1. No category

Univerza v Ljubljani
Pedagoška fakulteta
Kardeljeva ploščad 16
1000 Ljubljana
Slovenija
Seminarska naloga
Spodbujanje ustvarjalnosti in pomoč z umetnostjo pri triletnici
Avtorica: Vesna Vilčnik
Mentor: dr. Vid Pečjak
Ljubljana, 16.2.2009
Kazalo
1.
Uvod
2
2.
Spodbujanje ustvarjalnosti skozi umetniške dejavnosti pri triletnem otroku
3
3.
2.1.
Glasba
4
2.2.
Drama in igre vlog
5
2.3.
Čečkanje in packanje
6
2.4.
Gib in ples
6
Razvojni strahovi in telesne motnje pri triletnikih
7
3.1.
Zaprtost
7
3.2.
Zakaj Ema zadržuje blato? (Erikson, Freud)
8
3.3.
Zgodbica o volku in mamici
8
3.4.
Ustvarjalne igre za sproščanje in pomoč z umetnostjo
9
4.
Zaključek
10
5.
Literatura
11
1
1. Uvod
Tisti dan sem varovala obe. Medtem ko je Ema spala, sva s prvošolko Anjo, ki je zaradi
bolezni ostala doma, kuhali kosilo. »Vesna, ti si dala Emi veliko domišljije«, me je
presenetila sestrica moje varovanke Eme.
To je bilo slabe štiri mesece po tistem, ko sem kot varuška delno vstopila v življenje pet
članske družine in dvakrat tedensko prevzela skrb za njihovo najmlajšo, takrat dve leti in
pol staro Emo. Njena najljubša igra je bila sestavljanje puzzlov. Pri tem je bila vztrajna,
natančna in potrpežljiva. Sestavljanke nikoli ni pustila nedokončane. Med njenimi
igračami je bilo veliko kvalitetnih iger za razvijanje intelektualnih sposobnosti. Mama in
oče sta visoko izobražena, socialno ekonomski status družine je zelo visok. Po Millerjevi
teoriji, na podlagi katere avtor opredeljuje družinske vplive na otrokovo ustvarjalnost
glede na socialno ekonomski status družine in glede na vzgojni stil (Miller, v Jaušovec,
1987, str.146), bi lahko površno sklepala na Emin visok potencial za ustvarjalnost. Žal pa
vzgojnega stila družine ne morem realno ocenjevati, saj sem z deklico ponavadi sama. Pri
razvoju ustvarjalnosti je poleg že omenjenih, pomembna tudi prisotnost dispozicij, vzgoja
spontanega mišljenja, ki ga omogoča sproščeno in permisivno vzdušje ter učenje in
trening ustvarjalnega mišljenja. (Kroflič, v Plesna vzgoja za najmlajše, 1989, str.23).
Glede na to, da je vsak človek potencialen ustvarjalec, je vsekakor tudi Ema. Ustvarjalen
vzgojitelj lahko z različnimi načini dela in novimi spodbudami otroku pomaga njegov
potencial razvijati. Ker pa je umetniško izražanje tudi most med nezavednim in
zavednim, lahko umetnostni terapevt skozi proces ustvarjanja prepozna tudi otrokove
stiske in težave. S skrbno izbranimi tehnikami, vajami in igrami na različnih umetnostnih
področjih, lahko terapevt otroku pomaga tudi pri motnjah gibanja, zaznavanja in učenja.
V prvem delu seminarske naloge bom opisala igre za razvijanje in spodbujanje
ustvarjalnosti, ki sva jih izvajali z Emo. V drugem delu pa bom predstavila Emino težavo
z odvajanjem blata v luči Freudove psihoseksualne teorije otrokovega razvoja, s
poudarkom na analni fazi. Predstavila bom tudi izbor iger, s katerimi poskušam prispevati
k rešitvi omenjene težave.
Izkušnja je resnična, imena so izmišljena.
2
2. Spodbujanje ustvarjalnosti skozi umetniške dejavnosti pri triletnem otroku
Ali se ustvarjalnost razvije že v prvih letih življenja, ali se razvija tudi kasneje?
Psihoanalitična šola je mnenja, da je kritičnih prvih pet let v otrokovem razvoju.
V srednjem otroštvu (od 2-6 let) na področju otrokovega telesnega razvoja narašča
velikost možganov, otrok še vedno raste, vendar ne tako hitro kot prvi dve leti. Groba
motorika se razvije pred drobno, razvije pa se tudi stranskost (levoročnost ali
desnoročnost). Na kognitivnem področju se razvija preoperativno mišljenje, značilna je
uporaba simbolov. Otrok počasi začenja razumevati slovnična pravila in napreduje v
širjenju besednega zaklada. Opaziti je začetke in razvoj samopodobe ter identifikacije z
drugimi. Na socialno čustvenem področju se začne pojavljati altruistično vedenje.
Prva tri leta je motorični gibalni razvoj pri otroku posebej izrazit. Otrok v tem obdobju
pridobiva nadzor gibanja mišic. Prvi dve leti v otrokovem razvoju prevladuje funkcijska
igra, ki v tretjem letu že vsebuje zahtevnejše motorične igre (tek, lovljenje ravnotežja,
preskakovanje ovir, metanje žoge,…). Kasneje vse večjo težo dobivajo konstrukcijske
igre, npr. lego kocke, didaktične igre (prepoznava in razvršča premete) in domišljijska
igra (mala drama, igre z vlogami). Slednje imajo velik pomen za otrokov socialno
čustveni razvoj. Do drugega leta prevladuje individualna igra, od 2-3 leta pa vzporedna
igra (narašča zanimanje za isti igralni prostor in igračo), šele po tretjem letu se začne
razvijati skupinska igra. Ker Ema še ne hodi v vrtec, v večino svojih oz. najinih iger
vključuje tudi plišaste igrače, punčke in druge like, ki »se igrajo z nama«.
Samo po sebi je umevno, da dejavnosti, kjer proces poteka na umetniški način,
spodbujajo ustvarjalnost. (Kroflič v Ustvarjanje skozi gib, 1992, str. 30) Umetniške
dejavnosti so z izjemo besedne umetnosti neverbalne ali kombinirane. Te dejavnosti
spodbujajo divergentno mišljenje, ki daje izvirne rešitve in omogoča prožnost iskanja. Za
odpiranje in reševanje problemov pa so pomembne vizualizacija, intuicija, kinestezija in
empatija. S pomočjo umetnosti um obvladuje ne le to, kar je stvarno in na površju,
temveč tudi tisto, kar odpira vrata k novemu znanju in globljim skrivnostim notranje
narave (Aurobindo).
3
2.1. Glasba
Poslušanje posebej izbrane glasbe ima velik vpliv že na dojenčke. Nekaj dojenčkov, ki so
jim predvajali Mozartovo Malo nočno glasbo, se je čez štiri mesece po svojem videzu
zelo razlikovalo od drugih otrok – njihovi izrazi na obrazih in njihovo početje so bili
veliko bolj živahni, njihove oči pa veliko bolj žive. ( Masaru Ibuka v Vrtcu bo morda že
prepozno, 1992, str. 100)
Glasbena vzgoja je zelo pomembna tudi za razvijanje čutov. Številne igre in dejavnosti
pomagajo otroku natančno določiti izvor zvoka v prostoru ali zunaj njega. Dobri
poslušalci se učijo hitreje, so učinkovitejši in delajo manj napak, toda večino otrok
moramo šele naučiti poslušati. (Einon v Vodnik za zgodnje učenje, 1999, str. 52) S prvim
dnem srečanja z Emo sem vsakič ob prihodu prižgala radio in izbrala eno izmed številnih
zgoščenk, ki jih imajo njeni starši (klasika, otroške pesmi, glasbene pravljice, slovenske
narodne in druge glasbene zvrsti). Ema se je tako navadila na to, da se druživa in
ustvarjava ob glasbi, da je v primeru, ko sem kdaj pozabila prižgati radio, sama izrazila
željo: hočem muziko. Različne zvoke poslušava tudi na sprehodu, od žvrgolenja ptic, do
laježa psa, curljanja vode, brenčanja čebele, itd. Ema me velikokrat sama opozori na
kakšen zvok, ki ga potem rada posnema. V tišini ustvarjava glasbo sami. Ema rada »igra«
na ksilofon. Njeno udarjanje po barvni tonski lestvici je včasih divje in razigrano, včasih
nežno in mehko. Igranje na instrument jo veseli, vendar ponavadi le za kratek čas. Veliko
dlje vztraja pri petju. Odvisno od razpoloženja mrmra ali poje pesmi iz knjige Cicido; Tri
ptičice, Barčica po morju plava, Deklica majhena in Biba leze. Slednja je primerna tudi
kot igrana rima. S kazalcem in sredincem se sprehajam po Emini roki, začnem na dlani in
ko pridem do ramen jo požgečkam. Emo navdušuje tudi igrica Križ kraž kralj Matjaž, pri
kateri s prsti »rišem« po njeni dlani in zaključim z ritmičnim trepljanjem po dlani.
Katarina Barbara je igrana rima pri kateri pojeva in ploskava v ritmu pesmice. Otroci si
najbolj zapomnijo, če se stvari ponavljajo in dejanja spremljajo besede ali pesem, zato so
tovrstne igre čudovita vaja za spomin, ki v strokovni literaturi največkrat pomeni
retencijo + obnavljanje. ( Pečjak v Učenje, spomin, mišljenje, 2001, str. 28)
4
2.2. Drama in igre vlog
Od 2-3 leta se pri otroku začne razvoj pojma samega sebe. Otrok načeloma še ne zna reči
jaz oziroma meni, temveč uporablja lastno ime. Vendar Ema že reče jut, kar pomeni jaz.
Igranje naj bi bilo vedno svobodno samoizražanje, gledališka igra pa najboljše sredstvo
za spodbujanje žive ustvarjalnosti majhnega otroka (Goro Maki). To je ustvarjalna
dejavnost, v kateri otrok s svojim telesom živo izraža kar čuti in misli, podobno kot se
izraža z glasbenim instrumentom ali barvicami. Igra z vlogami, imenovana tudi
sociodramatska igra je po Eljkonjinu celovita otroška igralna dejavnost, kjer gre za
rekonstruiranje in kreiranje družbenih odnosov zunaj utilitarne dejavnosti. Glede na to
značilnost je igra sorodna umetnosti, kjer se s posebnimi umetniškimi sredstvi
interpretirajo človeški odnosi (Kroflič v Ustvarjanje skozi gib, 1992, str. 38) Poleg
poslušanja zgodb, ki jih Emi berem, skupaj pripovedujeva »izmišljene zgodbe«. Tako
recimo začnem pripoved (Nekoč je živel…), naredim na sredini stavka premor in to jo
spodbudi, da nadaljuje sama (majhen zajček). Na podlagi mojega izraza na obrazu in
interpretacije določenega čustva (Nekega dne je na sprehodu skozi gozd…naredim
prestrašen izraz in dvignem glas), ustrezno dopolni poved (padel v jamo). Ema spontano
pripoveduje tudi zgodbe likov, ko se igrava z lego kockami. Največ svojega gibanja in
interpretacije pa vključi v igre s prstnimi ali večjimi lutkami, ko uprizori lutkovno
predstavo. Pri tem ima najraje, da sodelujem kot gledalec. Rada se igra tudi »piknik«. V
drugem letu starosti začnejo otroci posnemati druge osebe in mnoge teh dejavnosti
vsebujejo sestavino pretvarjanja. Hranjenje punčke z žlico utegne biti posnemanje, toda
hrana, ki jo Ema punčki na pikniku daje, je popolnoma stvar domišljije, kajti žlička s
katero jo hrani, je prazna. Eden izmed mnogih navdihov za igro vlog je tudi omara z
oblekami (npr. pustnimi). Oblekli sva se v nekaj drugega (čarovnico, princeso) in odigrali
temu ustrezno vlogo. V študijah vpliva tovrstne otrokove aktivnosti na razvoj različnih
funkcij se je izkazalo, da imajo igre z vlogami pomemben večstranski učinek na otrokov
razvoj. Feitelson in Ross na primer poročata o porastu originalnosti na enem od
Torranceovih testov (Feitelson, Ross, v Yawkey, 1986, str.53.).
5
2.3. Čečkanje in packanje
Prve oblike likovnega izražanja se pojavijo mnogo kasneje kot ostale igralne aktivnosti.
Od drugega do tretjega leta je prva oblika otrokove risbe čečkanje. Otrok uživa v
kinestetičnih občutkih, da pušča sled in čeprav krožne in vijugaste črte na prvi pogled ne
predstavljajo še ničesar, dobijo pomen z vprašanjem, npr. kaj je to? Kuža. (Ema se že
drži risalne površine in gre le redko preko nje). Otroku risba nekaj predstavlja, izdelek
poimenuje. Od tretjega do četrtega leta vnaprej pove kaj bo narisal. Opažam, da kadar
Eva želi narisati nekaj konkretnega ponavadi prosi mene, da ji narišem in ona raje
opazuje. Preproste stvari, na primer oblikovanje gline ali plastelina, striženje in
prepogibanje papirja, spodbujajo ustvarjalnost majhnega otroka. Ko sva iz papirja izrezali
snežinke in snežake, sem jo vprašala kdo je to?; največji lik je bila vedno mama. Pri
slikanju z vodenimi, tempera barvicami in voščenkami Ema izbira različne barve. Pri tem
pa jih napačno poimenuje. Reče npr. vzela bom tole roza barvico, v resnici pa vzame
zeleno ali kakšno drugo. Tudi ko liči »model« (plastično punčko), izbira netipične barve.
Za ustnice izbere modro ali zeleno, lica pa ji npr. obarva vijolično. Uživa v nanašanju
različnih barv in se ne ustavi, dokler ni ves punčkin obraz v barvah.
2.4. Gib in ples
Ko otroci shodijo, hitro napredujejo, čeprav zelo različno pristopajo telesnim izzivom.
Otroka v starosti od drugega do četrtega leta lahko spodbujamo h gibanju s hojo po
nizkem zidu ( Ema na sprehodu neskončno rada hodi po robu pločnika in doživlja
lovljenje ravnotežja kot izziv), guganju in plezanju. Zanimive postanejo igre z žogo.
Različni načini lovljenja žoge izboljšujejo ravnotežje in koordinacijo. Metanje žoge z
višine na tla je za Emo dobrodošla vaja tudi zato, da se privadi občutku spuščanja in
opazuje padanje predmeta. V povezavi s tem je pomembno tudi počepanje in vstajanje. S
temi vajami je namreč povezan pomen pravilnega položaja na stranišču; gre za
dvigovanje (zadrževanju blata) in spuščanje (iztrebljanju blata) medeničnega dna. Ema se
je sprva upirala vsakemu gibanju na tleh. Ni želela dvigovati nog ali ležati na hrbtu. Za
gibalni izraz so otroku potrebne spodbude. Res da se otrok izraža spontano, ker je gibanje
ena osnovnih aktivnosti. Vendar pri načrtnem delu ne moremo ostati le pri otrokovih
6
spontanih dejavnostih. Otroka spodbujamo z vrsto plesnih zaposlitev: ples in pantomima,
plesna dramatizacija, rajalna igra, didaktična igra. (Kroflič v Plesna vzgoja za najmlajše,
1989, str. 54) Ema ima najraje rajalne igre (ringa raja, bela lilija, ob bistrem potočku je
mlin, itd.), pri katerih gre za skupinsko poustvarjanje. Pri teh igrah se otroci držijo za
roke in rajajo v krogu. Ker sva sami, z nama v krogu plešejo tudi Emine plišaste živali.
Za malčke so zlasti primerne igre, ko preprosto plešejo in potem padejo. Ema se je
naučila tudi priklona in ob vsakem zaključku plesa se prikloniva in si zaploskava.
3. Razvojni strahovi in telesne motnje pri triletnikih
Pri vseh otrocih lahko najdemo tako imenovane razvojne strahove, ki so povsem
normalen pojav in nastajajo, se spreminjajo in spontano zamirajo v prehajanju iz ene v
drugo razvojno fazo. Strahovi te vrste najpogosteje ne zahtevajo nobene strokovne
pomoči. Poznamo pa tudi tako imenovane nevrotične strahove, ki pa jih ne moremo
pojmovati kot običajen izraz razvoja otroka, pač pa so posledica napak v odnosu med
otrokom in starši. Ti strahovi navadno ne izzvenijo spontano in velikokrat zahtevajo
strokovno pomoč. (Dr. med, spec. psihiater Jakušič N. v Otroški strahovi: del odraščanja,
obenem pa možni znak motnje, revija Vaše zdravlje, št.43 )
Med najpogostejše razvade v tem obdobju sodi grizenje nohtov, ki se pojavi v situacijah,
ki zahtevajo storilnostno naprezanje. So ventil za sproščanje napetosti, pri Emi največkrat
v situaciji, ko se od nje zahteva, da kaj pospravi, pobere in preden začne zadrževati blato.
3.1. Zaprtost
Zaprtost je zelo pogosta motnja prebavil v otroški dobi in vzrok treh odstotkov obiskov
staršev z otroki v pediatričnih ambulantah in četrtino obiskov v gastroenterološki
ambulanti, torej ambulanti specializirani za področje prebavil. ( Rifel J. v tedniku
Družina, št. 41, letnik 2006). Vzrok zaprtosti je lahko organski, kjer razne bolezni motijo
polnjenje in praznjenje črevesja, vendar pa so zdravniki pri Emi to možnost izključili. Pri
njej gre torej za nekatere od funkcionalnih vzrokov. Ker pa se Ema pravilno prehranjuje,
popije veliko tekočine, uživa kompote, jogurte in gre vsak dan na sprehod, je zaprtje pri
7
njej najverjetneje posledica razvojnih strahov in zadrževanja blata. Ema včasih tudi po
cel teden zadržuje blato. Če jo peljejo v bolnico na klistiranje izloči tudi do 2 kg blata.
Sicer ima pri izločanju blata (v pleničke) bolečine v trebuhu, drži se za ritko in toži, da jo
boli. Blato zadržuje, ramena vleče navzgor, hodi po prstih, stiska ritko.
3.2. Zakaj Ema zadržuje blato? (Erikson, Freud)
E. Erikson v teoriji psihosocialnega razvoja razlaga, da se v obdobju prvih dveh let začne
razvijati otrokova avtonomija. Pojavita se sramežljivost in dvom ter vprašanje Ali lahko
sam opravim dejavnosti ali se moram sramovati lastne neodvisnosti?
Po Freudovi psihoseksualni teoriji otrokovega razvoja se v drugem letu življenja njegov
libido preusmeri z ust na zadnjično odprtino. Otrok prehaja v tako imenovano analno
fazo, ki traja približno do tretjega leta starosti. Vse bolj je pozoren na kakanje in
zadrževanje blata. Otrok se počasi uči preko izločanja oziroma zadrževanja blata
nagrajevati ali kaznovati svoje starše, kar imenujemo analna agresija proti staršem. Ti se
na takšne postopke včasih odzovejo z jezo ali prikrajševanjem pozornosti in ljubezni, kar
otroka plaši, zato začne svojo analno agresivnost povezovati s strahom pred izgubo
starševske ljubezni. Otrok lahko reagira s strahom celo na samo 'izgubo' svojega kakca,
saj začenja v tej fazi življenja pojmovati lastno blato kot del svojega telesa. V procesu
individualizacije, ki navadno poteka med 18. in 24. mesecem, se otrok začne zavedati
svoje ločenosti od matere. Ta zavest in dvom v smislu 'ločiti se ali ne' od mame v tem
obdobju še dodatno krepi otrokove strahove pred ločitvijo. Emina ustvarjalna domišljija
je ponudila odgovor v naslednji zgodbi.
3.3. Zgodbica o volku in mamici
Zgodbe za zgodnjo domišljijsko igro so zelo stvarne. Naslednja zgodba je primer Emine
svobodne, ustvarjalne domišljije, svojo vsebino pa je dobila na podlagi igre z besedami,
natančneje gre za tehniko W, ki je primerna za spraševanje otroka (Pečjak v Poti do idej,
samozaložba, Ljubljana 1989).
8
Tisti dan sva z Emo poslušali pravljico Volk in sedem kozličkov. Ema je sedela na
kahlici in na vprašanje kje je volk čisto nepričakovano odgovorila v ritki. Na vprašanje
kaj dela v ritki, je odgovorila, da noče ven. Ponavadi je na vprašanje zakaj, odgovorila
»radi tega«, tokrat pa me je presenetila z odgovorom, ker je v ritki tudi njegova mamica.
Ko sem omenila, da imata volk in mamica najbrž v ritki premalo prostora in da bi jima
bilo dosti lepše, če bi šla ven in živela v gozdu, je Ema odgovorila, da ko bo šla iz ritke
mamica, bo šel tudi volk. Ko je volk iz glasbene zgodbice potrkal na vrata hišice
kozličkov, sem jo poskušala spodbujati, da tudi ona odpre »svoja vrata v ritki«, pa je
ponovila, da mora ven najprej mamica.
Od tretjega do četrtega leta se razvija tudi iniciativnost, ki je nemalokrat povezana z
občutki krivde (Erikson). Otrokovo »notranje« vprašanje je Ali sem iniciator svoje
dejavnost (vlog) ali moram delati samo to, kar želijo drugi? Ali bi zgodbica lahko
pomenila, da bo Ema nehala zadrževati blato, ko mamica od nje tega ne bo več
pričakovala?
3.4. Ustvarjalne igre za sproščanje in pomoč z umetnostjo
V igrivosti likov, barv, zvokov, besed in kretenj je tako rekoč zaobseženo bistvo vse
umetnosti. Le kar je igrivo, tudi poje; kar je garaško, ne more peti; to kvečjemu uči, svari
in vzdihuje. (Trstenjak v psihologija ustvarjalnosti, 1981, str. 467)
Igra, ki ji ne gre za produkcijo in izdelek, sprošča. Doživetje sproščenosti in svobodnosti
človeka (otroka) popelje v igrivo razpoloženje, ga odpira in v njem poraja kopico novih
domislic in idej. Pri Emi sem opazila, da je na začetku najinega druženja zelo pomembno,
da se uglasiva, kar počnem po metodi EBL - Emerging body language (Maryke Rutten
Saris). Uglasiti se je sposobnost ujeti in se gibati v ritmu nekoga drugega. Svoj ritem
sinhroniziram z Eminim tako, da poskušam ujeti najprej ritem njenega dihanja, pozorna
sem na očesni kontakt in gibanje njenega telesa. Ema ima prvo uro najinega druženja
veliko potrebo po tem, da jo samo opazujem. Sedim na stolu in jo gledam, kako hodi, se
vrti, teka, pripoveduje, itd. Ko se med nama vzpostavi zaupanje, da sem tukaj res zaradi
nje in zanjo, lahko počasi vstanem in jo opazujem stoje. Šele kasneje sprejme tudi to, da
9
začnem dodajati svoje gibanje, ki ga ponovno uglašujem z njenim. Po tej poti na
popolnoma nenasilen način stopiva v igrivi dialog, kjer mi je dovoljeno dodajati svoje
gibe, ki jih Ema sprejme in nadgradi. Ni več pomembno ali pojeva, pleševa, riševa ali
preprosto leživa pod majhno mizo in tiho opazujeva leseno nebo, polno barvnih
papirnatih zvezd. Obliko je zamenjala vsebina. Vsebina pa je tako tekoča in neulovljiva,
da jo še sami težko dohajava. Igra postane improvizacija, ki se je ne da, niti noče ujeti;
niti natisniti ali zapreti v kalup. Te igre so enkratno doživetje, nemogoče jih je ponoviti.
Hkrati pa so vrata, ki odpirajo možnost za razumevanje notranje vsebine otroka, njegovih
potreb in čustev.
Ema rada leži na mehki odeji, ki predstavlja ladjo. Motor ladje sem seveda jaz, ki jo
varno vozim med čermi (stoli, mizami, itd.) Ema je sproščena, včasih prepeva, včasih pa
je tiho. Takšna vožnja lahko traja tudi deset ali petnajst minut, zato so pomembni vmesni
postanki oz. pavze. V EBL-u delamo pavze zato, da otroka učimo, kako naj začne,
nadaljuje ali konča proces (tudi v življenju).
4. Zaključek
Ustvarjalnost se uveljavlja skorajda na vseh področjih človekove dejavnosti, v ospredju
pa so tri: znanost, iznajditeljstvo in umetnost. Pisati o ustvarjalnosti je ustvarjanje, je
svojevrstna umetnost. Je za spodbujanje ustvarjalnosti potrebna umetniška osebnost?
Sem umetniška osebnost?
Sem nagnjena k umetnosti, niham v razpoloženju, sem neodvisna pri delu, sem visoko
produktivna, imam pomanjkljivo inhibicijo, vneto zaznavam, sem človek drugotnih
socialnih odnosov, sem prijazna, niham med izrazito družabnostjo in izrazito socialno
zadržanostjo in čutim ljubezen do narave? (deset značilnosti umetniške osebnosti po
Davidu Keirseyu in Marlyn Bates v Pečjak v Psihološka podlaga vizualne osebnosti,
2006, str. 145-146). Premalo, preveč ali dovolj? Sodbo o tem, prepuščam mentorju. Z
vidika družbenih koristi pa lahko priznamo: »Samo tisti, ki bodo spodbujali ustvarjalnost,
bodo napredovali!« (Pečjak v Psihološka podlaga vizualne umetnosti, 2006, str. 103).
10
5. Literatura
Pečjak, V.: Misliti, delati, živeti ustvarjalno, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1987
Pečjak V.: Poti do idej, Samozaložba, Ljubljana 1989
Pečjak V.: Psihološka podlaga vizualne umetnosti, DEBORA, Ljubljana 2006
Pečjak V.: Učenje, spomin, mišljenje, FDV, Ljubljana 2001
Kroflič, B.: Ustvarjanje skozi gib, Znanstveno publicistično središče, Ljubljana 1992
Kroflič B., Gjud A.: Igra z gibi 2, Didakta, Radovljica 1991
Kroflič B., Gobec D.:Plesna vzgoja za najmlajše, DPDD, Novo mesto 1989
Trstenjak A.: Psihologija ustvarjalnosti, SM, Ljubljana 1981
Makarovič J.: Antropologija ustvarjalnosti, Nova revija, Ljubljana 2003
Sabine Pauli-Andrea Kisch: Kaj je mojemu otroku, Založba Kres, Ljubljana 1996
Ibuka M.: V vrtcu bo morda že prepozno, Založba Tangram, Ljubljana 1992
Dr. med, spec. psihiater Jakušič N.: Otroški strahovi: del odraščanja, obenem pa možni
znak motnje, revija Vaše zdravlje, št.43 (8/05)
Zapiski iz predavanj Pečjak V., Kroflič B., Sabolič E., Novljan E., Tancig S.
11