svoje uspešno delo je ansambel prejel več nagrad in priznanj: Nagrado Prešernovega sklada leta 1999, Župančičevo nagrado leta 2004, Betettovo nagrado leta 2006 in Plaketo glavnega mesta Ljubljana leta 2012. 73 Foto: Jože Suhadolnik Slowind koncertih v Parizu, sedmih v Združenih državah Amerike in treh na Danskem. Na domačem prizorišču je ansambel v zadnjih letih še povečal svojo dejavnost na področju slovenske glasbe. Samo v minuli koncertni sezoni je v sodelovanju z Društvom slovenskih skladateljev krstil več kot dvajset novih del. Ob tem pa se je v pomladnem ciklu z naslovom Okus po času, ki beži poklonil tudi klasikom slovenskih modernistov, Lojzetu Lebiču, Božidarju Kosu, Jakobu Ježu, Ivu Petriću in drugim, ter tako ponovno osvetlil nekatera pomembna dela, nastala že pred desetletji. Slowind letošnjo jesen prireja že svoj 16. festival. Če se je cikel v prvem obdobju plemenitil predvsem s prispevki uglednih umetnikov, s katerimi je ansambel muziciral – Heinz Holliger, Robert Aitken, Alexander Lonquich, Arvid Engegård, Aleksandar Madžar, Mate Bekavac, Steven Davislim, Christiane Iven, Matthias Würsch, Matthias Pintscher in drugi – se je skozi leta razvil v pravcato gibanje. V promoviranje sodobne svetovne komorne literature, predvsem v celovite predstavitve nekaterih pri nas komaj znanih velikanov 20. stoletja – Varèse, Carter, Globokar in letos Takemicu – se vključuje vse večje število glasbenikov; redno sodelujejo tuji ansambli za sodobno glasbo, člani uveljavljenih komornih skupin, slovenskih simfoničnih orkestrov ter pevskih zborov. Festivalski spored redno snema in prenaša Radio Slovenija, posnetke koncertov predvajajo tudi tuje radijske postaje – BBC 3, Nizozemski radio in druge. Za dosedanje delovanje je Slowind leta 1999 prejel Župančičevo nagrado, nagrado Prešernovega sklada leta 2003 in Betettovo nagrado leta 2013. Aleš Kacjan – flavta Matej Šarc – oboa Jurij Jenko – klarinet Metod Tomac – rog Paolo Calligaris – fagot Pihalni kvintet Slowind v letošnjem letu praznuje dvajsetletnico svojega delovanja. V tem času se je ansambel, ki izvaja praktično vsa dela standardnega repertoarja za ta sestav, profiliral še v brezkompromisnega in v našem prostoru najaktivnejšega izvajalca sodobnih del, od klasikov avantgarde do najmlajših, še neuveljavljenih, a zelo obetavnih avtorjev našega časa. Slowind z naročili stalno spodbuja mlade slovenske skladatelje ter se rad odziva vabilom za izvedbe novitet na mnogih evropskih odrih. Obenem že vrsto let tesno sodeluje z etabliranimi svetovnimi skladatelji, kot so Vinko Globokar, Robert Aitken, Heinz Holliger, Jürg Wyttenbach, Uroš Rojko, Martin Smolka, Volker Staub, Ivo Nilsson, Gérard Buquet, Niels Rosing Schow in drugi, ki mu posvečajo svoja dela in ga vabijo v svoje projekte. Slowind tako redno gostuje na nekaterih najpomembnejših prizoriščih sodobne glasbe: Ars Musica Bruselj, Bienale v Bernu, Klangspuren v Innsbrucku, Koncerti nove glasbe v Torontu, Contempuls v Pragi, Gledališče Dunois v Parizu. Prav letos, v jubilejnem letu ansamblovega obstoja, je Slowind že nastopil na treh 74 75 Matej Šarc igra na instrumente znamk Rigoutat in Lorée, ki jih izdeluje in popravlja Organizator: Glasbeno društvo Slowind Joost Reijns Sòorganizatorja: Slovenska filharmonija Slovenska kinoteka Organizatorji Mednarodne glasbene delavnice: Larisa Vrhunc Oddelek za muzikologijo Filozofske fakultete Joost Reijns, Söllerweg 8 D – 87487 Wiggensbach-Ermengerst Nemčija www.oboen-reijns.com Univerza v Ljubljani Slovensko muzikološko društvo Trubarjeva hiša literature 16. Festival Slowind 2014 so omogočili: Inotherm Društvo slovenskih skladateljev Partner pri naročanju notnih materialov iz tujine. Veleposlaništvo Japonske v Sloveniji Konservatorij za glasbo in balet v Ljubljani Program Glasbenega društva Slowind programsko sofinancirata Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije in Mestna občina Ljubljana. Boštjan Pavletič Collegium Graphicum Silič in sinova Andi d.o.o. Medijski partnerji: RTV Slovenija – Program Ars Televizija Slovenija Radio Študent www.slowind.eu Prevodi v slovenščino: Nataša Helena Tomac Matej Šarc Igor Rogelja Avtor besedil: Matej Šarc (če ni drugače navedeno) Jezikovni pregled: Nataša Helena Tomac Mateja Kralj Oblikovanje: Boštjan Pavletič Tisk: Collegium Graphicum Odgovorni urednik: Matej Šarc Ljubljana, oktober 2014 Copyright: Slowind www.slowind.eu REPUBLIKA SLOVENIJA MINISTRSTVO ZA KULTURO www.slowind.eu 80
© Copyright 2024