Dr. Anton Novačan
(1887 - 1951)
Spisala prof. Božena Orožen
Nekoč je Oton Župančič zapisal mladi ženi pisatelja Antona Novačana v knjigo svojega
zbranega dela hudomušno posvetilo:
Pokličejo duhovnika,
da panal bi razbojnika.
»Ne bom ga jaz,« pravi sveti mož,
»ti, čista si devica, ga panala boš!«
Josip Vidmar pa se je o Novačanu izrazil, češ da je »prihrumel« v njegovo življenje.
Oba sta tako duhovito nakazala posebnost človeške osebnosti pesnika, pisatelja in dramatika
Antona Novačana: njegovo silovitost, izrednost, spremenljivost, samozavest, egocentričnost.
Te poteze so združljive s pojmom umetnika, a mnogo manj s politikom in diplomatom.
Politika in diplomacija sta mu v precejšnji meri rezali kruh in povzročili, da je bilo njegovo
življenje po krajih bivanja tako raznoliko, po končani usodi tragično.
Njegova »potovanja« so se začela že kar med dijaškimi in študentskimi leti. Rojen je bil
v Zadobrovi pri Celju (6. julija 1887) in je kot nižješolec obiskoval celjsko gimnazijo, višjo
šolo pa v Zagrebu, Karlovcu in Varaždinu. Še preden je doštudiral pravo v Pragi, je potoval v
Pariz, München, Moskvo. V teh letih pred prvo svetovno vojno se je že uveljavil kot pisatelj z
dvema knjigama novel in črtic Naša vas I in Naša vas II (1912, 1913). Zbirka ga je uvrstila v
generacijo pisateljev po Cankarju, ki so postavljali na prvo mesto aktivnost in voljo. V
najrazličnejših novelah so naslikane usode nevsakdanjih vaških ljudi, zajete najbrž z domače
Zadobrove in sosednjih vasi: tu je silak, ki pretirava v grehu in pokori (Spokornik Elija), fant
1
malce počasne pameti, ki ga ženi oče (ženitev Gregca Zavožena), orjak z otroškim čistim
srcem, ki ga telesna pomanjkljivost žene v tragiko (Vaški Cyrano). Vaška srenja do takih
nevsakdanjih ljudi ni nič prizanesljiva, zakaj nje pobožnost je le zunanja, polna praznoverja,
napol poganska (v noveli Štefan starši celo tako pretepejo sina, ki noče postati duhovnik, da
se mu omrači um). Razpoloženja se naglo menjavajo, padajo iz nasprotje v nasprotje: iz
blagosti in velikodušnosti v zadrtost in sovraštvo.
Rojstna hiša dr. Antona Novačana ob odkritju plošče v Zadobrovi pri Celju
Kmetje so v ospredju tudi v naturalistično-simbolični drami Veleja (1921), ki prikazuje
usodo revne vaške lepotice, in v večini povesti v zbirki Samosilnik (1923). Knjigi sta izšli že
po prvi svetovni vojni, ko je bil Novačan že diplomiran pravnik. Bil je v konzularni službi v
Pragi, Trstu, Beogradu. Vrgel se je v politiko. Krajši čas je izdajal lista Naša vas in
Republikanec. Bil je tiskovni ataše v Varšavi. Delo konzularnega uradnika pa ga je
utesnjevalo. »Jaz nisem za politiko, sem edino za umetnost. Tu ni programov in discipline... je
svoboda, svoboda, svoboda,« zapiše v svoj dnevnik 1920. leta. Nekaj let kasneje pa ugotavlja:
»Leta 1921-1922-1923 delal politiko, namreč neumnosti.« Nekaj let kasneje je imel
odvetniško pisarno v Celju in si z ženo uredil dom v novi hiši v Šmarjeti v celjski okolici.
V literaturi se je zdaj uveljavil z dramo Herman Celjski (1928), ki si jo je zamislil kot
prvi del trilogije o Celjskih grofih. To ni le njegovo najizrazitejše delo, ampak gotovo ena
najizrazitejših dramskih obdelav te zgodovinske snovi pri nas. Usoda celjskih grofov ga je
privlačila vse življenje, še več: v oblastiželjnosti, ki ne vprašuje po sredstvih, v prekipevajoči
življenjski moči, silaštvu, opaznem zlasti pri Hermanu II., je videl nekaj sorodnega svojim
nagnjenjem, pa je več kot za šalo domneval, da se v njegovih žilah pretaka nekaj krvi
Celjskih. Čeravno da je dramo zasnoval ob konfliktu z Veroniko, kot sta to storila Župančič
pred njim in Kreft za njim, je poudaril prav lik starega Hermana in ta je kljub brezobzirnosti
mogočna osebnost. Pristno novačanovsko izzveni prizor, ko se ob molitvi očenaša Herman ne
more sprijazniti s podreditvijo božji volji, ampak postavlja v odspredje svojo voljo (fiat
voluntas mea!). Ali je tudi Novačana gnala želja po večjem uveljavljanju, da je iz domačega
Celja spet odšel v diplomatsko službo? Bil je v Braili v Romuniji, v Kairu, Celovcu, Bariju v
Italiji.
Karikature dr. Antona Novačana in programski listek predstave v Celju.
2
Med drugo svetovno vojno je iz okupiranega Beograda, da bi se izognil nemškim
zaporom, pobegnil v Palestino, kjer je bil več mesecev v taborišču, nato v Kairo. Iz bolečine,
ki jo je povzročila usoda domovine, iz osebnih stisk ob ločenosti od žene in iz razočaranja nad
nekdanjimi jugoslovanskimi politiki so nastali njegovi dnevniki. Sveto pismo pa mu je
navdahnilo pesniško zbirko Péti evangelij (Trst 1948). V dvanajstih spevih (Tesar Jožef,
Betlehem, Egipt, Nazaret, Oče, Mladi tesar, Sin človekov, Trije obiski, Mati Marija, Janez
Krstnik, Čalarni genij, Svadba v Kani Galileji) je upesnil svetopisemsko snov. Svetopisemske
dogodke in osebe je podomačil, po svojem prikrojil, zgodbe razširil, prilagodil svojemu
doživljanju sveta. Slikal je pogosto s širokim homerskim slogom, tu in tam posegel v
preprostost ljudske pesmi, ustvarjal z mislijo in spominom na daljni dom.
Nekako v istem času, ko je izšel Péti evangelij, je storil usodno napako: iz Trsta, kamor
je prišel iz Kaira in se po letih sestal z ženo, se nezaupljiv do razmer v novi Jugoslaviji ni
vrnil domov, ampak je šel v Argentino. Življenje v divjini, na čakri-kmetiji, ki sta jo kupila z
ženo, je načelo njegovo veliko in na zunaj močno telo, tujina ga je nedvomno načela tudi
notranje. Še nekaj dni pred smrtjo je sanjal o Šmarjeti, kamor se bosta z ženo vrnila, ko je
nenadoma, 22. marca 1951, doletela smrt, ko se je vračal iz bolnice k ženi.
Po več letih mu je pogumna vdova izpolnila željo – prepeljala je njegov pepel v
domovino, tako da zdaj počiva na domačem pokopališču v Vojniku pri Celju (delo kiparja
Ahčina). V spomenik z mogočno bronasto glavo so vklesane besede Petega evangelija:
»Kakor glad mori vse živo, stre srce človeku domotožje,
dom na rodni grudi dar najslajši je iz roke božje.«
Vir: Koledar Mohorjeve družbe 1987 - Ob 100-letnici rojstva, stran 135-137. Prispevek je objavljen z dovoljenjem avtorice.
09/2011
Copyright © 2011 - Vse pravice pridržane - All rights reserved - www.rutars.net
3