Andreja Eržen se je rodila
21. 1. 1969 v
Ljubljani. Slikarstvo je študirala na Akademiji za
likovno umetnost v Ljubljani, kjer je diplomirala pri
prof. Franc Novincu in dr. Jožefu Muhoviču.
Ustvarja na področju slikarstva, hkrati se ukvarja z
računalniško animacijo, ilustracijo, tradicionalno
umetniško grafiko in grafičnim oblikovanjem. Živi
in ustvarja v Goričanah pri Medvodah in Kranju.
Info središče TNP
Triglavska roža
na Bledu
Kontakt: [email protected]
facebook/svetlobne.markacije
Samostojne razstave:
2012 – Svetlobne markacije, na prostem in Info
središče Tnp Triglavska roža , Bled
2012 – Svetlobne markacije, Galerija Jedro, MKC
Medvode
2011 – Svetlobne markacije/All of my signs, različna
prizorišča na prostem, Medvode
2011 – Slike in mikrosvetovi, Mala galerija Kranj, Kranj
2011 – Povezovanja – ilustracije, KUD France Prešeren,
Ljubljana
2010 - Svetlobne slike II., Galerija Kranjske hiše, Kranj
2010 - Svetlobne slike I., Galerija Ars, Ljubljana
2009 - Slike, Zavod za transfuzijsko medicino RS,
Ljubljana
2009 - Slike in asemblaži, Knjižnica Medvode, Medvode
2007 - Resnica podobe, Galerija MKC Velenje, Velenje
2007 - Podobe, Knjižnica Medvode, Medvode
2006 - Figure, Avla RTV Slovenija, Ljubljana
ANDREJA ERŽEN
Svetlobne markacije
slikarska razstava
Sodelovala je tudi pri mnogih skupinskih razstavah
in projektih.
Triglavski narodni park
Info središče TNP Triglavska roža na Bledu
Ljubljanska cesta 27
4260 Bled
Tel. 04/ 578 02 00, fax 04/ 578 02 01
[email protected]
www.tnp.si
Razstava je na ogled od
19. septembra do 5. decembra 2012
Da svetloba lahko tako svetlo sije, potrebuje
prisotnost teme.
Sir Francis Bacon (1561-1626)
Nasprotja se dopolnjujejo in pogojujejo. Če
govorimo
o
svetlobi,
hkrati
hočeš
nočeš
spregovorimo tudi o temi in če nam je vsem jasno,
da brez svetlobe ni življenja, nam je malo manj
jasno dejstvo, da ga tudi brez teme ni. Red v naravi
nas, če imamo čute, s katerimi nas je prav ta
obdarila, odprte, lahko navda s strahospoštovanjem
in
čudenjem.
Samo
z
opazovanjem,
brez
znanstvenih dokazov, tako rekoč »na slepo«, lahko
pridemo do zaključka, da nič v njej ni brez pomena.
Glede svetlobe so znanstvena (fizikalna, biološka,
optična) in malo manj znanstvena (simbolna,
filozofska, religiozna, metafizična) dognanja jasna
in tudi potrebnost teme za normalen potek življenja
se ob vse večjem svetlobnem onesnaženju pričenja
izpostavljati. Na vsakodnevno izmenjavanje dneva
in noči, ki je tako samoumevno, da mu ne
posvečamo pozornosti, od njega pa so odvisni naši
bivalni ritmi, nas lahko spomni kak nenavaden
dogodek v naravi kot je na primer sončni mrk,
lahko pa to na povsem svoj način stori tudi
umetnost.
Ta se sicer rada hvali s tem, da je le v svoji lastni
službi, da nima namena in noče imeti uporabne
vrednosti, pa ji kot nekakšen stranski učinek
vendarle uspeva odpirati vprašanja in dajati
odgovore v zvezi z marsikaterim področjem našega
življenja, usmerjati pozornost tja, kamor nam redko
uide in nas bogatiti ne le s samozadostnostjo lastne
estetske pojavnosti. Likovna umetnost je od vseh
zvrsti umetnosti najbolj povezana z gledanjem in
tako tudi s svetlobo, ki ga omogoča: »Svetloba je
temeljna in nujna komponenta umetnosti, omogoča
vidnost in je kot taka pogoj za zaznavo umetnin,
hkrati pa je predmet umetniškega izjavljanja tudi
kot avtonomen pojav. Ker je svetloba pogoj videnja
in hkrati sama na robu vidnosti, deluje kot
dematerializacija, metafizičen element, močno pa
se povezuje tudi s časom kot četrto dimenzijo,
spreminjanjem in nestatičnostjo življenja samega.«
(iz Pojmovnika slovenske umetnosti)
Slikarji, ki so se v svojih opusih ukvarjali predvsem
z barvo, so prišli do ugotovitve, da v naravi barve
vidimo zaradi svetlobe, na slikah pa svetlobo
vidimo zaradi barv, s katerimi se ta nematerialen
pojav edinole da ujeti. Svetlobne markacije
akademske slikarke Andreje Eržen si za razliko od
klasičnih slikarskih del lahko ogledamo tudi v temi,
saj so to svetlobne slike, slike, ki svetijo. S to svojo
posebnostjo nas potegnejo k sebi kot nekakšen
magnet: ne da bi videli, kaj upodabljajo, nas
svetlobne pike tudi od daleč povlečejo, kamor
umetnica želi; od tod tudi ime »markacije«. Ideja
njihovega nastanka je povezana z aktivacijo
zunanjih, negalerijskih prostorov, pa tudi gledalcev,
ki ponavadi ne zaidejo v galerijske prostore. Na
prosojno površino pleksi stekla so nanešene barve,
ki pa zares zažarijo šele, ko se v notranjosti škatle
prižge luč. Svetloba, barve, kompozicija, vsebina.
Svetloba v slikah (in na slikah – na vseh prizorih
lahko opazimo naslikano tudi sonce ali luno) nosi
simbolna sporočila dneva, videnja, spoznanja,
notranje razsvetljenosti. Barve se dotaknejo naših
čustev, so govorica razpoloženj in atmosfere
čutenja. Vsebinsko pa nam Svetlobne markacije
govorijo o svetovih, ki se stikajo, sobivajo, se
med sabo izrivajo kot dan in noč, ali pa se kot
dan in noč dopolnjujejo. Največ o delih povejo
besede umetnice same: »Slike povezuje narava,
urbani pejsaži z naslikanimi podobami so odraz
mojega notranjega stanja. Doživljanje narave je
danes drugačno, kot v času Leonarda Da Vincija.
Althusser je zapisal, da vedno stopimo na vlak
premikajočega se sveta. Slike so odraz sveta v
katerem živim in ga izražam znotraj današnje
obstoječe stvarnosti. Ko opazujem naravo,
drevesa v gozdu in živali, gledam tudi nastajanje
mestnih četrti in trgovskih centrov in se hkrati
sprašujem
o
pomenu
časa.
Z
uporabo
mnogovrstnih likovnih elementov in razponom od
majhnega
k
velikemu
skušam
prikazati
mikrokozmos in makrokozmos različnih podob in
fragmentov, ki se ne končajo z okvirjem slike.
Kompozicija slik je sintetično sestavljena iz
različnih ročno naslikanih ilustrativnih, abstraktnih
ali naturalističnih elementov, kjer posamezen
element biva samozadostno in je obenem v
različnih relacijah z drugimi elementi v prostoru.
Takšen polarni sistem kolažiranja lahko imenujem
tudi
izslikan
kolaž.
Časovno
dolgotrajno
ustvarjanje
postane
meditativno
potovanje
trenutka. Čas se razvleče, črte in podobe na
dvodimenzionalni površini pa postanejo sledi
preteklosti.«
Posebna dodana vrednost svetlobnih markacij pa
je, da so nekatere opremljene s sončnimi celicami
in za svoje nočno svetlobno delovanje uporabljajo
vir sončne svetlobe, kar nas skupaj z vsebino del
opominja na trajnostno ravnanje ne le z okoljem
v katerem živimo, pač pa tudi z viri, ki nam jih
nudi.
Ana Marija Kunstelj