Orkester Slovenske filharmonije Gallusova dvorana Cankarjev dom 2. in 3⃰⃰. oktober 2014 ob 19.30 1. koncert, Oranžni abonma sezona 2014/15 dirigent Marcelo Lehninger klavir Martina Filjak koncertni mojster Miran Kolbl Vitja Avsec Sinfonietta in A – novo delo Ludwig van Beethoven Koncert za klavir in orkester št. 5 v Es-duru, »Imperator«, op. 73 Allegro|Adagio un poco mosso|Rondo: Allegro odmor Felix Mendelssohn Bartholdy Simfonija št. 3 v a-molu, »Škotska«, op. 56 Andante con moto – Allegro un poco agitato – Andante come prima |Vivace non troppo|Adagio|Allegro vivacissimo – Allegro maestoso assai *»Z glasbo do zdravja« Koncert v sodelovanju z združenjem Europa Donna Dirigent Marcelo Lehninger sodi med uspešnejše dirigente svoje generacije. Kot umetniški vodja Simfoničnega orkestra New West (New West Symphony Orchestra) iz Los Angelesa s svojo dinamičnostjo navdušuje glasbenike in občinstva vseh starosti. Od septembra 2013 deluje kot izredni dirigent Bostonskega simfoničnega orkestra, pri katerem je prej dve leti deloval kot asistent dirigenta. Na ta položaj ga je imenoval sam James Levine in tako je postal drugi brazilski dirigent, ki je kdaj zasedel to mesto. Prvi je bil Eleazar de Carvalho, ki je svoje delovanje delil z Leonardom Bernsteinom. Marcelo Lehninger je leta 2010 prvič stal pred simfoničnim orkestrom iz Bostona, in sicer s svetovno znanim violinistom Pinchasom Zukermanom. Leta 2011 je »vskočil« namesto maestra Levina in dirigiral svetovno premiero Koncerta za violino skladatelja Harrisona Birtwistla in Bartokov Koncert za violino št. 2 z violinistom Christianom Tetzlaffom. Namesto Andrisa Nelsonsona je nastopil leta 2012, ko je dirigiral ameriško premiero Koncerta za trobento skladatelja Marka-Anthonyja Turnagea, imenovanega tudi From the Wreckage, in Tako je govoril Zaratustra Richarda Straussa. V ZDA je do sedaj gostoval pri simfonikih iz Chicaga, Houstona, Baltimora, Seattla, Jacksonvilla, New Jerseyja, Omahe, Hartforda, Fairfaxa in pri Simfoničnem orkestru Simon Bolivar iz Venezuele. V Kanadi je nastopil s simfoniki iz Toronta in Calgaryja ter s Hamiltonškim filharmoničnim orkestrom. V sezoni 2007/2008 je bil glasbeni svetovalec Mladinskega orkestra Amerik (Youth Orchestra of the Americas), v katerem je 120 nadarjenih glasbenikov iz dvajsetih držav. Leta 2008 je z istim orkestrom in pianistom Nelsonom Freirom gostoval po državah Južne Amerike (Argentina, Brazilija, Urugvaj). Doslej je dirigiral večini vodilnih brazilskih orkestrov, kot gostujoči dirigent pa je vodil tudi številne argentinske. Po izboru Kurta Masurja je bil leta 2008 nagrajen s prvo štipendijo Felixa Mendelssohna Bartholdyja, ki jo podeljuje Fundacija ameriških prijateljev Mendelssohna. Bil je Masurjev asistent pri Francoskem nacionalnem orkestru med gostovanjem v dunajskem Musikvereinu, pri Orkestru Gewandhaus v Leipzigu in v Newyorški filharmoniji. Leta 2011 je sodeloval pri Državni predstavitvi dirigentov Bruna Walterja (Bruno Walter National Conductor Preview), ki jo organizira Liga ameriških orkestrov, in tako dobil priložnost dirigirati Louisianskemu filharmoničnemu orkestru. Njegov debi z Nemškim simfoničnim orkestrom Berlin (Deutsches Symphonie-Orchester Berlin) je bil proslavljen tako s strani glasbenikov kot tudi občinstva. Leta 2013 je s Francoskim nacionalnim orkestrom posnel delo ameriškega skladatelja Christopherja Culpa za Radio France v Parizu. V sezoni 2014/15 ga čakajo debiji s simfoničnima orkestroma iz Detroita in Milwaukeeja ter Rochestersko filharmonijo. Znova bo nastopil s Floridskim orkestrom in Simfoničnim orkestrom iz Chautauque. V Evropi bo nastopil s Simfoničnim orkestrom iz Lucerna in Komornim orkestrom iz Lozane. Leta 2014 je bil izbran, da kot asistent spremlja maestra Marissa Jansonsa na evropski turneji s Kraljevim orkestrom Concertgebouw. Preden je svojo kariero posvetil dirigiranju, je študiral violino in klavir. Magistriral je na Dirigentskem inštitutu newyorškega kolidža Bard, kjer je študiral dirigiranje pod mentorstvom Harolda Fabermana in kompozicijo pri Laurenceu Wallachu. Marcelo Goulart Lehninger, državljan Brazilije in Nemčije, je sin pianistke Sônie Goulart in violinista Ericha Lehningerja. Živi med Bostonom in Los Angelesom. Pianistka Martina Filjak velja za eno najvznemirljivejših mladih pianistk zadnjih let. Mednarodno priznanje si je pridobila s svojo poetično strastjo in tehničnim obvladovanjem klavirja kot tudi s karizmatično osebnostjo in privlačnim odrskim nastopom. V zadnjih letih je nastopila s cenjenimi orkestri, kot so Clevelandski orkester, Simfonični orkester San Antonio, Floridski orkester, Strasbourška filharmonija, simfonični orkestri iz Barcelone, Bilbaa in Granade, Nemški radijski filharmonični orkester, orkester Državne kapele iz Weimarja, Izraelski komorni orkester kot tudi Simfonični orkester iz Nancyja. Nastopila je v dvoranah, kot je Concertgebouw v Amsterdamu, Konzerthaus v Berlinu, L'Auditori in Palau de la Música Catalana v Barceloni, Zankel Hall in Carnegie Hall v New Yorku, Jordan Hall v Bostonu, Teatro San Carlo v Neaplju, Sala Verdi v Milanu, Salle Gaveau v Parizu, Musikverein in Konzerthaus na Dunaju, Residenz v Münchnu, Auditorio Nacional v Madridu, Oriental Art Center v Šanghaju in Severance Hall v Clevelandu. Pred kratkim je sodelovala z dirigenti Heinrichom Schiffom, Michaelom Schonwandtom, Sebastianom Lang-Lessingom, Josepom Caballé-Domenechom, Christopherjem WarenGreenom in Stefanom Sanderlingom. Kot pianistka, ki se navdušuje nad komorno glasbo, je s čelistoma Janom Voglerjem in Christianom Poltero posnela Schumannovo skladbo Andante in Variacije, ki je avgusta 2013 izšla pri založbi Sony Classical. Nastopala je z glasbeniki, kot so priznani rogist Radovan Vlatković, violinist Kolja Blacher in skandinavski čelist Torleif Thedéen. Martina Filjak je pozornost mednarodne javnosti pritegnila leta 2009 z osvojitvijo zlate medalje, prve nagrade in Beethovnove nagrade na Clevelandskem mednarodnem klavirskem tekmovanju, ki so ji odprle vrata mnogih dvoran v Združenih državah Amerike in drugje po svetu. Je tudi dobitnica prvih nagrad na tekmovanjih Maria Canals v Barceloni in Viotti v Vercelliju. Svojo glasbeno izobrazbo je pridobila na Akademiji za glasbo v Zagrebu, na dunajskem konservatoriju in na Visoki šoli za glasbo v Hannovru. Svoje znanje je dopolnjevala tudi na Klavirski akademiji v Comu. Njen obsežni repertoar zajema dela od Bacha do sodobnega Luciana Beria in šteje več kot trideset klavirskih koncertov. Privlači jo tudi tehnično in intelektualno zahtevnejša glasba, kot sta npr. Beethovnova Hammerklavier Sonata in Bartókov Koncert za klavir št. 2. Posnela je Sonate patra Antonia Solera, ki so izšle leta 2011 pri založbi Naxos. Martina Filjak v tej sezoni prvič nastopa na Tednu komorne glasbe v Riu de Janeiru, čakajo pa jo tudi koncerti s Simfoničnim orkestrom Japan Century in s Simfoničnim orkestrom iz Aachna. Načrtuje koncerte po Združenih državah Amerike ter v rodnem Zagrebu. K sporedu Vitja Avsec (1970) je skladatelj, glasbeni pedagog in harmonikar. Po končani Srednji glasbeni šoli v Ljubljani je izobraževanje nadaljeval na ljubljanski Akademiji za glasbo. Tam je leta 1994 s skladbo Gea za simfonični orkester diplomiral iz kompozicije v razredu prof. Daneta Škerla. Po končanem študiju so sledila orkestralna dela: Barvne refleksije (glasba za koncertno harmoniko in orkester), Concertino za kvartet saksofonov in orkester, Koncertantne variacije na Händlovo temo ter Sinfonietta in A, ki bo krstno izvedena na tokratnem prvem koncertu Oranžnega abonmaja Slovenske filharmonije. Od leta 1999 poučuje strokovno-teoretične predmete na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani. Njegov skladateljski opus obsega solistično, komorno, orkestralno, gledališko in zborovsko glasbo. Tako je Avsec eden tistih skladateljev, katerega opusa ni mogoče osrediščiti na posamezno zvrst, žanr, glasbeno obliko ali estetiko. Sam o svojem skladateljskem delu zapiše: »V začetku sem iskal razmerje med nasprotji; med obliko in vsebino, med preprostim in kompleksnim […]. Ne spuščam se toliko v raziskovanje zvoka. Zanima me oblikovanje – organizacija materiala in artikulacija forme. Stvari skušam spraviti do čim višje stopnje preglednosti, oziroma ʻpreslišnostiʼ.« Glavna značilnost njegovega opusa se zdi torej poglobljen osebni odnos do vsega, kar sodi v zakladnico klasične tradicije zahodne glasbe. Gre za opus, ki korenini v iskanju skladja med novim in starim, emotivnim in racionalnim, preprostim in kompleksnim, meditativnim in razgibanim – torej ne v skrajnostih, temveč odtenkih sredine. O svoji najnovejši skladbi, Sinfonietti in A, ki na izviren način združuje tradicionalne oblikovne zakonitosti z novim glasbenim izrazom, Avsec zapiše: »Pričujoča skladba je nastala po naročilu Orkestra Slovenske filharmonije. Gre za krajše delo, v katerem sem se naslonil na žlahtno izročilo simfonije. Sinfonietta in A je pravzaprav enostavčna simfonija v malem. V poklon velikemu Haydnu se prične s počasnim uvodom, značilnim za številne njegove simfonije. Pri oblikovanju sem se – po daljšem času – spet vrnil k motivično-tematskemu izpeljevanju, značilnemu za klasično simfonijo. Pri tem se tema dosti ne spreminja, spreminjajo se le okoliščine, v katerih nastopa. Govorica je zgoščena, sredstva so izbrana ekonomično.« Naslonitve na klasično simfonijo pa ne gre razumeti kot beg v preteklost, temveč nasprotno, kot iskanje novih poti na trdnih osnovah. Po značaju gre za vedro delo, ki je, kot zapiše skladatelj, »namenjeno optimističnemu začetku nove koncertne sezone«. Ludwig van Beethoven1 (1770–1827) je na področju simfonične glasbe vsekakor najvplivnejši predstavnik znamenite dunajske klasične trojice. Leta 1792 je iz rojstnega Bonna odpotoval na svetovljanski Dunaj, kjer je iz »Haydnovih rok prejel Mozartovega duha«. Dunaj je odtlej postal Beethovnova druga domovina. Njegov sloves glasbenega enfant terribla je veliko pripomogel k rojstvu ideje glasbenika kot boemskega genija, brezbrižnega do večine družbenih konvencij in v določeni meri tujega izbranemu okolju. 1 Častni član (1819) Slovenske filharmonije. Nastanek Beethovnove prve simfonije (1801) je sovpadel z začetkom novega stoletja z zvoki, za katere se danes zdi, da so najavljali novo obdobje. Zanimivo je, da je kar osem let čakal, preden je javnosti predstavil svojo prvo simfonijo. Prvi klavirski koncerti so mu torej pomenili nekakšno pripravo na obravnavo simfoničnega orkestra. Kljub temu Beethovnovih pet klavirskih koncertov izkazuje novo individualno uresničevanje koncertnega principa, novo izrazno intenziviranje, obenem pa prvo radikalno individualiziranje sloga. Posledica tega so bile vedno nove formalne sheme in zvočne tehnike, ki so učinkovale na občinstvo kot stvaritve genialnega uma, kmalu čaščenega kot prvega med skladatelji svojega naroda. Koncert za klavir in orkester št. 5 izhaja iz enega najbolj turbulentnih obdobij skladateljeve ustvarjalnosti. Napisan je bil leta 1809, potem ko je imel Beethoven za seboj že vrsto svojih najpomembnejših simfoničnih stvaritev. Prvotno ga je namenil za akademijo »Dobrodelnega društva plemenitih gospa« na Dunaju, vendar do izvedbe ni moglo priti zaradi francoske okupacije. Tako je bil koncert prvič javno izveden leto dni kasneje v Leipzigu, kjer je izzval veliko navdušenje; Dunajčani so ga spoznali šele 12. februarja 1812, ko je kot solist nastopil Carl Czerny. Koncert izkazuje skladateljevo invencijo in izrazno silo v najintenzivnejši podobi. V nasprotju s prejšnjim v G-duru, ki je liričen in ljubek, je ta koncert razkošen in zmagovit. Zaznamujejo ga heroične poteze, s tem v skladu je tudi tonski način Es-dura, ki ga je Beethoven rad uporabljal za izražanje junaškega (denimo v simfoniji Eroica). Impozantni prvi stavek (Allegro) obsega skorajda 600 taktov, kar je celo več kot prvi stavek 9. simfonije. Že uvodni klavirski arpeggii vzbujajo svečano razpoloženje. Sledi orkestralna ekspozicija, ki vsebuje vse teme, na katerih je stavek zgrajen. Te so številne in jasno diferencirane. Pregnantna glavna tema, ki v violinah zazveni neposredno po uvodu, je heroična in daje stavku tipično obeležje. Od stranskih tem je najvažnejša tista, ki kot žalna koračnica sprva zazveni v pianissimu, neposredno zatem pa jo intonirajo še rogovi. Izpeljava je močno razširjena in v njej je skladatelj z nadvse domiselnim preoblikovanjem in kombiniranjem tematskega gradiva ustvaril čudovite tonske podobe. Ker je Beethoven uporabil virtuozni element v podporo izraza poetske ideje v obilni meri že poprej, se je odpovedal običajni virtuozni kadenci pred zaključkom in tako vso briljantnost, ki je lastna kadencam, organsko vključil v sijajno in ognjevito kodo. Celotni značaj stavka je torej bleščeč, bojevit in igriv hkrati, zato se je koncerta upravičeno oprijel vzdevek Imperator. Drugi stavek (Adagio) je po značaju svečan in umirjen. V dolgih, spevnih tonih se kot himnični spev polagoma dviga vznesena melodija. Sprva je le-ta zaupana orkestru, v pretanjenem pianu jo intonirajo con sordino violine. Klavir povzame prekrasno arabeskno ornamentiko, ob koncu stavka pa tema vendarle zazveni tudi v klavirju. Stavek prehaja brez premora v tretjega (Rondo: Allegro), ki je ognjevit finale. Njegova glavna tema, motivično najavljena že ob koncu Adagia, poskakuje v sunkovitem ritmu in navdaja ves stavek s prešernim razpoloženjem. Solist je tisti, ki v svojem zanosu, z briljantnim instrumentalnim slogom vseskozi nosi orkester. Gre torej za koncert neskončne raznolikosti, silne moči in neizmerne lepote, ki upravičeno kraljuje nad tedanjimi klavirskimi koncerti. Felix Mendelssohn Bartholdy (1809–1847) je po Beethovnu veljal za vodilno glasbeno osebnost Nemčije in najvrednejšega dediča klasicizma. Rojen je bil v ugledni berlinski judovski družini (njegov stari oče je bil znani filozof Moses Mendelssohn). Skupaj s svojo starejšo sestro Fanny – po mnenju nekaterih celo bolj talentirano od njega – je imel izjemne pogoje za svoj skladateljski razvoj (zasebne učitelje, orkester, vplivne zveze itd.). Šele te predpostavke so omogočile, da je – poleg 18 let starejšega Meyerbeera – lahko postal prvi pomembnejši srednjeevropski judovski glasbenik, skladatelj in dirigent. Preden je objavil svojo prvo simfonijo, ki je nastala v njegovem 15. letu starosti (1824), je napisal kar 12 mladostnih simfonij za godala. Od štirih glavnih simfoničnih del (poleg njegovega simfoničnega prvenca), ki so se ohranila na koncertnem repertoarju, imata dve, Reformacijska (št. 5) in Slavospev (št. 2), religiozne konotacije, drugi dve pa imata ravno tako značilne programske naslove, Italijanska (št. 4) in Škotska (št. 3). Veliko je potoval po različnih evropskih deželah in bil mojster v glasbenem slikanju krajin. Spomladi leta 1829 je odšel prvič na britanski otok, kamor se je pozneje odpravil še devetkrat. Potem ko je nekaj mesecev preživel v Londonu in se zelo uspešno predstavil kot nadarjen skladatelj, dirigent in pianist, je šel julija istega leta s prijateljem Karlom Klingemannom na popotovanje po Škotski in severnem otočju vse do Hebridov. Neverjetna narava, groba klima in nenavadno mračna zgodovina so ga globoko prevzele. Že tedaj je v svojo skicirko zapisal témo počasnega uvoda, vendar je do dokončanja njegove Škotske simfonije minilo še 13 let. Komaj se je Mendelssohn jeseni 1829 vrnil v Berlin, že se je odpravil na še eno veliko potovanje, ki ga je vodilo v Italijo. Sicer si je prizadeval, da bi nadaljeval s komponiranjem Škotske, vendar je domačim pisal, da tega v svetli Italiji ne more. Šele leta 1842, ko je postal pruski generalni glasbeni direktor, je končal partituro ter kot odličen dirigent 3. marca 1842 skladbo, ki jo je posvetil angleški kraljici Viktoriji, prvič izvedel z orkestrom leipziškega Gewandhausa. Vsekakor je Mendelssohnova Škotska simfonija delo, s katerim se je ukvarjal najdlje, kar je v nasprotju z njegovim sicer pregovorno hitrim pisanjem. Obenem pa je s to skladbo tudi zaključil svoje simfonično ustvarjanje. Tako naletimo na nekaj značilnosti, ki to simfonijo ločujejo od drugih. Skladatelj je hotel preseči tradicionalno štiristavčnost, tako da je vse štiri stavke (vse napisane v sonatni obliki) razumel kot dele velike enovite celote. Zato jih je uokviril s pavzami, ki prekinjajo vzdušje. Tako je treba celotno delo izvesti attacca. Razširjen počasni uvod prvega stavka izpostavlja lirično temo, ki jo je skladatelj skiciral že leta 1829. Stavek se nato nadaljuje v viharnem razpoloženju. Mračna glavna tema allegra ekspozicije je diastematsko uporabljena z uvodno. Kantabilna druga tema zazveni prvič v klarinetih, in sicer nad kontrapunktom prve teme. Drugi stavek je muhastega scherzoznega značaja. Tudi tu slišimo najprej krajši počasni uvod z radoživo temo, ki je blizu folklornim vzorom. Sledi razmišljajoč adagio. Že v njegovem uvodu zazveni spevna in vase obrnjena melodija, ki so ji v kontrast dodane druge misli s svečanimi akordi. Sklepni stavek je ognjevit in bleščeč. Sprva mu je Mendelssohn dodal oznako allegro guerriero, danes pa običajno nosi oznako allegro vivacissimo. Prvotna oznaka odlično opredeljuje značaj stavka, ki je proti koncu res vedno bolj bojevit, dokler v veličastnem zaključku ponovno ne zazveni škotski ljudski pesmi soroden napev. Le ta podobno kot škotske melodije ne pozna intervala septime. Kljub temu v simfoniji ni mogoče določiti neposredne povezave s katerim od škotskih napevov. Gre torej v prvi vrsti za ilustrativno glasbo, ki slika določena občutja, vendar ni programska v strogem pomenu besede. Vsekakor pa simfonijo odlikujejo tipične Mendelssohnove značilnosti: dovzetnost za klasicistično formalno preglednost, baročne kontrapunktične tehnike in romantično obarvano harmonijo. Jernej Weiss Z glasbo do zdravja Koncert v sodelovanju z združenjem Europa Donna Tako kot lani se je Slovenska filharmonija tudi letos v okviru rožnatega oktobra pridružila vsem, ki ozaveščajo javnost o najpogostejši maligni ženski bolezni, raku dojk. Kot zvesti podporniki Europe Donne koncert, ki bo 3. oktobra 2014 ob 19.30, simbolično posvečamo prav združenju, katerega cilj je zagotovitev enakih možnosti za zgodnje odkritje bolezni, takojšnje in učinkovito zdravljenje ter rehabilitacijo vsem ženskam v Sloveniji. Za koncert Z glasbo do zdravja imajo članice in člani združenja Europa Donna 20 % popusta pri nakupu vstopnic. Vljudno vabljeni. www.filharmonija.si, vstopnice: Cankarjev dom, T +386 1 24 17 299/300, E [email protected], [email protected], www.cd-cc.si ********************************************************************************** Slovensko združenje za boj proti raku dojk, Zaloška cesta 5, 1000 Ljubljana T +386 1 231 21 01, faks +386 1 231 21 02 E [email protected], www.europadonna-zdruzenje.si KDO SMO? Slovensko združenje za boj proti raku dojk Europa Donna je samostojna, neodvisna, neprofitna organizacija civilne družbe. Povezuje zdrave ženske, bolnice z rakom dojk, posameznike in strokovne institucije v Sloveniji v boju proti raku dojk. Je članica evropske zveze Europa Donna, ki šteje že 46 članic. Naš glavni cilj je vsem bolnikom v Sloveniji zagotoviti enake možnosti za zgodnje odkritje bolezni, takojšnje in učinkovito zdravljenje in rehabilitacijo. KAKO SE IZOGNITI RAKU? Zdravje je veliko bolj v naših rokah, kot smo mislili do sedaj. Nekaterim rakom se lahko izognemo z zdravim načinom življenja. Z njim si tudi močno izboljšamo svoje zdravje. To nam omogoča nekaj preprostih priporočil, ki jih vsebuje evropski kodeks proti raku. Sestavili so ga največji strokovnjaki evropske uradne medicine:        Bodite telesno aktivni. Ne kadite. Omejite pitje vseh vrst alkoholnih pijač. Prehranjujte se zdravo. Vzdržujte primerno telesno težo. Previdno se sončite. Spoštujte predpise o varnosti in zdravju pri delu. Spremljajte nas na europadonna.si in facbook/europa.donna.slovenija.