Orkester Slovenske filharmonije Dirigent Matthias Pintscher Saar Berger rog koncertni mojster Janez Podlesek koncert 5 Vito Žuraj Hawk-eye za rog in orkester – novo delo ____________________________________________ Gustav Mahler Simfonija št. 7 v e-molu Langsam – Allegro con fuoco/Nachtmusik I – Allegro moderato/Scherzo – Schattenhaft/Nachtmusik II – Andante amoroso/Rondo – Finale 27. februar 2014 ob 19.30 28. februar 2014 ob 19.30 Gallusova dvorana, Cankarjev dom Oranžni abonma, 5. koncert, sezona 2013/14 Koncert traja uro in 45 minut. Dirigent in skladatelj Matthias Pintscher (1971) je dirigiranje študiral v razredu Petra Eötvösa, uveljavlja pa se je tudi v skladateljskih vrstah. Pozornost je pritegnil z operama Thomas Chatterton (dresdenska Semperjeva opera, 1998) in L’espace dernier (Pariška nacionalna opera, 2004). Njegov prvi violinski koncert En sourdine je bil posvečen Franku Petru Zimmermannu. Izveden je bil že več kot štiridesetkrat. Koncert za violončelo Reflections on Narcissus je krstil Truls Mørk s Pariškim orkestrom (Orchestre de Paris) in dirigentom Christophom Eschenbachom (leta 2006). Obsežno delo Oziris, nastalo po naročilu Simfoničnega orkestra iz Chicaga, Londonskega simfoničnega orkestra in Carnegiejeve dvorane, je prvo izvedbo doživelo leta 2008 pod taktirko Pierra Bouleza. V letošnji sezoni je Matthias Pintscher zasedel mesto umetniškega direktorja slovitega pariškega ansambla Ensemble Intercontemporain, kot rezidenčni umetnik še naprej sodeluje tudi s Škotskim simfoničnim orkestrom BBC. V preteklih sezonah so bile njegove skladbe na sporedu Newyorških filharmonikov, simfonikov iz Milwaukeeja, Orkestra Mariinskega gledališča, nemških radijskih orkestrov Berlina, Frankfurta, Stuttgarta in Kölna; vodil je orkestre, kot so amsterdamski Concertgebouw, berlinska Državna kapela, züriški Tonhalle, nacionalne orkestre Francije in Belgije, Dunajske simfonike, Orkester Danskega radia, Mahlerjev komorni orkester, dvakrat tudi že Orkester Slovenske filharmonije. Redno sodeluje z uglednimi ansambli za sodobno glasbo, kot so Ensemble Intercontemporain, Ensemble Modern, dunajski Klangforum, Ensemble contrechamps, helsinški Avanti, berlinski Scharoun ... Od 2011. vodi glasbeni del festivala Impulz romantike v Frankfurtu, od leta 2007 pa je tudi umetniški direktor Heidelberškega ateljeja (danes Heidelberška akademija za mlade skladatelje). Prejel je številne nagrade, med drugim leta 2012 tudi podporo švicarskega farmacevtskega velikana Roche (Roche commission). Prihajajoči dirigentski debiji vključujejo koncerte s simfoničnimi orkestri iz Atlante, Kolorada in Quebeca ter s Simfoničnim orkestrom New World kot tudi z Državno akademijo svete Cecilije v Rimu. Drugi vrhunci te sezone bodo: turneja z ansamblom Ensemble Intercontemporain, ki ga bo popeljala v Ženevo, Köln in na Nizozemsko, nastopi z Newyorškimi in Neapeljskimi filharmoniki, s simfoniki iz Utaha, Komornim orkestrom iz St. Paula (Minnesota), z orkestrom pariške Opere itn. Pintscherjeva dela najdemo na zgoščenkah založb Kairos, EMI, ECM, Teldec, Wergo ter Winter & Winter, notne izdaje pa izključno pri založbi Bärenreiter. Saar Berger (1980) je študiral na Akademiji za glasbo S. Rubina Univerze v Tel Avivu. Po študiju v Izraelu se je preselil v Nemčijo in študiral pri Marie Luise Neunecker na Akademiji Hansa Eislerja v Berlinu ter pri Erichu Penzlu in Esi Tapaniju v Frankfurtu. Najprej je igral v Izraelski operi v Tel Avivu, v Mladi Izraelski filharmoniji, nato pa v Orkestru zahodno-vzhodnega divana pod dirigentskim vodstvom Daniela Barenboima, z orkestrom festivala v Verbierju, orkestrom Münchenskega in Frankfurtskega radia, Bremenskim komornim orkestrom, s Simfoničnim orkestrom Nordic iz Estonije, Simfoničnim orkestrom Pamplone itn. Kot komorni glasbenik je med drugim nastopal z ansamblom Scharoun, Potsdamsko komorno akademijo, bil povabljen na glasbeni festival Schleswig-Holsteina in drugam. Sodeloval je na Karajanovi akademiji Berlinskih filharmonikov, leta 2007 pa je postal član skupine Ensemble Modern. Izjemni solist Saar Berger se v zadnjem času čedalje intenzivneje ukvarja z izvajanjem skrajno zahtevnih del skladateljev našega časa in je pri tem tudi izjemno uspešen. Letos je izšel tudi njegov samostojni dvojni CD (v okviru blagovne znamke Ensemble Modern Media - EMM). Vito Žuraj (1979) sodi med najprepoznavnejše slovenske skladatelje mlajše generacije. Študij kompozicije in glasbene teorije je končal (leta 2002) v razredu profesorja Marka Mihevca na ljubljanski Akademiji za glasbo. Za izjemne dosežke na področju kompozicije sta mu bili podeljeni študentska in univerzitetna Prešernova nagrada. Študij inštrumentalne in elektroakustične kompozicije je nadaljeval pri prof. Lotharju Voigtländerju na Visoki šoli za glasbo v Dresdnu ter prof. Wolfgangu Rihmu na Visoki šoli za glasbo v Karlsruheju, tam pa je končal tudi študij glasbene informatike. Od leta 2007 poučuje instrumentacijo in gregorijanski koral na Visoki šoli za glasbo v Karlsruheju. Njegove skladbe so izvajali na več mednarodnih glasbenih festivalih doma in v tujini, kot so salzburški festival, Ultraschall Berlin, Gaudeamus v Utrechtu, Musikprotokoll v Gradcu, Festival Radovljica itd. V sicer kratki skladateljski karieri je že sodeloval s številnimi priznanimi izvajalci, kot so Ensemble Modern, Klangforum Wien, Scharoun Ensemble ... Leta 2012 je na mednarodni skladateljski tribuni Rostrum v Stockholmu, ki velja za enega najpomembnejših svetovnih forumov, na katerih vrednotijo posnetke sodobne klasične glasbe, doživel velik uspeh. Njegova skladba Warm Up za rog in tolkala je bila uvrščena med priporočena dela, lani pa je za skladbo Changeover za inštrumentalne soliste in orkester prejel prvo nagrado na najstarejšem nemškem skladateljskem tekmovanju v Stuttgartu. V svoji dosedanji ustvarjalnosti se je posvečal predvsem orkestrski in komorni glasbi. Napisal je tudi operno enodejanko z naslovom Orlando. Premierno so jo uprizorili leta 2013 v Gledališču Bielefeld. Rog je eden izmed inštrumentov, ki so skladatelju najbližje in mu je zato posvetil pomemben del svojega opusa. Že ob nastanku skladbe Warm Up je skupaj s priznanim izraelskim hornistom Saarom Bergerjem raziskoval zvočne zmožnosti tega inštrumenta. Prav takrat je končeval cikel skladb, ki so umetniški odgovor na teniško igro, in Saaru se je spontano utrnila ideja o ogrevanju pred igro. Naslov je prevzel in ga uporabil kot prispodobo izraza želje, da bi zanj napisal še obsežnejše glasbeno delo za rog. To je Žurajevo najnovejše delo, Hawk-eye za rog in orkester, ki bo tokrat izvedeno prvič. Skladba namenja posebno pozornost izbiri različnih tehnik igranja na rog. Hornistov part je izredno zahteven. Zanj so značilni kromatični postopi in ponekod celo mikrotonalne oscilacije posameznih tonskih višin. Sicer pa to enostavčno delo temelji na postopnem ritmičnem in harmonskem zgoščevanju orkestrske fakture. Posebej zanimivo je strukturiranje godal. Posamezne godalne skupine so razdeljene na manjše podskupine, ki proti višku skladbe vse bolj prinašajo clustrsko obarvano akordiko. Tudi v tej skladbi Žuraj ostaja zvest umetniškemu navdihu ob teniški igri, kot kaže njegova razlaga naslova omenjene kompozicije. O njej je skladatelj zapisal: »Hawk-eye predstavlja rog kot solistični instrument, ki govori več jezikov. Kot pogled sokola iz velike višine na pestro barvitost pokrajine pod seboj, ki jo njegovo oko v hipu preleti v visoki ločljivosti. Hawk-eye je tudi ime naprave, ki pritrjena na streho športnega stadiona spremlja gibanje žogice. Izumitelj Paul Hawkins je v ime naprave na prefinjen način projiciral svoj priimek.« Enega največjih skladateljev in dirigentov na prehodu iz 19. v 20. stoletje Gustava Mahlerja (18601911) je nadvse razgibana poklicna pot med drugim pripeljala tudi v Ljubljano. Mahler se je star 21 let v sezoni 1881/82 kot kapelnik zaposlil v ljubljanskem Deželnem gledališču ter kot pianist nastopil na nekaterih koncertih komorne glasbe. Tako se je 5. marca 1882 na koncertu ljubljanske Filharmonične družbe, častitljive predhodnice današnje Slovenske filharmonije, z izjemno zahtevnim repertoarjem prvič predstavil ljubljanskemu občinstvu kot solist. Kritikov tedanjega ljubljanskega časopisja kot pianist ni navdušil, več zanimanja pa je že tedaj zbudil kot dirigent. Predvsem je prepričala njegova interpretacija Mozartove Čarobne piščali v Deželnem gledališču. V Ljubljani je tako naredil prve odločilne korake kot dirigent. O Mahlerjevem družabnem življenju v Ljubljani vemo le malo. Stanoval je pri svojem prijatelju Antonu Krisperju, sinu bogate trgovske družine, v Krisperjevi hiši nasproti Magistrata. Znano je tudi, da naj bi se po opernih uprizoritvah pogosto odpravil na vegetarijanski obrok k »Roži« v Židovski ulici. Kot opisuje v svojem dnevniku Hans Gerstner, tedanji koncertni mojster Filharmonične družbe v Ljubljani, pa se je po večerji rad pridružil prijateljem še pri vrčku ali dveh plzenskega piva. Kot številni izjemni dirigenti svetovnega slovesa (Václav Talich, Fritz Reiner idr.) je tudi Mahler veliko prekmalu zapustil kranjsko prestolnico. Predvsem zaradi ugodnejših finančnih možnosti se je po samo letu dni odločil svojo umetniško pot nadaljevati v nemškem gledališču v Olomucu. Mahler je bil vsekakor eden največjih mojstrov dirigentskega pulta, kot skladatelj pa za življenja ni bil deležen večjega priznanja. Upravičeno se je pritoževal nad pomanjkanjem časa zaradi številnih dirigentskih obveznosti. Komponiranju se je lahko izdatneje posvetil šele poleti, po koncu naporne sezone. Tako so prav v poletnih mesecih v krajih, kjer je preživljal počitnice, nastala njegova najpomembnejša simfonična dela. Eno njegovih najljubših poletnih skrivališč, kjer je lahko v miru komponiral, je bilo med letoma 1900 in 1907 manjši kraj Majrobnik (Maiernigg) na južnem bregu Vrbskega jezera. To je bilo že tedaj eden najprivlačnejših turističnih krajev Koroške. Med drugim je jezero, posebno mestece Poreče (Pörtschach) na severnem bregu, večkrat obiskal tudi sam železni cesar Franc Jožef, pa tudi obiski Roberta Schumanna, Johannesa Brahmsa, Albana Berga in številnih drugih skladateljev niso bili redki. Mahler je poleti vselej dopustoval skupaj z družino, s prelestno, skoraj dvajset let mlajšo soprogo Almo ter njunima hčerkama Marijo in Ano. Prebivali so v vili prav na bregu jezera. Za skladateljske potrebe si je dal v bližnjem gozdu, dobrih deset minut hoje od vile navkreber, postaviti preprosto hiško, da je v njej lahko nemoteno preživljal posebej posvečene skladateljske dopoldneve. V njej naj bi komponiral vsak dan od sedmih zjutraj do enih popoldne, včasih tudi dlje. Tako naj bi v poletnih mesecih vstajal med šesto in pol sedmo zjutraj, nato pozvonil pri kuharici. Rada mu je ustregla in pripravila zajtrk ter mu ga celo prinesla v hišico v gozdu. Morala pa se je odpraviti po drugi poti, saj občasno precej kolerični skladatelj ni hotel videti nikogar, preden je začel pisati. V skladateljevi uti ni bilo ničesar razen vrat, oken ter nekaj knjižnih polic, na katerih so samevala dela Goetheja in Kanta, od glasbene literature pa le skladbe Johanna Sebastiana Bacha. V njej je imel še pianino, stol in pisalno mizo. Tako je prav v Majrobniku napisal ter revidiral številne najpomembnejše simfonije (št. 5–št. 8) ter dokončal nekatera druga dela (Rückertove pesmi, Pesmi za umrle otroke itd.). Med drugim je ob Vrbskem jezeru v počitniških mesecih leta 1904 napisal tudi Simfonijo št. 7 v emolu. Prav zaradi poletne pastoralne idile se zdi skorajda samoumevno, da je simfonija večinoma prijazno lirična, nočno skrivnostna in ob koncu otroško razigrana. Vsekakor je ob Tretji in Četrti najsvetlejša med njegovimi simfonijami. Ima nenavadno in nadvse zanimivo obliko v petih stavkih. Poleg močno povečanega zbora pihal in trobil orkestrska zasedba vsebuje tudi nekatere v simfoničnem orkestru redko uporabljene instrumente, kot na primer kitaro in mandolino. Tako po tehnični plati kot tudi zaradi dolžine ter intenzivnosti izraza sodi Sedma simfonija med najzahtevnejša Mahlerjeva dela. Skladatelj jo je kasneje večkrat revidiral. Nedvomno je na revizije najbolj vplivala smrt njegove prvorojenke Marije (Putzi) leta 1907, zato naj bi nekaterim odsekom partiture dodal nekoliko temačnejšo podobo. Istega leta je moral Mahler po izjemno umazani protisemitski gonji odstopiti z mesta šefa dirigenta dunajske Dvorne opere. Zato ne preseneča, da je za prvo izvedbo svojega dela izbral Prago in tam je tudi simfonija pod njegovim dirigentskim vodstvom 19. septembra 1908 prvič zazvenela. Prvi stavek je zasnovan kot meditativni sonatni stavek z uvodom. Baritonski rog v njem predstavi karakteristično melodijo z izrazitim ritmom, ki naj bi ponazarjala skrivnostni zvok narave. Z besedami »tu buči narava« naj bi Mahler omenjeni napev opisal svojemu prijatelju, muzikologu Richardu Spechtu. Dva Nočna stavka ali Nokturna kot intermezza uokvirjata nenavadni Scherzo. Začetek prvega od njiju zaznamuje dialog dveh rogov, za nadaljevanje pa je značilno nenehno kolebanje med durom in molom. Drugi Nokturno je naravnost intimen, ljubek. V njem izraziteje nastopijo brenkala: mandolina, dve harfi in kitara, to pa daje glasbi serenadni značaj. Nastopi posameznih instrumentalnih solistov, veliki kontrasti v razpoloženju in barvitosti dajejo temu stavku posebno težo. Vmesni, tretji stavek je kljub oznaki Scherzo vse prej kot lahkotno šaljive narave. Prej bi lahko dejali, da gre za nekakšen parodični moto perpetuo na temo dunajskega valčka, ki mu nedvomno bolj ustreza druga oznaka stavka Schattenhaft, – temačno. Finale v obliki sonatnega rondoja je živahen sklep, ki kipi od veselja, življenja in svetlobe. Jernej Weiss