ANIMACIJA Z UMETNOSTNIM IZRAŽANJEM
ANIMACIJA Z UMETNOSTNIM IZRAŽANJEM GRADIVO Špela Loti Knoll, akad. oboistka prof. oboe, mag. glasbene terapije Vsebina 1. USTVARJALNOST ................................................................................................. 3 2. UMETNOSTNE TERAPIJE IN NJIHOV POMEN ZA ANIMACIJO.......................... 5 2.1 Glasba in Glasbena terapija.............................................................................. 5 2.2 Drama – Dramska terapija, Psihodrama ........................................................... 6 2.3 Gibanje-ples – Gibalno-plesna terapija ............................................................. 6 2.4 Likovnost – Likovna terapija .............................................................................. 7 3. ELEMENTI ANIMACIJE.......................................................................................... 8 3.1 Motivacija .......................................................................................................... 8 3.2 Vodenje............................................................................................................. 9 3.3 Podpora .......................................................................................................... 10 3.4 Spremljanje ..................................................................................................... 10 3.5 Proces............................................................................................................. 10 4. ANIMACIJE .......................................................................................................... 12 4.1 Glasbene animacije......................................................................................... 12 4.2 Dramske animacije.......................................................................................... 14 4.3 Gibalno-plesne animacije ................................................................................ 15 4.4 Likovne animacije............................................................................................ 17 5. LITERATURA ....................................................................................................... 19 2 1. USTVARJALNOST Ustvarjalnost, beseda, ki je v današnjem času vse bolj uporabljena, beseda, ki ima v sebi moč skrivnosti pa tudi človeške manifestacije. Verjetno lastnost, ki je veliko pomembnejša za sodobnega človeka, kot si predstavljamo. V njej živi življenje in sprememba, svoboda, morda največji dar, ki ga nosi v sebi vsak človek pa se ga ne zaveda in vse premalokrat uporablja. Kot bi bila ustvarjalnost privilegij genijev. V današnjem času postaja vse predmet raziskave, potrjevanja, dokazov; ustvarjalnost pa s svojo široko paleto možnosti biva nekje vmes med dogajanjem in včasih, kadar se je zavemo in jo uporabimo dobro vpliva na zgrešena pota človeštva, biva in je pozabljena za raziskovalce. Morda je to pravi dokaz, da je ni treba preveč razčljenjevati, da bi razumeli njeno bistvo. Ona je, se dogaja in ima posledice. Nikoli je ne moremo ujeti z roko, očesom, umom, le z izkušnjo. V Animaciji z umetnostnim izražanjem je tista, ki nas vodi, tako animatorja kot uporabnike. In na koncu živi sama, kot naše ogledalo. Različne tradicije in prepričanja obravnavajo ustvarjalnost kot pozitivno pa še bolj kot slabo ali pregrešno, kot božansko in nečloveško. Kaj v resnici je, si lahko predstavlja pravzaprav vsak po svoje, a upravičeno le tisti, ki jo živi in ustvarja, tako ali drugače. Znotraj Animacije z umetnostnim izražanjem s pomočjo umetniških medijev: glasbe, gibanja-plesa, drame in likovnosti se je lahko dotakne vsak. Pojem ustvarjalnosti je po Makaroviču (2003) lahko predstavljen z različnih izhodišč, vidikov: družbenega, biološkega, psihološkega. Največ zanimanja za razumevanje ustvarjalnosti pa ostaja na področju psihologije. Zanimivo je, da je pravo nasprotje ustvarjalnosti inteligenca, zakaj ustvarjalnosti nosi v sebi »domiselnost, inventivnost, produkcijo povsem novih, nepredvidenih in nepredvidljivih rešitev«1, ne pa le kognitivno razumevanje vnaprej danega. Naj se ob tem zamislimo, kdaj začnemo ljudje zanemarjati svojo bistveno sposobnost ustvarjanja in kaj lahko storimo, da se k njej vrnemo, oziroma jo začnemo ponovno uporabljati. Prav gotovo je že sam primer tega šolanje. Več, ko je predloženega in 'dokazanega', 'pravilnega' znanja, manj se učenec ukvarja z ustvarjalnim učenjem nekega področja. S tem zanika sam svoje sposobnosti odkrivanja, morda izuma boljše rešitve od splošno znane. Odličen poligon za spreminjanje takega vzorca vedenja je lahko dobro izvajana Animacija z umetnostnim izražanjem. Zakaj? Zato, ker znotraj ponujenega gradiva največji prostor čaka na to, da ga vključeni zapolnijo s svojo ustvarjalnostjo. Prav gotovo bo to za večino uporabnikov najprej šok, otročja in neprotebna stvar, vendar bo več izkušenj, več užitka in sprejemanja možnosti lastnega ustvarjalnega jaza znotraj nekega okvirja in skupine dovolj, da se bo ponovno odprlo področje žive domišljije, resnice in veselja. Makarovič (2003) v knjigi Antropologija ustvarjalnosti razmišlja o tem, kako se ustvarjalnost s posamezika prenaša v socialnem okviru, do sočloveka ustvarjalca, določene skupine, naroda, človeštva. Pomembno za nas je vedenje, da vsi ustvarjalni posamezniki vključeni v Animacijo doživljajo in delujejo kot samostojni ustvarjalci, a obenem tudi kot del neke skupine, ki ustvarja, včasih razdeljeno, včasih res istočasno, skupinsko, vedno pa v skupnem okvirju. Tako se posamezni ustvarjalni izrazi družijo, prepletajo, križajo. To je bistvo tega dela, dopuščanje in sprejemanje novega, s tem ustvarjanje možnosti za raziskovanje, nove osebnostne poteze, nove izzive in pozitivnejša izkustva lastne vrednosti uporabnikov, tako na individualnem nivoju, kot znotraj socialnega okolja – skupine. 1 Makarovič (2003) 3 Kot pravi Makarovič poznamo dve vrsti človeške ustvarjalnosti: predmetno in družbeno. Prav tako pravi, da je ustvarjalnost duhovna aktivnost. Oboje je navezano na vsebino Animacije: ustvarjalni procesi bodo prinesli tako materialne kot nove medosebne dinamike, torej družbene spremembe znotraj skupine. Seveda nam istočasno prav umetnost, kot najvišja oblika duhovne inspriacije in človeške estske manifestacije, ponuja najbolj pristno in neomejeno iskanje teh ustvarjalnih sprememb. Sam izvor umetnostnega navdiha je tako neprisiljen, da se ga uporabnikom lahko ponudi kot neko možno obliko ustvarjalnosti. Naj omenimo še Teorijo šestih P, pri kateri Makarovič poudarja pomen večih dejavnikov prisotnih znotraj ustvarjalnega dogajanja. Ti so: Prilika, Posameznik, Proces, Produkt, Priznanje, Premiki. Z analizo pomena vsakega takega dela, avtor nudi vpogled v prepletanje pshioloških, bioloških, fizičnih, družbenih vidikov obravnave in raziskovanja ustvarjalnosti in končno mnenje, da je antropološki, celosten pristop o človeku tisti, ki je najbolj dosleden za razumevanje človeške ustvarjalnosti. V sklopu dela Animacije z umetnostnim izražanjem niso le uporabniki tisti, ki se soočajo s svojo ustvarjalnostjo, temveč tudi animator, pa seveda okolje – institucija v kateri se Animacija izvaja. Bolj kot je animator ustvarjalen in izviren pri svojem delu, večja je potreba, da se celotna institucija in predvsem vodstvo temu ustrezno prilagodi in posledično sprejema nove resničnosti s katerimi se srečujejo njihovi uporabniki. Izrednega pomena je, da se ustvarjalnosti ne zapre v skupino, ki ima Animacijo, vendar se njen vpliv drugačnosti, inovacije lahko širi navzven, da od pozitivnih učinkov tega dela lahko pridobi tudi širša okolica, na ta način se lahko sprosti nemalokateri tabu, nerazumevanje, stigma. Ustvarjalnost, ki živi znotraj Animacije z umetnostnim izražanjem je tista, ki lahko bogati tudi druge – opazovalce, mimoidoče. Seveda je pri tem potrebna previdnost in zaščita posameznikov, njihovih želja in izdelkov, oziroma intimnega izraza. Razlika med teorijo in prakso je prav pri ustvarjalnosti velika. Več kot se bomo predali praksi, resničnemu stanju ustvarjalnosti, bolj bomo vedeli kaj to sploh je. Kadar se igra improvizirana glasba, improviziran gib, igra in likovni izdelek se ne zavedamo svoje glave, teorije. Dogajanje je posledica sil znotraj človeka, umetnostni medij pa tisti, ki ponuja izraz stanja znotraj vsakega posameznika, znotraj skupine. Kadar ustvarjamo, živimo. Eden izmed ciljev predmeta Animacija z umetnostnim izražanjem je iskanje tega življenja in odgovor vsakega študenta na to, kaj je njegova ustvarjalnost, kakšna je njegova pot skozi teorijo in prakso do spoznanja tega odgovora ter prikaz te ustvarjalnosti. 4 2. UMETNOSTNE TERAPIJE IN NJIHOV POMEN ZA ANIMACIJO Za Animacijo z umetnostnim izražanjem so tehnike, metode in smeri dela lahko vzete in prakticirane iz različnih smeri, saj ne obstaja poklic, ki bi definiral tovrstno delo. Animatorji so lahko delavci različnih profilov, na primer pedagogi, umetnostni delavci, delovni terapevti, v zelo redkih primerih, vsaj v Sloveniji, pa to vlogo lahko prevzemajo tudi umetnostni terapevti. Za slednje je značilno, da izhajajo iz precej nove terapevtske stroke dela, kar jih prav gotovo dela različne od ostalih. Ker pa je umetnostna terapija vsebolj prisotna tudi v našem okolju in lahko nadvse obogati in osveži tehnike in pristope dela v Animaciji z umetnostnim izražanjem bo poudarek na določenih tehnikah in vidikih dela, ki Animacijo dvigujejo na visok kvalitetnosten nivo. V tem poglavju bodo predstavljene vse štiri umetnostne terapije in njihova korelacija z Animacijo z umetnostnim izražanjem. Zgodovina umetnosti in terapije je dolga, stoletja, tisočletja. Vračamo se lahko v poslikave, glasbila, ples jamskega človeka, spomnimo se lahko šamanstva, naravnega zdravljenja ob plesu in glasbi, z okraševanjem in poslikavo telesa itd. Vendar bodo tu predstavljene moderno priznane metode in poklicne usmeritve dela na področju umetnostne terapije, kot se je razvila v zadnjih 70 letih širom sveta. Področje tega dela prekriva zdravstvo, socialo, šolstvo in umetnost. Je izziv starim navadam dela in svežina na tem področju potrebna tudi v Sloveniji. Pomembne povezave: International Expressive Arts Therapy Association: http://www.ieata.org/ An International Community for Creative Arts Therapists: http://www.artsintherapy.com/links.asp 2.1 Glasba in Glasbena terapija Katere so najpomembnejše asociacije za ljudi ob misli na glasbo? Morda sprostitev, čustva, znanje izvajanja in komponiranja, obujanje spominov, druženje, stil... Glasba je medij, ki je blizu vsakemu človeku. Še v času pred rojstvom so zvoki pomemben in velik del zaznav. Zvoki so glasni in sporočajo, kaj in na kakšen način se nekaj dogaja v zunanjem okolju. Prvi proizveden zvok ob rojstvu je tisti, ki pove, da živimo, da smo tukaj. Vseskozi življenje nas obkrožajo zvoki, neurejeni ali urejeni, vsi nam nekaj sporočajo, vsi nas lahko na nekaj spominjajo, z njimi povezujemo druge ljudi, dogodke in čustvena stanja. V glasbeni terapiji je glasba uporabljena na različne načine, predvsem pa je tisti medij, ki nam omogočan neverbalno komunikacijo, razumevanje brez besed. Poslušanje glasbe nas popelje v predstave ali v določena občutja. Glasbena terapija zaradi svoje terapevtske usmeritve glasbo uporablja kot sredstvo pridobivanja informacij in most za gradnjo terapevtskega odnosa med klientom in terapevtom. Sama glasba ni cilj in ni bistvo. V navezavi z Animacijo pa ni tako. Pri Animaciji se lahko uporablja del tehnik, ki jih izvajajo glasbeni terapevti, vendar glasba kot taka ostaja pomembna. Nudi prostor za sproščeno izražanje, vendar tudi ne prestopa mej, kjer postaja le orodje. Glasbene stvaritve in improvizacija so tiste, ki so za skupino pomembne ob celotnem procesu ustvarjanja. Pomembne povezave: Glasbena terapija, Slo.: http://www.glasbenaterapija.eu European Music Therapy Confederation: http://www.musictherapyworld.de/modules/emtc/e_index1.php 5 World Federation of Music Therapy: http://www.wfmt.info/WFMT/Home.html British Association for Music Therapy: http://www.bsmt.org/ Deutsche Musiktherapeutische Gesellschaft: http://www.musiktherapie.de/ Voices: A World Forum for Music Therapy: http://www.voices.no/ 2.2 Drama – Dramska terapija, Psihodrama Prednosti in kvalitete dramskega uprizarjanja so lahko vidne na več nivojih. Predvsem pa gre za sposobnost vživljanja v nove situacije skozi igro, oziroma soočanje z realnimi problemi skozi novo uprizarjanje le-teh. Znotraj dramske terapije se uporabljajo dramsko zasnovani procesi, maske, lutke, dramske igre, delo z glasom, delo s predloženim tekstom. Uporaba in ustvarjanje zgodbe , mita, podobe in giba ponuja ustvarjanje metafore in simbolov za raziskovanje in izkušnjo določeni situacij. V psihodrami pa z igro vlog prihaja do direktnega uprizarjanja realnosti, ki daje neposredno izkušnjo težavne situacije in da vpogled v nove vidike problematike. Klienti običajno začutjio veliko motivacijo za aktivno delovanje, svobodo izražanja in celo zabavo. Povišuje se njihova zmožnost samospoznavanja in na ta način pomoči samemu sebi. Poudarek je na doseganju ciljev, reševanju določenih problemov in primernemu izražanju čustev.2 Veliko tehnik dramske terapije se lahko uporablja znotraj Animacije, gre predvsem za stopnjo, nivo do katerega se v uprizoritvah sme iti. Pomembno je, da npr. omenjeno igranje menjave vlog lahko izvaja samo strokovno izobražen psihodramatik. Pomembne povezave: The British Association of Dramatherapists: http://www.badth.org.uk/ British Psychodrama Association: http://www.psychodrama.org.uk/ Federation of European Psychodrama Training Organisation: http://www.fepto.eu/ 2.3 Gibanje-ples – Gibalno-plesna terapija Gibanje je vedno prisotno okoli nas in v nas. Gibanje nas zaznamuje in vsako gibanje je drugaöno. Kot različni zvoki v glasbi, različno gibanje sporoča nekaj drugega. V gibalno-plesni improvizaciji je spontano gibanje odraz notranjega sveta posameznika in nepovedane stvari postanejo v takem plesu vidne.3 V gibalno-plesni terapiji je ponovno pomeben odnos med klientom in terapevtom, a improvizirano gibanje kot tako lahko, seveda veliko bolj stukturirano in vodeno, uporabimo tudi v Animaciji. 2 3 Jones (2005) Jones (2005) 6 Stanje gibanja in stanje duha se ves čas prepletata, kar vodi do ustvarjalnih procesov, ki zelo pozitivno privedejo v nove izkušnje med posamezniki znotraj skupine pa tudi lastnim jazom. Naloga animatorja je, da te vzgibe vodi v izboljšanje zavedanja uporabe gibov pri neverbalni komunikaciji uporabnikov. Obenem je delo pomembno tudi na zelo fizičnem nivoju, saj znotraj prostega giba posameznik lahko povečuje in trenira svoje fizične sposobnosti. Morda ima prav umetnostni medij giba največjo moč pri gradnji dejanskih medosebnih odnosov, saj je veliko dela opravljeno na zelo direktnem, fizičnem nivoju. Pomembne povezave: European Network for the Professional Development of Dance Movement Therapy: http://www.european-dance-movementtherapy.eu/ Association for Dance Movement Psychotherapy UK: http://www.admt.org.uk/ Berufsverband der TanztherapeutInnen Deutschlands: http://www.dancetherapy.de/ 2.4 Likovnost – Likovna terapija Za razliko od ostalih štirih umetnostnih smeri, likovna vedno prinese izdelek procesa. In prav v tem ustvarjalnem izdelku so skriti vse notranje informacije nekega posameznika, ki so sicer slišne v glasbi ali vidne v igri in gibu. Medtem, ko so ostale manifestacije časovno pogojene, tukaj ob koncu ostane produkt, ki ga je potrebno posebaj obravnavati. V likovni terapiji obstajata dve možni obravnavi izdelkov, njihova interpretacija in verbalizacija, oziroma le prosto ustvarjanje posameznika ob spremljavi terapevta. Izdelki so večinoma spravljeni na varnem mestu, kjer niso izpostavljeni drugim opazovalcem, razen če ni drugače dogovorjeno. Pri Animaciji bo seveda drugače, predvsem je razlika, da v Animacijo ne bodo vključeni posamezniki, za katere so take svobodne kreacije preveč čustveno naporne in bi jih lahko obravnavali le znoraj terapije pa tudi izdelki bodo v večji meri namenjeni tudi eksternemu prikazu, če se bodo prisotni strinjali, oziroma bo to celo cilj Animacije. Uporaba prostega likovnega ustvarjanja je pomembna, da se uporabniki lahko izražajo tudi o stvareh o katerih ne morejo govoriti, obenem pa najdejo veselje v preizkušanju novih, različnih materialih in ustvarjalnem procesu, ki jim ob koncu lahko služi tudi kot spomin, ovekovečenje nekega ustvarjalnega dogajanja. Pomembne povezave: American Art Therapy Association: http://www.artsintherapy.com/links.asp The British Association of Arts Therapists: http://www.baat.org/index.html Deutsche Gesellschaft für Kunsttherapie: http://www.dgkt.de/frameset.htm 7 3. ELEMENTI ANIMACIJE V sledečem poglavju se bomo dotaknili vsebine Animacije z umetnostnim izražanjem in njenih glavnih elementov, njihovega pomena ter njihove interaktivnosti. Kot je že omenjeno je Animacija bolj površinska od terapije in obenem globje pomensko zastavljena kot pedagogika. Njeni osnovni elementi bodo tako predstavljeni v uravnoteženem razpoznavanju in interpretaciji le-teh. Med najosnovnejše elemente lahko uvrstimo: motivacijo, vodenje, podporo, spremljanje in proces. Vsak izmed njih je samostojen vidik znotraj animacije, vendar le njihovo celostno razpoznavanje in analiza lahko pripeljeta do kvalitetnega izvajanja Animacije z umetnostnim izražanjem. Najprej bo predstavljen vsak element posebaj, čemur bo sledilo celostno razumevanje njihovih parametrov. 3.1 Motivacija Morda je prav motivacija eden vodilnih elementov Animacije. Brez osnovne motivacije vključenih uporabnikov in spodbujanja le-teh s strani animatorja, je prav gotovo možen neuspeh pri celotnem delu. Nesporno je, da mora biti v prvi fazi animator tisti, ki je motiviran za delo in s tem že kot zgled privablja uporabnike, da se vklučujejo v Animacijo. Vseeno bomo tokrat bolj predstavili vidike dela, ki so pomembni za motivacijo dela posameznikov ali znotraj delovne skupine. Najenostavnejša opredelitev motivacije izhaja iz dvostranskosti njenega izvora. Tako poznamo zunanjo in notranjo motivacijo. Kot povesta sami imeni, gre za to ali je posameznik sam tisti, ki motivacijo sproži, oziroma je za to potreben zunanji vzgib. Pri Animaciji z umetnostnim izražanjem lahko zunanji vzgib predstavlja animator kot oseba, ki motivira, oziroma umetnostni mediji glasba, ples, likovnost in drama, ki posameznike pritegnejo kot njim bližnje ali všečne oblike izražanja. Zelo pomemben pri motivaciji je prav gotovo razmislek o tem, ali je določena motivacija res prava in vodi v pozitivne izkušnje, ali negativna in predstavlja zastoj pri doseganju dobrih izkušenj. Zanimiv članek na temo motivacije se najde v enciklopediji Wikipedija4 v katerem so opisani vsi pomembni vidiki motivacije. Ker je motivacija »aktivacija ciljno-orientiranega obašanja«, se to zelo navezuje na naravo dela znotraj Animacije z umetnostnim izražanje. Dejstvo je, da se v Animaciji uporablja tehnike dela, ki ljudi aktivirajo in pripeljejo k nekemu cilju, lahko le izkustvenem ali pa tudi fizičnemu izdelku. Prav tako je za nas pomemben dejavnik »samokontrola«, tukaj lahko vidimo obliko motivacije, ki je zavestno kontrolirana s strani posameznika in se nanaša tudi na njegovo »čustveno inteligenco«. Kot pravi prispevek je aktivirana za dosego tako najbolj osnovnih poteb, kot je npr.hrana, ali bolj sofisticiranih, kot so pohvala, priznanje idr. Izmed omenjenjih motivacijski teorij, bomo omejili le dve. Prva prihaja s strani psihoanalize, kjer je velik pomen namenjen tudi nezavedni motivaciji, ki prav tako kot zavedna vpliva na posameznikovo obnašanje. Druga pa je posledica raziskav Stevena Reissa, v katerih razdeli osnovne človeške potrebe na 16 kategorij. Med njimi so za Animacijo pomembne: 4 iz Wikipedia, the free encyklopedia na: http://sl.wikipedia.org/wiki/%C4%8Clovek#Motivacija 8 Sprejemanje, potreba po pohvali Vedoželjnost, potreba po mišljenju Neodvisnost, potreba po individualnosti Red, potreba po organiziranem, stabilnem in predvidljivem okolju Fizična aktivnost, potreba po telovadbi Moč, potreba po vpilvu na voljo Socialni kontakt, potreba po prijateljih Položaj, potreba po slocialnini pomembnosti5 Poleg omenjenjih potreb, ki vodijo posameznike v aktiviranje za dosego teh ciljev, je s stališča Animacije potrebno dodati, da obstajajo znotraj nje še bolj očitni cilji, ki zgoraj niso navedeni. Med njimi bi izpostavili: Veselje Sprostitev kot ključni element za doseganje ustvarjalnosti Samoizražanje Na kakšen način se ti cilji lahko dosežejo z Animacijo je opisano v poglavju o tehnikah dela. 3.2 Vodenje Vloga animatorja v našem kontekstu dela je večplastna. Omenjeno je bilo, da lahko promovira motivacijo vključenih uporabnikov, poleg tega skrbi za strukturo in vsebino dela ter zelo pomembno, ima sposobnost in dožnost analiziranja dogajanja znotraj Animacije, tako z vidika skupinske dinamike kot posameznikov. Vse te kvalitete lahko pridobi le s primerno izobrazbo in izkušnjami. Že prej je bila tematizirana nrav dela na individualnem ali skupinskem nivoju, kar posledično spreminja način priprave, izvedbe in analize Animacije. Vsekakor je bolj pogosto delovanje znotraj skupine, kar pomeni, da je v ospredju skupinska dinamika, oziroma potrebe skupine. Verjetno obstaja manjše število animatorjev, ki obvladajo vse štiri ali vsaj kombinacijo umetnostnih smeri, tako da je pomembno zavedanje vodje, da niso vsi uporabniki enako motivirani in sposobni za vse umetnostne smeri. Pomembno je, da nihče ni v skupinski Animaciji pod prisilo, saj s tem vodja škodi temu posamezniku in posledično vsej skupini. Torej, potreben je premislek pred delom ter sestavo skupine in pravilna priprava, čemur sledi dejanska izvedba Animacije. V toku dogajanja je za dobro vodenje potrebno obvladanje izbranega umetnostnega medija ter intuitivno prepoznavanje dogajanja znotraj skupine ter tok v katerem se giblje skupinska dinamika. To pomeni, da ni nujno, da se bo izvajala vedno natačno vnaprej določena tehnika dela, ampak se le-to lahko variira in prilagodi potrebi skupine. Zaključna obveznost vodje je, da razmisli o dogajanju – analiza, po izvedbi animacije; saj le tako lahko pridobi strokoven vpogled v celotno delo in izbere primeren tok za naprej. Njegova dolžnost je, da se o svojih spoznanjih in vpogledih po potrebi posvetuje z drugimi delavci znotraj institucije. 5 iz Wikipedia, the free encyklopedia na: http://sl.wikipedia.org/wiki/%C4%8Clovek#Motivacija 9 3.3 Podpora Animator daje osnovno podporo svojim uporabnikom že z izpolnjevanjem omenjenjih voditeljskih obveznosti, kar s svojo strokovnostjo. Tako brezpogojno nudi varen prostor, kjer se uporabniki lahko čutijo v dobrih rokah. Nadalje je podpora lahko dana v obliki empatije do poteb uporabnikov, ki jih sami verbalno izrazijo. Kljub temu, da ima Animacija že svojo vsebinsko usmeritev, lahko izvabi iz različnih posameznikov zelo različne, celo nasprotujoče si odzive. Animator mora znati prisluhniti tem reakcijam, čustvom in asociacijam, ki jih ob ali po Animaciji doživljajo uporabniki. S tem jim zagotavlja čustveno podporo. Prav gotovo je pri bolj fizično usmerjenih Animacijah predvsem znotraj gibanja-plesa in drame pomembna tudi pravilna fizična podpora uporabnikom, ki morda težje izvajajo določene gibe, ali jim je fizičen kontakt težaven. Pomembna sta občutek in meja s katerima se uporabnikom lahko fizično pomaga. Zelo pomembna oblika podpore je tudi dovoljenje, da uporabniki tehnike izvajajo le po svojih sposobnostih in imajo vedno znova izbiro, kaj in koliko bodo vključeni. To seveda ne pomeni, da kadar nimajo dovolj lastne notranje motivacije enostavno ne pridejo, lahko pa se nijhova aktivna udeležba prilagodi in zmanjša v takem primeru. 3.4 Spremljanje Element spremljanja uporabnikov se najuspešneje izvaja s pomočjo dobre analize dela. Med pomembnimi pripomočki so lahko zapiski po Animacijah in usmerjanje ciljev za posamezne uporabnike. Pomembno je, da je način s katerim posameznika spremljamo lahko izražen jasno in zavestno, s čimer bo posameznik lahko kognitivno razumel spremljevalna dejanja animatorja; ozioma v drugih primerih nezavedno, kadar bo animator razpoznal, da je za uporabnika pomembno le, da na čustvenem nivoju dobiva potrebno razumevanje in vodenje pri delu in doživetih izkušnjah. Seveda se oba tipa lahko prekrivata, dopolnjujeta in sta naravnana po kognitivnih soposobnostih uporabnikov, njihovih letih, socialnem položaju in drugih pomembnih dejavnikih, ki opredeljujejo vključene uporabnike. 3.5 Proces Kot ključni element znotraj dobre Animacije je potrebo izpostaviti proces. V primeru Animacije ne govorimo toliko o procesu, kot klasični obliki, pri katerem gre v prvi vrsti za doseganje nekega določenega delovnega cilja, torej situaciji, v kateri bo proces le pot od vnaprej odločenega cilja z jasno smernico in končnim izdelkom, ampak precej bolj o kreativnem procesu. Prikazane tehnike Animacije z umetnostnim izražanjem temeljijo na kombinaciji strukturirane igre in ustvarjalnosti, pri čemer struktura nudi osnovne smernice poteka dela, ne pa tudi jasne vsebine in končnih izdelkov. Vsebina dogajanja je tako v veliki meri prepuščena navdihu, izbiri, sprejemanju in dajanju vseh vključenih. Če bolj natančno pogledamo kreativni proces kot ga opisuje Makarovič(2003), ki se zelo navezuje na procese znotraj Animacije, lahko vmestimo štiri faze tega procesa tudi v način dela pri Animaciji: 10 Faza eksploracije, v kateri igra glavno vlogo prav odprtost za novo odkrivanje, torej »igra, nepredvidljivost, celo avanturizem,« je velik del priprave in strukture določene animacijske tehnike. Predvsem, ker gre za umetnostne tehnike, ki so že zaradi svoje umetnostne nravi usmerjene v navdih, neznano, ostaja element igre in izziva znotraj izvajane Animacije tisti, ki bo obogatil in dal vsebino suho določeni strukturi, ki jo sicer vsaka Animacija ima. Kot že omenjeno, torej ne moremo govoriti le o kreativnem procesu, vendar v največji meri. Bolj kot animator obvlada tehnike ustvarjalne Animacije, bolj pristna in bogata je vsebina dela. Izredno vlogo v tej fazi igra tudi motivacija. Faza inkubacije, če gre v tej fazi za »sprejemanje daru«, torej odprtost, da se zgodi, kar se mora, potem je v tej fazi pomembno pravilno vodenje, ki daje zadosten občutek varnosti uporabnikom, v kateri so sposobni v večji meri sprejemanja kot je verjetno običajno za njihovo vsakdanje delovanje. Kolikor večja je njihova odprtost, toliko več bodo lahko izkusili in ustvarili, tako za njihov osebni razvoj kot za dobro skupinskega dogajanja. Faza inspiracije, gre za fazo, v kateri se zgodi navdih, do katerega pripelje stanje sprostitve, gre za trenutke v kateri se razvije rešitev, višek ustvarjalnega procesa, ki ga je še potrebno zaključiti. V tej fazi lahko v Animaciji opazimo uporabnike, ki ustvarjajo, sproščeno prepustijo, da jih umetnostni medij popelje do novih odkritij, čustev, gibov, zvokov, likovnih stvaritev ali dramske uprizoritve. Tukaj je njihov občutek varnosti v rokah animatorja, ki mora to razpoznati in peljati k dobremu zaključku, oziroma zadnji fazi procesa. Faza elaboracije, v zaključku se posameznik vrne iz nezavednega in navdiha v zavestno stanje in pogled na svojo ustvarjanje, stvaritev. Znotraj Animacije to pomeni čas, v katerem se znotraj skupine ozremo nazaj na dogajanja. Stopnja kognitivnega spomina in zavedanja je sicer odvisna od skupine uporabnikov, vendar je ključno, da se ta objektivni pogled na dogajanje zgodi in tako vrne uporabnike v čas in prostor nazaj iz Animacije. Izkušnje so s tem bolj varne in zaščitene ter dobijo objektiven pomen za posameznika in skupino, animatorju pa služijo za osnovo analize dela. Vpogled v osnovne elemente Animacije z umetnostnim izražanjem nam služi kot podlaga in vsebinsko razumevanje izvajanja Animacije. V sledečem poglavju bo opisan izbor tehnik, ki se jih lahko uporablja znotraj Animacije. Poleg predlaganih tehnik obstaja še vrsta drugih, ki so lahko stopnjevanje omenjenih ali imajo povsem svojo obliko in namen. 11 4. ANIMACIJE O zvrsteh umetnosti je bilo že veliko povedanega. Prav tako tudi, da je izvor sledečih tehnik vzet iz štirih zvrsti umetnostne terapije in njim sorodnim smerem. Znotraj vsakega umetnostnega področja bo natančno predstavljenih par animacijskih tehnik, njihov namen, način izvedbe, cilji in primerne skupine uporabnikov. Skupen vsem predstavljenim zvrstem je način improvizacije, naj bo to glasbene, dramske, gibalno-plesne ali likovne. »Improvisus« iz latinščine nosi pomen nepredljivega dogajanje, tako s strani izvajalca kot opazovalca.6 4.1 Glasbene animacije Osnova vseh predstavljenih animacij je prosta glasbena improvizacija. Izkustveno to pomeni ustvarjanje glasbe brez navodil o tehničnem predznanju igranja na določene instrumente. Prosta glasbena imporovizacija je lahko vsaka kombinacija zvokov znotraj okvirnega začetka in konca.7 Vsi sodelujoči se lahko glasbeno izražajo brez predpostavk kaj je prav in kaj narobe. Ker prosta glasbena improvizacija kot osnovna metoda aktivne glasbene terapije, v okviru te služi drugemu namenu kot v Animaciji (neverbalnemu komunikacijskemu sredstvu), je za izvajanje takega načina glasbenega dela za Animacijo dovolj primeren izkušen glasbenik, ki mu igranje brez notne predloge ni tuje. V Animaciji je prosta improvizacija namreč način dela, ki omogoča večjo sprostitev – posledično večjo možnost ustvarjalnosti (glej elementi animacije). Poleg te osnove ima vsaka animacija določeno strukturo, ki določa posebne usmeritve in cilje. Animacije: 1. Prosta glasbena improvizacija Je kot osnovna tehnika dela potrebna za uporabo takoj ob začetku dela in je lahko večkrat ponovljena, predvsem kadar skupina ne potrebuje veliko strukture in je sposobna dela v večji meri svobode. Delo poteka znotraj kroga v katerem so razvrščeni posamezni instrumenti, ti naj bodo čim bolj raznoliki (tolkala, pihala, strunska glasbila itd.). Večji instrumenti so lahko izven kroga. Vsak posameznik si izbere svoj instrument. Igranje se začne spontano, posamezniki vstopajo in izstopajo iz igranja po želji. Tudi konec je spontan. O dogajanju znotraj improvizacije se govori ob koncu le-te. Sledi ji lahko bolj strukturirano usmerjena animacija, ki jo animator izbere glede na potrebo, ki jo skupina pokazala znotraraj proste improvizacije. 2. Strukturirane improvizacije v krogu Vse se igrajo na način proste improvizacije z naslednjimi strukturami: - nekdo začne, drugi se postopno drug za drugim priključijo, končajo skupaj - nekdo začne, drugi postopno sledijo, končajo v krogu nazaj - igranje v parih s premikom po eno osebo - igranje v parih po izboru V prvih dveh primerih je v ospredju koncentracija, sledenje in prilagajanje skupini. V drugih dveh se to stopnjuje do točke, kjer posamezniki igrajo bolj komorno, celo v duetih, so bolj izpostavljeni, torej vadijo samozavest, možnost izbire in dialog. 6 7 Frisius (1995) Wigram (2004) 12 3. Glasbena govorica Ta tehnika se opira na uporabo glasbe kot možne oblike govorice, neverbalne. Posamezniki to lahko poizkušajo ločeno ali znotraj skupine. - v paru: Dva izbrana posameznika si sedita nasproti, obrnjena drug drugemu s hrbtom ali vsak na svojem koncu sobe ter imata glasbeni pogovor. Tehnika je zelo uporabna pri vadenju novega načina komuniciranja, včasih pa tudi kot intervencija pri realnih prepirih, kofliktih znotraj slupine. Vsekakor jo je ob koncu treba analizirati s strani vključenih in skupine. - znotraj kroga: V tem primeru se pogovarjata dva in nenadoma vsopi tretji iz skupine, takrat se par spremeni v novega. Pogajanja o tem kdo igra naprej se določi s pogledom. Na ta način se spodbuja prosta odločitev, pogum, pozornost in povečanje očesnega kontakta med posamezniki. 4. Animacije z glasbenimi parametri Dodatno vsebinsko polne so animacije, ki imajo središče improvizacije usmerjeno na prav določen glasbeni parameter. Vse omenjene usmeritve imajo svoj pomen pri spodbujanju skupinske kohezije in imajo namen povečevanja in spoznavanja mej posameznikov kot celotne skupine. - dinamika: igranje iz najbolj tihega v najglasnejši zvok ter spet nazaj. Pri tej tehniki je pomembno, da vsakdo lahko npr. z dvigom roke sporoči, kadar je preveč glasno in se skupina temu prilagaja. Tako so jasno razvidne meje posameznikov in sposobnosti prilagajanja ostalih. - hitrost: Podobno se igra iz počasnega tempa v hiter ter nazaj. - barva: S skupino se izbere par odtenkov, ki jih v glasbi lahko izrazimo (npr.mehko, ostro, zabrisano, natančno) in poizkusi to zaigrati. Lahko se igra tudi na dejanske barvne odtenke (npr. rdeča, zelena). 5. Animacije s temo Te tehnike so nadgradnja prejšnjih in nosijo več asociacij za poasmeznike, saj jih privedejo do bolj podzavestnih občutij. - čustva: Za temo improvizacije se izbere čustvo. Lahko ga igra cela skupina, ali pa podskupine, zanimivo je, če skupne med seboj ugibajo za katero čustvo gre. S tem se razvija občutek relativnosti razpoznavanja določenih čustev pri različnih osebah. - poljuben naslov improvizacije: Skupina poišče en naslov za improvizacijo (npr.jesen, obisk v kinu..), ki jo potem zaigra. Lahko izbere en posameznik naslov, ki ga potem drugi poizkušajo zaigrati. Zanimivo je, zakaj je bila izbrana določena tema in kaj je za posameznike in skupino pomenila. - glasba za nekoga v skupini: Skupina igra improvizacijo za nekoga v skupini, ki posluša. Potrebna je izmenjava ob koncu, kaj si skupina predstavlja za to osebo, kakšna in zakaj je bila taka glasba, obenem pa na drugi strani izbrane pove svoje asociacije in občutke ob tej glasbi. Vse predstavljene Animacije je potrebno uporabiti z občutkom primernosti za skupino. Ali je že pripravljena na tak način izražanja, ali se večkrat ponavlja isto animacijo, da jo skupina osvoji, itd. Pri celotnem dogajanju je ves čas potrebno misliti na elemente karakteristične za to delo, kot so bili omenjeni prej. 13 4.2 Dramske animacije Izbrane animacije temeljijo na takoimenovanih ogrevalnih tehnikah, ki se uporabljalo znotraj dramske improvizacije. Za njih je značilno, da posameznike in skupino na nevsiljiv način pripravijo do tega, kjer se počutijo dovolj sproščeni za dramsko uprizarjanje. Z Animacijami se naj ne bi šlo preveč v globino, vedno toliko, da je vse dogajanje še varno in primerno za uporabnike. Zelo veliko vlgo in zaupanje igra verbalizacija dejanj. Animacije: 1. Lokacijska postavitev Vsak posameznik v skupini bo namišljeno potoval po krajih iz preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Obenem bo zelo fizično vidna geografična sestava skupine in njena raznolikost. Animator določi v prostoru orientacijsko mesto in temu primerne smeri vzhod, zahod, sever, jug, v katere se posameniki premikajo. - kje živimo: Posamezniki se v prostoru razporedijo glede na kraj v katerem trenutno živijo, vsak nekaj pove o tem. - kje smo rojeni: Prestavijo se v kraje, kjer so bili rojeni in asociacije na ta kraj. - od kod so naši predniki: Poiščejo kraj od koder je bil izbran prednik in se spominjajo tega. - kje bi želeli biti: Vsak odide v kraj, kjer bi trenutno rad bil in to deli s skupino. S temi tehnikami je pripravljena podlaga za nadaljevanje. 2. Razcep v podskupine Sledi razcep celotne skupine v manjše podskupine, v katerih sledi pogovor. - od kod je skupina: V poskupini obnavljajo kraje, ki so jih prej obiskali. Poiščejo skupne poti skupine in njena nasprotja. - kje želi biti: Sledi pogovor o tem, kjer bi določena podskupina kot samostojen osebek želela biti. 3. Dramski prikaz podskupine Najdaljša faza. Vsaka podskupina se domeni, kako bodo z uprizoritvijo prikazali drugim, kje bi njihova skupina želela biti. Drugi ugibajo. Izmenjava izkušenj o igranju in opazovanju. 4. Vračanje v celoto V zaključni fazi se poskupine vrnejo v celoto. Verbalno se podeli kakšna so trenutna občutja in želje posameznikov, kam jih je celotna Animacija pripeljala, oziroma na kaj določenega spomnila. Omenjene Animacije si sistemačino sledijo, saj je vsaka naslednja mogoča izpeljava in nadgradnja prejšnje. Smiselno je izpeljevanje celotne verige Animacij, čeprav z časovnim presledkom. Za določene uporabnike bo verbalni del verjetno težaven, zato se večkrat vračamo v že odigrane faze, da se utrdi čustveno in kognitivno razumevanje dogajanja. Izbrana veriga Animacij predstavlja možnost stopnjevanja resnosti, oziroma globine tega dela, podobno smo srečali že z glasbenimi Animacijami. Znotraj dramskih animacij obstajo zelo veliko možnih načinov dela, zanimivo bi bilo recimo tudi delo z kratko tekstovno predlogo iz neke pesmi, besedila, znotraj katerega bi lahko poiskali temo za dramsko uprizoritveno improvizacijo idr. 14 4.3 Gibalno-plesne animacije Pri delu z gibanjem in plesom moramo še posebaj paziti na primerno velik in varen prostor za izvajanje dela. Zaradi veliko gibov, tudi nepredvidljivih moram biti prostor čim manj nasičen S pohištvom in imeti primerna tla (nedrseča, čista, topla). Večinoma se za tovrstno delo potrebuje tudi glasbena oprema (glasbeni stolp), saj se za veliko Animacij v ozadju uporablja glasba. Najbolj bogato pa je, če v primernI fazi dela lahko kombiniramo glasbeno animacijo z gibalno-plesno, torej razdelimo skupino na dva dela, v kateri se vsaka ukvarja s svojim medijem. Pozorni moramo biti tudi na to, da je fizična komponenta zelo visoka in da je za veliko posameznikov to lahko zelo zastrašujoče in hitro pridejo do svojih mej, kaj šele, da bi jih križali z drugimi. Torej, čas in potrepežljivost, podpora in spremljanje je zelo pomembno za uspeh tega dela. Animacije: Pri začetku in koncu animacije je pomembna enak postavitev skupine, ki daje osnovno strukturo dogajanja in občutenja supine, najbolje je, da je to v krogu, kjer se vsi lahko vidijo. 1. Pozdrav v gibanju Vsak posameznik v krogu z določenim gibom in besedami predstavi svojo prisotnost. To se lahko nadgradi s tem, da v naslednjem krogu vsak posameznik pokaže gib, ki ga potem cela skupina za njim ponovi. 2. Prosto gibanje v prostoru brez glasbe Skupina gre lahko prosto v prostor, si ogleda okolico in druge prisotne, pomembno je le zaznavanje dogajanja. 3. Gibanje v prosotu z določeno hitrostjo Najprej vodja izbere 3 stopnje hitrosti (počasi, srednje, hitro), ki jih sporoča udeležencem s številom ploska rok. Ob določenem signalu se skupina giblje z določeno hitrostjo. Nadgradnja tega je, da vsak v skupini lahko uporabi isti signal za spreminjanje hitrosti. S tem se doseže, je skupina bolj dinamično prisotna, pozorna in fizično ogreta. Prav tako se vadi zavestni prevzem kontrole posameznikov nad dogajanjem. 4. Prosto gibanje v prostoru z glasbo, srečevanje Ponovi se podobna tehnika kot dva koraka nazaj, tokrat ob glasbi. Animator naj ima pripravljenih par možnosti, da lahko izbere glede na občutek, ki ga skupine prinese tistikrat in je bil viden v predhodni animaciji (ali bo bolj energično ali umirjeno itd.) 5. Ples v manjših podskupinah Kadar je skupina pripravljena, je zelo smiselno uporabiti delo v podskupinah, največ po 4 udeležencev skupaj, idealno 3. - Gibanje z baloni, šali kot prenosni objekt: podoben predmet je lahko primerno sredstvo za igro med posamezniki znotaj male skupine. Vidi se kako posamezniki reagirajo na druge in iščejo kombinacije, nove gibe, improvizirajo s predmetom. Zaradi uporabe tega pripomočka stik ni preveč direkten in zelo primeren kadar so skupine še bolj nove in se med seboj še ne poznajo zelo dobro. Tehnika je lahko tudi zelo zabavna. 15 - Vodenje – sledenje, ponavljanje – opazovanje: Ta tehnika je že veliko bolj napredna in tudi zahtevna za vključene, zato previdno z njeno uporabo. Gre za to, da so skupine s 3 posamezniki. Vsak izmed njih bo svojo vlogo trikrat zamenjal. Prvič bo v poziciji gibalca, ki mu druga dva sledita; eden ga oponaša, drugi opazuje početje obeh skupaj. Nato se vloge še dvakrat zamenjajo. Skupina naj ima dolgotrajnejši razgovor o tem, kakšne so bile te vloge za njih. Delno je ta tehnika povezana z dramsko. - padanje v sredini: Tehnika se uporablja, ko je v skupini že več poznavanja med prisotnimi. Delo je spet v trojicah. Dva stojita nasproti, tretji v sredini na mestu pada naprej in nazaj iz rok enega do drugega. Gre za urjenje zaupanja. 6. Zaključek v gibanju s srečanjem Kot omenjeno, naj bo zaključek čimbolj podoben začetku. Podskupine se združijo nazaj v celoto in v krogu z gibi zaželijo nasvidenje. Animacije z gibanjem-plesom so lahko zelo pestre in barvite, vendar tudi izzivalne za uporabnike, zato naj jih izvaja animator z dobrim občutko za meje, ki jih je skupina zmožna izvajati. 16 4.4 Likovne animacije V zadnjem poglavju se bomo srečali z likovnimi animacijami. Za razliko od dramskih in gibalno-plesnih so v svoji osnovi bolj individualno naravnane, kljub temu, da se izvajajo znotraj skupine. Večinoma se posamezniki veliko ukvarjajo sami s seboj in šele posledično znotraj skupine. Tudi tukaj je ustvarjanje prepuščeno svobodnim vzgibom znotraj osnovnih smernic. Za razliko od ostalih zvrsti, je tukaj vedno prisotna fizična manifestacija dela v obliki slik, izdelkov itd. za kar je potrebna posebna pozornost animatorja, saj bodo produkti vedno zelo osebna izrazna doživetja uporabnikov in tako predmet ustrezne varnosti in zaupanja med uporabniki in vodjem. Animacije: 1. Pravila v krogu Začetna pozicija skupine naj bo ponovno v krogu. Pred pričetkom dela je zelo pomembno, da se skupina dogovori o pravilih dela in zaupnosti oziroma zunanji uporabnosti izdelkov. Pravila naj se zapišejo na poseben papir in shranjajo za vsako ponovno srečanje, tako se na njih vedno znova da sklicevati, vračati, tudi spreminjati, če je taka potreba skupine. 2. Prosto likovno izražanje – deljenje v podskupine Uvodno prosto ustvarjanje raje razdelimo v manjše podskupine, da je več prostora za individualni prostor izelovalca in manj občutka opazovanja s strani drugih. Omogočena je boljša intima ustvarjanja. Ponujenih naj bo več različnih likovnih pripomočkov, da si uporabniki lahko izberejo material in svoj način izdelave. Pustimo čas. 3. Likovni izdelek znotraj podskupine O idelkih naj se govori znotraj podskupine. Sprva naj vsak nekaj pove o svojem procesu in izdelku, nato si med sabo delijo mnenja, iščejo skupne točke, razlike, pohvale, nerazumevanje. 4. Izdelek podskupine Potem lahko podskupina z neko svojo novo dinamiko poizkusi ustvariti svoj lasten izdelek. Sami moraj najti nači, materijal, osnovna vodila dela. 5. Dodajanje motivov v individualne slike Znotraj velike skupine lahko vsak posameznik nariše ali drugače zapolni svoj papir. Potem s krajšimi časovnimi okviri vsaka izmed individualnih slik potuje v krogu od ene k naslednji osebi. Vsak v sliko doda svoje videnje. Ob koncu kroženja je slika nazaj pri prvotnem lastniku. V tem trenutku pustimo čas za ogled lastnih spremenjenih, dopolnjenih slik in o tem spregovorimo. Marsikdo bo zadovoljen, presenečen, razočaran, jezen in še kaj nad tem, kaj se je z njegovo sliko zgodilo. Variacija te tehnike je, da vsak nariše naprimer svojo rastlino, kateri drugi ob kroženju s svojim pripsevkom dodajo dobro željo, tako malce omejimo možnosti prevelike izrabe in nemoči ob razgaljenu svojega izdelka drugim. 6. Izdelek s predlogo znotraj skupine Vsakemu posamezniku damo identično predlogo slike- naj bo vrisan motiv, malenkosten. S to predlogo vsi prisotni ustvarijo svoj izdelek. Tako se lahko prikaže raznolikost posameznikov znotraj skupine, njihov specifičen način obdelave identične predloge. 17 7. Izdelek celotne skupine Tudi celotna skupina lahko ustvari svoj izdelek. Predložiti je potrebno dovolj veliko podlago za ustvarjanje. Tak izdelek je zelo pomenljiv prikaz dinamike in življenja določene skupine in daje uporabnikom občutek pripadnosti. Animacije z likovnim ustvarjanjem so večinoma bolj umirjene s stališča zunanjega opazovalca, vendar v posameznikih lahko sprožijo veliko reakcij in tudi nepredvidljivosti, kajti kreativni proces je na zelo visoki stopnji. Nemalokdaj lahko animator razpozna tudi kakšne teme uporabnikov, ki so razvidne z izelkov pa verbalno nebi nikoli prišle na površje. Ponovno je potrebna natančna analiza in v bolj izpostavljenih primerih posvetovanje z drugimi strokovnjaki znotraj institucije. 18 5. LITERATURA Caf, B. & M. Slunjski (2005) Umetnostna terapija – kakšna terapija? Zbornik prispevkov, Slovensko Združenje Umetnostnih Terapevtov: Maribor. Caf, B. & B. Cajno (2008) Oblike in metode dela v umetnostni terapiji. Zbornik prispevkov, Slovensko Združenje Umetnostnih Terapevtov: Maribor. Darnley-Smith R. & H.M. Patey (2003) Music Therapy. SAGE Publications, London. Edwards, D. (2004) Art Therapy. SAGE Publications, London. Frisius, R. (1994) ‘Improvisation’ v Finscher, L. (1994) Die Musik in Geschichte und Gegenwart. Allgemeine Enzyklopedie der Musik. Bärenreiter, Kassel. Jennings, S. (1998) Introduction to Dramatherapy: Theatre and Healing. Jessika Kingsley Publishers, London. Jones, P. (2005) The Arts Therapies: a revolution in healthcare. Brunner-Routledge, Hove, New York. Knoll, Š. L. & Knoll C. (2009) Short-term Music Therapy in War-Affected Areas, Slovensko Združenje Umetnostnih Terapevtov: Maribor. Knoll, Š. L. & C. Knoll (2008) ‘The meaning of Music in Music Therapy: Case Studies of Different Clients’ v Caf, B. & B. Cajno (2008) Oblike in metode dela v umetnostni terapiji, zbornik prispevkov, Slovensko Združenje Umetnostnih Terapevtov: Maribor Knoll, Š. L. & C. Knoll (2008) ‘Glasbena terapija z deklico s posebnimi potrebami’ v Glasba v šoli in vrtcu, Številka 1, str.20-27 Knoll, Š. L. & C. Knoll (2008) ‘Glasbena terapija za otroke z učnimi težavami’ v Bilten društva Bravo, Številka 8, str. 42-43 Knoll, Š. L. (2006) ‘Otroci s posebnimi potrebami skozi oči glasbene terapije’ v Založnik, B. (2006) Otroci s posebnimi potrebami: integracija in inkluzija, Educa, Nova Gorica Knoll, Š. L. (2006) ‘Glasbena terapija’ in Evropska glasbena in plesna umetnost, Priročnik za udeležence programa, Oddelek za muzikologijo in pedagoško izobraževanje, Filozofska fakulteta Ljubljana Makarovič, J. (2003) Antropologija ustvarjalnosti: biologija, psihologija, družba. Nova revija, Ljubljana. Meekoms, B. (2002) Dance-Movement Therapy. SAGE Publications, London. Oldfield A. (2006) Interactive Music Therapy - A Positive Approach. Jessica Kingsley Publishers, London. Oldfield A. (2001) Pied Piper. Jessica Kingsley Publishers, London. Pavlicevic M. (2003) Groups in Music. Jessica Kingsley Publishers, London. Pavlicevic M. / G. Ansdell (2004) Community Music Therapy. Jessica Kingsley Publishers, London. Wigram, T. (2004) Improvisation. Methods and Techniques for Music Theapy Clinicians, Educators and Students. Jessica Kingsley Publishers, London. Wigram, T. / I. Nygaard Pedersen, L.O. Bonde, (2003) A Comprehensive Guide to Music Therapy Theory, Clinical Practice, Research and Training, Jessica Kingsley Publishers, London. Wilkins, P. (1999) Psychodrama. SAGE Publications, London. 19
© Copyright 2024