Naša družina

3
www.druzina.si
KAZALO
06
Čast je biti
ob umirajočem
10
Pesem
druži nas
13
Učenje
za življeje
16
Družinski
izlet – Šilentabor
18
Zakonito
sorodstvo
20
Tradicionalni
slovenski zajtrk
23
Kraja je
kraja tudi na spletu
25
Odvisnost
od sladke hrane
26
Sončnica
27
Nova kariera
v večnosti
28
Nebesa
v drvarnici
Naša družina
mesečna priloga tednika Družina
Naročila:01/360-28-30, spletna stran: www.druzina.si,
e-pošta: [email protected]
Izdaja: Družina d.o.o. Direktor: Tone Rode
Uredništvo: Krekov trg 1/II, Tel.: 01/360-28-46, 02/538-11-33,
Faks: 01/360-28-48
Odgovorni urednik Družine: mag. Franci Petrič, Urednik Naše
družine: Karlo Smodiš, Tehnični urednik: Robert Debevec
([email protected]), Lektorirala: Ana Pavlek, Oglasno trženje:
Marjan Udovč ([email protected])
Oblikovalska zasnova: Arih d.o.o., Grafična priprava: Družina
d.o.o., Tisk: Set d.o.o., Ljubljana, Naklada: 40.550 izvodov,
Fotografija na naslovnici: Tatjana Splichal
Nasa druzina_november.indd 3
UVODNIK
KARLO SMODIŠ
Minljivost
za večnost
Ali ste kdaj pomislili, kako krhki in minljivi smo ljudje? Kakšen paradoks! V telo, ki v najboljšem primeru preživi do sto
let, je ujet večen duh. In kako razumeti večnost? Čas brez časa
in prostor brez prostora. Tisto, česar človeško oko še ni videlo
in človeško uho še ni slišalo.
Po pripovedovanjih tistih, ki so kratko pokukali čez mejo smrti,
je stvari »tam čez« nemogoče v polnosti opisati. A je vsem skupno, da so po »zunajtelesnem« doživetju postali boljši ljudje,
veliko boljši.
Nekje v našem genskem zapisu je očitno zapisano, da se naše telo
z leti postara in na koncu odpove. Da bomo umrli, nam je vsem
bolj ali manj jasno, le verjame to malokdo. Smrt je za porabniško družbo napaka. Zato jo je treba iz življenja odstraniti. Kdo pa
bo še kupoval vse mogoče, če mu na koncu vse bogastvo nič ne
koristi? Ob smrtni uri res veljajo Kristusove besede: Kjer je tvoj
zaklad, tam je tvoje srce. Kaj že hranimo po naših »trezorjih«?
Nekoč je bilo umiranje in smrt sestavni del življenja. Babica ni
odšla na dopust. Kako bi le, ko sem videl, kako jo je stric v naročju mrtvo nesel iz stare hiše v novo in smo ob njej v molitvi
bedeli vso noč. Ali ko je dedek pri polni zavesti prosil, naj mu
prižgemo svečo, jo
prijel in s sklenjeV RESNIČNEM ŽIVLJENJU
nimi rokami držal
SMRT Z VERO V VEČNO
na prsih in mirno izdihnil. Prav
ŽIVLJENJE NI VEČ TAKO
v času umiranja je
prišla vaška »teta«
TRAGIČNA.
Liza, ki je nihče
ni obvestil o smrti dedka. Otroke nas je poklicala na hodnik
in skupaj z njo smo v času, ko so starejši urejali truplo, molili
rožni venec. Danes pa smo smrt izrinili na televizijske in računalniške zaslone, kjer ti, če igrico dobro obvladaš, za nameček
še podarijo življenje ali dve.
V resničnem življenju smrt z vero v večno življenje ni več tako
tragična. Svetemu Frančišku postane celo sestra. Mnogim željen
trenutek. Nekaterim rešitev. Drugim zadnji izhod.
Toda, kaj potem?
Ko vemo, da je življenje močnejše od smrti. Ko slutimo in verujemo v večnost. Ali bomo skupaj s svojimi bližnjimi, vsemi
svetimi in angeli slavili Boga?
Trdno upamo. Za to si tudi prizadevamo. Druga možnost je veliko manj privlačna, čeprav jo veliko ljudi danes javno izpoveduje in izkazuje.
Nebeški Oče nas vse od spočetja naprej vabi nazaj k sebi, kot je
zapel blaženi Slomšek. Na svetu pa smo zato, da bi zaradi naših
dejanj svet postal za kanček boljši, se lahko strinjamo z materjo Terezijo. Vsak človek, ki je kdaj komu naredil kaj dobrega, ve
povedati, da mu je bilo ob tem prijetno pri srcu. In vsak, kdor je
ravnal po vesti, je začutil radost v duši.
Pred nami so prazniki, ki nas vabijo, da poglobljeno razmislimo o
razlogih našega bivanja, vere in upanja in da izrazimo hvaležnost
Bogu in ljudem za številne darove, ki jih vsak dan prejemamo.
Postanimo tudi sami dar drugemu. Naj bo naše življenje karitas.
21.10.2011 15:59:51
6
Tema meseca: Minljivost v večnosti
Naša družina 09 • 2011
Čast je biti ob umirajočem
Suvereno je obvladovala poln
razred mladih
in starejših in
vodila pogovor
o nevsakdanji
temi – smrti in
umiranju. Premlada, je bil prvi
pomislek. Ima
izkušnje? Po pol
ure vprašanj ni
bilo več. Ve, o
čem govori. Nina
Babič, psihologinja in prostovoljka v Hospicu, si
upa iz oči v oči
srečati s smrtjo.
Bolje rečeno biti
ob človeku, ki
zapušča ta svet.
Foto: Karlo Smodiš
Dejavni ste kot prostovoljka v Hospicu, poklicno se ukvarjate z mladimi.
Ali menite, da je smrt in umiranje
v današnji družbi kljub nenehni
navzočnosti na televizijskem in tudi
računalniškem zaslonu tabu tema?
Zakaj?
Moje mnenje je, da so za to izključno
čustveni vzroki. Ko o neki stvari nočemo ali ne moremo govoriti, to samo
povečuje strah in notranjo stisko. Po
drugi strani pa nam daje iluzijo, da
tega ni. Tako nam je malo laže, ker
ta tema ni navzoča v družbi. Po drugi
strani pa je za tiste, ki so se s smrtjo
srečali, toliko teže, ker svojih občutij
in čustev nimajo s kom deliti.
S tem, ko tabuiziramo smrt, je ne
zanikamo. Nasprotno. Dobro se je zavedamo, samo o tem se ne sme govoriti.
Eden izmed razlogov odrivanja
smrti je tudi tempo življenja. Naša
družba reklamira mladost, lepoto, dobre varne avtomobile. Nikjer se ti ne
more nič zgoditi. Po drugi strani nam
politika in gospodarske razmere v
državi sporočajo nekaj drugega. Izgubljamo občutek varnosti. Vse skupaj
je kaotično, kar ni dobro za mlade, ki
iščejo smisel življenja.
Nasa druzina_november.indd 6
Kakšna je bila vaša prva izkušnja s
smrtjo?
To je bila smrt očeta. Stara sem bil šest
let in pol. Deset mesecev pred tem je
umrl stric. Ta smrt mi je bila odmaknjena, ker sem bila po mnenju odraslih premajhna. Deset mesecev zatem
me nihče ni nič vprašal, ker je umrl
oče.
Odkar delam v Hospicu, pa sem se s
smrtjo srečala večkrat. Imam to srečo.
To, da kot otrok nisem bila navzoča
na pogrebu strica, me je samo zmedlo
in postavljala sem si še več vprašanj.
Naenkrat ga ni bilo več.
Oče je umrl v prometni nesreči in
vse se je odvilo tako hitro, da sem še
leta kasneje sestavljala koščke. Ne glede na to, kako težko je bilo, ne vem, kaj
bi brez te izkušnje danes.
Ali je otrok sposoben predelati težka občutja izgube?
Ali ima izbiro? Načeloma se v Hospicu
izogibamo enoznačnim odgovorom.
Poznam veliko otrok, ki niso bili na
pogrebu bližnjih, pa so danes čisto v
redu. Če se kdo sprašuje, ali naj otroka pelje na pogreb, je priporočljivo, da
se otroka vpelje v dogajanje. Natanč-
no mu je treba razložiti kaj se bo na
pogrebu dogajalo. Zakaj je ta obred?
Komu je namenjen? Kakšni bodo ljudje? Ko mu vse to razložimo, pustimo
otroku, da se odloči.
Pogreb je za otroka gotovo huda in
težka izkušnja, omogoči pa mu slovo.
Da se bo pa srečal s smrtjo in izgubo,
mu ne moremo preprečiti.
Ali vas je ta vaša izkušnja pripeljala
v Hospic?
Deloma zagotovo. V času odraščanja
sem pogrešala navzočnost empatičnih odraslih. Morda zato, ker nisem
kazala nobenih zunanjih znakov, da
je z mano kaj narobe. Velika večina
me je preprosto spregledala. Za delo
v Hospicu sem se odločila na koncu
študija psihologije. Za mnoge je bilo to
področje pretežko, sama pa sem mislila, da bi tukaj lahko delovala. Po koncu
študija sem klicala na oddelke v bolnišnicah, kjer imajo veliko smrti. Ko
sem jih spraševala, koliko psihologov
imajo, so me samo začudeno gledali.
Zelo me je presenetilo, da nimajo ljudi,
ki bi poskrbeli za umirajoče in njihove
svojce v najtežjih trenutkih. Od tam so
me napotili na društvo, kjer se s tem
ukvarjajo. Tako sem prišla v Hospic. Iskala sem službo in se udeležila izobraževanja za prostovoljce. Vključila sem
se, ne da bi vedela, ali bom zmogla.
Izobraževanje je usmerjeno predvsem
navznoter, k lastnim občutjem ob smrti, odnosu do umiranja, strahovom …
Na koncu sem se odločila, da ostanem.
Zakaj? Zato, ker se mi je zdelo, da
zmorem delati na tem področju, stati
ljudem ob strani. Saj ne delaš čudežev.
Preprosto stojiš ljudem ob strani. Ker
si tudi sama želim, da bi jih tudi ob
meni več stalo ob strani.
Zdi se mi, da veliko zgubljenih tava
v najtežjem času. Če lahko pomagam,
zakaj pa ne?
Kaj je torej naloga prostovoljca iz
Hospica?
Osnovni program, ki ga izvajamo, je
spremljanje umirajočih. Potem spremljanje in podpora žalujočim, detabuizacija smrti oziroma odpiranje javnosti
za odnos do smrti, izobraževanje za širšo
javnost in žalovanje otrok in mladostnikov.
Vloga prostovoljca je različna. Sama
nisem dnevno vpeta v delo. Ko me po-
21.10.2011 16:00:05
8
Tema meseca: Minljivost v večnosti
Naša družina 09 • 2011
IZJAVE MESECA
ZBRALA URŠA ČERNIVEC
Misel na smrt
in zadnjo uro ...
Spomin na zadnjo uro pripomore k boljši učinkovitosti
življenja oz. jasnejšemu pogledu na sedanjost. Misel
na smrt pomaga določiti, kaj je zares pomembno v
današnjem trenutku. Kajti, ko pomislimo na konec
našega zemeljskega življenja, potem odpadejo vse
tančice in maske. Takrat stopi v ospredje soočenje z
resnico. Dva duhovnika in člene družin z večjim številom
otrok smo povprašali, kako na njihov vsakdanjik in
njihovo družino vpliva misel na zadnjo uro.
Tomaž Petak, oče osmih otrok:
Na vrhuncu življenjskih moči, v najbolj
ustvarjalnem obdobju življenja, s četico
malih nadebudnežev, ki prekipevajo od
življenjske energije in ob vseh rojstvih
ko sva bila priči novim življenjem je
bilo razmišljanje o zadnji uri nekoliko
odmaknjeno, pa vendar nas je ljubeča
božja roka preko preizkušenj usmerila
v razmišljanje o zadnji uri. To vprašanje
se je ubesedilo ob podpisovanju
papirjev pred otrokovo operacijo.
Takrat smo razmišljali o zadnji uri. Moji, najini, otrokovi. Naučili smo
se živeti sedanji trenutek, ločiti pomembno od nepomembnega in
presojati dejanja v luči večnega življenja. V dnevu je ta misel prisotna ob
jutranjem poslavljanju, ko drug drugega pokrižamo ob odhodu od doma,
in ob večerni molitvi, ko se vedno spravimo med seboj in z Bogom.
Francka Čebašek,
mama sedmih otrok
O zadnji uri in minljivosti
življenja se v naši družini redko
pogovarjamo. Navadno nas k
temu spodbudi kakšna smrt, ki
nas prizadene. V preteklosti smo
imeli take izkušnje umiranja
in smrti. V razmaku desetih let
so od nas odšli, najprej moja
teta s katero smo živeli, potem
čez nekaj let oba dedka, dve
leti nazaj pa še mama. V takih
trenutkih je misel na posmrtno
življenje in neumrljivost duše
edina odrešujoča misel. Z njimi se povezujemo v molitvi, kadar v
pogovoru razmišljamo, kako bi kakšno stvar kdo od njih napravil, ali
se spominjamo prijetnih dogodkov z njimi, ki nas običajno nasmejijo.
Sama sem v letih, ko se velikokrat primerjam z mojo mamo in iščem
odgovore, kako je ona sprejemala odločitve in dejanja odraslih otrok.
Tudi, če se neposredno o smrti malokrat pogovarjamo, vsekakor
živimo v povezanosti z našimi dragimi, ki so že odšli v večnost.
Nasa druzina_november.indd 8
Gregor Čušin,
oče šestih otrok:
Tako jutranja (Tebe ljubim Stvarnik moj ...) kot
večerna molitev (O, Jezus blagoslovi me ...)
govorita tudi o smrti in o zadnji uri. Prav tako
pesmi Angelček in Ves dan vso noč! Tako je v
naši družini preko molitve »onostranstvo« vedno
prisotno. Glede na zgledno število zlatih ribic in
dveh hrčkov, ki smo jih pospremili k »zadnjemu
počitku«, in pogovore, ki smo jih imeli ob tem, bi
rekel, da se otroci zavedajo, da vse kar živi enkrat
umre, da pa se ne zavedajo v polnosti, da je to
tudi neizogibni del njihovega življenja.
In ko obiskujem očeta na pokopališču,
ugotavljam, da o smrti tudi sam dostikrat
razmišljam kot otrok.
21.10.2011 16:00:11
10
Pogovor z družino
Naša družina 09 • 2011
Pesem druži nas
Člani Glorie najraje – tudi v razširjeni sestavi – zapojejo pri maši.
Z
ačetki ritmično duhovne glasbene skupine Gloria segajo v
leto 1983, ko so se 12. februarja
viški srednješolci zbrali na prvi vaji z
željo, da bi prepevali pri maši. Kmalu
so začeli ustvarjati svoje pesmi, ki so
jih mladi začeli prepevati, in nekatere med njimi so kar »ponarodele«.
Nastala je prva kaseta, ki je bila zelo
lepo sprejeta. To jim je dalo poguma,
da so prepevali še naprej in s pomočjo
Tomaža Pirnata, ki zanje dela glasbene aranžmaje, posneli še drugo kaseto
in zgoščenki. Prepevanje je skupino
povezovalo, jo opogumljalo v dnevih
preizkušenj, posebno lepo pa je prisluhniti razširjeni Glorii, ko se pesmi
pridružijo vsi družinski člani. Skladba
Pesem skupaj nas drži je zgodba njihovih družin.
Gloria povezuje Buničeve, Prosenove, Sojarjeve in Strenčanove v veliko družino z dvanajstimi otroki, že 28
let pa jih druži prijateljstvo, veselje in
povezanost.
Se lahko za začetek predstavite?
Marjan: Kadar rečemo Gloria imamo
v mislih tudi vse tiste, ki so ves čas z
nami in spremljajo naše delo. Na odru
nas zdaj stoji šest: Polona Prosen, Breda
Bunič, Mojca Sojar, Beti Strenčan, Tine
Sojar in Marjan Bunič. Ob nas pa so na
naših poteh še tisti, ki ne stopijo pred
Nasa druzina_november.indd 10
mikrofon; to je naš Andrej, Polonin
mož, to so naši otroci, naši prijatelji.
Vsi sestavljajo našo veliko družino.
Niste skupaj samo, kadar vadite
za nastop, ampak so se med vami
spletle globlje vezi.
Mojca: Že dolgo smo skupaj. S Tinetom sva v Glorio vstopila že z otroki,
vsi ostali so družine ustvarjali potem,
ko je Gloria že prepevala. Ti pomembni življenjski koraki so zato neločljivi
del zgodbe naše skupine. Skupaj smo
praznovali vse krste ... To se nam pozna. In to je pomembna stalnica: Gloria, ljudje, na katere se lahko vedno
zaneseš; prijatelji, ki so s tabo že 28 let;
otroci, ki spremljajo ta zgovoren del
življenja svojih mam in očetov. To se je
res razširilo na otroke, na naše starše;
vsak osebni praznik, je praznik za vso
Glorio.
Se s tem spreminja tudi slog Glorie?
Marjan: Jasno, da se vse to izraža tudi
v pesmi. Vse, kar se dogaja okoli nas, z
nami; vse, kar je lepega, pa skrbi, žalostni trenutki ... Tega je veliko – temu
rečemo življenje. Vsaka pesem ima
zato svojo zgodbo, v kateri kot senčke
zaznaš člane celotne skupnosti.
Vse ima svoj začetek. Kakšen je
začetek vaše skupine?
Marjan: Imeli smo kitaro in radi smo
peli pri maši, čutili smo se kot zbor.
Ko smo fantje odslužili vojsko, smo se
vprašali, kako naprej, naj nadaljujemo
ali ne. Takrat je bilo prelomno obdobje. Vsi, ki so čutili več pripadnosti, so
rekli da.
Tine: Z začetki je tako kot v zakonu, kjer kasneje niti ni pomembno,
kako si začel, ker se odpre toliko drugih dimenzij. Razlogi za to, da si še
vedno skupaj in še vedno vztrajaš, so
popolnoma drugi kot tisti, s katerimi
si začel. Nekateri niso zdržali, vmes se
je precej spremenilo. Zdaj se mi zdi veliko bolj pomembno vprašanje, kako
to, da smo še vedno skupaj.
Torej, kako to, da ste
še vedno skupaj?
Tine: Troje je pomembno. Prvič, Marjanov dar, za glasbo in besedila. Vse
pesmi so njegovo delo. Bistveno pri
tem pa se mi zdi, da jih je vedno želel z
nekom peti. Drugo, kar je pomembno,
je, da smo radi skupaj. Marsikaj se je
spremenilo, vsi imamo obveznosti, a
še vedno nam je lepo in smo radi skupaj. Tretja zelo pomembna stvar pa je,
da pojemo pri maši, kar zelo radi počnemo. Ne gre samo za petje. Najlepše
se počutimo pred oltarjem. Ne gre za
nastop, vedno je del teh pesmi slavilnost in molitev. Pri petju v cerkvi se
21.10.2011 16:00:41
12
Pogovor z družino
Gloria na počitnicah
Foto: arhiv Glorie
ben in je zelo pomemben, zato ga še
vedno spremljamo z veliko naklonjenostjo.
Pesem vas druži, kadar je lepo,
pa tudi, kadar je težko. To se je še
posebej izkazalo ob Juretovi (Betin
mož) bolezni in njegovi smrti.
Tine: Vsaka od naših družin je v nečem preizkušana. Tako pač je, to sprejmeš in se ne vdaš. Skupaj smo tudi, ko
ni lahko, v Glorii imamo zavetje.
Marjan: Vedno se sprašujemo, kaj
lahko še naredimo drug za drugega.
Gre za preproste stvari, ki barvajo življenje v sivih trenutkih. Tako se punce recimo dogovorijo, da bodo pri Beti
naredile pospravljalni žur.
Mojca: Imamo nekaj, kar nas vleče
skupaj; drugi to čutijo in znajo razumeti.
Polona: Glorio doživljam kot najožje družinske člane, enakovredno
možu, otrokom in staršem. Bolezen
našega člana nas je močno pretresla.
Kot bi del tebe umiral. Nič ne moreš
narediti, lahko pa si zraven. Tine nam
je namignil: Najbolj lahko pomagamo,
če smo zraven. In tako smo se spontano po urah razdelili in bili na onkološkem pri Juretu, se pogovarjali, mu
brisali pot ...
Jure je imel na koncu svojo sobo in
ves čas se je vrtela zgoščenka Glorie.
Betki je to tudi tedaj, ko je bila sama z
njim, dajalo občutek, da smo vsi skupaj.
Tisto noč, ko je umrl, sem bila zraven. Najprej sem poklicala prijatelje,
Glorijce ... Beti žaluje, zdaj moramo
drugi poskrbeti za organizacijo, za prevoz, za ... V tem se ujamemo. Ne da bi
Nasa druzina_november.indd 12
Naša družina 09 • 2011
si kaj rekli, se čutimo in si pomagamo
... Potem pa dolgo nismo mogli imeti
prve vaje. Preprosto nismo mogli peti
... Nihče od nas ni mogel peti ...
Ali kakšne pesmi še vedno ne morete peti?
Marjan: Angelov nismo mogli zapeti
več kot tri leta.
Mojca: Beti in Jure sta pela del …
Smo poskusili, pa smo se vsakič zjokali … Preprosto ni šlo.
Kako vam uspe, da se ob številnih
obveznostih še znate ustaviti?
Marjan: Žal mi je, da se zaradi vseh
dejavnosti ne morem še večkrat
ustaviti. Iz življenja pač ne moreš
izstopiti, zato moraš tudi postanke
načrtovati.
Tine: Pred leti smo se zmenili, da
prepevamo toliko, kot nam ustreza.
Nič na silo.
Breda: Stalno bi bilo težko biti
intenziven, potem bi moral biti to
naš kruh. Ampak s tem bi se tudi vse
drugo spremenilo. Ja, nič na silo ...
Velikokrat lahko slišimo vaše pesmi
tudi med mladimi …
Marjan: Pred kratkim so me prosili Ko gledate na 28 let prehojene
za dovoljenje, da na srečanju mladin- poti, kaj ostaja in kakšne so vaše
skih zborov na Rakovniku izvajajo želje za naprej?
eno naših pesmi, pa sem se prav ču- Polona: Da ostanemo tako povezadno počutil. Vem, da je tako vprašanje ni, kot smo zdaj. Čar je denimo tudi
sicer na mestu, hkrati pa
se bojim, da bomo s praTO JE NAŠE ŽIVLJENJE. NEKATERI
vili o avtorskih pravicah
GREDO POSLUŠAT PARNI VALJAK,
počasi zadušili glasbo.
Plovemo namreč iz ene
MI PA GREMO PET PRED OLTAR.
skrajnosti v drugo – slišal sem za predlog, da bi
morali tudi ob vsaki maši oddajati se- v tem, da se z Betko dva meseca ne
znam izvajanih pesmi zaradi zaščite vidiva, a ko se srečava, nadaljujeva
in plačevanja avtorskih pravic. Je to pogovor tam, kjer sva prejšnjič konres prava pot? Pesem mora živeti svo- čali.
Beti: Mene najbolj nagovarja prije življenje in njena osnovna lastnost
je, da je pri tem neovirana, svobodna. jateljstvo. Kadarkoli se lahko obrneš
Pesem živi le, če se poje. Sicer je le na Glorijce, to mi veliko pomeni.
mrtev zapis na notnem papirju. Zato Sprejemanje kljub našim slabostim,
sem iskreno vesel, če kogarkoli slišim različnosti. Vse potrpimo drug ob
prepevati naše pesmi. To, da se je ne- drugem, ker se znamo poslušati.
Tine: To je naše življenje. Nekakomu zdelo vredno naučiti se tvojo
teri
gredo poslušat Parni valjak, mi
pesem in da jo potem še z veseljem
prepeva, da ji je s tem pihnil pod krila pa gremo pet pred oltar. Q
med njenim poletom, je pa itak najlepši poklon na svetu.
JANA PODJAVORŠEK
21.10.2011 16:00:47
Mladi se zelijo učiti
13
Učenje za življenje
Ali se mladi res nočejo učiti? Jim je šolski sistem pisan na kožo?
P
ronicljiva modrost starih
Rimljanov, ki se zrcali
v slavnem izreku, da se
ne učimo za šolo, marveč za življenje, zgovorno priča, da so se
pedagogi, misleci, poligloti in
drugi veliki duhovi že v antiki
ukvarjali z vprašanjem, kako
šolo, učenje in pridobljeno znanje narediti čim bolj koristno in
uporabno, hkrati pa prijetno in
prijazno do vseh, ki v njej (so)delujejo in se z njo srečujejo.
Mladi se želijo učiti
Mlad človek je zvedav, domiseln
in podjeten, ni pa pripravljen iti
skozi življenje s plašnicami na
očeh in slediti formalnim usmeritvam, predpisanim v belih
knjigah, predmetnikih, učnih
načrtih in drugih dokumentih,
ki skušajo šolo spraviti v čim
bolj obvladljive, formalistične
okvirje. Mladi se hočejo čim več
naučiti oziroma čim več znati,
zato so se pripravljeni tudi učiti.
Vendar pa si učenja ne predstavljajo kot sedenja pri knjigah
in zvezkih ter kopičenja faktografskega znanja, ki temelji na
vsrkavanju ogromne količine
podatkov, pogosto zunaj logičnega konteksta, ki nemalokrat
služijo samim sebi, tvorcem učnih načrtov in predmetnikov ter
avtorjem, založnikom in prodajalcem učbenikov, pridobivanju
visokih ocen, nabiranju točk,
zbiranju uradnih pohval in priznanj, zagrizenemu tekmovanju
s sošolci ter podrejanju lastnega
življenja stanju v šolskem dnevniku in redovalnici.
Otroci in mladi se radi družijo, povezujejo in sodelujejo z ljudmi, ki jih razumejo, spodbujajo,
jim pomagajo in jih bogatijo; ki
jim zaupajo in verjamejo, jih
spoštujejo, cenijo in občudujejo,
saj so jim zgled in vir navdiha.
Ki od njih ne pričakujejo nezmotljivosti, brezhibnosti in vsevednosti. Navdušeno se ukvarjajo
z rečmi, ki jih veselijo, zabavajo
in izpolnjujejo, ki jim dajejo ob-
Nasa druzina_november.indd 13
čutek uspeha in pomembnosti,
spodbujajo njihovo ustvarjalnost in inovativnost ter krepijo
njihovo samozavest, samospoštovanje in samozaupanje. Sodobne generacije učenje razumejo kot obetavno avanturo in
razgibano odisejado – le tako
bodo brez fige v žepu z nasmehom na obrazu ob njem lahko
v okviru vseživljenjskega izobraževanja, izpopolnjevanja in
usposabljanja vztrajali do groba.
Radi se učijo predvsem snovi in
vsebin, ki imajo nek smisel, ki so
uporabno naravnane, aktualne,
preverjene, logične, razumljive
ter zaznamovane s kančkom
lahkotnosti in humorja. Bolj kot
faktografija jih privlači funkcionalnost, kakovost pa postavljajo
daleč pred količino. Zavedajo se,
da je šola sicer resna stvar, a jo
kljub temu nočejo jemati preresno, da se jim ne bi »zamerila«
in uprla. Šolske klopi jim pogosto ne dišijo, radi pa se učijo v
naravi, v kulturnih ustanovah
(muzeji, galerije, knjižnice, kino,
gledališče), na izletih in ekskurzijah, v delavnicah mojstrov, ateljejih umetnikov, v knjigarnah,
vrtovih in parkih, na prireditvah
in srečanjih in na podobnih, včasih kar malce neobičajnih mestih. Bolj od klasične vertikalne
šolske hierarhije jim je pri srcu
horizontalna, ki spodbuja kolegialnost in sodelovanje; domiselni, ustvarjalni in alternativni
načini učenja se jim zdijo veliko
bolj učinkoviti in prijetni od podajanja in ocenjevanja znanja ex
cathedra.
Vesela šola
Učenje za šolo jim ni pri srcu; učiti se hočejo iz življenja in za življenje; stvari, ki so logične, uporabne in imajo globlji pomen, v
katerih vidijo (iščejo in najdejo)
smisel svojega delovanja in bivanja. Namesto brezkompromisne prisile pričakujejo prijazno
povabilo k pridobivanju novega
in poglabljanju, širitvi in poso-
dabljanju obstoječega znanja.
Namesto graje in kazni pa spodbudo, priznanje, pohvalo in
nagrado (čeprav samo nasmeh,
bombon, izpolnitev glasbene
želje ...). Hočejo sooblikovati
svoj šolski vsakdan; izzive želijo
sprejemati na svoj način, problemov se skušajo lotevati po svoje,
ne glede na pravila in predpise,
ki pa so jih pripravljeni in sposobni upoštevati, kadar so prepričani v njihovo potrebnost,
utemeljenost, ustreznost in verodostojnost. Ukvarjati se želijo
z rečmi, ki imajo globlji pomen
in smisel.
Napočil je čas, da se iz storilnostno naravnanega učenja
Mladi se
želijo učiti
na inovativen,
nov način.
Foto: Tatjana
Splchal
za šolo preusmerimo v ciljno učenje za življenje. Tega se
vsi zavedamo, žal pa pogosto
ne najdemo moči, motivacije,
energije in navdušenja, da bi
stopili na pot sprememb, ki so
potrebne. Bomo zavihali rokave
in se lotili dela, ali pa bomo še
naprej opazovali mlade, nezadovoljne z dosežki, ki so daleč
pod njihovimi sposobnostmi,
in skušali s prisilo doseči razvoj
in napredek? Radosti do učenja in znanja se ne da izsiliti. Q
NM
21.10.2011 16:00:48
14
Tema meseca: Minljivost v večnosti
Naša družina 09 • 2011
Sestra smrt
Zakaj se bojimo smrti?
Navodil za
žalovanje
preprosto
ni, vsakdo
žaluje in se
z izgubo sooča na edinstven način,
tako kot je
bil njegov
odnos z ljubljeno osebo
edinstven,
tako kot je
on sam v
svojem bitju
edinstven.
Foto: Tatjana Splchal
K
ot vsako leto je spet
prišel čas, ko nas tudi
narava spomni na minljivost, umiranje, smrt. Tako naraven, edinstven proces sproža
neverjetno globoka in močna
čustva v vsakem od nas. Kot rojstvo je tudi smrt neizogibni del
življenja. Je eden najmočnejših
procesov, ki omogoča preobrazbo našega notranjega življenja.
Vse se obrne navznoter in utihne. Kot v naravi.
To je priložnost, da se srečamo z lastno minljivostjo, z minljivostjo materialnega sveta. Kaj
nam ostane, ko se enkrat zavemo, da je vse, prav vse okrog nas
minljivo, tako končno? Pred to
resnico, ki v našo zavest, v naše
srce zareže z ostrino noža, lahko
pobegnemo ali pa jo objamemo
in sprejmemo ta dar, ki naše življenje lahko oplemeniti in ga
naredi bolj polnega in resničnega. Sodobna družba je naravnana k bežanju pred temi občutki,
želimo se skriti in prikriti boleča
občutja poslavljanja, odhajanja
in minljivosti. A vseeno se vsak
od nas prej ali slej sreča s smrtjo
iz oči v oči. Lahko bežimo pred
temi občutki vse življenje, če ne
Nasa druzina_november.indd 14
prej, se bomo na koncu naše zemeljske poti srečali z vsem, kar
prinaša.
Razumeti in čutiti izgubo
Dokler lahko minljivost in umiranje opazujemo z varne razdalje
v naravi ali nekje »drugje«, se nas
ne dotakne v vsej svoji mogočnosti in silovitosti. Seveda lahko
sočustvujemo, poskušamo razumeti, a šele ko postane to naša
osebna izkušnja, spoznamo, da
se procesa žalovanja in poslavljanja ne da razumeti, lahko se ga le
začuti. Razumsko se tega procesa
ne da opisati; je nekaj, kar lahko
začutimo in dojamemo šele, ko
se zgodi. Izguba bližnje osebe je v
svoji tragičnosti in obenem odrešenjskosti nedoumljiva.
Tako kot je bilo, ne bo nikoli
več. Z odhodom ljubljene osebe
je življenja, kot smo ga poznali
do tedaj, nepreklicno konec. Poti
nazaj ni več.
Od tod naprej gre pot kot
skozi temen gozd čustev, skozi
globoko soočanje s seboj, z vsemi mogočimi čustvi, ki nas preplavljajo, popolne izgubljenosti,
žalosti in depresije, jeze, osramočenosti, obupa in spet jeze in glo-
boke žalosti in … počasi, počasi
iskanja svojega mesta v drugačnem svetu. V tem procesu postanemo tudi sami drugačna oseba.
Ko pride čas in se moramo
posloviti od ljubljene osebe, pomembne v našem življenju, to
v nas sproži neverjeten proces,
pravi čustveni orkan. Prebudi se
ogromno čustev, ki poleg globoke žalosti pretresajo zavest, zato
se naše telo mnogokrat zavaruje pred preveliko količino teh
močnih dražljajev.
Najprej ponavadi opazimo
šok in popolno zanikanje.
Kako se posloviti od ljubljene osebe, kako doumeti, da nikdar več ne bo stopila skozi vrata?
Kako boli, ko se nenadoma zavemo, da čakamo na telefonski
klic, ki ga nikoli več ne bo, in kličemo številko, na kateri se nihče
več ne oglasi?
Morda so v nas uprte oči malih, nedolžnih bitij, ki vse čutijo
z nami, a ne upajo jokati, ker
potem jokamo tudi mi in lahko
umremo še mi. Seveda lahko
temu sledi le zanikanje, popolno
zanikanje!
Proces žalovanja
Počasi, po drobnih kapljicah, kot
solze, ki tečejo iz oči, se počasi
odpira srce in lahko tudi nekaj
začutimo. Morda najprej jezo,
ker je veliko laže in bolj varno
biti jezen na ves svet, mogoče na
osebo, ki je odšla, mnogokrat na
zdravnika in medicinsko osebje,
ki niso znali pokazati nobenega
sočutja, velikokrat na Boga, da
je kaj takega dopustil. Dokler se
lahko jezimo, je v naši zavesti še
vedno občutek, da imamo stvari
vsaj malo pod nadzorom, se vsaj
malo lahko zavarujemo. In vse
ŽALOST ČISTI DUŠO, VSAKA
IZJOKANA SOLZA DELA DUŠO
ČISTEJŠO IN SVETLEJŠO.
to je v redu. Vse to pomaga, da
obstanemo, vse to nas pripravlja
na soočenje z žalostjo, globoko
pretresljivo žalostjo, ob kateri se
nam zdi, da se tresejo gore, bučijo morja, a vseeno je tako tiha
kot smrt sama.
Tej globoki žalosti se mnogokrat pridružita obup in depresi-
21.10.2011 16:00:51
18
Zakon brez zadržkov
Naša družina 09 • 2011
Zakonito sorodstvo
Posvojitelj in posvojenec se ne moreta poročiti.
posvojitve ni bilo ali je bila neveljavna, tam tudi ni (cerkvenega)
zadržka za poroko. Če je posvojitev nastopila, pa čeprav samo za
kratek čas in je bila kasneje prekinjena, je že nastopil razdiralni
zadržek za zakon.
Zadržek zakonitega sorodstva,
ki izhaja iz posvojitve, je trajen.
Sam po sebi ne preneha veljati.
V ravni črti je zadržek v vseh kolenih. Zato se ne more veljavno
poročiti posvojitelj s posvojenko
ali njenimi potomci in obrnjeno. Otroci posvojenca in otroci
Foto: Tatjana
posvojitelja pa se lahko poročaSplichal
jo med seboj. V stranski črti je
zakonito sorodstvo, ki izhaja iz
Če pa je bila v neki državi poroposvojitve, zadržek za poroko do
ka zaradi posvojitve prepovedadrugega kolena (kan. 1094). To
na, je bila prepovedana tudi po
pomeni, da se ne more veljavno
kanonskem pravu.
poročiti posvojenec z zakonitimi
Zadržek je trajen
otroki posvojitelja. Drugo koleno
Po novem zakoniku cerkvenega
zakonitega sorodstva v stranski
prava je zakonito sorodstvo razčrti spominja na krvno sorodstvo,
diralni zadržek za cerkveno poki je med bratom in sestro. Tudi
roko. Tudi novi zakonik se glede
posvojenci med sabo se ne morejo
tega vprašanja ozira na določbe
veljavno poročiti. Ni pa zadržka
civilnega prava. Če je po civilza poroko med posvojiteljem in
nem pravu zarasestro ali nečakinjo podi posvojitve (cisvojenca.
ZADRŽEK ZAKONITEGA
vilna) zakonska
Zakonito sorodstvo,
zveza nedopuki izhaja iz posvojitve,
SORODSTVA, KI IZHAJA
stna ali neveljavje cerkvenopravni zadrna, je neveljavna
IZ POSVOJITVE, JE TRAJEN. žek. Veže samo katoličatudi po kanonne. Zadržek se spregleda,
skem pravu. Po
če so za to upravičeni raSAM PO SEBI NE
novem zakoniku
zlogi. Upravičen razlog
PRENEHA VELJATI.
pa je že sama poje na primer kratka doba
svojitev, ki naposvojitve, ki sama po
stane po civilnem pravu, dovolj
sebi še ni razvila družinskih vezi.
velik razlog, da nastopi zadržek,
Spregled podeljuje krajevni ordiki prepoveduje cerkveno ponarij (kan. 1078 §1). V preteči smrroko. Kanonsko pravo namreč
tni nevarnosti, kadar krajevnega
določa, da otroci, posvojeni po
ordinarija ni mogoče doseči, ima
določbi civilnega prava, veljajo
enake pravice za spregled župnik
za otroke tistega ali tistih, ki so
in pravilno pooblaščen duhovnik
jih posvojili (kan. 110). Zadržek
ali diakon (kan. 1079 §2). Če pa je
za cerkveno poroko izvira iz saže vse pripravljeno za poroko in
mega dejstva posvojitve. Druge
te ni mogoče brez verjetne velike
oblike varstva pa ne nasprotuškode odložiti, lahko župnik ali
jejo sklenitvi cerkvene poroke.
drug pooblaščen duhovnik ali diZakonito sorodstvo je zadržek,
akon spregledajo zakonito sorodki hoče ohraniti čiste družinske
stvo samo, če gre za tajni zadržek
vezi, ki nastanejo s posvojitvijo.
(kan. 1080). Q
Kjer pa (po civilni zakonodaji)
STANISLAV SLATINEK
Zadržek se
spregleda,
če so za to
upravičeni razlogi.
Upravičen
razlog je
na primer
kratka doba
posvojitve,
ki sama po
sebi še ni
razvila družinskih vezi.
Z
akonito sorodstvo izhaja
iz posvojitve, po kateri je
neka oseba od posvojitelja sprejeta kot lasten otrok.Pri
posvojitvi prenehajo pravice in
dolžnosti posvojenca do njegovih naravnih staršev in drugih
sorodnikov ter pravice in dolžnosti staršev in sorodnikov do
njega. Posvojenec v celoti preide
v družino posvojitelja, v kateri
dobi položaj naravnega otroka.
Tako nastane med posvojiteljem
in posvojencem pravna vez, ki
nasprotuje, da bi se med seboj
poročila.
Zadržek že v rimskem
pravu
V katoliški Cerkvi zakonito sorodstvo prvič omenja papež Nikolaj I. v pismu Bolgarom (leta
866). Tudi papež Gregor IX. v
svojih dekretalih omenja, da
posvojitev nasprotuje zakonski
zvezi. Zakonik cerkvenega prava iz leta 1917 je učil, da tisti, ki
so po državni postavi nezmožni
skleniti med seboj zakon zaradi
zakonitega sorodstva, tudi po
kanonskem pravu ne morejo
med sabo veljavno skleniti zakona (+kan. 1080). Stari zakonik
se je strogo ravnal po določbah
civilnega prava. Tam, kjer je bila
po civilnem pravu zaradi posvojitve zakonska zveza nedopustna, je bila nedopustna tudi po
kanonskem pravu (+kan. 1059).
Nasa druzina_november.indd 18
21.10.2011 16:01:18
20
Slovenski zajtrk
Naša družina 09 • 2011
Tradicionalni
slovenski zajtrk
Mleko, črn kruh, jabolko, med in maslo – zajtrk po slovensko.
ne samo kmetij, ampak tudi občinskih
uradnikov, da z odlokom ne prepovedujejo neposredne prodaje na javnih
parkiriščih ob sobotah, ozaveščeni
morajo biti tudi pridelovalci in vsi javni zavodi. Ko bomo vsi dovolj ozaveščeni, bo lokalna oskrba zaživela.
Gabrijela Salobir – koordinatorka za varno hrano na
Kmetijsko-gozdarski zbornici Slovenije Foto: Tatjana Splichal
O
pomenu in namenu tradicionalnega slovenskega zajtrka, ki bo
18. novembra v vrtcih in osnovnih šolah, smo se pogovarjali z Gabrijelo
Salobir, koordinatorko za varno hrano
na Kmetijsko-gozdarski zbornici Slovenije (KGZS).
Kakšen je osnovni namen tradicionalnega slovenskega zajtrka?
Tradicionalni slovenski zajtrk je nastal
na pobudo Čebelarske zveze Slovenije
(ČZS) in pod okriljem naslednjih ministrstev: za šolstvo, za zdravje in za
kmetijstvo ter na pobudo nevladnih
organizacij, da bi v luči naravoslovnega
dne, ki bo 18. novembra, otroci na vseh
osnovnih šolah in v vrtcih v Sloveniji
zajtrkovali slovensko: mleko, črn kruh,
jabolko, med in maslo. Na ta dan naj bi
posvetili uro ali ves dan naravoslovnim
dejavnostim s strokovnimi vsebinami,
ki bi poudarile pomen čebel (če ni čebel,
so vsi pridelki v sadjarstvu zmanjšajo
za 30 %), da je pomemben kmet in pridelava hrane, da hrana ne raste na trgovskih policah, temveč je v to potrebno
vložiti veliko dela, vse je pa odvisno še
od vremenskih razmer. V ta namen so
Nasa druzina_november.indd 20
strokovne službe KGZS pripravile
vsa strokovna gradiva s področja
kmetijstva, Ministrstvo za zdravje
gradivo o zdravem uživanju zajtrka ter gibanju, ČZS pa je poudaril
pomen čebel pri pridelkih in meda
kot tradicionalnega zdravega živila
v slovenski prehrani.
Kakšno je torej sporočilo za predšolske in šolske otroke?
Več kot polovica (60 odstotkov)
otrok zjutraj ne zajtrkuje doma; po
vseh znanstvenih ugotovitvah so takšni otroci v primerjavi s tistimi, ki
zajtrkujejo, manj ustvarjalni, manj
dojemljivi, zato teže sledijo šolskim
obveznostim, kar vpliva na zmanjšanje učnega uspeha. KGZS vidi tudi
priložnost: pri donacijah kmetij, ki
dajo tako surovo mleko kot jabolka,
se lahko navežejo kratke prodajne
poti, kar zagotavlja, da bodo otroci v
vrtcih zares zaužili sadje, ki je obrano pri najboljši zrelosti.
Trajna lokalna oskrba je izziv za
vse. Za uspešen razvoj in neposredno oskrbo od pridelovalca do porabnika je nujno dobro sodelovanje
Ali kmetje sploh lahko prodajajo
neposredno šoli?
Leta 2006 je Evropska zveza spremenila
zakonodajo s področja živil v t. i. higienskem paketu. To je sklop zakonodaj,
ki dajejo možnost in zakonske podlage
za neposredno prodajo na tradicionalni način. KGZS je dejavno sodelovala
z Ministrstvom za kmetijstvo, ki je te
možnosti uzakonilo, tako da zdaj lahko
kmet neposredno prodaja tako v javne
zavode kot neposredno doma na domu
ali pa prodaja lastne pridelke od vrat do
vrat. To je zdaj dovoljeno.
V slovenskih šolah in vrtcih otroci
torej že lahko dobijo domačo slovensko hrano?
Celo zakon o javnih naročanjih, ki je
bil zadnjič spremenjen v letu 2009,
omogoča prednostno izbiro slovenske
hrane, je pa res, da so javni razpisi za
javne zavode silno razsežni in mora
biti javni zavod za to zainteresiran, ker
to zanj pomeni nekoliko več dela. Že
pri javnem razpisu in nabavi hrane.
Kaj pa cenovno? Pri izbiri hrane v
šolah ni vedno v ospredju kakovost
hrane, ampak se odločajo za najcenejše ponudbe …
Najprej bi rada dodala, da Ministrstvo
za kmetijstvo spodbuja krepitev lokalne oskrbe (to pomeni tudi prehransko
varnost države), da pripravljajo uniformirana gradiva, kot so obrazci za javni
razpis, ki bodo na spletni strani ministrstva. Javni zavodi se jih bodo lahko
posluževali in tako posredno podpirali
nakup slovenskih pridelkov.
Slovenija ima, razen nekaterih zelo
majhnih območij, ki so ravninska,
precej težke pogoje za pridelovanje.
Večina območij ima omejene pogoje
21.10.2011 16:01:25
Navidezna resničnost
www.druzina.si
23
Kraja je kraja tudi
na spletu
NE
BODITE PIRATI!
Kako do brezplačnih računalniških programov?
N
i prav, da se o avtorskih pravi- računalniški programi, govori, predacah razmišlja le s strahom za- vanja).
Če posplošimo, bi lahko rekli, da
radi kazni, ki bi lahko sledila.
Res je, da smo kot posamezniki precej avtorske pravice omogočajo avtorju,
dobro zaščiteni tudi takrat, kadar jih da za svoje intelektualne napore in
na veliko kršimo in nam skoVEČ O BREZPLAČNIH ALTERNATIVAH
raj nihče nič ne
PLAČLJIVIM PROGRAMOM DOBITE
more. To pa se
lahko ob spreNA NASLOVU WWW.OSALT.COM.
jemu ustrezne
zakonodaje, k
čemur zaradi interesov založnikov delo dobi pošteno plačilo. Do poštenega plačila smo namreč upravičeni
stremi Evropa, spremeni čez noč.
vsi, tudi tisti, ki le »sedijo v fotelju«,
»Gusarske« navade
kot se marsikdaj slabšalno govori.
Dejstvo je, da smo do kršenja avAvtorske pravice so izključne (monopolne) pravice, ki jih ima avtor torskih pravic vsi preveč popustljivi
nad svojim intelektualnim delom, in in zlahka najdemo izgovor, da npr.
omejujejo uporabo avtorskega dela namestimo najnovejšo zbirko Office,
brez soglasja avtorja. Avtorskih pra- ne da bi si z nakupom licence pridovic avtorju pri nas ni potrebno nikjer bili pravico do uporabe, ali pa z medprijavljati, saj jih pridobi že takoj ob mrežja posnamemo najnovejši album
stvaritvi dela. S pogodbo jih lahko priljubljene glasbene skupine. Res je,
prenese na nekoga drugega, za kar na »zalogah« se v nobenem primeru
običajno dobi plačilo, lahko pa svoje kršenja avtorskih pravic nikomur ne
delo da v prosto uporabo. Pri nas po- bo poznalo, kot bi se, če bi v trgovini
dročje urejanja in varovanja teh pra- izmaknili hlebec kruha.
vic ureja Zakon o avtorskih in soroOdprta koda je druga možnost
dnih pravicah.
Med dela, ki so avtorsko zavarova- Danes si malo ljudi lahko privošči
na, spadajo na primer glasbena dela z nakup (vse) programske opreme za
besedilom ali brez njega, pisana in go- svoj računalnik, zato velikokrat na
vorjena dela (leposlovje, priročniki, računalnike namestijo tudi nelicenč-
Nasa druzina_november.indd 23
ne, torej ukradene programe. Brez
programov je računalnik nekako bos,
z nelicenčnimi pa ni skladen z zakoni.
Seveda si vsak želi dobiti programe
brezplačno, sploh, ker so sorazmerno
dragi.
Obstaja ugodna rešitev, ki nas odreši tako nakupa kot neskladnosti z zakonom, pa še pri spovedi ne bo treba
navajati »piratiziranja«.
Prosto programje in odprtokodni
programi so danes zelo uporabni nadomestki za plačljive programe, kot
so na primer Microsoft Office, Adobe
Photoshop, Winzip, Winrar idr. Ti
programi so resda zelo pogosto uporabljani v naših krajih, vendar so lahko
dragi.
Odprta koda pa je, poleg tega, da
je v večinoma brezplačna, tudi zares
odprta. Množice programerjev po svetu jo iz dneva v dan preverjajo, popravljajo napake in dodajajo nove zmogljivosti. In resnici na ljubo – ni malo
primerov, da so odprtokodni programi
precej boljši od komercialnih rešitev.
Danes že tako rekoč za vsak plačljiv program obstaja tudi odprtokodna, brezplačna rešitev, ki si jo lahko
namestimo na računalnik in svobodno uporabljamo. Namesto Microsoftovega Officea bomo tako na svoj
računalnik namestili OpenOffice.org
ali LibreOffice. Namesto Photoshopa,
ki ga večina uporablja le za najosnovnejše naloge obdelave, bomo namestili Paint.NET ali Gimp, lahko pa bomo
zadovoljni s prav tako brezplačnim
programom Picasa. Rišemo s programom Corel Draw? Brezplačna alternativa je InkScape. Za tiste, ki bi lahko
preživeli brez okolja Windows, pa je
priporočljiv Ubuntu linux, operacijski
sistem, ki je pisan na kožo povprečnemu uporabniku. Več o brezplačnih
alternativah plačljivim programom
dobite na naslovu www.osalt.com.
Vsi omenjeni programi zahtevajo
nekaj privajanja ali učenja. To pa je tudi
vse. Majhna cena za boljši spanec. Q
MATIC ZUPANČIČ
21.10.2011 16:01:32
Oglasno sporočilo
Tema meseca: Prostovoljstvo
Naša družina 09 • 2011
Skrb za
duševno zdravje
Oktobra sta potekala evropski
dan depresije (1. 10.) in svetovni
dan duševnega zdravja (10. 10.).
Dneva, ki opozarjata na naše duševno zdravje, zadevata mnoge,
saj za depresijo oboleva vedno več
ljudi. Dejstvo pa je, da depresija
in anksioznost lahko kadarkoli prizadeneta vsakogar o nas. V
Evropski uniji je delež te bolezni
tolikšen (11 %), da že zaseda prvo
mesto bolezenskih dejavnikov, ki
vplivajo na zdravje Evropejcev.
Tudi Slovenija ni izjema, vsak
tretji Slovenec ali Slovenka se najmanj enkrat v življenju soočita s
težavami v duševnem zdravju.
Svetovni dan duševnega zdravja beležimo že od leta 1992 in sicer na pobudo
Svetovne federacije za duševno zdravje
(World Federation for Mental Health
- WFMH). Kampanja poteka vsako
leto pod drugačnim geslom, letošnje je
»vlaganje v duševno zdravje«, njen cilj
pa ostaja vedno enak – opozarjati širšo
javnost o pomenu duševnega zdravja v
družbi ter o vseh posledicah in razsežnostih tega problema.
Depresija
Z motnjami razpoloženja se srečujemo
vsak dan. Razpoloženje lahko niha od
žalosti k veselju in nazaj v žalost. Če so
te motnje blage in jih lahko obvladujemo in nadzorujemo, ne bodo vplivale
na naše vsakdanje dejavnosti, na medsebojne odnose, na sposobnost normalnega opravljanja dela, na zdravje … Pogoste pa so tudi depresije in bipolarne
motnje. Zanje so značilne motnje v čustvovanju, mišljenju in vedenju, telesni
simptomi in motnje na vseh področjih
delovanja posameznika. Depresija spada med najpogostejše duševne motnje. Zboli
lahko kdorkoli in kadarkoli
– ne glede na spol, starost,
raso, družbeni položaj, izobrazbo. Veliko ljudi nasprotuje zdravljenju depresije, saj
menijo, da depresija ni resna
bolezen, da se lahko zdravijo
sami ali da je to bolj osebnostna slabost kot resna zdravstvena težava. Vendar lahko
depresija brez ustreznega
zdravljenja traja več tednov,
mesecev ali celo let. Ne prizadene samo posameznika,
temveč tudi njegovo družino, prijatelje,
delovno okolje. Da bi depresijo uspešno
zdravili, jo je potrebno prepoznati in
pravočasno ukrepati. Če je ne zdravimo,
obstaja večja verjetnost, da se bo njen
potek zavlekel, zato jo je kasneje tudi
težje zdraviti.
Različne oblike zdravljenja
Čeprav se depresija lahko ponavlja in
močno ovira posameznikovo delovanje na psihosocialnem in poklicnemu področju, obstaja več učinkovitih
oblik zdravljenja. Najpogostejši način
zdravljenja je uporaba antidepresivov.
Depresijo moramo zdraviti z varnim
in učinkovitim antidepresivom toliko časa, da ne pride do poslabšanja ali
do ponovitve depresije. Pri zdravljenju
je vedno treba upoštevati zdravnikova
navodila.
Krka pa je za boljše razumevanje različnih bolezni s področja duševnega
zdravja pripravila obširno zbirko knjižic V skrbi za vaše zdravje. Med njimi
je osem knjižic: Shizofrenija in druge
psihoze, Ko bolita duša in telo, Depresija pri moških, Depresija pri ženskah,
Depresija pri bolnikih z rakom, Demenca, Depresija in koronarna bolezen
ter Moj sopotnik k izboljšanju počutja.
Knjižice so namenjene bolnikom in
njihovim svojcem, zato so strokovnjaki
teme predstavili poljudno in zanimivo. Izvemo lahko, kako neka bolezen
nastane, kakšni so njeni značilni znaki, kako jo lahko preprečujemo, v njih
pa najdemo tudi konkretne nasvete za
zdravljenje. Nekoliko drugačna je le
zasnova knjižice Moj sopotnik k izboljšanju počutja, ki je pravzaprav dnevnik
za spremljanje depresije, ki bolniku in
njegovemu zdravniku pomaga spremljati napredek pri zdravljenju depresije. Sestavljajo ga tabele, kamor bolnik
vsak dan vpiše, ali je vzel odmerek antidepresiva in kakšno je njegovo počutje.
Pomembno je, da podatke vpisuje čim
bolj redno in ne preneha, tudi če jih
kdaj pozabi vpisati. Dnevnik svojemu
zdravniku pokaže ob naslednjem obisku in se posvetuje z njim o uspešnosti
zdravljenja.
Vse knjižice V skrbi za vaše zdravje so
vam na voljo pri vašem izbranem zdravniku ali na spletni strani www.krka.si.
V skrbi za vaše zdravje
Več o depresiji najdete v knjižicah iz zbirke V skrbi za vaše zdravje,
ki jih dobite pri specialistu splošne/družinske medicine ali
specialistu psihiatru. Objavljene so tudi na www.krka.si.
Nasa druzina_november.indd 24
21.10.2011 16:01:36
26
Sončnice za velike in majhne
Naša družina 09 • 2011
a obisku je bila teta Neža in
otroci so se imeli z njo lepo. Pa
ne zaradi cekarja, v katerem je
vedno prinesla suhe krhlje tistih hrušk, ki rastejo na koncu njenega vrta,
ampak predvsem zaradi zgodb, ki jih je
kar stresala iz rokava.
Včeraj so klepetali in se smejali
tako dolgo, da je mama že postavila
večerjo na mizo: »Jej z nami, čas je za
večerjo,« je povabila in teta je res prisedla.
Pred jedjo so, kot vedno, zmolili
preprosto zahvalno molitev: »Hvala,
dobri Bog, za to hrano, ki jo bomo po
tvoji dobroti prejeli …«
Teta Neža pa je na koncu dodala:
»In hvala za kuharico, ki nam je pripravila vse te dobrote!«
»Kuharico? Saj tu ni nobene kuharice,« so v en glas rekli otroci.
N
»In tako je mama postala še kuharica in smo se zanjo zahvalili,« je rekla
teta.
Zašumel je njen skrivnostni cekar
in iz njega je vzela v mehak papir nekaj
zavitega. Copatki! Lepi pisani mehki
volneni copatki za vsakega otroka!
»Si jih sama naredila?« je vprašala
mama, ko so otroci pomerjali, kateri so
kateremu prav.
»Ne, takih pa sama ne znam, nakvačkala jih je soseda. Vse dni kvačka
in ustvarja nove vzorce. Vsi otroci v
naši ulici imajo take copatke.«
»Soseda copatarica!« je navdušeno
rekla Tinka.
»Vsak kaj dela; če hoče, se vsak spomni, kako je lahko koristen član družbe,« je rekla mama.
komur,« se je spet oglasila najmlajša.
»No, saj daješ svoje risbice mami
ali atu, ali pa narediš voščilnice, tudi
meni si jih že poslala in zelo sem bila
vesela.«
»Vse kroži,« se je zdaj oglasil hišni modrijan Matej. On je že velik in
veliko premišljuje, kako je vse to na
svetu.
»Kroži?«
»Ja, glej, tista gospa dela copate za
druge in vsi delajo za druge: pek ne
more pojesti vsega kruha in čevljar
nosi samo ene čevlje in vsak dela za
druge in od drugih dobi, kar potrebuje.«
»Ja, to je družba. Vsak nekaj zna in
daje svoje znanje drugim in dobi od
drugih.«
»In nad vsem tem je tisti, ki je vse
to začel …« se je spet oglasila teta.
»Kako? Kdo pa je skuhal? Se je skuhalo kar samo – ali ste pričarali?«
»Ja, skuhala je mama!«
»Zakaj pa?«
»Ja, ker smo lačni!«
»Ampak mama bi lahko ležala na
kavču in reševala križanke.«
»Mama rada kuha!«
»Hm – kaj pa križanke?«
»Mama skuha, ker nas ima rada in
skrbi za nas!«
To je bil dober odgovor in teta Neža je
bila zadovoljna in otroci tudi, saj je bila v
odgovoru resnica. Iz ljubezni je naredila
nekaj za svoje otroke, za družino.
Otroci tega niso razumeli, ponavljali so novo misel: »Kdor kuha, je
kuharica, kdor dela copatke, je copatar, kdor dela …«
»Čevlje dela čevljar, slike slikar …
smeti odvaža smetar …«
»Kruh peče pek, železo kuje kovač,
obleke šiva šivilja, šolar hodi v šolo,
učitelj uči, prodajalka prodaja, mizar
pa izdeluje pohištvo …«
»Ja, poklici so to, tako rečemo,«
je rekla teta. »Način, kako koristimo
drug drugemu, ko nekaj delamo, nekaj ustvarjamo in dajemo drugim.«
»Kadar jaz ustvarjam, ne dajem ni-
»Stvarnik seveda … Nebo in zemljo je naredil … in rastline in živali
in ljudi …« so vedeli.
»Iz ljubezni za nas …« se je spomnila Tinka.
»Ali pa morda misliš, da se je kaj
naredilo samo ali si pričaral?« se je
zasmejal Matej, ko se je spomnil tetinega vprašanja o večerji.
»Ja, vse je dar. Kar naprej prejemamo od ljudi in od narave in od
Boga, ki skrbi za vse …«
»Vsako jutro na zemljo pošlje
sonce in njegovo toploto in svetlobo
in dan se lahko začne …«
Nasa druzina_november.indd 26
Ilustrirala: Karmen Smodiš
In hvala za kuharico … in hvala
21.10.2011 16:01:47