1. No category

POŽIVIVA NAJIN ZAKON
Najin zakon
poživljava
tudi
s pričevanji
K
atarina in Klemen Lajevec sta poročena že dvajset let
in zase pravita, da se imata vedno bolj rada. »Danes
sem še veliko bolj navdušena nad Klemenom kot
pred poroko,« je dejala Katarina. Izkazal se je za boljšega
moža, kot si je sploh upala predstavljati. »Najbrž imam tudi
jaz nekaj zaslug za to,« je dodala, »saj sva se spoznala že pri
sedemnajstih letih in se skupaj oblikovala.« Na moje presenečenje je Klemen njeno misel potrdil. Redko srečam zakonce,
ki po dvajsetih letih zakona še vedno z veliko naklonjenostjo,
odkritim navdušenjem in spoštljivostjo govorijo drug o drugem in o njunem odnosu. Dojemam jih kot znamenje, da je
tudi po več letih mogoče imeti kvaliteten odnos, ko se zaupanje, ljubezen in hvaležnost za sozakonca še poglabljajo. Tako
Klemen kot tudi Katarina se zavedata, da je treba skrbeti za
zakonski odnos, ker je to živ organizem, ki brsti, vzcveti in
brez nege lahko tudi umre. V svojem blogu se je Klemen opisal takole: “Najprej mož, potem oče petih (5!) otrok, takoj nato
fotograf.” Tudi Katarina se je odločila, da bo najprej žena in
potem mama. Zato je kljub dokončani fakulteti ostala doma,
ko so prihajali otroci. Bog je njuno odločitev vzel resno in
oba postavil pred več preizkušenj, ki so ju še globlje povezale.
PRVIH SEDEM LET JE BILO
NAJBOLJ BURNIH
Prvih sedem let je bilo najbolj burnih. Takrat sta se učila
pogovarjati. Klemen je bil sicer bolj tih, Katarina pa ga je
spodbujala k temu, da bi malo več povedal o tem, kako kaj
doživlja. »Moški težko govorimo o občutjih,« je povedal Klemen, ki se je počasi tudi tega naučil. Njun odnos se je zelo
izboljšal, ko je Klemen odkril Katarinin jezik ljubezni, ko je
bolj spoznal delovanje ženskih hormonov, ki povzročajo, da
ženske intenzivno čutimo in doživljamo stvari in ljudi še
34
posebej v obdobju nosečnosti in po porodu, ko se je začel
vživljati v ženin svet. Katarina pa je spoznala, da se ne more s
Klemenom o pomembnih stvareh pogovarjati v postelji. »Če
je mož utrujen, lahko namreč med tvojim zavzetim razčiščevanjem – zaspi! Potem je šele hudo!« je povedala. Prepoznala
je tudi, da ne more takoj razčistiti vsega, kar želi, in da s
kritiko malo doseže ter da Klemen zelo rad sliši pohvalo.
Danes iz njunega pogovora veje sproščenost in ugotovila sta,
da se najlažje pogovarjata med sprehodom. Oba sta si enotna
v tem, da je za zakon ključna dobra komunikacija in pa čas,
ki si ga posvetita. »Graditev lepega odnosa je vsakodnevno
trdo delo,« sta poudarila. Ljubezen ni čustvo. Je odločitev. In
ko se za nekaj odločiš, se moraš za to truditi.
No, pa sem ju spomnila na to, da sem nekje slišala, da
moški že vse naredi do poroke s tem, ko osvoji srce svoje
izbranke. »Takrat se je ta moški zagotovo dobro počutil,« mi
je odgovoril Klemen. Če pa bi se tak moški rad imel dobro
tudi v zakonu, naj zavestno gradi odnos z ženo, ga poživlja
z drobnimi pozornostmi; s tem, da ženi prisluhne brez modrovanja, dela stvari, ki so ženi všeč … »Če kdo misli, da pride
lep zakonski odnos sam od sebe, potem se hudo moti in bo
bridko razočaran,« je poudaril.
Preizkušnje so se za Katarino in Klemena začele že kmalu
po poroki, ko kljub močni želji otrok več let ni bilo. Katarini
je bilo takrat zelo težko. Spraševala se je, čemu je sploh na
svetu, če pa je njen cilj ustvariti veliko družino. Kregala se
je z Bogom, zakaj drugim otroke da, njima, ki bi zanje lepo
skrbela, pa ne. Po manjši operaciji pa je zanosila in v sedmih letih so se rodili štirje luštni otroci. »To je bilo lepo, a
najbolj naporno obdobje,« se spominja Katarina, ki je bila
z otroki veliko sama, saj se je Klemen pogosto z dela vračal
šele zvečer. Precej časa je molila, da bi imel tako službo, da
3Q2014
bi bil lahko več z družino, in po nekaj letih se je zgodilo, da
je Klemen svoj hobi tako razvil, da je lahko začel na svoje.
Od takrat delata skupaj in tudi to ju povezuje. Že dopoldan
se lahko marsikaj pogovorita, skupaj gresta na malico in se
počutita, kot da sta na ‘randiju’. Skupaj načrtujeta, ustvarjata.
Ko pridejo otroci iz šole, Katarina pripravlja kosilo za celo
družino in hkrati ‘nadzoruje’, da otroci delajo naloge. Njena
mama je bila doma in Katarini je bilo všeč, da nikoli ni prišla
v prazno hišo. Zato tudi sama otroke in moža pričaka doma
in ji to predstavlja vrednoto.
TUDI JAVNO PRIČEVANJE
POŽIVLJA NJUN ODNOS
Od potapljanja, alpinizma, turnega smučanja in letenja
s padalom se je Klemen ob malih otrocih začasno poslovil
3Q2014
in Katarina mu je zato srčno hvaležna. Prijatelje sta imela v
glavnem skupne in tudi oni so imeli takrat majhne otroke.
Pa so adrenalinske športe zamenjali skupni družinski izleti.
Zanimalo me je, če se je zaradi teh odpovedi, kdaj počutil
utesnjenega. Takole je odgovoril: »Če hranim denar za avto,
potem mi ne bo težko, da bi se odrekel boljšemu telefonu.«
Razumela sem, da je vse odvisno od cilja in od prednosti. Če
je gradnja zakonskega odnosa in skrb za družino na prvem
mestu, potem odpovedi niso težke. Zdaj, ko so otroci večji,
pa ga žena spodbuja, naj le gre v hribe. Klemen se potrudi,
da zelo zgodaj vstane in je že do devete ure doma, da lahko
ženi skuha kavo … (smeh).
Katarina in Klemen poživljata zakon na različne načine.
Zelo rada hodita na skupne sprehode, izlete, smučata, kolesarita, gresta na duhovne vaje, seminarje, ki jih organizirata Vilma in Dani Siter, na zakonsko skupino. Lani sta na
Nikodemovih večerih pričevala o tem, kako živita zakon
tudi na spolnem področju, javno pričujeta tudi na misijonih, na sestankih za starše birmancev govorita o izkušnji
svojega zakona in o vrednotah, ki jih kot zakonca živita. Sta
voditeljski par eni od zakonskih skupin, na MICu v okviru
priprave na zakon govorita o vzgoji otrok … Tudi javno pričevanje poživlja njun odnos. Pred nastopom se pogovarjata
in osvetljujeta temo tudi iz drugih zornih kotov. Neverjetno
se mi je zdelo to, da je dobro vplivalo na zakon tudi to, da
je cela družina živela le od Klemenovega dela in tako sta
se o nakupih skupaj usklajevala in tudi skupaj nakupovala.
Namesto tega, da bi se osredotočala na to, kdo od njiju ima
bolj prav, postavljata v ospredje dejstvo, da se imata rada.
Ko jima je hudo, se obračata na Boga in ga prosita za
pomoč, zavedata se namreč, da je zakon zakrament. Na
molitvenih srečanjih Prenove v duhu je Katarina začutila,
da jo ima Jezus resnično rad in poglabljanje odnosa z njim
jo je spreminjalo. V trenutkih, ko se je počutila užaljeno,
je začela prepoznavati skušnjavca, ki želi zakonca spraviti
narazen. »Ne moreš od moža pričakovati, da bo potešil vse
tvoje najgloblje želje in bolečine. Bog pa to lahko naredi. In
potem ima tudi mož precej lažje delo!« pravi. Moč cerkvenega
občestva pa sta še posebej začutila, ko se je rodil njun peti
otrok tri mesece pred napovedanim rokom s hudo pljučnico.
Kar sedem mesecev po porodu je Jakob preživel v bolnišnici,
kjer je bil boj za življenje. Katarina in Klemen sta neomajno
molila za njegovo življenje in prosila za molitev tudi prijatelje in sorodnike. »Odzvalo se je toliko ljudi, tudi redovnice,
redovniki ... ljudje, ki nas sploh ne poznajo,« se s hvaležnostjo
spominjata. Jakob je po čudežu preživel, ostale so mu težave
z dihanjem, ki pa se tudi že popravljajo. Ta izkušnja je vero
Katarine in Klemena ter njun odnos še poglobila in okrepila.
V svojem zakonu se počutita varna, sprejeta, ljubljena. Ker
sta od Boga veliko dobila in ker jima je uspelo zgraditi lep
zakon, se čutita dolžna pričevati.
pogovarjala se je: Urša Černivec
[[email protected]]
35