E-publikacija Ex oriente lux - Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož
IV. Mednarodni kongres Zveze raziskovalcev svetil, ILA Ptuj, 15. do 19. maj 2012 Rimskodobna svetila in oljenke iz Slovenije Verena Perko, Aleksandra Nestorović, Ivan Žižek s sodelovanjem Nataše Magajne, Mihe Kunstlja, Vesne Tratnik in Polone Janežič, Eve Kovačič, Nine Vošnjak ter Uroša Koširja, študentov seminarja za rimsko arheologijo Arheološkega oddelka Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani MESTNA OBČINA PTUJ CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 738.83(497.4)”652” MEDNARODNI kongres o svetilih (4 ; 2012 ; Ptuj) Ex oriente lux : rimskodobna svetila in oljenke iz Slovenije / IV. mednarodni kongres ILA o svetilih, Ptuj, 15. do 19. maj 2012 ; avtorji Verena Perko, Aleksandra Nestorović, Ivan Žižek ; s sodelovanjem Nataše Magajne ... [et al.] ; [fotografije D. Badovinac ... et al.]. - Ptuj : Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož, 2012 ISBN 978-961-6438-35-3 1. Vidrih-Perko, Verena 2. Nestorović, Aleksandra, 1971- 3. Žižek, Ivan 261483008 Ex oriente lux Rimskodobna svetila in oljenke iz Slovenije Priložnostna publikacija ob IV. Mednarodnem kongresu Zveze raziskovalcev svetil, ILA, Ptuj, 15. do 19. maj 2012 Avtorji: Verena Perko, Aleksandra Nestorović, Ivan Žižek s sodelovanjem Nataše Magajne, Mihe Kunstlja, Vesne Tratnik in Polone Janežič, Eve Kovačič, Nine Vošnjak ter Uroša Koširja, študentov seminarja za rimsko arheologijo Arheološkega oddelka Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Lektoriranje: Judita Babnik Prelom, oblikovanje, grafična zasnova: Lucija Perko Fotografija na naslovnici: Spletart Tisk: Uprint Naklada: 500 izvodov Fotografije: D. Badovinac, B. Farič, T. Lauko, F. Novak, M. Paternoster, J. Hanc, I. Bizjak, E. Primožič, S. Firšt, J. Jerončič, M. Lavrič, A. Ogorelec, V. Berk, T. Jeseničnik, V. Doberlet Založil Pokrajinski muzej Ptuj Ormož, zanj Aleš Arih, direktor Ptuj, Kranj, maj 2012 03 dr. Štefan Čelan, župan Mestne občine Ptuj Z velikim veseljem sem se odzval povabilu organizatorjev letošnjega kongresa, da zapišem nekaj uvodnih misli k tematiki, ki je posvečena svetlobi in svetilom, kot orodjem za odstiranje pogleda v temo. Razvijanje mita o zahodni civilizaciji kot sijočem svetilniku, ki naj privede preostali svet v miren pristan, iz dneva v dan izgublja svetilnost in pridobiva vedno več temnih senc. Številni raziskovalci in drugi uporabniki pričujočega zbornika bodo lahko s pridom uporabljali mnoga tehnična, tehnološka in ekonomska spoznanja, povezana s proizvodnjo in z uporabo različnih tipov svetil. Še zlasti pa so pomembna spoznanja, povezana s pomenom svetlobe in simboliko svetil. Organizatorjem in udeležencem tega posveta želim, da bi vsa tehnična spoznanja o pomenu svetlobe in svetil razširili tudi na spoznanja o pomenu razsvetlitve vedno bolj zasenčenega etosa zahodne civilizacije. 04 Aleš Arih, direktor Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož Pokrajinski muzej Ptuj Ormož sodi med najstarejše muzeje v Sloveniji. V letu 2013 bo slavil 120 let svojega delovanja. Njegov nastanek sega v leto 1893, ko so na Ptuju ustanovili Muzejsko društvo in razstavili arheološke najdbe v tedanji nižji gimnaziji. Z ustanovitvijo Ferkovega muzeja v nekdanjem dominikanskem samostanu so bili položeni temelji današnjega splošnega muzeja, ki se ponaša z zbirkami nacionalnega pomena. Danes je ptujskoormoški muzej zakladnica umetniških del in arheoloških najdb, ki s svojo prezentacijo govorijo o bogati preteklosti Ptuja in njegove okolice. Letos je Ptuj zaznamovala Evropska prestolnica kulture 2012, saj je mesto tudi njen partner. Med muzejskimi projekti, ki so posvečeni temu dogajanju, ima posebno mesto IV. mednarodni kongres ILA. Zelo me veseli, da je muzejskim arheologom uspelo pridobiti organizacijo tega znanstvenega srečanja. Zaradi njihove volje, znanja in izkušenj sem prepričan, da bo kongres strokovno, organizacijsko in družabno v celoti uspel. Več kot 120 prijavljenih udeležencev potrjuje mojo optimistično napoved. Ta je še toliko bolj verjetna, saj sta organizacijo kongresa ILA podprla Zavod 2012 Maribor in Mestna občina Ptuj. Muzejski delavci Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož smo v sodelovanju z Gorenjskim muzejem v Kranju - pod vodstvom prizadevnega organizacijskega odbora - storili vse, da bo Ptuj upravičil sloves enega najpomembnejših zgodovinskih mest v regiji. 05 Aleksandra Nestorović, Verena Perko, Ivan Žižek Pričujoča publikacija je nastala kot gradivo za IV. Mednarodni kongres o svetilih, Mednarodne zveze ILA, ki je potekal na Ptuju med 15. in 19. majem 2012 ob podpori Mestne občine Ptuj, Zavoda EPK in je sad sodelovanja med Pokrajinskim muzejem Ptuj Ormož in Gorenjskim muzejem iz Kranja. Publikacija prinaša informativni pregled rimskodobnih svetilk, posebej keramičnih oljenk, njihovih kalupov in peči, odkritih na prostoru današnje Slovenije. Temelji na objavljenem gradivu, na kratko pa omenja tudi gradivo iz pomembnih, še neobjavljenih arheoloških izkopavanj. Opozarja na prispevke raziskovalcev, pripravljene posebej za predstavitev na ptujski konferenci in objavljene v kongresnem zborniku. V prvem delu je Aleksandra Nestorović kratko orisala širjenje rimskega imperija in potek romanizacije na ozemlju današnje Slovenije. Oboje je neločljivo povezano z ustanovitvijo latinske kolonije Akvileje, glavnim vojaškim, upravnim in gospodarskim središčem na Severnem Jadranu – od koder se je širila rimska oblast s pomočjo vojske in številnih trgovskih družin. Najzgodnejše rimske najdbe so bile odkrite na obalnih najdiščih: Sermin pri Kopru je eno najpomembnejših med njimi. Sledijo najdišča v notranjosti, med njimi Razdrto, Navport, Emona, Karnij in Celeja. Zavest, da si bogata odkritja iz Petovione zaslužijo posebno pozornost, pa nas je vodila pri organizaciji kongresa na Ptuju. Največ oljenk na današnjem slovenskem ozemlju je bilo odkritih v grobovih, ob tem brez dvoma prednjačita Emona in Petoviona, izjemno veliko najdb pa izhaja iz podeželskih grobišč na Dolenjskem. Pregled je pripravila Verena Perko s pomočjo študentov seminarja za Rimsko arheologijo Univerze v Ljubljani. Prispevek prinaša tudi kratek prikaz poznoantičnih in bizantinskih oljenk in svetil, odkritih v Sloveniji. Petovioni in Ptuju, kot gostitelju konference, pripada posebno mesto. Antično 06 mesto je bilo kot upravni in carinski sedež večje, kot je sodobni Ptuj, in vsaj desetkrat obsežnejše ter neprimerljivo bogatejše, kot je bila Emona. Poleg ostankov številnih svetišč in javnih zgradb, vodovoda, mostu in cest ter obsežnih grobišč so bile na Ptuju odkrite tudi številne keramičarske delavnice s pečmi. Pregled petovionskega gradiva s posebnim ozirom na najnovejše arheološke raziskave je pripravil Ivan Žižek. organizacija ptujske konference, kamor smo poleg tujih povabili tudi številne slovenske strokovnjake. K sodelovanju smo pritegnili posebej mlade slovenske arheologe in jih zaprosili, naj predstavijo v javnosti doslej še neznano gradivo. Pričujoča publikacija je v skladu z organizacijo konference nastala v želji spodbuditi objave obsežnih fundusov izkopanega gradiva, katerega množine so začele skokovito naraščati s sistematičnimi arheološkimi raziskavami ob gradnji avtocest. Gradivo, ki je danes shranjeno v slovenskih muzejih in zavodih za spomeniško varstvo, je strokovni javnosti poznano predvsem iz sprotnih izkopavalnih poročil in krajših objav. Širši slovenski, pa tudi mednarodni javnosti pa ostaja vse prevečkrat nepoznano. Naša želja je bila, da bi pripomogli k čim boljši podobi o rimskodobnih svetilih na današnjem slovenskem prostoru – s posebnim poudarkom na bogastvu Ptuja. Upamo, da bo k temu pripomogla tudi Ptuj, Kranj, maj 2012 Na tem mestu se želimo zahvaliti vsem, ki so nam pri delu nesebično pomagali, posebej mestu Ptuju, ki je naša prizadevanja ves čas zavzeto podpiralo. 07 SLOVENIJA IN PTUJ MED VZHODOM IN ZAHODOM: RIMSKA DOBA ALI ČAS PRVE GLOBALIZACIJE Aleksandra Nestorović Geografska lega Slovenije je izrazito prehodna. Tu se stikajo mediteranski, panonski in alpski svet, obenem pa se križata dve pomembni povezavi: najlažji prehod iz Panonske nižine na Apeninski polotok in najkrajša pot med Baltikom in Jadranskim morjem – t. i. jantarna pot (Horvat, Dolenc Vičič 2010, 11). Vrhunec prazgodovinskega obdobja pomeni razcvet železnodobne halštatske kulture, ki jasno izpričuje povezave z visokimi kulturami Mediterana. Na zahodu je imela stik z Etruščani, z vzhoda pa so preko Balkana do sem segali tudi grški vplivi. V mlajši železni dobi so se s severa doselili Kelti; njihova kultura je mestoma izpodrinila staroselsko, ponekod pa se je z njo zlila. V tem času se območje in njegovi prebivalci prvič omenjajo tudi v pisnih virih; antični pisci opisujejo Histre, Japode, Tavriske, Karne, Norike – če omenimo le poglavitne (Horvat 2003). V drugem stoletju pr. n. št. je območje med Jadranom in Panonijo postalo zanimivo za rastočo rimsko državo. Ta je z ustanovitvijo latinske kolonije Akvileje postavila branik pred vzhodnimi sosedi, a hkrati izhodišče za vojaški in gospodarski prodor čez jugovzhodne Alpe in vzdolž jantarne poti v Panonijo ter na Balkan. Mesto je kmalu postalo sedež trgovskih družin, ki so svoj poslovni interes videle v trgovanju s surovinami in z naravnim bogastvom v Alpah in Panoniji. Tovrstne povezave z Akvilejo so dobro izpričane na epigrafskih spomenikih rimskih naselbin na današnjih slovenskih tleh. Akvilejski ager je zaobsegal najpomembnejšo prometnico z Balkanom, ki je vodila preko Vipavske doline, čez prelaz Hrušica do Nauporta, – pristanišča na Ljubljanici. Meja je bila tik pred mestnimi vrati kolonije Emone (Šašel Kos 2002). 08 - Ozemlje današnje Slovenije v času zgodnje rimske dobe z glavnimi cestami in naselji (risba: A. Preložnik) Prvi arheološki sledovi rimske prisotnosti na območju današnje Slovenije so znani iz staroselskih naselbin zahodne Slovenije – iz severne Istre in Notranjske – iz sredine 2. stoletja pr. n. št. Obalni pas je bil v 1. stoletju pr. n. št. že močno romaniziran, ob Jadranu so že stale obmorske vile. Kras in Notranjska na jugozahodu današnjega slovenskega ozemlja sta sodila pod kolonijo Tergeste, ki je bila drugo najpomembnejše severno–jadransko pristanišče in izhodišče cestnih povezav za Istro in Liburnijo z zaledjem. Za razumevanje procesa ro- manizacije so ključne raziskave, opravljene na Serminu (Horvat 1997) in bližnji rimski vili na Školaricah (Žerjal 2008), pa tudi na območju Razdrtega – prehoda, skozi katerega je jantarna pot zapustila mediteranski svet (Horvat 1995). Naslednja ključna postojanka je Vrhnika, antični Nauport, kjer se je začela – ali končala – vodna pot, ki je tekla po istoimenski reki (današnji Ljubljanici), Savi in Donavi do Črnega morja (Horvat 1990). Trgovskemu osvajanju je kmalu sledilo tudi vojaško. Noriško kraljestvo je bilo sicer priključeno na miren način, južni Po 09 in vzhodni del današnje Slovenije pa je bil osvojen šele po srditih bojih, ki so potekali od druge polovice 2. stoletja pr. n. št. do začetka 1. stoletja n. št. Na gradiščih v zahodni Sloveniji so pogosti sledovi rimskih obleganj. Posebej velja omeniti najdišče Šmihel pod Nanosom in veliko depojsko najdbo rimskega orožja (Horvat 1999). V osrednji Sloveniji se že znanim zgodovinskim virom o vojnah v Panoniji, uporu legij pri Vrhniki pridružujejo tudi sodobne topografske raziskave. Arheološka izkopavanja so odkrila sledove rimskih legij, izpričanih z ostanki legijskih taborov in vojaških postojank na Čatežu, Obrežju (Mason 2008) in v Ločici (Kandler 1979). Vojaški tabor na Ptuju, o katerem pričajo Pogled iz zraka na Razdrto pod Nanosom in Vipavsko dolino (Arhiv Notranjskega muzeja Postojna, foto F. Novak) 010 zgodovinski, epigrafski in topografski viri, pa je še vedno predmet arheoloških raziskav. Kaže, da je njegove sledi zabrisalo vodovje narasle Drave (Horvat 2003). Po smrti cesarja Avgusta sta romanizacija in utrditev rimske oblasti jugovzhodnoalpskega prostora potekali mirno, za kar je poskrbela vojska. Nadzirala je ozemlje, gradila je ceste, mesta, mostove in skrbela za nadzor na mejnih območjih. Ko je meja rimskega imperija dosegla Donavo, so se iz nekdanjih legijskih taborov razvile mestne naselbine. Status mest pa so dobile tudi nekatere staroselske naselbine in postale središča romanizacije (Šašel Kos 1999, 186–188). Morda je bila že v Oktavijanovem času (35–27 pr. n. št.) v bližini staroselske naselbine ustanovljena italska kolonija Maketa Emone (Arhiv Muzeja in galerij mesta Ljubljane, foto M. Paternoster) er) 011 Kolaciona z označenimi območji rimskega naselja (Arhiv Koroškega pokrajinskega muzeja. Računalniška postavitev: TrueCAD, d. o. o. / Podlaga: izsek letalskega posnetka s karte 1 : 5000 DOF5, Geodetska uprava RS) Emona, na prostoru današnje Ljubljane. Emona je bila administrativno središče v Ljubljanski kotlini in hkrati najbolj vzhodno mesto Desete italske regije. Njen ager je na vzhodu segal le do Višnje Gore in do cestne postaje Atrans (Trojane), proti severozahodu pa je zajemal celotno Zgornjesavsko dolino z naselbino Karnij (Kranj) in vključno z mengeško– kamniško in škofjeloško ravnico (Plesničar Gec 1999; Gaspari 2010). Pomembno noriško središče Celeia je dobilo status rimskega municipija v Klavdijevem času. Je najbolj južno mesto province Norik in hkrati edino, ki leži na območju Slovenije. Celeianski ager je segal na zahodu do Atransa, proti jugu čez Savo, na severu pa je vključeval pomembno postojanko Kolaciono, ob cesti za Virun. Na vzhodu je segal do Kolpe, na severovzhodu je verjetno južno od Drave mejil na ager Petovione in 012 Flavie Solve (Lazar 2002). Keltske korenine ima tudi Neviodun (Drnovo), ki je postal rimski municipij pod Vespazijanom. Neviodun je bil pomembno rečno pristanišče, njegov ager je obsegal jugovzhodni del današnje Slovenije, Dolenjsko, ob cesti Emona – Siscija, vzdolž reke Krke in se je raztezal preko Gorjancev. Poleg Nevioduna sta pomembni naselbini še Pretorij Latobikov (Trebnje) in Romula (Ribnica pri Brežicah). Neviodun je bil skrajno jugozahodno mesto Panonije, poleg njega je v tej provinci ležala še Petoviona (Ptuj). (Horvat 1999, 189–192; Horvat 2003). Ozemlje današnje Slovenije je po ustalitvi provincialnih meja spadalo pod Deseto regijo Italije (regio decima), Norik in Panonijo ter bilo razdeljeno med agre mest: Akvileje, Tergesta, Emone, Celeie, Flavie Solve, Nevioduna in Petovione. Prebivalstvo se je večalo z dotokom kolonistov iz Italije in z naseljevanjem veteranov; predvsem podeželje je obdržalo velik delež staroselskega prebivalstva, ki je v nekaterih mestih s predrimskimi koreninami, kot sta Celeia in Neviodun, obdržalo pomembne upravne funkcije (Horvat, 1999, 216). Arheološke raziskave mest imajo dolgo tradicijo. Z novejšimi arheološkimi raziskavami se naše vedenje o njih še poglablja. Sistematični terenski pregledi in obsežna arheološka izkopavanja ob izgradnji avtocestnega omrežja so omogočili boljši vpogled v manjša najdišča in rimsko poselitev zunaj urbanih središč, marsikje pa Celeia, del tlakovane rimske ceste (Arhiv Pokrajinskega muzeja Celje, foto T. Lauko) o) 013 Pogled na arheološko najdišče pri vasi Mošnje (Arhiv Zavoda za varstvo kulturne dediščine, OE Kranj, foto J. Hanc) odprla povsem neznane strani rimske provincialne arheologije. Raziskana so bila številna podeželska posestva, tako imenovane ville rusticae, v okolici Maribora, v Posavju, na Gorenjskem in Primorskem, v Ribnici na Dolenjskem je bila odkrita pomembna cestna postojanka Romula (Djurić et al., 2003). Romanizacija prebivalstva se kaže tudi skozi pridatke v grobovih. Na začetku so se v njih pojavljali le posamezni uvoženi rimski predmeti, medtem ko je pogrebno obredje ostalo staroselsko. Z romanizacijo pa so se predvsem med višjim slojem razširile rimske religiozne, simbolne in estetske predstave. To nazorno odražajo nagrobni spomeniki, najlepši primer so antične grobnice iz Šempetra (Kastelic 1998, Horvat 1999). Posebnost predstavljajo gomilni pokopi, ki se zgoščeno pojavljajo od Dravsko–Ptujskega polja proti severu. Povezujemo jih s staroselsko tradicijo, ki pa še ni povsem pojasnjena (Pahič 1972). 014 Pogled na zahodni del rimske nekropole v Šempetru z rekonstruiranimi nagrobniki (Arhiv Pokrajinskega muzeja Celje, foto T. Lauko) Med posebnosti rimske dobe na območju Slovenije sodi tudi obrambni sistem zapornih zidov Claustra Alpium Iuliarum, zgrajen konec 3. in v 4. stoletju. Ta obrambni pas je varoval vzhodne prehode v Italijo (Ciglenečki 1999, 291). Razteza se od Julijskih Alp do Kvarnerskega zaliva in zapira prehode na glavni poti med prelazom Hrušica in Vrhniko, pa tudi druge lahko prehodne doline. Vozlišče sistema in glavna trdnjava na vhodu v Vipavsko dolino je bil kastel Kastre v Ajdovščini, katerega stolpi in obzidja so mestoma še dobro prepoznavni (Osmuk 1997). Na območju sistema se je odvijalo več zgodovinsko izpričanih bitk, brez dvoma šteje med najpomembnejše bitka med Teodozijem in Evgenijem leta 394 (Bratož 1994). V drugi polovici 5. stoletja se je naselbinska slika korenito spremenila. Prehodna lega slovenskega prostora, ki je nekoč omogočila razvoj mest, je v nemirnem času vpadov nomadskih plemen prinesla njihovo uničenje in zaton. Zaradi velike nevarnosti in propada mest so se prebivalci umikali na zavarovane višinske naselbine. V drugi polovici 5. in v 6. stoletju mestnih naselbin ni bilo več, edina omembe vredna naselbina v Po (A ko) 015 Pogled na Ajdovščino z vzhoda, s srednjeveškim stolpom in z ostanki antičnega obzidja Kastre (Arhiv Narodnega muzeja SLovenije, foto J. Hanc) ravnini je bil Karnij, današnji Kranj. Večina prebivalstva se je zaradi napadov barbarov umaknila v obalna mesta, kot sta npr. Koper in Gradež, v notranjosti dežele pa so nastale številne utrjene višinske naselbine. Poznamo jih s celotnega območja Slovenije, številne so bile tudi načrtno raziskane, npr. Tonovcov grad, Ajdna, Rifnik, Ančnikovo gradišče, Pogled na zahodni del Ančnikovega gradišča (Arhiv Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, OE Maribor, foto I. Bizjak) Zidani Gaber, Kučar in druge. Posebej pogoste so višinske naselbine na Kozjanskem oz. na prostoru med rekami Savo, Savinjo, Sotlo in Dravinjo, za katerega velja, da naj bi predstavljal v pisnih virih omenjen Polis Norikon oz. območje, kamor se je umaknilo prebivalstvo ogroženih mest Petovione in Celeie (Ciglenečki 1992). 016 Poetovionem in hibernia tertiae decimae legionis convenerant. Illic agitavere placerente obstrui Pannoniae Alpes, donec a tergo vires universae consurgerent, an ire comminus et certare pro Italia constantius foret (Tacit 3.1). Zbrali so se v Petovioni v zimski garniziji 13. legije. Tam analizirali, ali bi bilo bolje zabarikadirati Panonske Alpe, dokler ne bi organizirali v zaledju vse razpoložljive sile, ali pa bi bilo bolj smotrno iti na nož in se boriti za Italijo (Šašel 1979, 1). Petoviona je imela zaradi rudogorskega zaledja in strateške lege ob reki bogato prazgodovinsko tradicijo (Tomanič Jevremov 1992). Na območju Petovione, današnjega Ptuja, se križata stari magistrali – kopenska jantarna pot, ki se tu z obrobja Panonske nižine usmeri proti jugozahodu, ter plovna in obrežna pot ob Dravi, ki povezuje osrčje Vzhodnih Alp s spodnjim Podonavjem. Markanten, dobro branjen ptujski grajski grič z odličnim pregledom nad okolico in prostor ob njem, sta bila skozi vso prazgodovino poseljena. Arheološke raziskave so odkrile ostanke poselitve iz eneolitika, bronaste dobe, kulture žarnih grobišč Pogled s Spodnje Hajdine čez reko Dravo na Ptujski grad (Arhiv Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož, foto B. Farič) ič) 017 Arheološka karta iz časa po letu 1946, z vrisano domnevno lego legijskega tabora na Spodnji Hajdini (Arhiv Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož, foto B. Farič) in starejše železne dobe (Tomanič Jevremov, Šubic, Tušek 2001). Staro je tudi ime naselbine, ki ima domnevno še predkeltske korenine. Tudi iz ptujske okolice poznamo zgodnje keltske najdbe, ki najverjetneje pripadajo plemenom, znanim pod skupnim imenom Tavriski. Predrimsko naselje je sodilo k noriškemu kraljestvu (Božič 1993, 197-198). Rimljani so v avgustejski dobi, med osvajanjem Panonije, postavili legijski tabor na desnem bregu Drave, na Spodnji Hajdini. Njegove natančne lege ne poznamo, verjetno je njegove ostanke odplavila reka med pogostim spreminjanjem struge. V Petovioni je bila nastanjena 8. legija Avgusta, ki je verjetno prispela z vzhoda v času panonsko–dalmatinskega upora. Okoli leta 45 je bila prestavljena v Trakijo, zamenjala jo je 13. legija Gemina iz Zgornje Germanije. Pozneje je bil v mestu nameščen tudi oddelek panonske mornarice Classis Flavia Pannonica. Iz kanab, naselja trgovcev, rokodelcev in vojaških družin, ob legijskem taboru – in najverjetneje tudi iz bližnje staroselske vasi – je zrasla Petoviona in se sčasoma razvila v največje rimsko mesto na ozemlju današnje Slovenije. Vojaški tabor ob Dravi je imel zelo pomembno vlogo med osvajanjem Ilirika. Pod Trajanom (98–117), ko je bila 13. legija Gemina premeščena na Donavo, je mesto dobilo status kolonije z nazivom Colonia 018 Ulpia Traiana Poetovio. Nekaj desetletij je bila eno od upravnih središč province Panonije. Petovionski ager se je na zahodu raztezal do meje med Norikom in Panonijo, ki je potekala na obrobju Pohorja oz. zahodnega dela Dravskega polja. Na vzhodu je ager vključeval tudi naselje Akve Jazov (Varaždinske Toplice). Severna meja agra je najverjetneje potekala po reki Muri, južna pa med Rogatcem in Ivančico (Horvat 2003). V mestu so se naselili predvsem trgovci in vojaški veterani iz severne Italije, od koder so najbrž izvirale tudi vodilne aristokratske družine v Petovioni. Z epigrafskimi napisi je izpričano tudi keltsko prebivalstvo, morda so pripadali Seretom in Serapilom, ki jih omenja Plinij Starejši. Staroselci, kot kaže, niso imeli v javnem življenju mesta nobene pomembnejše vloge. Pod Hadrijanom (117–138) je Petoviona postala sedež davčne uprave in uradov ilirske carine publicum portorii Illyrici. Mesto je bilo v tistem času kozmopolitsko z veliko mestnih in državnih uradnikov, svečenikov, trgovskih družin, z oficirji in vojaštvom ter z mnogo osvobojencev in sužnjev. Priseljenci so z različnih koncev imperija prinesli svoje verovanja in bogove ter jih Nagrobnik z motivom Orfeja, v središču mesta Ptuj (Arhiv Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož, foto B. Farič) tuj č) 019 Del notranjosti prvega mitreja na Spodnji Hajdini (Arhiv Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož, foto B. Farič) častili poleg uradnih kultov in staroselskih božanstev. Ohranjene so sledi čaščenja rimskega panteona, poleg glavnih bogov pa tudi kult Jupitra Depulzorja in Jupitra Kulminalisa ter v Noriku priljubljenega Marmogija. Za Petoviono je posebej značilen kult Nutric, sorodnih keltskim materinskim boginjam, katerim je bilo posvečenih več svetišč (Šašel Kos 1998; Šašel Kos 2001). Od 2. stoletja je bil v Petovioni močno uveljavljen kult boga Mitre. Odkritih je bilo pet mitrejev, od katerih sta dva, na Zgornjem Bregu in na Spodnji Hajdini, predstavljena in situ (Tušek 2009; Vomer Gojkovič 2001; Vomer Gojkovič, Djurič, Lovenjak 2011). Z vzhoda so se s priseljenci razširili tudi kult Kibele in razna egipčanska verovanja. Močno je bilo razširjeno tudi krščanstvo. V mestu je bilo odkritih tudi več ostankov zgodnjekrščanskih cerkva, tako na Panorami, v Rogoznici in na mestu proštijske Petoviona z okolico, 2.–3. stoletje (Arhiv Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, M. Lubšina Tušek) 020 cerkve sv. Jurija. Od konca 3. stoletja je bil v Petovioni tudi sedež škofije. Prvi znani škof je bil Viktorin (Bratož 2001). Petoviona se je razvila v vplivno upravno, obrtniško in trgovsko središče z močnim kmetijskim zaledjem. Razprostirala se je na obeh bregovih Drave, vzdolž glavne ceste Celeia–Savarija. Razvila se je iz dveh jeder, vojaškega na desnem in civilnega na levem bregu reke. Bregova je sprva povezoval lesen, nato pa kamnit most. Razvile so se štiri mestne četrti, ki so ležale na Spodnji Hajdini, Zgornjem Bregu in Vičavi (Lubšina Tušek 2004; Lubšina Tušek 2009). Prostor je bil poseljen že v zgodnjem 1. stoletju, naselbina v Rabelčji vasi pa je zrasla konec 1. stoletja. Posamezni mestni predeli znotraj četrti so imeli pravokotno ulično mrežo, ki se je opirala na smer glavne ceste. V času največjega razcveta se je mesto raztezalo v dolžini 3,5 kilometra in je imelo morda Ptuj, pogled na mesto z Grajskim gričem in s Panoramo z vinogradi (Arhiv Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož, foto B. Farič) ič) 021 okoli štirideset tisoč prebivalcev. Središče mesta s forumom in pripadajočimi stavbami je stalo na levem bregu, med grajskim gričem in Panoramo. Razkošni stanovanjski predeli so ležali zahodno in južno od foruma, na Vičavi na levem bregu Drave in na Zgornjem Bregu, na desnem bregu Drave. Ob legijskem taboru in kanabah se je v 2. in 3. stoletju razvila premožna poslovna četrt s sedežem carinske uprave, skladišči in z obrtniškimi delavnicami. Četrt se je imenovala Vicus Fortunae, na njenem vzhodnem robu je ležal svetiščni predel s templji Fortune, Vulkana, Izide, Venere, Nutric, Kibele in mitreji. Velika obrtniška četrt se je razvila tudi na območju Rabelčje vasi, kjer so bile odkrite lončarske, livarske in steklarske delavnice (Tomanič Jevremov 2004; Žižek 2004; Žižek 2005; Horvat, Dolenc Vičič 2010, 14). Petoviona je bila med drugim tudi pomembno središče kamnoseštva in trgovine s pohorskim marmorjem (Djurić 2004, 162–165). Vodo v mesto sta dovajala dva vodovoda; za potrebe legijskega tabora in mesta na desnem bregu je bil čez Dravsko polje speljan vodovod izpod Pohorja, drugi je bil speljan z Vurberka po dolini Grajene do Panorame. Zidani kanali, po katerih je dotekala voda, so bili speljani pod zemljo, v hišah pa je voda tekla po svinčenih ceveh. Pokopališča so se širila vzdolž glavnih cest proti Savariji in Celeji in so sledila razvoju ter obsegu mesta (Curk 1976; Kujundžić 1982; Istenič 1999; Istenič 2000). Med številnimi nagrobnimi spomeniki iz pohorskega marmorja prevladujejo stele, najznamenitejša je monumentalna, pet metrov visoka stela družine Valerijcev, reliefno okrašena z osrednjim Slovanski nakit s Ptujskega gradu (Arhiv Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož, foto B. Farič) 022 Pogled iz zraka na srednjeveško jedro mesta Ptuj z gradom (Arhiv Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož, foto B. Farič) č) 023 prizorom iz mita o Orfeju in Evridiki, ki je v srednjem veku služila kot sramotilni steber in še danes urbanistično zaznamuje mesto. Petovionska posebnost druge polovice 2. in prve polovice 3. stoletja so reliefno okrašene pepelnice, namenjene shranjevanju žar več družinskih članov (Djurić 2001). Od 3. stoletja je Petoviona doživljala korenite spremembe. Sredi 3. stoletja je Drava spremenila svoj tok in razdejala ter odplavila del mesta. Zadnji razcvet je mesto doživelo s prezidavami v 4. stoletju, potem pa je začelo hitro zamirati in se je skrčilo na forum ter bližnjo okolico. Mesto prvotno ni bilo utrjeno, zato se je prebivalstvo umikalo na varnejša območja, predvsem na gričevnat svet med Dravinjo, Sotlo in Savo, kjer je zaživela vrsta višinskih naselbin. Prostor je danes prepoznan kot znameniti Polis Norikon (Ciglenečki 1992; Šašel Kos 1994). Petoviona je dobila v pozni rimski dobi utrdbi na vrhu Panorame in Grajskega griča. V posadki, ki ju je varovala, so bili germanski federati, izpričani so z značilnim gradivom, odkritim v grobovih na grajskem griču. Grob hunskega bojevnika, odkrit v Rabelčji vasi, simbolno predstavlja zaton rimske Petovione. To je trenutno edina sled hunske prisotnosti, ki pa je najverjetneje prinesla konec rimskodobnega mesta. Toda kljub krizi poznega časa in propadu Zahodnega rimskega cesarstva Petoviona ohrani škofijski sedež še vse do konca 6. stoletja (Ciglenečki 1999, 291). Iz tega časa izvirajo tudi številne sledi poselitve, prevladujejo pa grobovi (Horvat 2003). Novo poglavje v bogati preteklosti Ptuja se je začelo z naselitvijo Slovanov. Izjemne grobne in naselbinske najdbe pričajo o pomembni vlogi kraja v času slovansko–panonske državne tvorbe in najverjetneje tudi tesne povezave z dvorom kneza Koclja (Tomanič Jevremov 1993; Korošec 1999). Bogato zaledje in pomembna strateška vloga sta omogočila, da je Ptuj postal eno pomembnejših srednjeveških mest na območju današnje Slovenije (Lamut 1997; Curk 1998). 024 SVETILA NA PROSTORU DANAŠNJE SLOVENIJE V ANTIKI Verena Perko Prispevek prinaša pregled rimskodobnih svetil s poudarkom na keramičnih oljenkah, ki so bile odkrite na območju današnje Slovenije. Delo temelji na objavljenem gradivu, opozarja pa tudi na še neobjavljene najdbe, ki so prišle na dan s številnimi novimi arheološkimi raziskavami. Cilj pregleda je opozoriti na bogato tovrstno gradivo, ki je bilo doslej deležno premalo pozornosti in ki posredno omogoča relevanten vpogled v ekonomske in trgovske tokove ter tudi v proces romanizacije na naših tleh. *** Prodor rimskega imperija in širjenje romanizacije na prostor današnje Slovenije sta neločljivo povezana z ustanovitvijo latinske kolonije Akvileje leta 181 pred Kr. (Šašel Kos 1997). Mesto, ki je bilo že od vsega začetka načrtovano kot rečno pristanišče, je postalo pomembno vojaško, upravno in gospodarsko središče. V času zgodnjega imperija se je razvilo v eno najpomembnejših prometnih in kulturnih središč na Severnem Jadranu in postalo osrednje strateško izhodišče za vojaška osvajanja na Balkanu. V Akvileji so bile stacionirane tri legije. S številnimi officinami, ki so proizvajale opremo in potrebščine za vojsko, ter z drugimi delavnicami, s skladišči in prekladališči je mesto prevzelo vlogo najpomembnejšega izvoznega središča na Severnem Jadranu (Sotinel 2001). V Akvileji in okolici sta bili posebej živahni opekarska in lončarska dejavnost, med to pa spada tudi proizvodnja oljenk (Di Filippo Balestrazzi 1987). Najzgodnejši italski importi na slovenskih najdiščih so največkrat povezani z Akvilejo: bodisi, da so prihajali skozi tamkajšnji emporij ali pa so celo bili izdelani v številnih akvilejskih delavnicah. To še posebej velja za keramične izdelke, med njimi tudi za oljenke (Horvat 1997, 118–122; Horvat, Bavdek 2009, 140). Ustanovitev mest in prodiranje romanizacije na podeželje na območju današnje Slovenije je spodbudilo nastanek 025 lokalnih lončarskih delavnic in s tem tudi proizvodnjo oljenk. Najobsežnejša proizvodnja je bila v Petovioni, ki je poleg lokalnih trgov pokrivala prek rečnih poti tudi medregionalna tržišča (Tomanič Jevremov 2004). Lokalna proizvodnja oljenk je z obstojem kalupov izpričana tudi v Emoni in Celeji, brez dvoma pa je od konca 1. stoletja obstajala tudi v manjših podeželskih središčih. Z manj kakovostnimi izdelki je zadoščala potrebam lokalnega ali kvečjemu regionalnega tržišča, vendar vse do srede 2. stoletja ni pomenila prave konkurence italskim importom – kar pa gotovo ne velja za petovionsko proizvodnjo (Istenič 1999, 168–170). Oljenka z najdišča Sermin (Horvat 1977, t. 25; 8) ZAHODNA SLOVENIJA Najstarejše sledi rimskega prodora so bile odkrite na slovenskem obalnem območju. Segajo v čas po histrski vojni leta 178 in 177, čemur je sledila rimska poselitev obalnega istrskega območja. Posebno mesto pripada multiperiodnemu najdišču Sermin v bližini izliva reke Rižane v današnji Koprski zaliv (Horvat 1997). Gradivo je bilo odkrito v premetanih arheoloških plasteh, najizpovednejše so zgodnjerimske najdbe. Intenzivna Odlomka oljenk z najdišča Fornače (Stokin 1992, t. 1: 4, 5) 026 Oljenke z najdišča Razdrto Mandrga (Horvat, Bavdek 2009, t. 2: 6, 9; tab. 21: 22-24) poselitvena faza sega v poznorepublikansko dobo, medtem ko so zgodnje imperialne najdbe pičlo zastopane. Med zgodnjo importirano keramiko je bil tudi odlomek črno premazane, na vretenu izdelane cilindrične oljenke s trakastim ročajem. Prepoznana je bila kot izdelek severnoitalskih delavnic, kakršni so bili razširjeni v Lombardiji v 1. stoletju pred Kr. (Horvat 1977, 107, t. 25; 8). Odlomki poznorepublikanskih oljenk so bili odkriti tudi v obalnem najdišču Fornače pri Piranu (Stokin 1992, 86, t. 1: 4, 5). Oljenke so bile prepoznane tudi med zgodnjerimskim gradivom s konca 2. in začetka 1. stoletja pred Kr., odkritim na naselbini italskih trgovcev na Mandrgi na Razdrtem pod Nanosom. Trije odlomki oljenk s črnim premazom sodijo najverjetneje k tipu Eskvilino (Horvat, Bavdek, 2009, 67, t. 21; 22). Dve oljenki sta brez premaza, prva je prepoznana kot severnoitalska cilindrična, morda je izdelek akvilejskih delavnic. Druga, v obliki bikonične posodice z dvignjenim robom diska, pa sodi najverjetneje med redke izdelke poznorepublikanskih jadranskopadskih delavnic (Horvat, Bavdek, 2009, 67, t. 2: 9, t. 2: 9, t. 21: 24). Tudi v notranjosti sedanjega slovenskega ozemlja so najzgodnejše najdbe oljenk povezane z nastankom najstarejših rimskodobnih naselbinskih kompleksov. Med gradivom starejših izkopavanj iz Navporta prevladujejo oblike, značilne za zgodnjecesarsko dobo. Med starejše sodi odlomek na lončarskem kolesu izdelane severnoitalske poznorepublikanske cilindrične oljenke. Oblika se navezuje na starejši tip Esquilino, ki je bil v rabi v poznem 2. in v prvi polovici 1. stoletja pred Kr. (Horvat 1990, 218, t. 5; 3, 4). Preostale najdbe pripadajo večidel reliefno okrašenim, zgodnjecesarskim volutnim tipom, medtem ko so oljenke pečatnega tipa redko zastopane (Horvat 1990, 218, t. 13; 6). Pri raziskavah zgodnjerimske naselbine pod ljubljanskim Grajskim gričem, na desnem bregu Ljubljanice, je bilo odkritih tudi nekaj zgodnjerimskih oljenk (Vičič 1993; Vičič 1994; Vičič 2002). Plasti so datirane od cezarjanske do flavijske dobe, glavnina najdb pa sodi v srednjo- in poznoavgustejsko dobo. Najzgodnejše oljenke so zastopane z odlomki poznorepublikanskih cilindričnih in poznohele- 027 Ljubljana, Štefanova ulica, ostanki rimske lončarske peči (Arhiv Muzeja in Galerij mesta Ljubljana, foto E. Primožič) nističnih tipov (Vičič 1994, t. 1; 11, t. 10; 2). Pojavlja pa se tudi odlomek t. i. Tigellampe. Prevladujejo zgodnjeimperialne, reliefno okrašene volutne oljenke, med njimi je tudi primerek oljenke Loeschcke I A z reliefnim okrasom dveh delfinov in hipokampa (Vičič 1994, t. 1: 11, t. 10: 1). Najnovejše raziskave, ki so dale obsežno, še neobjavljeno gradivo, kažejo obstoj istočasne vojaške postojanke v neposredni bližini raziskane naselbine pod Grajskim gričem (prispevek na konferenci). Največja množina oljenk na prostoru današnje zahodne Slovenije je bila odkrita pri raziskavah poznoavgustejsko/ zgodnjetiberijanske kolonije Emone na levem bregu reke Ljubljanice. Žal je gradivo dosedanjih izkopavanj emonskih naselbinskih predelov še vedno objavljeno le delno (Gaspari 2010). Lokalno izdelavo oljenk v Emoni so z ozirom na kakovost in makroskopske značilnosti posameznih izdelkov domnevali že starejši raziskovalci, dokončno pa je bila dokazana z naravoslovnimi analizami, ki so potrdile dotedanje domneve. Lokalni izdelki oblik Buchi Xa/b, Buchi Xb in Buchi Xb/c rangirajo od dobre do slabe kakovosti, opremljeni so z žigi italskih delavnic FORTIS; QGC, VIBIANI in morda tudi VERI (Istenič, Daszkiewicz, Schneider 2003, 90, sl. 6). Pri analizah je kot temeljna baza podatkov služilo posodje, odkrito v peči iz Štefanove ulice, čeprav Oljenki, odkriti v zgodnjerimskih plasteh naselbine ob vznožju ljubljanskega Grajskega griča (Vičič 1994, t. 1; 11, t. 10; 1) 028 Model oljenke iz Emone (Šubic 1975, t. 13, 63) med tem gradivom ni bilo neposrednih dokazov za proizvodnjo oljenk. Med starejšimi najdbami iz Emone, brez natančnejših podatkov, pa je znan tudi model za oljenke. Najboljšo sliko k poznavanju oljenk še vedno nudijo emonska grobišča, ki sodijo med bolje raziskane rimskodobne nekropole (Petru 1972; Plesničar Gec 1972). Splošna ocena velja, da število odkritih emonskih grobov, skupaj s tistimi, izkopanimi pred koncem 19. stoletja – in od katerih so danes mnogi izgubljeni –, presega tri tisoč. Grobove, izkopane do leta 1960, hrani Narodni muzej Slovenije, gradivo kasnejših izkopavanj pa Mestni muzej v Ljubljani. Gradivo, vključujoč oljenke, je bilo predmet številnih raziskav in objav (Iványi 1935; Bonis 1942; Šubic 1975; Plesničar Gec 1977). Oljenke so ob keramičnem posodju najpogostejši grobni pridatek v emonskih grobovih. Na severnem emonskem grobišču z 977 grobovi so bile oljenke pridane v 311 grobov, 247 grobov je imelo po eno oljenko, 17 po dve in 13 po tri ali več oljenk (grob 368, Plesničar Gec 1972, t. 97; grob 374, Plesničar Gec 1972, t. 100; grob 395, Plesničar Gec 1972, t. 107; grob 413, Plesničar Gec 1972, t. 112). Zastopani so domala vsi pomembnejši tipi zgodnjecesarske dobe, prevladujejo volutne oblike z reliefnim okrasom, kasneje jih izpodrinejo oljenke pečatnega tipa. Od posebnih oblik najdemo nekaj primerkov oljenk v obliki pinijevega storža (grob 317, Plesničar Gec 1972, t. 81, 12, grob 403, Plesničar Gec 1972, t. 109: 15 in grob 659, Plesničar Gec 1972, t. 152: 9). Med zelo redke sodi tudi oljenka četverokotne oblike s srčastim okrasom (grob 691, Petru 1972, t. 47: 13). Med reliefnim okrasom se ponuja pester izbor motivov, za številne najdemo analogije med akvilejskim gradivom (Di Filippo Balestrazzi 1988). Oljenke s severnega emonskega grobišča (Arhiv Muzeja in Galerij mesta Ljubljana, foto M. Paternoster) 029 PREGLEDNICA MOTIVIKE OLJENK Z EMONSKIH GROBIŠČ MOTIV TIP GROB št. Bakh z vencem na glavi in s panterjem v ozadju Loeschcke 1 B Plesničar Gec 176 Mars Ultor ali Victor Loeschcke 1 A (?) Plesničar Gec 594 Venus pri kopeli Loeschcke 1 B Petru 109 Victoria? nedoločen Petru 908 Gorgona Loeschcke 1 B Plesničar Gec 423 Janus Loeschcke X B Petru, t. 98: 9 Hefaist Loeschcke 1 B sirena na skali Loeschcke 4 Plesničar Gec 901 sfinga Loeschcke 1 C Plesničar Gec 920 Kupido Loeschcke 1 B Plesničar Gec 395 Pegaz Loeschcke 1 B Plesničar Gec 347 Selena Loeschcke 8 Plesničar Gec 372 Satirova maska s tirsom Loeschcke 1 B/C Plesničar Gec 135 triton Loeschcke 4 Petru 48 grifon nedoločen Petru 813 Telef, sesajoč pri košuti nedoločen Petru 545 rog izobilja nedoločen Petru 32 satir, maska Loeschcke 4 (?) Petru 624 silen, maska Loeschcke 1 B Petru 414 venec hrastovih listov z želodom Loeschcke 4 Plesničar Gec 917 utež (s podobo Selene/Lune) Loeschcke X B Petru 78 školjka Loeschcke 1 B Plesničar Gec 975 Jakobova školjka Loeschcke 4 Petru kv. M (tab. 76) lunin krajec Loeschcke 8 Petru 793 Božanstva in mitološka bitja: Atributi, maske, predmeti: 030 Kupido Loeschcke 1 B Plesničar Gec 395 Pegaz Loeschcke 1 B Plesničar Gec 347 Selena Loeschcke 8 Plesničar Gec 372 Satirova maska s tirsom Loeschcke 1 B/C Plesničar Gec 135 triton Loeschcke 4 Petru 48 grifon nedoločen Petru 813 Telef, sesajoč pri košuti nedoločen Petru 545 rog izobilja nedoločen Petru 32 satir, maska Loeschcke 4 (?) Petru 624 silen, maska Loeschcke 1 B Petru 414 venec hrastovih listov z želodom Loeschcke 4 Plesničar Gec 917 utež (s podobo Selene/Lune) Loeschcke X B Petru 78 školjka Loeschcke 1 B Plesničar Gec 975 Jakobova školjka Loeschcke 4 Petru kv. M (tab. 76) lunin krajec Loeschcke 8 Petru 793 rozeta Loeschcke 4 Petru 857 krater Loeschcke 4 Plesničar Gec 329 skifos Loeschcke 1 B/C Plesničar Gec 374 amfora Loeschcke 1 B Plesničar Gec 374 kantaros z vitico Loeschcke 8 Petru 11 cista na treh nogah Loeschcke 1 C Petru 666 cista na treh nogah s palmovo vejo in Loeschcke 1 C Petru 950 ara z baklama ob strani Loeschcke 1 C Petru 764 oltar s Herkulovo masko in kijem Loeschcke 1 B Plesničar Gec 528 pigmejski plesalec z inštrumentom Loeschcke 1 C Petru kv. B (t. 74) Atributi, maske, predmeti: Obredno posodje: kaducejem Oltarji: 031 Gladiatorji, Gladiatorji, atleti, atleti, plesalci plesalci in in erotični erotični prizori: prizori: gladiatorski gladiatorski boj boj Loeschcke 11 A A Loeschcke Petru 207 207 Petru gladiator gladiator nedoločen nedoločen Petru Petru kv. kv. II (tab. (tab. 74) 74) plesalec plesalec ss palico palico Loeschcke 4 4 Loeschcke Petru 932 932 Petru trije trije na na ležišču ležišču nedoločen nedoločen Petru Petru 932 932 par par na na postelji postelji Loeschcke Loeschcke 4 4 Plesničar Plesničar Gec Gec 341 341 nedoločen nedoločen Petru Petru 932 932 Loeschcke 11 B B Loeschcke Petru t. t. 97: 97: 55 Petru ibis ibis nedoločen nedoločen Plesničar Gec Gec 474 474 Plesničar ptica ptica Loeschcke Loeschcke 11 B B Plesničar Plesničar Gec Gec 148 148 pav pav Loeschcke Loeschcke 11 B B Plesničar Plesničar Gec Gec 95 95 pav pav ob ob granatnem granatnem jabolku jabolku Loeschcke Loeschcke 11 A A Plesničar Plesničar Gec Gec 900 900 pav pav zz vejico vejico zz granatnimi granatnimi jabolki jabolki Loeschcke Loeschcke 4 4 Petru Petru 72 72 golob golob zz vejico vejico Loeschcke Loeschcke 11 B B Plesničar Plesničar Gec Gec 407 407 orel orel Loeschcke Loeschcke 11 C C Petru Petru 487 487 petelin petelin Loeschcke Loeschcke 4 4 Petru Petru 758 758 kozel kozel Loeschcke Loeschcke 11 B/C B/C Petru Petru t. t. 97: 97: 77 zajec zajec Loeschcke Loeschcke 11 B B Plesničar Plesničar Gec Gec 192 192 lev lev Loeschcke Loeschcke 11 B B Plesničar Plesničar Gec Gec 744 744 košuta košuta Loeschcke Loeschcke 4 4 Petru Petru 857 857 medved medved (?) (?) Loeschcke Loeschcke 11 B B Plesničar Plesničar Gec Gec 144 144 krokodil krokodil Loeschcke Loeschcke B B Plesničar Plesničar Gec Gec 600 600 riba Loeschcke 4 Petru 883 Vojak: Vojak: konjenik konjenik ss ščitom ščitom Ribič?: Ribič?: moški moški vv kratkem kratkem plašču, plašču, obrnjen obrnjen nazaj, nazaj, vv teku teku proti proti desni, desni, zz nosili nosili na na ramenu ramenu Živali: Živali: Divje Divje živali: živali: 032 ptica Loeschcke 1 B Plesničar Gec 148 pav Loeschcke 1 B Plesničar Gec 95 pav ob granatnem jabolku Loeschcke 1 A Plesničar Gec 900 pav z vejico z granatnimi jabolki Loeschcke 4 Petru 72 golob z vejico Loeschcke 1 B Plesničar Gec 407 orel Loeschcke 1 C Petru 487 petelin Loeschcke 4 Petru 758 kozel Loeschcke 1 B/C Petru t. 97: 7 zajec Loeschcke 1 B Plesničar Gec 192 lev Loeschcke 1 B Plesničar Gec 744 košuta Loeschcke 4 Petru 857 medved (?) Loeschcke 1 B Plesničar Gec 144 Morske krokodilživali: Loeschcke B Plesničar Gec 600 riba 1C Loeschcke 4 Petru 883 delfin med valovi lev v naskoku na konja Loeschcke 1 B (?) nedoločeno Plesničar Petru 136 Gec 407 želod petelin s palmovo vejo C Loeschcke 1 B Petru 660Gec 703 Plesničar pes davi zajca Loeschcke 4 Plesničar Gec 129 pes s hlebcem kruha nedoločen Petru 773 pes grize vrat merjascu Loeschcke 1 B Plesničar Gec 194 pes v skoku Loeschcke 1 B Plesničar Gec 319 pujs Loeschcke 1 B/C Petru 202 kozel Loeschcke 1 B/C Petru t. 97: 7 bikova glava Loeschcke 1 B Plesničar Gec 152 riba Loeschcke 1 C Petru 883 delfin med valovi Loeschcke 1 B (?) Plesničar Gec 407 Divje živali: Sadeži: Domače živali: Morske živali: Sadeži: želod Loeschcke 1 C Petru 660 Oljenke s severnega emonskega grobišča (Arhiv Muzeja in Galerij mesta Ljubljana, foto M. Paternoster) Na j p o g o s t e j š a o b l i k a o l j e n k , o d k r i t i h n a e mo n s k i h g r o b i š č i h , s o o l j e n k e p e č a t n e g a t i p a . B r e z d v o ma j e k t e mu p r i p o mo g l a n j i h o v a 033 Oljenke s severnega emonskega grobišča (Arhiv Muzeja in Galerij mesta Ljubljana, foto M. Paternoster) Najpogostejša oblika oljenk, odkritih na emonskih grobiščih, so oljenke pečatnega tipa. Brez dvoma je k temu pripomogla njihova ekonomičnost in posledična velika priljubljenost na tržišču, pozabiti pa ne smemo niti njihovega širokega časovnega razpona uporabe do začetkov 5. stoletja (Wunderlich 2006). Zastopanost tipov keramičnih oljenk v emonskih nekropolah po deležih: Loeschcke IX 9 %, Loeschcke X 46 %, volutne oljenke 41 %, drugo 4 % Oljenke s severnega emonskega grobišča (Arhiv Muzeja in Galerij mesta Ljubljana, foto M. Paternoster) 034 GRAFIKON 1: ZASTOPANOST PEČATOV NA OLJENKAH Z EMONSKIH GROBIŠČ Grafikon 1: Zaradi preglednosti v grafikonu ni prikazanih žigov, ki se pojavijo posamično: AGILIS, CAMPILI, CERIALIS, COELI, CPSF, GANNIE, GERIO, GSC, IANVARI, IEGIDI, INGENI, I PAVLIN, LLC, LNARI, LNG, LVST …, MIA, MVRRI, NICEPOR, PROBI, PROCLI, Q..M, RCTAVA, RVFIN, SABINI, SGA, SINA …, TESAEI, VEREGVN, VETII, VIBVLE in IPP. 035 GRAFIKON 2: ZASTOPANOST PEČATOV NA OLJENKAH TIPA LOESCHCKE IX 036 GRAFIKON 3: ZASTOPANOST RAZLIČNIH ŽIGOV PRI OLJENKAH TIPA LOESCHCKE X 037 Pridatki iz enega od novoodkritih grobov v Emoni. (Foto David Badovinac) Z emonskih nekropol je znanih tudi nekaj bronastih oljenk, ena iz groba, datiranega v drugo polovico 1. stoletja (Plesničar Gec 1972, grob 594, tab. 137, 1). V grobu 76 iz druge polovice 1. stoletja po Kr. pa je bila odkrita steklena oljenka, ki so na splošno dokaj redke najdbe (Petru 1972, 100, tab. 88, 7). V letih 2009–2011 so bili pri arheoloških raziskavah Kongresnega trga v Ljubljani odkriti novi grobovi, do zdaj najzgodnejši na emonskih grobiščih; datirani so v avgustejsko dobo (Zidanšek Bekljanov 2012). Oljenke so tudi v teh grobnih celotah pogost pridatek in pomenijo pomembno dopolnitev k dosedanjemu poznavanju emonskega gradiva (prispevek na konferenci). Steklena oljenka z emonskega grobišča (Petru 1972, grob 76) (Narodni muzej Slovenije, foto T. Lauko) Bronasta oljenka z emonskega grobišča (Arhiv Muzeja in galerij mesta Ljubljane, foto M. Paternoster) 038 PODEŽELJE DESETE REGIJE Moderne stratigrafske raziskave vile rustike v Školaricah pri Ankaranu so dale relevanten vpogled v poselitev rimskodobnega podeželja. Izkopavanja arhitekturnega kompleksa z bivalnim in gospodarskim delom iz 1. do 5. stoletja so potekala leta 2002 (Žerjal 2008). V ruševinskih plasteh so bile odkrite tudi oljenke. Med zgodnjimi so bile prepoznane volutne reliefno okrašene in oljenke pečatnega tipa, večinoma severnoitalske ali istrske proizvodnje. Poleg regionalnih izdelkov je bila odkrita tudi korintska oljenka tipa Loeschcke VIII/Broneer XXVII (Žerjal 2008, tab. 26, 571). V ruševinskih plasteh termalnega kompleksa vile rustike pa so prišli na dan odlomki keramične lanterne valjaste oblike, z ravnim dnom in s polkrožnim držajem za obešanje. Zgornji del je okrašen z viticami in s stiliziranimi grozdi. Lanterna je prepoznana kot izdelek lokalnih delavnic (prispevek na konferenci). Oljenka z vile maritime v Simonovem zalivu (Pomorski muzej Piran) Školarice pri Spodnjih Škofijah, lanterna lokalne izdelave (foto S. Firšt) Oljenke so bile odkrite tudi na obsežnem, toda še vedno nepopolno objavljenem najdišču luksuzne ville maritime v Simonovem zalivu ter na zgodnjerimskem najdišču v Predloki (prispevek na konferenci). Medtem ko so raziskave poznorepublikanskega naselja italskih trgovcev na Mandrgi na Razdrtem pokazale rabo oljenk že v najzgodnejši dobi, jih med gradivom notranjskih gradišč z začetkov rimske dobe ne zasledimo (Horvat 1995). Edina izjema med najdbami, ki sodijo že v čas napredujoče romanizacije v drugi polovici št) 039 1. ali celo v 2. stoletju, je odlomek ramena pobliže neidentificirane oljenke pečatnega tipa z Ambroževega gradišča (Horvat 1995, t. 13: 28). Iz tega časa pa so znane najdbe oljenk domala z vseh najdišč, tako npr. iz naselbinskih plasti v Ajdovščini, Biljah, Kolenovici, Lokvah in Mostu na Soči (prispevek na konferenci). Povsem svojstveno najdbo pa predstavljajo oljenke iz Šmarske jame blizu Sežane. Značaj najdišča v podzemni jami in značilnosti najdbe izpričujejo, da gre za kultno mesto. O značaju in vrsti kulta ne vemo ničesar in tudi analiza gradiva, odkritega v jami, ponuja zgolj negotovo interpretacijo. Glede na prisotnost gradiva iz bronaste in železne dobe (Osmuk 2006, 208-209) ter izpričano kultno vlogo nekaterih podzemnih jam na Krasu lahko sklepamo, da je bila Šmarska jama najverjetneje staroselski kultni prostor. Po najdbi številnih odlomkov keramičnih oljenk smemo morda sklepati, da gre za romanizacijo neznanega staroselskega kulta in pojav sinkretističnega zlivanja prastarih obrednih praks z novimi verovanji, ki so se s prodiranjem romanizacije razširile od drugod. Prevladujejo reliefno okrašene oljenke, medtem ko je pečatnih precej Oljenka iz Šmarske jame (foto J. Jerončič) manj. Odkritih je bilo tudi šest novcev iz 1. do srede 2. stoletja (prispevek na konferenci). Za jamsko najdišče pa gre tudi v primeru oljenke tipa Loeschcke X B. Na odlomke keramike in oljenko so naključno naleteli jamarji tudi v jami Mačkovice na severovzhodnem robu Planinskega polja, v bližini vasi Laze. Značaj najdb kaže, da so to najverjetneje ostanki pokopa, oljenka pa je bila bržkone grobni pridatek (Bavdek 2009, 84). Odlomek oljenke iz jame Mačkovica (risba T. Korošec) 040 Volutna oljenka, odkrita v ruševinah vile rustike pri Mošnjah (foto M. Lavrič) Intenzivne arheološke raziskave, ki zadnji dve desetletji potekajo v mestnem jedru Kranja, so dale sicer sorazmerno majhne količine gradiva, a to zelo izpovedno. Kratkotrajne naselitvene plasti so pripisane postojanki, ki je nastala ob procesu oblikovanja emonskega agra. Med tipičnim zgodnjerimskim gradivom, kot so sigilata s pravokotnimi žigi, skodele tipa Sarius, keramika tankih sten in drugo, so bili tudi odlomki poznorepublikanskih, na lončarskem kolesu izdelanih oljenk, odlomki volutnih oljenk in delno ohranjena oljenka Loeschcke III. Slednja je najverejtneje izdelek srednjeitalskih delavnic (Sagadin 2003; Josipovič, Sagadin 2006). Novih spoznanj pa si lahko obetamo tudi od sodobnih raziskav vile rustike v Mošnjah na Gorenjskem. Med gradivom, ki še čaka na sistematično objavo, je tudi nekaj odlomkov oljenk. Med drugim je prišla na dan tudi volutna oljenka z motivom petelina. Volutna oljenka oblike Loeschcke I C z reliefnim okrasom grifona je bila najdena tudi med ruševinskimi plastmi rimskodobne kmetije pri vasi Rodine na Gorenjskem, raziskani v šestdesetih letih prejšnjega stoletja (Valič, Petru 1964-1965, t. 3: 2). Oljenke pečatnega tipa Loeschcke IX in X pa so bile odkrite tudi v ruševinskih plasteh rimskodobnega stavbnega kompleksa v Šentpavlu blizu Domžal iz poznega 1. in 2. stoletja (Jerončič 2005, 68, t. 6: 30). PODEŽELSKA GROBIŠČA X REGIJE Sodobne raziskave grobišča na Križišču Ankaran, ki je pripadalo v bližini odkriti vili rustiki v Školaricah, pomenijo opazen napredek pri raziskovanju in poznavanju podeželskih grobišč (Novšak 2010, 36–43). Oljenke so najdene v 24 grobovih. Oljenka, odkrita v zgodnjerimskih naselbinskih plasteh v Kranju (foto A. Ogorelec) 041 V dveh grobovih sta bila odkrita po dva primerka. Italske reliefne oljenke so zastopane s tremi primerki, oljenki iz groba 3 sodita k tipu Loeschcke IV, oljenka iz groba 19 pa pod tip Loeschcke VIII. Vse preostale so pečatnega tipa Loeschcke X, z žigi FORTIS, pet primerkov, CRESCES, štirje primerki, VIBIANI, CDESSI in LVPATI po en primerek (Novšak 2010, 36–43). Večina oljenk je prepoznanih kot izdelek bližnjih italskih delavnic. Posebno pozornost je vzbudila oljenka Loeschcke IV z motivom steklopihalca. Enaki oljenki sta znani iz Asserije in Ferrare, slednja je slabo ohranjena. Primerjava oljenk s Križišča in iz Asserije kaže, da gre za izdelka iz istega kalupa (prispevek na konferenci). Najdbe oljenk pa so znane tudi s preostalih podeželskih grobišč na zahodu današnjega slovenskega ozemlja. Grobišče na Socerbu je bilo odkrito že konec 19. stoletja, gradivo je shranjeno v tržaškem Mestnem muzeju. Pokopi sodijo v čas železne in rimske dobe, natančnega števila grobov zaradi skupnih pokopov v grobnih jamah pod kamnito ploščo ni bilo mogoče ugotoviti. Oljenke so bile odkrite v treh grobovih, kar je presenetljivo malo z ozirom na število oljenk, odkritih na zgodnjih nekropolah Oljenka z grobišča Križišče pri Ankaranu (foto D. Badovinac) tega območja. V grobu 40 je ležala oljenka tipa Loeschcke I A z upodobitvijo dionizičnega kulta z golo figuro točaja z obrednim vrčem v roki (potasos) in leopardom (Vidulli Torlo 2002, 119, sl. 56). V grobu 30 je bil najden odlomek oljenke tipa Loeschcke I A z upodobitvijo krave s teletom (Vidulli Torlo 2002, 119, št. 57). V grobu 19 pa je bila oljenka z upodobitvijo Amorja, tip Loeschcke 1 B. Prvi dve sta datirani v avgustejsko dobo, slednja pa v sredo 1. stoletja (Vidulli Torlo 2002, 119, sl. 58). Brez grobnih celot sta še dve oljenki, ena z žigom FRONTO, ki je danes izgubljena, in druga, delno ohranjena volutna oljenka z upodobitvijo leva, ki je brez grobne celote. 042 V petdesetih letih prejšnjega stoletja sta med naselbinskimi raziskavami na kaštelirju nad Kortami nad Izolo prišla na dan tudi dva groba, ki sta bila najverjetneje del nekropole bližnje naselbine, morda vile rustike. Med grobiščnim gradivom je bilo tudi nekaj odlomkov zgodnjerimskih oljenk, ki so danes izgubljene. Med njimi dve oljenki pečatnega tipa Loeschcke X A z žigom FORTIS in odlomka volutnih oljenk z reliefnim okrasom. Prva je bila okrašena z reliefom orla, na drugi pa je bukoličen prizor z ovcami na paši (Boltin Tome 1958-1959, t. 1: 1 in 2, t. 2: 1, 2 in 4). Vipava, odlomek oljenke z grobišča v Lavrinovi ulici (risba R. Vidmar) Oljenke z grobišča na Socerbu (Vidulli Torlo 2002, sl. 56–58) Med novejše najdbe sodi odkritje manjšega podeželska grobišča v Volarijah, Žirje pri Sežani. Med gradivom je bila najdena ena sama, fragmentarno ohranjena oljenka oblike Loeschcke IA z reliefnim okrasom gladiatorja s ščitom in z mečem, datirana v avgustejsko dobo (Bavdek 2005, 246, t. 4: 2). 043 V i p a v a , o d l o me k o l j e n k e Na delno raziskanem rimskodobnem grobišču v Vipavi, v Lavrinovi ulici, je bil odkrit en sam odlomek pečatne oljenke. Pripada tipu Loeschcke IX B, z apliko z motivom gledališke V z(Tratnik a h 2012, o dt.n13, i156). h Br k i maske V zahodnih Brkinih, nad vasjo Rodik, je m emed d letoma l e t 1979 o m 1979 d bilo doa1985 odkrito malo staroselsko grobišče Pod Jezerom, ki je ležalo tik pod prazgodoving r o b i š č e Po d J e sko in antično naselbino na vrhu griča. Odkritih je bilo 14 grobov, v njih je bilo p r a šest z goljenk o d (Istenič o v i 1987). n s k o najdenih Tudi v 41 grobovih grobišča, odkritega v sedemdesetih g r i č a letih . Oprejšnjega d k r i stoletja t i hv Cerknici, je bilo najdenih 14 oljenk. Sodeč po značaju gradiva pripada grobišče stab i l o prebivalstvu, n a j d evečina n i grobov h š roselskemu sodi med drugo polovico 1. in prvo polovico 2. stoletja (Urleb 1983, 313). z g r o b i š č a v L a v r i n o v i u l i c i (r i V emonskem agru, v neposredni bližini LjuV i d ma r ) bljane, je bilo odkrito majhno staroselsko grobišče v bližini vasi Podlipoglav. Ležalo je nedaleč od prazgodovinskih gomil na n i Molniku. h , n aTudi d nav tem a s grobišču j o Rsoo bile d i k , j e b i oljenke pogost pridatek (prispevek na o 1985 o d k r i t o ma l o s t a r o s e konferenci). V emonski ager pa sodi tudi grobišče z e Bobovek r o m ,prikKranju, i j kjer e jel bilo e vž petdea l o t i k p o setih letih prejšnjega stoletja odkritih 29 grobov. Datirani so v drugo polovico 1. in i nprvoapolovico n t i 2.čstoletja. n o Tudi n atosgrobišče e l b i n o n a v kaže značilnosti staroselstva. V grobovih j eso bile b i poleg l opridatkov, 14 g kot r osobnpr. o lokalv , v n j i h j no izdelana kuhinjska keramika in številni železni noži, odkrite tudi oljenke. Ležale e s sot v devetih o l j grobovih, e n k vse (I pa s pripadajo t e n i č 1987). pečatnemu tipu (Petru, Valič 1958-1959). OL J E NK E S S T A ROS E L S K E GA OLJENKE S STAROSELSKEGA GROBIŠČA NA RODIKU TIP PEČAT GROB I Š ČA NA RODI GROB št. Loeschcke X B THALI 1 Loeschcke IX B FORTIS 2 Loeschcke X B FORTIS 3 Loeschcke X B 6 Loeschcke VIII z okrasom rozete na disku 6 Tu d i v 41 g r o b o v i h s e d e md e s e t i h g r o b i š č a , o d k r i t e g a l e t i h p r e j š n j e g a v s t o l e t j a 044 s o d i me d d r u g o s t o l e t j a p o l o v i c o (U r l e b 1. i n OLJENKE Z RIMSKODOBNEGA GROBIŠČA V CERKNICI PEČAT GROB I Š ČA V CE RK N GROB št. Loeschcke X A (?) AGILIS 1 Loeschcke X B 8 Loeschcke X A 9 Dno oljenke FORTIS 19 Loeschcke X B OCTAVI 27 Loeschcke X A/B FORTIS 28 Loeschcke X A 29 Loeschcke X A p o l o v i c 1983, 313). O L J E N K E Z R I MS K O D O B N E G A TIP p r v o FORTIS 33 pozna oblika Loeschcke X C 40 Loeschcke I B (?) 28 Loeschcke I (?) 30 Loeschcke I B z motivom amfore 34 Loeschcke I B z motivom Selene (?) 37 Zastopanost tipov oljenk po deležih z grobišča v Cerknici 045 Oljenke z grobišča Podlipoglav (Arhiv Muzeja in galerij mesta Ljubljana, foto M. Paternoster) g r o b o v i h , v s e 046 (P e t r u , V a l i č p a p r i p a d a j o p e č a t n e mu t i p 1958-1959). OL J E NK E S S T A ROS E L S K E GA GROB I Š ČA B OB OV E BL I Z U KRANJ A Olj mu OLJENKE S STAROSELSKEGA GROBIŠČA BOBOVEK BLIZU KRANJA TIP PEČAT GROB št. Loeschcke IX B Nečitljiv žig 1 Loeschcke X B CDESSI 3 Loeschcke IX B ATIME 4 Loeschcke X B VIBIANI 9 Loeschcke X B VIBIANI 10 Fragmentirana oljenka pečatnega tipa 13 Loeschcke X B FORTIS 15 Loeschcke X B VIBIANI 16 Loeschcke X B CDESSI 18 Loeschcke X B VIBIANI 20 Zastopanost tipov oljenk z grobišča Bobovek pri Kranju Za s t o p a n o s t t i p o v o l j e n k z g r o b i š č a Bo b o v e k p r i Kr a Ke (Fo 047 Oljenka z Brezij (Fototeka Gorenjskega muzeja Kranj, foto T. Lauko) Po nepopolnih podatkih je moč sklepati, da sta grobni najdbi tudi oljenki z Brezij blizu Radovljice. Nanju so naleteli pri gradbenem izkopu v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Ležali sta v plasti oglja, skupaj z odlomki keramičnega posodja. Ena od oljenk pripada tipu Loeschcke X B z žigom FORTIS, druga je reliefno okrašena z upodobitvijo psa, leva in merjasca. Domnevno gre za najdbi z manjšega podeželskega grobišča, ki naj bi se razprostiralo nedaleč od prazgodovinskih gomil (Petru, 1958-59). Tudi zgodnjerimske najdbe iz Polhovega Gradca, med katerimi sta dve oljenki, pripisujemo posameznim grobovom manjšega podeželskega grobišča. Domnevno gre za pokopa prebivalcev vile rustike, katere ostanke predvidevajo v bližini. Keramično posodje in oljenki iz grobov, odkritih na Bobovku pri Kranju (Fototeka Gorenjskega muzeja Kranj, foto T. Lauko) Najdbe iz Polhovega Gradca z manjšega podeželskega grobišča (Arhiv Muzeja in galerij mesta Ljubljane, foto T. Lauko) Oljenka iz Polhovega Gradca (Petru 1974, t. 11: 10) Grobne najdbe so prišle prvič na dan med zemeljskimi deli sredi 19. in nato še v začetku 20. stoletja. Najdeno je bilo luksuzno bronasto posodje, stekleni skodeli in keramika iz prve polovice in srede 1. stoletja. Poleg sta bili tudi dve oljenki, prva je bronasta, druga keramična, Loeschcke tip III z reliefnim okrasom v obliki palmete na trikotnem ročaju. Oljenki sta, podobno kot preostali grobni pridatki, izdelka italskih delavnic (Petru 1974, t. 10: 1 in t. 11: 10). 048 NORIŠKI IN PANONSKI DEL OZEMLJA Slovenska Koroška in del Štajerske sta sodili k Noriku (Horvat 1999, 254). Celeia, ki je dobila municipalne pravice za časa Klavdija, je bila že v dobi noriškega kraljestva eno od pomembnih središč noriških plemen. Raziskave na Miklavškem hribu ob Heraklovem svetišču so osvetlile pomen naselbine v času pred nastankom municipija. Odkrito je bilo srednje in pozno avgustejsko gradivo, analogno gradivu zgodnjerimskih naselbinskih plasti, odkritih pod ljubljanskim gradom in v Kranju. Vendar med celjskim gradivom ne najdemo poznorepublikanskih oblik oljenk, znanih pa je nekaj odlomkov zgodnjecesarskih volutnih oljenk (Vičič 1997, t. 2: 15, t. 4: 23). Municipij Celeia je bilo obsežno in bogato rimsko mesto. Raztezalo se je od spodnje terase Miklavškega hriba na jugu, do Levstikove ulice na severu, železniške postaje na vzhodu in Gledališkega trga na zahodu. Središče antičnega mesta je bilo konec 19. in na začetku 20. stoletja gosto pozidano in je zato le slabo raziskano (Lazar 2002). Iz starejših naselbinskih raziskav Celeie je ohranjenega sorazmerno malo drobnega arheološkega gradiva, najnovejše Oljenka s Stanetove ulice (Arhiv Pokrajinskega muzeja Celje) raziskave pa še niso objavljene. Poznavanje celejanskega gradiva je zatorej omejeno na nekaj preglednih objav. Izkopavanja na Kreuhu, ki so potekala konec osemdesetih let prejšnjega stoletja na zelo zamejenem prostoru ob poznoantični zgodnjekrščanski baziliki, so prinesla pomembna nova spoznanja Bro je) 049 (Vogrin 1991). Med delno objavljenim gradivom najdemo tudi pečatni oljenki tipa Loeschcke X B, eno z žigom CDESSI (Vogrin, 1991, 38 in 39), ter oljenko Loeschcke VIII z okrasom vinske vitice z grozdi na ramenu (Vogrin 1991, 38). Iz izkopavanj na Stanetovi ulici je znana volutna oljenka Loeschcke I B z okrasom are z baklama ob straneh. Iz ruševinskih plasti v atriju Mohorjeve družbe prihajajo odlomki pečatnih oljenk s pečatom FRONTO/F in reliefno podobo Kupida. Navkljub številnim predvidevanjem o lokalni produkciji keramičnih oljenk pa neposrednega dokaza še nimamo. Tudi najnovejša, še neobjavljena izkopavanja lončarskih delavnic v Celju niso ponudila nobene evidence o tamkajšnji izdelavi oljenk. Živahno obrtno proizvodnjo bronastih predmetov, ki je očitno obsegala tudi izdelavo oljenk, izpričuje najdba keramičnega kalupa za bronasto svetilko v obliki doprsne moške figure. Kalup je bil Bronasta miška, morda s pokrova svetilke (Arhiv Pokrajinskega muzeja Celje) Kalup za oljenko (Pokrajinski muzej Celje, foto V. Berk) odkrit med regulacijo Savinje na južnem predelu Celeie, imenovanem Breg, kjer je sicer izpričan tudi obstoj lončarske četrti (Lazar 2002, 93). V Pokrajinskem muzeju v Celju hranijo tudi drobno bronasto miško, upodobljeno stoje, oblizujoč si prednje tačice. Navezujoč se na v antiki priljubljeno zgodbo o požrešnih miškah, ki so v svetišču Ateni kradle olje za razsvetljavo, bi figurica lahko sodila k pokrovu svetilke iz zgodnje cesarske dobe (Bailey 1996, 53, Pl. 63: Q 3734- Q 3736). Ob treh celejanskih vpadnicah so se razprostirale nekropole (Lazar 2002, 86–90). Njihov natančen obseg ni poznan, saj nobena še ni bila sistematično raziskana. 050 K severnemu grobišču so sodili tudi grobovi, odkriti na Gubčevi ulici. V osrednjem grobu 4 iz srede 1. stoletja s kar sto štirimi grobnimi pridatki so bile odkrite tudi tri volutne oljenke tipa Loeschcke I B. Oba nepoškodovana primerka sta reliefno okrašena – prva oljenka ima motiv ribiča s košarama na ramenu, druga okras v obliki arma gladiatoriae z dvema paroma golenic in dvema mečema (Kolšek, 1972, Y 152 (5), 4: 50-51). V grobu 3 istega grobišča je bila oljenka tipa Loeschcke IX B odkrita skupaj z odlomkom dna pečatne oljenke, oba primerka imata žig FORTIS (Kolšek, 1972, Y 151 (3) 22 in 23). S celjskega podeželja je znanih še nekaj najdb oljenk. Tako je bila npr. v poznoantični naselbini na Rifniku pri Šentjurju v hiši 3 odkrita tudi volutna oljenka tipa Loeschcke I C z reliefno upodobitvijo satirove maske s tirsom (Bolta 1981, 22, t. 22: 42). Na Ilovici pri Vranskem, kjer so arheološke raziskave potekale ob gradnji avtoceste konec devetdesetih let, so bili odkriti ostanki dveh lončarskih peči. Odpadni keramični material in opeke s civilnimi in pretežno vojaškimi žigi je potrdil lokalno opekarsko proizvodnjo, posebej živahno v času prisotnosti legije II Italice. O lokalni produkciji keramike ali oljenk ni bilo odkritih nobenih neposrednih Celeia, oljenke iz groba 4 (Kolšek, 1972, Y 152 (5), 4: 50-51) 051 Trojane, odlomek diska oljenke z reliefno upodobitvijo Merkurja (Medobčinski muzej Kamnik) dokazov. Med gradivom, odkritim v bližini peči, je bil tudi odlomek oljenke pečatnega tipa, ki pa ne kaže značilnosti lokalne izdelave (Vidrih Perko 1997, fig. 1: 29). Za obstoj lokalnih lončarskih peči vemo tudi iz starejših arheoloških raziskav na Trojanah. Med še neobjavljenim keramičnim gradivom je bilo prepoznanih tudi nekaj oljenk. Z ozirom na makroskopske značilnosti posameznih keramičnih izdelkov je z gotovostjo moč prepoznati tudi izdelke petovionskih delavnic. To potrjuje tudi naključna najdba dveh oljenk, ene s pečatom TATIO, druge s pečatom URSIO; slednji je dobro poznan petovionski lončar. Med najpomembnejšimi raziskanimi grobišči celejanskega agra je gotovo šempetrsko. Šempeter leži blizu Celja. Antična naselbina je ležala ob državni cesti Emona–Celeia. Pripadajočo vzhodno nekropolo je na južni strani zamejevala Savinja. Sodeč po napisih na šempetrskih nagrobnikih je celejanska aristokracija imela tod okoli svoje posesti. Ostanke nekropole so odkrili že leta 1947, raziskave pa so stekle v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Grobni inventar iz kamnitih grobnic ni bil ohranjen, med gradivom revnejših grobov pa so bile odkrite tudi oljenke (Kolšek 1976). Zastopanost po deležih tipov oljenk z grobišča v Šempetru V ager Celeie je sodila tudi obcestna naselbina Kolaciona, današnji Stari trg pri Slovenj Gradcu. Med arheološkim gradivom starejših izkopavanj dr. Hansa Winklerja, ki je danes shranjeno v graškem muzeju, je bilo tudi nekaj oljenk. Oljenka oblike Loeschcke III je bila odkrita nad žganino v zidanem grobu, odkritem leta 052 1911 (Djura Jelenko 2004, t. 11: 94). Oljenka ima reliefno okrašen disk z upodobitvijo Fortune z ladijskim krmilom in rogom izobilja v rokah (prispevek na konferenci). V grobu 2/V sta bili oljenki tipa Loeschcke X B z žigom QCC in VIBIANI (Djura Jelenko 2004, t. 24: 184-185), oljenki istega tipa sta bili odkriti tudi na tempeljskem predelu najdišča (Djura Jelenko 2004, t. 2: 10, t. 17: 57). Kasnejše raziskave grobišča Kolacione so odkrile še osem grobov. Največ pridatkov je bilo odkritih v grobu 1/1977 s Hadrijanovim novcem in z delno ohranjeno volutno oljenko z upodobitvijo delfina (Strmčnik Gulič 1981, t. 18: 14). *** VIII legijo Avgusto je leta 45 zamenjala legija XIII Gemina. Po odhodu vojske za časa Trajana je Petoviona dobila status kolonije. Središče mestne uprave s forumom in templji je našlo prostor pod grajskim gričem, na levem bregu reke. Na nekdanjem prostoru kanab je zraslo obsežno naselje s sedežem uprave carinskih služb Ilirika, portorium publicum Illyrici, templji in obrtniška četrt Vicus Fortune. Zaradi velikega strateškega, upravnega in gospodarskega pomena se je mesto razvilo v bogato kulturno središče, s številnimi razkošnimi urbanimi vilami na Panorami in Vičavi ter z obsežnim proizvodnim središčem v Rabelčji vasi (Horvat 2003, 161). Trgovina Petoviona se je razvila na območju staroselske naselbine z bogato keltsko lončarsko tradicijo. Zaradi izjemno pomembne strateške lege prostora je v avgustejski dobi zrastel tabor legije VIII Avguste na desnem bregu reke Drave. Kolaciona, Winklerjeva izkopavanja, oljenka s Fortuno iz zidanega groba in oljenki pečatnega tipa iz groba 2/V, original hrani Universalmuseum Joanneum, Archäologie & Münzkabinett. (Foto T. Jeseničnik) 053 Ptuj, kalupi za oljenke (Šubic 1973, t. 14) s petovionskimi izdelki je stregla potrebam lokalnih trgov in segla po plovnih rečnih poteh tudi na medregionalna tržišča (Djurić 2004, 165). O moči petovionskega gospodarstva veliko pove npr. podatek, da je bilo v mestu doslej odkritih nad 150 opekarskih in lončarskih peči. Mnoge med njimi so proizvajale oljenke, kar izpričujejo številne najdbe polizdelkov in kalupov za oljenke (Lubšina Tušek 2004, 94-99). Lokalna proizvodnja oljenk je bila najprej znana po pečatih tamkajšnjih lončarjev, konec devetdesetih let prejšnjega stoletja pa je bila potrjena tudi z naravoslovnimi analizami izbranega gradiva. Obsežne raziskave gradiva z Zahodnega grobišča so pokazale, da so v Petovioni delovale podružnice znanih italskih delavnic, kot so npr. FORTIS, CRESCE, DECIMI, LITOGENE, APRIO, CERIALIS, C. DESSI in druge. Lokalna produkcija pečatnih oljenk Loeschcke IX je datirana že v neronsko-zgodnjeflavijski čas (Istenič 1999, 151). Poleg podružnic pa so delovale tudi neodvisne petovionske delavnice, ki so svoje izdelke označevale s pečati EXORATI, IUSTINIANUS, PRUDE, VER(U)S, URSUL(I), URS. Produkcija je bila zelo obsežna, saj so petovionske oljenke in druge izdelki z imeni petovionskih mojstrov odkrili tudi na oddaljenih panonskih, mezijskih in dačanskih najdiščih (Istenič 1999). 054 Petovioni so pripadala obsežna pae ljek slika drug r o b groi š č a , p Na r e Severnem v l a d u j egrobišču j o i z d i l o k a l n i h bišča. Poleg že omenjenega ob zahodni gačna. Med oljenkami, odkritimi v grod e l a v n i c , k bovih i d e tega l a j grobišča, o p o d m o č n i m i izdelki t a l s k i m vpadnici so se v mestu razprostirale prevladujejo nekropole tudi ob vzhodni vcesti ki delajo p l i proti v o m (K ulokalnih j u n d ždelavnic, i ć 1982). I s t a pod o p močnim a ž a n j a Savariji. Na Spodnji Hajdini je bila oditalskim vplivom (Kujundžić 1982). Ista v eSeverno l j a j o t u dopažanja i z a V veljajo z h o d ntudi o n za e k Vzhodno r o p o l o ne(T u š e k 1993). krita manjša skupina grobov, grobišče pa se je najverjetnejeRnadaljevaa z l i k e n a jkropolo v e r j e(Tušek t n e j 1993). e l aRazlike h k o pnajverjetr i p i š e mo lo na osrednji del Rabelčje vasi. Nadalje neje lahko pripišemo različnemu izvoru, l i č n e m u družbeni i z v o r strukturi u , d r u žinb epremožnosti n i s t r u k pot u r i i n so bila grobišča odkrita tudir va znaselju bratov Reš, na Vičavi, Prešernovi p r eulici m o žinn o s t kopanih. i p o k oMedtem p a n i h .koM ejed na t e Zahodnem m k o j e n a na Panorami (Horvat 2003, 165-166). grobišču, sodeč po grobnih pridatkih Z a h o d ran e m g rino tudi b i špo č u odkritih , s o d enagrobnikih, č p o g r o bprevlan i h Kot že omenjeno, so bile poglobljene ziskave grobnega gradiva s poudarkom italsko p r i d a t k i h idovalo n t u d i p o ino premožnejše d k r i t i h ndomače a g r o b n i k i h , na lokalni keramični produkciji in oljenkah prebivalstvo, sta Severna in Vzhodna nep r e v l a d o v a kropola l o i t anajverjetneje l s k o i n pslužili r e m opredvsem ž n e j š e d o ma č e opravljene na Zahodnem petovionskem grobišču (Istenič 1999; Istenič p r e2000). b i v a l s t manj v o , premožnemu s t a S e v e r prebivalstvu n a i n V z bližnjih h o d n a Isteničeva je ugotovila, da je razmerje obrtniških četrti. e k r o p o l a n j v e r j e t grobišču n e j e je s lnajbolj u ž i lpogost i p r e d v s e m med uvoženimi italskimi in ndomačimi, Naa Vzhodnem petovionskimi oljenkami iz grobov m a nZahodj p r e m o žtip n Loeschcke e m u p r e X, b ki i vjeazastopan l s t v u s b13l oljeni ž n j i h nega petovionskega grobišča 2 : 1. Med kami (od tega jih je šest najverjetneje o b r t n i š k i h č e t r t i . lokalnimi izdelki ni zaslediti tipov oljenk lokalnega izvora). Tipa Loeschcke I so tri Loeschcke I A, IV, V in VIII, maloštevilne so TIPI OLJENK NA ZAHODNEM GROBIŠČU TIPI OLJENK NA ZAHODNEM GROBIŠČU tudi oljenke tipa Loeschcke I B, B/C in IX. V 2. in 3. stoletju pa se razmerje spremeni Neopredeljene oljenke 33 Ivanyi IX 1 v prid domačih izdelkov. Sprememba je Loeschcke XIII 1 opazna pri pečatnih oljenkah tipa Buchi Loeschcke VIII 1 Xa/b in Xb, kjer opazimo popolno prevLoeschcke V 1 Ivanyi X 2 lado lokalnih izdelkov (Istenič 1999, 172). Ivanyi XXII 3 V 3. in 4. stoletju uvoženi izdelki domala Loeschcke IV 3 Loeschcke IX 63 izginejo, prevladajo izdelki lokalnih in druI 77 gih panonskih delavnic (Istenič 1999, 168). LoeschckeLoeschcke X/ Buchi X 110 0 20 40 60 število oljenk 80 100 120 TIPI OLJENK NA VZHODNEM GROBIŠČU 1 Neopredljene oljenke 055 2 Figuralne oljenke I Xb , e n a 1 Loeschcke IXc Loeschcke IXb 2 Loeschcke I (B)/C 2 p a L o e s c h c k e I Xc , d v e neznan izvor o l j e n k i s t a o k r a lokalna š e izdelava n i . f i g u r a l n o TIP LOESCHCKE X/BUCHI Loeschcke IBX NA ZAHODNEM GROBIŠČU 1 14 Buchi X Loeschcke X X TYPE NA ZAHODNEM GROBIŠČU TIP LOESCHCKE X/BUCHI Buchi Xc TIP LOESCHCKE X/BUCHI X NA ZAHODNEM GROBIŠČU 2 0 1 2 3 4 5 14 Buchi X Buchi Xb/c število oljenk 6 Buchi Xa/bBuchi oz.…Xc Buchi Buchi XbXb/c Na 6 neznan izvor 13 Buchi Xa/b t i p t i p L o e o l j 13 0 20 L o e s3 c h c k e Buchi Xa 16 0 1 2 1 40 Loeschcke IXb 2 Loeschcke I (B)/C 2 neznan izvor lokalna izdelava j uvoz e n a j b o Loeschcke l j IB p o 1g o s t t i p Loeschcke X 60 2 X z 38 o l j e n k a m i ,0 t 1 i p u3število4oljenk5 20 število oljenk 40 7 6 6 7 8 60 oljenke, Loeschcke I B je oljenka lokalne 10 o l j e n k (s e d e m t i p a izdelave, I (B)/C pa dve, tip Loeschcke IX N a S e v e r n ejem g r o bs tremi i š čprimerki, u j e dve n apripadata j b o l j p o g o s t t i zastopan s c h c TIP k eLOESCHCKE I (BI )/C , t r i p a t i p a L o e s c h c k e I B ), tipu Loeschcke IX B, ena pa Loeschcke IX GROBIŠČU TIP LOESCHCKENA I NAZAHODNEM ZAHODNEM GROBIŠČU o l j e n k L o e s c h c k e X z 38 o l j e n k a m i , t i p u C, dve oljenki sta figuralno okrašeni. TIP LOESCHCKE I NA ZAHODNEM GROBIŠČU u Loeschcke L oI (B)/C2b e s c 55h c k e I X p 41r Li ope as dc ha cj koe Na tI Severnem r p i r i op l agrobišču jd ae n10kjeoelnajbolj (e n ka (s e d e m t i p a j e n pogost 5 Loeschcke I (B)/C2a 41 Loeschcke I (B)/C2b 5 tip oljenk Loeschcke X z 38 oljenkami, tipu 5 neznan izvor Loeschcke I (B)/C1 5 Loeschcke I (B)/C2a 3 uvoz a Loeschcke I Loeschcke Xa , e n a t i p a I X b , e n a t i pI a(B I)/C XI,cpripada ip oljenk p ut i (sedem neznan izvor 1 L o e s c h c k e t ), r it 10 a p a L tipa o e s c h c k e I B ), Loeschcke I (B)/C1 I (B)/C 3 lokalna izdelava uvoz 1 Loeschcke IB I (B)/C Loeschcke 20 lokalna izdelava Loeschcke I (B)/C, tri pa tipa Loeschcke I 4 p u i Lno eI svcB), c y k Loeschcke ei I XX pp a r ipripadajo j oa t r i o l j e n k e (e s c Loeschcke h cLoeschcke kIA eIB1 I 4 V , I 20v a n y i t Ii V ah n pp oa d ea tri n tipu IX oljenke 1 Loeschcke IA 0 10 20 30 40 50 (ena tipa IX A, ena tipa IX B, ena tipa IX 0 10 20 oljenk30 40 t i50 p a I X a , e n a t i p a I X b , e n a t i p a I X c ), t i p u število število e n k a . Ne o p r e doljenk e l j e n i h j e p C), e tipu t oLoeschcke l j e n IV, k Ivanyi . IV in Ivanyi X L o e s c h c k e paI po V ,ena I voljenka. a n y i Neopredeljenih I V i n I vjeapet n y i X p a p o e oljenk. TIPI OLJENK NA SEVERNEM GROBIŠČU L o e s c h c k e L o e 8 Figuralne oljenke uvoz 43 S e v eBuchi r Buchi n Xbe 3m g 16r o b i š 43č u Xa o l j e n k 7 Neopredljene oljenke Loeschcke IXc 6 Buchi Xa/b 6 neznan izvor 62 Buchi Xa/b oz.… 7 TIPI OLJENK NATIPI VZHODNEM GROBIŠČU OLJENK NA VZHODNEM GROBIŠČU 6 I p r število i poljenk a d a TIPI OLJENK o l NA j eSEVERNEM n k a . GROBIŠČU Ne o p r N a NVaz h g r g or bo ib ši čš ču u j je e n naaj j bb oo l l jj V zo hd on de nmeNeopredeljenke m 5 oljenke e d e l j e n i h pp o o gg oo ss tt t t i i pp L o eL so ce sh cc hk ce k eX , Xk , i k ij Ivanyi ej eXz a e nn kk aa mmi i (o (od d z as1 st to op pa ann ss 13 13 oo ll jj e Ivanyi IV 1 Loeschcke IV 1 L o eL so ce sh cc hk ce k eI 1 Loeschcke IXb I B B j ej eo lo jl je en nk ka a l l ookk aa l l nn ee 1 Loeschcke IXa Ivanyi X 1 1 Loeschcke IV ii zz dd ee ll aa vv ee, , I I 1 (B )/C p a d v e , t i p L o e s c h c k e I X j e z a s t o p a n s (B )/C p a d v e , t i pLoeschcke L o e I X j e z a s t o p a n s I B s c h c3 k e t r e mi t r e mi p r i me r k i , d v e p r i m e r kLoeschcke i , dI (B(/C v e p r i p a d7 a t a p r i p a d a t a t i p u t i p u Loeschcke IXc 1 Loeschcke IXb 1 Loeschcke IXa 1 L o e s c h c k e L o e s c h c kLoeschcke e IB Loeschcke X 3 5 10 15 20 število oljenk 38 7 Loeschcke I (B(/C 0 o l j e n k . 5 Ivanyi IV oo l j ee nn kk ee , , p e t TIPI OLJENK NA SEVERNEM GROBIŠČU t e gt ae gj a i jh i jh e j e š eš se ts t n an ja jv ve er rj j e et t nnee j j ee ll o k aa ll nn ee gg aa Neopredeljenke oljenke c h i z vi oz rv oa r).a T).i Tpi ap aLLoeschcke oL eo se IXc cs h c 1ck ke e I I s soo t t rr ii j e Loeschcke X 25 30 0 35 5 38 40 10 15 20 število oljenk 25 30 35 40 Loeschcke X 1 Loeschcke I B 1 Loeschcke I (B)/C 6 0 1 2 3 v o s r e d n j e m d e l u s e d e m o l j e n k t i p a t i p a L o e s c h c k e )/C ). O l j e n k i 5 6 Ra b e l č j e Na g r o b i š č u L o e s c h c k e I B, š e s t I t i p (o d v a s i n a t e g a L o e s c h c k e p a L o e s c h c k e P a n o r a mi j e X, k i o l j e n k a ma . Š e s t t i p a L o e s c h c k e I X s t a 2 (o d j e o l j e n k j e n a j b o l j z a s t o p a n z j e e n a p o g o s t d v e ma j e n e o p r e d e l j e n i h . TIPI OLJENK NA GROBIŠČU NA PANORAMI Na grobiščih v osrednjem delu Rabelčje o p r e d e l j e n a k o t t i p TIPI OLJENK NA GROBIŠČU NA PANORAMI vasi je sedem oljenk tipa Loeschcke I (od tega je ena tipa Loeschcke I B, šest e s c holjenke 6 s c h c k e X b ), t i p L o e s c h k e V I I I i n L o Neopredeljene c k e pa Loeschcke I (B)/C). Oljenki tipa Loe2 e z a s t o p a n zschcke e n oIX sta o l 2j (od e ntega k o je , ena v s natančneje a j 5 o l j e n Loeschcke k p aX opredeljena kot tip Loeschcke X B), tip 0 1 2 3 4 5 6 n e o p r e d e l j eLoeschke n i h (v r jLoeschcke e t n o X j je e zastopan b i l o v število oljenk VIIIe in z eno oljenko, vsaj 5 oljenk pa je neob o v i h n a j d e n o v e č j e š t e v i l o o l j e n k , a v določen (šest oljenk zaradi fragmenpredeljenih (verjetno je bilo v grobovih večje a v a h n i z a b najdeno e l e ž e n a število t o č oljenk, n a š at ve objavah v i l k a ). tarnosti ni bilo mogoče podrobneje opredeliti). Na prvih treh grobiščih sledi ni zabeležena točna številka). pečatnim oljenkam Loeschcke X tip LoeTIPI OLJENK RABELČJIVASI VASI TIPI OLJENKNA NAGROBIŠČU GROBIŠČU V V RABELČJI schcke I B s prevlado variant Loeschcke I 5 Neopredeljenke oljenke B in Loeschcke I C. Na vseh treh grobiščih Loeschcke VIII 1 sledi na tretjem mestu po številčnosti 1 Loeschcke IXb tip Loeschcke IX, ki pa se na Vzhodnem Loeschcke IX 1 grobišču izenači s tipom Loeschcke Loeschcke X 1 1 Loeschcke I B I B. Na Severnem grobišču v Rabelčji Loeschcke I (B)/C 6 vasi je slika malce drugačna, saj je tu 0 1 2 3 4 5 6 7 najpogostejši tip Loeschcke I B (oz. podštevilo oljenk tip I (B)/C), temu pa sledi tip Loeschcke Na grobišču na Panorami je najbolj poIX, šele nato sledi tip Loeschcke X, ki g r o b i š č u n a gost P a tip n o Loeschcke r a m i j X, e ki n aje j zastopan b o l j zp o g o jes tpo številu oljenk enakovreden tipu dvema oljenkama. Šest oljenk je neopreLoeschcke VIII. Na Severnem grobišču L o e s c h c k e deljenih. X , k i j e z a s t o p a n z d v e m a se redkeje pojavljajo še tipi Loeschcke IV, Ivanyi IV in X, na Zahodnem pa LoeRaziskave kažejo, da so na Zahodnem, e n k a ma . Š e s t o l j e n k j e n e o p r e d e l j e n i h . Vzhodnem, Severnem grobišču ter na schcke IV, Ivanyi XXII in X, Loeschcke V, VIII in XIII ter Ivanyi IX. grobišču na Panorami oljenke tipa LoeTIPI OLJENK NA GROBIŠČU NA PANORAMI schcke X najpogostejši pridatek. Vendar je treba omeniti, da je na Panorami to 6 Neopredeljene oljenke edini tip oljenk, ki je bil natančneje a 7 število oljenk 056 g r o b i š č i h 4 n a t a n č n e j e Loeschcke X 2 0 1 2 3 4 število oljenk 5 6 7 7 057 PEČATI Na Zahodnem grobišču se na oljenkah tipa Loeschcke IX, italskega izvora, pojavljajo pečati ATIMETI oz. ATIME (6); CHRISANT (1); COMMUNIS, COMMUNI (5), FESTI (1), FIRMI (1), FORTIS, FORTIS/F (12); FRONTO (1); LITOGENE (1); PASTOR/I (1); PHOETASPI (1); SABINI (2); STROBILI, STROBILI/P (5); THYMELIC (1). Prevladuje pečat FORTIS. Žigi FORTIS (4), STROBILI (2), ATIMETI (1), FESTI se pojavljajo na oljenkah neznanega izvora, medtem ko se žigi COMMUNIS, COMMUNI (4); DRACO (1); FORTIS (3); FRONTO (1); STROBIL (1), COMMUNIS oz. COMMUNI in FORTIS pojavlja tudi na oljenkah Loeschcke IX lokalnega izvora. Oljenke tipa Loeschcke X, italskega izvora imajo žige AGILISF (1); ANNEI (1); APRIO/F (1); ATIMETI (1); C.DESSI (2); FAOR (1); FESTI (1); FORTIS (7); LVCIVS (2); L.L.C (1); M.I.A (1); OCTAVI (3); OPTATI (1); VIBIANI (1). Oljenke Loeschcke X lokalnega izvora imajo žige VRSVL(I) (3); CERIALIS (1); CPSF (1); VRSVL(I) (7); LITOGENE (1); VIBVLEI (1), APRIO/(F) (1); CRESCE, CRESCE/S (5); DECIMI (2); C.DESSI (1); EXORATI (1); FESTI (1); FOR- TIS (8); IVSTINIANVS (2); LITOGENE (1); LVCIVS (1); OPTAT(I) (1); PVLLI (2); VER(u) s (1); VRS (1); VRSVLI (12); PRVDE (1). Izdelki tipa Ivanyi X se pojavljajo z žigi INGE/NVS (1) in IVSTINIA/NVS (1). Na Vzhodnem grobišču srečamo oljenke tipa Loeschcke IX z žigi FORTIS (3), oljenke tipa Loeschcke X pa z žigi CRESCE (1), CERIALIS (1), FRONTO (1) in FORTIS (1). Figuralna oljenka lokalne izdelave ima pečat CDESS (1). Žigi LITOGENI oz. LITOGENE (2), APRIO (1), ATIMETI (1), VIBIANI (1), FORTIS (1), FRONTO (1) se pojavljajo na tipološko neopredeljenih oljenkah. Na Severnem grobišču odkrite oljenke tipa Loeschcke IX nosijo žige FORTIS in SECUND(I), medtem ko je tip Loeschcke X žigosan z imeni FORTIS (8), CDESSI (2), AGILIS (1), AGILIS, pod njim je oznaka F (1), AETIME (1), ATIME (1), CRESCE (1), LVA (1), OCTAVI (1), PVLII (1), SEXTI (1), VIBIVS (1), VRSVS (1), VRSV (1), VRSVLI (1) in VRSV (LI) (1). Na tipološko neopredeljenih pa se pojavljajo žigi (VE) RECVN(VS) (1), VIRVS (1) in VRSVL (1). Grobišče na osrednjem delu Rabelčje vasi ima oljenko tipa Loeschcke IX B z žigom ATIMETI. V grobovih na Panorami je bila odkrita oljenka Loeschcke X z žigom IVSTINIANVS. 058 MOTIVIKA NA OLJENKAH IZ PETOVIONSKIH NEKROPOL RELIEFI ZAHODNO GROBIŠČE Dva stilizirana cvetova Loeschcke I A: (grob 265; Istenič 1999, 160) Doprsje Jupitra s sceptrom na njegovi levici Uvožene Loeschcke I B: (grob 234; Istenič 2000, 86) Pegaz Uvožene Loeschcke I B: (grob 267; Istenič 2000, 93) VZHODNO GROBIŠČE SEVERNO GROBIŠČE RABELČJA VAS Loeschcke I (B)/C (grob 605, Istenič 2000, 199) Štirje srčki s konicami proti sredini Uvožene Loeschcke I B: (grob 473; Istenič 2000, 153) Dolgonoga ptica Uvožene Loeschcke I B: (grob 473; Istenič 2000, 154) Pes Lokalne Loeschcke I B: (grob 701; Istenič 2000, 232) Loeschcke I (B)/C (morda panter; grob 318, Istenič 2000, 107)) Pes v skoku Uvožene Loeschcke I B: (grob 473; Istenič 2000, 155) Lokalne Loeschcke I B: (grob 490; Istenič 2000, 160) Pes na verigi Uvožene Loeschcke I B: (grob 508; Istenič 2000, 165) Lev Uvožene Loeschcke I B: (grob 566; Istenič 2000, 182) Loeschcke I (B)/C (grob 473; Istenič 2000, 154) Zajec, ležeč Uvožene Loeschcke I B: (grob 397; Istenič 2000,124) Loeschcke I (B)/C: (brez številke groba) PANORAMA 059 RELIEFI ZAHODNO GROBIŠČE Herakles Uvožene Loeschcke I B: (grob 426; Istenič 2000, 134) Loeschcke I (B)/C (grob 636, Istenič 2000, 163) Viden tris, morda z masko Uvožene Loeschcke I B: (grob 510; Istenič 2000, 166-167) Dva gladiatorja Uvožene Loeschcke I B: (grob 665; Istenič 2000, 224) Gladiator v popolni bojni opremi Neopredeljen tip: (volutna oljenka, grob brez št.) Človeški skelet z neprepoznavnim predmetom Uvožene Loeschcke I B: (grob 721/1; Istenič 2000, 236) Žival v skoku Lokalne Loeschcke I B: (grob 490; Istenič 2000, 160) Žival v teku Loeschcke I (B)/C (grob 303; Istenič 2000, 103) Žival v galopu Loeschcke I (B)/C (grob 777; Istenič 2000, 250) Ptica Ptič na veji VZHODNO GROBIŠČE SEVERNO GROBIŠČE Loeschcke I B: (grob 293; Kujundžić 1982, 46) Loeschcke I (B)/C: (grob 211; Kujundžić 1982, 35) Loeschcke I (B)/C: (grob 252; Kujundžić 1982, 40) Lokalne Loeschcke I B: (grob 334; Istenič 2000, 112) Loeschcke I B ali IV: (grob 81; Istenič 2000, 38; grob 564; Istenič 2000, 181) Ptič v letu s posodo v kremplju Loeschcke I (B)/C 1: (grob 570; Istenič 2000, 183) Ptica roparica v desno Loeschcke IV: (grob 473; Istenič 2000, 154) RABELČJA VAS PANORAMA 060 RELIEFI ZAHODNO GROBIŠČE Moška bradata glava z vencem na glavi na oltarju (Silen) Loeschcke I (B)/C (grob 473; Istenič 2000, 155) Štirje podolgovati listi, razporejeni v križu Loeschcke I (B)/C (grob 473; Istenič 2000, 155) Pes, ki zasleduje zajca Loeschcke I (B)/C (grob 168; Istenič 2000, 65) Košara, v njej vrč, redkev in kruh, okrog napis PAVPERIS.CENA.PANE.VI NV.RADIC Loeschcke I (B)/C (grob 437; Istenič 1999, 137) Ribič z dvema košarama Loeschcke I (B)/C (grob 473, Istenič 1999, 163) Bradata maska na trinožniku, spredaj palica Loeschcke I (B)/C (grob 41; Istenič 1999, 163) Bakhantska maska v levo, spredaj s sadeži napolnjen rog, iz njega visi grozd, za masko morda cimbale Loeschcke I (B)/C (grob 518, Istenič 1999, 163) Templju podobna stavba Loeschcke I (B)/C (grob 344, Istenič 1999, 163) Koza (?), ki se vzpenja po drevesu Loeschcke I (B)/C (grob 647; Istenič 1999, 163) Hrastova veja z dvema listoma Loeschcke I (B)/C (grob 313, Istenič 1999, 163) Dve hrastovi veji, zvezani v venec Loeschcke IV: 1 (grob 344; Istenič 2000, 115) Glava konja Loeschcke I (B)/C: (grob 174; Žižek 1996, 324) Lokalna Loeschcke I (B)/C (grob 554; Istenič 1999, 163) Neopredeljen tip: (volutna oljenka, grob brez št.) Loeschcke I (B)/C (grob 653; Istenič 2000, 22 in grob 131; Istenič 2000, 55) VZHODNO GROBIŠČE SEVERNO GROBIŠČE RABELČJA VAS PANORAMA 061 RELIEFI ZAHODNO GROBIŠČE Oltar, ob strani bakli ali cipresi z ovitima kačama Loeschcke IV: (grob 782; Istenič 2000, 255) VZHODNO GROBIŠČE SEVERNO GROBIŠČE RABELČJA VAS Loeschcke I (B)/C 2b: (grob 78; Istenič 2000, 258) Rozeta- 8 listkov Loeschcke V: (grob 292; Istenič 2000, 100) Jajčni niz na ramenu Loeschcke VIII: (grob 473; Istenič 2000, 155) Na dnu oznaka X Loeschcke X: 1 (ni številke groba) Preluknjane izbokline na ramah Loeschcke IXb: (z žigom FORTIS in STROBILI, številka groba ni znana) Maska Tragična maska Loeschcke I (B)/C: (grob 5; Jevremov 1985, 422) Loeschcke X: (grob 44, Mikl-Curk 1996, 165) Loeschcke IXc: (z žigom ATIMETI; številka groba ni znana) Loeschcke I (B)/C: (grob 5; Jevremov 1985, 422) Neopredeljen tip: (volutna oljenka, brez številke groba) Ženska (?) postava Loeschcke I B ali IV (grob 473; Istenič 2000, 155) Loeschcke IXb: (grob 17, Mikl-Curk 1996, 163) Loeschcke IXc: (grob 17; Mikl-Curk 1996, 163) Dve povezani veji Loeschcke I B ali IV: (grob 630; Istenič 2000, 211) Doprsje Amorja Loeschcke I B ali IV: (grob 646; Istenič 2000, 216) Sirena Neopredeljen tip: (ni številke groba) Luna ali Selena Neopredeljen tip: (brez številke groba) Loeschcke I (B)/C 2b: (grob 473; Istenič 2000, 154) Loeschcke I (B)/C: (grob 35; Mikl-Curk 1996, 164) Loeschcke I (B)/C: (Izida?), grob 252; Kujundžić 1982, 40) PANORAMA 062 RELIEFI ZAHODNO GROBIŠČE VZHODNO GROBIŠČE Želod Loeschcke I (B)/C: (grob 17; Mikl-Curk 1996, 163) Bunčice na ramah Neporedeljen tip: (ni številke groba) SEVERNO GROBIŠČE Bunčice na disku Eros RABELČJA VAS PANORAMA Loeschcke X: (venec; brez številke groba) Loeschcke X: (pečat IVSTINIANVS; brez številke groba) Loeschcke I (B)/C: (grob 209; Kujundžić 1982, 35) Loeschcke X: (grob 147; Kujundžić 1982, 28) Kantaros Loeschcke I (B)/C: (grob 209; Kujundžić 1982, 35) Vrezan cvetlični okras okrog diska Ivanyi X: (grob 332; Kujundžić 1982, 4950) Nejasna podoba Disk, okrašen z vencem kroglic Človeška podoba, morda Silen Heraklova/Bakhova maska na žrtveniku Žrtvenik Pečat ATIMETI, okrašen s 3 kanelurami Biserni niz na disku Loeschcke I (B)/C 2b: (grob 289; Istenič 2000, 99) Loeschcke X: (grob 342; Kujundžić 1982, 51) Ivanyi X: (grob 452; Istenič 2000, 141; žig INGE/NVS) Loeschcke X: (grob 242, Kujundžić 1982, 39) Neporedeljen tip: (grob 272; Kujundžić 1982, 43) Loeschcke X: (z žigom VRSVLI; grob 362; Kujundžić 1982, 52) Loeschcke X: (grob 276; Kujundžić 1982, 43) Loeschcke I (B)/C: (grob 5; Jevremov 1985, 422) Loeschcke I (B)/C: (grob 5; Jevremov 1985, 422) Loeschcke IXb: (grob 5; Jevremov 1985, 422) Neopredeljeno (brez številke groba) 063 RELIEFI ZAHODNO GROBIŠČE Delfin Loeschcke I (B)/C (grob 196; Istenič 2000,75) RELIEFI Delfin ZAHODNO GROBIŠČE RELIEFI VZHODNO GROBIŠČE VZHODNO SEVERNO SEVERNO GROBIŠČE RABELČJA VAS Loeschcke I (B)/C GROBIŠČE GROBIŠČE (grob 315; Istenič 2000, 106) Loeschcke I (B)/C ZAHODNO GROBIŠČE VZHODNO SEVERNO (grob 196; Istenič 2000,75) Loeschcke I (B)/C Delfin I (B)/C (grobLoeschcke 204; Istenič, 77) Loeschcke I (B)/C (grob 196; Istenič (grob 315; Istenič 2000,75) Kača v boju s krokodilom Loeschcke I (B)/C 2000, 106) (grobLoeschcke 216; Istenič I (B)/C Oven v teku desno Loeschcke I (B)/C (grob 315; Istenič 2000, 81; grob 319; (grob 204; Istenič, 77) 2000, 106) Istenič 2000, 107; Oven v teku desno grob 473; Istenič Kača v boju sOven krokodilom Loeschcke I (B)/C v teku desno Loeschcke I (B)/C 2000, 155) (grob 216; Istenič (grob 204; Istenič, 77) 2000, 81; grob 319; Sedeč Amor, se igra z Loeschcke Istenič 2000,Loeschcke 107; I (B)/C Kača ki v boju s krokodilom I (B)/C zajcem (grob 233; 216; Istenič grob 473; Istenič (grob Istenič 2000, 155) 81; grob 2000,2000, 85; grob 473;319; Istenič Istenič 2000,2000, 154)107; Sedeč Amor, ki se igra z Loeschcke I (B)/C grob 473; Istenič zajcem (grob 233; Istenič 2000, 155) Maska v levo (s profila), Loeschcke I (B)/C 2000, 85; grob 473; za njo thyrsos in syrinx 270; Istenič 2000, 154) Sedeč Amor, ki Istenič se igra(grob z Loeschcke I (B)/C zajcem 2000,(grob 94) 233; Istenič Maska v levo (s profila), Loeschcke I (B)/C 2000, 85; grob 473; za Maska njo thyrsos in syrinx Istenič IsteničI2000, v levo na oltarju(grob 270; Loeschcke (B)/C154) 2000, 94) (grob 220, Istenič Maska v levo (s profila), Loeschcke I (B)/C 2000, 82) grob 444, thyrsos inLoeschcke syrinx Maska v levoza nanjo oltarju I (B)/C (grob 270; Istenič Istenič 2000, 138) (grob 220, Istenič 2000, 94) 2000, 82) grob 444, Maska, zraven 2000,Loeschcke 138) I (B)/C Maska rog v levo naIstenič oltarjuLoeschcke I (B)/C izobilja Istenič (grob(grob 677; 220, Istenič Maska, zraven rog Loeschcke I (B)/C 2000, 82) grob 444, 2000, 227; grob 340; izobilja (grob 677; Istenič Istenič 2000, 138) Istenič 2000, 114) 2000, 227; grob 340; Maska, zraven rog I (B)/C Istenič 2000,Loeschcke 114) Želod na izobilja hrastovi vejici Loeschcke I (B)/C (grob 677; Istenič (grob, 333;227; Istenič Želod na hrastovi vejici Loeschcke I (B)/C 2000, grob 340; 111; grob 455, (grob, 2000, 333; Istenič Istenič 2000, 114) 2000, 111; grob 2000, 455, 145; Istenič Istenič 2000,Loeschcke 145; Želod na hrastovi vejicigrob I (B)/C 473; Istenič grob 473; Istenič 333; Istenič 2000,(grob, 154; grob 651; 2000, 154; grob 651;111; grob 455, 2000, Istenič 2000, 219) Istenič 2000,Istenič 219) 2000, 145; grob 473; Istenič Medved v teku desno Loeschcke Loeschcke I (B)/C Medved v teku desno I (B)/C 2000, 154; grob 651; (grob 52; Istenič (grob 52; Istenič Istenič 2000, 219) 2000, 31; grob31; 473; 2000, grob 473; 2000,Loeschcke 154) Medved v teku Istenič desno Istenič I (B)/C 2000, 154) (grob 52; Istenič Cista s pokrovom, Loeschcke I (B)/C 2000, 31; grob 473; Cista svejica, pokrovom, Loeschcke (B)/C palmova kaducej (grob 473, čeIstenič je res I2000, 154) palmova vejica, kaducejcista; Istenič (grob2000, 473, če je res cista; Istenič 2000, 155; grob 385;Loeschcke Istenič I (B)/C Cista s pokrovom, palmova vejica, 2000, kaducej (grob 473, Istenič če je res 125; 621-a 155;grob grob 385; tu pokrova cista; 2000, 2000,ne 125; Istenič grob 621-a omenja; Istenič 2000, 155; grob tu pokrova ne385; Istenič 206) 2000, 125; grob 621-a omenja; Istenič 2000, tu pokrova ne 206) omenja; Istenič 2000, 206) GROBIŠČE RABELČJA VAS GROBIŠČE PANORAMA PANORAMA RABELČJA VAS PANORAMA 064 RELIEFI ZAHODNO GROBIŠČE Oltar, na njem maske (?) iz profila Loeschcke I (B)/C (grob 366; Istenič 2000, 121) Glava Meduze v enoročajni skodelici na visoki nogi Loeschcke I (B)/C (grob 488; Istenič 2000, 159) Veja z želodom in enim listom Loeschcke I (B)/C (grob 473; Istenič 2000, 154) Otrok, ki igra na liro Lokalna Loeschcke I (B)/C (grob 303, Istenič 2000, 103) Školjka (fusus ali murex) Lokalna Loeschcke I (B)/C (grob 86; Istenič 2000, 41) Deček s piščalmi Lokalna Loeschcke I (B)/C (grob 493; Istenič 2000, 161; grob 646; Istenič 2000, 216); nelokalizirana Loeschcke I (B)/C 2b: 1 (grob 341; Istenič 2000, 115) Fortuna z rogovoma izobilja Loeschcke I B ali IV: (grob 106, Istenič 2000, 45) VZHODNO GROBIŠČE SEVERNO GROBIŠČE RABELČJA VAS PANORAMA 065 Današnja Dolenjska, to je prostor med Ljubljansko kotlino, Krimom, Blokami ter Potočansko planoto na zahodu, današnjo hrvaško mejo na jugu, Kolpo in Savo na vzhodu in severu, je sodila v provinco Panonijo. Ozemlje je prišlo pod rimsko kontrolo verjetno že v času Oktavijanovih vojn z Japodi, medtem ko je bil proces romanizacije zaključen v flavijski dobi z ustanovitvijo mest (Horvat 1999; Fitz 2003, 49). Najpomembnejša mestna naselbina s statusom municipija je bil Neviodun, današnje Drnovo pri Krškem. Manjši naselji, vendar pomembni prometni točki vzdolž državne ceste Emona–Siscia sta bili Praetorium Latobicorum, današnje Trebnje, postojanka z vojaško posadko, in Romula, današnja Ribnica na Dolenjskem, ki je bila hkrati tudi rečno pristanišče na Savi. Mesto Neviodun ne kaže poselitvene kontinuitete. Za nastanek in razvoj flavijskega municipija sta bili presodnega pomena lega ob reki Savi in bližina državne cesta Emona–Siscia. Mesto se je razvilo v živahno trgovsko in obrtno središče z rečnim pristaniščem in s skladišči. V okolici so bile odkrite lončarske in opekarske delavnice z obsežno dejavnostjo. Gospodarsko uspešnost meščanov dobro odražajo neviodunske nekropole z zidanimi in s poslikanimi grobnicami (Petru 1978, 36–38). Arheološke in topografske raziskave so potekale sredi in konec 19. stoletja, v šestdesetih letih prejšnjega stoletja pa je bilo raziskano ožje območje rečnega pristanišča in ostanki obsežne opekarske delavnice v Veliki vasi (Lovenjak 2003, 95-96). Odlomki figuralno okrašenih oljenk, odkritih v letih 2001-2002 na najdišču Ribnica na Dolenjskem (Izkopavalna dokumentacija, Zavod za varovanje kulturne dediščine Novo mesto) 066 Večina objavljenega arheološkega gradiva izhaja iz starejših raziskav grobišča, grobne celote niso poznane (Petru 1978). Med objavljenim gradivom je kar 89 oljenk. Posebne omembe je vredna bronasta oljenka, za katero je v katalogu omenjeno, da ima stiliziran rog izobilja na prehodu diska v nos (Petru 1978, t. 23: 10). Reliefno okrašenih oljenk je bilo odkritih 44 (Petru 1978, t. 56-57, t. 58: 1–5). Med motiviko so na prizorih upodobljeni Sol, Izida, doprsje fantiča (?), Bakh z vinsko vitico, Satirova maska s tirsom, bahkantske maske, gladiatorske scene, plesalec z glasbilom v roki, ladja z jamborom, ležeči pes, pes v lovu za zajcem, riba, delfin, kača, grifon, školjka, ara z baklama, kantaros, ptica v letu in hrastova vejica z želodom. Oljenka z upodobitvijo Sola iz Nevioduna (Petru 1978, 56) Pečatnih oljenk je bilo 39, na njih najdemo žige FORTIS, NERI, VERI, COMVNI(S), Oljenka v obliki ležečega psa iz Nevioduna (Šubic 1975, t. 10; 46) 067 Zastopanost tipov oljenk po deležih z Drnovega CRESCES, AGILIS, OCTAVI, CAMPILI, CERIALIS, FESTI, FAOR, MVRRI, IEGIDI, LEONT TINS, ATIME. FORTIS se pojavi na 12 primerkih, VERI na štirih, preostali pa po dvakrat ali enkrat. Od oblik so zastopane Loeschcke I B in I C, Loeschcke V, Loeschcke VIII, prevladujejo pečatne oljenke Loeschcke IX in X. Med poznimi oblikami pa najdemo zeleno glazirano oljenko oblike Ivànyi XXII (Petru 1978, 60: 7). O lokalni proizvodnji lahko sklepamo po velikem številu slabo izdelanih oljenk in po najdbi kalupa za zgornji del oljenke z območja Drnovega (Petru 1978, 23). Največ oljenk s prostora današnje Dolenjske je bilo odkritih na podeželskih grobiščih. Izmed zgodnjih, keltsko-rimskih grobišč, raziskanih na Dolenjskem, je najbolje poznano gradivo z najdišča Beletov vrt v Novem mestu, medtem ko sta Mihovo in Verdun večinoma še neobjavljena. Na Verdunu pri Stopčah je bilo leta 1989 in 1990 med obsežnimi izkopavanji odkritih 221 grobov. Oljenke so bile pridane v grobovih kasnejše grobiščne faze iz druge polovice 1. in prve polovice 2. stoletja (prispevek na konferenci). Med njimi je tudi oljenka oblike Loeschcke IV z reliefno upodobitvijo Viktorije na globusu z venčkom in s palmovo vejo (Breščak 1991, 214-215, sl. 43). Oljenka s podobo Viktorije z grobišča Verdun (Breščak 1991, sl. 43) 068 O L J E N K E Z G R O B I Š Č A B E L E T O V V R T V N O V E M ME S T U OLJENKE Z GROBIŠČA BELETOV VRT V NOVEM MESTU MOTIV TIP GROB št. Ara z dvema baklama ob strani Loeschcke I B 78 Pes Loeschcke I B 80 Pes, ki davi zajca Loeschcke I B 93 Neohranjen disk Loeschcke I B 60 MOTIV TIP GROB št. Delfin Loeschcke I C 5 Plesalec z glasbilom v rokah Loeschcke I C 20 Z oslom v diru Loeschcke I C 36 Z boksarjema Loeschcke I C 96 Telef pod košuto Loeschcke I C 97 TIP PEČAT Loeschcke IX B COMVNI 63 Loeschcke IX B STROBILI F 66 GROB št. Loeschcke IX B z masko ATIME 65 Loeschcke IX C FORTIS 159 Loeschcke X A FORTIS 172 Loeschcke X A CERIALIS 210 Loeschcke X A FORTIS 219 Loeschcke X A Brez grobne celote Loeschcke X B 77 Loeschcke X B VETTI 83 Loeschcke X B SEXTI 84 Loeschcke X B T GELLI 87 Loeschcke X B MVRRI 88 Za a s s tt o o p p a a n n o o ss tt Z p o o vv tt ii p o ll jj e e n n kk o p o o d d e e ll e e žž ii h h p zz g rr o o b b ii šš čč a a g Be e ll e e tt o o vv B vv rr tt vv No o v v e e m m m me e ss tt u u N 069 O O ll jj e e n n kk e e v v zz g g rr o o b b ii šš čč a a g g rr o o b b o o vv ii h h s s o o o o b b ll ii kk e e p p o o zz n n e e B Be e ll e e tt o o v v v v rr tt g g rr o o b b ii š š č č n n e e L L o o e e ss cc h h cc kk e e II B B ii n n L L o o e e s s c c h h c c k k e e X B B ii n n L L o o e e s s c c h h c c k k e e II X L L o o e e s s cc h h cc kk e e X X A A ii n n z n n a a č č ii ll n n ii z a d d rr u u g g o o zz a p o o ll o o v v ii c c o o p jj e e II C C ,, X C C tt e e rr II X B B .. N Na a š š tt e e tt ii 1. ii n n 1. p rr v v o o p Zastopanost tipov oljenk po deležih z grobišča Beletov vrt v Novem mestu 2. 2. s s tt o o ll e e tt jj a a .. O Op p a a zz n n a a p p o o jj a a v v ll jj a a jj o o ff a a z z e e ,, z z a a s s tt o o p p a a n n e e L o o e e s s cc h h cc kk e e L L L o o e e s s c c h h c c k k e e s s e e o o d d s s o o tt n n o o s s tt tt ii p p ii s s o o p o o ll o o v v ii c c o o p z z g g o o d d n n jj ii h h p o o zvv grobišča o tt Beletov e n n p pvrt L pojavo e e s s c c h h c c k kNašteti e II tipi A ,, p p a v v tt za a k kdrugo o tt ii p ,, kk o jj e rr ..se L o e A a a o Oljenke sorr značilni polovico ljajo v grobovih pozne grobiščne faze, 1. in prvo polovico 2. stoletja. Opazna je tt u ii o d ii tt n p e z u d d ii n n so ooblike d kk rr Loeschcke n o o b b e eI n nB in p rr ii m m odsotnost e rr e e k k p p o ozgodnjih z n n ii h h ,,tipov, kot je npr. zastopane Loeschcke d e e g g e e n n e eI rrC,ii Loeschcke a n n ii h h IX o b bBll in p a a Loeschcke L o o e e s s c c h hI A, c k kprav e X Xtako C .. tudi ni odkrit d rr a o ii kkLoett ii p L c e C schcke IX C ter Loeschcke X A in Loenoben primerek poznih, degeneriranih schcke X B. oblik tipa Loeschcke X C. O OL L J J E EN NK KE E Z Z G GR RO OB B II Š ŠČ ČA A N NA A L L J J U UB BL L J J A AN NS SK K II C CE ES ST T II NO OV VE EZM MGROBIŠČA ME ES ST TNA U LJUBLJANSKI CESTI V NOVEM MESTU OLJENKE N M U TIP TIP PEČAT PEČAT GROB št. št. GROB Loeschcke Loeschcke IX IX C C FORTIS FORTIS 11 Oljenka Oljenka vv obliki obliki pinijevega pinijevega storža storža Brez Brez grobne grobne celote celote Železna Železna oljenka oljenka zz verižico verižico za za pritrjevanje pritrjevanje Brez Brez grobne grobne celote celote Loeschcke X XA A Loeschcke STROBILI STROBILI Brez Brez grobne grobne celote celote Loeschcke X XA A Loeschcke VIBIANI VIBIANI Brez Brez grobne grobne celote celote Loeschcke X XB B Loeschcke IEGIDI IEGIDI Brez Brez grobne grobne celote celote Loeschcke Loeschcke VIII VIII zz motivi motivi rozete rozete na na disku disku Brez Brez grobne grobne celote celote OLJENKE OKRAJNO GLAVARSTVO V OLJENKE Z Z GROBIŠČA GROBIŠČA OKRAJNO GLAVARSTVO V NOVEM NOVEM MESTU MESTU OLJENKE Z GROBIŠČA OKRAJNO GLAVARSTVO V NOVEM MESTU TIP TIP PEČAT PEČAT ESKVILINIO ESKVILINIO Loeschcke X XB B Loeschcke GROB GROB št. št. Brez grobne grobne celote celote Brez FORTIS FORTIS Brez grobne grobne celote celote Brez V V 070 Pristava pri Trebnjem in druga podeželska grobišča na Dolenjskem Večje grobišče je bilo odkrito pri Pristavi pri Trebnjem (Knez 1969; Slabe 1993). V 18 grobovih, izkopanih v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, so bile odkrite: volutna oljenka Loeschcke I B z motivom žrtvenika (grob 1, Knez 1969, t. 8: 3), volutna Loeschcke I C (grob 2, Knez 1969, t. 9: 5), Loeschcke X B z žigom BIC (grob 8, Knez 1969, t. 11: 5), Loeschcke X B z žigom ATIMETI in XB (grob 11, Knez 1969, t. 12: 2 in 3), Loeschcke IX B z žigom FORTIS (grob 9, Knez 1969, t. 13: 2), Loeschcke X A (grob 12, Knez 1969, t. 13: 6), Loeschcke X B z žigom FORTIS (grob 14, Knez 1969, t. 14: 5) in Loeschcke X A z žigom QNS (grob 16, Knez 1969, t. 14: 9) in Loeschcke IX B (grob 17, Knez 1969, t. 15: 5). Iz 132 grobov, izkopanih v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, pa so znane naslednje najdbe: volutna oljenka Loeschcke I C z motivom dečka (?) (grob 27, Slabe 1993, t. 2: 1), volutna oljenka Loeschcke I B (grob 32, Slabe 1993, t. 3: 1), pečatna oljenka Loeschcke X A z žigom CASSI (grob 48, Slabe 1993, t. 5: 17), pečatni oljenki Loeschcke X B in Loeschcke X C (grob 47, Slabe 1993, t. 6: 7 in 9), pečatna oljenka Loeschcke X B z žigom OCTAVI (grob 56, Slabe 1993, t. 7: 9), pečatna oljenka Loeschcke X B (grob 61, Slabe 1993, t. 7: 20), pečatna oljenka Loeschcke X B z žigom AGILIS (grob 58, Slabe 1993, t. 8: 2), pečatna oljenka Loeschcke X B (grob 59, Slabe 1993, t. 8: 17), odlomek volutne in pečatna oljenka Loeschcke X B (grob 78, Slabe 1993, t. 11: 5 in 6), odlomek volutne oljenke (grob 84, Slabe 1993, t. 12: 7), oljenka Loeschcke VIII (grob 91, Slabe 1993, t. 13: 2), odlomek volutne (grob 99, Slabe 1993, t. 14: 1), dno pečatne oljenke z žigom FORTIS (grob 101, Slabe 1993, t. 14: 8), pečatna oljenka Loeschcke X A z žigom FORTIS (grob 103, Slabe 1993, t. 14: 20), volutna oljenka Loeschcke I C z motivom plesalca z glasbilom (grob 104, Slabe 1993, t. 15: 2), pečatna oljenka Loeschcke IX B z žigom ATIMETI (grob 111, Slabe 1993, t. 17: 10), pečatna oljenka Loeschcke X B z žigom CASSI z venčkom (grob 126, Slabe 1993, t. 20: 21), pečatna oljenka Loeschcke X B (grob 129, Slabe 1993, t. 20: 18). Oljenke so tudi med gradivom brez ohranjenih grobnih celot: volutna oljenka Loeschcke I B z motivom hrastove vejice z želodom in pečatne oljenke Loeschcke IX C , Loeschcke X A z žigi APRIO z venčkom, Loeschcke X B CRESCE, Loeschcke X B LITOGENE in Loeschcke X B PASTOR (Slabe 1993, t. 071 Zastopanost tipov oljenk po deležih z grobišča Pristava pri Trebnjem 21: 1-5), pečatne oljenke Loeschcke IX B z žigom COMUNIS, Loeschcke X B z žigom CRESCE ter Loeschcke X C z žigom VIBIANI (Slabe 1993, t. 22: 1, 5 in 10). Na grobišču Globodol, odkopanem konec tridesetih let prejšnjega stoletja in okvirno datiranem v prvo polovico 2. stoletja, je bilo odkritih 44 grobov. Med gradivom je bilo najdenih sedem oljenk, od tega šest pečatnega tipa Loeschcke X A in X B, trije primerki z žigom FORTIS (grob 8, Petru 1969, t. 4: 5 in grob 20, t. 6: 7) in ena z žigom CRESCE (Petru 1969, t. 8: 1). Na Otoku pri Podzemlju je bilo konec 19. stoletja odkrito manjše grobišče, med odkupljenimi predmeti pa so tudi oljenke pečatnega tipa Loeschcke X B z žigom FORTIS, Loeschcke X C brez žiga in Loeschcke IV z reliefnim okrasom z motivom zajca (Dular 1976, t. 13: 14–16, t. 14: 1-2). V Štrekljevcu je bila odkrita pečatna oljenka tipa Loeschcke X C (grob 2, Dular 1976, t. 9: 2). V Velikem Lipovcu je bila v grobu najdena tudi oljenka Loeschcke X B z žigom VIBIANI (Breščak 1986, 276, sl. 47). V Zloganju je bila odkrita skupina 21 grobov, med njimi tudi s kupolasto grobnico. Med grobnimi pridatki je bila najdena tudi oljenka Loeschcke X B, okrašena z motivom kupida (Breščak 1981, 266, sl. 89). Med gradivom z desetih grobov z grobišča pri Petrušnji vasi pri Stični so znane štiri oljenke pečatnega tipa Loeschcke X B z žigom CRESCES (grob 1/1952, Petru 1969, t. 26: 2) in volutni oljenki Loeschcke I B z reliefnim okrasom z motivom satirove maske s trsom (Vencljev grob, Petru 1969, t. 27: 2) in z motivom psa (grob 6, Petru 1969, t. 29: 9). Z najdišča Rakovnik blizu Novega mesta je znana oljenka pečatnega tipa Loeschcke X A z žigom NERI (Knez 1969, t. 1: 8). Z najdišča Račje selo izvira bronasta oljenka z osrednjo zanko za obešanje in je shranjena v Narodnem muzeju v Ljubljani (inv. št. 1737, Slabe 1993, t. 21: 13). 072 Starejša izkopavanja z Ribnice na Dolenjskem so dala 37 grobov, v njih so bile najdene tri oljenke – oljenka pečatnega tipa Loeschcke X B z žigom FORTIS (grob 2, Petru 1969, t. 16: 2), pečatnega tipa Loeschcke IX B z žigom STROBILI (grob 6, Petru 1969, t. 17: 8) in pečatnega tipa Loeschcke X C (grob 38, Petru 1969, t. 21: 4). Skupina grobov, ki so bili izkopani v letih 2001–2003 ob gradnji avtoceste, še ni objavljena (prispevek na konferenci). V grobu 2 z Vrha pri Križu je bila odkrita oljenka tipa Loeschcke I B, najverjetneje z motivom medveda (Knez 1969, t. 1: 7). V grobu z Dolenjega polja je oljenka Loeschcke X A z žigom CASSI (Knez 1969, t. 2: 2), med naključnimi najdbami iz Ruhne vasi sta tudi oljenki Loeschcke X A z okrasom ovnove glave z žigom IEGIDI (Knez 1969, t. 3: 3) in Loeschcke I B z žrtvenikom in dvema baklama (Knez 1969, t. 4: 4). Z Roj pri Šentjerneju iz groba 1 izvira dno oljenke pečatnega tipa z žigom FORTIS (Knez 1969, t. 5: 4). Na Rakovniku odkrita pečatna oljenka tipa Loeschcke X A z žigom NERI je sodila med najdbe uničenega groba (Knez 1969, t. 1: 8). Oljenka tipa Loeschcke X z nečitljivim žigom je bila odkrita tudi v Doljnem Ajdovcu (Breščak 1987, 266, Zastopanost tipov oljenk s podeželskih grobišč Dolenjske sl. 34). Iz uničenega groba izvira tudi oljenka pečatnega tipa z žigom VETTI (Breščak 1987, 259-60). Pečatna oljenka je bila odkrita tudi v grobu iz Stranske vasi, Loeschcke X B z žigom FORTIS (Breščak 1977, 270, sl. 140: 4). V Straži pri Novem mestu je bilo odkritih 10 grobov, v grobu 8 z zidano grobnico je bila odkrita tudi pečatna oljenka Loeschcke X B z žigom CPS (Knez 1964-1965, t. 4: 4). Med gradivom iz šestih grobov, odkritih pri Štrekljevcu, je znana tudi oljenka Loeschcke X C pozne, degenerirane oblike (Dular 1977, t. 9: 2). Manjše, staroselsko grobišče v Dragi pri Beli Cerkvi je prišlo na dan z raziskavami ob gradnji avtoceste leta 2002. Odkopanih je bilo 20 žganih grobov in grobnic ter pet skeletnih pokopov, en grob je bil odkrit že leta 1958, del grobišča pa se razteza po zemljišču, ki je ostalo neraziskano. Med grobnimi pridatki je bilo odkritih 12 oljenk, od tega 10 pečatnih in dve pozni oljenki Iványi 22 in 23 (Križ 2003). ske 073 Z dolenjskih rimskodobnih najdišč izvira velika množina arheološkega gradiva, vendar so grobišča veliko bolje objavljena in poznana kot naselbinske najdbe. Obsežna izkopavanja v zadnjih dveh desetletjih ob gradnji avtocestnega križa so temeljito spremenila to podobo, vendar gradivo še čaka na objavo (Djurić 2003). Objavljeno grobiščno gradivo z Dolenjske kaže zelo enotno podobo. Razen v primeru poznorepublikanske oljenke z grobišča Okrajno glavarstvo v Novem mestu (Božič 2008, 178, t. 28: 4) ne zasledimo zgodnejših tipov. Prevladujejo oljenke tipa Loeschcke I B in I C ter pečatne oljenke, značilne za drugo polovico 1. in prvo polovico 2. stoletja ter kasnejše. Pojav gotovo odraža proces romanizacije, ki je v tem času že dala opazen pečat tudi življenju podeželskega, večidel staroselskega prebivalstva. Tudi na dolenjskih najdiščih se zdi, da so med gradivom do srede 2. stoletja pogosti izdelki italskih delavnic, kasneje pa jih nadomestijo izdelki lokalnih in regionalnih delavnic, vendar brez natančnejše analize te trditve ni moč sprejeti z gotovostjo. Obstoj obsežnih opekarskih in lončarskih obratov in najdba kalupa podpirata domnevo o neviodunski produkciji. Žigi in značilnosti posameznih oljenk, odkritih v Neviodunu in Ribnici, cestni, pretovorni postaji in pristanišču Romula, pa potrjujejo prisotnost petovionskih izdelkov tudi na dolenjskih najdiščih. **** V konstantinski dobi je med Akvilejo, Alpami, Emono in Tarsatiko zrasel obsežen obrambni sistem Claustra Alpium Iuliarum z zidanimi zaporami, s cestami, z obrambnimi stolpi in opazovalnicami ter z glavnima trdnjavama Ad pirum na Hrušici in v Kastrah, danes Ajdovščina (Horvat 1999, 255). Akvileja je postala osrednje strateško in logistično središče s pristaniščem, skladišči in z vojaškimi officinami. Znotraj Klavster je dobila Emona kot najvzhodnejša utrjena postojanka pomembno strateško vlogo, kar dokazujejo številne vojaške najdbe in obsežne prenove emonskih mestnih četrti v pozni antiki (Plesničar Gec 1999). Urbanizmu in materialni kulturi pozne rimske dobe je dalo zaznaven pečat krščanstvo; Emona, Celeja in Petoviona so postala škofijska središča (Knific, Sagadin 1991, 11-32 in tam citirana literatura). Kot 074 posledica negotovih, kriznih časov pa so od konca 3. stoletja nastajale številne višinske postojanke, kamor se je umaknilo prebivalstvo iz izpostavljenih ravninskih naselij (Ciglenečki 1999, 292). S hunskimi vpadi sredi 5. stoletja je bil razvoj mest nasilno prekinjen. Mestno in podeželsko prebivalstvo se je zaradi vojnih nevarnosti in gospodarske krize, kot posledice splošnega razpada organiziranosti rimske države, izseljevalo v istrska in italska obalna središča ter na bližnje utrjene višinske naselbine (Ciglenečki 1999, 290). Navkljub kritičnim razmeram so Emona, Celeia in Petoviona obdržale škofijska središča še vse do avaroslovanske selitve konec 6. stoletja. Cerkveni kompleksi na vseh pomembnejših višinskih naselbinah kažejo, da je Cerkev prevzela upravno, kulturno in obrambno vlogo nekdanje države (Ciglenečki 1999, sl. 2). Stalne Upravna in poselitvena podoba prostora med Siskom in Padovo v času pozne antike (Avbelj 1999, 298) 075 Kranj z Alpami (foto V. Doberlet) trgovske povezave z vzhodnimi in afriškimi agrarnimi središči so posebej razvidne v primeru importov afriške keramike in transportnega posodja za vino in olje (Vidrih Perko, Zupančič 2005). Redne trgovske stike z oddaljenimi proizvodnimi središči je moč v okviru sorazmerno avtarkičnega gospodarstva višinskih postojank razumeti predvsem v sklopu potreb cerkvenega obredja. K cerkveni opremi pa so verjetno sodile tudi mnoge oljenke afriške produkcije, okrašene s krščansko simboliko. Obalna mesta so prišla v času pozne antike pod neposredno bizantinsko oblast, kar se odraža v številčnosti importov iz vzhodnosredozemskih in severnoafriških agrarnih središč. To je najvidnejše v poznoantičnem gradivu iz Kopra (Cunja 1994). V notranjosti je Karnij v 6. stoletju postal močna vojaška postojanka germanske vojske in daleč naokoli edina omembe vredna nižinska naselbina s številnim staroselskim prebivalstvom in z izpričanim zgodnjekrščanskim središčem (Sagadin 2000). Podobno vlogo je imel tudi Črnomelj (Mason 1998). Med poznoantičnim gradivom, odkritim v Kranju in Črnomlju, so bili prepoznani številni vzhodnosredozemski in afriški importi (Vidrih Perko 2005). POZNE NAJDBE OLJENK IN SVETILK S SLOVENSKIH NAJDIŠČ Tudi za poznorimske najdbe oljenk so dale sodobne stratigrafske raziskave na prostoru vile rustike v Školaricah pri 076 Ankaranu relevanten vpogled (Žerjal 2008, 101–118). Kot eden najzgodnejših primerkov iz začetnega obdobja afriških importov na Jadranu je bila prepoznana oljenka z zaobljenim noskom tipa Deneauve VIII B z reliefnim okrasom v obliki Apolona in grifonov, odkrita v ruševinskih plasteh 3. stoletja. Preostale najdbe fragmentarno ohranjenih oljenk sodijo k tipu Atlante VIII, varianta C 2d z reliefnim okrasom v obliki školjke v žarkovnem polju, varianta Atlante VIII C 2c in varianta Atlante VIII A 1a z okrasom palmete na ramenu in reliefnim okrasom na disku. Slednja je značilna za sredozemske kontekste prve polovice 5. stoletja (Žerjal 2008, 115). Raziskave ruševinskih plasti iz vile rustike v Školaricah so pokazale istočasnost afriških importov s še nadaljnjo rabo oljenk pečatnega tipa Loeschcke X, ki so izdelki lokalnih lončarskih delavnic iz 4. in delno še 5. stoletja (Žerjal 2008, 118 in prispevek na konferenci). Afriške oljenke najkasnejših oblik pa se najpogosteje pojavljajo na obalnem predelu in v neposrednem zaledju, tj. na prostoru, ki je bil pod neposredno bizantinsko upravo. Do zdaj jih je bilo največ odkritih v Kopru, na najdišču Kapucinski vrt (prispevek na konferenci). Afriška oljenka z motivom psa in vreza- Oljenki iz kapucinskega vrta v Kopru in z neznanega najdišča na Severnem Jadranu (Knific, Sagadin 1991, sl. 68) nim okrasom palmove veje na ramenu, zelo blizu tipu oblike Atlante VII B, je bila naključno odkrita v Biljah (Osmuk 1978, 467, sl. 1). Posamezne najdbe poznorimskih oljenk so znane tudi iz Solkana in poznoantične naselbine na Svetem Pavlu nad Vrtovinom in iz Škocjana (Knific, Sagadin 1991, sl. 68). Oljenka iz Bilj (Osmuk 1978, sl. 1) 077 Oljenka s Svetega Pavla nad Vrtovinom, iz Škocjana in Solkana (Knific, Sagadin 1991, sl. 68) Najdbe afriških oljenk so znane tudi z najdišč Klavster. Na Hrušici so med plastmi poznoantične utrdbe prišli na dan pečatne oljenke tipa Loeschcke X B in Loeschcke X C ter odlomek dna pečatne oljenke z žigom CRESCES (Giesler 1981, 91, Taf. 44: 1–4, 8, 9 in 12). Pet nadaljnjih odlomkov pripada afriškim oljenkam (Giesler 1981, 91, Taf. 44: 5–7, 10-11). Odlomek Atlante VIII C 1b je bil odkrit v kontekstu 3. stoletja, drugi odlomki iz kontekstov 4. stoletja pa so okvirno prepoznani kot Atlante VIII C in Atlante X A (Giesler 1981, 107). Odlomki afriških oljenk so bili odkriti tudi v ruševinskih plasteh Kaster, današnja Ajdovščina (prispevek na konferenci). V celoti ohranjena oljenka afriške proizvodnje je bila odkrita tudi v Predjami. Nepretrgano okrasje na ramenu kaže značilnosti tipa Atlante XD C1/2 Bonifay, tip 59 (Bonifay 2004, 390, fig. 217). Naselbinske raziskave iz poznoantične Emone na Starokrščanskem centru pri šoli Majde Vrhovnik ponujajo kompleksno sliko o raznovrstnosti svetil poznega časa (Plesničar Gec 1983). Odlomki afriških oljenk, ki jih okvirno lahko prištejemo k tipu Atlante VIII A, so bili odkriti med gradivom tretje in četrte gradbene faze iz druge polovice 4. in začetka 5. stoletja (Plesničar Gec 1983, t. 33: 11; t. 37: 3). Med gradivom je bilo odkritih tudi nekaj odlomkov pečatnih oljenk, posnetek afriške in odlomek oljenke v obliki pinijevega storža. Slednjo lahko tolmačimo kot rezidualno gradivo (Plesničar Gec 1983, t. 37: 1). V primerjavi Oljenka iz Predjame (Notranjski muzej Postojna, foto T. Lauko) 078 z najdbami iz zgodnje gradbene faze istega najdišča, kjer je odkritih domala 30 oljenk volutnega in pečatnega tipa, preseneča pičlo število odkritih keramičnih oljenk med gradivom poznih gradbenih faz. To vsaj delno pojasnjuje številčnost odkrite steklovine, med katero so brez dvoma mnogi odlomki pripadali svetilkam. Z veliko gotovostjo moremo prišteti k svetilkam odlomke z značilnim ušesastim ročajčkom (Plesničar Gec 1983, t. 23: 1, 5; t. 27: 10 in 19; t. 28: 2, 3; t. 29: 4, 7). Oljenki z okrasom kristograma iz Emone (Knific, Sagadin 1991, sl. 68) Nekaj poznorimskih oljenk je znanih tudi z emonskega grobišča. Primerek oljenke iz groba 214, v starejši literaturi znan kot Warzenlampe, je bil odkrit skupaj z novcem Decija Trajana (Plesničar Gec 1972, t. 60: 1). Pod vplivom najzgodnejših afriških izdelkov je verjetno nastal tudi okras oljenke tipa Leibundgut 35 (Petru 1972, t. 98: 5, 8). Med starim emonskim gradivom najdemo tudi oljenko mandljaste oblike, imenovano tip Sidon, in obliko, ki je nastala pod vplivom vzhodnih delavnic (Petru 1972, t. 97: 8 in 9). Pod vplivom zgodnjih afriških izdelkov je skoraj zagotovo nastal primerek oljenke iz groba s podeželskega, poznorimskega grobišča v Javorjih blizu Ljubljane, datiranega v drugo polovico 4. stoletja (Guštin, Knific 1973, 847, sl. 5, 2–69). V grobu je ležala tudi na lončarskem kolesu izdelana oljenka z ročajem oblike Iványi XXII, ki je izdelek bližnjih delavnic. Med starejšimi emonskimi najdbami pa sta že dolgo znani dve afriški oljenki s krščanskim motivom, odkriti na insuli XXX in XII. Oljenki sodita k obliki Atlante VIII C 2a in Alante VIII C 2c; prva je značilna za sredo 5. stoletja (Atlante 1981, 195). Oljenki iz groba iz Javorij blizu Ljubljane, druga polovica 4. stoletja (Guštin, Knific 1973, sl. 5, 2–69) 079 Petoviona je še v 3. in 4. stoletju ohranila status premožne, politične in kulturne metropole. V pozni antiki se je mesto močno zmanjšalo in dobilo močno vojaško posadko (Horvat 2003). Lokalne lončarske delavnice so še vse 4. stoletje izdelovale pozne oblike pečatnih oljenk: v 3. in na začetku 4. stoletja je še vedno dejavna delavnica, ki označuje svoje izdelke z žigi IVSTINIANI in morda še tudi VRSVLI (Istenič 1999, 158159). Čedalje pogosteje pa so v rabi oljenke oblik Iványi XXII in Iványi XXIII, delane pretežno delno ali v celoti na lončarskem vretenu, ki se pojavljajo tudi z rjavo ali s temnozeleno glazirano površino (Šubic 1975, 83, t. 6: 24. Istenič 1999, t. 2: 1). Afriških izdelkov med ptujskim gradivom ni bilo veliko odkritih, kar čudi glede na velikost in pomembnost antičnega mesta. Oljenka Atlante X A 1a je prišla na dan na Hajdini, kjer so bili poleg ostankov mnogih templjev odkriti tudi temelji zgodnjekrščanske bazilike (Šubic 1975, t. 5: 19). Posebne pozornosti sta vredni dve bronasti svetili iz Ptuja – lučka v obliki pava in bronast svečnik. Prva je bila odkrita na Zgornjem Bregu, kjer se je razprostiralo obsežno poznorimsko grobišče. Svetilka je le delno ohranjena, brez repa. Verjetno je prav to dejstvo vodilo k dolgoletnemu prepričanju, da gre za krščansko simboliko – in kar je pripomoglo k pozni dataciji najdbe, v 4. in 5. stoletje (Knific, Sagadin 1991, 76, sl. 74). Menzel je objavil podobno, v celoti ohranjeno bronasto svetilko (Menzel 1969, fig. 90: 4). Primerek se od ptujskega razlikuje po tem, da je brez odprtine za ogenj na trebuhu in s široko razprtim repom. Pav s pahljačastim, Ptuj, oljenka, izdelana na lončarskem kolesu, z glazirano površino (Šubic 1975, t. 6: 25) Afriška oljenka s Hajdine, Ptuj (Šubic 1975, t. 5: 19) 080 razprtim repom pa je simbolna govorica zgodnje rimske dobe in ne znamenje krščanstva. To potrjuje tudi ptujski povsem analogna svetilka, odkrita v galo-romanski vili na švicarskem najdišču Morat/Combet in datirana v drugo polovico 2. stoletja (Agustoni 2005, fig. 1–3). Glede na prostor, kjer je bila ptujska svetilka odkrita, je moč sklepati na njeno dolgotrajno rabo. Podobno je mogoče sklepati tudi za bronast svečnik, odkrit v bližini pozne Vzhodne nekropole Petovije (Vomer Gojkovič 1996, t. 20: 17). Med najodličnejše ptujske poznorimske najdbe pa sodita bronasta svečnika, odkrita leta 1858 na Rogoznici v predmestju sodobnega Ptuja. Oba predmeta sta bila zaradi velike kulturne in umetniške izpovednosti prenesena v Umetnostnozgodovinski muzej na Dunaju. Okoliščine odkritja niso povsem Bronast, zložljivi podstavek za svečo, Ptuj, Dijaški dom (Vomer Gojkovič 1996, t. 20: 17) Bronasta svetilka v obliki pava, Ptuj, Zgornji Breg (Knific, Sagadin 1991, sl. 74) znane. Z ozirom na mesto najdbe, ki je bilo tik ob Vzhodni petovionski nekropoli, in dejstvo, da sta bila svečnika najdena v paru, se domneva, da sta sodila k opremi pokopališke cerkve (Korošec 1980, 55– 61). Masivna bronasta svečnika sestavljajo trije deli: spodnji, ki je bil pritrjen na postament, osrednji del v obliki kristograma z vrezanim napisom in zgornji del s podstavkom za sveče v obliki cvetnih čašic. Svečnika sta domala identična. Razlikujeta se le pri obliki čašic in njihovi pritrditvi na kristogram. Pri prvem sta petlistni čaši pritrjeni na podstavek v obliki rok, pri drugem svečniku pa je štirilistna čaša za svečo pritrjena neposredno na kristogram. Napis na prvem svečniku se glasi VOTVM PVSINIO POSVIT, na drugem pa INTIMVS, MAXIMILIANVS FRATRES CRISPINO POSVERVNT (Knific, Sagadin 1991, 48). Stilna interpretacija posameznih elementov svečnika odraža kopske duhovne prvine. Svečnika sta datirana v drugo polovico ali na konec 4. stoletja, posamezni raziskovalci pa povezujejo najdbo 081 Bronasta svečnika z Rogoznice pri Ptuju (Knific, Sagadin 1991, 48) svečnikov z obstojem kopske cerkve v Petovioni (Korošec 1980, 57). Ptujski svečniki pa niso osamljen primer bronastih svetil z današnjega slovenskega ozemlja. Odlomek bronastega svečnika je bil odkrit tudi v Črnomlju (Mason 1998; Bitenc, Knific 2001, 37, sl. 102 in prispevek na konferenci). Predmeta sta ohranjena le fragmentarno, na obeh so pritrjeni kaveljčki za verižice, ki so najverjetneje služili za obešanje steklenih svetilk. Kristograma sta s konca 4. stoletja in verjetno je, da Kristogram z Vipote (Pokrajinski muzej Celje, foto T. Lauko) Štirilistna čaša za svečo, del bronastega svečnika iz Črnomlja (Zavod za varovanje kulturne dediščine, OE Novo mesto, foto T. Lauko) Dva kristograma sta bila odkrita tudi na višinski postojanki na Vipoti, kamor se je v pozni dobi umaknilo prebivalstvo iz Celeie in iz bližnjih izpostavljenih nižinskih naselij (Ciglenečki 1999, 290). sta pripadala cerkveni opremi celejske bazilike. Predmeta sta bila najverjetneje ob umiku občestva iz Celeie prenesena na bližnjo višinsko naselbino na Vipoti (Bitenc, Knific 2001, 18, sl. 30 in 31). V neposredni okolici Šentjurja pod Rifnikom, kjer je našla prostor obsežna poznoantična višinska naselbina, sta bili 082 odkriti tudi poškodovani srebrni oljenki (Pirkmajer 1994, sl. 45). Najdbi sta bili odkriti med oranjem na bližnjem polju. Svetilki sta delno poškodovani in rahlo sploščeni. Prva ima odprt kanal s privzdignjenim robom, druga pa privzdignjen osrednji del brez kanala. Šest majhnih odprtinic na prehodu v nosek je najverjetneje služilo za pritrjevanje verižice, na kateri je svetilka visela izpod stropa. Podobne bronaste svetilke iz Britanskega muzeja so okvirno datirane med leti 200 in 400. Zaradi njihove dragocenosti so bile brez dvoma zelo dolgo v uporabi. Oljenke v Šentjurju so bile najdene pri oranju, zato je domneva, da so del zakopanega zaklada, več kot upravičena. Morda sta bili svetilki del tempeljske opreme bližnjega, epigrafsko obeleženega lokalnega božanstva Akvonija. Ali pa sta bili, podobno kot bronast kristogram z Vipote, preneseni v cerkev na Rifniku kot del opreme iz celejske zgodnjekrščanske bazilike in konec 6. stoletja, ob uničenju rifniške naselbine, zakopani na bližnjem polju. S preostalih poznoantičnih najdišč v notranjosti današnje Slovenije, posebej z višinskih postojank, so znane le redke najdbe keramičnih oljenk. V poznoantičnih kontekstih so običajni odlomki ste- Srebrni oljenki, odkriti pri oranju v bližini Šentjurja pri Celju (Pirkmajer 1994, sl. 45) klenega posodja; med njimi so zagotovo tudi svetilke, kot npr. z višinske naselbine Vranje pri Sevnici (Petru, Ulbert 1975, t. 27: 40; Knific 1979, sl. 35–38). Iz Celeie je znana afriška oljenka z upodobitvijo menoraha (Arhiv Pokrajinskega muzeja Celje, foto T. Lauko) 083 Keramična oljenka iz groba 230 z grobišča V Lajhu (Narodni muzej Ljubljana, foto T. Lauko) Odlomki steklenega posodja, odkriti pri izkopavanju steklarskih peči na dvorišču Khislsteina v Kranju (Gorenjski muzej Kranj, foto T. Lauko) Odlomki steklene svetilke iz 6. stoletja so bili odkriti tudi med raziskavami prezbiterija cerkve na višinski postojanki Ajdna nad Potoki (Bitenc, Knific 2001, 44, sl. 120). Z Ajdne je poznana tudi keramična oljenka, posnetek afriške oblike Atlante X z upodobitvijo menoraha (Bitenc, Knific 2001, 44, sl. 120). Oljenka je bila odkrita v neposredni bližini cerkve. Nekaj izpovednih poznoantičnih najdb prihaja tudi iz Kranja. Ostanke poznoantične naselbine Karnij odkrivajo domala na celotnem območju današnjega Ajdna nad Potoki, oljenka in odlomki steklene čaše, najverjetneje svetilke (Gorenjski muzej Kranj, foto T. Lauko) starega mesta. Lega na skalnatem pomolu med Savo in kanjonom Kokre je bila velikega strateškega pomena za obrambo savskih prehodov proti Italiji. V 6. stoletju je Karnij postal postojanka germanske vojske, dobil je močno obzidje z obrambnimi stolpi. Med nedavnimi raziskavami so bili odkriti tudi ostanki dveh steklarskih peči z velikim številom odlomkov steklenega posodja, med njimi tudi svetilk. Z obsežnega, pripadajočega kranjskega grobišča V Lajhu pa je poznana keramična oljenka. Svetilka z visokim, presegajočim ročajem brez premaza je izdelana na lončarskem kolesu. Odkrita je bila v grobu 230 (Stare 1980, 67; Bitenc, Knific 2001, 63, sl. 190). S poznimi afriškimi oljenkami iz obalnih mest, steklenimi lučkami in preprostimi, na lončarskem kolesu izdelanimi svetilkami se je zaključila antična doba na tleh današnje Slovenije. Če parafraziramo besede Adrea Carandinija, velikana italijanske arheološke misli, lahko rečemo, da je s propadom mest in pretrganjem trgovskih poti – in s tem množičnega uvoza oljčnega olja, ugasnila luč antične civilizacije. 084 v Gradcu. Fischbach je oral ledino pri proučevanju tovrstnega gradiva pri nas. Kratko študijo, ki je precej vključevala tudi petovionsko gradivo, je objavila Zorka Šubic v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja (Šubic 1975). PETOVIONA - PRODUKCIJSKO SREDIŠČE OLJENK Ivan Žižek Ka Ptuj predstavlja v rimskem času pomemben produkcijski center keramičnih izdelkov. Med drugim so tukaj izdelovali tudi oljenke, ki pa so po kakovosti različne. Proizvodnja je obsegala od kakovostnih izdelkov volutnih oljenk do pečatnih. Dokazana je s kalupi in z odpadki, z deformiranimi izdelki. Številno arheološko gradivo je bilo vzrok, da so na Ptuju nastale tudi najzgodnejše študije oljenk. S ptujskim gradivom se je ukvarjal Otto Fischbach v delu Römischen Lampen aus Poetovio, Mittheilungen des Historischen Verreins für Steiermark XLIV, ki je leta 1896 izšlo Deformirane oljenke iz odpadne jame na Spodnji Hajdini (Arhiv Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož) ini ož) 085 Karta Ptuja z označenimi rimskodobnimi komunikacijami, nekdanjo strugo reke Drave in odkritimi ostanki obrtniških delavnic in lončarskih peči. Konec devetdesetih pa je Janka Istenič v poglobljeno raziskavo Zahodne petovionske nekropole vključila tudi oljenke in pri tem uporabila sodobne naravoslovne metode (Istenič 1999, 148 – 165). Isteničeva je na podlagi kemičnih analiz dokazala, da so bili tudi kalupi izdelani v lokalnih petovionskih delavnicah. Naravoslovne analize gradiva sta opravila Daszkiewiczeva in Schneider (Istenič 1999, 173 - 190). Otto Fischbach: Römischen Lampen aus Poetovio (Arhiv pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož) 086 Vzroke, da se je v Petovioni razvilo močno središče za izdelavo oljenk že v 1. stoletju, je treba iskati v bogati staroselski lončarski tradiciji in odličnih naravnih pogojih. Na levem dravskem bregu so obsežna nahajališča ilovice, ki na nekaterih mestih dosega do šest metrov debeline. Zgornji sloj gline, debel do štiri metre, predstavlja rumeno ilovico, pod njo pa ležita še dva metra kakovostne sive gline. Ilovica je dobra, z zelo malo primesmi, z obdelavo je mogoče hitro pridobiti ustrezno glino za izdelavo najrazličnejših keramičnih izdelkov. Na Ptuju je bilo do zdaj odkritih okoli 150 opekarskih in lončarskih peči. Oblike peči so različne: okrogle, ovalne in kvadratne. Domnevamo, da so bile oblike peči pogojene z vrsto izdelka in načini žganja. Mogoče pa je tudi, da so mojstri prenesli znanje o izdelavi peči in njihovi rabi iz okolja, v katerem so se naučili tovrstne obrti in s tem nadaljevali tradicijo v petovionskem okolju. Peči so bile grajene posamično ali v kompleksu dve in več – s skupnim manipulativnim prostorom. Velikosti peči so približno enake, obsegajo med 1 in 1,10 metra premera. Grajene so bile tako, da je bil spodnji del vkopan v zemljeno podlago. Prav tako je bil pred njo vkopan tudi delovni prostor, ki je bil s spodnjim delom peči povezan s krajšim kanalom. Kanal je služil sočasno tudi kot kurišče. V spodnjem delu se je lahko nahajal stebriček, ki je podpiral glineno rešetko, tako da je topel zrak skozi njo prodiral do zgoraj naloženega posodja. Zgornji deli peči s kupolo se niso ohranili, tako da njihovih oblik ne poznamo. Menim, da so bile nekatere kupolasto oblikovane, Okrogla in kvadratna peč za žganje keramičnih izdelkov (Ptuj, Rabelčja vas in Rimska ploščad) Ko (Ar ad) 087 Kompleks dveh lončarskih peči iz obrtniške četrti (Arhiv Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož) druge pa cilindrično; najverjetneje je lončar zaključek peči vsakokrat pred žganjem zamazal z glino, oblikoval odprtine za vleko in jih po potrebi zaprl. To nam nakazujejo najdbe velikih količin zdrobljene, ožgane ilovice, ki jo najdemo v okolici peči in ki so jo najverjetneje kasneje primešali glini za izdelovanje posodja. V bližini peči in delavnic za izdelovanje keramičnih izdelkov so ležale ena ali več sušilnic za sušenje glinenih izdelkov. Odkriti temelji in podstamenti za lesena vertikalna bruna nam kažejo, da gre za objekt z dvokapno streho. Takšna objekta sta bila raziskana na Rimski ploščadi in ob gradnji porodnišnice, eden od teh se je raztezal na površini 27,7 x 14 metrov (Vomer Gojkovič, 1993, 451–453). Poizkus rekonstrukcije lončarsko – opekarskega obrata na podlagi terenske dokumentacije (Arhiv Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož) Temelji rimske stavbe s sušilnico na Rimski ploščadi (Arhiv Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož) Terenski načrt izkopavanja porodnišnice 1999 in idealizirana rekonstrukcija (Avbelj 1999, 252) 088 Oljenke, shranjene v Pokrajinskem muzeju Ptuj Ormož, omogočajo tudi dober vpogled v trgovino – na eni strani kažejo na vrste importov na drugi strani pa na lokalno produkcijo in njene izvoze. Med reliefnimi oljenkami je na začetku treba omeniti uvoz iz italskih produkcijskih središč v Modeni, Ticinu, Akvileji in verjetno še katerega od številnih padanskih. Upodobitve na oljenkah so pestre, z antropomorfnimi in zoomorfnimi ter vegetativnimi motivi, nekaj je tudi prizorov, ki so vezani na arhitekturo. Posebej pogosti so motivi s Heraklom, z Dionizom, s Satirjem, s plešočimi menadami, z Luno ali pa vsakdanji motivi kot so ribič, gladiator, erotični prizori itd. V Petovioni izdelana reliefna oljenka (Arhiv Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož) V Petovioni je najbolje izpričana proizvodnja pečatnih oljenk, arheološke raziskave so prinesle na dan veliko kalupov, ki so bili po obliki in kakovosti različni, pa tudi po sami izdelavi. Vsi kalupi so dvodelni. Spodnji del sega do ramena oljenke, zgornji pa je služil za odtis diska z noskom. Kalupi so bili skrbno zmodelirani na zunanji in notranji strani, narejeni iz dobro prečiščene gline. Na stranicah smo na nekaterih zasledili poševne ali vertikalne zareze, s katerimi je obrtnik zagotovil prekrivanje in prileganje obeh delov kalupa. Gornji in dva spodnja dela kalupa za izdelavo figuralnih oljenk z upodobitvijo Dioniza (Arhiv Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož) 089 ož) Kalup za izdelavo oljenk (Arhiv Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož) Za boljše prileganje kalupov pa so služile vdolbine oziroma grbine na notranjih robovih, kjer se oba kalupa prekrivata. S tem so dosegli, da so bile oljenke natančno narejene in da ni prišlo do zamikov pri odtisu izdelka. Pri nekaterih kalupih je na dnu odtisnjeno ime izdelovalca oziroma delavnice. Ime so odtisnili v kalup še pred žganjem, ko je bila glina še sveža, kar je omogočalo reliefno izvedbo napisa na končnem izdelku. Do danes je znanih mnogo petovionskih izdelovalcev oljenk oziroma delavnic, morda pa tudi podružnic, ki so izdelovale kopije izdelkov iz večjih središč. Znani so žigi: FORTIS, COMMUNIS (COMMUNI), DRACO, FRONTO in STROBIL, ki se pojavljajo na oljenkah tipa Loeschcke IX iz 1. in 2. stoletja (Istenič 1993, 315), lončarji URSUL(I), CERIALIS, CPSF, LITOGENE, Spodnji del kalupa z imenom delavnice VRSVL (Arhiv Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož) 090 Kalup z žigom FORTIS, OCEANUS in URSULI s končnim izdelkom (Arhiv Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož) VIBULEI, APRIO/F, CRESCE (CRESCES), DECIMI, C.DESSI, EXORATI, FESTI, FORTIS, IUSTINIANUS, IULIUS, LITOGENE, LUCIUS, OPTAT/I, PULLI, VER(u)S, PRUDE ter OCEANUS pa so izdelovali oljenke tipa Loeschcke X v 2. in 3. stoletju (Istenič 1993, 317 – 319). Arhetip, model za izdelavo kalupov za oljenke (Arhiv Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož) Med ptujskim gradivom je tudi model za izdelavo kalupa oljenk, t. i. arhetip, ki je služil za izdelavo oljenk tipa Loeschke X. To je bil tudi vodilni tip keramične svetilke Petovione v 2. in 3. stoletju. Ni jasno ali so imeli vsi kalupi za osnovo podobne modele, arhetipe, ali pa so morda služili za izdelavo kalupov tudi končni, žgani izdelki. Menim, da je v veliko primerih služila za izdelavo kalupa kar oljenka sama. In kakšne so vse te oljenke in kakšno zgodbo nam lahko povedo? Zgodba, ki se nam sama po sebi poraja je vezana na moč svetlobe, premagovanje teme, s tem pa tudi beg pred neznanim in povezovanje z imaginarnim duhovnim svetom, ki je vez med onstranskim in vsakdanjim, stvarnim življenjem. S svetlobo je pri Rimljanih povezane veliko simbolike, saj se vedno pojavlja kot protiutež Olj rel 091 Svetilka na loj ali lojenka (Arhiv Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož) Oljenka izdelovalca IVSTINIANVSA in OCEANVSA, slednji je izdeloval tudi reliefno okrašene oljenke (Arhiv Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož) teme in gre za večni spopad med dobrim in zlom ter življenjem in smrtjo. V rimski Petovioni so si svetili na različne načine. Kot osnovno svetilo so se najpogosteje uporabljale oljenke, nekoliko redkeje svetilke na loj. Oljenke so lahko bile obešene, prostostoječe ali so imele ročaje za prenašanje. Brez dvoma pa so za razsvetljavo pogosto uporabljali tudi bakle in trske. Najdeni svečniki pa nam dokazujejo, da so si razsvetljevali tudi s svečami. Nekaj imamo ohranjenih tudi svetil, ki so svetile na goveji loj. Med rimskimi oljenkami Petovione najdemo domala vse tipe, ki se pojavljajo tudi v drugih najdiščih province Panonije. Tako imamo zastopane svetilke z dvema nasproti stoječima si noskoma, ki so bile obešene, pa svetilke z dvema ali več noski z držaji in ročaji. Najdemo pa tudi oljenke okrogle, kvadratne in pravokotne oblike. Oljenka z dvema noskoma (Arhiv Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož) 092 Po okrasu z raznolično motiviko pa lahko prepoznamo svetilke, ki so bile uporabljene v verske in ritualne namene v politeizmu in monoteizmu, kar pa velja predvsem za čas pozne antike, ko se krščanska motivika pojavlja tudi na svetilkah in svečnikih. Poleg keramičnih oljenk, lojenk in podstavkov za sveče najdemo med ptujskim gradivom, veliko bronastih svetil, odlomkov kandelabrov in latern. Med vsemi nekaj tisoči svetil je že dolgo med najbolj priljubljenimi oljenka, odkrita na Ptuju že pred drugo svetovno vojno, na kateri je vrezan znani napis PANE VINO RADIX, PAUPERIS CENA. Na Ptuju odkrita oljenka z napisom PANE VINO RADIX PAUPERIS CENA 093 NAMESTO ZAKLJUČKA: VELIKA MOČ MALIH PODOB Verena Perko Keramične oljenke so se v rimski dobi uveljavile zaradi cenenosti in velike funkcionalnosti. Oljenke so nudile, posebej tiste pečatnega tipa, daleč najboljši izkoristek goriva in so bile v primerjavi s svečami veliko bolj varne. Gorele so na olivno olje, lahko tudi na katero koli drugo rastlinsko olje ali celo loj. Za razliko od živalskega loja olivno olje pri gorenju ne smrdi in se ne kadi s sajastim čadom kot druga olja rastlinskega izvora, pri izgorevanju pa se celo sprošča prijeten vonj. Olivno olje je imelo za vsa stara sredozemska ljudstva globok simbolni pomen, ki je neločljivo povezan z oljko, v Sredozemlju svetim drevesom. Z rabo oljenk je tesno povezano intenzivno pridelovanje olivnega olja, ki je bilo poleg vinarstva in žitarstva ena temeljnih dejavnosti rimskodobnega kmetijstva in s tem tudi ekonomije (Kehoe 2007, 556). Gojenje oljk je povezano s prodo- rom Feničanov. V zgodnji rimski dobi je bilo razširjeno že po vsem Sredozemlju. Vendar je oljkarstvo in oljarstvo v Italiji začelo skokovito naraščati šele v zadnjih dveh stoletjih pred Kr. (Mattingly 1996). Pojav je tesno povezan z nastajanjem klasičnih poznorepublikanskih veleposesti s suženjsko delovno silo v Kampaniji, Laciju in Etruriji, kasneje tudi v Španiji in severni Afriki (Carandini 1999). Proizvodnja, transport in distribucija olivnega olja in žita so bili neločljiv del državne politike in vir bogastva za tedanjo elito (Morley 2007, 577). Država je za oskrbo vojaških postojank in administrativnih centrov organizirala posebno institucijo, imenovano annona (Lo Cascio 2007, 639). Annona je temeljila na zapletenem državnem sistemu pobiranja dajatev v naravi, organiziranih in iz državne blagajne subvencioniranih najemniških prevozov ter distribuiranja prehrambnih izdelkov v mesta in administrativna središča ter na vojaške postojanke širom celega imperija. S tem sistemom je bila tesno povezana tudi oskrba prostega tržišča, ki je temeljila na tržni ponudbi in povpraševanju ter se je pogosto pridružila državnim transportom velikih količin žita in olja. To je eden od poglavitnih vzrokov, da so ob dobro 094 organizirani agrarni produkciji zrasle poleg nujno potrebnih delavnic transportnega posodja tudi številne delavnice fine keramike in oljenk. Njihov tržni uspeh pa je bil največkrat neločljivo povezan z rednimi, od države subvencioniranimi prevozi prehrambnih izdelkov po imperiju (Lo Cascio 2007). To je omogočalo transportiranje keramičnih izdelkov, tudi oljenk, v obliki balastne robe na tovornih ladjah po znatno nižjih cenah. Keramične oljenke so bile, podobno kot vse druge vrste lončarskih izdelkov, poceni blago in vemo, da so jih iz velikih, napol industrijskih središč, kot sta bili v severni Italiji Mutina in Akvileja, izvažali na milijone (Di Filippo Balestrazzi 1988). Ocene kažejo, da za njihov prevoz ni potrebnega veliko prostora. Tako npr. lahko kar 11.520 kosov oljenk povprečne velikosti zložimo na zgolj dva kvadratna metra prostora. Če sta ceni transporta in izdelka zanemarljivi, to ne velja za porabo olja. Preizkus je pokazal, da je za 134 ur razsvetljave potreben cel liter olja in že preprost izračun pokaže, da bi mesto z 10.000 prebivalci za samo eno uro razsvetljave porabili okoli 27.000 litrov olja. Izračuni pokažejo, da so v Rimu zgodnje cesarske dobe porabili zgolj za osnovno razsvet- ljavo okoli tri milijone litrov olja v enem letu (Mattingly 1996, 224). Oceniti porabo olja v rimskem cesarstvu je izjemno težko. Kljub vsemu približne ocene porabe obstajajo in se gibljejo okoli 20 do 50 litrov na leto na prebivalca (Mattingly 1996, 239). Vprašati se je torej treba, kaj neki je botrovalo tej gigantski porabi olivnega olja, ki jo je imperialna politična ekonomija tako očitno podpirala in k čemer je znatno pripomogla tudi razsvetljava. Raziskave kažejo, da gre prej kot za realne potrebe za umetno ustvarjena tržišča in potrebe, ki podpirajo identiteto ter procese romanizacije – čemur moremo prišteti tudi masovno rabo oljenk. Ni mogoče prezreti, da množična produkcija oljenk, izdelanih v kalupu, sovpada z zgodnjeimperialno dobo. Ta tehnična rešitev ponuja prostor za okras in omogoča izdelavo na deset tisoče popolnoma enakih izdelkov. Z izumom oljenk pečatnega tipa v drugi polovici 1. v 2. stoletju pa proizvodnja reliefno okrašenih oljenk kmalu zamre. Masovne proizvodnje oljenk in velike potrošnje olja ter drugih izdelkov rimskih produkcijskih središč ne moremo pripisati zgolj zakonom tržnega povpraševanja in ponudbe. Treba jih je razumeti kot pomemben instrument romanizacije, 095 kot vidne, zunanje znake romanitas. Kot znamenje kulturne identitete politične in vojaške elite, v kontekstu jezika moči (Zanker 1990). V času zgodnjega imperija so urbana središča služila kot najprepoznavnejši simbolni jezik imperialne moči. S pripadajočo likovno govorico so močno vplivala na tedanjo družbo: stavbarska umetnost, kipi in reliefni okras javnih zgradb ter trgov, mozaiki in freske v notranjosti rimskih domusov so oblikovali okus tedanje dobe, ki se je odražal tudi na tako banalnem področju, kot je okras keramičnega posodja in oljenk. Dejansko se šele z volutnimi oljenkami na disku pojavi veliko prostora za okras, kar je novost tega časa in česar predhodni tipi niso poznali (Ceci 2005). Hkrati je izdelava v kalupu, ki se je v polni meri dejansko množično uveljavila prav z volutnimi oljenkami, omogočala visoko kakovostno, hitro in dovolj enostavno produkcijo velikega števila izdelkov (Chrzanovski 2006). In kar je še bolj pomembno, kalup je omogočal tudi kakovostne reprodukcije pomembnih umetniških stvaritev, upodobitve znamenitih javnih zgradb, mostov, svetilnikov in spomenikov itd. Zaradi cenenosti in masovnosti so izdelki zlahka našli pot tudi v najbolj oddaljene predele rimskega cesarstva. Že bežen pogled na motiviko reliefnega okrasa na oljenkah zgodnjecesarske dobe pokaže, da gre za prikrito, simbolno govorico moči, ki širi zavest pripadnosti grško-rimskemu svetu, tega pa je utelešalo rimsko cesarstvo. Najpogostejši so motivi iz grško-rimskega panteona, božanstev s pripadajočimi atributi in njih junaška dejanja. Skoraj domala z vseh zgodnjecesarskih najdišč so znane upodobitve kapitolinske triade z Jupitrom, Junono in Minervo, Jupitra s strelo v rokah ali z orlom, Jupitra Amona, Minerve, Diane, Lune, Sola, Merkurja s kaducejem, petasosom in talario. Ne manjkajo Kibela in Atis, pa Herkul, Venus in Bona dea, Fortuna z rogom izobilja, s koščičastim sadjem in z novci. Sledijo mitološki in fantazijski prizori, ne manjkajo upodobitve vojakov, gladiatorskih bojev in cirkuških iger kot jasno prepoznavnih znakov rimske civilizacije. Pogoste so tudi na videz povsem banalne upodobitve predmetov, kot npr. živali – medveda, psa, zajca, ptic, ribe ali školjke, pa tudi roparske živali s plenom, npr. psa z zajcem v gobcu. Vendar tudi tu ne moremo mimo mnogoterih pomenov, ki so jih podobe živali privabljale v danes pogosto povsem zastrti simbolni govorici. Tudi pri domiselnih in 096 likovno pogosto dovršeno upodobljenih erotičnih prizorih se najverjetneje nanaša njihovo sporočilo na sodobnemu človeku neznano plat prikazane vsebine. Dejstvo je, da večina motivov na zgodnjecesarskih oljenkah izvira iz zakladnice grško-rimskega sveta. Nemalokrat pripoveduje zgodbe o herojih iz mediteranskih mitov ali celo pesniških in gledaliških del, ki so bili v nasprotju z alegorijami in atributi sreče, plodnosti in izobilja razumljivi v prvi vrsti italskemu prebivalstvu ter romanizirani eliti. To dobro kažejo npr. upodobitve na šempetrskih nagrobnih spomenikih (Kastelic 1998). V simbolični govorici podob je bila izražena arhetipska moč imperija. Okras oljenk in raba olivnega olja imata torej podoben pomen kot npr. upodobitve na kovancih. Imata vlogo identitetnega instrumentarija in cesarske propagande. To potrjuje velika pozornost, ki so jo izdelovalci namenjali izboru okrasja in napisom, česar zlepa ne srečamo ne prej ne kasneje, temveč predvsem v času največje ekspanzije rimskega imperija. Priljubljenost reliefno okrašenih oljenk traja še vse v 2. stoletje, čeprav so se že v šestdesetih letih 1. stoletja pojavile oljenke pečatnega tipa. Te so bile tehnično najbolj izpopolnjen tip svetilke in so daja- le daleč največji izkoristek za porabljeno količino olja (Wunderlich 2006). Takoj lahko opazimo, da je pri pečatnih oljenkah, vodilnemu tipu srednje cesarske dobe, okrasna motivika postala postranskega pomena. Včasih se pojavijo na disku reliefne maske, največkrat pa nosi izdelek zgolj napis, ki jasno izpričuje njegov izvor in s tem zagotavlja kakovost izdelka (Krunić 2009). Brez velikega pretiravanja lahko ugotovimo, da je simboličnost predmeta prerasla v kompleksno, splošno znano in sprejeto semiotično identitetno sporočilo. Sporočilo se je zožilo na njegov najpomembnejši del in bogata simbolika posameznih likovnih elementov, vsebinska in arhetipska podpora, nista bili več potrebni. Srž semiotičnega identitetnega sporočila je postal tehnično dovršen predmet sam. Najverjetneje prav identitetna vloga izdelka pojasni, zakaj v prvem stoletju in pol zgodnjega rimskega cesarstva ob tolikih delujočih provincialnih delavnicah glavnina oljenk, odkritih širom imperija, še vedno pripada italskim. Oljenke so seveda še tudi v naslednjih stoletjih rimskega imperija ostale pogost svetilni pripomoček. Vendar že druga polovica 2. stoletja pomeni konec izvažanja iz italskih centrov, s čimer se pospeši rast 097 lokalne proizvodnje. Potrebe po identitetnih podobah so ugasnile in proces romanizacije je končan, kar se v 3. stoletju posredno kaže tudi s ponovnim uvajanjem proizvodnje oljenk, izdelanih na lončarskem kolesu. Med poznoantičnimi oljenkami, izdelanimi v kalupu in reliefno okrašenimi, so le še afriške oljenke. Vendar se v primerjavi z zgodnjeantičnimi neprimerljivo redkeje pojavljajo. Njihov okras, nemalokrat povezan s starokrščansko motiviko, tudi v teh primerih kaže, kako zelo uporaben medij kulturnega in/ali verskega sporočila so lahko bile oljenke. Kalup za oljenko iz zbirke Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož (Šubic 1975, t. 11, 49) Oljenki iz zbirke Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož (Šubic 1975, t. 2) AGUSTONI, C. 2005, Ex pavone lux. – L. Chrzanovski (ur.): Lychnological acts 1. Actes du 1er Congrès international d’études sur le luminaire antique (Nyon - Genève, 29.IX - 4.X.2003), Monographies Instrumentum 31, 15-16. ATLANTE I 1981 = Atlante delle forme ceramiche 1. Ceramica fine romana nel bacino mediterraneo (medio e tardo impero). Enciclopedia dell’arte antica, classica e orientale. Istituto della Enciclopedia italiana. Roma. AUBELJ, B. (ur.) 1999, Zakladi tisočletij. Zgodovina Slovenije od neandertalcev do Slovanov. Ljubljana. BAILEY, D.M. 1996, A Catalogue of the Lamps in the British Museum, Volume 4: Lamps of metal and stone and lampstands. London. BAVDEK, A. 2005, Rimsko žarno grobišče Volarije pri Žirjah na Krasu – Arheološki vestnik 56, 235-262. BAVDEK, A. 2009, Pregled skozi najstarejšo zgodovino. – A. Bavdek in P. Jakopin: Planinska dolina: ljudje in kraji ob Unici, Planina pri Rakeku, 79-89. BITENC, P. in KNIFIC, T. (ur.) 2001, Od Rimljanov do Slovanov. Predmeti. Ljubljana. BOLTA, L. 1981, Rifnik pri Šentjurju: poznoantična naselbina in grobišče. Katalogi in monografije 19. Ljubljana. BOLTIN TOME, E. 1958-59, Arheološke najdbe na kaštelirju nad Kortami – Arheološki vestnik 9-10, 237-250. BONIFAY, M. 2004, Etudes sur la céramique romaine tardive d’Afrique. BAR International Series 1301. Oxford. BÓNIS, É. 1942, Die kaiserzeitliche Keramik von Pannonien (ausser den Sigillaten) 1. Die Materialien der frühen Kaiserzeit. Dissertationes Pannonicae ex Instituto Numismatico et Archaeologico Universitatis de Petro Pázmány nominatae Budapestinensis provenientes II/20. Budapest. BOŽIČ, D. 1993, O latenskih najdbah na območju Ptuja. – B. Lamut (ur.): Ptujski arheološki zbornik: ob 100-letnici muzeja in Muzejskega društva, Ptuj, 189-204. BOŽIČ, D. 2008, Poznolatensko-rimsko grobišče v Novem mestu: Ljubljanska cesta in Okrajno glavarstvo. Študije o fibulah in o relativni kronologiji pozne latenske dobe. Katalogi in monografije 39. Ljubljana. BRATOŽ, R. 1994, Bitka pri Frigidu v izročilu antičnih in srednjeveških avtorjev. – Zgodovinski časopis 48/1, 5-45. BRATOŽ, R. 2001, Verske razmere v Petovioni v drugi polovici 3. stoletja v luči poročil škofa Viktorina – M. Vomer Gojkovič in N. Kolar (ur.): Ptuj v rimskem cesarstvu, mitraizem in njegova doba. Mednarodno znanstveno srečanje, 11.-15. oktober 1999, Ptuj, Archaeologia Poetovionensis 2, 313-325. BREŠČAK, D. 1977, Stranska vas pri Novem mestu. – Varstvo spomenikov 21, 270. BREŠČAK, D. 1981, Zloganje. – Varstvo spomenikov 23, 265-266. BREŠČAK, D. 1986, Veliki Lipovec, Novo mesto. – Varstvo spomenikov 28, 275-276. BREŠČAK, D. 1987, Mrzlava vas, Brežice. – Varstvo spomenikov 29, 259-260. BREŠČAK, D. 1991, Verdun pri Stopičah, Novo mesto. – Varstvo spomenikov 33, 214-215. CARANDINI, A. 1999, La villa romana e la piantagione schiavistica. – A. Giardina in A. Schiavone (ur.): Storia di Roma, Torino, 775-804. CECI, M. 2005, Le Lucerne. – D. Gandolfi (ur.): La ceramica e i materiali di età romana: classi, produzioni, commerci e consumi, Quaderni della Scuola interdisciplinare delle metodologie archeologiche 2, Bordighera, 311-324. CHRZANOVSKI, L. (ur.) 2006, LVMIERE! L’éclairage dans l’antiquité. Catalogue de l’exposition internationale, édition revue et augmentée. Milano. CIGLENEČKI, S. 1992, Pólis Norikón: poznoantične višinske utrdbe med Celjem in Brežicami. Ljubljana. CIGLENEČKI, S. 1999, Izsledki in problemi poznoantične arheologije v Sloveniji. – Arheološki vestnik 50, 287-309. CUNJA, R. 1994, Poznorimski in zgodnjesrednjeveški Koper: arheološko izkopavanje na bivšem Kapucinskem vrtu v letih 1986-1987 v luči drobnih najdb 5. do 9. stoletja. Knjižnica Annales Majora. Koper. CURK, I. 1976 Petovio I. Katalogi in monografije 7. Ljubljana. CURK, J. 1998, Ptuj. – Avguštin, C.: Srednjeveška mesta. Dnevi evropske kulturne dediščine, Ljubljana, 154-158. DI FILIPPO BALESTRAZZI, E. 1987, Officine di lucerne ad Aquileia. – Vita sociale, artistica e commerciale di Aquileia romana, Antichità Altoadriatiche 29/II, Udine, 445-466. DI FILIPPO BALESTRAZZI, E. 1988, Lucerne del museo di Aquileia. Lucerne romane di età repubblicana ed imperiale 2. Aquileia. DJURA JELENKO, S. 2004, Dr. Hans Winkler in njegov prispevek k arheologiji Mislinjske doline. Slovenj Gradec. DJURIĆ, B. 2001, Ossuaria Poetovionensia: iconography and structure. – T.A.S.M. Panhuysen (ur.): Die Maastrichter Akten des 5. Internationalen Kolloquiums über das provinzialrömische Kunstschaffen-im Rahmen des CSIR: Typologie, Ikonographie und soziale Hintergründe der provinzialen Grabdenkmäler und Wege der ikonographischen Einwirkung, Maastricht 29. Mai bis 1. Juni 1997, 117-129. DJURIĆ, B. 2004, V Saksanovem svetu. Rimsko pridobivanje belega marmorja s Pohorja. – I. Lazar (ur.): Rimljani: steklo, glina, kamen. Katalog razstave, Celje, 147-203. DJURIĆ, B. et al. 2003, Zemlja pod vašimi nogami. Arheologija na avtocestah Slovenije. Vodnik po najdiščih. Ljubljana. DULAR, A. 1976, Rimski grobovi iz Rosalnic, Štrekljevca in Otoka pri Podzemlju. – Arheološki vestnik 27, 191-223. FISCHBACH, O. 1896, Römische Lampen aus Poetovio: im Besitze des steiermärkischen Landesmuseums “Joanneum”. Mittheilungen des historischen Vereines für Steiermark 54. Graz. FITZ, J. 2003, Die Städte Pannoniens. – M. Šašel Kos in P. Scherrer (ur.): The Autonomous Towns of Noricum and Pannonia. Pannonia I, Situla 41, Ljubljana, 47-52. GASPARI, A. 2010, “Apud horridas gentis...”: začetki rimskega mesta Colonia Iulia Emona. Beginnings of the Roman town of Colonia Iulia Emona. Ljubljana. GIESLER, U. 1981, Die Kleinfunde. – T. Ulbert (ur.): Ad Pirum (Hrušica). Spätrömische Passbefestigung in den Julischen Alpen: der deutsche Beitrag zu den slowenisch-deutschen Grabungen 1971-1973, Münchner Beiträge zur Vor- und Frühgeschichte 31, München, 53-102. GUŠTIN, M. in KNIFIC, T. 1973, Halštatske in antične najdbe iz Javora. – Arheološki vestnik 24, 831-847. HORVAT, J. 1990, Nauportus (Vrhnika). Dela SAZU, Razred za zgodovinske in družbene vede 33. Ljubljana. HORVAT, J. 1995, Notranjska na začetku rimske dobe: Parti pri Stari Sušici, Ambroževo gradišče in Baba pri Slavini. – Arheološki vestnik 46, 177-216. HORVAT, J. 1997, Sermin: prazgodovinska in zgodnjerimska naselbina v severozahodni Istri. Opera Instituti archaeologici Sloveniae 3. Ljubljana. HORVAT, J. 1999, Roman provincial archaeology in Slovenia following the year 1965: settlement and small finds. – Arheološki Vestnik 50, 215-257. HORVAT et al. 2003, Poetovio: Development and Topography. – M. Šašel Kos in P. Scherrer (ur.): The Autonomous Towns of Noricum and Pannonia. Pannonia I, Situla 41, Ljubljana, 153-189. HORVAT, J. in BAVDEK, A. 2009, Okra: vrata med Sredozemljem in Srednjo Evropo. Opera Instituti archaeologici Sloveniae 17. Ljubljana. HORVAT, J. in DOLENC VIČIČ, A. 2010, Arheološka najdišča Ptuja: Rabelčja vas. Opera Instituti archaeologici Sloveniae 20. Ljubljana. ISTENIČ, J. 1987, Rodik – grobišče Pod jezerom. – Arheološki vestnik 38, 1987, 69-136. ISTENIČ, J. 1993, Oljenke z zahodnega grobišča Petovione. – B. Lamut (ur.): Ptujski arheološki zbornik: ob 100-letnici muzeja in Muzejskega društva, Ptuj, 311-330. ISTENIČ, J. 1999, Poetovio, zahodna grobišča I: grobne celote iz Deželnega muzeja Joanneuma v Gradcu. Katalogi in monografije 32. Ljubljana. ISTENIČ, J. 2000, Poetovio, zahodna grobišča II: grobne celote iz Deželnega muzeja Joanneuma v Gradcu. Katalogi in monografije 33. Ljubljana. ISTENIČ, J. in TOMANIČ JEVREMOV, M. 2004, Poetovian wasters from Spodnja Hajdina near Ptuj. Z dodatkom: M. DASZKIEWICS in E. BOBRYK, Wasters from Spodnja Hajdina - determination of “firing” temperatures. – Arheološki vestnik 55, 313-341. ISTENIČ, J., DASZKIEWICZ, M. in SCHNEIDER, G. 2003, Local production of pottery and clay lamps at Emona (Italia, regio X). – Rei Cretariae Romanae Fautorum acta 38, 83-91. IVÁNYI, D. 1935, Die Pannonischen Lampen: eine typologisch-chronologische Übersicht. Dissertationes Pannonicae ex Instituto Numismatico et Archaeologico Universitatis de Petro Pázmány nominatae Budapestinensis provenientes II/2. Budapest. JERONČIČ, J. 2005, Šentpavel pri Domžalah: rezultati izkopavanja iz leta 1999. Diplomsko delo. Univerza v Ljubljani. JEVREMOV, B. 1985, Novosti o obrtniških dejavnostih in nekaj drobcev iz arheoloških izkopavanj v letih 1970-1980. – Ptujski zbornik 5, 419-429. JOSIPOVIČ, D. in SAGADIN, M. 2006, Kranj. – Varstvo spomenikov 39-41, 78-79. KANDLER, M. 1979, Zu den Grabungen F. Lorgers im Legionslager Ločica. – Arheološki vestnik 30, 172-207. KASTELIC, J. 1998, Simbolika mitov na rimskih nagrobnih spomenikih: Šempeter v Savinjski dolini. Ljubljana. KEHOE, D.P. 2007, The Early Roman Empire: Production. – W. Scheidel, I. Morris in R.P. Saller (ur.): The Cambridge Economic History of the Greco-Roman World, Cambridge, 543-569. KNEZ T. 1964 – 1965. Rimski grobovi v Straži. – Arheološki vestnik, 15/16, 145-164. KNEZ, T. 1969, Novi rimski grobovi na Dolenjskem. – Razprave SAZU, Razred za zgodovinske in družbene vede VI, 109-138. KNEZ, T. 1992, Novo mesto II. Keltsko-rimsko grobišče: Beletov vrt. Carniola archaeologica 2. Novo mesto. KNIFIC, T. 1979, Vranje pri Sevnici: drobne najdbe z Ajdovskega gradca (leto 1974). – Arheološki vestnik 30, 732-763. KNIFIC, T. in SAGADIN, M. 1991, Pismo brez pisave. Arheologija o prvih stoletjih krščanstva na Slovenskem. Ljubljana. KOLŠEK, V. 1972, Les necropoles de Celeia et de Šempeter. Inventaria Archaeologica Jugoslavica 16. KOLŠEK, V. 1976, Vzhodni del antične nekropole v Šempetru. Katalogi in monografije 14. Ljubljana. KOROŠEC, P. 1980, Starokrščanska svečnika iz Rogoznice v Ptuju. – Arheološki vestnik 31, 55-61. KOROŠEC, P. 1982, Predjama konec 4. do sredine 5. stoletja. – Arheološki vestnik 33, 84-114. KOROŠEC, P. 1999, Nekropola na ptujskem gradu: turnirski prostor. Ptuj. KRIŽ, B. 2003, Draga pri Beli Cerkvi, antična nekropola. Stoletja ob cesti. Katalog razstave: Dolenjski muzej Novo mesto, 21. november 2003-18. maj 2004. Novo mesto. KRUNIĆ, S. 2009, Motivi maske na svetiljkama iz Singidunuma. – Zbornik Narodnog muzeja, serija: Arheologija 19/1, Beograd, 235-255. KUJUNDŽIĆ, Z. 1982, Poetovijske nekropole. Katalogi in monografije 20. Ljubljana. LAMUT, B. 1997, K začetkom visokosrednjeveškega Ptuja. – M. Guštin in K. Predovnik (ur.): Drobci nekega vsakdana, Archaeologia historica Slovenica 2, Ljubljana, 89-106. LAZAR, I. 2002, Celeia. – M. Šašel Kos in P. Scherrer (ur.): The Autonomous Towns of Noricum and Pannonia. Noricum, Situla 40, 71-101. LO CASCIO, E. 2007, The early Roman Empire: The state and the economy. – W. Scheidel, I. Morris in R.P. Saller (ur.): The Cambridge Economic History of the Greco-Roman World, Cambridge, 619-647. LOVENJAK, M. 2003, Municipium Flavium Latobicorum Neviodunum. – M. Šašel Kos in P. Scherrer (ur.): The autonomous towns of Noricum and Pannonia. Pannonia I, Situla 41, 93-105. LUBŠINA TUŠEK, M. 2004, Petoviona in njene mestne četrti. – I. Lazar (ur.): Rimljani: steklo, glina, kamen. Katalog razstave, Celje, 90–93. LUBŠINA TUŠEK, M. 2009, Zgodovinski pregled območja Občine Hajdina – S. Radovanovič et al.: Hajdina, Maribor, 9-51. MASON, P. 1998, Late Roman Črnomelj and Bela krajina. – Arheološki vestnik 49, 285-313. MASON, P. 2008, The Roman fort at Obrežje and Augustan military activity in the Sava Valley in Slovenia. – J.S. Kühlborn et al.: Rom auf dem Weg nach Germanien: Geostrategie, Vormarschtrassen und Logistik. Internationales Kolloquium in Delbrück-Anreppen, vom 4. bis 6. November 2004, Bodenaltertümer Westfalens 45, 187–198. MATTINGLY, D.J. 1988, Oil for export? A comparison of Libyan, Spanish and Tunisian olive oil production in the Roman empire. – Journal of Roman Archeology 1, 33-56. MATTINGLY, D. J., 1996, First fruit? The olive in the Roman world. – J. B. Salmon in G. Shipley (ur.): Human Landscapes in Classical Antiquity: Environment and Culture. Leicester Nottingham Studies in Ancient, 6. London, New York, Routledge, 213-253. MENZEL, H. 1969, Antike Lampen im Römisch-Germanischen Zentralmuseum zu Mainz. Mainz. MIKL CURK, I. 1976, Poetovio I. Katalogi in monografije 13. Ljubljana. MIKL CURK, I. 1996, Arheološki vir k vlogi ženske v rimskem Ptuju. – Ptujski zbornik 6/1, Zgodovinsko društvo Ptuj, 157-187. MORLEY, N. 2007, The Early Roman Empire: Distribution – W. Scheidel, I. Morris in R.P. Saller (ur.): The Cambridge Economic History of the Greco-Roman World, Cambridge, 570-591. NOVŠAK, M. 2010, Školarice - rimsko grobišče. Križišče pri Spodnjih Škofijah. Magistrsko delo. Univerza v Ljubljani. OSMUK, N. 1978, Nove najdbe iz časa preseljevanja narodov v spodnji Vipavski dolini. – Arheološki vestnik 29, 464-476. OSMUK, N. 1997, Ajdovščina - Castra: stanje arheoloških raziskav (1994) – Arheološki vestnik 48, 119-130. OSMUK, N. 2006, Šmarje pri Sežani. – Varstvo spomenikov 39-41, 208-209. PAHIČ, S. 1972, Nov seznam noriško-panonskih gomil. Razprave SAZU, Razred za zgodovinske in družbene vede 7/2. Ljubljana. PETRU, P. 1958-59, Brezje. – Varstvo spomenikov 7, 299. PETRU, P. 1969, Rimski grobovi iz Dobove, Ribnice in Pterušnje vasi. – Razprave SAZU, Razred za zgodovinske in družbene vede VI, 7-82. PETRU, P. in ULBERT, T. 1975, Vranje pri Sevnici. Starokrščanske cerkve na Ajdovskem gradcu. Katalogi in Monografije 12. Ljubljana. PETRU, P. in VALIČ, A. 1958-59, Drugo začasno poročilo o izkopavanjih v Bobovku pri Kranju. – Arheološki vestnik 9-10, 133-145. PETRU, S. 1969, Rimski grobovi iz Globodola. – Razprave SAZU, Razred za zgodovinske in družbene vede VI, 85-106. PETRU, S. 1972, Emonske nekropole, odkrite med leti 1635-1960. Katalogi in monografije 7. Ljubljana. PETRU, S. 1974, Rimsko steklo Slovenije – Arheološki vestnik 25, 13-34. PETRU, S. in PETRU, P. 1978, Neviodunum (Drnovo pri Krškem). Katalogi in monografije 15. Ljubljana. PIRKMAJER, D. 1994, Rifnik, arheološko najdišče. Vodnik. Celje. PLESNIČAR GEC, L. 1972, Severno emonsko grobišče. Katalogi in monografije 8. Ljubljana. PLESNIČAR GEC, L. 1977, Keramika emonskih nekropol. Dissertationes et monographiae 20. Ljubljana. PLESNIČAR GEC, L. et al. 1983, Starokrščanski center v Emoni. Katalogi in monografije 21. Ljubljana. PLESNIČAR GEC, L. 1999, Urbanizem Emone. Ljubljana. PLESNIČAR GEC, L. 2006, Emonski forum. Annales Mediterranea, Koper. SAGADIN, M. 2000, Poznoantična steklarska delavnica v Kranju – Kranjski zbornik, 13-22. SAGADIN, M. 2003, Zgodnjeantični Kranj – Avguštinov zbornik. 50 let Gorenjskega muzeja, 1953-2003, Kranj, 71-81. SOTINEL, C. 2001, L’utilisation des ports dans l’arc adriatique à l’époque tardive (IV.-VI. siècles). – Strutture portuali e rotte marittime nell’Adriatico di età romana, Antichità Altoadriatiche 46, 55-71. SLABE, M. 1993, Antična nekropola na Pristavi pri Trebnjem. – Vestnik 12, Zavod RS za varstvo naravne in kulturne dediščine. STARE, V. 1980, Kranj: nekropola iz časa preseljevanja ljudstev. Katalogi in monografije 18. Ljubljana. STOKIN, M. 1992, Naselbinski ostanki iz 1. st. pr. n. št. v Fornačah pri Piranu. – Arheološki vestnik 43, 79-92. STRMČNIK GULIČ, M. 1981, Antično grobišče v Starem trgu pri Slovenj Gradcu. – Arheološki vestnik 32, 348-389. ŠAŠEL KOS, M. 1994, Romulovo poslanstvo pri Atilu: ena zadnjih omemb Petovione v antični literaturi. – Zgodovinski časopis 48/3, 285-295. ŠAŠEL KOS, M. 1997, The end of the Norican Kingdom and the formation of the provinces of Noricum and Pannonia. – B. Djurić in I. Lazar (ur.): Akten des IV. Internationalen Kolloquiums über Probleme des provinzialrömischen Kunstschaffens, 8. - 12. Mai 1995, Celje, Situla 36, Ljubljana, 21-42. ŠAŠEL KOS, M. 1998, Autochthonous cults between Emona and Poetovio. – F. Jenő (ur.): Religions and cults in Pannonia, exhibition at Székesfehérvár, Csók István Gallery, 15 May - 30 September 1998, Bulletin du Musée Roi Saint-Étienne 33, 17-22. ŠAŠEL KOS, M. 1999, Rim osvoji jugovzhodnoalpski prostor. – B. Aubelj (ur.): Zakladi tisočletij. Zgodovina Slovenije od neandertalcev do Slovanov. Ljubljana, 186-188. ŠAŠEL KOS, M. 2001, The Nutrices of Poetovio - three lost fragments – M. Vomer Gojkovič in N. Kolar (ur.): Ptuj v rimskem cesarstvu, mitraizem in njegova doba. Mednarodno znanstveno srečanje, 11.-15. oktober 1999, Ptuj, Archaeologia Poetovionensis 2, 343-347. ŠAŠEL KOS, M. 2002, The Boundary Stone between Aquileia and Emona – Arheološki vestnik 53, 373-382. ŠAŠEL KOS, M. 2003, Emona was in Italy, not in Pannonia. – M. Šašel Kos in P. Scherrer (ur.): The autonomous towns of Noricum and Pannonia. Pannonia I, Situla 41, Ljubljana, 11-19. ŠAŠEL, J. 1974, Die Limes-entwicklung in Illyricum. – D.M. Pippidi (ur.): Actes du IXe Congres International d’Études sur les Frontieres Romaines, Mamaia, 6-13 septembre 1972, Bucharest, Cologne and Vienna, 195199. Ponatisnjeno v: Opera Selecta, 1992, Situla 30, Ljubljana, 397-403. ŠAŠEL, J. 1979, Avgust 69: vojaški puč v Poetovioni. – Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino 27/3, 1-7. ŠUBIC, Z. 1975, Rimske oljenke v Sloveniji. – Arheološki vestnik 26, 82-99. TOMANIČ JEVREMOV, M. 1992, Podoba Ptuja v prazgodovinskih obdobjih. – Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino 40/3, 157-160. TOMANIČ JEVREMOV, M. 1993, Slovanski grobovi iz nekropole na grajskem griču v Ptuju, odkriti v letih 1971, 1987 in 1988. – B. Lamut (ur.): Ptujski arheološki zbornik: ob 100-letnici muzeja in Muzejskega društva, Ptuj, 581-599. TOMANIČ JEVREMOV, M. 2004, Obrtniške delavnice. . – I. Lazar (ur.): Rimljani: steklo, glina, kamen. Katalog razstave, Celje, 94-99. TOMANIČ JEVREMOV, M., ŠUBIC, Z. in TUŠEK, I. 2001, Poetovio. Materiali dalla necropoli orientale di Poetovio lungo la strada Celeia-Savaria. – M. Buora (ur.): Da Aquileia al Danubio, Trieste, 92-115. TUŠEK, I. 1993, Rimsko grobišče ob novi obvoznici ob Potrčevi cesti v Ptuju. – B. Lamut (ur.): Ptujski arheološki zbornik: ob 100-letnici muzeja in Muzejskega društva, Ptuj, 385-448. TUŠEK, I. 2009, Mitraizem in Hajdinčani – S. Radovanovič et al.: Hajdina, Maribor, 52-75. TRATNIK, V. 2012, Vipava – naselbina na obrobju akvilejskega arga. Magistrsko delo. Univerza v Ljubljani. URLEB, M. 1983, Antično grobišče v Cerknici – Arheološki vestnik 34, 298-346. VALIČ, A. in PETRU, S. 1964-65, Antični stavbni kompleks na Rodinah. – Arheološki vestnik 15-16, 321-337. VIČIČ, B. 1993, Zgodnjerimsko naselje pod Grajskim gričem v Ljubljani. Gornji trg 15. – Arheološki vestnik 44, 153-201. VIČIČ, B. 1994, Zgodnjerimsko naselje pod Grajskim gričem v Ljubljani. Gornji trg 30, Stari trg 17 in 32. – Arheološki vestnik 45, 25-80. VIČIČ, B. 1997, Rimske najdbe izpod Miklavškega hriba pri Celju. – Arheološki vestnik, 48, 41-51. VIČIČ, B. 2002, Zgodnjerimsko naselje pod Grajskim gričem v Ljubljani. Gornji trg 3. – Arheološki vestnik 53, 193-221. VIDRIH PERKO, V. 1997, The roman tile factory at Vransko near Celeia (Noricum). Part two: ceramic finds Rei Cretariae Romanae Fautorum acta 35, 165-172. VIDRIH PERKO, V. 2005, Seaborne trade routes in the north-east Adriatic and their connections to the hinterland in the late antiquity. – G. Brogiolo in P. Delogu (ur.): L’Adriatico dalla tarda antichità all’età carolingia: Atti del convegno di studio, Brescia, 11-13 ottobre 2001, Firenze, 49-77. VIDRIH PERKO, V. in ŽUPANČIČ, M. 2005, Amphorae in western Slovenia and in northern Istra. – J.M. Gurt i Esparraguera, J. Buxeda i Garrigós in M.A. Cau Ontiveros (ur.): LRCW 1. Late roman coarse wares, cooking wares and amphorae in the Mediterranean. Archaeology and Archaeometry, BAR International Series 1340, Oxford, 521-536. VIDULLI TORLO, M. (ur.) 2002, La necropoli di San Servolo. Veneti, Istri, Celti e Romani nel territorio di Trieste. Civici Musei di Storia ed Arte. Trst. VOGRIN, A. 1991, Arheološko najdišče Kreuh. – Celeia antiqua, razstavni katalog, Celje, 17-20. VOMER GOJKOVIČ, M. 1993, Lončarsko opekarska delavnica v rimski obrtniški četrti na Ptuju: prve ugotovitve o izkopavanjih pri ptujski bolnišnici – B. Lamut (ur.): Ptujski arheološki zbornik: ob 100-letnici muzeja in Muzejskega društva, Ptuj, 449-479. VOMER GOJKOVIČ, M. 1996, Grobišče pri Dijaškem domu v Rabeljčji vasi na Ptuju. – Ptujski zbornik 6/1, Zgodovinsko društvo Ptuj, 229-312. VOMER GOJKOVIČ, M. 2001, Petovionski mitreji – M. Vomer Gojkovič in N. Kolar (ur.): Ptuj v rimskem cesarstvu, mitraizem in njegova doba. Mednarodno znanstveno srečanje, 11.-15. oktober 1999, Ptuj, Archaeologia Poetovionensis 2, 105-124. VOMER GOJKOVIČ, M., DJURIČ, B. in LOVENJAK, M. 2011, Prvi petovionski mitrej na Spodnji Hajdini. Ptuj. WUNDERLICH, C. H. 2006, Éclairage antique high-tech. – L. Chrzanovski (ur.): Lumière! L’éclairage dans l’antiquité. Catalogue de l’exposition internationale, édition revue et augmentée, Milano, 40-45. ZANKER, P. 1990, The Power of Images in the Age of Augustus. Jerome Lectures 16. University of Michigan Press. Ann Arbor. ZIDANŠEK BEKLJANOV, I. 2010, Najstarejši emonski grob na Simpoziju v spomin dr. Ljudmile Plesničar Gec. Emona med Akvilejo in Panonijo (v tisku). ŽERJAL, T. 2008, Rimska vila rustika v luči drobnih najdb: primer najdišča Školarice pri Spodnjih Škofijah. Doktorska disertacija, Univerza v Ljubljani. Ljubljana. ŽIŽEK, I. 1996, Zahodna ptujska nekropola-Veronekova njiva. – Ptujski zbornik 6/1, Zgodovinsko društvo Ptuj, 314-348. ŽIŽEK, I. 2004, Opekarstvo Petovione. – I. Lazar (ur.): Rimljani: steklo, glina, kamen. Katalog razstave, Celje, 100-102. ŽIŽEK, I. 2005, Rimske peči za žganje apna. – M. Hernja Masten (ur.): Ormož skozi stoletja V, Ormož, 144-158. Ex oriente lux Rimskodobna svetila in oljenke iz Slovenije Priložnostna publikacija ob IV. Mednarodnem kongresu Zveze raziskovalcev svetil, ILA, Ptuj, 15. do 19. maj 2012 Avtorji: Verena Perko, Aleksandra Nestorović, Ivan Žižek s sodelovanjem Nataše Magajne, Mihe Kunstlja, Vesne Tratnik in Polone Janežič, Eve Kovačič, Nine Vošnjak ter Uroša Koširja, študentov seminarja za rimsko arheologijo Arheološkega oddelka Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Lektoriranje: Judita Babnik Prelom, oblikovanje, grafična zasnova: Lucija Perko Fotografija na naslovnici: Spletart Tisk: Uprint Naklada: 500 izvodov Fotografije: D. Badovinac, B. Farič, T. Lauko, F. Novak, M. Paternoster, J. Hanc, I. Bizjak, E. Primožič, S. Firšt, J. Jerončič, M. Lavrič, A. Ogorelec, V. Berk, T. Jeseničnik, V. Doberlet Založil Pokrajinski muzej Ptuj Ormož, zanj Aleš Arih, direktor Ptuj, Kranj, maj 2012
© Copyright 2024