1. No category

Katekizem katoliške Cerkve o smrti in pogrebu podaja misel o smislu krščanske smrti in pravi takole: Smisel krščanske smrti se razodeva v luči smrti in
vstajenja Kristusa, našega edinega upanja. Kristjan, ki umrje v Kristusu Jezusu, odide, da "bi bil doma pri Gospodu" (2 Kor 5,8).
Pogreb se obhaja v različnih obredih ustrezno z razmerami in izročili posamezne pokrajine. Vedno pa izraža velikonočno naravo krščanske smrti v upanju
na vstajenje kakor tudi smisel občestva z rajnim, zlasti z molitvijo za očiščenje njegove duše.
Z duhovnikom se je potrebno pogovoriti vse potrebno glede krščanskega
pogreba. Pred pogrebom je prav, da svojci opravijo spoved in se med pogrebno mašo udeležijo obhajila, ki ga namenijo za pokoj duše rajnega. Namesto
cvetja in sveč na grob darujmo za svete maše, za potrebe cerkve ali druge
dobrodelne namene.
Sveto pismo jasno poudari, da je zadnje dogajanje našega telesa, spremenitev
v prah in pepel in da se vračamo v zemljo, od koder smo vzeti. Čeprav pepel
ni telo in telo ni pepel, ju izročamo zemlji v upanju na vstajenje »mesa in večno življenje«. Tako ne moremo govoriti o kakšnem vplivu na vstajenje, če je
bil nekdo upepeljen ali če je bil položen v zemljo s telesom. Glede vstajenja
imamo le zagotovilo vere, da bomo deležni poveličanega telesa, ki ne bo podvrženo času in prostoru ter zakonitostim narave, ampak bo dokončna oblika
bivanja v Bogu.
Način pokopa ne more vplivati na vstajenje, vpliva pa na tiste, ki spremljajo
pokojnega ob slovesu oziroma ob pogrebu. Namreč med obredom pokopa
telesa in obredom pokopa pepela gre za simbolično neskladje, saj so drže
svojcev in vseh navzočih pri pogrebu do pepela drugačne kot drže do telesa.
Razlika je povezana z identiteto pokojnika. Pepel predstavlja manj osebno ali
bolj oddaljeno identiteto pokojnika in ne vzbuja enakih čustev in odnosa kot
mrtvo telo. Takšno neskladje je tudi med grobom, ki je sprejel mrtvo telo, in
grobom, ki je sprejel upepeljeno telo. Prav slednji dopušča malo simboličnih
1
razsežnosti za jezik vstajenja. Zato tudi motiv smrti in vstajenja v perspektivi
praznega groba kot tudi sveti krst v luči Kristusove smrti in vstajenja ter evharistija kot obhajanje velikonočne skrivnosti najdejo z upepelitvijo na simbolični ravni veliko neskladje ali celo nasprotje. Upepelitev je neke vrste končno in
zaključeno dejanje, neosebno, hitro in manj čustveno kot pokop, ki je manj
končen in bolj naraven.
Osnovni krščanski pomen izročitve telesa pokojnega v grob je posnemanje
izročitve Kristusovega telesa v grob, kar ima globok simbolni pomen. Vrh
tega ima človeško telo v krščanski misli pomembno mesto, saj je »tempelj
Svetega Duha«. Zato so kristjani s telesi umrlih zmeraj ravnali z velikim spoštovanjem. Če primerjamo pokop telesa in dejanje upepelitve, vidimo, da je pri
pokopu telesa čas smrtnega procesa relativno dolg, ustrezen notranjemu dojemanju tistih, ki sočustvujejo s pokojnim, medtem ko je pri upepelitvi ta čas
srečevanja s smrtjo zelo kratek. V uri in pol in telo postane prah. Tako je upepelitev diametralno nasprotna grobu. Pokop telesa je nekaj »naravnega«, medtem ko je upepelitev vstop v industrijsko tehnologijo (krematorij).
Da prihaja danes vse več do žarnih pogrebov, mislim, da ne gre za neko teološko opredelitev, zato tudi Cerkev ne nasprotuje žarnim pogrebom. Sporno je
lahko le to, da se mnogi odločajo zaradi tega, ker je tak pogreb cenejši, manj
boleč in bolj higienski – kot pravijo, kar pa je le pretveza za utišanje najglobljih čustev do umrlega. Še bolj sporno pa je to, da se nekateri odločajo za upepelitev svojcev z namenom, da se jih tako takoj znebijo.
O dopustnosti upepelitve in razpršitve pepela nam Cerkev v Zakoniku cerkvenega prava (kan. 1184), pove le to, da je treba odreči cerkveni pogreb le tistim, ki so se dali upepeliti iz krščanski veri nasprotnih razlogov, to je, če bi
pokojnik zahteval upepelitev zato, da bi poudaril lastno nevero v posmrtno
življenje.
Podobno lahko rečemo za raztros. Če bi kdo zahteval raztros, da bi poudaril
popolno izničenje osebe (duše), ni dovoljen cerkveni pogreb.
Še bolj vprašljiva je želja biti raztresen po gorah ali v morje, saj je v takšnih
primerih posebej poudarjena ljubezen do gora ali do morja, to je želja ostati
povezan s tistim, s čimer sem bil povezan v tukajšnjem življenju. Pri tem je
navadno povsem odmišljeno upanje na življenje s tistim, ki je Življenje. Zaradi tega novi obrednik naroča, da se opravi pogrebni obred pred upepelitvijo in
da duhovnik naj ne sodeluje pri raztrosu v morje, po gorah ali kje drugje. V
primeru raztrosa na pokopališču pa duhovnik lahko vodi pogrebni obred, je pa
rečeno, da tak pogreb ni najbolj primeren.
2
V primeru upepelitve se pojavlja še nova možnost ravnanja s pepelom in se zdi
tudi nekaterim kristjanom pozitivno sprejemljiva in sicer to, da bi imeli žaro s
pepelom pokojnega kar doma. Takšna odločitev je v okvirih krščanske teologije nesprejemljiva, saj gre za popolno privatizacijo in za tuzemeljsko osrediščenost identitete mrtvega. Današnja zakonodaja v Sloveniji še ne dovoljuje hranjenja žare doma.
Na prvi november Cerkev ne obhaja spomina »zbora svetnikov«, to je tistih, ki
jih je Cerkev razglasila za svetnike in jih s tem postavila za zgled krščanskega
življenja, ampak vseh svetih, ki so že pri Bogu. To pomeni, da so v ta spomin
zajete brezštevilne množice, med katerimi so tudi naši sorodniki, ki so bili »po
milosti zedinjeni z umrlim in vstalim Kristusom« in uživajo Božjo slavo in prosijo za nas.
Kakšno bo naše vstajenje od mrtvih, presega našo domišljijo in ostaja skrivnost. Vemo le, da bodo naša telesa »preobražena« po podobnosti s Kristusovim
»poveličanim telesom«, to je, da bodo preobražena v »duhovno telo« (1Kor
15,44).
Tistim, ki so umrli v malih grehih, to je, da so nepopolno očiščeni, je sicer
zagotovljeno večno zveličanje, vendar pa po smrti še trpijo očiščevanje. Zato
že Sveto pismo kot tudi Cerkev uči, da lahko tem dušam v vicah pomagamo z
molitvijo in predvsem z daritvijo svete maše. Ob tem pa Cerkev priporoča tudi
dobra dela in odpustke v korist rajnim. Prav odpustki, ki so sicer v zgodovini
dobili negativni predznak zaradi miloščine, ki se je svetovala za prejem odpustka, so dragocen Božji dar, ki ga lahko izprosimo pod določenimi pogoji in ga
namenimo za naše rajne, da jih Bog nagradi z večnim življenjem. Gre za dar, ki
nam izbriše naše neopravljene dolžnosti zadoščevanja, in dar, s katerim popravimo škodo, ki smo jo povzročili z grehom. Za to pa se zahteva, da smo v
posvečujoči milosti in prejmemo obhajilo, zmolimo veroizpoved in očenaš po
namenu svetega očeta, obiščemo pokopališče in naredimo kakšno dobro delo.
Potrebno je dati tudi veliko pozornost postavitvi nagrobnega križa, ki je najpomembnejše znamenje krščanstva. V zadnjih desetletjih so se namreč pokopališča z odstranitvijo križev in namestitvijo nagrobnikov brez krščanske vsebine
spremenila v brezupen kraj zazrtosti v tuzemeljsko, ki se konča z neizprosnim
spoznanjem večnega konca. Zato želi Cerkev z ovrednotenjem nagrobnega križa poudariti, da je le »v križu našega Gospoda Jezusa Kristusa vstajenje in življenje«.
Najbolj ganljiv in nagovorljiv trenutek pogrebnega obreda je izročanje pokojnega zemlji. Zato duhovnik, če je cerkveni pogreb, ne sme prepustiti teh trenut3
kov poganskim - hindujskim običajem, kot je metanje rož v grob. Slovenski
kristjan se od svojih dragih rajnih poslavlja tako, da v grob vrže zemljo, ali pa
telo svojega dragega rajnega blagoslovi z blagoslovljeno vodo. Ostanimo zvesti
svojim slovenskim koreninam tudi pri poslavljanju od naših dragih rajnih.
Novi pogrebni obredi so po eni strani nov odgovor na zahteve inkulturacije
bogoslužja v našem kulturnem prostoru, po drugi strani pa nova spodbuda, da bi
slovo od naših rajnih obhajali »v duhu in resnici«, z več vere in upanja na
dokončno snidenje pri Bogu.
K duhovnikovi službi spada poleg podeljevanja zakramentov, molitve, verouka,
vodenja različnih skupin tudi spremljanje umrlih kristjanov na njihovi zadnji
zemeljski poti – to je vodenje krščanskega pogreba.
Pokopavanje umrlih je dejanje, po katerem se človek razlikuje od drugih živih
bitij. Pogreb je religiozno dejanje, ob katerem so se v zgodovini civilizacije razvili raznovrstni obredi. Z njimi človek izraža svoj odnos do pokojnika, svoj
pogled na smrt in življenje. Krščanski pogreb izraža spoštovanje do pokojnika,
hkrati pa je oznanilo vere in upanja. Kajti slovo od človeka, katerega zemeljsko
življenje se je sklenilo, ni dokončno. Poslavljamo se v trdni veri na »snidenje v
nebeškem Jeruzalemu, kjer ni več bolečine, ne solz, ne trpljenja«.
Žal pa lahko ugotavljam, da vsi pogrebi niso vedno izraz vere in tudi ne odsevajo vselej spoštovanja do pokojnega. Duhovnikovo molitev v pogrebnem sprevodu marsikdaj preglasi glasno govorjenje. Dejal bi lahko, da so mnogi ljudje (in
to vseh starosti – od mladih do starejših!) izgubili čut za lepo vedenje na pokopališču ali pri pogrebu. Nemalokrat se zgodi, da kolesar (čeprav se je po pokopališču prepovedano voziti s kolesom) prehiteva pogrebni sprevod. Drugi se ne
pusti motiti pri natakanju vode, ki med tihim mimohodom žalnega sprevoda glasno žubori v posodo za zalivanje …
Takšni primeri pričajo o tem, da smo izgubili čut za sveto. Pokopališče mnogim
ni več kraj molitve, ampak prostor tekmovanja za imenitnejši grob, dražjo ikebano, več sveč … Pa čeprav samo enkrat v letu. Čez nekaj tednov bo mrzla burja
prevračala ovenele in posušene aranžmaje in prazne lončke od sveč.
Kadar boste korakali v pogrebnem sprevodu, spremljajte rajnega z glasno ali s
tiho molitvijo. Če pa srečate pogrebni sprevod, naj se vam ne mudi. Postojte in z
mirno držo izkažite spoštovanje pokojnemu, čeprav ga niste poznali. Prišel bo
trenutek, ko se bo čas ustavil slehernemu izmed nas.
4