1. No category

L. Detela: Tri eksistencialna srečanja s Prežihovim Vorancem
Ljubljana – Dunaj 2010
1
2
Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot
L. Detela: Tri eksistencialna srečanja s Prežihovim Vorancem
PISATELJ, POLITIK, PATRIOT
uredil
Aleš Gabrič
3
4
Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot
Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot
© Inštitut za novejšo zgodovino
Urednik: Aleš Gabrič
Recenzenta: dr. Jurij Perovšek
dr. Luka Vidmar
Jezikovni pregled: Ajda Gabrič
Oblikovanje in prelom: Barbara Bogataj Kokalj
Založnika:
Inštitut za novejšo zgodovino
Zanj: Damijan Guštin
Slovenski znanstveni inštitut na Dunaju / Slowenisches Wissenschaftsinstitut in Wien
Zanj: Vincenc Rajšp
Tisk: Medium d.o.o.
Naklada: 500 izvodov
Izid knjige je podprla: Prežihova ustanova, Ravne na Koroškem
Slikovno gradivo (če ni navedeno drugače): Koroški pokrajinski muzej — enota Ravne
na Koroškem, fototeka
CIP - Kataložni zapis o publikaciji
Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
929Prežihov V.(082)
PREŽIHOV Voranc - Lovro Kuhar : pisatelj, politik, patriot /
uredil Aleš Gabrič. - Ljubljana : Inštitut za novejšo zgodovino ;
na Dunaju = Wien : Slovenski znanstveni inštitut = Slowenisches
Wissenschaftsinstitut, 2010
ISBN 978-961-6386-28-9 (Inštitut za novejšo zgodovino)
1. Gabrič, Aleš, 1963- 2. Prežihov Voranc
253145344
© 2010, Inštitut za novejšo zgodovino. Vse pravice so pridržane. Brez predhodnega
pisnega dovoljenja izdajatelja je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje
v najem, javna priobčitev, objavljanje, predelava ali katera koli druga oblika uporabe
tega dela ali njegovih delov, bodisi s fotokopiranjem, tiskanjem, snemanjem ali shranitvijo in objavo v elektronski obliki.
5
Kazalo
7 Lev Detela
Tri eksistencialna srečanja s Prežihovim Vorancem
19
Marko Jesenšek
Besedna in slogovna oznaka pekla v Prežihovi črtici Solzice
31
Zinka Zorko
Korenine koroščine v Prežihovem knjižnem jeziku
43
Igor Grdina
Slovenski veliki tekst in Prežihov Voranc
57
Petra Svoljšak
Prva svetovna vojna v življenju in delu Prežihovega Voranca
71
Ervin Dolenc
Kuharjeva skupina v vodstvu Komunistične partije Jugoslavije
85
Vida Deželak Barič
Politični vzpon in zaton Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca v
Komunistični partiji Jugoslavije v tridesetih letih
107
Bojan Godeša
Prežihov Voranc in reševanje mejnega vprašanja med drugo svetovno vojno
119
Andrej Leben
Publicistično in literarno delo Prežihovega Voranca in povojna avstrijska
Koroška
133
Aleš Gabrič
Voranc kot predsednik Ljudske prosvete Slovenije
147
Danijel Grafenauer
Lovro Kuhar - Prežihov Voranc kot predsednik Kluba koroških Slovencev
v Ljubljani v letih 1946-1950
171
Majda Kotnik-Verčko
Prežih v domačem kraju
183Avtorji
L. Detela: Tri eksistencialna srečanja s Prežihovim Vorancem
Lev Detela
TRI EKSISTENCIALNA
SREČANJA S
PREŽIHOVIM
VORANCEM
I. Voranc mojega otroštva
Leta 1949 obiskujem tretji razred ljubljanske osnovne šole na Vrtači. Je čas
realnega socializma. Mojega očeta, takrat še ravnatelja VII. državne gimnazije
v Ljubljani, so pravkar izključili iz komunistične partije, ker je v znanem sporu s Stalinom izrazil dvom v upravičenost nasprotovanja Sovjetski zvezi. Tudi
sam imam ob teh dogodkih, čeprav nisem kriv za očetova dejanja, težave v šoli.
Večkrat me kličejo k direktorju, ki mi popolnoma po krivici očita, da sem na
zidu neke hiše na Trgu revolucije, zdaj spet Kongresnem trgu, napisal zlonamerne in sramotilne besede proti maršalu Titu (»Maršal Tito ima zlato rito«). Prav
v tem času izide pri Mladinski knjigi v Ljubljani zbirka Vorančevih črtic Solzice.
Je neke vrste slavilno darilo za mladino iz rok pisatelja nove slovenske napredne
literature. Proti koncu vsakega šolskega leta izide pri Mladinski knjigi taka publikacija izpod peresa kakega sodobnega slovenskega pisatelja. Leto dni prej, leta
1948, v mojem drugem razredu, so to Mule Toneta Seliškarja, ilustrirana zbirka
humorističnih zgodb o povezanosti človeka in živali v času partizanskega bojevanja proti okupatorju.
Te knjige sicer niso obvezno šolsko berilo, vendar so v tedanjem času brez
televizije, ki je še čas velikokrat obilnega branja, vzpodbuda na poti v svet literature. Na učiteljev predlog jih vsako leto naročimo oziroma kupimo skoraj vsi v
razredu, da nas potem spremljajo še leta ali desetletja.
7
8
Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot
Dan, ko nam prinesejo v razred Solzice, občutim kot praznik. Še danes se
spominjam nekakšne svetlobe, občutka razsvetljenosti, ki se pretaka skozi široka
šolska okna na mizo, na kateri stoje, obsijani s soncem, izvodi mladinske knjige
Prežihovega Voranca.
Prva izdaja Solzic je produkt tedanjega časa. Natisnjena je na preprost način,
a z ljubeznijo, kot ljudska izdaja, in je smešno poceni. Verjetno smo zanjo tedaj
odšteli vsaj pol manj, kot stane danes en sam izvod dunajskega časopisa Die
Presse.
Na naslovnici je risba priznanega slikarja Franceta Miheliča, ki očitno prikazuje malega Voranca pred njegovo rojstno bajto, grofovo »hubo« v Podgori pri
Kotljah. Tudi v knjigi so ob vsaki Vorančevi bolj ali manj avtobiografski črtici,
in teh je veliko, nanizane Miheličeve risbe. Ena najbolj zanimivih, ki me takoj
pritegne, prikazuje hudiča v peklu, in je dodana prvi in naslovni zgodbi knjige,
Solzicam. Takoj se lotim branja.
To mi ni tuje. V prvi knjigi mojih spominov Časomer življenja, ki je izšla
leta 1987 pri Slovenski kulturni akciji v Buenos Airesu, sem med drugim zapisal (str. 64), da »vsak dan berem slovenske in tuje povesti. Ruski klasiki, pustolovske in vojne sovjetske zgodbe Na desetem planetu, Timur in njegova komanda, Skrivnostni otok Fakaofo, Kako se je kalilo jeklo, Ingoličeva Pot po nasipu
o mla­din­skih delovnih brigadah, Tone Seliškar, France Bevk, Miško Kranjec,
Vorančeve Solzice me spremljajo na vsakem koraku. V kinu Moskva (danes kino
Komuna, op. avt.), Union ali Sloga (danes Dvor, op. avt.) so na sporedu mnogi
sovjetski filmi. Oče, ki doma noče imeti niti radijskega aparata, ki je zanj plitvo,
vulgarno občilo, sovraži tudi kinematografijo, ki po njegovem prepričanju na
banalen način izpodriva gledališko umetnost in kvari okus naroda. Zanimajo
ga le sovjetski filmi, ki jih še na veliko predvajajo, Admiral Nahimov, Na ščukino
zapoved, Pravljica o zemlji sibirski so tista sporočila, ki pripovedujejo o slavni
ruski preteklosti, o prostranosti sovjetske dežele, pogumu njenih ljudi, njihovih
socialističnih zmagah in široki duši ruskega človeka, prepolni čustvenosti in izvirne domišljije. Oče se radoželjno in demonstrativno odpravlja v kino, ko so na
sporedu sovjetski filmi, medtem ko prve ameriške pojave v ljubljanskih kinodvoranah označuje za neumen, prostaški kič.«
Nato v svojih spominih o tistem zdaj že davnem času pripišem, da » ... na
ljubljanske ulice pada droban dež. Rožnik je utonil v sivini. Veliki pesnik Oton
Župančič se sprehaja med mokrimi nasadi v Tivoliju. Oče mi je naročil, da ga
moram, če ga srečam, vljudno pozdraviti in zrecitirati njegovega Cicibana na
izust, kar bo pesnika nadvse razveselilo. Zdaj se umaknem daleč za grm, ker mi
je nerodno stopiti pred tujega, učenega starega človeka ... «
L. Detela: Tri eksistencialna srečanja s Prežihovim Vorancem
Toda nihče drug kot Oton Župančič, tedaj prvi mož slovenske kulture, prispeva na prvih straneh Solzic uvodno Besedo z Vorancem in o Vorancu. Tam med
drugim zapiše: »Brez vsakršnega sentimentalnega spakovanja in preneve­danja
nežna, nežna ljubezen do svojcev, velika, velika ljubezen do domače hiše, do
zemlje in kar raste na nji, do sosedov, do vsega obdajajočega, tako silna, strastna
ljubezen, da si vse to, kar te obkroža, ti sam, da ne veš več, kje je konec človeka
in kje se začne vnanji svet...«
In potem Župančičev patetični finale kot morda naivni, morda konformistični davek duhu tedanjega časa v smislu mota, razvijajočega se že skozi prejšnja
tehnološko vedno bolj uspešna obdobja industrijske revolucije z viški v drugi
polovici 19. stoletja z optimističnimi vizijami najrazličnejših barv in prepričanj,
kot so izpričana med drugim v literarnih utopijah kakega Julesa Verna pa tudi v
najrazličnejših manifestih, od tistega komunistične partije do fašistične in nacionalnosocialistične »biološko-socialne« zlorabe darvinizma v selektivne namene
prevlade takoimenovanega nadčloveka nad nižjim podčlovekom. Torej utopija,
da človek vse zmore, da lahko v dobrem ali tudi na kakršen koli drugi način, ki
v imenu nečesa navidez višjega dovoljuje vsa sredstva, posega na vsa področja
človeškega življenja. Saj o tem orjaku novega časa pripoveduje že sam naslov
tedanje tudi v slovenščino prevedene in v treh delih pri Slovenskem knjižnem
zavodu v Ljubljani v najmanj 50. 000 izvodih izdane ruske kulturnozgodovinske
uspešnice Iljina in Segala Kako je človek postal velikan. V smislu te novodobne
optimistične vizije poda tudi Župančič v uvodu v Solzice kratko Vorančevo biografijo za tedanje otroke na nov način: »Mlad fant ... opazuje, primerja, snuje,
sklepa in vidi, kako je človek kljub vsemu močan! Da bi gore prekladal! In jih bo
prekladal! In jih že preklada! In tako prehodi ta mladi fant dolgo in težavno, in
vendar naravno pot od paše in pluga do fužin in strojev, pot našega človeka od
kmetskega pastirčka do delavca, od delavca do zavednega socialista in borca za
bodočnost.«
In ker Voranc prav v tistem času resno oboli - a je dodatno, za kar pa javnost
ne ve, kot kritični samorastnik in nekdanji ilegalec s pogledom v javno in zasebno življenje nekaterih najvišjih političnih akterjev nove Jugoslavije, politično
sumljiv in očitno obremenjen tudi s kontrolo UDBE - sledi še ta Župančičev pripis: »Voranc! Nekaj sem slišal, kakor da hočeš zopet oboleti! Nikar! Medvedu se
ne spodobi biti bolnemu...Ali se Ti ne zdi zanimivo, da pravijo pri nas v Vinicah
solzicam dragoljubci? Veš kdaj sme biti medved bolan? Samo kadar so ga čebele
opikale, ker je med kradel...«
Samo nekaj tednov za tem, ko to napiše, umre 11. junija 1949 prvi Oton
Župančič. Prežihov Voranc mu sledi dobrega pol leta zatem, 18. februarja 1950,
star 56 let.
9
10
Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot
Zadnje poletje Prežihovega Voranca leta 1949
Bolj kot parole o novem človeku me tedaj, starega okrog deset let, zanimajo skrivnosti Vorančevega pisanja. Tudi njegova sporočila o tem, kaj je doživel
kot otrok. Knjige prebiram v tistem času na poseben način, skoraj magično, kot
L. Detela: Tri eksistencialna srečanja s Prežihovim Vorancem
napeto iskanje neznanega in še nikoli videnega. Prebiram jih stopnjevano od
besede do besede, od stavka do stavka, kot vzpon na čarobno goro sanj ali nenavadnih dogodkov ali pa kot padec v brezna s strahovi iz teme, kjer se moraš
boriti na življenje in smrt, da lahko preživiš. In prav prvo, verjetno literarno
gledano najmočnejšo in istočasno naslovno zgodbo Solzice iz Vorančeve istoimenske zbirke doživim na ta posebni način, kot nevarno spuščanje v temačno
gozdno globačo, ki ji domačini pravijo Pekel. Poistovetim se z glavnim junakom
Vorančeve avtobiografske zgodbe, v kateri pripoveduje, kako je moral, ko ni bil
star še niti šest let, na očetov ukaz odgnati devet krav na pašo v to zanj strašno
globel.
Ta sicer preprosto, a intenzivno napisana zgodba, ki bi mogla biti objavljena v vsakem koledarju Mohorjeve družbe ali v njenih družinskih večernicah,
pa je vendarle več kot povprečno berilo za popestrenje dolgočasnih brezdelnih
zimskih uric ob veliki kmečki peči. To je pravzaprav inicialna zgodba, s slikovitimi zarisi pokrajine in narave, kar je značilno za mnoge tekste tega pisatelja, ki
pripoveduje, kako lahko postopoma premagaš strah in v ljubezni do bližnjega
zraseš v novo dimenzijo. V našem primeru je to Vorančeva ljubezen do matere. S
pomočjo te ljubezni, za katero se poda v globačo natrgat solzice, torej šmarnice,
da jih bo mati lahko nesla v cerkev, premaga strah do navideznega pekla v temni
globači, ki ga očitno ima za podobo onostranskega pekla, v katerem se mučijo
zaradi grehov pogubljene duše.
Konec intenzivno, plastično in kot iz enega kosa napisane črtice je cankarjansko idealizirana, nekoliko sentimentalna podoba materinske ljubezni: »Materin
obraz je pokril blažen smehljaj; presrečna je iztegnila roke za solzicami in jih
nesla k licu.«
In začuda, komaj sedaj, ob ponovnem prebiranju črtice Solzice, sem ugotovil, da moj prvi objavljeni tekst, proza Peljal sem se k materi, ki so mi jo natisnili
aprila 1952 v tedanji prilogi Mlada njiva Ljubljanskega dnevnika, ni nastal le
pod vplivom črtic Ivana Cankarja, temveč zagotovo tudi zaradi vtisa, ki so ga v
meni zapustile Vorančeve Solzice – a manj drugi v isti knjigi objavljeni spominski teksti, čeprav sem rad prebiral še nekatere v Solzicah natisnjene črtice oziroma povestice, na primer Tri pisanke o otroškem ponosu sredi socialne stiske
ter Dobro jutro o ponemčevanju slovenskih otrok na Koroškem, še posebej tudi
črtico Bolečina o požaru na vasi, v katerem ni hotela zgoreti šola, ki jo je mladi
Voranc sprva zelo sovražil.
11
12
Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot
II. Moj Voranc študentskih let
Deset let kasneje, med študijem slovenistike na ljubljanski univerzi, bi
se Prežihov Voranc moral razodel mlademu študentu v drugačni perspektivi.
Potrebno bi bilo odkriti tiste silnice v njegovih literarnih delih, ki bi jih smeli s
pravico zaznamovati z oznako progresivnosti. V literarnih sporočilih vseslovensko uveljavljenega koroškega avtorja bi naj prav iz družbenoideološke strukture
njegovih literarnih del zažarelo tisto, kar je v okviru svoje prognoze socializma
napovedal že Karl Marx, ko je menil, da bo literatura v svoji novi (morda celo
dokončni fazi) izraz univerzalne problematike novega človeka.
Toda če me je leta 1949 kot otroka pri Vorancu pritegnila, še pod vplivom
Andersenovih pravljic, ki so imele že v mojem predšolskem otroštvu s svojo subtilno nežnostjo, humorjem, napetostnimi stopnjevanji večsmerno poudarjenih
umetniških pristopov pri prikazovanju realnih obrisov sveta in človeka z dodatnim razkrivanjem v skrivnostnih teminah zakrite resnice bivanja odločilen
pomen za mojo rast v svet knjig in književnosti, ekspresivna vsebinska plastičnost njegovih zgodb, me je tudi deset let pozneje še vedno privlačevala zlasti
izrazna moč njegovega pisanja, čeprav ta ni vedno na istem stilističnem nivoju,
ker Voranc od časa do časa ambivalentno koleba med trivialnim in literarno
adekvatnim in je ponekod zato manj prepričljiv.
V ospredju mojega zanimanja v študentskih letih so njegovi še danes legendarni Samorastniki, zbirka novel iz leta 1940, čeprav je bila večina tekstov iz
zbirke pred tem natisnjena v ljubljanski literarni reviji Sodobnost. Tu je Voranc,
ki je zrasel kot samouk v pisatelja predvsem iz preproste večerniške literature
v knjigah Mohorjeve družbe, s svojo izpovedno in jezikovno večsmernostjo in
vsebinsko drznostjo suvereno presegel enosmernost in klišejskost večerniškega
pisanja. Privlačijo me predvsem štirje teksti, in sicer Boj na požiralniku, Ljubezen
na odoru in Samorastniki, ki so dali knjigi ime, pa novela, ki jo je Voranc napisal že razmeroma zgodaj, daleč pred večino drugih v zbirki objavljenih tekstov.
Imenuje se Vodnjak in je prvič izšla že leta 1925 v reviji Pod lipo.
Zakaj je hotel ta zgodnji tekst, ki ga, ko je v tujini sestavljal knjigo, baje sploh
ni imel pri sebi, ker se mu je izgubil, a se ga je še rahlo spominjal, sploh vključiti
v zbirko? Očitno, ker se je skladal s tematiko večine drugih v knjigi objavljenih
tekstov, namreč s tematiko kmetovega boja za preživetje, s tematiko kmetovega
boja z zemljo, ki jo obdeluje. To bi se moglo tolmačiti – in taka je bila dikcija
v raziskovalnih diskurzih mojih študentskih let, kot prikaz tako imenovanega
»proizvodnega odnosa«, o čemer se je na široko razpisal Marjan Kramberger.
Tematika Vodnjaka je vsekakor sorodna tematiki Boja na požiralniku.
Kopanje vodnjaka je že samo po sebi neposredni motiv proizvodnega odnosa,
L. Detela: Tri eksistencialna srečanja s Prežihovim Vorancem
Prizor iz filma Ljubezen na odoru iz leta 1973
čeprav je v nasprotju z Bojem na požiralniku gibalna sila te novele nekakšno
skrivnostno naročilo: namreč očetove besede na smrtni postelji, da mora kopati,
da bodo imeli vodo na kmetiji. Čeprav sin dvomi, da bo uspel, ga nekakšna čudna sila ali celo gon in strast ženeta, da izpolni očetovo naročilo. Okolica sicer
meni, da ni več pri zdravi pameti, ko zagrizeno koplje in koplje, da bi prišel do
vode. To obsesivno bojevanje z usodo ima mistična obeležja, ki so našla pot tudi
v svetovno literaturo. Spominja na srditi boj starega ribiča z veliko ribo, ki ga ta
bije kot poslednji boj s samim sabo v Hemingwayevem kratkem romanu Starec
13
14
Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot
in morje (The Old Man and the Sea) ali pa na zagrizeni boj kapitana Ahaba z belim kitom v Melvillovem romanu Moby – Dick. Maksima starega ribiča Santiaga
v romanu Starec in morje se pri tem glasi: »Človek ne sme nikoli popustiti...
Mogoče te bodo uničili, toda popustiti ne smeš...«
Tudi Borovnik v Vorančevem Vodnjaku ne more odnehati. Koplje in se zariva globoko v zemljo. Do navideznega uspeha. Do vode. Ne. Obsesivno do katastrofe. Do tragičnega konca.
Toda ali se je vedno bolj politično in duhovno »ozaveščeni« oziroma socialno angažirani Voranc nekoliko »sramoval« teh vdorov »bivanjske usodnosti«
oziroma mističnih ozadij oziroma mistifikacij delovnih odnosov v svoje predvsem zgodne tekste, čeprav se jim v svojem obsežnem večsmernem literarnem
opusu ni mogel nikoli popolnoma izogniti? Morda je zato uredniku knjige Ferdu
Kozaku naročil, naj delo »popravi«. Ta ni toliko popravljal vsebine, čeprav je baje
izpustil nekaj »mističnih«, očitno sanjskih in podzavestnih odlomkov, temveč
je popravljal tako imenovane jezikovne napake. Privoščil si je okrog štiristo popravkov in to v načinu, kot da bi popravljal šolsko nalogo.
To popravljanje Vorančevega jezika je zame v glavnem precej problematična
zadeva. Vprašam se, če so popravki domnevnih »nerodnosti« res bolj izvirni in
literarno močni kot originalni izrazi koroškega samorastnika. Samo nekaj primerov za ilustracijo:
Voranc prvotno zapiše, da napaka gnjavi Borovnikov dom, toda Kozak ta
gnjavi popravi v mori, češ da je to primernejši izraz. Ali res?
V prvotni obliki Vodnjaka »prihaja« ozka globel iz doline, medtem ko pri
Kozakovem popravku »sega sem«. Pri Vorancu grozna slutnja »pride«, »preseka« radost nad uspehom in se »nasloni« na obe Borovnikovi z vso grozo, toda
Kozak to popravi v mnogo bolj konvencionalno rešitev, češ »slutnja ju obide,
razbije radost in leže nanju«.
Nasploh je treba pri Vorancu vedno in povsod upoštevati njegov subtilni
občutek za izrazno moč jezika, ki ga črpa tudi iz samosvoje slovenske koroške
besedne zakladnice. Saj Marijan Kramberger v raziskavi Problem kmetstva v
Prežihovih novelah, ki jo najprej objavi leta 1960 in 1961 v prvem letniku ljubljanske revije Perspektive, našteje celo vrsto od običajnega načina odstopajočih
Vorančevih ekspresivnih izrazov. To je še posebno očitno pri tistih, ki ponazarjajo napad, ogroženost in boj, kar sodi v osrednji del Vorančevega literarnega
sporočila. Pri Vorancu se požiralnik namreč »rodi, napade njivo, se potuhne pod
zemljo ... se nenadoma pojavi na drugem koncu, košati se in širi in bogato rodi«.
Tudi Boj na požiralniku se konča s katastrofo. Gre za upiranje Dihurjevih mlakužam, iz katerih vsak dan udarja voda, ki uničuje plodno zemljo. Gospodarstvo
postopoma propada, čeprav Dihur vedno znova odkriva vodne žile in želi z lo-
L. Detela: Tri eksistencialna srečanja s Prežihovim Vorancem
pato in krampom premagati nevarnost. Ni dovolj, da ga meče božjast. Umrla
mu je tudi žena, tako da je za vse sam. Toda strast do zemlje v njem do konca ne
popusti, pa naj je življenje še tako težko. Ko končno odkrije vodno žilo in hoče
zmagati nad stihijo naravnih danosti, se nanj zvali skala in ga ubije.
Tudi Ljubezen na odoru je novela z žalostnim koncem. Ta v mojstrskih dialogih in spremnih psiholoških opisih učinkovito oblikovana oda »svobodni ljubezni«, ta slovenski »kmečki erotikon«, sodi k najboljšim Vorančevim literarnim
tekstom. Pripoveduje o Radmanci, ki ima zaradi starega moža odnose z različnimi moškimi in z njimi več otrok. Mož jo zapodi od doma, zato živi z mladim
tesarjem Voruhom, kateremu je rodila osmega otroka. Toda Voruha, s katerim bi
lahko živela v ljubezni, ubije v gozdu plaz drsečih drevesnih debel.
V naslovni, skorajda programatični noveli Samorastniki s podobnim motivom »svobodne ljubezni« je Voranc posegel iz sodobnosti nazaj, v čas pred sto
leti. Pripoveduje o kajžarski hčeri Hudabivški Meti, ki ima s sinom bogatega
kmeta Karničnika kar devet otrok, a se z njim ne sme poročiti. Zveza med obema traja in traja, čeprav so vsi proti njej. Karničnikov sin je zaradi neurejenega
stanja večkrat pijan. Nekega večera, ko se vrača domov, pade v jezero in utone.
Njegovi in Metini otroci - samorastniki - odrastejo in se razkropijo po vsej deželi. Pisatelj meni, da jih je bilo najprej devet, zdaj pa raste že četrti, peti rod, cela
vojska, ki izpodjeda in zasega Karnice bogatašev.
Torej vendarle pisateljeva nova vizija? Vizija nove, boljše, svetle bodočnosti,
ki poganja iz arhaičnih korenin težke preteklosti? Vsekakor že naslov novele,
Samorastniki, po kateri je poimenovana celotna zbirka, simbolizira revolucionarno plat Vorančevega literarnega in duhovnega prizadevanja.
Leta 1959, v času mojega ljubljanskega študija, velja literatura Prežihovega
Voranca za šolski primer ideološko gledano pozitivno opredeljenega progresivnega pisanja. Antun Barac zapiše v svoji knjigi Jugoslavenska književnost (Zagreb
1959), da je Prežihov Voranc »u svojim djelima uspio...pokazati, kako se ispod
različitih fraza kriju interesi klasa i udruženja.« (str. 312).
III. »Postsocialistični« Voranc na prelomu 20. in
21. stoletja
Kako je torej z Vorancem danes, v dobi globalizma in literarnega postmodernizma, ko je pripovedništvo socialnega realizma izgubilo svojo nekdanjo politično podpirano vodilno funkcijo? Je Voranc še aktualen?
Baje je ob snovanju romana Jamnica hotel na samosvoj način odgovoriti
Hamsunovim pogledom na življenje, kot jih je norveški Nobelov nagrajenec iz
15
16
Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot
leta 1920 predstavil v romanu Blagoslov zemlje. Zato je kolektivni roman o življenju v koroški vasi po letu 1921 baje hotel prvotno imenovati »Prekletstvo
zemlje«, a se je premislil.
Med Vorančevim in Hamsunovim pristopom k problematiki zemlje in človeka na njej so v resnici očitne razlike, ne le v stilu, temveč predvsem v idejnem
pristopu k problemu in k z njim povezanim motivom, pri čemer nočem primerjati Hamsunove suverene izrazne moči v morda posebno izraziti umetnini
Markens Grode, torej Blagoslovu zemlje, z Vorančevimi drugačnimi, v marsikaterem odseku reportažno ali celo publicistično napisanimi romani širše družbene
skupnosti. Povezuje ju kolorit, podeželje, zemlja, tudi kljubovalno razpoloženje
proti ustaljenim političnim situacijam, čeprav ga zajemata iz različnih zornih
kotov in prepričanj. Vendar ju ločuje neka bistvena mentalna razlika, različno
izhodiščno občutje pri pristopu k problematiki. Voranc se vedno bolj naslanja
na moč človeške skupnosti, Hamsun se zateka k posebnemu, močnemu posamezniku, ki premaga vse ovire.
Ni mogoče reči, da Vorančevi protagonisti ne ljubijo svoje zemlje. Očitno je,
da so z njo povezani na življenje in smrt. Čeprav so od trdega boja za preživetje trudni in izčrpani, nočejo popustiti kljub slabim razmeram, v katerih živijo.
Pravzaprav so ujetniki svoje eksistencialne usode, velikokrat deklasiranci, na milost in nemilost izročeni propadu, od katerega se okoristijo le bogatini, ki se jim
kapital stalno množi na račun izkoriščanih. Ti v svojem več ali manj stihijskem,
nagonskem bivanju, ko se borijo s požiralnikom narave, istočasno živijo mimo
kapitalističnega požiralnika, ki ga je najtežje premagati in jih lahko v naslednjem
trenutku dokončno požre.
Prežihov Voranc se v svojih literarnih tekstih deklarativno dokončno ne
opredeli za spremembo tega izkoriščevalskega stanja, vendar je več kot očitno,
da je kot pisatelj odtujen oziroma diferenciran od ekspresivno opisanega življenja
svojih protagonistov. In vendar se ne more ločiti od njih in njihovih stisk. Te bo
mogoče šele z revolucionarnim dejanjem popeljati k novemu, boljšemu, višjemu
življenskemu načinu »humanih socialističnih odnosov«, čeprav se je prav to v
bližnji polpreteklosti izkazalo kot neuresničljiva utopija.
Popolnoma drugačen pogled glede človekove prihodnosti ima Knut Hamsun,
ki v Blagoslovu zemlje evforično zapiše: »Tu raste in uspeva vse, ljudje in živali in
sadovi polja. Isak seje. Večerno sonce sije na žitna zrna. V loku jih razsipava iz
svojih dlani, in kot zlat dež padajo na zemljo...«
Medtem ko Voranc meni, da so potrebne tudi na deželi družbene spremembe, oblikuje Hamsun prototip avtarktičnega, od nikogar in ničesar odvisnega
človeka, ki sam seje in žanje in uživa blagoslove svoje zemlje. Očitno ni odvi-
L. Detela: Tri eksistencialna srečanja s Prežihovim Vorancem
Voranc med branjem
sen od kriz sveta, o katerih prepričevalno poroča in vehementno svari Prežihov
Voranc. V tem je še danes aktualen.
Jasno je, da so dogodki druge svetovne vojne ovrgli Hamsunov idealistični, z
nacionalnim socializmom dokaj povezani idejni pristop k tematiki zemlje in relativirali Hamsunovo literarno sporočilo. Vendar pa to vseeno živi še naprej zaradi suvereno na osnovno zreducirane dikcije, ki pripoveduje o tem, da se mora
človek vrniti nazaj h koreninam življenja.
17
18
Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot
Tudi Vorančev prispevek k slovenski literaturi moramo povezati s tistim tipom mednarodno uveljavljene književnosti izpred druge svetovne vojne, ki je na
bolj ali manj realističen način v ospredje postavljala kmečko življenje, problem
zemlje in rodov na njej, kar je v nacionalnosialistični Nemčiji izzvalo načrtno
podpiranje »literature zemlje in krvi« (»Blut - und -Boden – Literatur«), čeprav
so se s problematiko kmeta ukvarjali tudi popolnoma drugačni avtorji, Maksim
Gorki, Šolohov, Nizozemci, Flamci, na primer Stijn Streuvels, ki so jih z veseljem
prevajali v slovenščino.
S Hamsunom povezuje Voranca motiv boja za preživetje. Prežihov Voranc
sprejema ta težki boj, a je pri tem skeptičen. Njegovi protagonisti velikokrat propadejo, čeprav se boj v kolektivu nadaljuje. Toda tudi stari svet zmagovitih posameznikov, v katerem se je zaustavil Hamsun, se je odločilno narušil.
Kot presežek po vseh katastrofah preostanejo pisatelju Prežihovemu Vorancu
spomini na prehojeno pot in družbena angažiranost. Ali je z njo sredi osamljenosti svojih zadnjih let prišel naprej in uspel, pa je vprašanje, na katerega bi bilo
vredno odgovoriti.
SUMMARY
Three Existential Encounters with Prežihov Voranc
In his article Three Existential Encounters with Prežihov Voranc, the author,
a bilingual writer in Vienna, recounts of his exploration of the literary world
of Prežihov Voranc in three different periods of life and socio‑political reality. These encounters had significant influence on the author’s attitude towards
literature. As a ten‑year‑old child he marvelled at the intense language of the
title story of the first edition of Voranc’s youth prose collection Solzice (Lilies
of the Valley). In 1959 and 1960, as a student of the Slovenian language at the
University in Ljubljana, the author approached Voranc from a new angle during his existential interpretation of Boj na požiralniku (Battle at the Sinkhole), a
novel which was at that time frequently analysed from the Marxist point of view.
Finally, fifty years later the author, as he encounters Voranc for the third time,
asks himself of the possible »post‑socialist« significance of Voranc’s literature at
the turn of the 20th century.
M. Jesenšek: Besedna in slogovna oznaka Pekla v Prežihovi črtici Solzice
Marko Jesenšek
BESEDNA IN
SLOGOVNA OZNAKA
PEKLA V PREŽIHOVI
ČRTICI SOLZICE
P
režihove Solzice, zbirka (avtobiografskih) kratkih pripovedi (spominov iz
mladosti Lovra Kuharja), sodijo med slovenska »klasična mladinska dela«.
Gre za zadnjo Prežihovo knjigo – izšla je leto dni pred njegovo smrtjo, poimenoval pa jo je po istoimenski črtici, ki uvaja enajst »literarizirani/h/ spomin/ov/
na otroštvo, na domačo pokrajino, na čustvena doživetja« (Glušič, 2002: 18).
Naslovna črtica Solzice nagovarja odraslega, literarno izobraženega bralca, ki
ceni dobro literaturo (Klaus Detlef Olof, 1993) – prvoosebni pripovedovalec z
usklajeno kombinacijo besed in dejanj ter slikanjem svojih (otrokovih) misli,
čustev in razpoloženj izraža ljubezen do matere (tj. vodilni motiv črtice) in ji
postavlja »literarni spomenik«, hkrati pa v to čustvovanje učinkovito vključuje
motivni drobec pekla kot zanimivo estetsko nasprotje in dopolnjevanje glavnega
motiva.
Prežihov pekel ni Hadovo mitološko podzemlje ali Tartar, niti Dantejev
Pekel, ampak je simbolično prikazana »grda, temačna globača«, v kateri straši;
to ni Signorellijev pekel ali podoba Beatusove apokalipse, ki je nastala v srednjeveški španski umetnosti, ampak je Miheličeva ilustracija Solzic iz leta 1949,
ki predstavlja otroško sliko strahu pred krščanskim peklom – domača globača kot »preddverje pravega pekla«, njegova »tajna vrata« ali »žrelo« pa v otroški
predstavi straži sam razmršen peklenšček, Lucifer z rogovi na glavi ter kremplji
in vilami v rokah. »Vsa slika pravega pekla v moji mladosti je ustrezala našemu
domačemu Peklu, manjkal je samo večni ogenj na njegovem dnu (Solzice, str. 10).
19
20
Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot
Rokopis prve strani Solzic
M. Jesenšek: Besedna in slogovna oznaka Pekla v Prežihovi črtici Solzice
S pomočjo barvnega slikanja, poosebitev in izbranega (tudi narečnega) izrazja
so otrokova stiska, tesnoba in strah stopnjevani v grozo, ker mora gnati krave na pašo v Pekel. Strah ima velike oči, povezava Pekla, čeprav le poimensko
(»Jaz sem se tega kraja bal, odkar sem se začel zavedati svojega bitja. Tega je bilo
predvsem krivo njegovo ime /Solzice, str. 10/) s pravim, krščanskim peklom pa
je za šestletnega otroka seveda usodna. Pekel je središče večnega ognja (pekel
je v praslovanščini imel pomen smola, pomen ‘pekel’ se je iz tega razvil skladno
s predstavo, po kateri pogubljene duše v peklu trpijo v raztopljeni smoli /Snoj,
2003: 504), peklenšček pa simbol zla in vsega hudega, o čemer so Lovru govorili
starši, ko so ga učili prvih krščanskih resnic (»O peklu sem slišal pripovedovati v
cerkvi, ko sem začel hoditi tja in se držal matere za janko« /Solzice, 10). Domači
Pekel je podoben globokemu kotlu (asociacija na peklenski kotel!) z žrelom, ki
se »izgublja v črno, skrivnostno lesovje«. Otroška slikovitost, ki jo je v ilustracijo
Solzic leta 1949 zelo natančno prestavil France Mihelič, ne potrebuje ničesar več,
da si nazorno naslika grozo pogubljenih duš, ki v večnem peklu trpijo strašne
muke, domačo globačo, nesrečno poimenovano Pekel, pa preneseno prepozna
za grozoviti pekel, poln strašne groze. Domači Pekel je stilno in besedno zaznamovan že v prvi povedi črtice (»Na koncu našega polja je bila grda, temačna
globača, ki so ji rekali Pekel«) – na koncu sveta je pekel, na koncu našega polja je
Pekel; Pekel je označen stilno zaznamovan kot »grda, temačna globača«, kot nekaj neprijaznega, peklenskega, kar se ne poimenuje knjižno, ampak »so ji rekali«
narečno. Globača je ponavadi porasla s trnjem in robidami, levi prilastki, ki jo
določajo, pa izražajo temačnost, neprijetnost, nelagodnost; šestletni otrok je neprijazno naravo izenačeval s pravim krščanskim peklom, domača globača pa je
postala sinonim za strah, nadnaravne dogodke in najbolj grozne podobe (»Bila
je podobna globokemu kotlu«). Izraba stilno zaznamovanega besedja stopnjuje
nelagodne občutke prvega odstavka črtice: Pekel »je poraščen«, v njem je samo
»zanikrno grmovje« in »podobna navlaka« ter »še zanikrnejša trava« in »tam si
našel« tudi le »podobnega zlomka«. Skupna imena samostalnikov v množini se
nanašajo na količinsko določitev (ogromno!) vsega slabega, tj. slabih, manjvrednih rastlin v Peklu: npr. lesovje, gabrovje, trnovje. Tak naštevalni niz dopolnjujejo narečni izrazi ali narečno zapisani soglasniški sklopi (npr. rabuželj, češmiga,
pasja črešnja) ter poimenovanje za rastlino čmerika (lat. Veratrum album), ki
je v slovenskem jeziku poznano predvsem v prenesenem pomenu, ekspresivno
(čmerika = čemeren človek; ter izpeljanke iz samostalnika: čmerikast /prid./ =
čmerikav = čemeren = slabe volje; čmerikavec; čmerikavost) ali izrazito slabšalno
(npr. čmerika = zelo kislo, slabo vino). »Pekel je bil tako pust in neprijazen«, da
se ga je otrok moral bati. Taka oznaka Pekla (»pekel je neprijazen«) je lahko tudi
Prežihova figura, ki sobesedilno učinkuje kot povezava globače in Pekla s pravim
21
22
Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot
peklom in peklenščkom v njem (otroška predstava Pekla v Miheličevi ilustraciji!) – v Brižinskih spomenikih je hudič, peklenšček, satan, zlodej poimenovan kot
Neprijazni (»Bonese zavuiztiu bui Nepriiazninu uvignan od szlauui bosige« BS
II/8–9; »Ker je bil z zavistjo Neprijaznega izgnan od slave božje«). Prežih živo
slika, kako je kot otrok doživljal Pekel in predstavlja globačo za neprijazno ter
se igra z mislijo, da je pravi pekel domovanje Neprijaznega, torej peklenščka,
hudiča. Tej figuri postavi kot protiutež drugo besedno igro, ki jo v dialogu izrečeta oče in mati – Pekel, v katerega mora gnati krave na pašo, ni pravi pekel z
Miheličevo podobo hudiča, kot si jo je predstavljal šestletni Lovro (»Saj v tem peklu ni hudičev. Alo, na pašo!« / Solzice, str. 10/), kljub temu pa je mami všeč spoznanje, da se njun sin boji pravega pekla, stanja smrtnega greha torej, zato pa ima
stik z Bogom in vero (»Lej, pekla pa se le boji.« / Solzice, str. 10/). Skladenjsko sta
obe figuri prav tako jasno ločeni: otrokovo »realnost« prvoosebni pripovedovalec razume in jo izraža v stilno nezaznamovani priredni in podredni skladenjski
zgradbi, očetov posmeh in nerazumevanje pa tudi skladenjsko ubesedi kot nenavadno, drugačno, stilno zaznamovano s polstavčnim deležijskim izražanjem:
»Videč to, se je oče značilno zarežal ter me nagnal, rekoč: /…/!« (Solzice, str. 10)
Nerazumevanje otrokovega dojemanja narave je izpostavljeno tudi v ekspresivno rabljenem glagolu se je zarežal. Besedna igra s peklom se nato še dvakrat
ponovi tik pred koncem prvega dela črtice. Najprej, ko oče spregleda fantovo
laž, da je izgubil živino (ko zaradi strahu pobegne iz Pekla): »Če se boš lagal, boš
res prišel v pekel!« (Solzice, str. 12), nato pa še v otrokovo kesanje, ker se je lagal
in tako kršil božjo zapoved (»Poleg strahu me je pekla tudi laž.« / Solzice, str.
12/) – pekel peče (smola, večni ogenj), preneseno pa peče laž; Prežih je besedno
igro s pekel, pekleneti, pekliti, pekleti tako pripeljal od pekla, preko Pekla do skrbi,
žalosti in jeze. In mati se je zavedala, da bi to lahko malemu Lovru pustilo »kak
pristrah«, zato ga v Pekel po tem dogodku res »niso več silil past«.
Lovro se je paše v Peklu res neizmerno bal (»Takoj me je začel siliti jok.« /
Solzice, str. 10/), prvoosebni pripovedovalec pa »strašno nalogo« podkrepi še s
podatkom, da je kot šestletnik prvič moral sam v Pekel – otrokovo grozo slogovno izpostavlja ekspresivno rabljen starinski prislov dotihmal, s katerim pisatelj
uvaja to spoznanje (»/…/ dotihmal še nikdar nisem bil sam tam.« / Solzice, str.
10/). Peklu se zato približuje »z grozo v srcu«. Prvoosebni pripovedovalec sledi otrokovemu občutenju narave in Pekel se res zazdi kot podzemlje; očetovo
nerazumevanje se skladenjsko nadaljuje s polstavčnim deležijskim izražanjem
Lovrovega poskusa, da se vendar odpravi na pašo v »grozni kraj«, v »mračno dno
Pekla« (npr. obotavljajoč se, boječ se). Domači Pekel mu raste v grozovit sinonim
za pekel: podzemlje, prostor, ki leži spodaj, onstran, kraj za kaznovanje, kraljestvo smrti. Prežih to slika kot dvojnično nasprotje med zgoraj in spodaj, svetlobo
M. Jesenšek: Besedna in slogovna oznaka Pekla v Prežihovi črtici Solzice
in temo. Svetlo in zgoraj proti temno in spodaj kot krščanski simbol nebes in
pekla. Lovro si zato prizadeva, da bi pasel »gori na robovju«, a mu to ne uspe
in živina se je »izgubila« v globačo. V pravem peklu strašijo pošasti, Prežihov
Pekel pa je simbolično prikazana votlina, v kateri straši domišljija. Lovro se je
temu kraju »vselej z grozo v srcu približeval«, čeprav je vedel, da mu ne bo treba
»na dno«, sedaj pa se je prvič znašel v njem. Grozo je zamenjala »velika tesnoba
v srcu«, občutek strahu, stiske in dušenja ga je prikoval v globačo, da je »čepel«
na njenem dnu, napetost zaradi občutka ogroženosti je naraščala in ker neprijetnega, strašljivega stanja ni obvladoval, je od groze »vedno bolj nemel«, dokler
ni začel »jokajoč bežati iz globače«, iz votline, ki se mu je zdela zaradi krščanskih
resnic in otroških predstav polna prekletih in kjer so se »izgubile« tudi njegove
krave. Popolno nasprotje tega, kar je nato videl oče z roba Pekla, »od koder je bilo
videti vso globačo«. Podobnost med pravim peklom in Peklom je na mah izginila,
saj se je »vseh devet glav /se je/ mirno paslo tam doli.« In tej preslikavi iz otroškega
v realni svet sledi tudi druga Miheličeva ilustracija, podoba lepe nedotaknjene
narave in mirne živine, ki »prerada muli« »posebno sočno« travo v Peklu.
Sledi drugi del Solzic, v katerem izgine neskladje med naravo in prvoosebnim pripovedovalcem, drugačen pogled na Pekel, njegovo prevrednotenje,
alegorija. Vaje v slogu Raymonda Queneauja, ki jih uvaja neživljenjski pogovor
med materjo in očetom. Posebnost dogodka napoveduje sobotni večer, umirjenost, že kar kersnikovska romantična idila. Na prvi pogled se zdi, da je tak
preobrat nemogoč, nesmiseln in dvoumen, vendar pa natančno branje pokaže,
da je tako nadaljevanje smiselno, saj strah zamenja pogum – žrtev za ljubezen
do matere je tako velika, da premaga tudi strah pred Peklom –, hkrati pa je tak
odnos napovedan že tudi na začetku črtice, v drugem in tretjem odstavku, ki
napovedujeta nasprotje »grdi, temačni, skrivnostni« globači, saj se zdi, je taka
le »na prvi pogled«. »Ta kraj«, čeprav otroku neprijazen, zastrašujoč in grozen,
vendar ni »popolnoma nekoristen« in »odveč«, saj je dajal najboljši les za cepce
in grablje, pa tudi »se je tu in tam dobil iz njega kak voz letne stelje«. Predvsem
pa je bila v Peklu odlična paša in živina v njem je bila vedno mirna, saj je bila
tam (»menda«!) zelo sočna trava. Obe spoznanji na začetku črtice nakazujeta
konflikt, do katerega je zaradi paše tudi prišlo, hkrati pa nakazujeta posebno
vzročno povezavo med peklom in Peklom tudi v drugem delu Solzic. Preobrat je
smiselno utemeljen. Lovro ima mamo in solzice »neznansko rad« in ko je slišal
mamo vzdihovati, da si želi odnesti solzice v cerkev, se odloči za veliko žrtev
in se »požene« v Pekel po solzice. V Peklu, tako v prvem delu črtice opravičuje
Lovrov strah pred globačo prvoosebni pripovedovalec, so le »zanikarne rastline«. Solzice, tako se je zdelo Lovru, med temačno podobo narave in udarjajoči
»šum studenčevih vod«, ki »se kopiči« v globači Pekla, ne sodijo (»Solzice sem imel
23
24
Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot
Vorančeva mati Marjeta Kuhar
neznansko rad in sem za njimi pretaknil vse robovje domačije. Le v Peklu nisem
vedel zanje.« /Solzice, str. 14/).
Solzice in Pekel, nasprotje, ki se je zdelo v prvem delu črtice nezdružljivo, na
mah spremeni ubeseditveni način črtice. Opisovanje narave postane tako rekoč
romantično in skladno z občutenjem ljubezni do matere. Uvaja ga umirjen sobotni večer, zato »grozo in tesnobo v srcu« iz prvega dela črtice zamenja »globina
srca«, v kateri odmeva »materin vzdih o solzicah«, izrečen v »jasni, dišeči vigredni
noči«. Sledi pripoved o tem, kako težko se je Lovro zjutraj prebujal in vstajal,
vendar pa je nedeljsko jutro napovedalo drugačen tok dogodkov. Romantični
oris narave in njena poosebitev (»Zunaj je vstajalo pomladno jutro. /…/. Za daljnim Pohorjem je žarela velika škrlatna zarja in vsak čas se je moralo prikazati son-
M. Jesenšek: Besedna in slogovna oznaka Pekla v Prežihovi črtici Solzice
ce. Vrh Pece ga je že videl, ker je bil ves oblit s škrlatno barvo. Trata, drevje, listje je
bilo oblito z roso, ki se je le še bledikasto svetlikala in čakala, da jo skorajšnji sončni
žarki napolnijo z biseri jutranjega zlata. Koprenasto ozračje je dihalo počasi, ko
da bi narava vzdigovala veliko breme.« /Solzice, str. 14/) se ujemata z dečkovim čustvovanjem (»Kakor omotičen sem obstal na dvorišču. /Solzice, str. 14/).
Napočil je čas »velike žrtve«, premagati bo moral strah pred Peklom. Sam tega
ne bo zmogel, potreboval bo »čudno silo«, ki ga bo »dvignila« in ponesla proti
Peklu. Pravi pekel je strašen, neviden kraj, ki ga Lovro ne sme enačiti z domačim
Peklom. Premagati je moral grozovito otroško podobo pekla, ki mu je zrasla iz
pripovedovanja staršev in popreprostene razlage krščanskih resnic. Črtica s tem
izgubi preprosto avtobiografsko podobo in začenja prikazovati abstraktni svet v
prispodobi solzic in pekla.
Svobodno se je odločil za tak korak, pred njim je bila težka pot, a nejasno,
kot v transu, je čutil, da jo bo premagal s pomočjo ljubezni do matere (»Bil sem
poln neke čudne, sladke dolžnosti, čeprav se tega nisem zavedal.« /Solzice, str. 14/).
Prežih je mističnost tega dogodka podkrepil z zelo ekspresivnim glagolom, ki
začenja Lovrovo pot v Pekel in nazaj (»Začel sem leteti čez polje proti Peklu.« /
Solzice, str. 14/). Kot da ga je »čudna sila« res »dvignila« in je z nadnaravnimi
lastnostmi poletel čez polje proti Peklu. Vse se je moralo dogajati zelo hitro, zato
je ekspresivnost glagola »leteti« nujna. Kratek zaviralni element je le »rob Pekla«.
»Dospel je«, za hip je postal in prenehal teči. Tok dogodkov se retrospektivno
izenači z dogajanjem v prvem delu črtice. Pred njim je ponovno »mračna jama«,
spet bo moral »dol«, »na dno«, »čez rob«, v onostranstvo, na mesto večnih muk.
Ponovno so pred njim vse stiske iz prvega dela črtice, zgrožen je, vendar se mora
odpraviti v podzemlje – pred njim je ponovno pot v Pekel, iz katerega je pred
časom z lažjo pobegnil. Tokrat mora premagati strah. Pri tem mu pomaga »neka
sveta tesnoba«, ki premaguje strahovit šum voda in »njegove grozovite odmeve«,
njihovo nasprotje pa je prijazna, pozitivna »jutranja tihota«, ki nadomešča tesnobo in onemelost iz prvega dela črtice. »Spustil« se je čez rob, v temo, tako da
je »zaprl oči«. »Hlastno« je natrgal solzic in se nato »zagnal iz Pekla«, proti domu,
iz teme proti svetlobi (»Ta trenutek je daljno sonce poslalo svoj prvi sončni žarek
na dvorišče in po njem se je razvila prelepa svetloba.« /Solzice, str. 14–15/). Sonce
in svetloba kot krščanska simbola življenja – Lovro teče s polnim naročjem solzic proti svetlobi, medtem ko v Peklu, ki simbolizira nazadovanje ali smrt, meži.
Zdi se, kot da je Prežih v tem trenutku naredil iz Lovra junaka, ki se mora po
vzoru Orfeja, Odiseja, Herakleja, Jezusa odpraviti na pot v pekel in se od tam
tudi vrniti. Motivni drobec poti v pekel napoveduje katarzo, ki bo dosežena s prispodobo poti v temo in zmagoslavne vrnitve k svetlobi, ki premaguje greh (laž v
prvem delu črtice) in pooseblja dobro v človeku (v Lovrovem primeru ljubezen
25
26
Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot
do matere). Mati kot simbol ljubezni »stoji sredi te svetlobe« in je predstavljena
v čudoviti primeri: je »prečudno lepa in vsa ožarjena, kakor prikazen iz nebes«.
Številni razlagalci Prežihovih Solzic odkrivajo v prvem delu črtice Solzice
»nagnjenost do grotesknega oblikovanja«, v alegorično razumljenem drugem
delu pa vidijo »realistično nadrobnost«, subjektivno čustveno pisanje, Kersnikov
romantični realizem s tančico pajčolana pri opisovanju narave, religiozno fantastiko, »kmečko prvinskost in naturnost« ter »neke vrste mimetični socialni realizem«. Vsak med njimi ima prav, saj Solzice kot alegorija za religioznost taka
razmišljanja dovoljujejo, jezik in slog pisanja pa jih potrjujejo. Sreča je mogoča le
Prvo izdajo Solzic je ilustriral France Mihelič
M. Jesenšek: Besedna in slogovna oznaka Pekla v Prežihovi črtici Solzice
sredi svetlobe. Lovrova pot iz teme k Soncu pa to udejanja, saj kaže, da je nenaravni Pekel le (otroška) psihološka predstava, ki je nastala zaradi poenostavitev
in velike otroške domišljije. Prežih je v črtici Solzice pokazal, da je nasprotje
Pekla in solzic premagljivo, pekel kot sinonim kazni za pogubljene pa je v sodobnem času potrebno razumeti kot posameznikovo svobodno odločitev za ali proti
zlu, oziroma skladnost njegovih želja in možnosti pri taki izbiri.
Pekel je v Prežihovi črtici Solzice predstavljen dvojnično, in sicer kot (1)
»grda, temačna globača« na koncu domačega polja (Pekel) in kot (2) alegorija premaganega strahu in Prežihov nasvet, da se je potrebno pri učenju prvih
krščanskih resnic v družini in cerkvi odmikati od zastraševalnih razlag pekla
(pekel).
Pekel »na koncu domačega polja« je v predstavi šestletnega otroka naslikan
zmaličeno groteskno s pomočjo barvnega (npr. temačen) in glasovnega (npr.
grozovit odmev) slikanja, poosebitev (npr. šum /…/ je udarjal /…/ in se kopičil v
globači) in besednih iger (npr. Saj v tem peklu ni hudičev). Asociacija na resnični
pekel je prisotna tudi v Prežihovi figuri, ki sobesedilno učinkuje kot povezava
globače in Pekla s pravim peklom in peklenščkom v njem (temu ustreza tudi
otroška predstava Pekla v Miheličevi ilustraciji k prvi izdaji Solzic leta 1949!)
– v Brižinskih spomenikih je hudič, peklenšček, satan, zlodej poimenovan kot
Neprijazni (»Ker je bil z zavistjo Neprijaznega izgnan od slave božje«). Prežih
živo slika, kako je kot otrok doživljal Pekel in predstavlja globačo za neprijazno
ter se igra z mislijo, da je pravi pekel domovanje Neprijaznega, torej peklenščka,
hudiča.
V drugem delu se pojavi zanimiv motivni drobec poti v pekel in vračanja, ki
napoveduje katarzo, doseženo s prispodobo poti v temo in zmagoslavne vrnitve
k svetlobi, ki premaguje greh (laž v prvem delu črtice) in pooseblja dobro v človeku (v Lovrovem primeru ljubezen do matere). Mati kot simbol ljubezni »stoji
sredi te svetlobe« in je predstavljena v čudoviti primeri: je »prečudno lepa in vsa
ožarjena, kakor prikazen iz nebes«.
27
28
Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot
LITERATURA
Bellinger, Gerhard J.: Leksikon mitologije : 3000 gesel o mitih ljudstev od pradavnine do sedanjosti s 400 ilustracijami. Ljubljana : DZS, 1997.
Boršnik, Marja (ur.): Prežihov zbornik. Maribor : Obzorja, 1957.
Boršnik, Marja: Prežihov Voranc. V: Jezik in slovstvo, 2, št. 1 (15. okt. 1956), str.
1–8. Letn. 2, št. 2 (15. nov. 1956), str. 56–68.
Boršnik, Marja: Prežihov Voranc. V: Marja Boršnik: Študije in fragmenti. Mari­
bor : 1962, str. 335–372.
Druškovič, Drago (ur.): Lovro Kuhar - Prežihov Voranc. Ljubljana : Cankarjeva
založba, 1979.
Druškovič, Drago: Trije rokopisi Prežihovega Voranca. V: Prežihov Voranc. Greh
na odoru / Solzice / Gosposvetsko polje. Ljubljana : Mladinska knjiga, 1979.
Druškovič, Drago: O Solzicah po zapisih iz dnevnika 1942. V: Brenk, Kristina:
Kruh upanja : spomini na Prežiha. Ljubljana : Borec, 1982
Druškovič, Drago: Prežihov Voranc. Ljubljana : Mladinska knjiga, 1983.
Gheerbrant, Alain: Slovar simbolov : miti, sanje, liki, običaji, barve, števila.
Ljubljana : Mladinska knjiga, 2006.
Glušič, Helga: Slovenska pripovedna proza v drugi polovici dvajsetega stoletja.
Ljubljana : Slovenska matica 2002.
Olof, Klaus Detlef: Prevodu Prežihov Solzic na rob. V: Mrdavšič, Janez (ur.),
Pogačnik, Jože (ur.). Prežihov Voranc : 1893-1993 : zbornik prispevkov s simpozija
ob 100-letnici rojstva. Maribor : Kulturni forum, 1993, str. 120–125.
Olof, Klaus Detlef: Maiglöckchen. Klagenfurt, Salzburg : Wieser, 1993.
Olof, Klaus Detlef: Maiglöckchen : elf Kindheitsgeschichten. V: Prežihov Voranc.
Solzice. Klagenfurt : Drava, [Trieste] : Editoriale stampa triestina, cop. 1985.
Prežihov Voranc: Solzice. Ilustrator Mihelič, France. Ljubljana : Mladinska knjiga, 1949.
Prežihov Voranc: Zbrano delo. Ljubljana : Državna založba Slovenije, 1962–1990.
Snoj, Marko: Slovenski etimološki slovar. Ljubljana : Modrijan, 2003.
Splošni religijski leksikon. Ljubljana : Modrijan, 2007.
Sušnik, Franc: Prežihov Voranc. V: Kolar, Marjan (ur.): In kaj so ljudje ko lesovi :
koroški zapisi. Maribor : Obzorja, 1968, str. 74–89.
Zadravec, Franc: Slovenska besedna umetnost v prvi polovici dvajsetega stoletja.
Ljubljana : Mladinska knjiga 1974.
M. Jesenšek: Besedna in slogovna oznaka Pekla v Prežihovi črtici Solzice
SUMMARY
The Verbal and Stylistic Denotation of Hell in Prežih’s
Sketch Solzice
Hell in Prežih’s sketch Solzice (Lilies of the Valley) is presented in a twofold
manner: as (1) »an ugly, dark gorge« in the end of the family field (Hell) and as
(2) an allegory of the conquered fear and Prežih’s advice that during the teaching
of the basic Christian truths within the family and in church the intimidating
explanations of hell (without a capital H) should be avoided.
In the imagination of a six‑year‑old child, Hell »in the end of the family
field« is depicted in a distorted grotesque manner by means of colours (i.e. dark)
and sounds (i.e. dreadful echo), personifications (i.e. the noise / ... / was beating
/ ... / and amassing in the gorge) and wordplay (i.e. there are no devils in this
hell). The association with the real hell is also present in Prežih’s imagery, which,
in a contextual manner, functions as the association of the gorge and Hell with
the real hell and the devil in it (the child’s idea of Hell in Mihelič’s illustration
of the 1949 first edition of Lilies of the Valley corresponds to this image). In
the Freising Manuscripts the devil, fiend, Satan, demon is referred to as Unkind,
(“Because with the envy of the Unkind he was banished from the grace of the
Lord”). Prežih depicts vividly how he saw Hell as a child, presents the gorge as
unkind and toys with the idea that true hell is the home of the Unkined, i.e. the
devil, Satan.
In the second half an interesting motive of the journey to hell and back appears, announcing the catharsis achieved through the allegory of the descent
into darkness and the victorious return to the light, which overcomes sin (the lie
in the first part of the sketch) and personifies the good in people (in Lovro’s case,
the love for his mother). Mother, as a symbol of love, »stands in the middle of
this light« and is presented with a wonderful comparison: she is »marvellously
beautiful and radiant, like an apparition from heaven«.
29
30
Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot
Z. Zorko: Korenine koroščine v Prežihovem knjižnem jeziku
Zinka Zorko
KORENINE
KOROŠČINE V
PREŽIHOVEM
KNJIŽNEM JEZIKU
V
razpravi je predstavljeno me`i{ko nare~je, iz katerega je Pre`ihov Voranc
vklju~eval v svoje delo zlasti besedje in besedotvorne vzorce, medtem ko
sta glasoslovna in oblikoslovna ravnina knji`ni. V premem govoru sta lahko
zamenjana izhodi{~e in jedro, tako da je na prvem mestu jedro povedi. `ivalski frazemi v romanu Po`ganica (33 `ivali) so ve~inoma {e `ivi in preverjeni
tudi v nare~ni podobi.
Lovro Kuhar – Pre`ihov Voranc je pisal v slovenskem knji`nem jeziku.
Sistem knji`nega jezika zajema glede na namen sporo~anja dve osnovni obliki sporo~il: subjektivizirana sporo~ila in objektivizirana sporo~ila. V prvih se
ka`e subjektivni odnos do tega, kar se posreduje; u~inek, ki naj ga sporo~ilo
dose`e, je odvisen od stopnje ~ustvene aktivnosti pisca, tudi odzivnost na
tako sporo~ilo ostaja na ~ustveni ravni. Da avtor tako odzivnost dose`e, mora
biti sposoben izbrati izrazje, ki ~im bolj natan~no in sugestivno posreduje
njegovo ~ustveno aktivnost. V besedju subjektiviziranega sporo~ila predstavlja
nevtralni fond veliko ve~ino. Poleg tega pa se pojavlja zna~ilna kategorija ekspresivnosti z ekspresivnim izrazjem, ki je lahko vzeto tudi iz pokrajinskega
pogovornega ali nare~nega sistema.
Dialektizem ali nare~na posebnost/zna~ilnost je po ESJ tisto, kar je za
posamezno nare~je (ali govor zlasti) zna~ilno, in sicer na kateri koli jezikovni
ravnini. Ve~ina vsakdanjih besed za prvotne oblike in okoli{~ine `ivljenja v
knji`nem jeziku ima svoj izvor v obeh osrednjih nare~jih, je pa v veliki meri
31
32
Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot
Kotnikova bajta, Vorančeva rojstna hiša
tudi splo{noslovenska. Nare~ne prvine v knji`nem jeziku se ~utijo kot pokrajinske, kot stilno zaznamovane, s pomeni, tipi~nimi za dolo~eno nare~je.
Govor Lovra Kuharja je bil me`i{~ina, ki spada v koro{ko nare~no bazo.
Me`i{ko nare~je se govori v dolinah rek Me`e in Mislinje. Na vzhodu meji
na koro{ko severnopohorsko, pri Mislinji in Doli~u na {tajersko pohorsko, na
jugu pa na zgornjesavinjsko in srednjesavinjsko nare~je. To nare~je je izgubilo razliko med nizko in visoko, torej med akutirano in cirkumflektirano intonacijo, besedna intonacija je padajo~a, ohranja pa se pojo~a stav~na melodija.
Kotlje, Brdinje, Podgoro, Pre{ki Vrh in Ur{ljo goro povezuje dokaj enoten
kotuljski govor. Dolgonagla{eni samoglasniki so: i:, u:, i:|, u:|, é:, ó:, e:/eãe:, o:/oão:,
a:, |r. Diftong i:| je odraz za dolgi jat in za etimolo{ki e: gri:|x, 'li:|s, s'li:|p;
'li:|t, 'pi:|~; diftong u:| zastopa dolgi etimolo{ki o: 'bu:|x, 'mu:|~, 'nu:|s. Dolgi
ozki é: je refleks za dolgi polglasnik, za dolgi nosni Æ, za staroakutirani jat
v dvozlo`nicah in za novoakutirani e: 'dé:jn, 'wé:s; w'sé:xnawa, 'mé:{a, g'lé:da,
'pé:t, 'zé:be, 'dé:tela; b'ré:za, 'cé:sta, 'mé:sto, 'pé:na; 'né:so, 'pé:ko. 'ré:ko. Dolgi ozki
ó je naslednik dolgega nosnega Ø in novoakutiranega o: k'wó:p, 'ró:p, 'só:t;
'dó:ta, 'xó:ja, 'nó:sim, {'kó:da. {iroki e: ima alofon drse~i diftong eãe:; zastopa pa
umi~no nagla{eni e in staroakutirani jat v trizlo`nicah: 'te:ta, '`e:na, 'ne:sem;
're:kwa, 'meãe:tat, 'reãe:zati, 'deãe:wat, 'li:|t – 'leãe:da. {iroki o se lahko izgovarja tudi
diftongi~no kot oão:; pojavlja se kot refleks za umi~no nagla{eni o in za no-
Z. Zorko: Korenine koroščine v Prežihovem knjižnem jeziku
voakutirani o v zadnjem zlogu: 'ko:tu/'koão:tu, 'ko:za/'koão:za, 'oão:sa, 'koão:nc, '~oão:k,
'koão:s, 'poão:t, st'roão:k.
V kotuljskem nare~ju se a ne labializira: d'wa:, g'ra:t, k'ra:l, p'ra:x.
Kratki nagla{eni samoglasniki i, u, e, o, a, | so nastali iz izhodi{~nih
kratkih ali pa so postali nagla{eni po naglasnih umikih v zadnjih stoletjih;
pojavljajo se lahko v vsakem zlogu. Sli{imo jih zlasti v naslednjih oblikoslovnih kategorijah: v oblikah knji`nega me{anega naglasnega tipa: 'nu:|~ 'no~i,
'pi:|~ 'pe~i, 'li:|t 'le:da na 'ledu, 'bu:|x 'boão:ga x 'bogu; 'maso, ~'rowo ~re- 'wi:|sa,
'j|me i'mé:na; 'pé:ko 'pe:~em, 'peãe:kwa, 'pekwo; 'pekli; tako {e 'neswo 'nesli, '~uwo
'~uli; v oblikah premi~nega naglasnega tipa: 'we~er, 'wuxo u'{é:ta. Polglasnik
se pojavlja kot refleks za kratki i, umi~no nagla{eni e in redko polglasnik:
'm|{, 'n|t, 't|~, 'c|gan, 'z|t, u'm|t, d'r|wo, 's|no; 'd|{. Kratki a je zastopnik kratkega polglasnika in umi~no nagla{enega nosnega Æ: 'badet, 'magwa, 'paku, 'pas,
s'tab|r; 'maso. Nenagla{eni vokali ka`ejo nagnjenost k redukciji v polglasnik,
zlasti nenagla{eni i; nenagla{eni o (tudi iz polglasnika) je zelo ozek: 'gó:boc,
'ko:soc, 'pé:tok.
V soglasni{kem sistemu je najbolj opazno t. i. {vapanje, to je premena neko~ trdega l pred samoglasniki u, o in a v w: b'wago, k'wó:p, 'me:twa,
'di:|wawa. Nare~je ne pozna ustni~nozobnega v, govori se le dvoustni~ni w.
Kon~ni zvene~i velar g se premenjuje v x: 'bu:|x, 'nu:|x, 'ru:|x, s'ni:|x, w'ra:x.
Samoglasni{ki Š je dal o:ú: 'bo:úxa, 'wo:úk, 'wo:úna, samoglasni{ki r pa |r: |r'dé:~,
'p|rt, s'm|rt. Kot protezi se pojavljata j in w: 'j|gwa, 'j|me, 'j|spa, 'wo{, 'woni. Kot
rinezmi so ohranjene oblike: 'mi:|sÑc, 'pa:jen~na, vi:n~. Znano je t. i. {tekanje:
{'ta:k, '{|ti, '{|ta, {'tam, {'tó:di.
V oblikoslovju je kotuljsko nare~je ohranilo ve~ino starej{ih oblik, vse
tri spole v ednini, v mno`ini je izgubilo srednji spol, ohranjena je dvojina,
pridevniki srednjega spola ohranjajo staro skr~eno dolo~no obliko: lepoje
–> lope. V mo{ki sklanjatvi se v mestniku ednine pojavlja poleg u-jevske
kon~nice tudi i-jevska (p|r 'mi:|sÑci), v orodniku ednine pa samo u-jevska
kon~nica: b'rat b'ra:ta b'ra:tu b'ra:ta p|r b'ratu z b'ratu. V mno`ini so v D, M in
O kon~nice: -am -ax -ami. V `enski a-jevski sklanjatvi je orodni{ka kon~nica
-i nastala iz -oj pod {tajerskim vplivom. Mestnik in orodnik dvojine sta enaka: p|r '`e:nama z '`e:nama. Samostalniki srednjega spola so v ednini ohranjeni v celoti, v mno`ini pa prehajajo med `enske samostalnike, podalj{ani
s -t- pa se lahko maskulinizirajo: 'oko/o'~i:|so o'~i:|sa, d'wi:| o'~i:|si, 'li:|pe
o'~i:|se; 'wuxo u'{é:ta, d'wi:| u'{é:ti, 'do:úge u'{é:te; 'ja:jce jaj'cé:ta; 'te:le 'té:wata,
d'wa: 'té:wata, t'ri: 'té:wati.
V pridevni{ki sklanjatvi ima mo{ki in srednji edninski rodilnik kon~nico
-iga: 'wa:xkiga 'dé:wa. Za srednji spol je ohranjena kontrahirana stara dolo~na
33
34
Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot
oblika: 'lope maso, {'to:ke 'dé:wo. Glagol ima le priponsko spregatev, zato tudi
oblike 'bote, 'wi:|te, 'ji:|te, g'ré:te, 'da:te. Ob spreminjanju glagolskih oblik se pri
glagolih z nedolo~ni{ko pripono -ni- in sedanji{ko -ne pojavlja pripona -na- v
dele`niku na -l: w'zi:gno w'zi:gnawa w'zi:gnali. Posebnost so naglasne razlike
kot posledica ali mladega naglasnega umika ali pa so akutirani samoglasniki v trizlo`nicah ostali kratki. Ta pojav je zna~ilen za nedolo~nik in za
dele`nik na -l v mno`ini: 'r|~t: 're:~em, 'r|~i, 'ré:ko 're:kwa 'r|kli; k'wat: 'kó:lem,
'kóli, k'waú k'wa:wa k'wali; wm'r|t: wm'ri:jem, wm'r|; '~ut: '~u:jem, '~uj, '~u: '~u:wa
'~uli; 'p|t: 'pi:jem, 'pi:j, 'pi:ú 'pi:wa, 'p|li; 'm|sl|t: 'mi:slim, 'mi:sli, 'mi:slo 'mi:slawa;
'p|sat: 'pi:{em, 'p|{i, 'pi:so 'pi:sawa; g'nat: '`e:nem, '`|ni, g'na:ú g'na:wa g'nali; 'dat:
'da:m, 'da:j, 'daú 'da:wa 'dali.
Med prislovi najdemo najve~ okamnin; ohranjene so stare kon~nice, kazalni zaimki, stari leksemi; sli{ati je tudi {tekanje; deikti~ni -j na koncu prislova izginja: 'ké:, {'to, {'tole, {'tam, z'go:ra, s'po:da, 'g|ra, 'kam, 'tó:ta, 'g|rta, 'g|rsa,
'sant|r, 'tant|r; ko'da:, 'wu:|dÑ 'podnevi', d'ri:|w|, 'w|gret; {'t|k.
Nare~na jezikovna sredstva za doseganje ve~je ekspresivnosti in krajevne
obarvanosti je Pre`ih vna{al zlasti s koro{kim besedjem, z nare~nimi tvorjenkami zlasti pri osebnih imenih, s pogovornimi skladenjskimi vzorci, s
koro{kimi `ivalskimi frazemi, s {tevilnimi poosebitvami in metaforami.
Gradivo je izbrano iz romana Jamnica, iz zbirk Samorastniki in Solzice,
`ivalski frazemi pa iz romana Po`ganica.
Požganica, »roman iz prevratnih
dni« iz leta 1939
Z. Zorko: Korenine koroščine v Prežihovem knjižnem jeziku
V romanu Jamnica najdemo naslednje samostalni{ke besedne zveze in samostalniki: ~rne begute 'cunje'; drevesna ritina; far{ki kidej; lepa nedelja; mala
skrev 'skrivali{~e'; prazni marnji; otro~ja drosa 'mno`ica'; ve~na lu~; belina
'prvo `ganje'; bernja 'pobiranje'; bobika 'jagoda'; ~a~a 'igra~a'; ~rnel 'borovni~evje';
gorica ' dvori{~e, ograjen prostor za svinje'; gumno 'skedenj'; hoja, hojevina
'jelka'; kadunja 'ne~ke'; les 'gozd'; merjasec 'plug z dvema leme`ema'; nicina
'osojni kraj'; oplaz ' nezoran del njive'; stanoga 'suha `enska'; vigred; tur{~ica
'koruza'; zabela 'zaseka'.
Slogovno slab{alne besede in zmerjavke: cafuta 'vla~uga'; lola 'neumna
`enska'; kveka 'pohabljen ~lovek'; paludje 'ropotija'; terba 'neumnica'; av{a,
kurba, kuzla, prasica, psica, teslo.
Zna~ilne so izpeljanke s priponskimi obrazili: -a~, -je, -uh: ~ivka~, krstitje,
prekucuh.
V romanu se pojavljajo tudi prevzete besede, zlasti iz nem{~ine:
ab{ajdasnik (ob steljeraji), aderca, camar, cimraka, fretar, habe 'perutnice',
kwama 'nezavest', knap, patnu{ter, ranta, {pas, tatrman, `agrad, `ehtar, `lahta, `egnan, `lot 'sodrga'.
Nare~nih pridevnikov je manj: abotno 'nerodno', dekli~ji, mo~aten, {e
manj je glagolskih besednih zvez: so {li h kraju 'po~ivat'; zazvonilo je skupaj.
Prislov ~udno pomeni 'zelo, veliko'; bárti 'krat'; od tistih dob. Med medmeti so pogoste kletvice: prekleti ded. Zelo opazna je raba nare~nih osebnih lastnih imen. Mo{ka krstna imena se lahko kon~ujejo na -a ali -ej, -uh:
Anza Anzana, Folta, Joza; Anej, Jakej, Ladej, Lukej, Virej; Tev`uh, Voruh.
Feminativi k mo{kim priimkom ali hi{nim imenom so tvorjeni s priponskimi
obrazili: -ka, -(ov)ka, -inja, -ica: Dovgano~ka, Munkovka, Bunkinja, Dvornica.
V zbirki Samorastniki je najve~ dialektizmov v povesti Boj na po`iralniku;
posnet je tudi film v me`i{kem, delno tudi strojnskem podjunskem nare~ju
(otroci s Strojne). Nare~ni samostalniki in samostalni{ke besedne zveze so
najpogostej{e: aherc 'pristre{je'; birn posetve (60 kg); ~epun 'vodir'; gare 'ro~ni
voz na dveh kolesih'; iber`nik 'hlapec', les 'gozd'; odrina 'steljnjak'; ori~ka 'otka';
poga~a; prizemnikovec; prhovina: zdrtost 'pretirana delavnost'; `ehtar 'golida'.
Slab{alna priponska obrazila so: -uh, -a~, -un: dremuh, krmuh, po`eruh, smrduh; reza~; mrhun.
V tem delu je najbolj ekspresivna poosebitev vodnega izvira – po`iralnika,
saj ga Pre`ih primerja s strahotno sluzasto po{astjo s po`re{nimi ~eljustmi
in s strupom v `ilah.
V romanu Po`ganica so pogosti `ivalski frazemi. V diplomskem delu
Vanje Benko so izpisane vse stalne besedne zveze, v katerih se pojavljajo
35
36
Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot
`ivali, in vse so preverjene na terenu, kamor je ume{~eno dogajanje v romanu – torej med Kotljami, Le{ami in Me`ico.
Frazeologija je del besedoslovja, nauk o stalnih besednih zvezah, za katere so zna~ilne: ve~besednost, stalnost oblike in pomena (niso vsota pomenov
sestavin, ampak tvorijo nov pomen), so ~ustveni in se stalno rabijo, torej so
{e danes `ivi med ljudmi, so pokazatelj ljudskosti. V `ivalskih frazeologemih
so zastopane `ivali, ki jih ~lovek najbolj pozna: doma~e `ivali, lahko pa tudi
eksoti~ne `ivali. `ivali nastopajo kot primerjalna fizi~na pojavnost ali lastnost,
ki se ji pripisuje, na ~loveka pa je prenesen tudi na~in njihovega obna{anja.
V Pre`ihovem romanu Po`ganica je predstavljenih 33 `ivali; 31 jih je iz
doma~ega okolja. Te `ivijo s ~lovekom (hi{a, dom – 18): bik, gos, `ivina,
koko{ in petelin, koza, ma~ek in ma~ka, mi{, muha, osel, oven, pes, svinja,
pra{i~ in prasica, merjasec in vol. Ne `ivijo s ~lovekom (gozd, polje, travnik – 19): ~ebela in trot, ~rv, de`evnik, glista, jazbec, jelen, je`, ka~a, krt,
medved, osa, podlasica, pti~, sova, volk, vrana, zajec, `aba.
BIK
"Ta ima pa huj{e `varce kot Javornikov bik." (`varce 'podgrlina')
"...trije hlebi podbradne masti so mu silili na prsi..."
Nare~no: '[|t 'ma: pa 'xu:j{e `'wa:rce ko 'bik.
GOS
"Zagledal je belo gos. ..." ^e bo {lo tako naprej, bomo kmalu zagagali..."
(bela gos – simbol ~istosti in nedol`nosti)
Nare~no: Zag'lédo je 'bi|:wo 'gó:s.
GOVEDO ali @IVINA
"Dovolj dolgo so nas mu~ili kot i`no `ivino. ... Naraglavci so prava `ivina. ... Vstanite, hej, vstanite, `ivina zaspana!" (i`na `ivina – `ivina v igu)
Nare~no: 'T|k 'dó:úgo so nas 'ma:trali ko '~|rno `'wi:no.
KOKO[ in PETELIN
"Tako so morali ti petelini utihniti. ... Toda re~em ti, vi imate kurjo pamet..."
Nare~no: {'t|k so 'm|rli '{|ti pet'li:ni ú't|xÑt.
KOZA
"Tu zdolaj je bilo temno kot v kozjem rogu."
Nare~no: {'tó'dó:le je b'wo 't|k 't|mno ko pa ú 'kó:zjem 'rógu al pa ko ú 'ri:ti.
MA^KA in MA^EK
"Gabun je bil star ma~ek. ... To niso ma~je solze. ... Predli so okrog
Labo~anov kot ma~ka okrog mi{je luknje ..."
Nare~no: 'Biú je s'ta:r 'ma:~|k ... {'to pa niso 'ma:~je 'só:úze. 'Xó:dli so o'kówo
Z. Zorko: Korenine koroščine v Prežihovem knjižnem jeziku
k|k|r 'ma:~ka o'kówo 'mi:{je 'wu:kne / o'kówo w'ré:le 'ka:{e / o'kówo ig'li:~|ú.
MI[
"Ljudje so se poskrili v mi{je luknje."
Nare~no: 'L|di so se posk'r|li ú 'mi:{je 'wu:kne.
MUHA
"Obletavajo ga kot muhe govno. ... Izbij mu njegove trmaste muhe iz
glave." Nare~no: 'Li:|tajo o'kówo n'je:ga 'k|k|r 'mu:xe o'kówo d're:ka. Z'bi: mo
'mu:xe z g'wa:le/z 'ri:ti.
OSEL
"Letos se pa lahko obri{e{ za svoje vre~e, kajti rad bi poznal tistega osla,
ki bi {e kaj dal."
Nare~no: '[|dga 'o:swa b| 'rat 'pó:zno, ko b| {e 'kaj 'da:ú.
OVEN
"Popolnoma mu je upadel pogum; kakor premagan oven je obsedel na
mestu in samo gledal."
Nare~no: za ovna uporabljajo nare~no besedo mrka~ ali bider.
Ob'sédo je 'k|k|r pre'ma:gan 'bi:d|r.
PES
"Ob najmanj{i priliki se je zare`al kot pes. ... Nas sovra`ijo kakor stekle pse."
Nare~no: Za'ré:`o se je ko 'p|s. … Nas 'fé:ntajo 't|k ko pa 'p|se.
SVINJA
"Ta svinja je zadnje dni ~isto odpovedal. ... Svinja, ta major, ~isto navadna, stara prasica. ... Bil je resni~na svinja. ... Tega prasca ni {koda. ...
kakor razjarjen merjasec je sekal sem in tja po sobi."
Nare~no: '[|dga p'ra:sca ni {'kó:da. '[|t je '~ist na'va:dna s'wi:na. 'Ké: je '{|to
s'w|ne?
VOL
"Pijani Ti~e ga je pogledal kakor zaboden vol."
Nare~no: Pog'lé:do ga je ko za'bo:den 'wóú/'bik 'nówe 'duri.
@ivali, ki ne `ivijo s ~lovekom:
^EBELA, TROT
"Opazoval je stranke, ki so prihajale kot ~ebele skozi pilko. ... Mno`ica
se je spogledala: "Troti so se zaprli.!"
Nare~no: 'Xó:dl| so ko ~e'bé:le skoz| 'pilko. ... '{|ti t'ró:ti so se za'p|rli.
^RV
"Gleda te, kot bi mu ~rvi lezli iz nosa."
Nare~no: G'lé:da te, 't|k ko b| mo '~|rwi 'li:|zli z 'no:sa.
37
38
Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot
JAZBEC
"Kaj je tega jazbeca prineslo k meni? ... Tudi on je jazbec jazbasti."
JELEN
"Petruh je kot jelen presko~il nekaj ovir."
JE@
"Bil je ~isto spremenjen in podoben nasr{enemu je`u."
Nare~no: 'Biú je {'ta:k ko |n 'ji:|{.
KA^A
"Plamen se je razcepil in kakor ka~ji jezik {vignil proti drevju."
Nare~no: '[|ti 'ó:jgÑ je {'wignu ko 'ka:~ji 'je:zik/'rep.
KRT
"[tirideset let `e rije kot krt po tej ilovici."
Nare~no: 'Ri:je ko 'k|rt po 'z|mli.
MEDVED
"Imel je prsi kot medved."
Nare~no: 'Méú je 'p|rse {'ta:ke ko 'me:dvet.
OSA
"Me`ica je {umela kot razdra`en osji mehur."
Nare~no: U± Me'`i:ci je {u'mé:wo ko ú razd'ra:`enmo 'ó:sjem me'xu:rjo.
PTI^ in PTICA
"Ti si ti~!" se je zare`al Pasterk. ... Tega ti~a se pa malo varuj ..."
Nare~no: '[|dga 'ti:~a se pa 'ma:wo 'a:xti!
VOLK
"Pasterk je zagodel ko volk."
ZAJEC
"Vi pa i{~ete zajca za ~isto drugim grmovjem."
Nare~no: Pod ú'sa:kmo 'g|rmo 'ni: 'za:jca/ne ti'~i: 'za:jc.
V tem delu so nare~no obarvana tudi osebna lastna imena, tako slab{alna
kot ljubkovalna.
Priponska obrazila: -uh: Petruh, ^arnuh, Anzuh, Anderluh; (`ival sovuh,
sova); -oh: Smrdoh; -a~: Gusta~, [anta~; -oga: Lizoga; -ula: Trezula.
Ljubkovalno ime: -ica: Lizogica, Lenkica; -ka: Hanika; -ej: Micej, Makej,
Zorej, Kurej.
Zapisano je tudi koro{ko podalj{anje mo{kih osnov na -l- z -n-: Motlna,
Kristlna, Greglna, Jorglna, Franclna, Gustlna, Jokelna, Bertlna.
V Pre`ihovih delih so najbolj opazni besedni dialektizmi. Pre`ih pa je
vpletal tudi stalne besedne zveze, primere, poosebitve in zamenjave pomenov, ki jih je poznal iz svojega govora. Med besednimi dialektizmi prevladujejo samostalniki, pridevniki, glagoli in medmeti.
Z. Zorko: Korenine koroščine v Prežihovem knjižnem jeziku
Vorančev oče Ivan Kuhar pri kmečkih opravilih
(1) Nare~ne samostalnike lahko uvrstimo v naslednje tematske sklope:
– Za ~loveka se uporabljajo najve~krat ekspresivna, slab{alna poimenovanja: za mo{ke: ama`nik, carapa, hrust, oblagovtne`, mec, pankrt, pr`gan,
zezej; za `enske: baba, cundra, fleka, kuzla, podr`avka, ponovca, tru{ka; za
skupino otrok in odraslih: drosa, `vot. Izpeljanke s slab{alnimi priponskimi obrazili so: -uh: dremuh, krmuh, po`eruh, smoluh, smrduh; Andruh,
Francuh, Petruh, Voruh; -un: mrhun, re`un; -oga: Micoga, Lenoga; -ula:
Afrula. Manj{alna ljubkovalna pripona je -ej: Jakej, Ladej, Lukej, Lek{ej,
O`bej, Pungrej, Virej, bav{ej, s slab{alnim pomenom pa zezej.
– Za poimenovanje posesti, kme~kih poslopij, zemlje in orodja: freta,
huba, kaj`a; aherci, dimnica, gumno, odrina, peter; gorica; lesa; svet 'zemlja';
jan, odor, ogon, oplaz, preliha, ral, razgon, ozara, vozara; globa~a, nicina; les
'gozd'; cimraka, ~epun, gare, kruka, merjasec, ori~ka, tatrman.
– Za poimenovanje pija~e: bezgovec, ~rni~evec, ozimi~evec, tolkovec;
slaba burla, ~obodra, marternik.
(2) Nare~ni kakovostni pridevniki so: borova (zemlja), breje (megle), bre`no
(delo), ~uden (~lovek), gladovna (zemlja), odrt (otrok), pohlevna (cesta), preku`ev
(~lovek), storjen (les), skurna (zgodba), strupan (glas), taloven (~lovek).
(3) Med nare~nimi glagoli lo~imo nevtralne in ekspresivne, pogosto posnemovalne:
39
40
Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot
– barati, ~ebeziti, mlesti, nadre{iti, otrcati se, premonkniti, rekati, santati,
{urjati, upokojiti se, vekati, zagam`ati, zbarkavati, `ebrati;
– blekniti, bu~ati, bukniti, crkavati, ~repati, hrpati, gagniti, mrhati se,
pipati se, stegniti se, `reti.
(4) Medmeti: posnemovalni medmeti ohranjajo slu{no podobnost naravnih {umov: `vink `vink (sekira); prh, ~of, ~of, ~of, pom – pom – pom – rom –
pom – pom.
Razpolo`enjski medmeti izra`ajo ~ustvene odzive na stvarnost: Bog in ta
sveti kri`, zabo`jodelj; kri{obari. Velelni medmeti se uporabljajo za velevanje
`ivalim.
(5) V dobesednem navedku so pogoste blizuzvo~ne likovne zveze tipov:
dihur dihurski, Hudabeli so Hudabeli, o ti sirotej ti.
(6) Besede v prenesenem pomenu:
– ~lovek se primerja z `ivaljo, z rastlino, s stvarjo ali pojavom v naravi.
`ivali: jastreb, jelen, krt, mravlja, mrtva po{ast, ris, sr{en, ve{~e, zverina;
rastline: konoplja, osat, tisa; drugo: huda ura, kakor blisk, mrli~u podoben,
opipana kopa.
(7) Analiza izrazne podobe in slogovnih posebnosti ka`e Pre`iha kot
mojstra slikovitega upodabljanja narave in ~lovekovega boja z njo. Njegova
doma~a koro{ka govorica je na slovni~ni ravnini prerasla v zborni knji`ni
jezik, ohranjal pa je lahko nare~no besedje in nare~ne na~ine upovedovanja.
VIRI
Kuhar, Lovro – Prežihov Voranc: Zbrano delo, druga knjiga: Samorastniki I
Nezbrane novele in črtice 1939–1941 / Dodatek. Ljubljana : Državna založba
Slovenije, 1964.
Kuhar, Lovro – Prežihov Voranc: Zbrana dela, tretja knjiga. Ljubljana : Državna
založba Slovenije, 1971.
Kuhar, Lovro – Prežihov Voranc: Zbrano delo, sedma knjiga, Jamnica 1. in 2. del
/ Dodatek. Ljubljana. : Državna založba Slovenije, 1964.
Kuhar, Lovro – Prežihov Voranc: Zbrano delo, osma knjiga, Jamnica 3. del.
Ljubljana : Državna založba Slovenije, 1965.
Kuhar, Lovro – Prežihov Voranc: Požganica. Ljubljana : Državna založba
Slovenije, 1971.
Z. Zorko: Korenine koroščine v Prežihovem knjižnem jeziku
LITERATURA
Benko, Vanja: Živalski frazemi v Prežihovi Požganici in v mežiškem narečju.
Diplomska naloga. Pedagoška fakulteta Maribor, 1999.
Ramovš, Fran: Historična gramatika slovenskega jezika VII, Dialekti. Ljubljana :
Učiteljska tiskarna, 1935.
Vidovič-Muha, Ada: Oris dveh osnovnih pojavnih oblik sistema knjižnega jezika. Jezik in slovstvo, 17, 1971/72, št. 6, str. 178-186.
Toporišič, Jože: Nova slovenska skladnja. Ljubljana : Državna založba Slovenije,
1982.
Toporišič, Jože: Enciklopedija slovenskega jezika. CZ Ljubljana : Cankarjeva založba, 1992.
SUMMARY
The Roots of the Carinthian Slovenian Dialect in Prežih's
Literary Language
Words from the Carinthian Slovenian dialect are very noticeable in Prežih's
works. Prežih also used established collocations, comparisons, personifications
and metonymies he knew from his spoken language. Nouns, adjectives, verbs
and interjections are the most frequent among the dialect words.
(1) Dialect nouns may be divided into the following topical categories:
– For humans, expressive derogatory names are most often used. For men,
these include: amažnik, carapa, hrust, oblagovtnež, mec, pankrt, pržgan, zezej;
for women: baba, cundra, fleka, kuzla, podržavka, ponovca, truška; and for groups of children and adults: drosa, žvot. Derivatives with derogatory suffixes are,
for example: -uh: dremuh, krmuh, požeruh, smoluh, smrduh; Andruh, Francuh,
Petruh, Voruh; -un: mrhun, režun; -oga: Micoga, Lenoga; -ula: Afrula; -ej is a
diminutive hypocoristic suffix: Jakej, Ladej, Lukej, Lekšej, Ožbej, Pungrej, Virej,
bavšej, but in case of zezej it has a derogatory meaning.
– For references to property, peasant buildings, land and tools: freta, huba,
kajža; aherci, dimnica, gumno, odrina, peter; gorica; lesa; svet 'zemlja'; jan, odor,
ogon, oplaz, preliha, ral, razgon, ozara, vozara; globača, nicina; les 'gozd'; cimraka,
čepun, gare, kruka, merjasec, orička, tatrman.
– For references to beverages: bezgovec, črničevec, ozimičevec, tolkovec; slaba
burla, čobodra, marternik.
41
42
Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot
(2) Dialect qualifying adjectives: borova (zemlja), breje (megle), brežno
(delo), čuden (človek), gladovna (zemlja), odrt (otrok), pohlevna (cesta), prekužev
(človek), storjen (les), skurna (zgodba), strupan (glas), taloven (človek).
(3) Among the dialect verbs we can distinguish between neutral and expressive, often onomatopoeic verbs:
– barati, čebeziti, mlesti, nadrešiti, otrcati se, premonkniti, rekati, santati, šurjati, upokojiti se, vekati, zagamžati, zbarkavati, žebrati;
– blekniti, bučati, bukniti, crkavati, črepati, hrpati, gagniti, mrhati se, pipati
se, stegniti se, žreti.
(4) Interjections: onomatopoeic interjections preserve the reminiscence of
natural sounds: žvink žvink (axe); prh, čof, čof, čof, pom – pom – pom – rom –
pom – pom.
The interjections reflecting the mood express the emotional responses to the
reality: Bog in ta sveti križ, zabožjodelj; krišobari. Imperative interjections are
used to express commands to animals.
(5) In quotations similar‑sounding collocations are frequent: dihur dihurski,
Hudabeli so Hudabeli, o ti sirotej ti.
(6) Words in the figurative meaning:
– Humans are compared to animals, plants, objects or natural phenomena.
Animals: jastreb, jelen, krt, mravlja, mrtva pošast, ris, sršen, vešče, zverina; plants:
konoplja, osat, tisa; other words: huda ura, kakor blisk, mrliču podoben, opipana
kopa.
(7) The analysis of the expressiveness and stylistic peculiarities establishes
that Prežih was a master of colourful descriptions of nature and man's struggle with nature. At the grammatical level he transformed his native Carinthian
Slovenian dialect into literary language, but he preserved the easier dialect words
and dialect wording.
I. Grdina: Slovenski veliki tekst in Prežihov Voranc
Igor Grdina
Slovenski veliki
tekst in Prežihov
Voranc
M
ed že precej časa neizogibnimi temami slovenske literature – pa seveda
tudi mišljenja o njej – je vprašanje ustvaritve velikega teksta vsekakor
eno naj­opaznejših. V vsej globini in širini ga je leta 1899 razprl Ivan Cankar v
mnogokrat citiranem Epilogu k svojim Vinjetam. Pisatelj, ki je s to navdahnjeno
knjigo povlekel ločnico med slovenskim realizmom in naturalizmom na eni ter
moderno na drugi strani – s čimer je na dovolj samosvoj način razmejil tudi domačo klasiko od secesije1 –, je o velikem tekstu razmišljal takole:
»[G]loboko sem užaljen, da nimam nikakega opravka z rubrikami.
Jaz nimam tiste moči, da bi uklepal samega sebe v kakršnekoli okove.
Iz tega ne sledi, da bi ne poznal vseh mogočih pravil; ali v odločilnem
hipu se razblini ta znanost in postane nejasna in meglena kot slovenska
politika.
Uvažujé to svojo veliko slabost in v očigled svoji nenavadni pohlevnosti se do danes nisem predrznil, da bi pisal veliki tekst. Narisal sem
samo par ponižnih vinjet.
1
Samosvoja poteza Cankarjeve ločitve med klasiki in secesionisti je definiranje naturalistov kot podaljška prvih.
V srednjeevropskem prostoru so jih praviloma razumeli kot prvi val drugih. Naturalizem je kot teoretsko vnaprej definirana (konstrukcionistična) ustvarjalska praksa paradigmatsko secesionističen; seveda pa ga je zaradi
»pozitivno« opredeljenih programskih načel mogoče razumeti tudi kot del klasike. Novatorji so okoli leta 1900
načelno določili predvsem mesta razlikovanja od starejših avtorskih pristopov. Njihova programska načela so
bila definirana v prvi vrsti »negativno«. (V tem so se razlikovali tudi od poznejših avantgardistov.)
Za Cankarja je klasika kompleksen pojav; njen del (Prešeren) je lahko navdih, njen iztek (Kersnik, Tavčar) pa
zasluži samo zanikanje ali kvečjemu neomenjanje. Tudi tu gre za prelom s starim pojmovanjem. Za Stritarja, ki
je dejansko prvi definiral slovensko literarno klasiko, je slednja vedno veljaven zgled in vzor.
43
44
Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot
Koplji pod brezo iz Samorastnikov je bil literarna predloga za film Tri zgodbe iz
leta 1955
*
Ali ta veliki tekst je strašen.
Neprijetno je, če nima človek kruha, jaz vem to jako dobro ... In že
je obsenčil duh upornosti sestradane obraze in stiskajo se okrvavljene
pesti; prišel bo čas, ko se bodo majali beli gradovi ob svitu krvave zore
... Toda jaz za svojo osebo moram reči, da me vznemirja mnogo bolj to
strašno duševno uboštvo, ki je razlito kot umazano morje po vsi naši
mili domovini. Ne govorim o ljudeh, ki imajo slamo v glavi; teh smo se
sčasoma privadili in nekaterim izmed njih polagamo celó lovorove vence
na čelo. A pri nas ni nikjer ne duše ne srca; vse javno in privatno življenje
je udušeno v konvencionalnih zunanjostih, v smešnih malenkostih in
obzirih.
To je tekst.«2
Cankar je – značilno za secesionista – svoje razumevanje velikega teksta
izpeljal iz »negativnih« postavk. V ironično-sarkastičnem tonu je obračunal s
»pozitivnimi«: z rubrikami in pravili njegovo ustvarjanje in misel o umetnosti
nimata česa početi. Hkrati pa je tudi definiral najpomembnejšo razliko med velikim in običajnim tekstom: konvencionalističnost je emblematična značilnost
2
Cankar, Ivan, Vinjete: http://sl.wikisource.org/wiki/Vinjete#Epilog (vpogled 10. VIII. 2010).
I. Grdina: Slovenski veliki tekst in Prežihov Voranc
Boj na požiralniku iz Samorastnikov v filmski predelavi iz leta 1982
slednjega in tuja prvemu. Ta je zaradi tega tudi »strašen«: v njem ne more biti
nič udušenega.3 Cankar je menil, da zaradi narave slovenskega življenja, ki se
izgublja v »smešnih malenkostih«, veliki tekst na realističnih temeljih med njegovimi rojaki sploh ni mogoč. Do njega umetniško evociranje razmerij iz stvarnosti v merilu 1 : 1 spričo prislovične meglenosti domače javne in zasebne scene
preprosto nikoli ne pripelje ... Domnevati je mogoče, da Slovenci glede tega po
pisateljevi sodbi niso bili nič posebnega, saj je v svojih pripovedih in govorih
drastično opozarjal tudi na groteskno neumnost, ki vlada v habsburški monarhiji. Slednja za Cankarja sploh ni bila država, temveč zgolj eksponent nemškega
imperializma.4
Pozneje sta o (slovenskem) velikem tekstu pomembno razmišljala tudi Josip
Vidmar in Lojz Kraigher. Nobeden od njiju se ni ne mogel ne hotel odreči navezavi na Ivana Cankarja. Vidmar je bil do razumevanj in formulacij, predsta3
V teh Cankarjevih mislih gre videti odmev nazorov secesionistov, ki so se v mnogočem opirali na veliko uspešnico Maxa Nordaua (Simon Maximilian Südfeld) Konvencionalne laži kulturnega človeštva (1883). Slednja je sicer
bila v habsburški monarhiji prepovedana, vendar so jo intelektualci za črno-žoltimi mejniki vseeno pozorno
prebirali (pri nas je gotovo vplivala že na Antona Aškerca). Seveda pa so morali biti secesionisti zelo kritični do
naslednjega Nordauovega temeljnega dela, tj. do Izrojenja (1892–1893), ki je neusmiljeno kritiziralo umetnostna
iskanja fin de siècla. Prim. Johnston, Austrijski duh, str. 376, 377.
4Cankar, Zbrano delo. Petindvajseta knjiga, str. 394. Cankar se je v svoji drastični sodbi, žal, motil: če bi bila avstro-ogrska monarhija zgolj eksponent nemškega imperializma, bi ob koncu julija 1914 po vsej verjetnosti ne
mogla začeti prve svetovne vojne, saj je bil wilhelminski Reich pri podpori potezam uradnega Dunaja tedaj že
precej negotov. Bojevito razpoloženje, ki je berlinske kroge prevevalo neposredno po sarajevskem atentatu, se
je umikalo treznejšim razmislekom. Vrhovi habsburške monarhije pa so vseskozi nepopustljivo korakali v smer
reševanja političnih problemov na Balkanu z orožjem.
45
46
Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot
vljenih v Epilogu k Vinjetam, zelo kritičen. V eseju o Lewisovem Arrowsmithu in
Mannovi Čarobni gori, ki sta v opusu znamenitega arbitra dobrega literarnega
okusa obravnavana kot ameriška in evropska pripoved o (pre)oblikovanju posameznika v osebnost, je tako zapisal:
»Ko sem […] vzporejal dva romana, spisana na temo osebnosti, sem
se nenadoma domislil svojega dolgotrajnega, tihega spora z neko mislijo
Ivana Cankarja. To je njegova misel o 'velikem tekstu', o katerem je sanjal
in govoril že v svoji prvi knjigi: 'Ali ta veliki tekst je strašen. […] To mesto in to pojmovanje velikega teksta me je zmeraj vznemirjalo. Nisem ga
mogel ne prav razumeti ne prav priznati. O velikem tekstu sem imel drugačne predstave. Videl sem ga nekako takega, kakor je nemški 'Faust' ali,
če hočete, kakor je v zametku Levstikov 'Martin Krpan' in podobnega,
kakor ga je nemara slutil Finžgar, ko se je pripravljal na svoj zgodovinski
ep in se vzpodbujal z razmišljanjem: 'Moči, moči – sile, velike volje in
velikih idej in železne roke je treba, ki bi vrgla med nas veliki tekst.' Toda
ko sem zdaj v mislih pregledoval Lewisovo delo, so se mi mahoma odprle oči. Spoštovanje, ki ga imam do Manna, me ni oviralo. Razmišljajoč
o 'Arrowsmithu' sem ugledal podobo slovenskega velikega teksta, o kakršnem je sanjal Cankar, kakršen nam je usodno potreben in kakršnega
nam je naša književnost še dolžna.
Videl sem ga samo v obrisih: pot neke osebnosti skozi džunglo slovenskega duhovnega in družbenega življenja in njen boj za svojo podobo. Roman o slovenskem intelektualcu s podobo te džungle, kakor jo je
skiciral Cankar, in torej s kritiko te džungle, te naše zaostale in omejene
duhovnosti. V takem romanu bi se ta narod videl v zrcalu, bi to življenje
spoznalo in se zavedlo samo sebe. Takšen bi bil lahko sodoben slovenski
veliki tekst in kot tak bi bil dejanje, prebujenje in osvestitev, ki so smisel
vse umetnosti in kulture.«5
Za razliko od Vidmarja se je Kraigher razmisleku o (slovenskem) velikem
tekstu primarno posvetil ob obravnavi Cankarjevega opusa. Menil je, da bi ga
pisatelj v drugačnih razmerah lahko ustvaril v povezavi s socialno oziroma prevratno tendenco, ki bi zedinjala tako njegovo ustvarjanje kot politično delovanje.
V okolju, kakršno je Cankarja obdajalo na večer 19. in ob zori 20. stoletja, pa naj
bi mogel (svoj in slovenski) veliki tekst le napovedati ter v sicer razsežen opus
vtkati le nekaj njegovih sledi oziroma pramenov. Po Kraigherjevi sodbi naj bi bil
5Vidmar, Izbrano delo, str. 49-50.
I. Grdina: Slovenski veliki tekst in Prežihov Voranc
celo Epilog k Vinjetam zaznamovan z neprijaznimi cenzurnimi danostmi, ki so
pisatelja obdajale v trenutku izdaje prelomne knjige:
»Zelo verjetno je, da manjka pred stavkom, ki se začenja 'In že je
obsenčil', večji ali manjši odstavek, v katerem je [Cankar] govoril o pomanjkanju kruha pri ljudstvu sploh in o drugih socialnih težavah. Ker je
prehod k citiranemu stavku preveč neposreden, je bilo črtanje izvršeno
bržkone šele med tiskom. V tistih časih je bila socialistična ideja še zelo
pregrešna reč.
Že v tej prvi knjigi svoje proze napoveduje Cankar popolnoma jasno
krvavo socialno revolucijo. Očitno je, da se je že 1. maja 1899. [tj. ob nastanku Epiloga k Vinjetam] natanko zavedal: beda ponižanega človeštva,
vse neizmerno zlo krivičnega socialnega ustroja, nasilje zatiralcev mora
roditi nasilen upor. In na potu do teh krvavih poljan bo našel pisatelj
gradivo za svoj veliki tekst. Za tedaj pa ga je še mnogo bolj vznemirjalo
'to strašno duševno uboštvo, ki je razlito kot umazano morje po vsi mili
domovini'. Borba na kulturnem polju, v literaturi in umetnosti in kolebanje v napredni miselnosti – vse to mu je obetalo bogato žetev za 'veliki
tekst'. […]
Mnogo pozneje se je Ivan Cankar v privatnem pismu (z dne 27. II.
1910.) takole razpisal o tem problemu:
'Resnica je, da bi bilo moje delo višje in krepkejše, če bi delal svoboden; saj se še vrabcu v kletki ne ljubi letati. Ali resnica pa je tudi, ki jo
dobro občutim, da bi šlo moje delo pač višje in dalje, toda v isti smeri,
kakor gre dandanašnji. Ker nimam ne časa ne miru, da bi zgradil veliko
poslopje, gradim bajto za bajto, sproti; ali poslopje bi mi bilo prav tako
podobno, kakor so mi bajte. Kar je zdaj raztresenega in razcepljenega,
bi bilo združeno ter bi tako seveda napravilo večji učinek. S to mislijo
n. pr. sem uredil knjigo Za križem, da bi podal megleno podobo tistega
socialnega romana, ki ga doslej nisem napisal. Ako si res bral moja dela,
preglej v mislih moje obširnejše novele iz Matice ter iz Schwentnerjeve
založbe, pa preudari, če niso kamni za eno samo zgradbo.'
Po tej obrazložitvi je prav gotovo tole: – Če bi bil Ivan Cankar mogel
pisati svoj veliki tekst, če bi bil gradil svoje veliko poslopje, bi bilo to –
socialen roman. Napisal bi ga bil z isto mislijo, s katero je bil uredil svojo
knjigo Za križem. To bi bil roman najkrutejših socialnih krivic, mučeniškega trpljenja vseh majhnih, ponižanih, na smrt obsojenih v tedanjem
protinaturnem, nasilnem redu kapitalistične človeške družbe. Velike življenjske zgradbe se ni mogel lotiti; zato je nizal majhne dnevne tragedije
47
48
Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot
iz svoje socialne okolice in iz svojih lastnih, osebnih izkustev in spoznanj. Gradil je bajto za bajto, sproti; njegovo naselje je raslo v dolžino
in širino, na vse strani; postavil je vrsto lepih, z umetniško pobožnostjo
zgrajenih hiš, ponosne stavbe so bile med njimi; a zdi se, da je bil svojih
bajt vse bolj vesel.«6
Ob koncu je Kraigher pribil: »Ni nam napisal vélikega teksta, vendar: – vse
to, kar nam je dal in zapustil Ivan Cankar, vse to je neskončno – veliki tekst.«7
Avtor verjetno precej precenjene Školjke in zagotovo močno podcenjenega
Kontrolorja Škrobarja je v poudarjanju revolucionarnosti svojega prijatelja močno pretiraval. Še huje pa je, da mu je imputiral prevratniško konvencionalnost
(socialističnega oziroma marksističnega tipa). Treba se je namreč zavedati, da je
Cankar v nekaterih svojih spisih postavil pod vprašaj pozitivnost samega pojma
družbe. V predavanju Slovensko ljudstvo in slovenska kultura je bil glede tega
še posebej jasen. Govoril je o socialnem boju, toda ta je uperjen proti družbi.8
Ljudstvo je v sklepu predavanja izrecno opredeljeno kot njen »suženj« – in šele
ko bo osvobojeno od nje, bodo rešena tudi usodna vprašanja duševne kulture.9
Cankar značilno meni, da je za bedo kulturnih delavcev kriv razvoj človeške
družbe. Izstop iz nje potemtakem pomeni rešitev. Takšno razumevanje je dobilo
najprepričljivejši umetniški odmev v Hlapcu Jerneju: upor konvencionalističnih
spon osvobojenega posameznika velja nepravični totaliteti z imenom družba.
Toda znameniti tekst, ki ga je Ivan Prijatelj označil za »kratko, a svetovno mogočno prepesnitev« Komunističnega manifesta,10 ni apoteoza punta, ampak opozarja
tudi na samomorilsko in herostratsko plat revolucionarnih dejanj. Prizadevanja
za rešitev iz okvira družbe potemtakem niso brez hudih nevarnosti: njihov rezultat so lahko tudi zgolj vseuničujoči zublji ... Cankar celo v svojih najbolj alegoričnih tekstih, ki so hkrati najtendencioznejši, ni zanemarjal življenjske stvarnosti.
Prav ta značilnost ga dela za velikega umetnika tudi v tekstih, ki so zaradi politične tendence po Goethejevi sodbi praviloma gnusni.
6
Kraigher, Cankarjev véliki tekst, str. 912–913,924.
7
Kraigher, Cankarjev veliki tekst, str. 938.
8
Cankar je v predavanju Slovensko ljudstvo in slovenska kultura družbo navezal na pojem narod. Toda ta besedna
oznaka ima v pisateljevem tekstu poseben pomen. »Pokriva« zgolj izbrance, ki se zbirajo v salonih, se pravi pripadnike določenega sloja. Slednji po Cankarjevi sodbi odločilno definirajo družbo (da ta ne more biti pravična
do vseh, je seveda na dlani). Prim. Cankar, Zbrano delo. Petindvajseta knjiga, str. 161–165.
9Cankar, Zbrano delo. Petindvajseta knjiga, str. 185.
10Prijatelj, Izbrano delo II, str. 202. Prijateljeva misel je povsem točna v smislu napovedi prakse sleherne revolucije, ki se izvaja v imenu načel Komunističnega manifesta. Znameniti literarni zgodovinar je gotovo v prvi vrsti
meril na Cankarjevo tematizacijo zanikovalskega duha tega dokumenta, verjetno pa ni imel v mislih prevajanja
njegovih političnih postulatov v jezik literature. Pisatelj pač nikoli ni bil »pravoveren marksist« – kar je še zlasti
poudarjal v času svoje kandidature za državnozborskega poslanca. Prim. Prijatelj, Izbrano delo II, str. 187.
I. Grdina: Slovenski veliki tekst in Prežihov Voranc
Samorastniki,
»koroške povesti« iz leta 1940
Prežihov Voranc se kot nagonski ustvarjalec ni posebej intenzivno posvečal
teoretskim premišljevanjem o literaturi. Še največ se je ob njih mudil, ko je v
letih 1941–1942 snoval dramo po motivih svojega romana Jamnica.11 Prehod
iz pripovedništva v zvrst, ki zahteva veliko več tehničnega znanja (gledališko
delo terja popolno interakcijo med besedo in gibom oziroma kretnjami), mu
je bil pravzaprav edini ustvarjalni povod za globlje teoretske razmisleke o književnosti. Tedaj je pogosto in intenzivno debatiral z dramaturgom Josipom
Vidmarjem, ki ni samo sproti ocenjeval njegovega dela, ampak ga je tudi opozarjal na Ibsnovo mojstrsko obvladovanje gledališkega odra in situacij.12 V času
snovanja drame pa je imel Prežih večino svojega proznega opusa že za sabo:
izšli so Samorastniki (1940) in druge ključne novele (v Sodobnosti) ter romana
Požganica (1939) in Doberdob (1940). Tudi Jamnica je bila do začetka avtorjevega angažmaja v revolucionarni Osvobodilni fronti v glavnem napisana; manjkala
ji je samo še končna redakcija. Od osrednjih Prežihovih tekstov so le Solzice
nastale pozneje (izdane so bile leta 1949), toda v tehničnem smislu ne prinašajo
11 Voranc svoje zamisli ni mogel uresničiti do konca; dramo Pernjakovi je šele po njegovi smrti v uprizorljivo stanje
oziroma obliko spravil Herbert Grün. Njena krstna predstava je bila v kranjskem Prešernovem gledališču 27.
aprila 1951. Premierna uprizoritev je že s samim svojim datumom poudarjala velika pričakovanja komunističnih
oblasti, ki pa so ostala neuresničena.
12Vidmar, Obrazi, str. 426-427.
49
50
Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot
nič novega: gre za vrnitev h kompozicijski tehniki, ki je že bila preizkušena v
Požganici. Pripovedna celota v obeh delih nastaja s sopostavitvijo bolj ali manj
samostojnih krajših enot. Na tak način zgrajen tekst, ki je do določene mere
nujno fragmentaren, ne more prikriti svoje sestavljenosti. Četudi na koncu uspe
pričarati določeno enotnost, je vendarle očitno, da ta ne zadeva same pripovedi,
ampak zgolj njene posamezne elemente (dogajalni prostor, obdobje, mentaliteto). Pri tem je še najmanj pomembno, da zaradi odsotnosti dogajalne kontinuiranosti takšno delo ne more učinkovati monumentalno. Bistveno je, da se
izogne temeljnemu kompozicijskemu problemu pripovedi, tj. razmerju oziroma
korespondiranju med njenimi vrhovi in prehodi med njimi. Za epsko umetnost,
kakršno sta romanopisje in novelistika, pa je tovrstna kontinuitetna koherentnost v kompoziciji nujna. Je celo njena specifika. Pri drami so prehodi med
vrhunci izrazito kratki: potreba po celoviti kontinuiteti je zaradi usmerjenosti k
odrski izvedbi, ki ne more pretendirati na vtis neuprizorjenosti, veliko manjša.
Temeljnega pomena je zgolj dogajalna koherenca. Prekinjenost v posameznih
elementih (npr. premikanje med različnimi kraji) zaradi gledališkosti teksta ni
moteča. Poleg tega imajo liki na odru zajamčeno telesnost, ki je v pripovedništvu
oziroma širše v epiki lahko problem. Ponavadi jo v njunem okviru zagotavljajo
ekstenzivni opisi, toda ti velikokrat zgrešijo svoj namen. Enako je mogoče reči za
opredelitev dogajalnega prostora: pripovedništvo oziroma epika sta tudi tu v bistveno drugačnem položaju kot dramatika, ki se lahko zanese na neabstraktnost,
a vendarle simboličnost rekvizitov in odra. Za romanopisca ali novelista tega
vprašanja ne rešujejo scenograf, kostumograf in gledalčeva domišljija, temveč je
pred njim povsem sam s svojo ustvarjalsko veščino. Najti optimalno mero opisnosti, ki ustreza določenemu tekstu, je eden največjih problemov epske oziroma pripovedne umetnosti. Prav tu pa so sestavljena besedila še posebej ranljiva.
Opisnost, ki ustreza posameznemu delu, utegne biti znotraj celote redundantna
ali kako drugače vprašljiva.
Z vsemi temi problemi se je Voranc moral ukvarjati; večkrat jih je reševal povsem nagonsko. Tako je Josipu Vidmarju priznal, da se pri Poti na klop sploh ni jasno zavedal, kaj je napisal (to mu je odkril šele sogovornikov uvodni zapis v knjigi
Samorastniki).13 Pri snovanju drame je bil kompozicijska vprašanja prisiljen tudi
reflektirati, saj usmerjenost teksta h gledališki uprizoritvi terja drugačen tehnični pristop kot računanje na ustvarjanje eidetičnih predstav pri recipientih preko
opisov. Ob pisateljevi očitni usmerjenosti k pripovednim »freskam« pa se mu je
vsaj na ravni ustvarjalske prakse nujno zastavljalo tudi vprašanje velikega teksta. Iz
uporabe treh različnih kompozicijskih tehnik v Požganici, Doberdobu in Jamnici je
13Vidmar, Obrazi, str. 427.
I. Grdina: Slovenski veliki tekst in Prežihov Voranc
razvidno, da je ustvarjanje pripovedi, ki bi zaradi globine in širine svojega zajemanja človeške usode zaslužila takšno oznako, doživljal kot trajen izziv.
Veliki tekst, ki v epskem oziroma pripovednem okviru že zaradi neizogibne
opisnosti ne more biti kratek, je vedno nezanemarljiv kompozicijski problem.
Sama snov – ne glede na njeno pomembnost in vznemirljivost – namreč nobenemu delu ne zagotavlja takšnega statusa. (Še manj lahko za kaj takega poskrbi katera druga literarna dimenzija oziroma kategorija.) Na to je navsezadnje
opozoril tudi primer Josipa Vidmarja: v prostorsko nerazsežnem eseju, katerega
odlomek je bil prej citiran, je znameniti kritik dovolj natančno opredelil možno
vsebino dela, ki bi bilo vredno takšnega imena. Toda s tem se njegov brez dvoma
pomembni književni opus ni niti malo približal realizaciji velikega teksta. Za
slednjega je podajanje snovi slej ko prej vsaj enako pomembno kot njena izbira.
Vorančevi romani v kompozicijski tehniki kažejo jasno tendeco: premikajo
se od sestavljenega teksta k enovitejši pripovedi. Požganica je dejansko niz novel,
ki jih povezujejo posamezni dominantnejši tekstni liki. Doberdob je v osnovi
dvodelen in kontrasten: razpet je med tematizacijo dogajanj na fronti in na zgodbo judenburškega upora. Pripoved dejansko razpada na dva dela: enotnost mu
zagotavlja samo tematizacija določenega zgodovinskega obdobja, tj. prve svetovne vojne.14 Jamnica je »roman soseske« v treh delih. S tem, ko se je avtor izognil
kontrastni razpolovitvi teksta, do katere je prišlo v Doberdobu, je bolj poudaril
pomen celote. Razvojni prikaz tekstnih likov je brez dvoma močno okrepil občutek kontinuitete romana. Razdeljenost na dele poskuša biti utemeljena z logiko
pripovedi: tematizirani so samo posebej pomembni trenutki dogajanja. Na začetku Tretjega dela (v drugem odstavku njegovega Prvega poglavja) tako beremo:
»Jamnica se zadnja leta na videz ni spremenila. Še vedno je sanjala
vsa tiha sredi kadunje, iz katere je mirno molel proti nebu gotski zvonik.
Kakor nekdaj, je tudi še zdaj šumel skozi vas njen tihi potok. Od zgodnje
vigredi pa do pozne jeseni so bila jamniška polja polna ljudi, ki so se
mučili z zemljo[.]«15
Vsevedni pripovedovalec torej zagotavlja bralcu, da se od sklepa Drugega
dela ni dogodilo nič za tekstno dogajanje pomembnega. Zato tudi evocira ciklična opravila ter kulturne (gotski zvonik) in naravne (potok) danosti. Pri tem
je pozornost očitno posvečena korespondiranju z začetkom Prvega dela. Roman
14Izdaja Doberdoba v reprezentativni zbirki Naša beseda je dvodelnost romana zaostrila do vrhunca: objavljen je
bil samo frontni del teksta (in to brez opozorila, da gre za fragment). Kljub temu bralec, ki ni nadrobneje poučen
o Vorančevem opusu, nima občutka, da je v roke dobil torzo večje celote.
15 Prežihov Voranc, Izbrano delo V, str. 7-8.
51
52
Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot
Jamnica, »roman
soseske« iz leta
1945
se namreč prične z opisom zvonika in zvona, ki ga je plačal bogati kmet Munk
– ki se ob koncu pripovedi solidarizira s sosesko, iz katere je poprej izstopal.
Zev med sklepom Prvega in začetkom Drugega dela je zgolj časovna (mine leto
dni). To je v tekstu še posebej poudarjeno, saj se v obeh pasusih (tj. v končnem
in uvajalnem) vse vrti okoli občine. Ob zaključku Prvega dela ima besedo župan Stražnik, v začetku Drugega pa so razpisane volitve v organe lokalne samouprave.16 Tekst torej ne glede na razčlenjenost oziroma časovne kaskade ostaja
znotraj enega pripovednega toka – četudi ne gre za kontinuirano tekoči romain-fleuve po zgledu Rollandovega Jeana-Christopha ali Začarane duše. V Jamnici
je Voranc kompozicijski problem velikega teksta vsekakor rešil: segmentacija ga
ne preobraža v niz manjših enot (kar se dogodi v Požganici) in ga tudi ne razbija (kakor Doberdob). Podobno je mogoče reči tudi za raven pripovedovanja:
Prežihova tehnika razkrivanja sveta in človeške usode v njem ni posebej zapletena in kompleksna, toda to korespondira s podeželskim dogajalnim okoljem, kjer
ni prostora za najrazličnejše rafiniranosti. Tekst je po tej plati v skladu s samim
seboj. Ostaja še vprašanje snovi, ki ni tako imanentno kritiško, kot bi bilo mogoče sklepati na podlagi literarnoteoretskih tekstov iz druge polovice 20. stoletja.
Ti so prav zato, ker se ga dotikajo v premajhni meri, neceloviti in za književno
življenje le omejeno pomembni.
16 Prežihov Voranc, Izbrano delo IV, str. 178-179.
I. Grdina: Slovenski veliki tekst in Prežihov Voranc
Glede snovnega problema velikega teksta v opusu Prežihovega Voranca je
mogoče reči naslednje: koroški pisatelj je v precejšnjem nasprotju z mislimi,
ki jih je o tovrstni pripovedi izrekel njegov (neuspešni) dramaturški mentor
Josip Vidmar. Jamnica ni samo po imenu, ampak tudi dejansko roman soseske.
Kompleksnega osrednjega lika, ki bi na poti skozi »slovensko džunglo« preraščal v osebnost, pri Vorancu ni. Spremembe zajamejo celoten pripovedni svet in
ljudi v njem – kljub njihovi ujetosti v ciklična opravila podeželskega življenja.
V Jamnici je potemtakem najti nekaj drugega kot to, kar od velikega teksta pričakuje Vidmar: soočamo se tematizacijo »slovenske džungle«, ki pa ni statičen,
ampak dinamičen pojav. Mogoče je celo govoriti o njenem razvoju: različni ljudje vsemu navkljub postajajo solidarni, vendar s tem ne izgubljajo svoje edinstvenosti (Munk celo izrecno poudari, da ostaja, kar je bil). Voranc, ki je v svojih
romanesknih likih tematiziral tudi tipičnost človeške usode (osrednje osebe v
njegovih najpomembnejših novelah so drugačne, izrazito individualizirane), je
torej tematiziral rast skupnosti. Slednja tako izgublja džungelski značaj.17
Ob tem pa si je tudi nujno treba zastaviti vprašanje, ali je Vidmarjeva misel
o slovenskem velikem tekstu edina pot do njega. Odgovor nanj je slej ko prej
negativen. Pritrjevanje sodbi velikega kritika bi namreč pomenilo, da bi bistvenega dela življenja pri nas pravzaprav sploh ne mogli spraviti v tak tekst. Celo
njegove večine v času do srede 20. stoletja ne. Intelektualec, ki bi po Vidmarjevi
sodbi edini lahko bil za protagonista slovenskega velikega teksta primerno več­
razsežen lik, namreč v okolju, kakršnega tematizira Jamnica, preprosto nima tal
pod nogami. Še hujša je odsotnost razvojnega prostora zanj. (Dokaz za točnost
te ugotovitve se najde v Cankarjevem Martinu Kačurju.) V svetu Jamnice bi
bil intelektualec tujec v romantičnem položaju enega proti vsem – od začetka
do konca. S tem pa ne bi bilo prave možnosti za njegovo preraščanje v osebnost pod vplivom izkušenj z okoljem (kar se srečuje v Mannovi Čarobni gori
ali Lewisovem Arrowsmihu). Vidmarjansko zamišljen slovenski veliki tekst tako
do srede 20. stoletja, ko je večina naših ljudi v tisoč in eni variaciji delila usodo
Jamnice, ne bi našel primernih pogojev za svoj nastanek.
Toda umetniška ustvarjalnost ni dejavnost takšne vrste, da bi o njej lahko
veljavno odločale samo zunanje okoliščine. Zanjo je avtor vendarle osrednjega
17 V zadnjem poglavju Jamice tako beremo: »Kakšna razlika med nekdaj in zdaj! Včasih v vsem okraju ni bilo bolj
zakrknjenega kraja, kakor je bila Jamnica. Če bi se bil takrat kdo upal s tako akcijo [gre za pomoč ljudem, ki so jih
oblasti zaprle] mednje, ne bi odnesel celih kosti. To, kar je napravila svetovna vojna, je Jamnica nenavadno hitro
pozabila, zemlja, na katero so se vrnili ljudje iz strelskih jarkov in raznih taborišč vojnih ujetnikov, jih je naglo
pritegnila nase in jih prepojila s svojo sebično strastjo. Kmetje in tudi večina kajžarjev je bila proti delavstvu in
je gledala nanj kot na kak strah, kot na sovražnika, ki ogroža kmečki stan, ki kmečkega napora in truda ne ceni.
Kako temeljito se je pred leti izjalovil poskus, zanesti nove ideje v Jamnico z občinskimi volitvami! [Tu je opozorilo na pomen drugega dela romana v kompoziciji celote.] Kako vztrajno in uporno se je Jamnica leta in leta
upirala novim političnim idejam in se držala svojih starih nazorov! In za spremembo tega stanja ni bilo treba niti
dvajset let …« Prežihov Voranc, Izbrano delo V, str. 186.
53
54
Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot
pomena. In ne pozabimo: Ivan Cankar je o velikem tekstu razmišljal kar nekaj
desetletij pred tem, ko je Vidmar uzrl možnost zanj. Knez slovenskih pisateljev
pa gotovo ni bil človek, ki bi se v svojih vizijah ukvarjal z neuresničljivimi rečmi
– tudi tedaj, ko se je zavzemal za utopije.18 Če se je torej Voranc po svoji poti
odpravil do Cankarjevega cilja, tj. do velikega teksta, je ravnal v skladu z lastno
ustvarjalnostjo. Kritiška refleksija – tako kulturno subtilna Vidmarjeva kot revolucionarno nasilna Kraigherjeva – je (vsej svoji razpravljalski pobudnosti in
hvaležnosti navkljub) pri tem drugotnega pomena. Ob Vorancu jo je vsekakor
potrebno dati v oklepaj, saj je koroški pisatelj z Jamnico dosegel posamezne točke
obzorja, ki jih je slovenski literaturi v Epilogu k Vinjetam tik pred koncem 19.
stoletja razkril Cankar.
LITERATURA
Cankar, Ivan: Vinjete: http://sl.wikisource.org/wiki/Vinjete#Epilog (vpogled 10.
VIII. 2010).
Cankar, Ivan: Zbrano delo. Petindvajseta knjiga. Ljubljana : Državna založba
Slovenije, 1976.
Johnston, William M.: Austrijski duh. Intelektualna i društvena povijest 1848–
1938. Zagreb : Globus, 1993.
Kraigher, Lojz: Cankarjev véliki tekst. Novi svet, 3, 1948, št. 12, str. 912-938.
Prežihov Voranc: Izbrano delo IV. Ljubljana : Mladinska knjiga 1969.
Prežihov Voranc: Izbrano delo V. Ljubljana : Mladinska knjiga, 1969.
Prijatelj, Ivan: Izbrano delo II. Ljubljana : Mladinska knjiga, 1970.
Vidmar, Josip: Izbrano delo. Ljubljana : Mladinska knjiga, 1970.
Vidmar, Josip: Obrazi. Ljubljana : Državna založba Slovenije, 1979.
18 Glede tega je Cankar v svojem znamenitem govoru o Slovencih in Jugoslovanih poudaril, da imajo utopije to
čudno lastnost, da se ponavadi uresničijo. Prim. Cankar, Ivan, Zbrano delo. Petindvajseta knjiga, str. 231.
I. Grdina: Slovenski veliki tekst in Prežihov Voranc
SUMMARY
The Great Slovenian Text and Prežihov Voranc
In 1899, in his Epilogue to Vinjete (Vignettes), the collection of sketches that
represents the beginning of new romanticism in the Slovenian literature, Ivan
Cankar discussed “The Great Text”. Since then the idea of a work that would encompass the whole width and depth of the Slovenian life has remained present
in virtually every generation of Slovenian writers. The critics also focused on this
issue noticeably – especially Josip Vidmar (1895–1992). The critic whose reasoning has been very influential and stimulating in the Slovenian space for several
decades, imagined, under the influence of Thomas Mann's and Sinclair Lewis's
opuses, the Slovenian Great Text quite concretely: such a work would focus on
the transformation of an intellectual from a person into a personality under the
influence of his experience with the »Slovenian jungle«.
While writing his novels, Prežihov Voranc (1893–1950) encountered the
practical aspects of the Great Text issue: in his longer novels he tried to encompass the individual as well as collective fate of his compatriots from the Koroška
region. Even though the critical reasoning of Josip Vidmar was important to him,
he approached the creation of the Great Text in his own individual manner. From
his novels Požganica (1939), Doberdob (1940) and Jamnica (1945; mostly written
until 1941/1942) it is clear that the composition of a lengthy narrative was an
important problem for him. In the first novel he approached this issue by putting
together a series of relatively independent parts that function like novellas; the
unity of the work is ensured mostly by the period in which it takes place (19181920), the location (Koroška) and individual characters. Despite that Požganica
seems fragmentary. In his novel Doberdob the writer used a two‑part composition. However, the contrasting between both parts of the narration in fact split
the text in half (thematisation of the front and the Judenburg Rebellion of the
Slovenian soldiers against the military machine of the Habsburg Monarchy). In
Jamnica, subtitled as the “novel of the community”, Prežihov Voranc chose a
three‑part composition. He only focused on the developmentally important moments of events during an extensive period of time in a Koroška region village,
but ensured the correspondence between these parts at the level of character
development and the reality described. In this way he succeeded in creating his
own Great Text – in which the opposition to Vidmar's principles as a critic is obvious (the novel does not focus on the individual, but on the »Slovenian jungle«).
Thus the writer proved his artistic loyalty to himself despite Vidmar's occasional
mentorship.
55
56
Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot
P. Svoljšak: Prva svetovna vojna v življenju in delu Prežihovega Voranca
Petra Svoljšak
PRVA SVETOVNA
VOJNA V ŽIVLJENJU
IN DELU PREŽIHOVEGA
VORANCA
E
na od izjemnih lastnosti Vélike vojne 1914-1918 je obseg, ki ga je sprožila z
rojstvom posebne komemorativne literature; nastal je fond spominov vojakov in veteranov, ki ga je zahodnoevropsko zgodovinopisje poimenovalo »vojna literatura«.1 Čeprav tovrstna literatura ni bila iznajdba prve svetovne vojne,
je prav vojna literatura, ki se je napajala v jarkih prve svetovne vojne, izjemna
vsaj v dveh ozirih: postala je popularna in brana, saj je proizvedla prave knjižne
uspešnice (bestselerje), po drugi strani pa tudi književno manj izbrušene avtorje,
nekdanje vojake, navdihnila, da so preizkusili, s spremenljivim uspehom, svoje
pisateljsko pero. Vojna literatura je zategadelj potrkala na ljudsko vest in sooblikovala spomin na Véliko vojno. Vojna se je izkazala kot velika opismenjevalka;
ne le da je navdihnila velika imena svetovne proze in poezije, velike umetnike,
zarisala pota novih umetnostnih izrazov, temveč je vojski ne- in pol-pismenih
preprostih vojakov potisnila v roke največkrat top svinčnik, da je na bojnem polju zapisal, kar je mogel in smel. Vse te osebne izpovedi, zapisane v pismih, dnevnikih in spominih, zaznamuje močan subjektivni naboj, ki ga pri njihovem prebiranju ne smemo prezreti, ker so izrez iz velike zgodovine Vélike vojne, so tudi
neodtuljivi del neke kolektivne stvarnosti in kolektivnega spominjanja nanjo.
Zakaj so pisali in so potem burili raziskovalno domišljijo psihoanalitikov, jezikoslovcev, literarnih in drugih raznovrstnih zgodovinarjev? Raziskovalci kulturne
zgodovine, ki se skozi okope vojne prebijajo tudi s pomočjo pisem, dnevnikov,
1Winter, The Experience, str. 227.
57
58
Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot
spominov, pesmi in likovnih stvaritev, zatrjujejo, da je eden od vzrokov moralna
dolžnost, predvsem do sebe, ker je bilo pisanje zdravilo ali sredstvo za lajšanje
psihične bolečine, kajti bolečo izkušnjo so mogli zaključiti in si dušo olajšati šele,
ko so jo zapisali. Morebiti je vsakovrstno pisanje neposredno po ognjeni toči
pomenilo iskanje intimnega prijatelja, saj je velik paradoks vojaške organizacije
v vojni prav samota; čeprav so bili vojaki del velike družine, so bili prepuščeni
samim sebi. Boj za preživetje je sprožil vzgib, da so zapisali dogodke in fiksirali
spomin na sodelovanje v zgodovinskem dogodku, ki so mu vsi priznali, da je
epohalen. Le bežen pridatek o morebitnen izvirno slovenskem vsebinskem spominskem kamenčku bi k vsemu temu še dodal, da je mnogim slovenskim vojakom pomenila vojna izstop iz malega sveta, celo začetek udejanjanja sanj, prežetih z varljivim ponosom, da se borijo za veliko stvar. Odhod na vojno je prinesel
v življenje slovenskega vojaka neko novo kvaliteto in je pomenil dogodek, ki ga
je bilo vredno živeti, ne pa se zanj tudi brezglavo žrtvovati. Za slovenske avtobiografske zapise je namreč značilno nekaj, česar v zahodnoevropskih spominih
in dnevnikih, kakor tudi v študijah o njih ni opaziti: namreč to, da je majhnost
sveta, ki so ga zapuščali vojaki, pogojevala malodane etnografsko radovednost
za vse, kar je bilo novega in drugačnega, kar še posebno izstopa v spominih in
dnevnikih slovenskih vojnih ujetnikov v Rusiji.
Slovenski prostor je plaho, pa vendar vztrajno vstopal na polje oliterarjenega
spominjanja na vojne in bojne izkušnje ves čas po koncu vojne. Že med vojno
je vznikala bogata poezija in nastala so kratka prozna dela, med drugim tudi
dvaindvajsetletnega vojaka Lovra Kuharja. Njegovi noveli Bajonetni napad in
Pred odhodom na bojišče sta po mnenju literarnih zgodovinarjev že napovedali
odličnega opisovalca vojnih motivov.2
Prežihov Voranc – Lovro Kuhar je zagotovo stopal po tanki črti med zapisom lastne vojne in bojne izkušnje, spominom in literaturo, saj se njegova osebna doživetja in razmišljanja prepletajo z zgodovinskimi, celo kronikalnimi in
povsem literarnimi vsebinami. Ker ga je cesarjev klic v bojne vrste potisnil že
dan pred avstro-ogrsko vojno napovedjo Srbiji, je bila njegova pot podobna tisočim drugih slovenskih vojakov. Služil je v koroškem 4. polku cesarskih strelcev
(Kaiserschutz),3 najprej v Lipnici/Leibnitz in potem v Kapfenbergu, po odločitvi
višjih vojaških oblasti (superarbitraži) je bil poslan na kratek dopust, potem pa
ponovno poklican h koroškemu 7. pehotnemu polku, nato pa še v graški 27. pešpolk, v katerem je bilo moštvo v 94 odstotkih nemško.4 Z njim je po enoletnem
bivanju v zaledju prvič odšel na bojno črto. Vorančevi biografi si v svojih zapisih
2Kocjan, Kratka pripovedna proza, str. 203; Smolej , »Ne jaz, ampak vojna je napisala povest«, str. 100.
3
Borštnik, Sodelovanje, str. 47 (pismo Ferdu Kozaku 13. 3. 1939).
4http://www.austro-hungarian-army.co.uk/nationality.htm
P. Svoljšak: Prva svetovna vojna v življenju in delu Prežihovega Voranca
Vojak Lovro Kuhar
(Prežihov album,
Ljubljana 1983, str. 47)
niso povsem enotni, kam ga je v poletju 1915 prvič zanesla frontna pot, po pisateljevem pripovedovanju, ki ga je zapisal Janko Jarc,5 je bil leta 1915 v Karnijskih
Alpah in 1916 na Doberdobu, če pa bi sklepali na podlagi novele Pred odhodom
na bojišče, ki je bila objavljena v Ilustriranem glasniku poleti 1915,6 bi mogel biti
na Doberdobu že poleti 1915, kakor sklepa tudi Jože Koruza v Življenjski poti
Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca.7 Po polletnem vojskovanju na italijanskem
bojišču se je z dopisnico oglasil svojemu koroškemu prijatelju Alojzu Krautu, da
je zaradi bolezni v dunajski vojni bolnišnici št. 1/38 (K.u.K. Kriegspital Nr 1/138,
Wien XIII/3): » ..../I/n bom kmalu spet na fronti. Doli je hudič, padajo kot muhe
naši in Lahi. Jaz sem imel čudno srečo! Vendar sem že popolnoma obupal! Moje
sožalje, da toliko sinov slovenske matere je že pognojilo kamenito Kraško zemljo,
a dolžnost zahteva zmerom novih žrtev. Ali kaj čitaš nemške časnike. Mene bolj
zanima kaj bo po vojski. To je gotovo, da bomo našo hrabrost drago plačali in da
bomo potisnjeni v kot. Srčen pozdrav Tvoj Lovro Kuhar.«8
Konec februarja je zapustil bolnišnico in s svojim polkom odšel na tirolsko
fronto. V dopisnici, s katero je prijatelju Krautu napovedal skorajšnji odpust iz
5
Jarc, Lovro Kuhar, str. 66.
6
Ilustrirani glasnik I/1915, str. 390 – 392.
7
Koruza, Življenjska pot, str.189.
8Kuhar-Voranc, Zbrano delo, Enajsta knjiga, str. 26.
59
60
Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot
bolnišnice (27. februar 1916)9, mu je, prežet z mislijo o nesmiselnosti vojne, svetoval: »Vendar spomladi ne vsej več kot sam nucaš, naj zmanjka žita, bo vsaj vojske konec.«10 Po predvidevanjih Kuharjevih biografov11 je ta čas dozorevala tudi
Kuharjeva zamisel o prebegu, svoje odločno protivojno stališče je nenazadnje
izrazil že v dopisnici koroškemu prijatelju, pri čemer nekoliko čudi dejstvo, da
dopisnice ni prestregla vojna cenzura, ki je bila posebno občutljiva prav na protivojne vsebine v vojaških pismih. Svoje protivojno stališče je povezoval predvsem
s skrbjo za narodovo usodo, pri čemer se je ob odločitvi za prebeg k Italijanom
očitno odločil za manjše zlo in kot je navedel na zaslišanju na italijanski kvesturi
v Ljubljani 24. januarja 1943, ni prebegnil, da bi si rešil glavo,12 temveč podobno
kot mnogi drugi slovenski in slovanski prebežniki (Čehi, Bošnjaki) predvsem
zato, da bi se boril proti Avstriji. Nekaj razlage gre zagotovo iskati v Doberdobu,
na mestu, kjer se pogovarjata slovenski vojak in bosansko-srbski vojak Popović:
»Srbija bo zmagovalka, vi pa, Slovenci, boste najbrž prišli pod Italijo, vsaj en del.
Zakaj? Vojska je račun kakor vsaka druga trgovina in nekdo mora plačati žrtve
/.../. Udeležba Italije pa je dragocena stvar. Pozneje se bo videlo. Stvar se lahko
popravi v eni izmed prihodnjih vojn.«13 Po drugi strani pa je to mnenje potrjeval
tudi Kuharjev znanec Albin Prepeluh, ki je v Pripombah k naši prevratni dobi ob
srečanju s srbskim politikom Nikolo Pašićem zapisal, da se vsega ne da doseči takoj in da bo zadeve na mesto postavila naslednja vojna.14 Motiv bega k Italijanom
je Kuhar obravnaval v noveli Sektor št. 5 in sicer povsem pričakovano kot dilemo,
kako braniti enega sovražnika proti drugemu. Po mnenju Kuharjevih biografov
je pisatelj tedaj že poznal določila Londonskega pakta in njegovega izrazito škodljivega učinka na povojno življenje Slovencev, pa vendar se je odločil drugače.
Znameniti dalmatinski podpolkovnik in kasnejši italijanski vojni ujetnik Stanko
Turudija, ki je o bojih južnoslovanskih vojakov v avstro-ogrski uniformi menil,
da so se borili kot levi v prepričanju, da se borijo za svojo domovino in svoj narod (tako kot Jugoslovanski odbor v emigraciji), bi npr. raje naredil samomor, kot
pa se predal Italijanom; glavno oviro je namreč razpoznal prav v Londonskem
paktu, katerega preklic bi, po optimističnem mnenju Turudije, v italijanske vrste
pripeljal veliko južnoslovanskih vojakov dvojne monarhije.15
Dne 19. oktobra 1916 je Kuhar na južnotirolski fronti pri Asiagu končno
prebegnil, prebeg je bil v spominu Kuharjevega vojnega sodruga Mihe Mulca
9
Prav tam.
10 Prav tam.
11 Prim. Koruza, Življenjska pot, str. 190; Druškovič, Opombe k četrti in peti knjigi, str. 247.
12 Jarc, Lovro Kuhar, str. 66; glej tudi Kuhar–Voranc, Sektor številka 5, str. 357.
13Kuhar–Voranc, Zbrano delo. Četrta knjiga, str. 104.
14Kuhar–Voranc, Zbrano delo. Peta knjiga, str. 260.
15Hrabak, Jugosloveni, zarobljenici u Italiji, str. 16.
P. Svoljšak: Prva svetovna vojna v življenju in delu Prežihovega Voranca
kar dramatičen: »Pravil nam je, ko je gazil sneg do pasu, ko je nenadoma opazil,
da ga zasledujeta dva Švaba. Zavedel se je, da bo po njem, če ne bo hiter. Oddal je
dva strela, nakar sta oba zasledovalca izginila v snegu. Ni vedel, če je zadel ali ne,
toda za njim ni bilo nikogar več.«16 Posledice sinovega prebega so takoj začutili
njegovi domači; informacijo o prebegu je namreč dobil tudi Vojni varnostno-obveščevalni urad (Kriegsüberwachungsamt), ki je dobival redne informacije
o svojih vojakih v nasprotnikovih ujetniških taboriščih. Način prehoda v vojno
ujetništvo je med drugim ugotavljal tudi s pomočjo podatka o tem, ali je bil ujetnik ujet med ali neposredno po bitki, ali je bil ujetnik ranjen oziroma kakšno
je bilo njegovo zdravstveno stanje v času, ko je bil ujet. Ko so avstrijske vojaške
oblasti definirale način prehoda v vojno ujetništvo in ugotovile, da je šlo, tako
kot v Kuharjevem primeru, za prebeg, so sledili ostri ukrepi. Kuhar je bil na vojaškem sodišču v odsotnosti obsojen na smrt, njegov del družinske dediščine je bil
zaplenjen, vsem sorodnikom so odvzeli vojaški čin, poleg smrtne obsodbe pa je
bil zagotovo največji udarec ponoven vpoklic tedaj petdesetletnega Kuharjevega
očeta k črnovojnikom. Po letu dni služenja, prevzel je naloge varovanja mostov
pri Marijinem Celju (Maria Zell) in v Weitzu na Gornjem Štajerskem, so ga odpustili.
Kuharjev prebeg k Italijanom sodi v vrsti t.i. jugoslovanskih prebegov na italijansko-avstrijski fronti med zgodnejše, saj so se večje skupine južnoslovanskih
pripadnikov avstro-ogrske vojske za prebege odločale od druge polovice leta
1916 dalje, predvsem pa v pripravah na Pivkovo carzansko podjetje (september
1917) in po njem, po italijanskem porazu v 12. soški ofenzivi je postala posebno močna vez s češkimi vojaki, katerih pozivi so pripeljali do večjih skupinskih
prebegov konec leta. 1917. Kuharjeva pričakovanja v ujetništvu so bila zategadelj
velika, saj si je ves čas prizadeval priti v vrste jugoslovanskih dobrovoljskih legij,
pa tudi neuresničena, saj je v »klasičnem« vojnem ujetništvu preživel več kot dve
leti (1916 – 1919) v različnih ujetniških taboriščih po celotnem škornju. Najprej
je bil zaprt v Fort Procolo pri Veroni, potem je bil premeščen v Villo Franco, v
Fort San Felice, pa v Sulmono (prov. Acquila), Servigliano pri Ascoli Picenu,
Casale Altamura v Pugli. V Sulmoni, kjer je preživel leto ujetništva, je bilo zbranih okoli sto Slovencev in še več drugih prebežnikov, zlasti vojvodinskih Srbov
in Dalmatincev. Poročevalec o Kuharjevih ujetniških časih Miha Mulec je bil posebno pozoren na Kuharjev odnos do sojetnikov, ki ga je opredelil kot socializem
v najbolj prvobitnem pomenu besede, saj je vsako liro delil s sodrugi, mednje je
delil cigarete, s kozarcem vina je priskočil na pomoč bolnim in izčrpanim, zase
pa naj ne bi obdržal ničesar,17 ob tem pa je J. Koruza tudi pripisal, da je izjava
16 Koruza, Življenjska pot, str. 190
17 Prav tam.
61
62
Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot
morebiti nekoliko pretirana, toda v bistvu resnična, saj je Kuharja odlikovalo
globoko tovarištvo do sojetnikov na eni strani in zaničevanje tistih Slovencev, ki
so se Italijanom hlinili. Ujetništvo v Italiji je bilo zagotovo težka preizkušnja, ne
zgolj zaradi razočaranj, temveč tudi zaradi slabšanja življenjskih razmer in poniževalnega odnosa stražarjev, ki so kupčevali s hrano jetnikov, zaradi česar so se
ujetniki pritožili upravi in na čelu pritožnikov je bil prav Lovro Kuhar. Čeprav so
s pritožbo uspeli, so bili »uporniki« vendarle kaznovani s petimi dnevi pripora.
V taborišču je vladal strog režim gibanja, izhod je bil dovoljen le enkrat na teden.
Čas bi si Kuhar mogel krajšati ali popestriti z branjem, zato je 17. julija 1917 pisal
uredniku Janku Šlebingerju: »Po dolgih treh letih Vam zopet pišem. V kratkem
moj položaj! Od začetka vojske vojak sem zdaj že 9 mesecev italj. vojni ujetnik. Gre
mi običajno, samo neznosno dolgčas, živimo brez posla, mi Slovenci nimamo nič
čitati. Ujetniki drugih narodnosti dobivajo knjige iz Avstrije, samo mi ne. Zato vas
v imenu vseh Slovencev v tukajšnjem taboru prosim, pošljite na moj naslov nekoliko knjig /.…/.«18 Vendar pa se ne bi zadovoljil z vsakršno literaturo, povsem je
zavrnil kakršnekoli mašne knjige, želel je brati predvsem »kaj modernega«,19 kot
sta bila Cankar ali Finžgar, posebej je prosil za Ljubljanski zvon iz l. 1913, kjer je
bila objavljena njegova novela Tadej pl. Spobijan. Tudi v listu slovenskih delavcev
v ZDA Glas naroda je februarja 1917 izšel oglas za nabirko slovenskih knjig, ki
naj jih pošljejo Lovru Kuharju v Sulmono.20 V začetku leta 1918 je bil premeščen
v taborišče Servigliano pri Ascoli Picenu, kjer je navkljub prepovedi prejemanja
časopisov s pomočjo stražarjev prejemal italijanska časopisa Il Messaggiero in
Corriere della Sera, kot kaže, pa so mu pod roke prišli tudi slovenski časniki,
katerih branje je v pismu priporočil tudi svojim staršem.21 Bivanje v različnih
taboriščih je Kuharju dalo tudi priložnost, da je spoznal italijanskega socialista Constantina Lazzarija, ki naj bi po mnenju Kuharjevega brata Alojza vplival
na njegovo ideološko usmeritev, predvsem pa ga je seznanjal s teksti Lenina in
Trockega.22
Rdeča nit Kuharjevega ujetništva je zagotovo njegovo vztrajno prizadevanje za vključitev v Jugoslovansko legijo, kar je italijanska vlada ves čas ovirala
prav zaradi svojih ozemeljskih pridobitev v Londonskem paktu, saj slovenskim
in hrvaškim vojnim ujetnikom ni dovoljevala vstopa v legijo. Italijani naj bi
sicer nekatere vnete prosilce poslali na tirolsko fronto, kjer so kopali strelske
jarke, med njimi tudi Kuharja. Septembra 1918 je vendarle dočakal »vpoklic«
18Kuhar-Voranc, Zbrano delo. Enajsta knjiga, str. 27.
19 Prav tam.
20Kuhar-Voranc, Zbrano delo. Peta knjiga, str. 494.
21 Koruza, Življenjska pot, str. 191.
22Kuhar-Voranc, Zbrano delo. Peta knjiga, str. 495.
P. Svoljšak: Prva svetovna vojna v življenju in delu Prežihovega Voranca
v Jugoslovansko legijo, vendar pa zaradi konca vojne svoje dejavne udeležbe v
boju zoper Avstro-Ogrsko ni mogel izživeti. Čeprav je bilo konec vojne, pa ni
bilo konec Kuharjevega ujetništva, saj je delil usodo po razsulu avstro-ogrske
vojske v Italiji zajetih 10.000 častnikov in 600.000 vojakov bivše Avstro–Ogrske,
od tega naj bi bilo 400 jugoslovanskih častnikov in 50.000 jugoslovanskih vojakov. Povojno obdobje vojnega ujetništva (zima 1918/19) je preživel v taborišču
Casale di Altamura (Ascoli Piceno), kar je opisal tudi v avtobiografski reportažni
povesti o izjemno težkih življenjskih razmerah Moj božični večer v ujetništvu.23
Iz ujetništva se je Lovro Kuhar vrnil konec februarja 1919, pa tudi ne povsem
običajno, saj je po morju ušel na jugoslovansko stran in se izkrcal v Dubrovniku,
kjer ga je zaradi tuje uniforme aretirala jugoslovanska vojska. Ponovno je prišel
pred vojaško sodišče, v Ljubljano, kjer je moral pojasniti, od kod mu italijanska
uniforma. Po zapisu J. Koruze je tu skoraj neverjetno posegla tudi usoda, kajti
predsednik sodišča, ki je sodilo Kuharju, naj bi bil nekdanji Kuharjev poveljujoči
častnik, ki ves čas Kuharjevega služenja v njegovi enoti ni vedel, da je Slovenec.
Pisatelj je namreč občeval izključno nemško, kar je povsem razumljivo glede na
skoraj povsem nemško sestavo moštva. Spoznanje, da je nekdanji avstrijski častnik zasedal tako pomembno mesto v novi državi, je Kuharja zelo čudilo in ga je
pospremil s komentarjem: »To, da mi sedaj ta človek sedi na sodišču, ki naj mene
sodi, in to v nacionalni državi, mi je zlomilo srce in ubilo dušo.«24 Na sodišču je bil
Kuhar oproščen in končno se je lahko vrnil v rodne Kotlje.
Lovro Kuhar se je ves čas vojne spraševal o njeni smiselnosti, predvsem pa
ga je otopila, ga po lastnih izjavah uničila, zaradi brutalnega preganjanja v letih
pod Avstrijo, zaradi »najkrutejšega zapora v Italiji«,25 vojno je razumel kot neumnost, ki ljudi pošlje na fronto in se ob tem zaveda, da vojno omogoča človeška narava sama, pa čeprav ta pohablja človeka na zunaj in navznoter. Pisatelj je
svoja razmišljanja o vojni položil v usta graškega vojaka Unterbergerja v noveli
Sektor št.5: »Ljudje sami hočejo vojno. Kdo pa sili vojake na fronto? Oficirji! Kaj
še! Kdo pa ima orožje v rokah, ako ne ljudstvo. Obrniti bajonete, pa je! Vidiš, kaj
bi jaz napravil, ko bi mogel: na vseh frontah se pobratimo s sovražniki, sklenemo
prijateljstvo in mi kakor oni prisilimo komando, da nam pošilja v jarke živila in
pijačo, pokličemo godbo in se pričnemo zabavati na fronti, peti in plesati vsevprek.
In boš videl, kako dolgo bo vojna trajala! Takoj bi je bilo konec. Tako bi naj naredili
narodi med seboj, pa bi bil mir v štiriindvajestih urah!«26 Edini smisel vojne je videl v tem, da bi v njej šlo za dragoceno idejo, kakršna je nacionalna osvoboditev.
23 Prvič objavljena v Miru 39/1920, št. 2, 2. januar 1920.
24 Koruza, Življenjska pot, str. 192
25Kuhar–Voranc, Zbrano delo. Četrta knjiga, str. 248.
26 Kuhar–Voranc, Sektor št. 5, str. 357–358.
63
64
Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot
Prva maša Prežihovega brata Alojza Kuharja leta 1919
Toda tudi slednja mu je prinesla razočaranje, kar je kasneje ob razglabljanju o
sodobnih razmerah komentiral v pismu bratu Anzeju (Ivanu) v pismu 24. julija 1931: »Malo težavna bo situacija za Slovence v novem položaju. Mi nič ne
delamo za našo usodo. In ko bo ura prišla, se bomo pa spet vrgli komu v naročje
brez samostojnega programa kot leta 1918.«27 Tako je v povojno obdobje vstopil
razočaran, okraden optimizma, odtujen sebi in svojemu narodu. Čeprav otopel
in s povsem posušenim peresom, sta med vojno vendarle nastali dve noveli, obe
objavljeni v Ilustriranem glasniku aprila in poleti 1915, in sicer Bajonetni napad,
v katerem ni povzemal iz osebnih bojnih izkušenj, saj se v Karpatih ni nikoli
boril, druga Pred odhodom na bojišče pa že uporablja doživljeno snov in bojno
področje. Naslednja leta so prinesla molk in iskanja, pa tudi srečanja z nekdanjimi vojaki, somišljeniki, s katerimi so premlevali o vojnih časih, kar je po vsej
verjetnosti oživilo vojno snov. Leta 1920 je v Miru objavil že omenjen reportažni
zapis Moj božični večer v ujetništvu in Moje prenočišče, leta 1924 je izšla ujetniška
črtica Dekle z mandolino, leta 1925 in 1926 pa je vojna postala že bolj izbrušen,
predvsem pa pomembnejši vir pisateljevega ustvarjanja, in sicer v povesti Sektor
št. 5 (objavljena v dveh delih v Pod lipo l. 1926 in v Domačem prijatelju l. 1927)
ter je po mnenju Vorančevih poznavalcev snovno predhodna študija o bojih na
soškem bojišču.
27Kuhar–Voranc, Zbrano delo, Enajsta knjiga, str. 37.
P. Svoljšak: Prva svetovna vojna v življenju in delu Prežihovega Voranca
Leta 1941 smo Slovenci vendarle dobili svoj prvi vojni roman, Doberdob, ki
ga je Prežihov Voranc snoval več kot dvajset let, čemur niso krivi zgolj pisateljski
nagibi ali premori, temveč tudi vsakovrstna pota in stranpota rokopisov prvega slovenskega vojnega romana. Prvič naj bi ga Voranc uredniku Ljubljanskega
zvona Franu Albrehtu ponujal že pred letom 1930,28 Bratko Kreft pa naj bi ga v
program Cankarjeve založbe sprejel za leto 1930, ko je že pričakoval rokopis, katerega ogrodje je predstavljal Sektor št. 5. Toda pisateljeva življenjska pot je maja
1930 doživela preobrat, saj je moral pobegniti v tujino; z Dunaja se je z novicami o nastajajočem daljšem tekstu oglasil naslednjega leta. V tem času je moglo
priti v pisateljevem snovnem dozorevanju tudi do stikov z naraščajočo vojno
literaturo, ki je lahko v večji ali v manjši meri spodbudila Vorančevo vojno pisanje. Poznavalci štejejo med morebitne pozitivne spodbude predvsem naslednja
dela: Henri Barbusse: Ogenj (Le feu, izšel l. 1915, v nemškem prevodu l. 1918
in v slovenskem prevodu l. 1921), Jaroslav Hašek Pustolovščine dobreka vojaka
Švejka v svetovni vojni (Osudy Dobrého Vojáka Švejka za Svĕtove Války, izšlo l.
1921, prvi slovenski prevod l. 1928); Roland Dorgeles: Leseni križi (Les croix de
bois, izšlo l. 1919, prevod v slovenščino l. 1935) ter Erich Maria Remarque: Na
zahodu nič novega (Im Westen nichts Neues, izšlo l. 1929), pa še vrsto drugih. 29
Z Vorančevim Doberdobom jih druži bodisi idejna pritovojna usmerjenost ali/
in narava izbrane vsebine (avstro-ogsrka vojska, usoda majhne vojaške skupine).
Kot izrazito negativno pobudo pa Vorančevi poznavalci navajajo predvsem delo
Boda Kaltenböcka Armee im Schatten (izšlo l. 1932), ki je snovno zelo blizu zadnjemu poglavju Doberdoba Judenburg.30
Med letoma 1930 in 1932 je tako nastajal rokopis, celo končana verzija, ki
jo je shranil v blagajni majhnega kina na Dunaju. Toda usoda prvemu slovenskemu vojnemu romanu ni bila naklonjena, kajti blagajno so okradli vlomilci v
prepričanju, da je v njej denar ali druge listine. Tako se je moral Voranc ponovno
lotiti romana, vendar so mu pogoste selitve preprečevale za ustvarjanje potreben
mir. Konec leta 1932 bi se moral z ženo sestati na Koroškem in ji oddati rokopis,
pa ga je še pred snidenjem aretirala policija in mu zaplenila rokopis. Po nekaterih podatkih naj bi rokopis na celovški policiji celo prevedli v nemščino, ker so
domnevali, da gre za gradivo Kominterne.31 Voranc se je moral ponovno lotiti
zahtevnega teksta, pisal ga je v odlomkih, nazadnje pa bil nanj tako jezen, da naj
bi ga celo vrgel v ogenj.32 V nadaljnjih letih (1933 – 1936) si je prizadeval prido28Druškovič, Prežihov Voranc, str. 337.
29Kuhar–Voranc, Zbrano delo. Peta knjiga, str. 252 – 257.
30 Za podrobnejšo primerjavo glej Kuhar–Voranc, Zbrano delo. Peta knjiga, str. 279.
31Druškovič, Prežihov Voranc, str. 339.
32Kuhar–Voranc, Zbrano delo. Peta knjiga, str. 352.
65
66
Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot
biti zaplenjeno besedilo. Ponovno razgibano življenje mu ni dovoljevalo, da bi se
Doberdobu natančneje posvetil, šele trinajstmesečno bivanje v zaporu na Dunaju
od julija 1936 dalje mu je omogočilo, da je začel pisati roman. Pisal ga je skupaj z
romanom Požganica. Ko je roman dokončal, mu ga je odvzela cenzura, in mu ga
niso vrnili niti po tem, ko so ga izpustili iz zapora, od koder je šel v Pariz. Zato
je Voranc posredoval je pri dunajski policijski direkciji, ki ji je načeloval koroški
Slovenec iz Pliberka, po pisateljevi oceni nemčur, zato je v uspeh svojega posredovanja upravičeno dvomil. Vendar se je pri tem nekoliko zavaroval, saj je kopije
pisma posredoval tudi dunajski vladi, rektorju dunajske univerze in avstrijskemu
veleposlaništvu v Parizu, z grožnjo, da bo vsebino obelodanil v časopisih. V desetih dneh je rokopis vendarle dobil nazaj. Medtem je sicer urednika Sodobnosti
Ferda Kozaka prosil za posredovanje pri slovenskem PEN klubu, pa to ni bilo
več potrebno. Vendar zapletov z oddajo dokončnega rokopisa še ni bilo konec,
ker je vmes vstopila še ena zgodovinska prelomnica – Anschluß, saj je rokopis
hranil pri prijatelju na Dunaju, ki mu je uspelo Doberdob rešiti od Vorančevega
dunajskega odvetnika, ki so ga oblasti ob Anschlußu zaprle. Prijatelj, diplomatski uradnik Jože Nogavšek, ga je pisatelju osebno izročil konec novembra 1939,
ko se je tudi sam vrnil v Slovenijo. Roman je dopolnjeval in popravljal, se skrival in selil. Do začetka oktobra 1940 je na željo urednika Ferda Kozaka napisal
še tretje poglavje, ki naj bi bilo nosilno, in je tudi z zgodovinarskega gledišča
morda najbolj zanimivo, saj mu je bilo za pisanje Judenburga priskrbljeno tudi
arhivsko gradivo. Ob kopici izvirnih zgodovinskih podatkov in tekstov, ki jih je
imel na voljo za glavno poglavje vojnega romana, pa je Voranc vendarle izrazil
nekaj nezadovoljstva, da ga ni mogel spisati, kakor bi mu srce poželelo: ».../T/
oda meni se je zdelo v sedanjem času pokazati nekaj revolucionarnega nauka, kako
vstaje ne smejo izgledat. Absolutno pa sem moral poudariti, da se Janezi niso le
zaradi kruha uprli, ampak je bilo poleg spontanitete, vendar tudi nekaj drugega
smisla in namena zraven.«33 Vsekakor je ob tem potrebno poudariti, da je bila
tematika vojaških uporov slovenskih polkov avstro-ogrske vojske v maju 1918
v slovenskem zgodovinopisju in publicistiki zelo bogato obdelana. Z izjemno
pronicljivostjo so jo obravnavali različni avtorji,34 med katerimi izstopata Vlado
33 Prav tam, str. 267 – 268.
34 Npr. Davorin Ravljen, Upor v Judenburgu. Kronika slovenskih mest II, 1935, št. 4, str. 65-79; Dušan Kermavner,
Judenburg in Loeben pod vplivom upora slovenskih vojakov. Naši razgledi, 10, 25.5.1968; isti, Presoje avstrijskih
oblasti. Med judenburškim in radgonskim uporom je bil murauski. Delo 156, 8.6.1968. Edina slovenska monografija o uporih v avstrijski vojski v letu 1918 obravnava prvi upor vojaštva, to je upor mornarjev v Boki Kotorski,
gre pa za delo Rafaela Perhauca, Upor mornarjev v Boki Kotorski . Ljubljana: Partizanska knjiga, 1976. Nezanemarljiv vpliv na obravnavanje uporov (slovenskih) vojakov je imela knjiga češkega vojaškega zgodovinarja Karla
Pichlika, Iz ruskega ujetništva v boj proti vojni. Ljubljana: Borec, 1968 (v češčini izšla l. 1964).
P. Svoljšak: Prva svetovna vojna v življenju in delu Prežihovega Voranca
Doberdob, »vojni
roman slovenskega naroda« iz leta
1940
Vodopovec35 in Lojze Ude,36 ki sta v svojih razpravah zajela celotno morebitno
in dejansko pahljačo vzrokov in vzgibov, ki so otopele, pokorne in utrujene (slovenske) vojake privedli do upornih dejanj. Tematika vojaških uporov je nenazadnje preživela vse režime in oblike državne skupnosti, v katerih so čas po vojni
preživeli Slovenci, saj se je mogla prilagajati tudi trenutnim spominsko-političnim zahtevam, od boja zoper Avstro-Ogrsko za novo in prvo jugoslovansko domovino do revolucionarnih vzgibov, ki bi jih s seboj iz sovjetske Rusije prinesli
povratniki iz ruskega ujetništva. Toda prav omenjena avtorja sta tematiki dala
potrebno ravnovesje.
35 Slovenski uporniki. Ob dvajsetletnici upora slovenskih vojakov v Judenburgu, Murauu in Radgoni. Sodobnost
VI, 1938, str. 289-293; isti, Slovenski uporniki. (Ob 20-letnici upora slovenskih vojakov v Judenburgu, Murauu in Radgoni). Slovenski dom 3, 1938, str. 289-293; Odmevi oktobra med slovenskimi vojaki v avstro-ogrski
armadi. Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, 7, 1967, št. 1-2, str. 121-127; Odmevi oktobrske revolucije
med slovenskimi vojaki avstro-ogrske armade. Sodobnost 15, 1967, str. 1115-1121; Naš odnos do preteklosti. Ob
petdesetletnici upora slovenskih vojakov. Naši razgledi 9, 11.5.1968.
36 Upor slovenskega polka v Furlaniji. Avtonomist 47-52 in 1-4, 24.11.1923-26.1.1924; Upori slovenskega vojaštva
avstro-ogrske vojske 1918. Borec 12, 1967, str. 965-967; Upori slovenskega vojaštva v avstro-ogrski armadi. Zgodovinski časopis XXII,1968, št. 3-4, str. 185-205; Upori slovenskega vojaštva v avstro-ogrski vojski maja 1918. O
Judenburgu in drugih vojaških uporih. Delo 128, 11.5.1968; Upor slovenskih vojakov. Vzroki uporov slovenskega
vojaštva v avstro-ogrski vojski po uradnih poročilih in po interpelaciji jugoslovanskega kluba. Naši razgledi 290,
25.5.1968; Še o uporih slovenskega vojaštva. K zapisu presoja avstrijskih oblasti. Delo 170, 22.6.1968 (zapis je
odgovor na članek Dušana Kermavnerja, Presoja avstrijskih oblasti. Še o slovenskih vojaških uporih maja 1918.
Delo 156, 8.6.1968); Upori slovenskega vojaštva v avstro-ogrski armadi. V: Slovenci in jugoslovanska skupnost.
Maribor: Obzorja, 1972.
67
68
Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot
Končno je roman Doberdob izšel jeseni leta 1940 (Naša založba) s podnaslovom Vojni roman slovenskega naroda. Ohranjeni rokopis romana, ki ga hrani
NUK in ji ga je izročil prvi založnik Ciril Vidmar, je razkril, da je bila prva objava osiromašena, besedilo pa je, ne da bi spremembe Prežihov Voranc v načelu
potrdil, urednik Ferdo Kozak stilno in vsebinsko spremenil.37 Roman je doživel
vrsto ponatisov, prevodov (ruščina, bolgarščina), ob izidu pa tudi raznovrstnih
kritiških odzivov. Med njimi po mojem mnenju izstopa kritika Božidarja Borka
(Jutro, št. 12, 15.1.1941, str. 3), ki je zapisal, da »smo /romana/ po pravici veseli«,
vendar pa je v recenziji prisotno z današnjega gledišča tudi zelo moderno naziranje tega, kar naj bi v podnaslovu označeni »vojni roman slovenskega naroda«
dejansko prinesel: »življenje našega ljudstva v zaledju, obdelati z epičnimi sredstvi
vso narodno in socialno problematiko Slovencev v tem času, ustvariti z nekega
nadčasovnega kar moči objektivnega vidika sintezo vsega, kar je v prelomnem razdobju vojnih let naš narod gibalo in vznemirjalo.«38 Razmišljanje, ki ga slovenski
pisci Vélike vojne skušamo doseči.
Čeravno smo se zelo površinsko, predvsem z namenom spomniti na izkušnjo, ki je imela za bodoče rodove to srečo, da jo je zapisalo veliko pisateljsko
pero, sprehodili po Véliki vojni Prežihovega Voranca, naj proti koncu pridam, da
je velika vojna pravzaprav ne le izkušenjsko, temveč predvsem snovno z velikim
korakom vstopila v Kuharjev – Vorančev literarni opus, saj ga je občasno, v intervalih, pa vendar z neko stalnico spodbujala, vznemirjala in Slovence končno
postavila ob bok velikim vojnim romanom. Ob tem je Voranc hote ali nehote
soustvarjal mit, ki ga povprečen Slovenec zaradi izreka Doberdob – slovenskih
fantov grob napačno pripisuje prav Vorancu. Mit o krvavi doberdobski planoti
je eden redkih prvovojnih slovenskih mitov, pa vendar ga je v naslov svojih bolečih spominov na bojno kraško izkušnjo pod psevdonimom A. Vitalis že leta
1936 zapisal Amandus Pepernik (Celje: Domovina, 1936). Vsekakor je z obema
Doberdoboma, vojaško pesmijo, s spomini, Doberdob postal središčna oseba
slovenskega kolektivnega spomina na Véliko vojno.
37 O uredniških posegih glej Kuhar-Voranc Zbrano delo. Peta knjiga, str. 327 – 350.
38Kuhar-Voranc Zbrano delo. Peta Knjiga, str. D V, 283
P. Svoljšak: Prva svetovna vojna v življenju in delu Prežihovega Voranca
LITERATURA
Borštnik, Marja: Sodelovanje Ferda Kozaka s Prežihovim Vorancem. V: Borštnik,
Marja (ur.): Prežihov zbornik. Maribor : Založba Obzorja, 1957, str. 25 – 65.
Druškovič, Drago: Opombe k četrti in peti knjigi. V: Kuhar, Lovro – Voranc,
Prežihov. Zbrano delo. Peta knjiga. Ljubljana : Državna založba Slovenije, 1969,
str. 243–296.
Druškovič, Drago: Prežihov Voranc: pisatelj in politik. Celovec: Drava, 2005.
Jarc, Janko: Lovro Kuhar - Prežihov Voranc v italijanskih zaporih l. 1943. V: Bevc,
Milan (ur.), Ferenc, Tone (ur.), Krall, Jože (ur.), Luštek, Miroslav (ur.), Mihevc,
Slavka (ur.): Letopis muzeja narodne osvoboditve LRS. Ljubljana : Muzej narodne
osvoboditve LRS, 1958, str. 55-67.
Hrabak, Bogumil: Jugosloveni, zarobljenici u Italiji i njihovo dobrovoljačko pitanje
1915 – 1918. Novi sad : Filozofski fakultet, Institut za historiju, 1980.
Kocjan, Gregor: Kratka pripovedna proza v obdobju moderne. Literarnozgodovinska
študija. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1995
Koruza, Jože: Življenjska pot Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca. V: Borštnik,
Marja (ur.). Prežihov zbornik. Maribor : Založba Obzorja, 1957, str. 167–219.
Kuhar, Lovro: Pred odhodom na bojišče. Ilustrirani glasnik, I, 1915, str. 390 –
392.
Kuhar, Lovro – Voranc, Prežihov: Zbrano delo. Četrta knjiga. Ljubljana : Državna
založba Slovenije, 1968.
Kuhar, Lovro – Voranc, Prežihov: Zbrano delo. Enajsta knjiga, Pisma 1. Ljubljana :
Državna založba Slovenije, 1962
Kuhar, Lovro – Voranc, Prežihov: Sektor številka 5. V: Zbrano delo. Prva knjiga.
Ljubljana : Državna založba Slovenije, 1962.
Smolej, Tone: »Ne jaz, ampak vojna je napisala povest«. Prva svetovna vojna in
slovenska književnost 1914 – 1941. V: Vodopivec, Peter (ur.), Katja Kleindienst
(ur.): Velika vojna in Slovenci. Ljubljana : Slovenska matica, 2005, str. 98–108.
Winter, Jay M.: The Experience of World War I. London : Macmillan, 1988
http://www.austro-hungarian-army.co.uk/nationality.htm
69
70
Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot
SUMMARY
World War I in the Life and Work of Prežihov Voranc
One of the extraordinary characteristics of the Great War 1914 – 1918 was
the extent of the special commemorative literature it gave rise to: a collection of
memoirs of soldiers and veterans was created, referred to by the West European
historiography as »war literature«. Even though this kind of literature was not
the invention of World War I, it was, inspired by the trenches of this war, extraordinary in at least two aspects: it became extremely popular and well read,
for it contained actual bestsellers, and on the other hand it also inspired authors /
soldiers who were not as adept at writing to try it out, with varying success. Thus
war literature influenced the people's conscience and co‑shaped the memory of
the Great War.
Tentatively though persistently, the Slovenian teritory kept entering the field
of remembrance throughout the post‑war time, and already during the war a
rich body of poetry and works of short prose was created, including the stories of
the twenty‑two‑year‑old soldier Lovro Kuhar. In the opinion of literary historians, his novellas Bajonetni napad (Bayonet Attack) and Pred odhodom na bojišče
(Before Entering the Battlefield) already indicated that an excellent describer of
war themes was in the making.
The following discussion presents Kuhar's war experience and its influence
on his literary creativity. Namely, it was characteristic of Kuhar that he walked
the thin line between describing his own experience in war and battle, memories
and literature, since his personal life and deliberations were intertwined with
the historical, chronicle and completely literary contents. The war themes were
marked by a completely clear attitude of the author towards the war. He kept
asking himself about its meaning, blamed the war and the persecution for his
personal apathy, and described it as foolishness that sends people to the front.
At the same time he was aware that human nature was what made war possible.
In 1941, after numerous texts, tales and stories, Slovenians finally saw their
first war novel, Doberdob, written by Lovro Kuhar – Prežihov Voranc, which the
writer worked on for more than twenty years. With this novel the war themes,
which accompanied and excited Voranc's literary spirit throughout his career,
placed Slovenians as a nation side by side with the great war novels. At the same
time Voranc's Doberdob, besides another Doberdob by Amandus Pepernik (A.
Vitalis) Doberdob, slovenskih fantov grob (Doberdò, the Grave of Slovenian Lads),
is deemed as the foundation for one of the few Slovenian wartime myths of
Doberdob – the grave of Slovenian soldiers.
E. Dolenc: Kuharjeva skupina v vodstvu Komunistične partije Jugoslavije
Ervin Dolenc
Kuharjeva
skupina v vodstvu
Komunistične
partije Jugoslavije
K
uharjev krog najožjih sodelavcev vodstva KPJ je bil pretežno slovenski.
Skupino bi lahko pogojno imenovali tudi Hudomalj-Kuharjeva, saj ju veže
neposredno osebno znanstvo in sodelovanje. Za oba nosilca poimenovanja te
skupine velja tudi določena kontinuiteta prisotnosti v najvišji organizacijski
strukturi jugoslovanske komunistične stranke. Hudomalj je bil za časa generalnega sekretarja Gorkića (1932 - 1937) osrednja osebnost v Centralnem komiteju
(CK) KPJ iz Slovenije do leta 1936, v času najhujše organizacijske krize do leta
1939 pa ga je nekako, pogojno rečeno, nadomestil Kuhar. Skupine ne opredeljuje
tesnejša povezanost ali zavezanost nekemu programu oziroma cilju, niti notranja
vzajemnost, temveč bi jo lahko opredelili bolj kot skupino ožjih sodelavcev, ki je
bila od novega vodstva slovenskih komunistov, to je naveze Kardelj-Kidrič, odklonjena in počasi izrinjena. Ravno tako bi težko označili Kuharja ali Hudomalja za
voditelja skupine. Vsaj za Lovra Kuharja lahko s precejšnjo gotovostjo trdimo, da
ni imel voditeljskih ambicij in zato tudi ni mogel predstavljati voditelja neke frakcije v najvišjem jugoslovanskem komunističnem vodstvu. Poimenovanje HudomaljKuharjeva skupina nam torej služi zgolj kot označevalec skupine posameznikov, ki
jo je kot skupino opredelil le negativen odnos neke druge, tesneje povezane skupine.
Kot je znano, sta bili tako jugoslovanska kot slovenska pokrajinska komunistična organizacija v letih med 1928 in 1931 od policije razbiti, njuni nosilci pa
večinoma po zaporih ali v emigraciji.
71
72
Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot
V Sloveniji je velik pritisk policije na komunistično gibanje sprožil že Anton
Korošec kot predsednik vlade in notranji minister poleti 1928. V aretacijah v začetku septembra 1928 je bilo aretiranih okrog 30 oseb, osumljenih komunizma.1
Potem so 14. aprila 1929 za več kot 5 let zaprli sekretarja Pokrajinskega sekretariata KPJ za Slovenijo in člana Politbiroja KPJ Jaka Žorga (1888 - 1942).2 Urednika
različnih komunističnih časopisov in člana najožjega vodstva Alberta Hlebca
(1898 - 1939) po vrnitvi s 6. kongresa Kominterne jeseni 1928 zaradi policijskega iskanja ni bilo več v domovino. Ravno tako so bili že leta 1929 zaprti Žorgin
starejši brat in bivši član Politbiroja CK KPJ (med letoma 1926 in 1928) Marcel
Žorga (1883 - 1969), njegov namestnik Dragotin Gustinčič (1882 - 1974) in jeseni 1928 tajnik Pokrajinskega sekretariata Dušan Kermauner (1903 - 1975).3
Zaradi množičnih aretacij in policijskih vdorov v skrivno organizacijo se je
Politbiro CK KPJ leta 1929 najprej preselil iz Beograda v Zagreb, jeseni 1929 pa
v Ljubljano.4 Februarja 1930 se je nevarnost policijskega vdora povečala tudi v
Ljubljani. Marca se je Politbiro preselil na rezervno skrivališče pri Velenju. Do
vdora je prišlo potem konec aprila in na začetku maja 1930, ko so zaprli okrog
100 slovenskih komunistov, okrog 20 pa jih je emigriralo. Med slednjimi je bil
tudi Lovro Kuhar. Slovenska pokrajinska organizacija je praktično prenehala delovati za skoraj leto in pol. Aktivne so ostale samo nekatere krajevne ali regionalne organizacije, a večinoma brez povezav, Politbiro CK KPJ pa se je v celoti
preselil na Dunaj.5
Poleti 1931 je bil z nalogo obnove pokrajinske organizacije v Ljubljani od CK
KPJ imenovani sekretar pokrajinskega komiteja za Slovenijo Hrvat Matija Gacić,
a mu je obnova dvakrat spodletela.6 Po teh neuspešnih poskusih naj bi bil kot
sekretar začasne organizacije v Sloveniji imenovan učitelj Janez Perenič (1905
- 1947).7 Z nekaterimi komunističnimi organizacijami v SV Sloveniji (Zasavski
Revirji, Guštanj) je takrat vzdrževal stik predstavnik SKOJ pri CK v emigraciji
Karel Hudomalj (1905 - 1944). Organizacija se je še uspešneje širila in izpopolnjevala po prihodu Edvarda Kardelja iz ječe februarja 1932. Spet je začelo izhajati ilegalno komunistično glasilo Rdeči prapor. Sredi leta 1932 so vse povezave
s krajevnimi organizacijami spet delovale. Članstvo v KPJ v slovenskem delu
države je do jeseni 1932 naraslo na 450 članov v 60 osnovnih organizacijah, t. i.
1
Filipič, O življenju in delovanju Dušana Kermavnerja, str. 344.
2
AS 1546, Jaka Žorga.
3
AS 1546, Dragotin Gustinčič, Dušan Kermauner.
4
AS 1546, France Klopčič, Življenjepis, str. 4; Zgodovina Zveze, str. 107.
5
Klopčič, Desetletja preizkušenj, str. 383-386, 391-393.
6
Filipič, Zgodnje obdobje političnega delovanja Borisa Kidriča, str. 70.
7
Trampuž, KPJ na Slovenskem, str. 23, op. 29.
E. Dolenc: Kuharjeva skupina v vodstvu Komunistične partije Jugoslavije
Prežihov Voranc v Atenah leta 1932
celicah. Vsaj od te reorganizacije, verjetno julija 1932, naj bi bil sekretar pokrajinskega komiteja študent kemije Boris Kidrič, ki se je posvečal bolj organizacijskim problemom, v propagandnem delu pa naj bi ga, po lastnem pričevanju,
dopolnjeval učitelj Kardelj.8 Ker je bilo novo vodstvo začasno, novega sekretarja
Pokrajinskega komiteja niti niso volili in niso imenovali posebnega vodstva za
SKOJ.9 Formalno je bil na državni ravni SKOJ obnovljen šele novembra 1933, v
Sloveniji pa aprila 1934.10 Kidriču je bilo takrat 20 let, Kardelju 22 in po pravilih Kominterne bi morala biti oba še člana SKOJ-a (do 24. leta starosti). Člani
vodstva SKOJ-a v Sloveniji v letu 1929 so torej brez formalnega vstopa v pravo
članstvo KPJ leta 1932 prevzeli Pokrajinski komite za Slovenijo.
Po Kidričevi aretaciji 15. aprila 1933 (7 mesecev je bil v preiskovalnem zaporu) je bil od CK KPJ na Dunaju imenovan za političnega sekretarja
Pokrajinskega komiteja Miha Marinko (1900 - 1983), rudar, ki se je nekaj časa
izobraževal na »Komunistični univerzi narodnih manjšin zahoda« (KUNMZ) v
8
Trampuž, KPJ na Slovenskem, str. 27; Filipič, Zgodnje obdobje političnega delovanja Borisa Kidriča, str. 68-69.
9
Kardelj, Po petindvajsetih letih, navedeno po Filipič, Zgodnje obdobje političnega delovanja Borisa Kidriča, str. 68.
10 Na Dunaju je 5. novembra 1933 začasno vodstvo CK SKOJ kot sekretar prevzel Karel Hudomalj, člana pa sta bila še
Edo Kunštek in Karel Luter, v Sloveniji pa je sredi aprila 1934 postal organizacijski sekretar SKOJ Tone Tomšič je kot
predstavnik SKOJ deloval tudi v pokrajinskem vodstvu KPJ. Filipič, Partijska organizacija v Sloveniji, str. 110-111.
73
74
Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot
Moskvi. Marinko je ostal sekretar do svoje aretacije 9. maja 1934, ko je bil aretiran tudi organizacijski sekretar Pokrajinskega komiteja Vilibald Konte (1908 1951). Kidrič se je po vrnitvi iz zapora novembra 1933 bolj posvetil obnavljanju
SKOJ-a. Po aretaciji Marinka in Konteja sta Kardelj in Kidrič spet sestavila novo
pokrajinsko vodstvo, v katerega je bil kot inštruktor CK-ja imenovan tudi Karel
Luter (1910 - 1948). Po obnovi organizacije v letih 1931 - 1933 sta torej vodstvo
pokrajinske organizacije spet neformalno prevzela Kidrič in Kardelj tudi v letu
1934.
Poleti 1934 se je v Sloveniji v pripravah na pokrajinske in potem na IV.
državno konferenco KPJ več mesecev mudil inštruktor CK KPJ Josip Broz, kar
je bilo zelo pomembno za osebno zbližanje s Kardeljem, Kidričem in z Ivanom
Mačkom (1908 - 1994). Tako je 16. septembra 1934 v Goričanah na pokrajinski konferenci KPJ za Slovenijo ki zaključuje ključno obdobje obnavljanja
Komunistične partije v Sloveniji, organizacijo prevzelo novo vodstvo s pokrajinskim sekretarjem Ivanom Mačkom. Kardelj je odšel v Sovjetsko zvezo, Kidrič pa
na Dunaj, kjer je prevzel funkcije v KPJ oziroma SKOJ na državni ravni.11
Ni pa nova generacija oziroma skupina slovenskih komunistov še prevladala
v CK KPJ, ki ga je od leta 1932 do 1937 vodil Milan Gorkić.12 Na IV. državni konferenci KPJ za božič 1934 v Ljubljani, torej tri mesece po goričanski konferenci,
so bili od 12 članov izvoljeni v novi CK trije Slovenci in sicer vsi trije starejše
generacije, komunisti iz 20. let: Karel Hudomalj (1905 - 1944), predsednik zveze
socialističnih sindikatov Strokovna komisija Franc Leskošek (1897 - 1983) in
Miha Marinko. Namestnika članov iz Slovenije sta postala Lovro Kuhar (1893 1950) in Boris Kidrič. Vendar je bilo več poročevalcev o delu novega vodstva pokrajinske organizacije v Sloveniji v sledečih mesecih zelo kritičnih.13 Zato je CK
aprila 1935 sklenil, da Mačka pošlje na šolanje v Sovjetsko zvezo in od najožjega
operativnega vodstva nekoliko odmakne Miho Marinka. Za sekretarja pokrajinske organizacije so imenovali starega revirskega komunista Jožeta Marna (1898
- 1942),14 pritegnili so še Jožo Vilfana (1908 - 1987) in sekretarja pokrajinske
organizacije iz 20. let Jakoba Žorgo (1888 - 1942), ki se je takrat vrnil iz zapora.
Dodatno je bil v Pokrajinski komite junija 1935 imenovan še en »stari« komunist
ing. Stane Krašovec (1905 - 1991).15
S starimi kadri okrepljeno delovanje slovenskih komunistov, od sredine 1934
v smeri oblikovanja ljudske fronte in ustanavljanja posebne KP Slovenije, kar
11 Filipič, Zgodnje obdobje političnega delovanja Borisa Kidriča, str. 78-82.
12 Več glej Očak, Gorkić: Život, rad i pogibija.
13 Tone Ranzinger marca 1935, Adolf Muk in Blagoje Parović aprila 1935, Filipič, Partijska organizacija v Sloveniji,
str. 148-149.
14 AS 1546, Jože Marn.
15 Filipič, Partijska organizacija v Sloveniji, str. 155; AS 1546, Stane Krašovec.
E. Dolenc: Kuharjeva skupina v vodstvu Komunistične partije Jugoslavije
je bil v razvoju komunističnega gibanja med obema vojnama velik obrat,16 so
prekinile aretacije konec leta 1935. Novembra se je začelo z aretacijo vodilnih
članov t. i. Zembilja, to je biroja CK KPJ v domovini, točneje v Zagrebu. V začetku decembra je bil na ilegalni poti prek avstrijske meje ujet član Pokrajinskega
komiteja za Slovenijo Otokar Franko, konec meseca sekretar Jože Marn in Jaka
Žorga, v začetku januarja 1936 pred kratkim pridruženi član Pokrajinskega komiteja Mirko Košir (1905 - 1951), konec januarja Stane Krašovec in urednik
Delavskega obzornika Tone Čufar (1905 - 1942), v začetku februarja pa še vrsta
drugih, med njimi Miha Marinko, sekretar Pokrajinskega komiteja SKOJ Lojze
Ocepek idr. Tako je bilo vodstvo KP v Sloveniji spet povsem razbito in dogovarjanja o ustanovitvi KPS, ki so potekala že od pomladi 1934, so bila prekinjena. Že
novembra 1935 je bil z nalogo priprave ustanovnega kongresa poslan v Slovenijo
poseben inštruktor CK KPJ Karel Hudomalj. Po množičnih aretacijah pa je bil
Hudomalj, še vedno z enako nalogo za ustanovitev KP Hrvaške, poslan naprej
v Zagreb, v Slovenji pa ga je nadomestil Karel Luter. CK KPJ je kljub aretacijam
in obglavljenju organizacije v Sloveniji in na Hrvaškem vztrajal na ustanovnih
kongresih KPS in KPH še aprila 1936,17 kar je jasno pričalo o odtujenosti in slabi
obveščenosti o dogajanju in stanju organizacije v domovini.
Junija 1936 je komunistično organizacijo zadel nov udarec. Po aretaciji
Hudomaljeve kurirke na meji je policija aretirala še nekaj članov CK KPJ na
Dunaju, med njimi tudi Borisa Kidriča, sekretarja CK SKOJ. Pokrajinski komite
je od avgusta 1936, ko je bil po 6 mesecih brez obsodbe izpuščen iz preiskovalnega zapora, vodil Mirko Košir. Pod njegovim vodstvom je PK avgusta 1936
spričo slabih izkušenj z neprevidnostjo in odtujenostjo vodstva v tujini poslal IK
Kominterne znano sporno pismo s predlogom o ustanovitvi samostojnih nacionalnih KP v Jugoslaviji v neposredni povezavi s Kominterno. CK KPJ naj bi, po
tem predlogu, deloval le še kot koordinator med njimi.18 Do podobnih sklepov je
po zmedi z napačno razumljenimi navodili o reorganizaciji prišla tudi pokrajinska konferenca SKOJ septembra 1936. Spore je potem jeseni 1936 po vrnitvi iz
Moskve začel reševati Tito, marca 1937 pa je po ravno tako dolgo zavlačevani vrnitvi iz Moskve v Slovenijo končno prišel Edvard Kardelj in stvari uredil z usta16 Primerjaj Pleterski, Študije o slovenski zgodovini in narodnem vprašanju, str. 309-324.
17 Filipič, Partijska organizacija v Sloveniji, str. 162-175.
18 Pomembno vlogo pri akciji za ustanovitev razmeroma samostojne KP Slovenije v okviru KPJ je imela Marija
Vilfan, ki je v tem smislu pisala Kominterni poročilo o razmerah v slovenski organizaciji julija 1936. V Biografiji,
napisani 30. 7. 1947, je s potrebno samokritičnostjo in distanco o tem napisala: »Julija 1936 sem odšla na enomesečni študij v Pariz s francosko štipendijo. Eden od takratnih tovarišev iz Pokrajinskega komiteja, tovariš Mirko
Košir, mi je naročil, da v tujini spet vzpostavim stik s tovariši iz Kominterne in napišem poročilo o razmerah
v domovini. To sem res naredila. Prek tovarišev iz italijanske KP, s katerimi sem imela stike leta 1934 v zvezi s
problemom Julijske krajine, sem napisala poročilo za Kominterno. V poročilu sem opisala napake, ki so jih delali
na terenu, vendar poročilo seveda ni bilo objektivno, ker sem sama bila neizkušen partijec in me ni vodila želja,
da bi partijo utrdila, temveč strah, da bi tudi sama postala žrtev.« AS 1551, Marija Vilfan.
75
76
Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot
novnim kongresom KPS v okviru in pod neposrednim nadzorom KPJ 17. aprila
1937 na Čebinah. Izvoljen je bil devetčlanski CK KPS, v katerem je od starega
Pokrajinskega komiteja KPJ za Slovenijo ostal samo njegov bivši skretar Mirko
Košir. Sekretar CK je formalno postal starejši komunist in hkrati član Politbiroja
CK KPJ Franc Leskošek, čeprav je bil dejanski voditelj Kardelj.19
Z ustanovitvijo KPS lahko zaključimo menjavo generacij oziroma vplivnih
skupin v slovenskem komunističnem gibanju. Generacijsko načelo pri menjavi
ni veljalo dosledno, saj so bili v novo generacijo pritegnjeni tudi starejši komunisti iz 20. let (Leskošek, Marinko), ravno tako pa so v skupini, ki je izgubljala
vpliv, sodelovali tudi mlajši (npr. Luter in Košir). Najbolj očitna in jasna generacijska menjava je razvidna v obdobju obnavljanja organizacije v letih 1932 in
1933. Kooptacijo novih starejših članov v Pokrajinski komite s strani CK leta
1935 pa predstavlja pravo prekinitev vpliva Kidriča in Kardelja v Pokrajinskem
komiteju. Karel Hudomalj, Lovro Kuhar (kot organizacijski sekretar CK na
Dunaju), Karel Luter, Jože Marn in Mirko Košir so bili, kot kaže, skupina zunaj
vpliva mladih Kardelja in Kidriča, ki sta bila v letih 1935 in 1936 odrinjena od
neposrednega nadzora nad pokrajinsko organizacijo. Verjetno vsi našteti niso
delovali kot usklajena skupina. Skupna jim je predvsem samostojnost mišljenja in delovanja glede na vpliv Kidriča in Kardelja ter postopna odrinjenost od
vpliva in odločujočih pozicij v organizaciji. V ta krog sta nedvomno spadala še
Dragotin Gustinčič in Ivan Regent v Moskvi ter mogoče še Stane Krašovec in zakonca Jože ter Marija Vilfan,20 ki pa za razliko od zgoraj navedene peterice niso
bili tako kruto izločeni iz politike, pač pa po obvezni samokritiki in kesanju po
vojni poslani v diplomacijo. Za vrnitev neposrednega vpliva Kardelja in Kidriča
v pokrajinski organizaciji ima verjetno največ zaslug postopno vzpenjanje Josipa
Broza v CK KPJ v tem času.21
19 Nedog, Ljudskofrontno gibanje v Sloveniji, str. 88-91; Filipič, Partijska organizacija v Sloveniji, str. 181-198.
20 Z Lovrom Kuharjem so sodelovali pri ponesrečenem poskusu množične organizacije pod vplivom komunistov z
imenom Slovenski narodni revolucionarji v letih 1932 do 1934. Gibanje SNR je poskusilo ujeti v jadra množično
nezadovoljstvo, ko je bilo ponovno obujeno nacionalno vprašanje v Jugoslaviji po uvedbi kraljeve diktature in njeni
nameri, da bo državo hitro nasilno etnično unificirala. Plod tega delovanja je bila najprej brošura “Put k oslobodjenju hrvatskog naroda”, ki je izšla v začetku leta 1932 na Dunaju, konec leta pa še brošura “Boj za osvoboditev in
združitev slovenskega naroda” avtorja Lovra Kuharja. Hkrati sta se slovenskega nacionalnega problema v Jugoslaviji
lotila tudi Dragotin Gustinčič v Moskvi in Edvard Kardelj doma. Več o tem glej Pleterski, Študije o slovenski zgodovini in narodnem vprašanju, str. 311-315; Filipič, Partijska organizacija v Sloveniji, str. 114-115.
21 Na drugi strani je bila skupina zunaj Kidrič-Kardeljevega vpliva verjetno tudi v nemilosti pri političnem sekretarju CK KPJ Milanu Gorkiću, ki je v smislu ljudskofrontne politike opustil staro komunistično tezo o nujnosti
razbitja “versajske” Jugoslavije in s povezovanjem z drugimi opozicijskimi političnimi skupinami, ki so delovale
tudi kot slovensko, hrvaško itd. nacionalistično proti srbski hegemoniji, trdno stal na načelu ohranjanja Jugoslavije. Več o tem Banac, Sa Staljinom protiv Tita, str. 72-74. O odnosu Gorkića do »separatistične« skupine
slovenskih komunistov (Košir in drugi) priča tudi Janez Perenič v pismu Zdenki Kidrič z dne 2. septembra 1945,
ki opisuje hudo reakcijo Gorkiča na Pereničev odgovor, da nima nič proti, če vodilni člani slovenske KP mislijo,
da bi bila samostojna KPS dobra rešitev. AS 1546, Janez Perenič.
E. Dolenc: Kuharjeva skupina v vodstvu Komunistične partije Jugoslavije
Zdi se, da je spontano oblikovanje Hudomalj-Kuharjeve skupine v vodstvu
KPJ poleg opozicije Gorkiću v zadnjem obdobju njegovega vodstva povezano
z nacionalnim vprašanjem znotraj KPJ. Lovro Kuhar je bil kot Korošec že v
mladosti oblikovan kot slovenski nacionalist in se je s tem vprašanjem večkrat
ukvarjal tudi v okviru svojega partijskega delovanja.
Velik pomen frakcijskih bojev znotraj KPJ Ivo Banac utemeljuje prav s prepletenostjo z nacionalnim vprašanjem v Jugoslaviji in v KPJ. Frakcije v KPJ se
niso preprosto pojavljale po posameznih časovnih stopnjah, kot bi jih narekovale vsakokratne generacijske in interesne razlike, temveč so se že od samega
začetka razmeroma trdno ustalile, ker so hkrati izražale tudi razlike v stališčih
do nacionalnega vprašanja. Zato vsakokratni zmagovalci v frakcijskih bojih niso
mogli brez določenega tveganja preprosto zamenjati stališč, predvsem tistih, ki
so bila kakorkoli povezana z nacionalnim vprašanjem.22 Nacionalno vprašanje v
KPJ pa ni vključevalo le neposrednega stališča do reševanja mednacionalnih odnosov v Jugoslaviji, temveč tudi stališča do organizacije in hierarhije odločanja
med pokrajinskimi in centralnim komitejem znotraj KPJ.
Lovro Kuhar (1893 - 1950) ima premalo obdelan življenjepis političnega delovanja. V 20. letih je organiziral komuniste predvsem v jugoslovanskem delu
Koroške ter za CK KPJ vodil skrivni kanal za literaturo in ljudi čez avstrijsko mejo.23 Maja 1930 je zaradi policijske preiskave emigriral. Najprej je nekaj časa delal
na Dunaju pri organizaciji Kominterne Rdeča pomoč, potem pri KP Avstrije
kot propagandist med kmeti. Marca 1931 naj bi na povabilo Dimitrova odšel
v Berlin, kjer je kot inštruktor za politično delo med kmeti pri Europäisches
Bauernkomitee koordiniral in organiziral stavke kmetijskih delavcev v Romuniji,
Bolgariji, Grčiji, Franciji, na Švedskem in Norveškem.24 Šele novembra 1932 ga je
CK KPJ (Gorkić) poklical na Dunaj, kjer je kot urednik Dela 1. decembra 1932
od Beblerja prevzel nalogo »obdelave« slovenskega nacionalnega vprašanja.25 V
tem kontekstu je v naslednjem letu izšla njegova brošura Boj za osvoboditev in
združitev slovenskega naroda. Z junijem 1934 je Delo postalo glasilo KP Italije
za Slovence v Julijski krajini in Kuhar se je zato preselil v Pariz, kjer je ostal do
februarja 1936.
Tam je pod okriljem Rdeče pomoči hkrati organiziral med jugoslovanskimi
izseljenci donatorsko akcijo, ki je z leti zbrala »na stotisoče frankov« in izdajal
glasilo tega gibanja »Protiv Glavnjače«, ki je izhajalo do leta 1937.
22Banac, Sa Staljinom protiv Tita, str. 56-57.
23 Več o tem Filipič, Nekaj podrobnosti o političnem delovanju Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca med leti 19201928, v Filipičevi knjigi Poglavja iz revolucionarnega boja jugoslovanskih komunistov 1919-1939, str. 278-287.
24 AS 1546, Drago Luter, Biografija, str. 2; AS 1551, Lovro Kuhar, Moj življenjepis.
25 Filipič, Partijska organizacija v Sloveniji, str. 114-116.
77
78
Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot
Na IV. državni konferenci KPJ konec leta 1934 v Ljubljani je bil izvoljen za
nadomestnega člana CK KPJ, vendar se njegovega dela neposredno ni udeleževal, ker je delal v Parizu. Februarja 1936 ga je prišel v Pariz iskat član Politbiroja
Vladimir Ćopić in ga »odgnal«, kot se je sam izrazil, k CK na Dunaj, kjer naj bi
prevzel posle organizacijskega sekretarja CK KPJ. Vodil je priprave na konferenco CK KPJ, ki je bila konec marca v Pragi, vendar je uspešni zaključek konference preprečila češka policija, nekaj udeležencev je zaprla, med njimi tudi Kuharja.
Medtem ko je bil Kuhar 3 mesece v čeških zaporih, je Gorkić sklical nadaljevanje
konference aprila na Dunaju. V začetku julija se je Kuhar vrnil na Dunaj, vendar so ga že tri dni po tem, ko se je javil Politbiroju, spet aretirali in zaprli za 13
mesecev. Tako se je konec avgusta 1937 vrnil v Pariz, kjer je bil takrat tudi že CK
KPJ, a v razsulu, saj je bil Gorkić že aretiran v SZ. Potek konference v Pragi in
nepričakovane aretacije so vrgle sum na samega Gorkića, da je z ovadbo policiji
skušal idejna nesoglasja v CK obrniti sebi v prid.
»V Parizu sem prevzel posle organizacijskega sekretarja pariškega punkta, vodil delo patronatskega centra, delo španskega centra in pomagal voditi Titu partijske politične in organizacijske posle. Takrat ni bilo CK, niti sekretarja in sva s tov.
Titom delo na lastno pest vodila, dokler ni bilo Titu poverjeno mesto sekretarja
KPJ. Kadar Tita ni bilo v Parizu, sem ga po njegovem nalogu zamenjaval, držal
zvezo s Kominterno in z organizacijami v Jugoslaviji.«26 Skrbel je za tisk glasila
Proleter, omogočil natis slovenskega prevoda Zgodovine VKP(b), vodil knjigarno Horizons in urejal arhiva CK ter Rdeče pomoči za Jugoslavijo, katere sekretar
je bil od 1932 do 1939. S Titom sta korektno sodelovala, nista se pa vedno najbolje razumela ali prijateljsko povezala.
S Titom naj bi se večkrat sporekel: očital mu je razmerje z mariborsko Nemko
Herto Haas, kar mu je Tito menda zameril;27 ko je slišal za Titovo kandidaturo
za generalnega sekretarja CK KPJ, naj bi Kuhar vzkliknil: »Če se to zgodi, uboga
Partija, uboga Jugoslavija,« kar je izvedel tudi Tito in mu ravno tako zameril.28
O njunem osebnem razmerju veliko pove tudi prigoda po sprejetju ustave FLRJ
leta 1946, ko je Tito priredil sprejem za vso Skupščino, se z vsemi rokoval, njemu
pa se je namenoma izognil.29
Konec avgusta 1939, po sovjetsko-nemškem sporazumu, je Tito odšel v
Moskvo, Kuharja pa je kmalu po začetku vojne skušala aretirati francoska policija, zato je v sporazumu z drugimi člani jugoslovanskega komunističnega vodstva
26 AS 1546, Lovro Kuhar, Moj življenjepis (Kotlje, 18. 4. 1947), str. 3.
27 AS 1551, Lovro Kuhar, Razgovor Lidije Šentjurc z dr. Maksom Šnuderlom dne 18. junija 1979 o Prežihovem
Vorancu, str. 4.
28 AS 1546, Lovro Kuhar, Anonimka poslana Dragu Druškoviču oktobra 1979.
29 AS 1551, Lovro Kuhar, Razgovor Lidije Šentjurc z dr. Maksom Šnuderlom dne 18. junija 1979 o Prežihovem
Vorancu, str. 3.
E. Dolenc: Kuharjeva skupina v vodstvu Komunistične partije Jugoslavije
Prežih z ženo v Parizu leta 1937
v Parizu ilegalno odpotoval v Ljubljano, kjer se je Kardelju javil novembra 1939.
Po Kardeljevem nalogu naj bi bil za aktivnejšo vlogo preveč kompromitiran pri
oblasteh in je ostal »izoliran« vse do okupacije. V tem času se je bolj posvetil
književnosti. Po italijanski okupaciji se je skrival v glavnem v Ljubljani ali njeni
okolici, januarja 1943 je bil aretiran. Italijani se sprva niso zavedali njegovega pomena v komunističnem gibanju, zanimanje zanj so pokazali takoj Nemci in poslali v Ljubljano posebnega zasliševalca iz Berlina. Septembra 1943, po kapitulaciji Italije, je bil premeščen iz ljubljanskih zaporov v Begunje in odpeljan v Berlin,
kjer so mu ponudili predsedstvo slovenske države pod nemškim nadzorom, vendar je ponudbo odločno odklonil. Nato je bil interniran v Sachsenhausen, februarja 1945 pa v Mauthausen. Po vojni je bil poslanec ustavodajne skupščine in
aktiven pri obnovi raznih kulturnih organizacij. Umaknil se je v rodne Kotlje in
veliko pisal. Kljub umiku iz politike so ob pripravi za t. i. Dachauske procese konec leta 1947 iz zveznega ministrstva za notranje zadeve zahtevali obremenilno
gradivo posebej tudi za Kuharja. Slovenski notranji minister Boris Kraigher je
Rankoviću gradivo poslal, vendar pripisal, da glede Kuharja po njegovem mne-
79
80
Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot
nju ni dovolj materiala za sum.30 Kaže, da so ga zaradi literarnega ugleda in bolezni pustili, da je umaknjen v rodnem kraju na Koroškem umrl zaradi bolezni,
ki jih je prinesel iz koncentracijskih taborišč.31
Povezanost Kuharja s Karlom Hudomaljem (1905 - 1944) je izpričana vsaj od
leta 1932, ko je slednji še deloval v moskovski trojki z Gustinčičem in Regentom.
Povezuje ju tudi Karel Luter, ki ga je v komunistične aktivnosti na Koroškem
še kot 17-letnega uvedel prav Kuhar, v Moskvi pa mu je bil nekakšen mentor
Hudomalj. Bil je revirski komunist. Leta 1924 je sodeloval v znanem spopadu z
Orjuno v Trbovljah. Leta 1926 je odšel za 6 let na študij na KUNMZ v Moskvo in
je od 1932 opravljal pomembne funkcije pri CK KPJ v emigraciji na Dunaju: bil
je povezava z domovino, inštruktor, sekretar CK SKOJ pred Kidričem in hkrati
član Politbiroja CK KPJ med letoma 1932 in 1935. Potem ko je bil februarja 1936
odpoklican Blagoje Parović, je Hudomalj postal organizacijski sekretar CK KPJ.
Najprej je bil podpornik Gorkića. Leta 1936 naj bi vodil levo frakcijo v CK KPJ
proti Gorkiću, kjer naj bi bili po Lutrovem avtobiografskem zapisu še Ivo Marić,
Vladimir Čopić, Luter in Kidrič. Kuhar je takrat deloval pomirljivo, čeprav se z
Gorkićem ni več strinjal. Hudomalja so izključili iz CK julija 1936, potem ko je
policija na meji prijela njegovo dekle in kurirko, ki ji je Kidrič, kljub temu, da so
bili na Dunaju pravkar aretirani Hudomalj, Marić, Prica in Marušić, izročil knjige, denar in članke za v Ljubljano. Po Lutrovi interpretaciji naj bi s tem Kidrič
prekršil osnovna načela konspiracije in ne Hudomalj. Na podlagi pričevanja kurirke je bil na Dunaju ujet in za eno leto zaprt Kidrič, dekle je dobilo 6 mesecev,
aretirali so njenega očeta – starega komunista, njenega brata, v emigracijo sta
morala Dušan Kveder in spet Drago (Karel) Luter.32 Po izpustitvi iz zapora je bil
poslan v Francijo na politično delo z jugoslovanskimi emigranti. Po umiku CKja z Dunaja v Pariz (pomladi 1937) naj bi se Hudomalj tam nekajkrat sprl s Titom
o usodi jugoslovanskih »Špancev«, vedno znova pa so mu očitali tudi neprevidnost z ujeto kurirko leta 1936, zato je bil že konec 30. let menda tudi izključen
iz KP. Kljub temu je v začetku vojne organiziral odporniško gibanje na Dunaju.
Življenje je končal leta 1944 v Mauthausnu.33
Karel ali Drago Luter (1910-1948) je bil Korošec iz Kuharjevega kroga.
Kuhar mu je bil duhovni oče, kot se je sam izrazil, in ga je že 17-letnega pošiljal kot kurirja v tujino. Med letoma 1929 in 1932 je bil na KUNMZ v Moskvi,
30 Pismo Borisa Kraigherja Aleksandru Rankoviću z dne 3. 1. 1948: “Izveštaj o dachauskoj istrazi: Naročito si tražio
material za Prestrla, za austrijske komuniste, koji su KPÖ na radu, i za Prežiha… Kad sam ove podatke preštudirao smatram, da nije dovoljno materiala za sumnju. Naročito u slučaju Prežiha – Kuhara.” AS 1931, t. e. 494; glej
tudi Dachauski procesi, str. 163-164.
31 AS 1546, Lovro Kuhar, Moj življenjepis, glej tudi Enciklopedija Slovenije, 9, Prežihov Voranc, str. 328-330.
32 AS 1546, AS 1551, Drago Luter, Biografija, str. 11; Dopolnilo k biografiji, str. 9-10; Izjava, str. 2.
33 AS 1546, Karel Hudomalj.
E. Dolenc: Kuharjeva skupina v vodstvu Komunistične partije Jugoslavije
kjer ga je v skrivnosti tamkajšnjih frakcijskih bojev uvajal starejši gojenec Karel
Hudomalj. Marca 1934 je bil poslan na Dunaj k CK KPJ, kot inštruktor je pomagal obnoviti SKOJ v Ljubljani in Zagrebu, postal organizacijski sekretar CK
SKOJ in njegov predstavnik pri Komunistični mladinski internacionali (KMI) v
Moskvi. Od julija 1936, ko je bil Kidrič aretiran, do aretacije decembra 1936 je
bil Luter sekretar CK SKOJ in kot tak član CK KPJ. Julija 1937 je bil izpuščen iz
zapora in izgnan na Češkoslovaško. V tem času je Gorkić sedež CK KPJ preselil
v Pariz, vendar je bil julija 1937 že poklican v Moskvo in zaprt. Z zatonom političnega vpliva Kuharja, potem ko se je povsem uveljavil Tito, je bil postavljen na
stranski tir tudi Luter. V času »vodstva Tito-Čolaković«, kot se je izrazil Luter, v
letih 1937 - 1939 je skupaj s Hudomaljem delal kot marksistični predavatelj po
manjših francoskih mestih med slovenskimi izseljenci. Po začetku vojne septembra 1939 se je s Kuharjevo pomočjo vrnil v domovino, še prej pa je od Kuharja
v Parizu izvedel, da je izključen iz KP, zakaj, naj bi izvedel v Ljubljani. Tu ga je
Kardelj poslal v Zagreb, kjer je bil po legalni prijavi aretiran in 10 mesecev zaprt
zaradi starih obtožb iz leta 1929. Konec leta 1940, po izpustitvi iz zapora, ga je
Kardelj ponovno odklonil kot frakcionaša. Službo je dobil v tovarni vagonov v
Slavonskem Brodu. Od poletja 1942 do aprila 1944 je bil zaprt v Jasenovcu, se
po tem pridružil partizanom in še med vojno odšel v Slovenijo. Po vojni je delal
kot novinar urednik pri Primorskem dnevniku. Konec junija 1948 je bil na poti
v službo (Gorica) v Postojni aretiran in ubit.34
Jože Marn (1898 - 1942) je bil zagorski rudar, od 1925 do 1934 v Moskvi
(KUNMZ), od julija do decembra 1935 sekretar PK KPJ za Slovenijo in potem 3
leta v zaporu v Sremski Mitrovici. Po vrnitvi iz zapora je delal le še v Zvezi rudarjev, decembra 1941 kot partizan izdan, ujet in marca 1942 ustreljen.35
Mirko Košir (1905 - 1951) se je po zaključeni partijski karieri leta 1937 zaposlil kot kemik v rudniku na Izlakah, leta 1940 je bil konfiniran, po kapitulaciji
Jugoslavije interniran, po kapitulaciji Italije je bil nekaj časa partizan, potem zajet, zaprt v Dachauu, po vojni je delal na univerzi, 1948 je bil obsojen na dachauskih procesih in je 1951 umrl na Golem otoku.36
Slabo sta končala tudi pomembna sopotnika »menjave generacij« Janez
Perenič (1905 - 1949) in Vilibald Konte (1908 - 1951). Perenič je bil politični
sekretar Pokrajinskega komiteja v začetku obnove organizacije pred Kidričem
v letih 1931 - 1932, potem organizacijski sekretar s Kidričem, pozneje je šel v
Španijo, v taborišču za španske borce v Franciji pa je bil leta 1939 zaradi spora
z drugimi komunisti izključen iz KPJ. Obsojen je bil na Dachauskih procesih in
34 AS 1546, Karel Luter; prav tam, fond Dokumenti predvojnih komunistov; AS 1546, Lovro Kuhar.
35 AS 1546, Jože Marn.
36 AS 1546, Mirko Košir; Enciklopedija Slovenije, 5, str, 331-332.
81
82
Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot
umrl v ječi.37 Rudarski inženir Konte je bil organizacijski sekretar PK KPJ v letih
obnove 1933 - 34, potem je 5 let, do 1939, sedel v Sremski Mitrovici in se v politiko spet aktivno vključil šele proti koncu vojne na Hrvaškem. Svojo življenjsko
pot je menda končal na Golem otoku.38
Ravno tako sta s Kuharjem in nacionalnim vprašanjem v KP povezana zakonca Marija in Joža Vilfan, ki ju je v KP pritegnil Lovro Kuhar ob delu na tristranski deklaraciji treh KP (Italije, Avstrije in Jugoslavije) o slovenskem nacionalnem problemu leta 1934. Marija je sodelovala tudi v akciji pod vodstvom
Mirka Koširja za oblikovanje bolj samostojne slovenske KP leta 1936, za kar sta
se morala leta 1944 oba pokesati.
VIRI IN LITERATURA
ARHIVSKI VIRI
ARS — Arhiv Republike Slovenije
AS 1546 — Dokumenti predvojnih komunistov
AS 1551 — Zbirka kopij dokumentov o komunističnem in delavskem gibanju
AS 1931 — Republiški sekretariat za notranje zadeve SR Slovenije
LITERATURA
Banac, Ivo: Sa Staljinom protiv Tita: Informbirovski rascjepi u jugoslavenskom komunističkom pokretu. Zagreb : Globus, 1990.
Dachauski procesi (Raziskovalno poročilo z dokumenti). Ljubljana : Komunist,
1990.
Filipič, France: O življenju in delovanju Dušana Kermavnerja med leti 1903–
1929. V: Luthar, Oto in Perovšek, Jurij (ur.). Zbornik Janka Pleterskega. Ljubljana
: ZRC SAZU, 2003.
Filipič, France: Partijska organizacija v Sloveniji v obdobju ustanovnega kongresa KPS. V: France Filipič: Poglavja iz revolucionarnega boja jugoslovanskih
komunistov 1919-1939: 2. Ljubljana : Borec, 1981.
37 AS 1546, Janez Perenič; Enciklopedija Slovenije, 8, str. 301.
38 AS 1546, Vilibald Konte, Enciklopedija Slovenije, 5, 253.
E. Dolenc: Kuharjeva skupina v vodstvu Komunistične partije Jugoslavije
Filipič, France: Poglavja iz revolucionarnega boja jugoslovanskih komunistov
1919-1939. Ljubljana : Borec, 1981.
Filipič, France: Zgodnje obdobje političnega delovanja Borisa Kidriča. V: Borec,
1984, št. 3–4.
Klopčič, France: Desetletja preizkušenj: Spomini. Ljubljana: DZS, 1980.
Nedog, Alenka: Ljudskofrontno gibanje v Sloveniji: Od leta 1935 do 1941.
Ljubljana: Borec, 1978.
Očak, Ivan: Gorkić: Život, rad i pogibija, Prilog biografiji. Zagreb : Globus, 1988.
Pleterski, Janko: Študije o slovenski zgodovini in narodnem vprašanju. Maribor :
Obzorja, 1981.
Trampuž, Lilijana. KPJ na Slovenskem v obdobju šestojanuarske diktature 1929–
1934: Magistrsko delo. Ljubljana, 1990.
Zgodovina Zveze komunistov Jugoslavije. Ljubljana : Komunist, Državna založba
Slovenije, 1986.
SUMMARY
Kuhar's Group within the Leadership of the Communist
Party of Yugoslavia
Kuhar's circle of his closest associates within the leadership of the
Communist Party of Yugoslavia (hereinafter KPJ) mostly consisted of Slovenians.
Conditionally the group could also be called Hudomalj-Kuhar's group, since
Hudomalj and Kuhar were associated through direct personal acquaintance and
co‑operation as well as a certain continuity of their presence in a kind of a secondary group or, conditionally speaking, a fraction in the highest organisational
structure of the KPJ. Karel Hudomalj was a member of the Central Committee
or the core leadership of the KPJ in Vienna before Kuhar. As a representative of
the Young Socialist League of Yugoslavia within the Central Committee in emigration, Hudomalj, in 1931 when the communist organisation in Slovenia was
completely shattered, maintained contacts with certain remaining local or regional communist organisations in Slovenia. He was re‑elected into the Central
Committee of the KPJ at the 4th State Conference of the KPJ, which took place
on Christmas 1934 in Ljubljana. At that time Kuhar became one of the deputies
of three Slovenian members (out of twelve) in the Central Committee of the KPJ.
83
84
Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot
In November 1932 Kuhar was summoned to Vienna by the Central Committee
of the KPJ, where he undertook the task of »processing« the Slovenian national question, succeeding Bebler as the editor of the Delo (Labour) newspaper.
Because Delo became a gazette of the Communist Party of Italy for Slovenians
in Venezia Giulia, he moved to Paris. In February 1936 he took over the role
of the organisational secretary of the Central Committee of the KPJ in Vienna.
However, at that time the leadership of the KPJ was already in complete disarray
due to struggles between various fractions. After Gorkić – since the summer of
1937 until the appointment of Tito as the Secretary‑General in 1939 – the KPJ
in Paris was temporarily led by Tito, Rodoljub Čolaković and Lovro Kuhar. In
this time the very existence of the KPJ was in question, since certain leaders of
the Comintern even intended to disband it. However, despite this crisis we can
say that since 1933 until the beginning of the war in 1939 the roles of either
Hudomalj or Kuhar, who did not get along very well with the new leadership
of the Communist Party in Slovenia headed by Kardelj and Kidrič, were always
prominent in the leadership of the KPJ in emigration.
It seems that the spontaneous formation of the Hudomalj-Kuhar's group
within the KPJ leadership, besides opposing Gorkić in the final period of his
leadership, is related to the national question within the KPJ. As he was from the
Koroška region, Lovro Kuhar was already an established Slovenian nationalist in
his youth, and he also dealt with this issue frequently in the context of his Party
activities.
V. Deželak Barič: Politični vzpon in zaton Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca
v Komunistični partiji Jugoslavije v tridesetih letih
Vida Deželak Barič
Politični vzpon in
zaton Lovra Kuharja
– Prežihovega
Voranca
v Komunistični
partiji Jugoslavije v
tridesetih letih
I
V časovnem razponu treh desetletij politične prisotnosti Lovra Kuharja so
bila trideseta leta 20. stoletja povezana z njegovim delovanjem v mednarodnem
komunističnem gibanju ter v vodstvu jugoslovanske komunistične partije, ki je
po ostrem nastopu šestojanuarskega režima bivalo v tujini.1 Ob emigraciji leta
1930 je bila za njim že pestra pot javnega in ilegalnega političnega delovanja.
Če se omejimo le na delovanje v KPJ, je treba poudariti, da pripada Kuhar najstarejši, pionirski generaciji komunistov na Slovenskem, saj je postal njen član
neposredno po ustanovitvi komunistične stranke na Slovenskem, tj. že 1. maja
1920, ko je bila na njegovo pobudo ustanovljena partijska organizacija tudi v
Guštanju (Ravnah), kjer je bil Kuhar zaposlen pri Bratovski skladnici v tamkajšnji železarni. Po prepovedi komunistične stranke leta 1921 se je znal prilagoditi
ilegalnim razmeram in se uspel obdržati vse do maja 1930 – kljub temu, da je
1
Zgodovina Zveze komunistov Jugoslavije, str. 107, 118, 132.
85
86
Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot
Lovro Kuhar sredi dvajsetih let
bila guštanjska partijska organizacija ves čas izjemno izpostavljena, ker je bila
zadolžena za opravljanje delikatne naloge vzdrževanja ilegalnih poti prek državne meje za tihotapljenje ljudi in literature. Partijska organizacija je v širšem okolju, ki je bilo sicer v izraziti socialnodemokratski domeni, širila svoj vpliv mdr. z
delovanjem v socialnodemokratskih organizacijah, izpostaviti pa velja še zlasti
povezavo z levo usmerjenimi socialdemokrati ob volitvah v oblastno skupščino
leta 1927, s čimer je partija tudi v praksi začasno presegla sektaška pojmovanja
v političnem delovanju. Koroško partijsko okrožje, ustanovljeno leta 1926, katerega sekretar je bil precej časa Kuhar, je sodilo med najmočnejša in najbolje
organizirana okrožja na Slovenskem, kar je nedvomno tudi rezultat Kuharjevega
V. Deželak Barič: Politični vzpon in zaton Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca
v Komunistični partiji Jugoslavije v tridesetih letih
delovanja. Tako ne preseneča, da srečamo na tretjem kongresu KPJ maja 1926
na Dunaju med delegati tudi Kuharja, ki je pred tem postal član širšega pokrajinskega vodstva KPJ za Slovenijo.2
II
Po umiku v Avstrijo je krajši čas bival pri sorodnikih na avstrijskem
Koroškem, nato je odšel na Dunaj. Tam je sprva delal pri Komunistični partiji
Avstrije kot propagandist med kmeti, v letu 1931 pa je prevzel delo kmečkega
inštruktorja pri Profinterni oziroma Europäische Bauernkomitee v Berlinu. V
tej funkciji je potoval po Grčiji, Bolgariji, Romuniji, Norveški in Franciji ter v
sodelovanju s tamkajšnjimi komunisti organiziral kmečke delavce.3 O konkretnem tozadevnem delu je zaenkrat bolj malo znanega, razodeva pa značilno
Kuharjevo zanimanje za položaj kmečkega človeka. V tem času je bil v domovini
pred sodiščem za zaščito države na velikem procesu proti 40 obdolžencem v
odsotnosti obsojen na šest let zapora.4
V neposredno delo pri KPJ je bil ponovno vključen konec leta 1932, ko ga je
vodstvo KPJ imenovalo za urednika Dela, skupnega glasila centralnega komiteja
(CK) KPJ in CK KP Italije, ki je izhajalo na Dunaju, kjer je bil takrat tudi sedež
CK KPJ. Glavna naloga je bila propagirati združevanje političnih sil proti italijanskemu in jugoslovanskemu imperializmu in reševanje slovenskega narodnega
vprašanja po načelu samoodločbe. O angažiranju Isopa, tj. Kuharja, na novem
delovnem področju so v začasnem vodstvu KPJ razpravljali vsekakor že v poletju
1932, ko so tudi sklenili pridobiti dodatne informacije in mnenje o njem še pri
predstavniku KPJ pri Kominterni Grguru Vujoviću.5 Kuharjevo urednikovanje
je obsegalo predvsem prevajanje člankov in pridobivanje piscev za posamezne
tematike, lastnih člankov pa praviloma ni objavljal.
V dunajskem obdobju 1930–1934 se je Kuhar poglobil v razčlenjevanje narodnostne problematike in sodeloval v oblikovanju sicer ne najbolj posrečenega koncepta slovenskega narodnorevolucionarnega gibanja. Rezultat razčlemb
težavnega položaja slovenskega naroda zaradi njegove razdeljenosti med različne države in vsepovsod prisotnih raznarodovalnih namer je bila brošura Boj za
2Kuhar, Zbrano delo 12, Moj življenjepis, str. 271; Druškovič, Prežihov Voranc, str. 95–115; Krivograd, Politično
delovanje Prežihovega Voranca, str. 95-99; Filipič, Nekaj podrobnosti o političnem delovanju Lovra Kuharja, str.
100–106; Klopčič, Desetletja preizkušenj, str. 391, 392; Kuhar, Zbrano delo 10, Ustanovitev in delo organizacije
komunistov na Ravnah 1920-1930, str. 179–185.
3Kuhar, Zbrano delo 12, Moj življenjepis, str. 271; Druškovič, Prežihov Voranc, str. 141–150.
4Klopčič, Desetletja preizkušenj, str. 393.
5
AS 1551, t.e. 6, Zapisnik seje začasnega vodstva KPJ 30. 8. 1932, KI 1932/241; Šentjurc, O Vorančevi partijski
poti, str. 35.
87
88
Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot
osvoboditev in združitev slovenskega naroda: Program in zahteve Slovenskega
Nacionalnega Revolucionarnega gibanja (SNR), ki jo je Kuhar napisal leta 1933.6
Posebej velja izpostaviti Kuharjeve diskusije z Gustinčičem o tozadevni problematiki, v katerih je Kuhar nastopal zelo suvereno in z opazno širokim poznavanjem problemov, tako da so bile nekatere podcenjujoče Gustinčičeve ocene glede
Kuharjeve usposobljenosti vsekakor neupravičene. V teh razpravah je prihajal do
izraza tudi Kuharjev smisel za bolj življenjsko ocenjevanje družbenopolitičnih
razmer nasproti Gustinčičevi dogmatiki. Omenimo naj le vprašanje o glavnem
nasprotniku slovenskega naroda v takratnih konkretnih jugoslovanskih razmerah; medtem ko je Gustinčič dojemal kot glavnega nasprotnika Slovensko ljudsko
stranko, vidi Kuhar glavnega nasprotnika v diktaturi.7
Kuhar je v dunajskem obdobju opravljal še vrsto drugih nalog in o vseh gotovo niti ne vemo. Poudariti velja delo med koroškimi visokošolci. O eni izmed nalog pa govori tudi Josip Kopinič, podoficir jugoslovanske kraljeve mornarice, ki je
kasneje postal pomemben obveščevalec Stalinovega režima in človek, ki je očitno
pomembno pripomogel k postavitvi Josipa Broza za sekretarja CK KPJ. Kopinič se
je s Kuharjem srečal na Dunaju leta 1934, potem ko je moral zapustiti Jugoslavijo
zaradi komunističnega delovanja v mornarici. Navaja, da mu je Kuhar priskrbel
ilegalna stanovanja in ga v dogovoru z avstrijsko komunistično partijo zadolžil,
da je po zadušeni vstaji na Dunaju organiziral ilegalne prehode kompromitiranih
avstrijskih komunistov in njihovih družin na Češkoslovaško.8
Ko so sredi leta 1934 sedež Dela preselili v Pariz, se je tja preselil tudi Kuhar in
urejeval glasilo do konca leta 1935. Poleg tega je vzpostavil močno patronatsko gibanje med ekonomsko emigracijo za zbiranje pomoči političnim preganjancem v
Jugoslaviji in organiziral v okviru Mednarodne rdeče pomoči močno patronatsko
centralo. Urejal je tudi glasilo tega gibanja Protiv Glavnjače. 9
Kmalu po prehodu v Pariz se je pričel opazen Kuharjev politični vzpon v
KPJ. Avgusta 1934, ko je CK KPJ sestavljal delegacijo za VII. kongres Kominterne,
je bil v delegacijo s posvetovalnim glasom imenovan tudi Kuhar; v delegacijo so
ga vključili predvsem zaradi načrtovanega slovenskega posvetovanja v Moskvi.10
Zatem je bil na IV. državni konferenci KPJ decembra 1934 v Ljubljani izvoljen
za namestnika oziroma za kandidata za člana CK KPJ. Kot je Kuhar kasneje sam
pojasnil, se neposrednega dela v CK KPJ v tem času ni udeleževal, ker je ostal na
6Kuhar, Zbrano delo 10, str. 9–40.
7
Glej npr. pismo Lovra Kuharja 10. 10. 1933 Dragotinu Gustinčiču, Zbrano delo 11, str. 148–155; Druškovič,
Prežihov Voranc, str. 190, 191.
8Cenčić, Enigma Kopinič, str. 42.
9Druškovič, Prežihov Voranc, str. 198-205.
10Broz, Zbrana dela 2, Iz zapisnika seje CK KPJ 13. 8. 1934, str. 209.
V. Deželak Barič: Politični vzpon in zaton Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca
v Komunistični partiji Jugoslavije v tridesetih letih
delu v Parizu, sedež CK KPJ pa je bil na Dunaju.11 Na seji CK KPJ, ki je neposredno sledila omenjeni IV. državni konferenci, so sklenili poklicati Kuharja na
poročanje in z njegovim sodelovanjem izvesti plenarno sejo pokrajinskega komiteja KPJ za Slovenijo.12 V začetku leta 1935 se je Kuhar dejansko zadrževal na
Dunaju in ob tej priliki mdr. skupaj z Josipom Brozom dokončal pismo revirskim
komunistom, ki ga je predhodno že potrdil CK KPJ; pismo je vsebovalo kritiko
nerazumnih izključitev številnih komunistov v Trbovljah in domnevno nasploh
slabega dela tamkajšnjega partijskega vodstva.13 Iz naznačenih dejstev je razvidno,
da so Kuharja šteli za slovenskega predstavnika pri CK KPJ v tujini; v CK KPJ so
bili takrat sicer trije Slovenci, toda dva od teh (Miha Marinko in Franc Leskošek)
sta delovala v Sloveniji, Karel Hudomalj kot tretji član pa je bil sekretar CK SKOJ
oziroma od leta 1935 dalje inštruktor CK KPJ.
V času zasedanja VII. kongresa Kominterne poleti 1935 v Moskvi se je 19.
avgusta 1935 Kuhar udeležil tudi sestanka delegacije KPJ, na katerem so razpravljali o spremembah kandidatur za vodstvene organe Kominterne, kakor so bile
določene na seji delegacije 14. avgusta 1935, na kateri so spremenili že leto dni
star sklep glede kandidatur. 14. avgusta so namreč za člana Izvršnega komiteja
(IK) Kominterne soglasno predlagali Josipa Broza, sekretarja Josipa Gorkića pa
le za kandidata v IK Kominterne, s čimer pa se vodstvo Kominterne ni strinjalo.
Zato je bila 19. avgusta 1935 sklicana zaprta seja članov delegacije, na kateri je član
delegacije Vladimir Ćopić sporočil pripombe Kominterne in predlagal Gorkića
za člana IK Kominterne, Broza pa za kandidata. Navzoči, vključno s Kuharjem,
so soglasno sprejeli to spremembo. Dogodek razkriva značilno ozračje znotraj
vodstva KPJ, obremenjeno z notranjimi nesoglasji, pa tudi primež Kominterne, v
katerem so delovale komunistične partije. To je razvidno tudi iz Ćopićevega opravičujočega pojasnila, češ da pri kandidiranju Broza ni šlo za nezaupanje v Gorkića
in da so s spremembo sklepa pokazali »vodilnim tovarišem KI, da v vodstvu partije ni trenj«.14 V tem času so tudi določili, da se Kuhar skupaj z Brozom udeleži t. i.
slovenskega posvetovanja, na katerem naj bi obravnavali vprašanja v zvezi z ustanovitvijo KP Slovenije, kadrovska vprašanja in partijski tisk v Sloveniji.15 Sprejet je
bil še sklep, da Kuhar odslej deluje v politbiroju CK KPJ.16 Kuhar pa se je v Moskvi
udeležil tudi zasedanja plenuma izvršnega odbora Mednarodne organizacije za
pomoč revolucionarjem (MOPR), kjer je imel referat o delu jugoslovanske Rdeče
11Broz, Zbrana dela 2, Iz protokola IV. konference KPJ, str. 220; Kuhar, Moj življenjepis, str. 272.
12Broz, Zbrana dela 2, Zapisnik seje CK KPJ 29. 12. 1934, str. 223.
13Broz, Zbrana dela 2, Pismo CK komunistom v Trbovljah, Hrastniku in Zagorju, str. 77 – 81.
14Broz, Zbrana dela 2, Zapisnik 7. seje delegacije KPJ na VII. kongresu Kominterne 19. 8. 1935, str. 171 in opomba
451.
15Kuhar, Zbrano delo 10, str. 439, 440.
16Broz, Zbrana dela 3, Zapisnik seje politbiroja CK KPJ 21. 8. 1935, str. 172.
89
90
Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot
Izkaznica Lovra Kuharja — Valič Franca s 7. kongresa Kominterne avgusta
1935 (AS 1546, t.e. 75)
pomoči s poudarkom na ustvarjanju enotne fronte solidarnosti z opozicijskimi strankami in organizacijami proti političnemu nasilju v državi. V referatu je
mdr. opozoril na pretekle napačne partijske ocene o vlogi socialne demokracije
in na škodljivo žigosanje s socialfašisti, zaradi česar so bili rezultati povezovanja
komunistov s socialnimi demokrati slabši, kot bi lahko bili sicer.17
V Moskvi je srečal številne znance, npr. Ravenčane in znanega mariborskega
komunista Antona Goltesa. Večkrat je obiskal Gustinčičevo družino.18 Posebej
velja omeniti srečanje s Francetom Klopčičem. Le-ta v svojih spominih navaja,
kako je Kuharja živo zanimalo vprašanje, ali je nova sovjetska ureditev agrarnega
vprašanja kaj pripomogla k izboljšanju življenja kmeta, kar da je bilo zanj odločilnega pomena pri presoji agrarne politike in je to želel zvedeti »iz ust neposrednega udeleženca sprememb v nižavah sovjetske družbe«.19
Kuhar se je iz Moskve vrnil v Pariz, v začetku leta 1936 pa je pričel prevzemati naloge organizacijskega sekretarja CK KPJ in s tem formalno zasedel
drugo mesto v hierarhiji KPJ. V avtobiografiji navaja, da ga je 1. februarja 1936
član politbiroja CK KPJ Vladimir Ćopić »odgnal« iz Pariza na Dunaj, kjer naj bi
prevzel funkcijo organizacijskega sekretarja CK KPJ. Skladno s tem so ga zadolžili za organiziranje partijske konference, ki naj bi potekala v Pragi in na kateri
17Kuhar, Zbrano delo 10, str. 436­–438.
18 AS 1550, t.e. 34, Spomini Antona Goltesa; Kokal, Lovro Kuhar – Prežihov Voranc, str. 125; Lokar, Od Anice do
Ane Antonovne, str. 104.
19Klopčič, Desetletja preizkušenj, str. 521–524.
V. Deželak Barič: Politični vzpon in zaton Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca
v Komunistični partiji Jugoslavije v tridesetih letih
bi med drugim tudi uradno potrdili njegovo funkcijo. S to nalogo je odpotoval v Prago, kjer pa so ga aretirali in zaradi lažnega potnega lista za tri mesece zaprli.20 O novi Kuharjevi nalogi je 17. februarja 1936 poročal tudi Gorkić
predstavniku KPJ pri Kominterni, kjer pravi, da je Kuhar (ilegalno Omer) prišel
na Dunaj in »pričenja prevzemati org/anizacijsko/ delo«.21 Kuhar pa je v pismu
Ivanu Regentu z upanjem pa tudi dvomom zapisal, da bo imel na novem položaju »priložnost soodločati« in bo »skušal nekatere zamujene stvari popraviti,
kar seve še ni zamujeno!«22 Načrtovano konferenco v Pragi, kjer so se delegati
že zbrali, so zaradi poostrenega policijskega nadzora odpovedali23 in jo kasneje
izvedli na Dunaju. Ko so na Dunaju pripravljali t. i. aprilski plenum KPJ, so na
pripravljalni seji politbiroja KPJ sklenili plenumu predložiti v potrditev sledečo
sestavo politbiroja: Milan Gorkić, Lovro Kuhar (ilegalno Glanzner), Vladimir
Ćopić, Karel Hudomalj, Josip Broz in Adolf Muk, ter še kandidata Stjepan Cvijić
in Ivan Marić.24 Tudi iz vrstnega reda navedenih članov in kandidatov je mogoče ugotoviti, da je bil Kuhar predviden za organizacijskega sekretarja, saj je bil
naveden na drugem mestu, takoj za političnim sekretarjem Gorkićem. Kuhar se
plenuma ni udeležil, saj je bil takrat v praškem zaporu, ko pa se je julija 1936 vrnil na Dunaj, je bil ponovno aretiran in obsojen na leto dni zapora.25 S Kuharjevo
aretacijo je v Parizu nastala praznina tudi glede urednikovanja Dela. Broz je
predstavnika KPJ pri Kominterni Gržetića obvestil, da se Slovenci pritožujejo,
ker nimajo ničesar pisanega v svojem jeziku, zato je predlagal, da bi vsaj del
partijskega glasila Proleter tiskali v slovenskem jeziku in da se naj začasno s tem
ukvarja Albert Hlebec, dokler se Kuhar ne vrne iz zapora.26
Kasneje se je mnogo govorilo o odgovornosti za aretacije vodilnih komunistov na Dunaju. Tudi Kuhar je bil tistimi, ki so menili, da je bilo v ozadju
Gorkićevo izdajstvo; Gorkić naj bi se namreč s pomočjo policije znebil vseh, ki
so mu nasprotovali. Vendar Gorkiću izdajstva ni mogoče dokazati. Da je bilo s to
obtožbo nekaj hudo narobe, govori dejstvo, da je bil izdajstva istih ljudi obtožen
tudi agent GPU Nikola Crvenčić, na katerega so zato v Parizu celo izvršili atentat. Nekateri so ocenjevali, da so aretacije zakrivili sami partijci zaradi nekonspirativnega delovanja, ker da so cele ure presedeli v dunajskih kavarnah in s tem
vzbudili pozornost pri dunajski policiji.27
20 Kuhar, Moj življenjepis, str. 272.
21 AS 1551, t.e. 14, Pismo Milana Gorkića 17. 2. 1936 Ivu Gržetiću, KI 1936/56; Kuhar, Zbrano delo 10, str. 441.
22Kuhar, Zbrano delo 11, Pismo Lovra Kuharja 17. 1. 1936 Ivanu Regentu, str. 108.
23 AS 1551, t.e. 14, Pismo Milana Gorkića 3. 3. 1936 Ivu Gržetiću, KI-83/3386.
24Broz, Zbrana dela 3, Protokol seje PB KPJ 1. in 4. 4. 1936, str. 177.
25Druškovič, Prežihov Voranc, 222–227.
26Broz, Zbrano delo 3, Pismo Josipa Broza 23. 10. 1936 Ivu Gržetiću, str. 28.
27Pavlović, Bilans sovjetskog termidora, str. 98, 99.
91
92
Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot
III
Ko se je avgusta 1937 Kuhar vrnil iz dunajskega zapora v Pariz, kjer je bil
takrat tudi sedež CK KPJ, so vladale v jugoslovanski partiji izredne razmere.
Julija 1937 je Kominterna namreč odpoklicala dotedanjega sekretarja CK KPJ
Milana Gorkića, s tem pa so dobili nov zagon frakcijski boji in pričel se je dolgotrajen boj za Gorkićevo nasledstvo, za funkcije v KPJ, v katerem je Broz izkazal
najvišjo stopnjo politične veščine in na koncu uspel zasesti položaj sekretarja
KPJ.28 Kuharjevo delovanje in njegov položaj v KPJ v času njegovega ponovnega bivanja v Parizu (1937-1939) sta bila tako najtesneje povezana z dogajanjem
znotraj KPJ kakor tudi z nezaupljivim odnosom Kominterne do KPJ zaradi neprestanih frakcijskih bojev, kar je imelo za posledico, da je dolgo časa ostalo
nerešeno vprašanje vodstva KPJ in njenega sekretarja, jugoslovanski partiji pa je
grozil celo razpust s strani Kominterne in ostala je tudi brez moskovske finančne
podpore. Naznačeno dogajanje v KPJ, povezano z notranjimi frakcijskimi boji,
ni šlo mimo Kuharja in se je tozadevno opredelil za Broza. Bil je ožji in zvest
Brozov sodelavec, v nekem trenutku sta bili njuni poziciji morda precej izenačeni, s svojim zavzetim delovanjem in ob odsotnosti izrazitejših lastnih ambicij pa
je v končnem razpletu tudi on prispeval k popolni Brozovi uveljavitvi, in delno
morda tudi k temu, da Kominterna ni razpustila jugoslovanske partije.
O kaotičnem ter mučno negotovem vzdušju neposredno po Gorkićevem odpoklicu govori Brozovo pismo, ki ga je poslal članu sekretariata IK Kominterne
Wilhelmu Piecku. V njem sporoča, da že štiri tedne v vodstvu KPJ nimajo nobenih vesti o Gorkiću in tudi ne o predstavniku KPJ pri Kominterni Gržetiću,
vodstvo pa se je znašlo v zagatnem položaju tudi zato, ker je pred meseci sklenilo, da bodo po sklicanju ustanovnih kongresov KPS in KP Hrvaške ter partijskih
konferencah v Srbiji sklicali tudi državno konferenco. Kongresa KPS in KPH
ter konference so bili že sklicani, z namero o sklicu državne konference so bili
seznanjeni tudi vodilni komunisti v domovini, njena izvedba pa je naenkrat postala vprašljiva (državno konferenco KPJ je Broz uspel oziroma smel sklicati šele
oktobra 1940!). V tem pismu je Broz govoril tudi o »vprašanju predstavnika«, pri
čemer je skoraj zagotovo mislil na predstavnika KPJ pri KP Španije oziroma pri
centru, ki se je ukvarjal z borci mednarodnih enot na strani španske republike.
CK KPJ je na to mesto najprej predlagal dva kandidata, Božidarja Maslarića in
Lovra Kuharja. Sedaj je pariško vodstvo KPJ Kuharjevo kandidaturo umaknilo, ker je Kuhar imel možnost, da se v kratkem legalizira in so ga torej nameravali uporabiti za druge naloge.29 To je razvidno iz naslednjega pisma Broza
28Simić, Tito agent kominterne, str. 146–147.
29Broz, Zbrana dela 3, Pismo Josipa Broza 28. 8. 1937 Wilhelmu Piecku, str. 90, 91 in opomba 328.
V. Deželak Barič: Politični vzpon in zaton Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca
v Komunistični partiji Jugoslavije v tridesetih letih
Gržetiću, v katerem govori o »dunajskih pogorelcih«, tj. tistih jugoslovanskih
komunistih, ki jih je dunajska policija aretirala sredi leta 1936 in so se po prestani enoletni kazni vrnili v Pariz. O Kuharju pravi, da se je vključil v prejšnje
delo. Pismo je zanimivo tudi zaradi tega, ker je nastalo približno dva meseca od
odhoda Gorkića v Moskvo, v Parizu pa še vedno niso imeli nobenih uradnih
informacij v zvezi z njim. Broz je tudi opozoril na težek položaj glede finančnih
sredstev, ki jih je KPJ nujno rabila za tiskanje propagandnega materiala. Kakšen
je bil odnos Kominterne do KPJ, zgovorno govori podatek, da KPJ ni dobila niti
že obljubljenega denarja za tiskanje uradnega materiala o moskovskih procesih.30 Poslej je Broz poročila pošiljal Wilhelmu Piecku ali samemu generalnemu sekretarju Georgiju Dimitrovu. V njih je opazno poudarjal potrebo, da se
osnuje partijsko vodstvo v domovini in s tem uredijo razmere v partiji, k čemur
so jugoslovanske komuniste tako in tako zavezovali sklepi Kominterne. V teh
pismih je Kominterno obveščal tudi o delovanju pariškega centra in seveda tudi
o Kuharjevem delu. Tako je 2. novembra 1937 poročal, da je patronate, Rdečo
pomoč in partijsko knjigarno Horizons prevzel Kuhar.31 Omenjeno knjigarno
je organiziral CK KPJ kot center za vzdrževanje raznih partijskih zvez in tudi
kot center za razpečevanje partijske literature. Pred Kuharjem jo je vodil Živojin
Pavlović (ki je bil tudi njen lastnik), s padcem Gorkića pa je tudi on padel v
nemilost. V času španske državljanske vojne je tu bila javka, kjer so se javljali
jugoslovanski prostovoljci, od koder so jih potem pošiljali v Španijo.32
Živojin Pavlović v svoji knjigi, ki jo je izdal po razhodu s partijo, pravi,
da je potem, ko je pariškemu vodstvu vendarle postalo jasno, kaj se dogaja z
Gorkićem, v partiji nastala »prava panika«. Politbiro je bil suspendiran, v partiji
pa postavljen »komisar«, s čimer je mislil Broza, ki da je takoj začel s hajko na
»gorkićevce«, »buhariniste«, »trockiste« in ostale »narodne neprijatelje«. Iz prodaje sta bili umaknjeni Gorkićeva knjiga Novim putevima pa tudi zadnja številka
partijskega časopisa Klasna borba, ker so članke napisali Gorkić in »gorkićevci«.
Omenjeno in še drugo literaturi so sežgali.33
Razmere v KPJ in v Parizu po Gorkićevem odhodu v Moskvo je opisal tudi
Kuhar v svojem življenjepisu. Pravi, da spomladi 1938 ni bilo centralnega komiteja KPJ niti sekretarja in da sta z Brozom vodila delo na lastno pest, dokler
Brozu ni bilo zaupano mesto sekretarja KPJ.34 Sporočilo teh vrstic je mogoče
30Broz, Zbrana dela 3, Pismo Josipa Broza 21. 9. 1937 Ivu Gržetiću, str. 93–95.
31Broz, Zbrana dela 3, Pismo Josipa Broza 2. 11. 1937 Wilhelmu Piecku, str. 124.
32Pavlović, Bilans sovjetskog termidora, str. 96; Kidrič, Spomini na Lovra Kuharja, str. 110, 111; Nikoliš, Korijen,
stablo, pavetina, str. 140, 141.
33Pavlović, Bilans sovjetskog termidora, str. 97.
34 Kuhar, Moj življenjepis, str. 272.
93
94
Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot
Sporočilo Kraljevske banske uprave Dravske banovine sreskim načelnikom o aretaciji Lovra Kuharja — Ivana Rauha v Pragi 28. aprila 1936 (AS 1546, t.e. 75)
V. Deželak Barič: Politični vzpon in zaton Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca
v Komunistični partiji Jugoslavije v tridesetih letih
razumeti tudi tako, da sta bila Broz in Kuhar v začetku leta 1938 v enako neugodnem položaju in sta enakovredno in brez pravega mandata Kominterne reševala t. i. vprašanje jugoslovanske partije. Vendar je treba poudariti, da si je Broz
ustvarjal pomembno prednost pred vsemi dejanskimi in morebitnimi tekmeci in
konkurenti, torej tudi pred Kuharjem, predvsem s poudarjanjem potrebe po poživitvi partijskega dela v domovini, vključno s prenosom sedeža vodstva iz tujine
v domovino, in tudi dejanskih daljših obdobij, ko je politično deloval v domovini, ne glede na to, da je bila Kominterna z razmerami v KPJ in uresničevanjem
prejetih nalog, tudi Brozovih, dolgo nezadovoljna. Ko je Kuhar (in drugi) sedel
več kot leto dni v praških in dunajskih zaporih, je Broz npr. več mesecev deloval
v Jugoslaviji, sodeloval pri organizaciji ustanovnega kongresa KPS in KPH, načrtoval izvedbo državne konference itd. Po Gorkićevi aretaciji je moral predvsem
nadaljevati delo v tej smeri, da si bo pridobil zaupanje v Kominterni in si prek
tega zagotovil vodstveni položaj v KPJ.
Z več kot enoletno distanco in temu primernimi poudarki je razmere v
Parizu po Gorkićevi odstavitvi opisal Broz še v obširnem poročilu, ko so tudi
njega poklicali v Moskvo. Pravi, da so mu vodilni komunisti v Parizu predlagali, da on prevzame funkcijo sekretarja KPJ, čeprav je Gorkić ob odhodu iz
Pariza vse zadeve izročil Rodoljubu Čolakoviću, s čimer se je strinjal tudi sam
Čolaković. Ob Brozovem prihodu v Pariz sta tam bila le dva člana CK KPJ, tj.
Čolaković in Sreten Žujović. Kmalu zatem so iz dunajskih zaporov po odsluženi
kazni prišli člani CK KPJ Lovro Kuhar, Ivan Marić in Karel Hudomalj, kandidat
za člana CK KPJ Dragutin Marušić in član CK SKOJ Karel Luter. Med vidnejšimi partijskimi funkcionarji so se takrat v Parizu zadrževali še Ivan Krndelj,
ki je bil urednik emigrantskega glasila Izseljenički glasnik in je vodil delo med
ekonomsko emigracijo, dalje Srdja Prica in Živojin Pavlović. Broz navaja, da je
bil eden od prvih njegovih ukrepov usmerjen v »likvidacijo tehničnega aparata
pri CK« zaradi finančnih problemov in neučinkovitosti tega aparata, skrčil pa je
tudi pariški partijski aktiv, tako da je njegove člane razposlal v druge države ali
drugam po Franciji, Živojinovića pa je razrešil vodenja knjigarne, ker se mu je
»zdel sumljiv«. Broz pravi, da ni nikogar kooptiral v politbiro, ker se je zavedal,
da po vsem, kar se je zgodilo, za to nima pravice, vendar je na seje vodstva, zmeraj kadar je bilo potrebno, vabil tudi druge. Tako so se sej CK KPJ poleg članov
politbiroja CK KPJ Čolakovića in Žujovića udeleževali tudi prejšnji člani CK
KPJ, kot so bili Ivan Krndelj, Lovro Kuhar, Ivan Marić, Rajko Jovanović in Labud
Kusovac. Vzdušje v Parizu je zaradi medsebojnih sporov in ambicij posameznikov postajalo čedalje bolj napeto. Vse bolj se je zaostroval odnos med Brozovo
skupino in skupino okoli Kusovaca in Marića. Zaradi tega je Broz marca 1938
razrešil Kusovca in Marića vseh dolžnosti. V poročilu je podal tudi kratke ocene
95
96
Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot
vodilnih komunistov. O Kuharju je zapisal: »a najbolj mi je bil v pomoč Valič, ki
se je ves čas posvečal delu«.35
Po Gorkićevi aretaciji je Kuhar vsekakor postal tesen sodelavec Broza. Bil
je med tistimi, ki jih je Broz vabil na seje CK KPJ. Tako se je Kuhar npr. udeležil seje CK KPJ 4. septembra 1937, na kateri so sklenili napisati pismo partijki organizaciji v Dalmaciji zaradi sporov med starejšo in mlajšo generacijo
komunistov, sklenili pa so tudi napisati članek za Proleter o trockistični praksi.36
Skupaj z Brozom in Čolakovićem je bil v komisiji, ki je preiskovala odgovornost Karla Hudomalja pri ustvarjanju t. i. grupaških bojev, katerih cilj naj bi bil
skupaj s Stjepanom Cvijičem in Vladimirjem Ćopićem »spodkopati Sommerja /
Gorkića/«. Komisija je ugotavljala tudi Hudomaljevo odgovornost glede kurirke,
ki je povzročila vdor policije v partijske organizacije v Sloveniji in mu izrekla
kazen strogega ukora pred izključitvijo.37 Sodeloval je na seji CK KPJ 6. oktobra
1937, na kateri so sklenili sestaviti komisijo v sestavi Broz-Marić-Kuhar z nalogo
proučiti gradivo, ki so ga dobili od partijske organizacije iz kaznilnice v Sremski
Mitrovici.38 Bil je na seji 29. decembra 1937, na kateri so razpravljali o »protipartijskem delu« partijskega komiteja v sremskomitroviški kaznilnici pod vodstvom
Petka Miletića, ki je širil svoj vpliv tudi med partijske organizacije po Jugoslaviji,
zveze pa je imel tudi v Parizu in je tako postal resen konkurent Brozu. Sklenili so
odstaviti obstoječi kaznilniški komite, do formiranja novega pa postaviti Mošo
Pijadeja za poverjenika CK. Hkrati so sklenili, da komisija, ki bo proučila razmere v kaznilnici, nadaljuje delo v sestavi Josip Broz in Lovro Kuhar, iz nje pa je
izpadel Marić, ki naj bi obtoževal ostale člane vodstva, češ da so »gorkičevci«.39
Prav tako je prisostvoval seji 21. januarja 1938, na kateri so potrdili sklep, da vodenje KPJ začasno prevzame Broz (torej šele pol leta po Gorkićevem odhodu!),
sklenili pa so tudi seznaniti Kominterno o »antipartijskem in frakcijskem poskusu in kršitvi discipline« Kusovca in Marića.40 Prav tako je bil prisoten na seji vodstva KPJ, ki je bila neposredno po priključitvi Avstrije k Nemčiji marca 1938, na
kateri je bil sprejet znamenit proglas »Za mir, neodvisnost in svobodo«.41 Nato je
Broz napisal pismo Dimitrovu, v katerem je podal ocene vodilnih komunistov.
O Kuharju je zapisal: »Valič ni bil Gor/kićev/ človek; je predan in požrtvovalen
funkcionar firme /partije/. V težkih trenutkih mi je tudi največ pomagal.«42 To
35Broz, Zbrana dela 4, Walterjevo poročilo– KP Jugoslavije, 2. 9. 1938, str. 73–81.
36Broz, Zbrana dela 3, Zapisnik seje CK KPJ 4. 9. 1937, str. 189.
37Broz, Zbrana dela 3, Izjava komisije o Oskarjevi /Karel Hudomalj/ izjavi oktobra 1937, str. 190.
38Broz, Zbrana dela 3, kronologija, str. 278.
39Broz, Zbrana dela 4, Zapisnik seje CK KPJ 9. 12. 1937, str. 217, op. 45 in op. 574.
40Broz, Zbrana dela 4, Zapisnik seje CK KPJ 21. 1. 1938, str. 218.
41Broz, Zbrana dela 4, Za mir, neodvisnost in svobodo, str, 30–33 in op. 106.
42Broz, Zbrana dela 4, Pismo Josipa Broza 1. 4. 1938 Georgiju Dimitrovu, str. 39, 41.
V. Deželak Barič: Politični vzpon in zaton Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca
v Komunistični partiji Jugoslavije v tridesetih letih
je bilo priznanje brez kakršnihkoli zadržkov ali dvopolnega ocenjevanja, kar je
tako značilno za Brozovo ocenjevanje drugih.
Ko je marca 1938 Broz odpotoval v domovino s ciljem formirati začasno
vodstvo KPJ do končne odločitve Kominterne, je Kuharja določil za predstavnika KPJ v Parizu. V pomoč mu je določil še Čolakovića in Krndelja. Kuharjeva
naloga je bila, da je nadomeščal Broza v času njegove odsotnosti, vzdrževal je
zvezo s Kominterno in z organizacijami v Jugoslaviji, ni pa bil pooblaščen za
sprejemanje odločitev.43 Ob tem je treba poudariti, da je ostajal Pariz za KPJ še
naprej zelo pomemben, kajti bil je pomemben center za delovanje KPJ med emigrantskimi organizacijami, za transfer španskih borcev, tam je poleg t. i. Brozove
skupine delovala tudi skupina Marić-Kusovac, ki jo je protežiral CK KP Francije,
zaradi česar se je marca 1938 Broz pritoževal samemu generalnemu sekretarju IK Kominterne Dimitrovu, ker da mu »ti francoski prijatelji s svojo rezerviranostjo otežujejo, da bi storil nujno potrebne ukrepe za izoliranje teh ljudi«.
Tamkajšnji frakcijski boji pa so imeli mnogo širši pomen oziroma odmev, saj so
se prenašali tudi med jugoslovanske komuniste v domovino in v Španijo, pred
čemer je Broz prav tako svaril Dimitrova.44 Broz in Kuhar sta vzdrževala stike
tudi takrat, ko je bil Broz v domovini; le-ta je Kuharju večkrat poslal poročila
o razmerah v KPJ in nasploh v Jugoslaviji ter še posebej v Sloveniji, ta poročila pa je Kuhar nato pošiljal naprej v Moskvo, torej je bil tudi nekakšen vmesni
člen med Brozom in Kominterno. Broz je v aprilu in maju 1938 poslal Kuharju
najmanj tri pisma, v katerih je mdr. poročal o neugodnem odmevu Gorkićeve
aretacije v KPJ v domovini, o delovanju pristašev Petka Miletića in Ivana Marića,
o partijski konferenci v Sloveniji, ki je podprla Brozove ukrepe proti partijski organizaciji v kaznilnici v Sremski Mitrovici itd. V teh pismih je Broz tudi apeliral
na Kuharja, naj okrepi finančno pomoč partiji v domovini.45 Obvestil ga je tudi
o formiranju začasnega vodstva KPJ v domovini maja 1938 na sestanku na Lisci,
s čimer je uresničil eno od zahtev Kominterne.46 Rečemo lahko, da je bil Kuhar
precej natančno obveščen o Brozovem delovanju v domovini, o razmerah v KPJ,
idejnopolitičnih usmeritvah itd.
Potem ko je Kominterna prek Kuharja konec maja 1938 pozvala Broza v
Moskvo, da bi v Kominterni sodeloval pri urejevanju vprašanja KPJ, sta se v času
ponovnega Brozovega bivanja v Parizu med junijem in avgustom 1938, ko je
Broz čakal na sovjetsko vstopno vizo, Broz in Kuhar večkrat srečala. Pred odhodom v Moskvo je Broz obljubil Kuharju, da mu bo zagotovil denarno podporo
43Broz, Zbrana dela 4, Pismo Josipa Broza okoli 23. 3. 1938 Georgiju Dimitrovu, str. 36.
44 Isto, str. 37.
45Broz, Zbrana dela 4, Pismo Josipa Broza 13. 4. 1938 Lovru Kuharju, str. 43– 44; Pismo Josipa Broza aprila 1938
Lovru Kuharju, str. 45–46; Pismo Josipa Broza maja 1938 Lovru Kuharju, str. 48–49.
46Broz, Zbrana dela 4, Pismo Josipa Broza maja 1938 Lovru Kuharju, str. 48 in str. 322.
97
98
Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot
in si prizadeval vzpostaviti redne zveze s francosko komunistično partijo, ki so
bile takrat prekinjene.
Vsekakor je po Brozovem odhodu v Moskvo ostala na Kuharjevih plečih
težka odgovornost za delovanje pariškega centra, o čemer je zadnjega decembra 1938 napisal poročilo za Kominterno. To naj bi storil »po želji tovariša X«,
verjetno kakšnega predstavnika Kominterne. Če je ta predpostavka pravilna, je
trenutek indikativen, saj je bil Broz takrat v Moskvi in se tam morda niso zadovoljili z njegovimi informacijami in predlogi, temveč so iskali informacije tudi
drugje, torej tudi pri Kuharju. Kuhar je izrekel nekaj zelo ostrih sodb o razmerah
v KPJ, kakor je bila npr. sodba o začasnem vodstvu v domovini, ki da »nima nikakršne avtoritete«, da so njegovi člani »politično razmeroma slabi, neizkušeni«
in da »jim manjka zaupanje v lastno kompetenco«. Opozoril je, da že 18 mesecev
iz dneva v dan čakajo na »rešitev vprašanja našega vodstva«, da to zavlačevanje
zavira partijsko aktivnost, vodstvu manjka politična podpora in tudi gmotna
pomoč, razplamtevajo se frakcijski boji, ki so, inspirirani tudi iz tujine, mobilizirali »vse stare frakcionaše, trockiste in sovražnike« partije. Položaj v Parizu
pa naj bi bil po njegovi sodbi »z eno besedo: nevzdržen«. Dejavnost skupine
Marić-Kusovac je bila prisotna povsod – med španskimi borci, študenti, ekonomskimi emigranti, njen vpliv je segal tudi v Ameriko, zaslombo pa je imela v
francoski komunistični partiji. Po Kuharjevem zatrdilu je bilo komaj še mogoče
delati, kajti: »Pošteni ljudje so se obrnili od nas, nočejo delati, sabotirajo celo
takšno delo, kakor je solidarnost, na primer podpora španskim prostovoljcem,
patronati itd.« Dalje se pritožuje, da mu je Broz ob odhodu obljubil vso podporo v smislu zagotovitve stalne denarne podpore in akreditacije pri francoski
partiji za primer, »če bo treba njegovo vrnitev odložiti«, toda Broz teh obljub ni
izpolnil. Od njega je v obdobju štirih mesecev, kolikor je že minilo od Brozovega
odhoda v Moskvo, prejel le dve pismi, od tega eno kratko v novembru, kjer mu
je naročil, naj pokliče kurirja iz domovine in »odgovornega človeka iz začasnega
vodstva« (verjetno je mišljen Ivo Lola Ribar); Kuhar je k temu pristavil, da je
kurir prišel, medtem ko Ribar ni mogel dobiti potnega lista, Kuhar pa tudi naj ne
bi vztrajal na njegovem prihodu zaradi nejasne situacije, kaj bo s KPJ. Opozarja
na posledice nevzdržno počasnega reševanja vprašanja glede formiranja vodstva
KPJ s strani Kominterne in navaja, da je že 17. decembra 1937 dobil navodilo od
vodstva Kominterne, da morata dva člana starega vodstva (Čolaković in Žujović)
počakati v Parizu na nadaljnja navodila iz Moskve, in po več kot letu dni še
vedno čakata na ta navodila – brez denarja, ne vesta, kaj storiti, kaj je z njima
oziroma kakšna je njuna usoda, kaj smeta delati itd. Omenja tudi nekdanjega
člana CK KPJ Krndelja, ki enako čaka in ne ve, kaj se dogaja v zvezi z njim, povrhu pa je še bolnik in brez sredstev za preživljanje. Podatek o čakajočih članih
V. Deželak Barič: Politični vzpon in zaton Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca
v Komunistični partiji Jugoslavije v tridesetih letih
nekdanjega Gorkićevega vodstva so za presojo Kuharjevega položaja v KPJ in
pri Kominterni pomembni, saj je v zvezi z njima Kominterna najprej zadolžila
prav Kuharja in ne morda Broza, da ju zadrži v Parizu, dokler se v Kominterni
ne sprejme odločitev o njuni nadaljnji usodi.
Kuharjevo pismo z zadnjega decembra 1938 torej zelo neposredno razgrinja eksistencialne stiske nekaterih vodilnih jugoslovanskih komunistov, ki so se
zadrževali v Parizu. Ob njih pa je bila še vrsta drugih političnih emigrantov in
španskih borcev, s katerimi Kuhar ni vedel, kaj naj stori. Reševanje teh vprašanj
je padalo v veliki meri na njegova ramena. Tu ni šlo samo za njihovo materialno-finančno oskrbo, kar je sicer ob finančni suši nedvomno predstavljalo velik
problem, temveč tudi za odpošiljanje teh ljudi iz Francije, s čimer bi se partija
vsaj delno razbremenila tudi finančne more. Na stanje, ki je spominjalo skoraj
na razsulo v jugoslovanskem vodstvu in partiji nasploh, kaže navedba iz tega
pisma, da Kuhar ni vedel, ali lahko te ljudi kakorkoli zaposli oziroma uporabi ali
pa jih sme odposlati v Jugoslavijo, zato je zahteval od Kominterne tozadevnega
pojasnila. V precej brezizhodni situaciji oziroma ob občutku nemoči se ga je
skorajda loteval obup. V poročilu je zapisal: »Izjaviti moram, da spričo takega
stanja stvari dalje ne morem več delati. Stvari, ki je ne razumem in ki mi je nihče
ne more pomagati razjasniti, ne morem delati. Pamet mi je kratko malo nehala
delati. Sam sebi se zdim, kakor da brez moči sedim na bregu reke in sem obsojen
gledati, kako me spodnaša tok.«
Zato je izpostavil nekaj vprašanj in apeliral, da mu jih v Kominterni v interesu partije pomagajo razjasniti in razrešiti v naslednjih točkah: a) Ali je mogoče
računati, da bo Broz kmalu prišel, ali ne? b) Kaj naj stori s pariškim kadrom,
zlasti s člani nekdanjega vodstva? c) Kaj je s Kusovcem in Marićem oziroma
katera avtoriteta bi mogla preprečiti in zatreti dejavnost frakcije? č) Da se mu
dá na razpolago denar, potreben za kritje vsakdanjih potreb ljudi, ki čakajo v
Parizu. d) Da ga nekdo vsaj akreditira pri francoski partiji, da bi lahko s pomočjo
Kominterne uredil vprašanje kadrov, in kako bi mogel preprečiti dejavnost »saboterjev«, ko se ti sklicujejo na avtoriteto francoske partije. e) »In nazadnje, da
mi poveste, kaj bo z menoj, ali velja moje delo oziroma moja tukajšnja funkcija
za redno in ali uživam zaupanje, da bi pri tem delu lahko še naprej vztrajal?«.47
Kuharjevo silvestrsko poročilo vsekakor dramatično opozarja na neurejene
razmere v KPJ in tudi na mučen položaj, v kakršnem se je Kuhar takrat osebno
znašel v Parizu, zaradi česar ga je razjedal občutek nemoči pri opravljanju partijskih nalog in reševanju partijskih vprašanj, hromil ga je občutek prepuščenosti
samemu sebi, očitno pa tudi občutek negotovega lastnega kakor tudi Brozovega
47Broz, Zbrana dela 4, Poročilo Lovra Kuharja 31. 12. 1938 »Kratki podatki o položaju v naši firmi«, str. 222–226;
Simić, Tito agent Kominterne, str. 162, 163.
99
100
Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot
položaja napram Kominterni, saj bi slednjega lahko doletela enaka usoda, kot
je doletela Gorkića in številne druge jugoslovanske komuniste, ki so končali v
stalinskih čistkah.
Kuharjevo poročilo je bilo vsekakor bolj kritično in črnogledo, kakor je bilo
poročilo, ki ga je po prihodu v Moskvo nekoliko pred tem napisal Broz, v katerem je poudaril, da je bilo kljub slabostim v partiji vendarle mnogo storjenega
za ureditev razmer – in to v veliki meri po zaslugi Kominterne! Takole pravi:
»KPJ si je zaradi pomoči IK KI opomogla, da ni razpadla oz. se razcepila, do
česar je pripeljalo škodljivo delo bivših voditeljev Partije, ki so bili tuji agenti v
njenih vrstah. Ker je bila politična usmeritev Partije popravljena v duhu sklepov
Kominterne, so se komunistični kadri, ki so predani Partiji in Kominterni, strnili okrog novega partijskega vodstva in partija se je politično in organizacijsko
precej okrepila.«48 Vprašanje je, kako je Broz sprejel gornje Kuharjevo poročilo,
ko se je z njim seznanil, in če je to kaj vplivalo na njegov nadaljnji odnos do
Kuharja. V razgovoru Broza z Dimitrovim 30. decembra 1938 je tekla beseda
tudi o Kuharju in njegovem delu. Dimitrov je takrat odločil, da Kuhar še nadalje
ostane v Parizu, Broz pa je takrat podal precej neobičajen opis Kuharja, ko ga je
označil za slovenskega kmeta širokih ramen in z veliko glavo.49
Verjetno sodi v čas omenjenega Brozovega bivanja v Moskvi pogovor med
Kuharjem in Dragom Lutrom, sicer Kuharjevim rojakom in mdr. v letu 1936
sekretarjem CK SKOJ. V tem pogovoru je Kuhar seznanil Lutra tudi s tem, da
se Broz nahaja na poti iz Moskve. Ob tem naj bi dejal, da bo v primeru, če bi se
slučajno Broz na poti iz Moskve »provalil«, on tisti, »ki bo na čelu stranke.«50
Broz se je iz Sovjetske zveze vrnil šele konec januarja 1939, se nato do marca
zadrževal v Parizu, potem pa ponovno odšel v Jugoslavijo, kjer je marca 1939
konstituiral CK KPJ. O tem in o Odprtem pismu, ki je bilo sprejeto na tem sestanku, je Kuharju poročal v začetku maja 1939. Poleg ostalega mu je sporočil
tudi sklep partijskega vodstva s tega sestanka, da bo Proleter objavil imena nekaterih izključenih vodilnih komunistov, ne pa vseh. Sporočil je, da se je »čiščenje« že začelo, in napovedal: »Precej jih bo izločenih; to je bilo zelo potrebno,
ker so se trockisti precej okrepili, liberalizem nekaterih pa /je/ prav neverjeten.«
Kuharju je naročil, naj o tem takoj napiše pismo Dimitrovu.51
Dan pred tem, ko je Broz obvestil Kuharja o partijskih čistkah, je tudi
Kuhar pisal Brozu. Opozoril ga je, da so njegovi pariški tekmeci in nasprotniki Marić, Kusovac in njuni sodelavci postali zelo aktivni in da nameravajo tudi
48Broz, Zbrana dela 5, Poročilo Josipa Broza 26. 9. 1939, str. 23.
49Simić, Svetac i magle, str. 95–100.
50 AS 1546, t. e. 31, Izjava Draga Lutra 19. januarja 1945.
51Broz, Zbrana dela 4, Pismo Josipa Broza 2. 5. 1939 Lovru Kuharju, str. 194–195.
V. Deželak Barič: Politični vzpon in zaton Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca
v Komunistični partiji Jugoslavije v tridesetih letih
oni izdati Proleter kot organ pravega vodstva, v katerem bodo objavljena imena
»zločincev«, tj. ljudi iz Brozovega kroga v domovini in Kuharjevega v Parizu.
Karakteristično je, da ta del Kuharjevega pisma ni bil objavljen v zbranih delih
Josipa Broza Tita, verjetno zato, ker bi se s tem porušila neresnična predstava o
tem, kdaj in kako je bil Broz postavljen za sekretarja CK KPJ, oziroma da je bil
njegov položaj dokončno urejen šele s peto državno konferenco KPJ oktobra
1940.52
2. maja in še enkrat v juniju 1939 je Broz prek Kuharja obveščal Moskvo o
najpomembnejših dogodkih v Jugoslaviji, o konstituiranju CK KPJ v Bohinjski
Bistrici, o državnem posvetovanju v Tacnu, o volitvah, o španskih borcih, o tisku
itd.53 Nato je na poziv Kominterne zopet odpotoval v Sovjetsko zvezo, kamor
je prispel ravno ob začetku druge svetovne vojne. V Moskvi je napisal številna
poročila in karakteristike; med slednjimi je 4. oktobra 1939 napisal tudi karakteristiko o Kuharju za potrebe kadrovske komisije pri Kominterni. Z njo je pravzaprav utemeljil svojo odločitev o nadaljnji Kuharjevi politični usodi in s tem to
vprašanje uredil tudi pred Kominterno. Sporočilnost teh karakteristik je lahko
dvoumna; mogoče jih je interpretirati kot uravnoteženo oceno o določeni osebi
ob upoštevanju pozitivnih in negativnih osebnih in seveda političnih karakteristik, mogoče pa jih je interpretirati tudi kot spretno doziranje »napak« v navidezno objektivnost z namenom doseči določen cilj. Tudi karakteristiko o Kuharju
lahko uvrstimo v ta okvir. V njej Broz pove, da je bil Kuhar (Louis, Valič) doslej
predstavnik KPJ v Parizu, kjer je vodil knjigarno, patronate in delo med emigracijo. Njegovega pariškega dela ne oceni najbolje, saj meni, da Kuharju ni uspelo
»v celoti« obvladati tega dela. Navaja, da so se čezenj pritoževali španski prostovoljci, »da politično ni dosleden, da je birokrat itd.« Sam meni, da vse te obtožbe
ne držijo v celoti. Na eni strani Kuharja brani in pravi, da dela ni mogel v celoti obvladati zaradi preobremenjenosti. Toda hkrati navede uničujočo politično
oceno, ko pravi, da Kuhar »zares ni politično dosleden in trden«. Medtem ko
svojo oceno o domnevno ne najbolje opravljenem delu razumevajoče razloži z
objektivnim dejstvom Kuharjeve preobremenjenosti in mu tega zato ne šteje za
prekršek, je pri politični oceni več kot skop, saj je prav z ničemer ne podkrepi
in niti v najmanjši meri ne nakaže smeri oziroma konkretnih situacij, ko naj bi
Kuhar izpričal takšno politično držo. Ostane povsem na ravni splošne ocene,
čeprav bi prav tu pričakovali pojasnila, zato lahko le ugibamo, ali je morda imel
v mislih kakšne starejše Kuharjeve »grehe« (npr. sodelovanje s socialnimi demokrati v dvajsetih letih) ali morda »latentno nevarnost« zaradi sorodstva z dr.
52Kuhar, Zbrano delo 11, Pismo Lovra Kuharja 1. 5. 1939 Josipu Brozu, str. 267–274; Broz, Zbrana dela 4, Pismo
Lovra Kuharja 1. 5. 1939 Josipu Brozu (izvleček), str, 231–232; Simić, Tito agent Kominterne, str. 175.
53Broz, Zbrana dela 4, str. 194, 195, 197, 198.
101
102
Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot
Alojzijem Kuharjem ali kaj drugega. Navaja še, da Kuhar večkrat ni znal ravnati
z ljudmi, vendar to oceno takoj relativizira, češ da so proti Kuharju nastopali
tudi tisti »elementi, ki so bili izključeni iz Partije kot frakcionaši«, kakor sta bila
Marić in Kusovac in drugi, torej je bil Kuharjev neprimeren osebni odnos do teh
ljudi upravičen. Posebno pozornost v tej karakteristiki Broz nameni »določenim
sumničenjem« glede Kuharjeve preteklosti, pri čemer je gotovo mišljen denar, ki
si ga je Kuhar izposodil iz Bratovske skladnice leta 1930 ob begu na tuje, dolg pa
je potem dolgo in težko vračal,54 morda pa so mišljena tudi sredstva, s katerimi
je Kuhar tekoče razpolagal v Parizu. Pravi, da »težko verjame« v resničnost teh
obtožb, kljub temu pa jih je upošteval in ko je vse to zvedel, se je do njega »vedel
z določenim zadržkom«, čeprav se v času njunega sodelovanja o teh obtožbah ni
mogel prepričati oziroma ni v tem smislu videl »ničesar sumljivega«. Opazil pa
da je, da s svojo ženo ni dovolj konspirativen in »da nekaj ni v redu v njegovem
zasebnem življenju, zlasti z ženo«. In zopet navede takrat pogosto deklarirano lastnost komunistov, namreč da Kuhar živi precej skromno, da ne pije itd. Navede
še, da obtožba o stikih z bratom dr. Alojzijem Kuharjem ni točna, kar je osebno preveril pri »tovariših v Sloveniji«. V zaključnem delu karakteristike pravi:
»Tovariš Kuhar (Louis) je danes eden najboljših pisateljev v Sloveniji. Napisal
je obširno knjigo o dogodkih na območju ob meji z Avstrijo v obdobju po koncu svetovne vojne leta 1918.55 Vsa kritika je dala najboljšo oceno o tej knjigi in
sploh njegovih delih.« Sledi bistveno sporočilo, povsem nedvoumno sporočilo
o Kuharjevi nadaljnji politični usodi, ki se glasi: »CK KPJ ga je odstavil s položaja v Parizu s tem, da legalno pojde v domovino, da bi se ukvarjal z literarnim
delom.«56
Kuhar se seveda ni mogel vrniti v domovino legalno, saj ga je čakala 6-letna
zaporna kazen, na katero je bil obsojen v odsotnosti in je ni odsedel. Zaradi zaostritve političnih razmer v Evropi poleti 1939 se je tudi v Parizu poostril nadzor
nad tujci in njihovimi organizacijami. Kuharja je takrat na njegovem domu obiskala francoska vojaška policija, a se mu je pred njo posrečilo umakniti. Zaradi
nevarnosti aretacije se je po sporazumnem dogovoru z Borisom Kidričem odločil, da zapusti Francijo, čeprav mu je Broz naročil, da ga mora čakati v Parizu do
njegovega povratka iz Moskve. Novembra 1939 se je vrnil v domovino po poti,
ki si jo je sam pripravil s pomočjo zvez in izkušenj v delovanju v KPJ. Kot je sam
zapisal, je po izrecnem Kardeljevem naročilu zaradi kompromitiranosti ostal v
ilegali in tudi partijsko izoliran, se posvetil književnosti in v »tem odnosu ostal
do Partije vse do fašističnega napada na Jugoslavijo«. Kakor je pojasnil v povoj54 O tem glej več mdr. v Kuharjevih pismih domačim in bratom (Kuhar, Zbrano delo 11, str. 28, 36, 38, 39).
55 Mišljen je roman Požganica.
56Broz, Zbrana dela 5, karakteristika Josipa Broza o Lovru Kuharju 4. 10. 1939, str. 28.
V. Deželak Barič: Politični vzpon in zaton Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca
v Komunistični partiji Jugoslavije v tridesetih letih
nem življenjepisu, ni imel nobene partijske kazni, vsaj kolikor je bilo njemu znano.57 Tako je na zunaj kazalo, da ga je partijsko vodstvo odvezalo vseh političnih
dolžnosti in mu dalo možnost za ustvarjanje na literarnem področju. Če je bil
Kuhar s to rešitvijo popolnoma soglasen, ne vemo. Kot prekaljen revolucionar
je seveda vedel, da partija svojih kadrov ne čuva tako, da jih odteguje od partijskega dela. Tudi če bi se v Kuharjevem primeru dogodila takšna benevolenca, so
povojni dogodki potrdili, da je šlo za klasično odrinjanje odvečnih, neprimernih ljudi. To potrjuje tudi svojevrsten absurd, ki se je dogodil sredi leta 1940 v
zvezi s članstvom v CK KPS. Znano je, da je bil Kuhar po ustanovnem kongresu
KPS aprila 1937 naknadno kooptiran v CK KPS, čeprav je deloval v Parizu.58
Ko pa se vrne v domovino, ko bi lahko začel neposredno delati v tem forumu,
mu članstvo »ugasne«. Vsekakor ga na tretji partijski konferenci KPS na Vinjah
junija 1940, ko so oblikovali novo sestavo CK KPS (in to glede na število članov
bistveno širšo od prejšnje), niso vključili v CK KPS.59
Na vprašanje, kateri so bili razlogi za eliminacijo Kuharja, je težko podati
enoznačen odgovor, verjetno pa gre za preplet več vzrokov, o čemer je mogoče
bolj ali manj le ugibati. Pri tem je treba poudariti, da niso znana kakšna bistvena
razhajanja v idejnopolitičnih usmeritvah med Brozom in Kuharjem in je treba
iskati odgovore drugje. Del odgovora morda leži že v dejstvu, da bi bil Kuhar v
vodstvu KPJ, če bi ga vanj pritegnili, ob Brozu najstarejši komunist, kajti vsi drugi so imeli krajši partijski staž, in je bil že zaradi tega morda moteč. Morda ni bil
primeren zaradi socialnega porekla (»kmet«) ter zaradi posluha za kmečko problematiko in ne le za probleme industrijskega proletariata. Če je Broz resnično
dvomil v njegovo politično trdnost, bi to seveda bil zadosten razlog za izolacijo
Kuharja; toda kot rečeno, Broz v tej smeri ni ponudil prepričljivih argumentov. Morda ga ni sprejemal s povsem osebnega stališča, kajti znano je, da je znal
biti Kuhar zelo neugoden v svoji neposrednosti. Najbrž se je nabralo kar nekaj
medsebojnih zamer, ki jih je neizogibno porodila ilegala, vzrok zanje pa je lahko bil tudi denar. V ta kontekst je mogoče umestiti neko večerjo v Kuharjevem
pariškem stanovanju, na kateri je Broz izrekel pripombe glede Kuharjeve telesne obilnosti, nakar je Kuhar Brozu oponesel njegovo razkošno oblačenje.60 V
tem dogodku lahko zaslutimo neko globlje ozadje, saj je Kuharjevo pripombo
na Brozovo elegantno oblačenje mogoče povezati tudi s finančnimi problemi
partije, ki pa jih je moral reševati v veliki meri prav Kuhar. Za nadaljnjo partijsko
kariero Lovra Kuharja pa bi lahko bili usodni predvsem dve njegovi domnevni
57Kuhar, Moj življenjepis, str. 275.
58 Šentjurc, O Vorančevi partijski poti, str. 37.
59Deželak, Komunistična partija Slovenije in revolucionarno gibanje, str. 79, 80.
60Cencić, Enigma Kopinić, str. 78.
103
104
Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot
izjavi oziroma sodbi o Brozu. Prva je zadevala kardinalno vprašanje v jugoslovanski komunistični stranki, tj. vprašanje njenega vodstva. Ko se je v Kominterni
začelo vprašanje jugoslovanske partije razreševati v smeri, da postane Broz njen
vodja, naj bi Kuhar svojim partijskim tovarišem dejal: »V tem primeru uboga
Partija in uboga Jugoslavija!« Za to oceno naj bi zvedel Broz in je Kuharja po vojni stala Brozovega ignoriranja.61 Druga zamera naj bila povezana z Brozovo ženo
oziroma življenjsko sopotnico Herto Haas, ki je v letih 1938-1940 opravljala kurirske naloge za potrebe CK KPJ. Kuharja je pri Haasovi očitno motilo predvsem
njeno nemško poreklo, zato naj bi Brozu nekako pokroviteljsko svetoval, da naj
»pusti to švabsko deklino pri miru«. Glede Haasove je bil Broz zaslišan celo pred
posebno preiskovalno komisijo pri Kominterni. Po nekaterih ocenah naj bi bili
že ti dve omenjeni Kuharjevi mnenji zadosten razlog za razhod z Brozom.62
VIRI IN LITERATURA
ARHIVSKI VIRI
Arhiv Republike Slovenije:
AS 1546 Zbirka biografij vidnejših komunistov in drugih javnih osebnosti
AS 1550 Spominsko gradivo
AS 1551 Zbirka kopij – Kominterna
Literatura
Broz Josip Tito: Zbrana dela, knjige 2 – 5. Komunist-Borec, Ljubljana 1978–1979.
Cencić, Vjenceslav: Enigma Kopinič, knjiga 1. Beograd : RAD, 1983.
Deželak Barič, Vida: Komunistična partija Slovenije in revolucionarno gibanje
1941–1943. Ljubljana : Inštitut za novejšo zgodovino, 2007.
Druškovič, Drago: Prežihov Voranc : pisatelj politik. Celovec : Drava, 2005.
Filipič, France: Nekaj podrobnosti o političnem delovanju Lovra Kuharja –
Prežihovega Voranca v letih 1925–1928. V: Bohanec, Franček (ur.). Prežihove
svečanosti. Ravne na Koroškem : Plenum kulturnih delavcev OF slovenskega naroda, 1979, str. 100–106.
61Simčić, Žene u Titovoj sjeni, str. 118, 119; Slivnik, Potnikovo poročilo, str. 180.
62Simčić: Žene u Titovoj sjeni str. 110, 119.
V. Deželak Barič: Politični vzpon in zaton Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca
v Komunistični partiji Jugoslavije v tridesetih letih
Kidrič, Zdenka: Spomini na Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca. V: Boršnik,
Marja (ur.). Prežihov zbornik. Maribor : Založba Obzorja, 1957.
Klopčič, France: Desetletja preizkušenj : Spomini. Ljubljana : Državna založba
Slovenije, 1980.
Kokal, Ivan – Imre: Lovro Kuhar – Prežihov Voranc – moj rojak, učitelj in soborec. V: Bohanec, Franček (ur.). Prežihove svečanosti. Ravne na Koroškem, 1979.
Krivograd, Alojz: Politično delovanje Prežihovega Voranca od leta 1920 do 1930.
V: Bohanec, Franček (ur.). Prežihove svečanosti. Ravne na Koroškem : Plenum
kulturnih delavcev OF slovenskega naroda, 1979, str. 95–99.
Kuhar, Lovro – Prežihov Voranc: Zbrano delo, knjige 10–12. Državna založba
Slovenije, Ljubljana 1983–1990.
Lokar, Anica: Od Anice do Ane Antonovne. Ljubljana : Mladinska knjiga, 2002.
Nikoliš, Gojko: Korijen, stablo, pavetina : Memoari. Zagreb : Liber, 1980.
Pavlović, Živojin: Bilans sovjetskog termidora. Beograd, 1940.
Simčić, Miro: Žene u Titovoj sjeni. Zagreb : V. B. Z., 2008.
Simić, Pero: Svetac i magle. Beograd : Službeni list SCG, 2005.
Simić, Pero: Tito agent kominterne. Beograd : ABC Produkt, 1990.
Slivnik, Danilo: Potnikovo poročilo. Ljubljana : Promag, 1999.
Šentjurc, Lidija: O Vorančevi partijski poti in njegovem deležu v revolucionarnem boju KP. V: Bohanec, Franček (ur.). Prežihove svečanosti. Ravne na
Koroškem : Plenum kulturnih delavcev OF slovenskega naroda, 1979, str. 33–40.
Zgodovina Zveze komunistov Jugoslavije. Ljubljana : Komunist, Državna založba
Slovenije, 1986.
105
106
Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot
SUMMARY
The Political Rise and Decline of Lovro Kuhar – Pre­
žihov Voranc in the Communist Party of Yugoslavia
in the 1930s
The political engagement of Lovro Kuhar in the 1930s is defined by his activities in the international communist movement and in the leadership of the
Communist Party of Yugoslavia (hereinafter CPY), which operated abroad for
several years after the radical onset of the January 6th Dictatorship. He emigrated
in 1930 and spent almost a decade abroad. As an experienced revolutionary and
member of the CPY since its establishment he worked in several European states
and gradually rose to the innermost core of the CPY leadership, which represents the peak of his political affirmation. Initially he worked in the context of
the Profintern, organising the peasant labourers from Norway to Greece, which
attests to his characteristic interest in the situation of the peasant population.
In 1932 he became involved in the direct work within the CPY as the editor of
the Party gazette Delo (Labour). In the end of 1934 he became a candidate for a
member of the Central Committee of the CPY. In the following year he took part
in the Seventh Congress of the Comintern and was included into the core leadership of the CPY. In 1936 he carried out the role of the organisational secretary
of the Central Committee of the CPY for a short time, thus formally taking the
second most important position in the CPY hierarchy. In the spring of 1936 his
work was interrupted by his arrest.
After he returned from prison in Vienna in the summer of 1937, he was the
central personality of the so‑called Paris Centre of the CPY in 1938 and 1939,
where he organised the patronage movement, worked in the Red Aid and managed the Party bookshop Horizons in Paris as an important propaganda centre
and the hub of many Party connections. He was a close associate of Josip Broz
and stood by him loyally in the absence of clearer ambitions of his own during
the escalation of conflicts between the fractions within the CPY after the dismissal of the Secretary Milan Gorkič and during the uncertain position of the
CPY, when it could even be disbanded. Lovro Kuhar’s return to his homeland in
the end of 1939 coincided with his isolation and exclusion from the leadership
of not only the Yugoslav, but also Slovenian Communist Party. Kuhar’s political
decline was most closely associated with Josip Broz’s assertion in the Comintern
and the affirmation of new staff within the leadership of the CPY.
B. Godeša: Prežihov Voranc in reševanje mejnega vprašanja med drugo svetovno vojno
Bojan Godeša
PREŽIHOV VORANC IN
REŠEVANJE MEJNEGA
VPRAŠANJA MED
DRUGO SVETOVNO
VOJNO
I.
Vloga in položaj Prežihovega Voranca v osvobodilnem gibanju med drugo
svetovno vojno in predvsem odnos vodstva slovenskih in jugoslovanskih komunistov do njega so teme, na katere slovensko zgodovinopisje še ni v celoti odgovorilo in marsikatero vprašanje v zvezi s tem ostaja še nerazčiščeno. Marsikaj o
Vorančevem položaju znotraj komunističnega gibanja v času druge svetovne
vojne pove že podatek, da je na začetku okupacije Voranc prosil Josipa Vidmarja,
za katerega je menil, da je blizu centralnemu komiteju KPS, naj posreduje željo,
da bi Prežihu in Borisu Ziherlu določili kakšno funkcijo ali nalogo v gibanju.1
Poveden je tudi podatek, da je Josip Vidmar v Jajcu novembra 1943 na vprašanje, ali imajo Slovenci v nemških rokah koga, ki bi ga predlagali za zamenjavo
z nemškim častnikom, ki so ga ujeli partizani, predlagal Prežiha. A z najvišjega
mesta mu je bilo odgovorjeno: »Prežih si bo pomagal sam, imenuj koga, ki je v
hujši nevarnosti«.2 Da je bil glavni vir rezerv do Prežiha, kot so se v partijskem
besednjaku tedaj izražali, prav Josip Broz Tito, kaže dogodek kmalu po vojni
(novembra 1946), ko se je jugoslovanski maršal na nekem sprejemu rokoval z
1Druškovič, Prežihov Voranc, str. 409.
2Druškovič, Prežihov Voranc, str 317.
107
108
Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot
vsemi, preskočil pa je Prežiha in mu ni hotel dati roke. Prežiha je to zelo potrlo
in ni mogel razumeti, zakaj ga je Tito prezrl. Po lastnem pripovedovanju Maksu
Šnuderlu je Voranc v času skupnega delovanja v Parizu kritiziral Tita in od tedaj
naj ga Tito ne bi več trpel. Po vojni je bil Voranc tudi prepričan, da ga nič kaj
radi ne vidijo na centralnemu komiteju, ker se preveč poteguje za kmete. Tako
naj bi Tito v pogovoru na neposredno vprašanje Lidije Šentjurc, kako je prišlo
do političnih zadržkov do Voranca, odgovoril, da se ne spominja veliko, kolikor
pa ve, je bilo zaradi nekega denarja, in dobesedno dejal, »ali radilo se je o sitnim parama«.3 Vsekakor lahko zatrdimo, da so bili razlogi za rezerviranost do
Voranca s strani vodilnih jugoslovanskih komunistov precej bolj kompleksni,
a če se omejimo na v naslovu zastavljeno časovno obdobje, lahko ugotovimo,
da so kljub zadržkom, ki so izvirali izpred vojne, Voranca vključili v delo za
osvobodilno organizacijo. V tem pogledu je bil Voranc do neke mere primerljiv z Vodetovo, ki se je lahko kljub predvojni izključitvi iz komunistične partije
vključila v Osvobodilno fronto,4 kar kaže, da so bile zaradi vojnih razmer predvojne partijske zamere v nekaterih primerih potisnjene v ozadje, nikakor pa niso
bile tudi pozabljene in zadržki s strani vodstva komunistične partije so seveda
obstajali še naprej.
Podobno kot velja za Vorančev ne do konca razčiščen odnos do najožjega
vodstva jugoslovanskega osvobodilnega gibanja, velja tudi za mejni odbor pri
Osvobodilni fronti, v katerem je deloval tudi Voranc: o njem in njegovi dejavnosti
ostajajo nekatera vprašanja še odprta. Zanimivo je, da mejni odbor Osvobodilne
fronte iz preloma med letoma 1941 in 1942, razen Zwittrovega rahlega namiga
o njegovem obstoju v Slovenskem zborniku 1945,5 prva povojna leta v strokovni
literaturi sploh ni bil omenjen, kaj šele, da bi bil ocenjen njegov pomen pri oblikovanju stališča slovenskih komunistov do mejnega vprašanja, čeprav je prav o
mejni problematiki izšlo veliko del. Šele Janko Pleterski je na podlagi podatkov,
ki mu jih je osebno zaupal Zwitter, v Zwitterjevem zborniku leta 1966 dejansko razkril obstoj mejnega odbora pri Osvobodilni fronti.6 Deset let kasneje je
Zwitter delo mejnega odbora opisal na podlagi lastnega spominjanja v znanstveni razpravi Priprave Znanstvenega inštituta za reševanje mejnih vprašanj po
vojni.7 Poleg povojnega Zwittrovega pričevanja je o obstoju mejnega odbora OF
v javnosti obstajala le še Kocbekova omemba v dnevniku. Novejša strokovna li3
AS 1546/75, Razgovor Lidije Šentjurc z dr. Maksom Šnuderlom dne 18. junija 1979 o Prežihovem Vorancu.
4
Godeša, Angela Vode in medvojne dileme, str. 61-74.
5
Zwitter, Naš znanstveni inštitut, str. 317.
6
Pleterski, Delo dr. Frana Zwittra za rešitev mejnih vprašanj in isti, Osvobodilna fronta slovenskega naroda in
program Zedinjene Slovenije.
7
Zwitter, Priprave Znanstvenega inštituta.
B. Godeša: Prežihov Voranc in reševanje mejnega vprašanja med drugo svetovno vojno
Zaporniški posnetki Prežihovega Voranca po aretaciji januarja 1943 (Prežihov
album, Ljubljana 1983, str. 115)
teratura, ki se dotika tega vprašanja, pa upošteva tudi podatke iz neobjavljenega
Nagodetovega dnevnika, ki dopolnjujejo podobo odbora za meje pri izvršnem
odboru Osvobodilne fronte.
Vzrokov, da vloga mejnega odbora pri izvršnem odboru Osvobodilne fronte
prva leta po vojni ni bila posebej poudarjena, je bilo najbrž več. Dejstvo je, da
v odbor za meje pri izvršnem odboru Osvobodilne fronte vodstvo slovenskih
komunistov ni predlagalo nobenega svojega tesnega sodelavca, kar tudi kaže, da
temu študijskemu krožku ni pripisovalo kakšne pomembnejše vloge. Za razumevanje takega odnosa slovenskih komunistov do odbora za meje je prav tako
pomembno tudi dejstvo, da odboru v času delovanja od jeseni 1941 do februarja
1942 slovenski komunisti niso pripisovali pomembnejše vloge tudi zato, ker je
bilo njegovo proučevanje slovenskih mej v določenem protislovju s tedanjimi
pogledi slovenskih komunistov o teh vprašanjih.
Slovenski komunisti so v tistem času namreč trdili, »da je danes čas osvobodilne akcije, ne pa čas za »načrte« o bodočnosti«. Protinačrtništvo je odražalo
dejstvo, da slovenski komunisti še niso imeli dokončno izoblikovanih stališč niti
do vprašanja državnega okvira niti do mejnega vprašanja. Ta ključna vprašanja,
ki so jih sprva namenoma puščali odprta, so slovenski komunisti pogojevali z
bodočim mednarodnim razvojem dogodkov, za katerega so predvidevali, da bo
šel v smeri zaostrovanja odnosov v protihitlerjevski koaliciji ter izbruha revolucije v Nemčiji, ki bo privedla do revolucionarne rešitve v Evropi. V predvidenem mednarodnem kontekstu so slovenski komunisti menili, da bo vprašanje Zedinjene Slovenije možno reševati na podlagi predhodnih sporazumov z
109
110
Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot
italijanskimi in avstrijskimi komunisti (izjava KPS, KPI in KPA iz leta 1934), s
katerimi se bodo dogovorili o bodočih mejah. V pričakovanju takega razpleta
dogodkov slovenski komunisti sprva niso predvideli reševanja mejnih vprašanj
na mirovni konferenci v dogovoru s predstavniki zahodnih velesil in tako reševanje se jim je zdelo nepotrebno.
Tedanje okoliščine tako kažejo, da je bil odbor za meje pri izvršnem odboru
Osvobodilne fronte verjetno ustanovljen predvsem zaradi spleta okoliščin, bolj
z namenom pomiriti tedaj še dokaj vplivne zaveznike v Osvobodilni fronti in
zanikati obtožbe glede domnevne razprodaje slovenskega ozemlja, kot pa da so
slovenski komunisti dejansko nameravali upoštevati njegova dognanja. Omeniti
pa velja, da so slovenski komunisti na začetku 1942 v skladu z njihovim tedanjim
odnosom do begunske vlade in s tem pogojenim stališčem do jugoslovanskega
državnega okvira od mejnega odbora Osvobodilne fronte tudi prvi zahtevali določitev meje s Hrvati v Istri, kar je pri tedanjih pretežno liberalno usmerjenih
strokovnjakih naletelo na odpor, češ da to vprašanje ni pomembno, ker gre pač
za isto, (jugoslovansko) državo.8
Toda začetna pričakovanja slovenskih komunistov glede razpleta mednarodnih dogodkov se niso uresničila, tako da so morali nadgraditi svoja prvotna
stališča in novim mednarodnim okoliščinam primerno tudi prilagoditi svoj koncept delovanja v času osvobodilnega boja. To je pomenilo tudi dopolnitev prvotnega stališča do urejanja vprašanja slovenskih meja. V novem kontekstu pa so
jim ugotovitve, do katerih so se dokopali v odboru za meje pri izvršnem odboru
Osvobodilne fronte, predstavljale temeljno izhodišče, na katerem so slovenski
komunisti opredelili ozemlje, ki ga zajema Zedinjena Slovenija, za katero so se
sicer načeloma zavzemali vse od začetkov oboroženega odpora proti okupatorju.
II.
V nadaljevanju bom skušal predstaviti vlogo Prežihovega Voranca pri tem.
Pri samem oblikovanju stališč odbora za meje pri izvršnem odboru Osvobodilne
fronte je Zwitter izpostavil Voranca kot ključnega pri sprejetju načela, da sodi
v Zedinjeno Slovenijo tudi vse ozemlje, ki je bilo v zadnji imperialistični dobi
potujčeno. Mačkovškovi zapiski, ki so bili objavljeni v začetku devetdesetih let,
pa kažejo, da je imel za sprejetje tega stališča s strani slovenskih komunistov
določeno vlogo tudi Črtomir Nagode.9 Dotedaj so namreč slovenski komunisti
(npr. v izjavi iz leta 1934) kot izhodišče za določitev narodnih meja imeli avstrijsko štetje iz leta 1910. Zaradi takega stališča v odboru za meje ni želel sodelovati
8Godeša, Slovensko nacionalno vprašanje, str. 170.
9
Vodušek Starič, »Dosje« Mačkovšek, str. 14.
B. Godeša: Prežihov Voranc in reševanje mejnega vprašanja med drugo svetovno vojno
tudi zgodovinar Bogo Grafenauer, »ker je za njega štetje iz leta 1910 kot baza nesprejemljivo in ne namerava trošiti svojih energij z dokazovanjem našim komunistom, da morata pripasti Beljak in Celovec k nam«.10 Nasploh lahko rečemo,
da Voranc ni imel osrednje vloge pri oblikovanju temeljnih strokovnih izhodišč
glede mejnih vprašanj, ki mu jo je po vojni pripisoval Zwitter, ker so se krščanski
socialisti (Kocbek) in komunisti (Voranc) umaknili v ozadje in prepustili delo
strokovnjakom. Za diskusijsko podlago so sprejeli minimalistični predlog Stare
pravde. Anton Melik je prevzel utemeljitev z geografskega stališča, Zwitter s kulturno-zgodovinskega in Nagode z gospodarskega in prometnega.11
Iz besedila Vorančeve brošure O slovenskih mejah, o kateri bo beseda tekla
v nadaljevanju, pa je prepoznaven Vorančev vpliv na delovanje odbora za meje
pri Osvobodilni fronti predvsem v začetni fazi v opredelitvi njegovih temeljnih
izhodišč, ki so bila v skladu s tedanjimi komunističnimi predstavami o reševanju teh vprašanj. Tako se je Voranc zavzemal za naslonitev na etnične meje kot
temelj razmejevanja, ostro pa je zavračal načelo zgodovinskih meja, za katere je
menil, da so »glavni adut vseh osvajalcev in imperialistov«.12 Po Nagodetovem
prepričevanju komunistov o neustreznosti popisa 1910 kot osnove za razmejitev
je Vorancu uspelo najti ustrezno formulo tudi glede tega vprašanja. Načelno stališče slovenskih komunistov glede etničnih mej je bilo nato namreč dopolnjeno z
nepriznavanjem potujčenja v zadnji imperialistični dobi, ki ga je Voranc utemeljil
z dejstvom, da »potujčenje ni nastalo iz naravnega prava in iz naturnega razvoja,
ampak protinaravno, protičloveško. Zato ga ne priznavamo«.13 Torej je šlo po
Vorancu v načelu še vedno za etnični princip, na katerem so vztrajali slovenski
komunisti. Dejansko je prišlo v odboru za meje do določenega kompromisa, zlasti med Vorancem oz. komunističnim pogledom ter Nagodetom, ki je pristal na
minimalistični program Stare pravde kot izhodišče. Vorančeva najpomembnejša
zasluga v odboru za meje Osvobodilne fronte je bila uskladitev načelnega komunističnega koncepta reševanja vprašanja meja z zahtevami liberalno usmerjenih
strokovnjakov, ki jim je bil naklonjen tudi precejšen del slovenske javnosti.
III.
V nasprotju z »protinačrtniškim« (to je nejasnim) stališčem vodstva slovenskih komunistov je o vprašanju konkretizacije slovenskih meja septembra
1942 odločno in predvsem samostojno znova nastopil Voranc. V sodelovanju z
10Godeša, Slovensko nacionalno vprašanje, str. 170.
11Godeša, Slovensko nacionalno vprašanje, str. 168.
12Vilhar, O slovenskih mejah, str. 14.
13Vilhar, O slovenskih mejah, str. 8.
111
112
Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot
Borisom Ziherlom je Voranc pod psevdonimom Pavle Vilhar napisal brošuro z
naslovom O slovenskih mejah. Kakšen je bil Ziherlov delež pri pisanju, je težko
soditi, je pa bil Vorančev prispevek glede na vse okoliščne gotovo odločilen, ker
je besedilo nastalo, kot je ugotovil Zwitter, na podlagi gradiv in pogovorov v
odboru za meje. To se v vsebini brošure vidi predvsem v dveh ključnih točkah,
ki sta pomenili pomemben premik od prvotnih komunističnih pogledov na reševanje meja. Prva, ki jo je centralni komite KPS sprejel že v svoji načelni izjavi
maja 1942, je bila ugotovitev, kot je v brošuri zapisal Voranc, »velevažna je za
nas izjava, da ne priznamo potujčenja našega ljudstva v dobi imperializma«.14 Iz
tega temeljnega izhodišča pa je bila zelo pomembna nadaljnja izpeljava konkretnega ozemlja, ki ga ta pojem zajema. O tem je Voranc zapisal: »Slovenske narodnostne meje so še danes tako jasno začrtane, da o njih ni nobenega dvoma in
zategadelj ni treba o njih posebej razpravljati. V slovensko narodnostno ozemlje
spadajo tudi maloštevilni tujerodni otoki nekaterih mest na zapadu in severu,
zakaj za pripadnost mest je merodajna jezikovna pripadnost okolice in zaledij.
Prav v zvezi z vprašanjem takih mest je Lenin že 1913 l. zapisal: nespametno in
nemogoče je zaradi »nacionalnega« momenta trgati mesta od vasi in okrožij, ki
gravitirajo k njim. To velja v polni meri za Trst in Celovec, ki imata povsem slovensko zaledje. Po tem Leninovem načelu so podobna vprašanja urejena tudi v
Sovjetski zvezi.«15 Pri tem se je Voranc oprl na mnenje geografa Antona Melika,
ki je v mejnem odboru na prelomu 1941 in 1942 prvi opozoril na ta vidik reševanja mejnih vprašanj na narodno mešanih ozemljih. V brošuri je bilo pomembno
tudi Vorančevo stališče, da je slovenski narod proti vsakršnemu plebiscitu, kar je
bilo povsem identično z mnenjem v taboru nasprotnikov partizanstva.
Za pisanje brošure o mejah se je Voranc odločil samostojno, brez posveta
z vodstvom osvobodilnega gibanja. Zato se je Edvard Kardelj, takoj ko je izvedel za namero, da omenjeno brošuro izdajo, ostro odzval v pismu Vladimirju
Krivicu 17. septembra 1942: »Pišeš, da mislite izdati Kunčevo (op. avtorja - eden
od Vorančevih psevdonimov) brošuro o slovenskih mejah. Prvič ne razumem,
kako sploh pridete na tako misel, da izdajate brošuro o tako načelnem vprašanju
brez pristanka in potrdila CK! Vi vendar niste dobili mandata, da smete uganjati
take stvari! Ali res ne razumete, da je vprašanje meja tako fundamentalne važnosti v sedanjem trenutku, da se lahko o tem piše samo po naročilu CK? In drugič:
pisati danes o vprašanju slovenskih meja se pravi liti vodo na mlin bele garde,
a zlasti Miha. Ali na vsak način hočete razklati enotnost OF? Ali ni jasno, da je
danes v OF mesto ne samo komunistom, ampak tudi tistim, ki hočejo mejo na
Turah? Gre za boj proti okupatorju, ne pa za meje! Kar je bilo o mejah potrebno
14Vilhar, O slovenskih mejah, str. 8.
15Vilhar, O slovenskih mejah, str. 7-8.
B. Godeša: Prežihov Voranc in reševanje mejnega vprašanja med drugo svetovno vojno
Naslovnica brošure O slovenskih mejah
povedati, je že povedal CK v svoji izjavi. Nobeno tolmačenje te izjave danes ni
oportuno! Pustite vprašanje meja popolnoma pri miru. Če tiskate brošuro, jo
takoj ustavite!«16 Na ostro Kardeljevo opozorilo je Vladimir Krivic samokritično
pristavil: »Imamo več sreče kot pameti, ker brošure še niso izdali.« Medtem pa
je Ziherl v odgovoru na Kardeljeve očitke tudi pojasnil, zakaj sta se z Vorancem
odločila izdati brošuro o mejah. Zapisal je: »Strinjam se s teboj, da zdaj, ko mora
stvar iti v vse večjo širino in ko moramo omejiti državljansko vojno in izolirati njene podžigalce, ne gre odklanjati sodelovanja s tistimi, ki rinejo na Visoke
Ture. Ne strinjam pa se s teboj, da je tista izjava v »Delu« zadostna. Na političnih
konferencah (…) sem se prepričal, da ljudje zahtevajo na konkretna vprašanja
konkretne odgovore in da je vse tvoje prizadevanje že vnaprej obsojeno na neuspeh, če se takim odgovorom izmikaš. In konkretna vprašanja so danes na vsa16 Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, knjiga III, dok. 92.
113
114
Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot
kem koraku: Kaj bo s Trstom in Celovcem?«17 Kljub tem Ziherlovim ugovorom
pa je tedaj obveljalo Kardeljevo stališče in brošura ni izšla. Kardelj, ki je bil glavni
strateg osvobodilnega boja, je imel pred očmi namreč predvsem dejstvo, da v
tedanjih razmerah velja temelje osvobodilnega gibanja predvsem širiti in jih ne
obremenjevati z vprašanji, ki bi lahko ožila podlago osvobodilnega boja. Zato se
je bil Kardelj jeseni 1942 pripravljen znova pogajati tudi s t. i. sredino (Andrej
Gosar, Jakob Šolar, Stojan Bajič).18
Toda kmalu so se razmere spremenile in decembra 1942 je tudi centralni komite KPS sprejel načelno stališče o tem, katero ozemlje sodi v Zedinjeno
Slovenijo. To je bilo posledica Kardeljevih ocen po bihaškem zasedanju Avnoja,
da je sedaj napočil čas, da gibanje jasno opredeli svoje nacionalne cilje. Takrat
so se slovenski komunisti tudi dokončno opredelili za jugoslovansko rešitev slovenskega nacionalnega vprašanja. Prav tako so se tedaj vodilni slovenski komunisti odločili, da sprejmejo svoje stališče do slovenskih meja. Kardelj je v pismu
Titu utemeljeval stališče do konkretizacije slovenskih mejnih zahtev s popolnoma enakimi razlogi in argumenti, kot so bili zapisani v Vorančevi brošuri. Tako
se je Kardelj oprl na Vorančevo brošuro, ki je nastala na podlagi dela mejnega
odbora pri izvršnem odboru Osvobodilne fronte s konca 1941 in začetka 1942,
čeprav tega Voranc v svoji brošuri ni posebej omenil. Vorančeva brošura je bila
torej temelj za sprejetje načelnega stališča slovenskih komunistov do vprašanja
slovenskih meja decembra 1942. Tako je centralni komite KPS decembra 1942
sprejel vse ključne načelne opredelitve glede mejne problematike, ki so bile nato
temelj za delo v Znanstvenem inštitutu pri SNOS in tudi še po vojni na mirovni
konferenci.
Če na koncu povzamemo, kakšna je Vorančeva vloga pri sprejetju takega
stališča centralnega komiteja KPS glede mejnega vprašanja, je iz povedanega
razvidno, da njegova pomembnost ni bila toliko v pripravi temeljnih izhodišč,
ta so bila bolj v pristojnosti strokovnjakov v odboru za meje (Melik, Zwitter),
temveč predvsem v tem, da je bil Voranc s svojim delovanjem v odboru za meje
in predvsem z napisano brošuro osrednji povezovalni člen in posrednik med
stališči strokovnjakov in vodstvom slovenskim komunistov. Pa še tu bi lahko pripomnili, da se je v tej pomembni vlogi Voranc znašel bolj zaradi spleta okoliščin,
kot pa da bi bil za to vlogo načrtno predviden, saj je brošuro, ki je prišla vodstvu
KPS kot naročena, Voranc napisal na lastno pest in je bil njen izid celo prepovedan. Tudi še naprej je imela Vorančeva brošura o mejah zanimivo usodo. Ker je
bila praktično edino gradivo o mejah, s katerim je razpolagalo osvobodilno gi17 Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, knjiga III, dok. 111. Pismo Borisa Ziherla dne 25. septembra 1942 Edvardu Kardelju.
18Godeša, Kdor ni z nami, je proti nam, str. 166-167.
B. Godeša: Prežihov Voranc in reševanje mejnega vprašanja med drugo svetovno vojno
banje, so jo kljub prvotni prepovedi kasneje večkrat ponatisnili in širili zlasti po
Primorskem. Zanimiva je tudi usoda te prve in, kot smo videli zelo pomembne
brošure o mejni problematiki s strani osvobodilnega gibanja v povojnem času,
ko je bil na eni od njih natisnjen žig s sledečo vsebino: »Na vpogled samo v uradne namene. Širjenje vsebine na kakršnikoli način najstrožje zabranjeno!«
VIRI IN LITERATURA
Arhivski viri
ARS - Arhiv Republike Slovenije,
AS 1546 – Zbirka biografij vidnejših komunistov in drugih javnih osebnosti,
1937-1990.
AS 1931 – Nagodetov dnevnik.
Literatura
Druškovič, Drago: Prežihov Voranc. Pisatelj in politik. Celovec : Založba Drava,
2005.
Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji (III. knjiga) (avgust 1942 – oktober 1942).
Ljubljana : Inštitut za zgodovino delavskega gibanja, 1966.
Godeša, Bojan: Angela Vode in medvojne dileme. V: Peter Vodopivec (ur.).
Usoda slovenskih demokratičnih izobražencev. Angela Vode in Boris Furlan žrtvi
Nagodetovega procesa. Ljubljana : Slovenska matica, 2001, str. 61-74.
Godeša, Bojan: Kdor ni z nami, je proti nam. Slovenski izobraženci med okupatorji, Osvobodilno fronto in protirevolucionarnim taborom. Ljubljana : Cankarjeva
založba, 1995.
Godeša, Bojan: Slovensko nacionalno vprašanje med drugo svetovno vojno.
Ljubljana : Inštitut za novejšo zgodovino, 2006.
Pleterski, Janko: Delo dr. Frana Zwittra za rešitev mejnih vprašanj. Zgodovinski
časopis (Zwitterjev zbornik), 19-20, 1965-1966, str. 23-29.
Pleterski, Janko: Osvobodilna fronta slovenskega naroda in program Zedinjene
Slovenije. Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, 6, 1966, št. 1-2, str. 233-244.
Vodušek Starič, Jera: »Dosje« Mačkovšek. Ljubljana : Arhivsko društvo Slovenije,
1994.
115
116
Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot
Vilhar, Pavle (Kuhar, Lovro): O slovenskih mejah. Izdala Agitacijsko-propagan­
distična komisija pri Centralnem Komitetu Komunistične Partije Slovenije,
1943.
Zwitter, Fran: Naš znanstveni inštitut. V: Juš Kozak (ur.): Slovenski zbornik 1945.
Ljubljana : Državna založba Slovenije, 1945, str. 316-321.
Zwitter, Fran: Priprave Znanstvenega inštituta za reševanje mejnih vprašanj po
vojni. V: Osvoboditev Slovenije (referati z znanstvenega posvetovanja v Ljubljani
22. in 23. decembra 1975). Ljubljana : Založba Borec 1977, str. 258-276.
B. Godeša: Prežihov Voranc in reševanje mejnega vprašanja med drugo svetovno vojno
SUMMARY
Prežihov Voranc and the Solving of the Border Issue
During World War II
As a representative of the Communist Party of Slovenia in the Border
Committee of the Liberation Front, Prežihov Voranc was also involved in the
solving of the border issue during World War II at the stage of the preparation
study in 1941 and 1942. In cooperation with the experts from various fields
(Fran Zwitter, Anton Melik, Črtomir Nagode, etc.) within the Border Committee
of the Liberation Front, which was only active until the middle of February 1942
due to the arrests of its members, Voranc outlined the main principles for the
definition of the territory of United Slovenia. The key conclusion of the Border
Committee of the Liberation Front was that in principle all of the territory, violently assimilated by foreigners in the last imperialist period, also belonged to
United Slovenia. The essential aspect of the border issue was the fact that the
Central Committee of the Communist Party of Slovenia as the decisive factor accepted such an interpretation of the Border Committee of the Liberation
front and also publicly declared this as its own standpoint in its May Declaration
(1942). Furthermore, the Border Committee of the Liberation Front adopted
the standpoint that according to the principle of demarcation between the republics in the Soviet Union the cities belonged to the rural areas, which was
especially important in case of Triest and Klagenfurt. Exactly on the grounds
of the study discussions within the Committee of the Liberation Front and its
basic conclusions, Voranc wrote the pamphlet On the Slovenian Borders in 1942
under the pseudonym Pavle Vilhar, presenting his outlook on this issue. In this
pamphlet the motto »I don't want what belongs to others, I won't surrender what
is mine!«, very well known after the war and frequently ascribed to Josip Broz
Tito, was written (but not also spoken out loud!) for the first time. However,
since the pamphlet was written without the consent of the Central Committee of
the Communist Party of Slovenia, which also deemed that the time (the onset of
the internal struggle) was not appropriate for its publishing, the dissemination
of the pamphlet was forbidden. Only a few months later (in December 1942)
the Central Committee of the Communist Party of Slovenia decided to make
a clearer statement about which territory belonged into the context of United
Slovenia. They based their opinion on the otherwise forbidden Voranc's pamphlet, which was nevertheless, despite the ban, disseminated in the coastal region of Primorska in the spring of 1943.
117
118
Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot
A. Leben: Publicistično in literarno delo Prežihovega Voranca in povojna avstrijska Koroška
Andrej Leben
Publicistično in
literarno delo
Prežihovega
Voranca in
povojna avstrijska
Koroška
Z
a boljše razumevanje Prežihove povezanosti s Slovenci na današnjem avstrijskem Koroškem in tudi za razumevanje odnosa Koroških Slovencev
do Prežiha se zdi potrebno, da si vsaj bežno ogledamo družinsko kroniko
Kuharjevega rodu in si prikličemo v spomin Prežihove sorodstvene, biografske
in pisateljske vezi s tistim delom Koroške, ki je po plebiscitu leta 1920 ostal zunaj
meja Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Ta replika bo tudi pokazala, da
se je Prežihova zavzetost za Koroško razvijala brez vidnejših zarez in skladno z
njegovim političnim nazorom.
Znano je, da prihaja Kuharjev rod po očetovi strani iz Podjune. Leta 1783 se
je Prežihov praprapraded, 18-letni Jurij Kuhar (roj. 1765), sin Antona in Neže
Kuhar iz Male vasi pri Globasnici, poročil s hotuljsko kmečko hčerko Uršulo
Zdovc in se preselil na njen dom.1 Ta poroka je značilen primer nekdaj zelo tesnih in danes spet okrepljenih vezi med Mežisko dolino in Podjuno v življenjskem vsakdanjiku ljudi, saj sta bili dolini vse do konca prve svetovne vojne med
1Druškovič, Prežihov Voran , str. 16–17.
119
120
Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot
seboj povezani tudi gospodarsko in upravno. Tvorili sta skupno regijo, ki jo je
širše povezovala železniška proga med Mariborom in Celovcem, najbližjim večjim mestom in izobraževalnim središčem takrat še nedeljene Koroške. Tako je
tudi Vorančev mlajši brat Alojz (1895–1958), ki je v svojem času veljal za najbolj
izobraženega Korošca (dokončal je pet fakultet – teologijo, politične znanosti,
pravo, ekonomijo, zgodovino – in na dveh doktoriral iz ekonomije, zgodovine),
absolviral gimnazijo v Celovcu in nato študiral bogoslovje na Plešivcu pri Gospe
Sveti.
Na domači hotuljski ljudski šoli, kjer se je Voranc – kot vsi koroški Slovenci
– seznanil s ponemčevalno utrakvistično šolsko ureditvijo in obiskoval dopolnilne ure slovenščine, je bil eden njegovih učiteljev Rožan Franc Aichholzer, ki
je Vorancu posojal knjige in na začetku petdesetih let objavil tudi nekaj spominskih beležk o svojem nekdanjem učencu.2
Iz Celovca so prihajale knjige Mohorjeve družbe, ki jih je Voranc s pridom
prebiral, in tam je izhajal tudi tednik Mir (1882–1920), glasilo koroških Slovencev,
edini časnik, na katerega so bili Kuharjevi naročeni, in ki mu je 17. aprila 1909
objavil njegovo prvo črtico V tujino (pod psevdonimom Črt). Mohorjevi je pozneje prispisal celo zaslugo, da je postal pisatelj,3 pomagal pa je tudi pri oživitvi
celjske Mohorjeve družbe po koncu druge svetovne vojne.4
O zgodnjem pisateljevem zanimanju za koroško ljudsko ustvarjalnost priča
podatek, da je Karlu Štreklju leta 1910 poslal nekaj pesmi globaškega ljudskega
pevca Franca Lederja Lisičjaka, kot Prežih sam poroča v pismu Francu Kotniku
iz leta 1949.5 Zgodaj pa se je začel zavedati tudi socialne in narodnostne stiske
koroških Slovencev, saj je v Domačem prijatelju, ki ga je v Pragi urejala Zofka
Kveder, konec leta 1910 kot svoj prvi prispevek objavil preprost rebus z razrešitvijo, ki se je glasila: »Koroškim Slovencem preti pogin«.
Ko je Voranc od jeseni 1911 do pomladi 1912 potoval v Trst in Podgoro pri
Gorici, se je nazaj grede ustavil v Celovcu in oglasil pri tajniku Mohorjeve družbe Valentinu Podgorcu, da bi izvedel, ali mu bodo objavili neko poslano črtico.
Podgorc je to odklonil, češ da stvar, ki jo je poslal, ni za nobeno rabo in da naj
ne sanjari o stvareh, ki niso za kmečkega fanta.6 Ob kratkem bivanju v Celovcu
je Voranc prišel v stik z brezposelniki in potepuhi, kar je opisal v fragmentu
Zapiski iz grelnice (1912), ki stoji na začetku njegovih številnih potopisnih reportaž. Kot v tem zapisu se je koroške narodnostne problematike dotaknil mdr. še
2
Aichholzer, Nekaj spominov na Prežihovega Voranca, str. 101–104.
3Druškovič, Prežihov Voranc. str. 38.
4
Prežihov Voranc, Zbrano delo 3, str. 543.
5
Prežihov Voranc, Zbrano delo 11, str. 24.
6
Prežihov Voranc, Zbrano delo 1, str. 482, 487.
A. Leben: Publicistično in literarno delo Prežihovega Voranca in povojna avstrijska Koroška
v črtici Jubilej (1913), še posebej pa se ji je posvečal v času koroškega plebiscita
in po njem, ko je zlasti v slovenskem komunističnem glasilu Rdeči prapor objavil več političnih člankov (Koroška in mi; Proletariatu plebiscitnega ozemlja na
Koroškem; Koroška; Gospoda socialdemokrati! Kje je vaša internacionalnost?),
v katerih je zagovarjal narodno strpnost, odklanjal spopad med delavci dveh sosednjih narodov in zagovarjal stališče, naj se proletariat sploh ne udeleži plebiscita, češ da ta ni stvar delavstva, temveč slovenske in nemške kapitalistične
buržoazije.7
Ko je Prežihu kot komunističnemu aktivistu pretila aretacija in je moral sredi maja leta 1930 zbežati, mu je bila avstrijska Koroška prvo zatočišče. Nekaj
časa je prebil pri svoji teti Mariji Miglar v Logi vasi in že avgusta istega leta je v
Koroškem Slovencu izšel njegov članek Če Zila noj Drava nazaj potačo. Takrat je
Prežih napisal še štiri podobne, žal neohranjene reportaže, zaradi česar je Drago
Druškovič upravičeno domneval, da je moral biti vtis »tega ponovnega srečanja
s poplebiscitnim narodnostno zgubljajočim se delom Koroške [...] zanj silovit«.8
Na jesen leta 1930 se je Prežih umaknil na Dunaj. 1. decembra 1932 je postal
urednik Dela, glasila Centralnih odborov komunističnih strank Jugoslavije in
Italije, in zato imel možnost, da se za božič v Celovcu sreča z ženo in hčerkama,
vendar ga je še pred snidenjem zajela celovška policija. Te dogodke je konec leta
1941 opisal v svoji znani noveli Gosposvetsko polje.9 Ob aretaciji mu je celovška
policija odvzela tudi prvi rokopis njegovega romana Doberdob, ki je lahko izšel
šele leta 1940, potem ko ga je v poletju 1939 iz Celovca v Ljubljano pretihotapil
takratni uslužbenec jugoslovanskega konzulata Jože Nogaršek.10
V času delavske vstaje na Dunaju, februarja leta 1934, je bil Prežih v ožjem
stiku s skupino koroških študentov in jim pomagal pri urejanju njihove nedotisnjene brošure Punt,11 kar omenja v črtici Dunaj (1946).
Usoda koroških Slovencev je Prežiha zaposlovala vsa trideseta leta, saj je narodnostno vprašanje in življenje Slovencev na Koroškem tematiziral tako v plebiscitnem romanu Požganica (1939) kot v zbirki koroških povesti Samorastniki
(1940), narodnostnemu vprašanju pa se je posvetil tudi v dveh političnih brošurah. Prvo, Boj za osvoboditev in združitev slovenskega naroda (1933) oziroma
njen osnutek je napisal, potem ko je CK KPJ sprejel sklep o obravnavi slovenskega vprašanja, hkrati pa je pripravil tudi osnutek izjave komunističnih strank
Jugoslavije, Italije in Avstrije o slovenskem vprašanju.12 Druga bošura, O sloven7
Prežihov Voranc, Zbrano delo 10, str. 67–68, 75.
8
Druškovič, Opombe k deveti in deseti knjigi, str. 621.
9Cesar, Slovenska kultura v obdobju okupacije, str. 123–124.
10Druškovič, Prežihov Voranc, str. 363.
11Druškovič, Prežihov Voranc, str. 178–182.
12Druškovič, Prežihov Voranc, str. 171.
121
122
Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot
skih mejah (pod psevdonimom Pavle Vilhar), je prvič izšla leta 1942 v ilegalnem
tisku Osvobodilne fronte in bila še večkrat razmnožena – kot ponaredek celo na
domobranski strani.13 Ob tem je za Slovenski zbornik 1942 napisal še članek Za
samoodločbo slovenskega naroda.
Prežih je imel glede mejnega vprašanja jasno stališče, saj se je v Komisiji za
mejna vprašanja pri izvršnem odboru OF izrekel za to, »da moramo zahtevati
vse slovensko etnično ozemlje, ne glede na meje po prvi svetovni vojni, vključno
tudi z ozemljem, potujčenim v dobi imperializma«.14
Tudi potem ko je Prežiha 8. februarja 1943 v Ljubljani aretirala italijanska
zasedbena oblast, ga je usoda spet popeljala na Koroško. Prvič ko so ga odpeljali
v zapore v Begunjah na Gorenjskem in odtod čez Celovec naprej v Berlin, kar
opisuje v črtici Srečanje (1946) oz. Naše srečanje (1947), in drugič ko se je vračal
iz koncentracijskega taborišča Mauthausen preko Celovca v Ljubljano.
V svoji prvi povojni knjigi, v potopisni zbirki Od Kotelj do Belih vod (1945),
je simbolično združil slovensko in avstrijsko Koroško, s tem da je na prvo mesto
postavil novelo Če Zila noj Drava nazaj potačo in v knjigo uvrstil tudi novelo
Gosposvetsko polje. Že 25. avgusta 1945 pa je v članku Celovec, Beljak, Zilja, ki ga
je objavil časopis Ljudska pravica, tudi kot novinar znova opozoril na zamejsko
Koroško.
Za njegov angažma za koroške Slovence ostaja tudi v njegovem zadnjem
življenjskem obdobju značilno, da je svojim rojakom poskušal pomagati tako
s svojim političnim kot publicističnim in literarnim delom. Tako je kot poslanec februarja 1947 pripravil resolucijo glavnega odbora OF o Koroški na zvezno
vlado v Beogradu.15 13. januarja 1946 je postal predsednik obnovljenega Kluba
koroških Slovencev in v tej funkciji mdr. opozoril na potrebo po slovenski gimnaziji v Celovcu, češ: »[…] naši tam zgoraj premalo pritiskajo zanjo.«16 Klub
koroških Slovencev je leta 1946 izdal tudi prvo povojno izdajo Sketove Miklove
Zale, za katero je Prežih napisal spremno besedo in v kateri je Zalin mit, njeno
trpljenje in zvestobo povezal z uničevalnim nacističnim fašizmom in izrazil vero
v »končno zmago pravice nad krivico«.17 Nadalje je napisal uvod za Zbornik koroških pesmi, ki ga je leta 1948 izdala Državna založba Slovenije. Zbornik je v pesmih združil »oba dela koroških Slovencev«, kot je zapisal Prežih, ki je koroško
pesem označil kot »mogočen klic svobode« iz ječ in taborišč, iz koroških gozdov
in planin ter imensko omenil tudi selske žrtve in nekatere koroške partizane.18
13Cesar, Slovenska kultura v obdobju okupacije, str. 180.
14 Prav tam.
15 Prežihov Voranc, Zbrano delo 10, str. 321–323, 586–587.
16 Prežihov Voranc, Zbrano delo 11, str. 130.
17 Prežihov Voranc, Zbrano delo 10, str. 241–243.
18 Prežihov Voranc, Zbrano delo 10, str. 244–247.
A. Leben: Publicistično in literarno delo Prežihovega Voranca in povojna avstrijska Koroška
Prežih z ženo in materjo na Preškem vrhu leta 1947
Njegov nadvse emocionalni odnos do zamejske Koroške jasno prihaja do
izraza v Novoletnem pismu koroškim Slovencem, ki ga je 3. januarja 1947 objavil Slovenski vestnik. V njem izpove, da je »koroška dežela« tudi njegova »rodna domovina«, da je tudi on »koroške dežele sin«; da ga s Koroško ne veže »le
rodna zemlja«, ampak tudi »dolgoletna borba za naše pravice«. V pismu omenja tudi nekaj »starih prijateljev«, tako koroškega komunista Johana Kacianko,
ki ga je srečal v Mauthausnu, Folteja Hartmana, sojetnika v Dachauu, Šimeja
Martinjaka, ki je bil šest let zaprt v Buchenwaldu.
Po vrnitvi iz Mauthausna se je Prežih živo zanimal za protifašistični odpor
ne samo v domačih Kotljah in okolici, temveč tudi onstran »krivične« in »nasilne« meje, kot se je pogosto izrazil, na avstrjiskem Koroškem, in želel dobiti čim
več informacij o tamkajšnjem medvojnem in povojnem dogajanju. Tako so mu s
Koroške posredovali npr. prepise »spomenic«, ki so jih koroški Slovenci pošiljali
medzavezniški komisiji na Dunaju.19 Nekatere dogodke in usode, za katere je
po tej poti izvedel, je potem vključil v svoje publicistične in literarne spise, tako
v nekatera besedila v knjigi s povednim naslovom Naši mejniki (1946) in tudi v
spremno besedo za Zbornik koroških pesmi.
19 Prežihov Voranc, Zbrano delo 3, str. 535–536; Druškovič, Prežihov Voranc, str. 438.
123
124
Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot
S tem da je Prežih bodisi v novele bodisi v druge spise vključeval resnične
dogodke in osebe, mitske figure in zgodovinske pomenljivosti, imena koroških
gora, dolin in rek, je poskušal apelierati na zgodovinsko zavest, gojiti regionalno
koroško slovensko identiteto ter kolektivni, kulturni in politični spomin, ki v celoti gledano zajema čas od Karantanije do partizanskega odpora. Toda hkrati vse
kaže, da so bili Vorančevi povojni stiki s koroškimi Slovenci predvsem posredni.
Sicer se je takoj navdušil za zamisel Mihe Rigla, ki mu je maja 1947 predlagal,
da bi za nekaj dni obiskal Koroško, vendar do tega ni prišlo.20 Tudi njegovo sodelovanje s koroško periodiko, ki je objavljala njegovo literaturo, se je začelo s
pismom, ki ga je z Dunaja sredi leta 1946 poslal Jože Nogaršek, tedanji urednik
Slovenskega vestnika. Nogaršek je že v prvi številki objavil novelo Če Zila noj
Drava nazaj potačo, najbrž še preden je Prežih sploh utegnil privoliti v njegovo
tozadevno prošnjo.21
Prežih sam je želel sodelovati tudi z novo celovško revijo Svoboda (1948–
1954), ki jo je začela izdajati Slovenska prosvetna zveza. V prvi številki so celo
natisnili njegove pozdravne besede reviji,22 vendar takrat niti ni vedel, kje revijo
lahko naroči in kam naj pošlje novelo, ki jo je že imel pripravljeno za objavo.23
Toda sodelovanje s Slovenskim vestnikom in Svobodo ni bilo brez zapletov.
Nogaršek, ki je menil, da koroški Slovenci niso zmeraj dostopni za »vse politične
napore«, ampak »zelo sprejemljivi za lepo mehko povezano umetniško besedo«,
si je v omenjem pismu sodelovanje predstavljal takole:
Pa sem si mislil, da bi se obrnil na Tebe in Te naprosil, da bi posvetil temu vprašanju kakšno urico – od časa do časa – in napisal za te
naše drage Korošce kakšno primerno črtico, n. pr. iz Tvojega doživetja
v konc. taboriščih ali karkoli drugega, samo da bi našlo pot v srca naših
Korošcev 'na razpotju'! V dno srca sem prepričan, da boš Ti znal najlepše
povedati, pa naj jim govoriš o čemer koli. (Prežihov Voranc, Zbrano delo
3, Ljubljana: DZS, 1971, str. 535)
In dejansko je Voranc napisal nekaj besedil s taboriščno in koroško tematiko.
Črtico Drava teče proti vzhodu je izročil februarja 1947, nazadnje pa jo je objavila
Svoboda – in to okrnjeno – šele po pisateljevi smrti.24 Podobno je bilo z novelo
Tat, o kateri je Nogaršek marca 1949 sodil, da »v sedanji obdelavi ne more iziti«
20Druškovič, Prežihov Voranc, str. 473.
21 Prežihov Voranc, Zbrano delo 3, str. 535.
22 Prežihov Voranc, Pozdravljena v krogu novega slovenskega sveta, str. 3–4.
23 Prežihov Voranc, Zbrano delo 11, str. 131.
24 Druškovič, Opombe k deveti in deseti knjigi, str. 657.
A. Leben: Publicistično in literarno delo Prežihovega Voranca in povojna avstrijska Koroška
Prežih pri pisanju leta 1947
in napovedal, da bo pisal Vorancu, »naj jo nekako popravi«.25 Svoboda je nato
po letu dni objavila samo odlomek iz novele, vmes pa še njegovo črtico Naše
srečanje,26 obdelano inačico črtice Srečanje iz zbirke Naši mejniki.
Kljub temu je bil Prežihov Voranc od sredine leta 1946 naprej redno zastopan
v tiskih, ki jih je izdajala OF za slovensko Koroško. Največ objav je bilo seveda v
Slovenskem vestniku. Leta 1946 je v nadaljevanjih objavil novelo Samorastniki,
leta 1947 novelo Kristina, črtici Petletka pod Uršljo goro in Dunaj, leta 1948 prozo Vodnjak in od oktobra naprej novele iz zbirke Naši mejniki. Od leta 1950 in
vse do leta 1965 pa je v podlistku Slovenskega vestnika izhajal njegov roman
Požganica. Prežihovo sodelovanje z OF-ovskim tiskom na Koroškem je bilo še
posebnega pomena zato, ker po vojni v tem taboru ni bilo dovolj kakovostnih
domačih piscev.
25Druškovič, Prežihov Voranc, str. 438.
26 Prežihov Voranc, Naše srečanje, str. 30–35.
125
126
Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot
Nekateri Prežihovi spisi o Koroški so bili objavljeni tudi v listih in revijah
v Slovenji: Tam, kjer teče bistra Drava (Ljudska pravica, 13. 2. 1947), Reportaža
o Koroški (Delavska enotnost, 14. 2. 1947), Maier Kaibitsch – Rauberhauptman
leta 1919 (Ljudska pravica, 29. 10. 1947). Neobjavljeni pa so ostali politični
članki Borba KPJ za Koroško (1948), O koroškem vprašanju 1948. leta (1948)
in Nedeljiva Koroška (1948), kjer je zahteval »meje do tja, do koder je naša zemlja orošena s partizansko krvjo, do koder so požgani naši domovi«,27 in članek
Slovenska Koroška, v katerem je napadal angleške zasedbene sile in razdiralne
dejavnosti pribeglih domobrancev, na kar je opozoril tudi v Novoletnem pismu
koroškim Slovencem, kritiziral je neuresničevanje denacifikacije na Koroškem in
odločno nasprotoval težnjam po obnovitvi Mohorjeve družbe v Celovcu.28 Poleg
tega sta ohranjena še zasnutka nedokončanih člankov Koroška je naša – Koroška
bo naša in Spomenica petdesetletnice germanizacije.29 Vse to pa kaže, da je Prežih
od leta 1948 naprej naletel na težave, kadar se je hotel oglasiti v zvezi z mejnim
vprašanjem.
Tudi po Prežihovi smrti je bila recepcija njegovih del na avstrijskem
Koroškem še vrsto let dokaj živahna, zlasti, kot že omenjeno, v Slovenskem vestniku, ki je vse do leta 1970 objavljal predvsem njegovo prozo s taboriščno,
vojno in koroško tematiko, in v Koledarju za slovensko Koroško oz. Koroškem
koledarju, medtem ko katoliški tisk Prežiha kot pisatelja praviloma sploh ni upošteval. Edina izjema je bila – kot kaže – objava novele Če Zila noj Drava nazaj
potačo v Našem tedniku 21. septembra 1967, kjer je 30 let pozneje izšel še članek
Prežihov Voranc – pisatelj koroškega ljudstva.30
Za prvo knjižno objavo Prežihove proze v nemščini je poskrbel Janko
Messner s prevodom Samorastnikov, ki je leta 1963 izšel v založbi Petrei.
Povečano zanimanje za Prežiha na Koroškem je ponovno opaziti v osemdesetih
letih, ko je Drago Druškovič ob 30. obletnici pisateljeve smrti objavil dva članka
o Prežihu,31 predvsem pa leta 1983, ko je založba Drava izdala novo, popravljeno
izdajo Samorastnikov v nemščini, prevod Požganice (prevajalec Peter Wieser) in
pod naslovom Odrinjeni objavila Druškovičev izbor Prežihovih besedil s koroško tematiko.32 Leta 1985 je Drava izdala še zbirko Solzice v nemškem prevodu
Klausa Detlefa Olofa.
27 Prežihov Voranc, Zbrano delo 10, str. 316.
28 Prav tam, 316–321.
29 Prav tam, 585–586.
30 Naš tednik, 23. 12. 1997.
31 Druškovič, Prežihov Voranc in Koroška; Arih, Prežihova rokopisna novela. Glej še Druškovič, Prežih je bil nenehno zavzet za Koroško.
32 Prežihov Voranc, Odrinjeni.
A. Leben: Publicistično in literarno delo Prežihovega Voranca in povojna avstrijska Koroška
Toda podrobnejši pogled pokaže, da se je ponovno recipiranje Prežiha začelo že nekoliko prej in to kar na več ravneh. Leta 1977 je bil v Celovcu ustanovljen Klub Prežihov Voranc, ki je izdajal zbirko Prežihova knjižnica, v kateri je
izšla brošura Prežihov Voranc in boji za Koroško v letih 1918–1920 Jožeta Koruze
(1981). Leta 1980 je izšla disertacija Mirka Messnerja Prežihov Voranc und die
Bauern, prva in še danes edina monografija o Prežihu, ki jo je napisal koroški
Slovenec.33 V letih 1983/84 je Koroški partizanski pevski zbor nastopal s posebnim programom, posvečenim Prežihovemu Vorancu, ki je vseboval tudi po
Prežihu sestavljen recital z naslovom Punt.34
Ne samo Prežihova dela, tudi lik pisatelja in politika so vsebolj dobivali močne simbolnostne in splošno identifikacijske razsežnosti, kar morda jasneje ponazarja recepcija Prežiha na gledališkem področju. Ta se začenja z izjemno uspešno
monodramo Svetneči Gašper, ki jo je režiser in amaterski igralec Matija Šipek za
KPD Prežihov Voranc na Ravnah priredil po noveli Pot na klop in s katero je od
leta 1975 naprej neštetokrat nastopal na slovenskih odrih, tudi v Celovcu in na
Dunaju, ter je utrla pot monodrami na Slovenskem. Leta 1978 pa je Slovenska
prosvetna zveza organizirala uprizoritev Samorastnikov na prostem v dramatizaciji Miloša Mikelna, z dramo pa povezovala tudi jasno idejno sporočilo:
Kot je trpljenje naše Miklove Zale že pred stoletji bil opis tragike in
zatiranja koroških Slovencev in je zato Miklova Zala postala simbol trpljenja koroških Slovencev, tako so „Samorastniki“ od svojega nastanka
naprej postali simbol nenehne in pravičene borbe koroških Slovencev za
svoje narodnostne, posebno pa še za svoje socialne pravice.
In dalje:
Pred tem bojem pa stoji še danes avstrijski delavski razred in ravno zato je tudi uprizoritev „Samorastnikov“ živo aktualna in bo obisk te
uprizoritve gotovo doživetje, ki bo pripomoglo k spoznanju potrebne zavesti v boju za vse naše politične, socialne in narodne pravice. (Slovenski
vestnik, 18. 8. 1978)
Naslednje leto so uprizoritev ponovili in leta 1980 z njo gostovali v okviru
Dunajskih slavnostnih tednov. Vseeno uresničitev projekta ni bila neproblematična, saj je režiser Marjan Srienc v gledališkem listu razložil vzrok, zakaj je do
realizacije igre prišlo tako pozno, mdr. z besedami:
33Messner, Prežihov Voranc und die Bauern.
34Glej Slovenski vestnik 2. 12. 1983 in 6. 4. 1984.
127
128
Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot
Nekje pa je vzrok iskati tudi v moralni in ideološki zakrknjeni konservativnosti našega človeka: nekateri smatrajo avtorja za komunista v
negativnem smislu in ga a priori odklanjajo, spotikavajo se na robatosti
jezikovnega izrazoslovja [...]. (Slovenski vestnik, 27. 7. 1979)
Toda na drugi strani se je uprizoritev izkazala kot močno integrativno doživetje, saj si je mnogoštevilna igralska skupina, ki se je tedaj oblikovala, za svoje
prihodnje osrednje, nadregionalne in čezmejne projekte nadela ime Slovensko
ljudsko gledališče Samorastniki. Pod tem imenom so leta 1986 uprizorili Kreftovo
Veliko Puntarijo in leto navrh Miklovo Zalo '87, ki je posredno povezana tudi s
Prežihom, saj je prireditelj, Slovenska prosvetna zveza, sprva hotel dogajanje iz
časov turških vpadov prestaviti v čas druge svetovne vojne, kar se povsem ujema
s Prežihovo oceno nadčasovnega pomena sporočila Miklove Zale.
Leta 1990 je Slovensko ljudsko gledališče Samorastniki uprizorilo, prav tako
na prostem, še dramatizacijo Prežihove Požganice, leta 1993 pa je Gledališče ob
Dravi postavilo na oder še Prizore s Prežihom v dramatizaciji Jerneja Novaka.
S tem in s popravljenim ponatisom nemške izdaje Solzic, ki je tokrat izšla v
založbi Wieser, se po letu 1993 konča bolj ali manj neprekinjeno sprejemanje
Prežihovega Voranca na avstrijskem Koroškem. O njem je nato pisala še Katja
Sturm-Schnabl v treh krajših razpravah,35 kar ni zanemarljivo, če pomislimo, da
je v Sloveniji od znanih strokovnjakov o Prežihovem literarnem delu v zadnjih
letih poglobljeno razpravljal samo Miran Hladnik.
Javno zanimanje za Prežiha in njegovo literaturo je potemtakem na avstrijskem Koroškem upadlo nekoliko pozneje kot v Sloveniji, če izvzamemo Mežiško
dolino, saj je z družbenimi spremembami in samostojnostjo Slovenije očitno
postal »problematičen« ali celo »politično oporečen« pisatelj, ne glede na to, da
je še zmeraj eden najbolj branih »klasikov«. Da pa je hkrati bolj ali manj izginil tudi iz javne zavesti koroških Slovencev, pokaže, da je bila njegova recepcija
na Koroškem v dobršni meri ideološko utemeljena in tudi ideološko usmerjena. Kolektivne, nacionalne in socialne vrednote, ki so bile povezane z njegovim
imenom in njegovo literaturo, je ideološki, politični, socialni in kulturni razvoj
prehitel.
Toda v zadnjem času kaže, da prihajajo ravno z avstrijske Koroške nove pobude, ki bodo morda utrle tudi pot novemu, neobremenjenemu branju Prežihovega
literanega dela in novemu pogledu na njegovo politično delo. Na to kažeta nedavni izid monografije Prežihov Voranc izpod peresa Draga Druškoviča,36 ki ga
35 Sturm-Schnabl, Prežih in osrednja Koroška; ista, Zwei Erzählungen aus Kärnten von Prežihov Voranc; ista, Lovro Kuhar – Prežihov Voranc 10. 8. 1893 – 23. 2. 1950.
36Druškovič, Prežihov Voranc.
A. Leben: Publicistično in literarno delo Prežihovega Voranca in povojna avstrijska Koroška
je omogočila Slovenska prosvetna zveza, in izid s sklepno besedo in opombami
opremljene zbirke Naši mejniki v nemškem prevodu Erwina Köstlerja pri založbi
Drava.37 Med takšne pobude pa nenazadnje šteje tudi naš simpozij.
LITERATURA
Aichholzer, Franc: Nekaj spominov na Prežihovega Voranca. Koledar slovenske Koroške 1953, str. 101–104.
Arih, Rok: Prežihova rokopisna novela, črtica in literarna reportaža.
Koroški koledar, 1980, str. 143–152.
Cesar, Emil: Slovenska kultura v obdobju okupacije. Ljubljana: Edinost,
1996
Druškovič, Drago: Opombe k deveti in deseti knjigi. V: Prežihov Voranc,
Zbrano delo 9, Ljubljana 1973.
Druškovič, Drago: Prežih je bil nenehno zavzet za Koroško. Slovenski vestnik, 9. 12. 1983.
Druškovič, Drago: Prežihov Voranc. Pisatelj in politik. Celovec: Drava,
2005.
Druškovič, Drago: Prežihov Voranc in Koroška (Ob tridesetletnici pisateljeve smrti). Slovenski vestnik, 15. 2. in 22. 2. 1980
Naš tednik, 23. 12. 1997.
Messner, Mirko: Prežihov Voranc und die Bauern (= Disertacije in razprave 4), Klagenfurt/Celovec: tisk v lastni režiji, 1980.
Prežihov Voranc: Grenzsteine : Erzählungen. Klagenfurt/Celovec: Drava,
2005.
Prežihov Voranc: Naše srečanje. Svoboda, II, 1949, št. 10-11-12, str. 30–35.
Prežihov Voranc: Odrinjeni. Celovec : Drava, 1983.
Prežihov Voranc: Pozdravljena v krogu novega slovenskega sveta. Svoboda,
I, 1948, št. 1, str. 3–4.
Prežihov Voranc: Zbrano delo 1, Ljubljana : Mladinska knjiga, 1962.
Prežihov Voranc: Zbrano delo 3, Ljubljana: DZS, 1971.
37 Prežihov Voranc, Grenzsteine : Erzählungen.
129
130
Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot
Prežihov Voranc: Zbrano delo 10. Ljubljana : Mladinska knjiga 1983.
Prežihov Voranc: Zbrano delo 11. Ljubljana : Mladinska knjiga, 1989.
Slovenski vestnik, 2. 12. 1983 in 6. 4. 1984.
Sturm-Schnabl, Katja: Lovro Kuhar – Prežihov Voranc 10. 8. 1893 – 23. 2. 1950.
Nekaj misli ob stoletnici njegovega rojstva. Koroški koledar 1994, str. 59–68.
Sturm-Schnabl, Katja: Prežih in osrednja Koroška. Koroški fužinar, XLIV, 1994,
št. 1, str. 13–16.
Sturm-Schnabl, Katja: Zwei Erzählungen aus Kärnten von Prežihov Voranc im
Spiegel erlebter Geschichte. Jura Soyfer, 2000, št. 1, str. 6–16.
SUMMARY
Publicistic and Literary Work of Prežihov Voranc and
the Post‑War Austrian Carinthia
According to his lineage as well as in his literary, publicistic and political
work, Prežihov Voranc was closely connected to the Austrian Carinthia. Even
before World War I he published his texts in the Klagenfurt newspaper Mir,
bringing the attention to the national troubles of the Carinthian Slovenians. He
also published articles about this issue during the Carinthian plebiscite and after
it. His first travelogue reports (Zapiski iz grelnice, 1912; Če Zila noj Drava nazaj
potačo, 1930, etc.) were also dedicated to this region. He then focused on the
national question, political developments and life of Slovenians in the Austrian
Carinthia also in his major works of literature, mostly written in the second half
of the 1930s (Požganica, Samorastniki), while during World War II he wrote one
of his most popular novellas, Gosposvetsko polje. In his two political pamphlets
Prežih also focused on the “Carinthian question”, which Drago Druškovič, editor
of Prežih’s Collected Works, referred to as the common point of the majority of
the author’s works. The first pamphlet was published in 1933 (Boj za osvoboditev
in združitev slovenskega naroda / Struggle for the Liberation and Unification of
the Slovenian Nation), while the second one was released in 1942/43 (O slovenskih mejah / On the Slovenian borders).
The mutual connectedness of the political, publicistic and literary work is also
characteristic of the Prežih’s post‑war commitment to the Carinthian Slovenians.
He was very interested in their interwar anti‑fascist resistance and further po-
A. Leben: Publicistično in literarno delo Prežihovega Voranca in povojna avstrijska Koroška
litical development in Carinthia, and he was decisive in his support of the demand for the annexation of the southern parts of Carinthia to Yugoslavia. The
Carinthian issues kept appearing in his contributions in the periodic publications as well as book publications that he had already partly outlined during the
war (Od Kotelj do Belih vod, 1945; Naši mejniki, 1946). He also wrote encouraging forewords for the new edition of Miklova Zala by Jakob Sket (1946) and the
collection of Carinthian folk songs Zbornik koroških pesmi (1948). Prežih also
supported the Slovenian printed media in Klagenfurt and published his texts in
the Slovenski vestnik newspaper (1946–2003), Svoboda magazine (1948–1954)
and the Koledar slovenske Koroške (1948–1962, later Koroški koledar), published by the Liberation Front and its successors or the Slovenian Educational
Association. His contributions at the time were all the more important because
after the war no Slovenian writers, comparable in terms of quality, could be found in this camp. The reception of Prežih in the Austrian Carinthia was very
lively, even after his death. For decades his prose would fill the literary section
in the Slovenski vestnik. Almost all translations of his texts into German were
published in Klagenfurt, where in the 1980s some of his works have also been
reissued. The Prežihov Voranc Club was established and published the Prežih’s
Library collection. In the end of the 1970s and in the beginning of the 1990s
Carinthian theatre groups staged the dramatisations of his works (Samorastniki,
Požganica, Scenes with Prežih), and for the purpose of the main trans‑regional
and cross‑border theatre projects they named themselves the Slovenian People’s
Theatre Samorastniki.
In the Austrian Carinthia the interest in Prežih’s works lessened somewhat
later than in Slovenia, where after the change of the political system and the
attainment of the independence he became a “problematic” or even a “politically objectionable” writer. Nevertheless, this goes to show that his reception and
promotion in Carinthia was largely based on ideology. His literature communicated the collective symbols and national values, outdated by the ideological,
political, social and cultural development. However, the recent publications of
the Prežihov Voranc monograph by Drago Druškovič and the German translation of the Naši mejniki collection (Grenzsteine / Our Boundary Stones) indicate
that perhaps the initiatives in the Austrian part of Carinthia will be able to pave
the way towards a new unburdened reading of Prežih’s literary opus.
131
132
Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot
A. Gabrič: Voranc kot predsednik Ljudske prosvete Slovenije
Aleš Gabrič
Voranc kot
predsednik Ljudske
prosvete Slovenije
V
odstvo osvobodilnega gibanja se je zadnje leto vojne že intenzivno pripravljalo na prevzem oblasti na vseh področjih, tudi na kulturnem. Načrte so
oblikovali v pristojnih političnih in oblastnih organih, pri načrtovanju obnove
kulturnega življenja pa so se naslanjali na idejna izhodišča Osvobodilne fronte.
Predlog za organizacijo prosvetnega življenja so poleti 1944 sestavili sodelavci »kulturnega ministrstva« osvobodilnega gibanja oziroma odseka za prosveto
Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta, kot se je organ uradno imenoval. V
elaboratu, ki so ga potrdili pristojni organi osvobodilnega gibanja, je bilo začrtano, da bo po vojni obstajala le ena zveza amaterskih kulturnih društev, ki naj bi
povezala vsa uradno dovoljena društva in ki bi idejno temeljila in bila povezana
z Osvobodilno fronto. V pripravljalnih dokumentih so jo kreatorji imenovali
Prosvetna matica.1
Prevzem oblasti na kulturnem področju ni potekal povsem v skladu z načeli,
ki so jih med vojno zagovarjali v vodstvu Osvobodilne fronte. Med njenimi ustanovnimi skupinami so imele kulturnopolitična stališča nekoliko podrobneje začrtane tri skupine: Komunistična partija Slovenije, krščanski socialisti in kulturni
delavci. Med vojno in prve mesece po njej so jih glasneje izražali še predstavniki
vseh treh omenjenih skupin, že kmalu pa je postalo jasno, da bodo prevladala
stališča komunistov, ki so prevzemali pod nadzor vse vzvode oblasti. Do dru1
Večina gradiva o pripravah na ustanovitev povojne amaterske kulturno prosvetne organizacije in o začetkih
njenega delovanja se nahaja v arhivskem fondu Zveze kulturnih organizacij Slovenije v AS 631 v škatli 1.
133
134
Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot
gačnih stališč bolj tolerantna izhodišča kulturnih delavcev v Osvobodilni fronti,
med katere je sodil tudi Prežihov Voranc,2 in krščanskih socialistov so se morala
umikati bolj ortodoksnim in ozkim idejnim načelom ideologov Komunistične
partije. Ti so svojo komisijo za agitacijo in propagando v kratkem oblikovali v
osrednji cenzurni aparat novega političnega sistema, ki ni imel nikakršnih formalnih pristojnosti, a je iz zakulisja dirigiral in nadziral vse, kar se je dogajalo v
širši kulturni sferi.3
Prosvetna matica ni bila ustanovljena takoj po osvoboditvi, saj so morala vsa
društva počakati na sprejem novega zakona o društvih, ki ga je začasna ljudska
skupščina Demokratične federativne Jugoslavije sprejela 25. avgusta 1945. Šele
po tem datumu so začela društva in društvene zveze vnovič aktivneje načrtovati
svoje delo za prihodnje. V vmesnem času so se iz zaporov, internacij in izgnanstva vračali številni Slovenci, med njimi tudi ugledni kulturniki, kakršen je bil
Prežihov Voranc, in nova oblast jim je morala najti ustrezno mesto v strukturah
novega družbenega reda.
Vorancu je bila tako odrejena vloga pri oživljanju amaterske kulturne ustvarjalnosti.4 Iniciativni odbor za organizacijo zveze ljudskoprosvetnih društev, ki sta
ga vodila predsednik Mile Klopčič in tajnik Stane Melihar, je za 25. septembra
1945 sklical konferenco ljudskoprosvetnih delavcev,5 na kateri je aktivno sodeloval tudi Prežihov Voranc. Zborovanje je odprl začasni predsednik Mile Klopčič,
za njim je kulturnike pozdravil slovenski minister za prosveto Ferdo Kozak, udeleženci pa so nato zelo konkretno razpravljali o nujnih ukrepih, ki bi jih morali
postoriti za oživitev kulturne ustvarjalnosti na terenu.6 Zadnja točka dnevnega
reda so bile volitve. Na njih je bil, kot je zabeleženo v zapisniku, »z aklamacijo«
za predsednika izvoljen Prežihov Voranc. Ta se je zahvalil za izkazano mu čast in
omenil: »Parola novoustanovljene Prosvetne Matice bi se dala izraziti nekako takole: iz ljudstva za ljudstvo. Kot moto bi nekako navedel — Slovenija, Jugoslavija,
družina, delo, demokracija.«7
Voranc je svojo novo obveznost vzel zelo resno in ideje, v katerih so bili vidni
politični pogledi nove oblasti na ljudskoprosvetno delo, predstavil v okrožnici, ki
so jo poslali prosvetnim oddelkom vseh okrožij in okrajev. Vodstvo je že pred2
O Prežihovi vlogi pri organiziranju te skupine glej: Druškovič, Prežihov Voranc, str. 412-414.
3
Več o kulturnopolitičnem prelomu leta 1945 glej v: Gabrič, Leto 1945 in slovenska kultura; Gabrič, Slovenska
agitpropovska kulturna politika 1945-1952, prvo poglavje: Obnova kulturnega in prosvetnega delovanja.
4
Drago Druškovič v monografiji o Prežihovem Vorancu v zadnjih poglavjih o času po vojni (Druškovič, Prežihov Voranc, str. 427-455) tej Prežihovi vlogi ne namenja posebne pozornosti, tako da je bila doslej kar nekako
spregledana, pa čeprav je bila v literaturi že omenjena (Gabrič, Kulturno-prosvetno delovanje na Slovenskem
1945-1952).
5
AS 631, šk. 1, m. 4, Iniciativni odbor za organizacijo zveze ljudskoprosvetnih društev, okrožnica z dne 20. 9. 1945.
6
AS 631, šk. 1, m. 4, Zapisnik zborovanja (deset strani obsežen zapisnik nima nikakršnega naslova).
7
Prav tam, str. 9.
A. Gabrič: Voranc kot predsednik Ljudske prosvete Slovenije
videvalo, da bo nova organizacija postala monopolna na svojem področju, saj
so podrejenim prosvetnim organom naročili, naj povežejo vsa društva na vseh
nivojih, končni cilj pa bi bil, da bi bila »vsa društva vertikalno povezana po svojih zvezah v Prosvetni matici«. V okrožnici, pod katero je bil podpisan »začasni
predsednik« Lovro Kuhar, so organizatorje kulturno-prosvetnega dela pozvali,
naj koordinirajo delo na lokalnem nivoju in naj ga ne drobijo med različne forume, »da ne bo ene vrste prireditev preveč, drugih pa premalo, da ne bodo nekateri ljudje angažirani povsod, drugi pa nikjer«. Delovne načrte naj bi prilagajali
lokalnim potrebam in naj ne bi podlegali šablonam, saj »ne gre n.pr. ustanavljati
v nekem kraju Ljudske univerze, ako bi bili tam potrebni še analfabetski tečaji, ne
gre ustanavljati odra, ako še ni društvenega doma, ne gre prirejati festivalov, ako
zanje nimamo zares sposobnih ljudi«. Voranc je pristojnim forumom naročil,
naj poročajo »o načinu in obsegu Vašega ljudsko izobraževalnega dela, predvsem
pa pokažite na ovire, na katere ste pri tem delu naleteli«. Na koncu je dodal, da
bo centrala najnujnejše delo trenutno opravljala tako, »da bodo prihajali posebni instruktorji (kakor instruktor za organizacijo ljudskih knjižnic, instruktor za
odrske uprizoritve, instruktor za pevske zbore itd.) na teren in tam ostajali po
nekaj dni«.8
V Ljubljani je morala zveza najprej poskrbeti za registracijo v skladu z novo
društveno zakonodajo. O tem so razpravljali že na prvi seji začasnega odbora 2.
oktobra 1945, na kateri so sprejeli pravila, ki so jih nato poslali v potrditev na
ministrstvo za notranje zadeve Narodne vlade Slovenije. Zaradi službene odsotnosti Voranca na seji ni bilo in so nekatere točke dnevnega reda preložili na
naslednjo sejo, ko naj bi bil Voranc prisoten. V razpravi o pravilih so sprejeli predlog, da se zveza namesto Prosvetna matica imenuje Ljudska prosveta.9 Drugo
sejo 10. oktobra 1945 je že vodil Voranc in v uvodnem nagovoru poudaril, da
ima »novoustanovljena organizacija dve glavni nalogi. Preganjati mora tako
imenovano 'divjo prosveto', uravnavati delovanje prosvetnih društev in paziti,
da se bo razvijalo prosvetno delo v pravilni smeri, kar nam bo edinole prineslo
uspeh.« O odnosu med t. i. vrhunsko in t. i. ljudsko umetnostjo je Voranc poudaril: »Odstraniti moramo predsodek, da je umetnost nekaj visokega in nedoumnega za ljudske množice. Danes je treba pokazati, da je umetnost dostopna
vsem«. Ob koncu seje pa so spregovorili tudi o tem, s čim vse bo lahko zveza
razpolagala. Voranc je prisotne obvestil, da se je že pozanimal o teh zadevah in
izvedel, da bodo druge prosvetne organizacije razpuščene, njihova »imovina je
državna last in bo dana LP (Ljudski prosveti, op. p.) v uporabo«.10
8
AS 631, šk. 1, m. 4, Okrožnica vsem okrožnim prosv. oddelkom in okrajnim prosv. poročevalcem.
9
AS 631, šk. 1, m. 4, Zapisnik 1. seje ožjega in širšega začasnega odbora, 2. X. 1945.
10 AS 631, šk. 1, m. 4, Zapisnik 2. seje širšega in ožjega odbora Ljudske prosvete, 10. 10. 1945.
135
136
Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot
Voranc ob prebiranju glasila Ljudske prosvete
Slovenije Obzornik
Minister za notranje zadeve Narodne vlade Slovenije Zoran Polič je 6. novembra 1945 izdal odločbo, s katero je dovolil »ustanovitev in delovanje društva
Ljudska prosveta (Zveza prosvetnih društev in organizacij v Ljubljani) po predloženih pravilih«.11 S tem je začela zveza, katere naslednik je današnja Zveza
kulturnih društev, tudi uradno delovati, v javnosti pa jo je predstavljal njen prvi
predsednik Prežihov Voranc. Večina predvojnih zvez kulturnih društev delovanja ni prijavila. Od starejših tradicionalnih zvez je to storila le Prosvetna zveza
v Ljubljani, zveza katoliških prosvetnih društev, a je nova oblast njeno delovanje
prepovedala, tako da je postala Ljudska prosveta monopolna organizacija na področju amaterske kulturne ustvarjalnosti.12
11 AS 631, šk. 1, m. 4, Dopis ministrstva za notranje zadeve NVS – Društvu Ljudska prosveta, 6. 11. 1945.
12Gabrič, Slovenska agitpropovska kulturna politika 1945-1952, str. 519-520; Gabrič, Leto 1945 in slovenska kultura, str. 163.
A. Gabrič: Voranc kot predsednik Ljudske prosvete Slovenije
Prve naloge nove kulturnoprosvetne organizacije so bile urediti izposojevalnico za ljudskoprosvetna društva in organizirati tečaje za ljudskoprosvetne
delavce in za vodje posameznih dejavnosti. Ljudska prosveta se je financirala
z dotacijami ministrstva za prosveto Slovenije, z izposojevalninami (za projektorje, knjige, garderobo, igre itd.), iz deleža pri kinematografu Union in z 10%
prispevkom od vsake prosvetne prireditve.13
Obljubo, da bodo vodilni poiskali stik z ljudskoprosvetnimi delavci na terenu, je začel Voranc izpolnjevati že v mesecu po registraciji društva. V dneh od
13. do 15. decembra 1945 in 2. ter 3. januarja 1946 je Ljudska prosveta sklicala
konference ljudskoprosvetnih delavcev celjskega in mariborskega okrožja, vodil jih je Voranc sam, ministrstvo za prosveto Slovenije pa je zastopal Bogomil
Gerlanc, načelnik oddelka za ljudsko izobraževanje. Na konferencah se je predsednik Ljudske prosvete Slovenije seznanil s stanjem amaterske kulturne ustvarjalnosti in prisluhnil vodjem ljudskoprosvetnega dela na terenu, ki so predstavili
delovanje in težave s slabimi pogoji za delo. V diskusiji so opozarjali, da se delo
preveč cepi in da bi bilo bolje imeti npr. en močnejši pevski zbor v kraju kot pa
več manjših. Opozorili so na prepočasen dotok knjig v ljudske knjižnice, saj je
bila Štajerska kot del med vojno nemškega okupacijskega območja prve povojne
mesece skorajda brez pomembnejše knjižne ponudbe. Gerlanc je v poročilu s
konferenc poročal tudi o težavah, ki so bile bolj osebne narave in pri sporih med
mladinskimi pevskimi zbori v Trbovljah zapisal, da sta z Vorancem »posredovala
s precejšnjim uspehom«. Konferenco v Mariboru je Voranc (po Gerlančevem zapisu) sklenil z mislijo, »da smo lahko zadovoljni, ker je že ta konferenca nakazala
poti, po katerih naj hodimo. Ne smemo se izgubljati v drobtinčarstvu, kulturno
politiko moramo tako izvajati, kot zahtevajo prilike. Predvsem moramo paziti,
da ne bomo ubijali iniciative, dvignili nivo in našli nove kadre, ker nočemo kake
državne tipizirane kulture«.14
Voranc je torej sprva zagovarjal stališče, da je treba iniciativo pri delu prepuščati organizatorjem dela na terenu, Ljudska prosveta pa naj bi bila predvsem
servis, ki bi s posvetovalnico in izposojevalnico omogočala kar najkvalitetnejše
delo amaterskih kulturnih društev. Toda pa teh prvih akcijah je bilo tovrstnega
Vorančevega dela konec, saj v drugih dveh od tedanjih štirih slovenskih okrožjih
sorodnih konferenc niso sklicali. Vsekakor je bilo v naslednjih mesecih zaznati,
da je bila agilnost na terenu večja na področjih, ki jih je v prvih mesecih delovanja Ljudske prosvete obiskal njen predsednik Prežihov Voranc in se o načrtovanju bodočega dela posvetoval z organizatorji dela na terenu. Prve večje priredi13 AS 631, šk. 1, m. 1, Dopis Ministrstva za prosveto NVS (Oddelek za ljudsko izobraževanje) – Ministrstvu za
prosveto DFJ (oddelek za narodno izobraževanje), 21. 11. 1945.
14 AS 631, šk. 1, m. 1, Mesečno poročilo za januar s prilogami (Ministrstvo za prosveto NVS (oddelek za ljudsko
izobraževanje), 4056/1).
137
138
Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot
tve, ki so jih organizirala društva v okviru Ljudske prosvete Slovenije, so potekale
kot festivali z močnim političnim značajem. Ministrstvo za prosveto je med temi
posebej pohvalilo festival Koroške, ki je bil v Guštanju 14. oktobra 1945, slavnostni govornik na njem pa je bil Prežihov Voranc. Program prireditve je bil močno lokalno koroško obarvan, saj so ponazorili ustoličevanje na Gosposvetskem
polju, uprizorili igro Miklova Zala, peli koroške narodne pesmi in prikazali tamkajšnje noše in običaje.15 Celotna prireditev je nosila v sebi zahtevo po združitvi
s Korošci onstran meje in »izzvenela v mogočno prisego Jugoslaviji in maršalu
Titu, ki je izpolnil narodno vero v Kralja Matjaža«.16
Nov veter na kulturnopolitičnem področju, drugačen od tistega, ki ga je orisal Voranc, je zavel pol leta kasneje na konferenci, ki jo je 2. junija 1946 pripravilo ministrstvo za prosveto Slovenije. Na njej naj bi se dogovorili o smernicah
za prvi kongres Ljudske prosvete Slovenije. Da je bilo Vorančevo delo na terenu uspešno, kaže že podatek, da sta uvodoma o oživljenem delu poročala zgolj
predstavnika mariborskega in celjskega okrožja, za njima pa je besedo že prevzel
načelnik agitpropa centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije Dušan
Pirjevec – Ahac. Še najbolj presenetljivo pa je bilo, da predsednika Ljudske prosvete Slovenije na konferenci ni bilo. Konferenca je izzvenela v povsem nasprotnem tonu od tistega, ki jih je na terenu izrekel Voranc. Pirjevec je v dogmatskem
agitpropovskem tonu opozarjal, da ima kulturnoprosvetno delo »določen cilj i
politični in kulturni dvig«, pri čemer ni zanemarljivo, da je na prvo mesto postavil politični cilj. Organizatorji kulturnoprosvetnega dela so nato poročali o
opravljenem delu, o aktivnosti pevskih zborov, igralskih in drugih skupin, največ pripomb pa se je dotikalo zahtev po združevanju majhnih skupinic v večje
ansamble, ki bi bili sposobni izvajati zahtevnejši program. Kulturnopolitične
dileme je v ozkem idejnem pogledu in s pomanjkanjem dialoškega posluha zaokrožil Dušan Pirjevec, ki je poudaril, da je treba združevati društva v večja »sindikalna prosvetna društva, ki bodo oslonjena na proletariat, ki bo vplival na vso
družbo«. Namesto prepuščanja iniciative terenu, kar je še pred pol leta poudarjal
Voranc, je Pirjevec nedvoumno začrtal novo linijo: »Mobilizirati je treba vse, kar
eksistira. Cilj tega je, da jih bomo mi konkretno vodili, da bodo delali po naših
direktivah.« Da pri tem ne smejo popuščati niti za ped, je ponazoril s primerom
iz Štajerske: »V mariborskem okrožju učitelj vse vodi, to bi utegnilo biti slabo,
ker je učitelj intelektualno morda močnejši, marsikdaj pa politično šibak.«17
15 Več o tem glej v: Aleš Gabrič: Kulturno-prosvetno delovanje na Slovenskem 1945-1952 (s poudarkom na Koroški
krajini). V: Božo Repe (ur.): Povojna zgodovina na Slovenskem : Zbornik referatov in razprave s simpozija, ki je bil
10. marca 1992 v Koroškem pokrajinskem muzeju v Slovenj Gradcu. Slovenj Gradec : Koroški pokrajinski muzej,
1992, str. 42-43.
16 Slovenski poročevalec, 16.10.1945, št. 153, str. 3.
17 AS 631, šk. 1, m. 2, Zapisnik delovne konference za kongres, dne 2. VI. 1946 na prosvetnem ministrstvu.
A. Gabrič: Voranc kot predsednik Ljudske prosvete Slovenije
Prežihov Voranc med govorom na koroškem festivalu oktobra 1945
139
140
Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot
V stališčih do vsebine amaterske kulturne ustvarjalnosti sta se tako soočila dva nasprotujoča si kulturnopolitična koncepta. Prvega, da je treba iniciativo prepuščati organizatorjem dela na terenu, je poudarjal predsednik Ljudske
prosvete Prežihov Voranc, drugega pa načelnik agitpropa Komunistične partije
Slovenije Dušan Pirjevec — Ahac. Svoj pogled, zakaj so v pripravah na 1. kongres Ljudske prosvete Slovenije »spregledali« kar predsednika organizacije, ki
je združevala vsa slovenska amaterska kulturna društva, je Voranc pojasnil v
pismu, ki ga je 2. januarja 1947 naslovil na predsednika slovenske vlade Miha
Marinka. Najprej mu je Voranc orisal kronologijo svojega dela kot predsednika
organizacije: »Sem namreč lani (dejansko: predlani, op. p.) nenadoma bil izvoljen za predsednika Lj. Prosvete. Takrat sem bil v Ljubljani in sem nalogo resno
vzel. Ker sem bil mnenja, da se Lj. Prosveta samo pri zeleni mizi v Ljubljani ne
da voditi, sem šel po deželi, da vidim kaj je in kaj treba najprej storiti. Štajersko
sem do polovice po okrajih obdelal, potem so mi pa na Agitpropu rekli, da ni
treba več. Odločili so se za politiko zelene mize.« Voranc je povsem nedvoumno pojasnil, da je njegovo prvotno agilnost zaustavil cenzorski aparat vladajoče komunistične stranke, pri čemer lahko, upoštevajoč kronologijo dogodkov,
za vsem skupaj dovolj jasno slutimo načela, ki jih je zagovarjal Dušan Pirjevec.
Voranc je dodal, da niti ne ve, kaj se trenutno dogaja pri tej dejavnosti: »Nato
sem se preselil v Kotlje, predsednik sem menda še zdaj, toda praktično od tukaj
na tem polju ne moreš delati, ker tu ne gre zgolj za teoretiziranje, vsaj po mojem
ne.« Dodal je, kaj je še pripravljen storiti, če to zahteva klic dolžnosti, in Marinku
napisal: »Oprosti da porabljam to priložnost in Ti ravno o tem pišem. Če CK
(centralni komite, op. p.) potrebuje tako ime, kakršnega imam jaz, za predsednika Lj. Prosvete, sem seveda vedno žnjim na razpolago kot partijec, ali prave
odgovornosti pa ne morem nositi.«18
Voranc je torej reagiral kot disciplinirani komunist, ki je pripravljen lastne
poglede in cilje zavestno podrediti »višjim ciljem« oziroma direktivam nezmotljivega vodstva. Kdaj »so mu na Agitpropu rekli«, naj se ustavi, ni natančno znano. Če pa sklepamo po zapisnikih sej ožjega odbora Ljudske prosvete, je moralo
to biti nekje v začetku leta 1946. Na sejah ob koncu leta 1945 je namreč Voranc
še sodeloval, v začetku leta 1946 pa ga med navzočimi na sestankih ne najdemo
več, od srede leta 1946 pa zapisnikov v arhivu Ljudske prosvete sploh ne najdemo več; pogovore in odločanje o teh vprašanjih je očitno prevzel nek drug,
ilegalni forum (beri: agitprop), ki za seboj ni zapustil toliko pisnih sledi.
Razhajanja glede načina dela Ljudske prosvete niso bila edina Vorančeva
neprijetna srečanja z zakulisno cenzurno službo. Prizadet je bil tudi, ko je imel
18Kuhar, Zbrano delo 12, str. 168.
A. Gabrič: Voranc kot predsednik Ljudske prosvete Slovenije
težave z objavljanjem člankov v časopisih in revijah, ker so njegova stališča odstopala od uradnih stališč Komunistične partije. »Ko je napisal Podlistek o Zilji
in je mu uredništvo črtalo Matija Majarja kot zaslužnega kulturnega delavca,
folklorista in s tem v zvezi tudi moje ime«, mu prav tako ni bilo lahko pri srcu, je
kasneje pripovedoval Vinko Möderndorfer.19
Prežihov Voranc in Dušan Pirjevec si vsekakor nista bila naklonjena, kar je
bilo vidno tudi v Vorančevih izjavah o Pirjevčevi politiki na agitpropu, izrečenih
sicer že po tem, ko je bil Dušan Pirjevec avgusta 1948 aretiran. Sodelavcu policije
je Voranc povedal, da »je zapustil ljudsko prosveto predvsem radi razmer, ki so
vladale, čeprav ga je delo zelo veselilo«. S Pirjevcem sta se razhajala tudi glede
ocenjevanja literature Vitomila Zupana, ki je pri Pirjevcu na agitpropu užival
zaščito, Voranc pa je menil, da tako »umazane« literature ne bi smeli objavljati.
Ko sta se o Zupanovi literaturi pogovarjala z Josipom Vidmarjem, naj bi se mu
Voranc močno zameril, saj naj bi izjavil: »V Parizu bi Zupana za tako delo nagradili, Rusi bi mu jih pa našteli 25 ali pa ga dali v norišnico.« Po aretaciji pa so
začeli na Vitomila Zupana zlivati gnojnico tudi tisti, je dejal Voranc, ki so ga prej
hvalili. Negativne ocene Zupanove literature naj pred tem ne bi napisal zato, ker
je menil, da ne bi bila objavljena, saj je imel Ahac »pod vplivom vse literate in
tudi Lidijo Šentjurc«. Svoje stališče do Pirjevca je Voranc (po policijskem zapisu)
sklenil precej jedrnato in nedvoumno: »Ahac je pokvarjen in zabit in bi ga bilo
treba zapreti že leta 1945.«20
Da je Voranc ostal »z imenom na razpolago«, je pokazal prvi kongres Ljudske
prosvete Slovenije, ki je bil 23. in 24. marca 1947 v Ljubljani. Čeprav so priprave
na kongres potekale praktično brez njega, je na kongresu zvesto odigral vlogo
predsednika amaterske kulturne zveze in sledil kulturnopolitični usmeritvi, ki jo
je začrtal agitprop Komunistične partije, čeravno se je ta v nekaterih vprašanjih
precej razlikovala od stališč, ki jih je sam zagovarjal še pred letom in pol. Kot
predsednik je odprl kongres in uvodoma pojasnil, da kongres poteka pol leta kasneje, kot je bilo sprva načrtovano, zaradi »stvarnih vzrokov«. Bogato tradicijo,
ki jo ima slovenski narod na kulturnem in prosvetnem polju, bi morali nadgrajevati, pri tem pa mora ljudstvo zavreči vse, »kar se je preživelo, kar je bilo kvarno,
kar mu je bilo vsiljeno od starih oblastnikov«. Dve leti po osvoboditvi, je poudaril Voranc, so pogoji za sklic kongresa dozoreli: »Treba je bilo pred kongresom
zajeti ves ta ogromen val prosvetnega življenja in udejstvovanja našega ljudstva,
treba je bilo položaj prej pregledati in spoznati in spraviti marsikaj v sklad z novimi nalogami. Kongres bi ne mogel koristiti napredku naše prosvete, ako bi ne
19 AS 1931, šk. 427, osebni dosje Lovro Kuhar, Lovro Kuhar – Prežih (izpis iz zaslišanj Möderndorfer Vinka, z dne
26. 6. 1948).
20 AS 1931, šk. 427, osebni dosje Lovro Kuhar, Poročilo o razgovoru s Kuhar Lovrom.
141
142
Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot
Unionska dvorana v Ljubljani med prvim kongresom Ljudske prosvete Slovenije
(Obzornik, 1947, št. 3, naslovnica)
bil v stanju podati pravega pregleda dejanskega stanja na Slovenskem, ako bi iz
tega ne mogel ugotoviti vseh potreb. Brez tega bi kongres ne mogel izdelati novih
smernic za bodoče delovanje ljudske prosvete.« V Vorančevih besedah ni bilo
več tistega poudarka izpred leta in pol, da morajo iniciativo prepuščati ustvarjalcem samim, temveč je označil, čemu je ljudskoprosvetno delo v novih razmerah
podrejeno: »Naša naloga je, da mi pomagamo vzgojiti miselnost za ljudsko skupnost. (...) V našem ljudstvu dozoreva veliko, novo spoznanje za dolžnost in za
skupno odgovornost. Poleg šole je ljudsko prosvetno delo najvažnejši faktor pri
prevzgoji naše stare miselnosti in pri dvigu kulture našega delovnega ljudstva.«21
Voranc je imel na kongresu bolj častno vlogo, saj so poročila v medijih bolj
poudarjala govore ministrice za prosveto Lidije Šentjurc in dejanskih načrtovalcev dela Ljudske prosvete, ki so bili prenašalci stališč agitpropa Komunistične
partije v sklepne dokumente Ljudske prosvete. Takšna politika se je nadaljevala
tudi po kongresu. Voranc je ostal predsednik zveze, a praktično brez vpliva na
njeno kulturnopolitično usmeritev, ki so jo diktirali podpredsedniki in tajniki,
običajno člani agitpropa. Kot predsednik Ljudske prosvete je bil Voranc član ure21 Prvi kongres Ljudske prosvete Slovenije. Obzornik, II, 1947, št. 3, str. 100-101.
A. Gabrič: Voranc kot predsednik Ljudske prosvete Slovenije
dniškega sveta njenega glasila Obzornik, a tudi pri tem delu praktično ni sodeloval. Upoštevati moramo tudi, da je bil v teh letih že precej bolan, toda četudi
bi bil boljšega zdravja, ne bi bil nič manj odrinjen od pozicij, za katere je zgolj
posodil svoje ime.
Svoje ime pa je »posodil« še rojakom iz Guštanja. Kulturnopolitična načela,
ki jih je zagovarjala oblast, so težila k oblikovanju večjih kulturnih društev v okviru sindikalnih organizacij. Po sprejetju petletnega načrta so tako širom Slovenije
organizirali sindikalna kulturno-umetniška društva oziroma skrajšano SKUD.
Tej politiki so sledili tudi Vorančevi rojaki in za 3. julij 1948 v Guštanju sklicali
ustanovni občni zbor novega SKUD in nanj povabili tudi Voranca. Na zboru
so prisotni predsednika Ljudske prosvete Slovenije vprašali, če se lahko novo
društvo imenuje po njem. Ker jim je Voranc odgovoril pritrdilno, se je guštanjsko društvo naslednja leta imenovalo SKUD Prežihov Voranc (Prežihovo ime
nosi še danes, le da je danes to Kulturno umetniško društvo Prežihov Voranc).
Osebnosti, ki je društvu posodila ime, to ni delalo sramote. Na zaključni republiški reviji SKUD od 21. do 28. novembra 1948 v Mariboru je SKUD Prežihov
Voranc pobral dve prvi nagradi in sicer med godbami na pihala, ki je bila tradicionalno med najboljšimi v Sloveniji, in med plesnimi skupinami. Z dvema
prvima mestoma se je »Prežihovo društvo« uvrstilo med najboljša slovenska
amaterska kulturna društva.22
Ocene o tem, kako je Prežih reagiral na odrinjenost starih komunistov od
vzvodov odločanja in o njihovem »izkoriščanju« za potrebe Partije, ki se jim je
odpovedala, so različne. Na kulturnem področju je bil poleg sprva aktivnega,
nato pa zgolj »imenskega« predsedovanja Ljudski prosveti Slovenije prisoten še
pri oživljanju Družbe sv. Mohorja v Celju, saj je bil njen odbornik in se je občasno še vozil na seje vodstva v Celje, večino časa pa je, kolikor mu je dopuščalo
zdravje, posvetil pisanju. Njegov prijatelj in koroški rojak Vinko Möderndorfer
je izjavil, da se Prežih ni čutil preveč odrinjenega na rob: »Po mojem prepričanju
Prežih potem, ko je bil izvoljen za poslanca v Ustavodajno skupščino FLRJ, se
ni čutil zapostavljenega in je bil zadovoljen, da ima mir, da lahko piše in da je
lahko na Prežihovem, ker je priraščen k zemlji.« Dodal je še, da od njega »prav
izrazite pritožbe glede zapostavljanja starih komunistov nisem slišal, to razpoloženje sem posnel prej iz govorov njegove žene in hčerke Vide. Zadnja seveda ima
svojega očeta silno v časteh.«23
Voranc je kljub odrinjenosti ostal na predsedniškem mestu vse do svoje smrti, tudi po drugem kongresu Ljudske prosvete Slovenije januarja 1950. Delo je
22 Gabrič, Kulturno-prosvetno delovanje na Slovenskem 1945-1952, str. 46.
23 AS 1931, šk. 427, osebni dosje Lovro Kuhar, Lovro Kuhar – Prežih (izpis iz zaslišanj Möderndorfer Vinka, z dne
26. 6. 1948).
143
144
Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot
tedaj dejansko vodil podpredsednik France Bevk, ki je po Prežihovi smrti tudi
postal njegov naslednik na predsedniškem mestu.24 Drugega kongresa organizacije, ki jo je formalno vodil, se Prežih zaradi bolezni ni mogel več udeležiti
in je zborovalcem le poslal pismo, v katerem je obsodil napade Sovjetske zveze
in njenih satelitov na Jugoslavijo v času informbirojevskega spora. Uredništvo
glasila Ljudske prosvete Slovenije je pokojnemu predsedniku namenilo celotno
dvojno številko Obzornika na začetku leta 1950. V nepodpisanem uvodniku je
ob kratkem orisu njegove življenjske in pisateljske poti zapisano tudi: »Za Teboj
žaluje Ljudska prosveta Slovenije — vsa njena mnogoštevilna društva, aktivi in
ljudskoprosvetni delavci — katere predsednik si bil. V tebi, pisatelju – samorastniku, vidi umetnika, ki je zrasel iz ljudstva, ki se je oblikoval skoraj brez sleherne pomoči in postal največji sodobni pripovednik.«25
Na pogrebni slovesnosti je v imenu Ljudske prosvete Slovenije spregovoril
France Bevk, do Prežihove smrti podpredsednik Ljudske prosvete, po tem pa
Prežihov naslednik in drugi predsednik predhodnice današnje Zveze kulturnih
društev Slovenije. »Ljudska prosveta Slovenije se poslavlja od svojega prvega
predsednika«,26 je začel Bevk, nato pa govoril večinoma o Prežihovem pisateljskem delu. Kot da ne bilo kaj dosti za povedati tudi o tej epizodi v njegovem
življenju.
24 Slovenska delavska in narodnoobrambna izobraževalna in kulturna društva 1868-1982, poglavje: Obdobje po
osvoboditvi.
25 Prežihovemu Vorancu v spomin. Obzornik, V, 1950, št. 1-2, str. 2.
26 Osmrtnice za Prežihovim Vorancem. Novi svet, 1950, št. 3, str. 200.
A. Gabrič: Voranc kot predsednik Ljudske prosvete Slovenije
VIRI IN LITERATURA:
ARHIVSKO GRADIVO
ARS — Arhiv Republike Slovenije
AS 631 — Zveza kulturnih organizacij Slovenije
AS 1931 — Republiški sekretariat za notranje zadeve SR Slovenije
LITERATURA
Druškovič, Drago: Prežihov Voranc : pisatelj in politik. Celovec : Drava, 2005.
Gabrič, Aleš: Kulturno-prosvetno delovanje na Slovenskem 1945-1952 (s poudarkom na Koroški krajini). V: Repe, Božo (ur.). Povojna zgodovina na Slovenskem
: Zbornik referatov in razprave s simpozija, ki je bil 10. marca 1992 v Koroškem
pokrajinskem muzeju v Slovenj Gradcu. Slovenj Gradec: Koroški pokrajinski muzej, 1992, str. 41-53.
Gabrič, Aleš: Leto 1945 in slovenska kultura. V: Gabrič, Aleš (ur.). Slovenija v
letu 1945 : zbornik referatov [z mednarodnega znanstvenega posveta Slovenija v
letu 1945, 27. in 28. septembra 1995 v Ljubljani]. Ljubljana : Zveza zgodovinskih
društev Slovenije, 1996, str. 155-170.
Gabrič, Aleš: Slovenska agitpropovska kulturna politika 1945-1952. Ljubljana:
Mladi­ka, 1991. (V: Borec; 43, št. 7-8-9, str. 469-656).
Kuhar, Lovro — Prežihov Voranc: Zbrano delo : Knjiga 12. Ljubljana : Državna
založba Slovenije, 1962.
Osmrtnice za Prežihovim Vorancem. Novi svet, 1950, št. 3, str. 193-202.
Slovenska delavska in narodnoobrambna izobraževalna in kulturna društva 18681982 : razstava v kulturnem domu Ivana Cankarja v Ljubljani od 25. maja do 10.
junija. Ljubljana : Zveza kulturnih organizacij Slovenije, 1983 (nepaginirano).
PERIODIKA
Slovenski poročevalec, 1945.
Obzornik, 1946—1950.
145
146
Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot
SUMMARY
Voranc as the President of Ljudska prosveta Slovenije
In the autumn of 1945 Prežihov Voranc was elected as the new president
of the newly formed association of cultural societies, based on the ideological
principles of the Liberation Front of Slovenia. After the Prosvetna zveza organisation (an association of Catholic educational societies) was prohibited, Ljudska
prosveta Slovenije (People's Education of Slovenia) became the monopoly organisation in the field of amateur cultural endeavours. Its foundations were already outlined in the final year of the war, and the first concrete step towards the
realisation of the plan was made on 25 September 1945, when the preparation
committee in Ljubljana convened the conference of the Slovenian people's education workers. It was formally convened and presided over by the president of
the preparation committee Lovro Kuhar, who was also elected as the first president of the newly founded organisation, the predecessor of the today's Union of
Cultural Societies of Slovenia.
In fact the People's Education organisation was led by vice‑presidents and
secretaries, mostly members of the Agitprop apparatus of the Communist Party
of Slovenia, the behind‑the‑scenes censorship service of the new authorities. The
appointment of Prežihov Voranc to the nominally significant and respectable
position was only a part of the Party leadership's tactics of how to painlessly
remove certain unwanted but renowned personalities from the political sphere.
Thus initially the leadership of this organisation included the supporters of two
different concepts of the restoration of amateur educational activities. The organisational leadership followed the narrow‑minded and dogmatic cultural‑political demands of Agitprop, personified by Dušan Pirjevec – Ahac, while Prežih,
at least initially, argued that the societies should enjoy more freedom with regard
to their cultural creativity. However, after the discussions with certain leading
Slovenian politicians Voranc also paid heed to the Party discipline and submitted to the will of the ruling political elite. Formally he remained the president of
the People's Education of Slovenia until his death, but he had no actual influence
on its policymaking.
D. Grafenauer: Lovro Kuhar - Prežihov Voranc kot predsednik
Kluba koroških Slovencev v Ljubljani v letih 1946-1950
Danijel Grafenauer
Lovro Kuhar Prežihov Voranc
kot predsednik
Kluba koroških
Slovencev v
Ljubljani v letih
1946-1950
Uvod
»Pozdravljeni, koroški Slovenci! Naj živi koroška dežela, cvet v slovenski domovini! Naj živi domovina 'Samorastnikov'! Naj živi Jugoslavija, domovina napredka, svobode in človečanstva!«1 Tako je izzvenel Prežihov novoletni nagovor
koroškim Slovencem 3. januarja 1947 v Slovenskem vestniku, ki je slabega pol leta
pred tem začel izhajati na Dunaju.
Prežihu so bile nekatere zadeve »stvar srca« in tudi ponovna zahteva, da se
slovensko etnično ozemlje na Koroškem priključi k Jugoslaviji, je bila zanj stvar
srca, ponosa in predvsem pravice. Prežih ni bil samo literat svoje ožje domovine
Koroške, temveč je »koroško vprašanje« spremljal pred in med drugo svetovno
vojno tudi po strokovni plati. Predvideval je, da so bile jugoslovanske možnosti
za priključitev delov Koroške po koncu druge svetovne vojne realne in več kot
upravičene. Zanimal se je za priprave na mirovno konferenco in je ob poročanjih
na sejah Kluba koroških Slovencev (dalje KKS) tudi večkrat aktivno posegel v
1
Prežihov Voranc, Novoletno pismo, str. 5.
147
148
Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot
Vorančev brat Alojz Kuhar okoli leta 1940
razprave. Svojemu bratu Alojzu je leta 1945 s čustvenim nabojem zapisal, » /…/
da se pač vedno najde kaka svinja, ki nam krati naše pravice /…/«.2
Predsedovanje Klubu koroških Slovencev je Prežih prevzel konec leta 1945
oz. v začetku leta 1946. Prežih, ki je bil v vrhovih takratne politične nomenklature sicer nekaka »persona non grata«, se je s tem pridružil društvu, ki so ga iz
narodnoobrambnih razlogov ustanovili koroški Slovenci – begunci, ki so bili po
prvi svetovni vojni in koroškem plebiscitu 1920 primorani zapustiti Koroško in
iskati življenjsko eksistenco v matični Sloveniji. Klub je po vojni iskal politično
primernega predsednika, saj dr. Julij Felaher kot liberalno profilirani visoki državni uradnik stare Jugoslavije novim »zahtevam« politično ni najbolje ustrezal.
Nekdanji odborniki s Felaherjem na čelu so »politično realnost« razumeli in na
predsedniško mesto povabili Korošca, ki je bil za populariziranje »koroškega
vprašanja« nadvse primeren. V javnosti je o njem šel sloves kot o pisatelju »koro2
Koruza, Življenjska pot, str. 213.
D. Grafenauer: Lovro Kuhar - Prežihov Voranc kot predsednik
Kluba koroških Slovencev v Ljubljani v letih 1946-1950
škega ljudstva«.3 Njegova dela so bila v marsikateri slovenski koroški družini po
koncu druge svetovne vojne prvi ponovni stik s slovensko literaturo.4 Dejstvo je,
da so šele ob Vorančevih delih generacije bralcev »občutile« usodno razdeljenost
in ločenost Koroške na dve državi.5
Na drugi strani je verjetno Prežih, ob »zamrznjeni« politični karieri, videl v
delovanju kluba priložnost lastne uveljavitve in uresničitev tistih narodnostnih
idealov, za katere si je prizadeval že od svojega 16. leta starosti.6 Prežih je prevzel
predsedovanje že pred drugo svetovno vojno uglednemu klubu, ki je združeval
vrsto uveljavljenih koroških Slovencev.
Organiziranost koroških Slovencev – beguncev v
osrednji Sloveniji
Po plebiscitu 1920 ali postopoma v naslednjih mesecih je skupaj z jugoslovanskim učiteljstvom, uradništvom in orožništvom iz glasovalnega območja zaradi odkritega protislovenskega pritiska – v veliko manjši meri pa zaradi boljših
zaposlitvenih in življenjskih možnosti – Koroško zapustilo med dva do tri tisoč
koroških Slovencev,7 po nekaterih ocenah kar do 6.000 Slovencev.8
Za reševanje svojih eksistenčnih vprašanj, za ohranjanje medsebojnih stikov,
za spodbujanje različnih oblik podpore razmeroma številnim koroškim dijakom
in študentom na šolanju v različnih slovenskih krajih ter vsakovrstne pomoči
slovenski manjšini v Avstriji so se koroški prebežniki kmalu po preselitvi začeli
zbirati v begunskih združenjih9 in stalnih gostilniških oz. restavracijskih »koroških omizjih«, ki so nekatera imela tradicijo še iz Koroške (npr. iz Beljaka in
Celovca). Koroški Slovenci so se aktivno vključili v družbeno in kulturno življenje nove domovine. V Mariboru in okolici, ki naj bi po nekaterih ocenah
pritegnila kar tretjino koroških emigrantov, se je ohranilo nekoliko spremenjeno predvojno »beljaško omizje« z rednim prijateljskim tedenskim ali mesečnim
shajanjem v tradicionalnem lokalu. Takšno pol-formalno druženje je dolga desetletja ostajalo značilnost mariborskih Korošcev; enako vztrajnega shajanja v
drugih slovenskih krajih ni bilo.10
3
Kert, Prežihov Voranc, str. 8-9.
4Sturm-Schnabl, Lovro Kuhar, str. 60.
5
Rotar, Prežihov Voranc, str. 45.
6Druškovič, Prežihov Voranc, str. 347.
7Grafenauer, Življenje in delo, str. 143-152.
8
Stergar, Klub, str. 35 in Stergar, Der Klub, str. 329, itd.
9
Stergar, Klub, str. 36.
10 Stergar, Grafenauer, Die Auswanderung, str. 30.
149
150
Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot
Začetke organiziranega delovanja Korošcev v Kraljevini SHS smemo in
moramo iskati že po koncu prve svetovne vojne oz. po plebiscitu 1920, ko si je
zaradi protislovenske politike veliko koroških Slovencev zagotovilo življenjsko
eksistenco čez mejo. Med njimi je bilo zlasti veliko izobražencev (duhovniki,
učitelji, zdravniki, pravniki, profesorji in uradniki), torej skoraj vsa intelektualna
elita, kar zgodovinska literatura označuje za najtežji poplebiscitni udarec koroškim Slovencem. Poleg izobražencev je prišlo tudi precej tovarniških, gozdnih in
poljskih delavcev, ki so izgubili zaposlitev, zakupnikov zemlje, ki so jim lastniki
odpovedali zakupe, številnih puškarjev iz Borovelj in okolice, železniških uslužbencev pa tudi veliko trgovcev in obrtnikov.11 Že pred plebiscitom in kmalu po
njem so si koroški pregnanci začeli ustanavljati tudi organizirana društva: Klub
koroških akademikov v Ljubljani,12 Klub koroških akademikov v Zagrebu, v zgodnjih dvajsetih letih Gosposvetski zvon v Ljubljani (s podružnico na Prevaljah),13
Klub koroških Slovencev oziroma Koroški klub v Mariboru (trdneje organiziran
in s stalnim vodstvom verjetno od 14. januarja 1922),14 od leta 1926 Klub koroških Slovencev v Ljubljani in 1927-28 Klub Korošcev v Ljubljani (s predsednikom
Antonom Urbancem).15 Koroška odseka sta obstajala v narodnoobrambni CirilMetodovi družbi in v Legiji koroških borcev, posebno pozornost Koroški pa je
posvečala tudi Jugoslovenska Matica, ki je v dvajsetih letih izdala več brošur o
položaju koroških Slovencev v Avstriji.
Ustanovitev Kluba koroških Slovencev v Ljubljani
Prelomnico v organiziranem delovanju koroških Slovencev pomeni ustanovitev Kluba koroških Slovencev 14. oktobra 1928 na kongresu slovenskih koroških emigrantov v Celju,16 ki je bil obenem ustanovni občni zbor kluba. Sedež
kluba ali osrednji odbor je bil v Ljubljani, ustanovljeni pa so bili še pododbori
v Mariboru, Celju, Trbovljah, na Jesenicah, Prevaljah, kasneje še v Dravogradu,
na Jezerskem, v Ravnah, v Zagrebu in v Beogradu. Med najbolj aktivne lahko
štejemo centralo v Ljubljani in pododbor v Mariboru.17
11 Grafenauer, Kluba koroških Slovencev, str. 2-3.
12 Klub je bil ustanovljen maja 1919, njegov predsednik je bil študent prava Julij Felaher, tajnik pa študent filozofske
fakultete Franc Sušnik. Kremenšek, Slovensko študentovsko gibanje, str. 68 in 372.
13 Kovačič, Natek, Kronika, str. 16-17, Suppan, Jugoslawien, str. 644.
14 Kovačič, Natek, Kronika, str. 20.
15 AS 653, šk. 1, m. 5, Govor predsednika Felaherja na občnem zboru KKS 14.1.1956 in Urbanc, Pozdravi iz Montreala, str. 48.
16 Klub koroških Slovencev je izdal spominsko knjižico s tega zbora. Prvi zbor slovenskih koroških emigrantov v
Celju, dne 14. oktobra 1928 in Pravila “Kluba koroških Slovencev”. Ljubljana: Klub koroških Slovencev, 1929.
17 AS 653, šk. 1, m. 1, Zapis dr. Julija Felaherja o ustanovitvi KKS z dne 6.11.1962.
D. Grafenauer: Lovro Kuhar - Prežihov Voranc kot predsednik
Kluba koroških Slovencev v Ljubljani v letih 1946-1950
Formalno ustanovitev Kluba je spodbudila želja po bolj zavzetem delovanju
v prid koroškim Slovencem v okviru organiziranega društva s pravili, saj bi tako
vedno bolj številčna posredovanja dobila uraden značaj. Tu so bili Korošcem za
zgled Primorci, ki so bili organizirani v emigrantskih društvih, ki so bila zelo
živahna pri skrbi za interese slovenske manjšine na Primorskem. Poleg tega pa
ustanovitev KKS časovno sovpada z viškom prizadevanj za ureditev položaja slovenske skupnosti na Koroškem s posebno kulturno avtonomijo.18
Na ustanovnem občnem zboru kluba 14. oktobra 1928 v Celju so bile določene smernice kluba. Slovenska koroška emigracija se je sklenila posvetiti predvsem dvema nalogama: »podpiranju kulturnih teženj Slovencev na Koroškem in
propagandi za slovensko Koroško«. Kot namen kluba so opredelili še študij manjšinskega vprašanja, vzdrževanje zveze med koroškimi emigranti v Jugoslaviji in
Korošci, bivajočimi izven meja Jugoslavije, in kakršnokoli delovanje za kulturno
vzajemnost med Slovenci na obeh straneh Karavank.19 Ustanovitelji, med katerimi so imeli vodilno vlogo dr. Julij Felaher, Anton Brandner, Ivan Hochmüller,
Anton Müller, dr. Zvonko Janežič, France Uršič, Franc Štaudeker in dr. Anton
Urbanc, so se odločili, da bodo Slovencem na Koroškem prepustili izbiro načina
organizacije manjšinskega življenja v Avstriji in da se v to nikakor ne bodo vmešavali, saj tisti, ki tam živijo, najbolje vedo, kako naj poskrbijo za svoj obstoj.20
Tako je bila tendenca kluba od vsega začetka le »narodnoobrambno« delovanje.21
Sedaj že vemo, da je bila želja vodilnih funkcionarjev kluba tudi »pravična meja
na Koroškem« in da so v tej smeri mnogi, še posebej Felaher, tudi delovali.22
Z resolucijo, ki so jo sprejeli na občnem zboru v Celju, so opozorili na slabe
kulturne in »zastrašujoče« šolske razmere na Koroškem in zahtevali recipročnost nasproti Nemcem v Jugoslaviji, ki so imeli ta vprašanja rešena na ugodnejši način.23 Predsednik kluba je bil vse do leta 1941 dr. Julij Felaher (zato temu
obdobju rečemo kar Felaherjeva doba), vidnejši podpredsedniki pa župnik dr.
Janko Arnejc, dr. Ángela Piskernik in senator dr. Valentin Rožič. Predsednik mariborskega pododbora je bil Ivan Hochmüller, predvojna gonilna sila beljaškega
omizja.24
18 Prim. AS 1384, šk. 13, m. 40, Govor dr. Luke Kravina o ustanavljanju KKS.
19 AS 653, šk. 1, m. 1, Pravila Kluba koroških Slovencev z dne 20.8.1929.
20 AS 653, šk. 1, m. 4, Zapisnik širše seje osrednjega odbora KKS 14.11.1953, Priloga: Poročilo predsednika dr.
Felaherja.
21 AS 653, šk. 1, m. 2, Poročilo tajnika na občnem zboru kluba 10.12.1939 v Celju.
22 Prim. Grafenauer, Pogovori in pogajanja, str. 58-80.
23 Prvi zbor slovenskih koroških emigrantov v Celju, str. 15-16.
24 AS 653, šk. 2, m. 8, Dopis osrednjega odbora kluba št. 1/45 z dne 11.8.1945 Ministrstvu za notranje zadeve pri
Narodni vladi Slovenije.
151
152
Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot
V osrednjem odboru so skupaj delovali pravniki, uradniki, duhovniki, učitelji, delavci in obrtniki ne glede na strankarsko pripadnost, saj je bil klub tako
po načinu svojega delovanja kot po zastavljenih ciljih nadstrankarsko kulturno
društvo. Vsi člani kluba so bili jugoslovanski državljani, med njimi pa je bilo tudi
nekaj takih, ki po rodu niso bili Korošci. Do leta 1936 so imenovali pet častnih
članov: poslanca Franca Grafenauerja, vladnega svetnika Emilijana Lileka, dr.
Janka Brejca, generala Rudolfa Maistra in monsignorja Franca Ksaverja Meška.25
General Maister se je za diplomo častnega članstva v posebnem pismu zahvalil in omenil prekratko srečanje ob tej priložnosti na njegovem domu. Menil
je, da morajo v kratkem ponoviti srečanje z obujanjem spominov na skupno
delovanje na Koroškem. Člane delegacije, ki mu je izročila diplomo, je Maister
naslavljal z »moji ljubi Korošci«. Felaherju in ostalim je zaželel še nadaljnjih
uspehov pri njihovem požrtvovalnem delu in se poslovil z besedami: »Ostajam s
Koroškim pozdravom«.26
Klub koroških Slovencev in njegova pomoč rojakom
na Koroškem
Zlasti prva »Felaherjeva doba« do leta 1941 je bil čas, v katerem je klub zaradi pomanjkanja državnih inštitucij, ki bi skrbele za Slovence zunaj meja, pomenil
izredno veliko za povezovanje koroških Slovencev na obeh straneh meje in za
pomoč koroškim Slovencem. Po svojih močeh je klub skušal uresničevati želje
koroških rojakov. Zbral je precej denarja, ki ga je porabil za podpore koroškim
dijakom, študentom in bogoslovcem. Tako je klub do leta 1938 vsako leto organiziral in financiral izlete koroških slovenskih srednješolskih maturantov in
študentov po Sloveniji in Jugoslaviji, založil je več knjižnic slovenskih društev na
Koroškem, ustanovil več tamburaškim zborov, ki jim je priskrbel instrumente in
jih založil z notnim materialom, podprl je več kot 40 pevskih zborov, še posebno
cerkvene zbore v najbolj ogroženih slovenskih župnijah, za več kot sto petdeset
družin je naročal oz. jim je priskrbel razne slovenske mladinske in kulturne revije ter časopise, materialno in denarno je podpiral privatne tečaje za pouk slovenskega jezika. Nad 150 revnim in bolehnim šolarjem s Koroške je klub omogočil tri- do štiri-tedensko bivanje v mladinskih kolonijah na Jadranu in Pohorju,
s svojo podporo je pomagal izdajati ilustrirane priloge »Koroškega Slovenca«,
podpiral je gojence kmetijskih in gojenke gospodinjskih šol v Sloveniji ter go25 AS 653, šk. 2, m. 7, Prepis Spomenice Kluba koroških Slovencev v Ljubljani, naslovljene na takratnega ministra
za notranje zadeve dr. Antona Korošca, št. 79/36 z dne 4.1.1936; Jeraj, Klub, str. 104.
26 KOK dr. Franca Sušnika, Ravne na Koroškem, Felaherjev arhiv, Pismo Generala Maistra dr. Juliju Felaherju z dne
27.4.1934.
D. Grafenauer: Lovro Kuhar - Prežihov Voranc kot predsednik
Kluba koroških Slovencev v Ljubljani v letih 1946-1950
jence Zadružne šole v Ljubljani, podprl razne ekskurzije dijakov iz Jugoslavije
na Koroško ter koroških dijakov v Jugoslavijo, omogočil znanstvenim in kulturnim delavcem potovanje na Koroško, študiranje celovških arhivov, proučevanje
narodnih običajev, organiziral sedem velikih turnej koroških pevskih zborov po
Sloveniji (od katerih izstopa po ovacijah in sprejemu turneja koroških pevcev
januarja 1933 pod vodstvom Vinka Poljanca)27 ter neštete druge propagandne
prireditve s predavanji, petjem itd.28 Vse naštete akcije je klub financiral sam, z
letnimi prispevki svojih članov in z darili, ki so jih prispevali prijatelji Koroške.29
Klub je skrbel torej za stalno prisotnost »koroškega vprašanja« v slovenski javnosti, za kulturno povezovanje manjšine z matico (npr. gostovanja koroških pevcev
in igralcev), za dijaške in študentske štipendije, potovanja in letovanja, zbiral
finančno pomoč za koroška slovenska kulturna društva, jih zalagal s knjigami
ter notnim gradivom itd.30 Po pomoč se je obračal tudi na slovenske člane jugoslovanske vlade. 31
Veliko članov kluba je bilo med vojno izseljenih na Hrvaško in v Srbijo,
mnogi so bili internirani v nemška taborišča, člane kluba pa najdemo tudi med
prvimi padlimi talci in partizani. Zaradi navedenih razmer normalno delo kluba
med vojno ni bilo možno. Takoj po končani vojni je Klub koroških Slovencev
pričel ponovno delovati.32 Že 11. septembra 1945 je Narodna vlada Slovenije, na
podlagi prijave z dne 11. avgusta, odobrila nadaljnje delovanje kluba in njegovih
pododborov v Mariboru, Dravogradu, na Jesenicah in v Celju.33 Delo kluba se
je sedaj nadaljevalo v spremenjenih razmerah. »Manjšinsko delo«, ki ga je klub
opravljal pred vojno, je v veliki meri prevzela država, s čimer se je delokrog kluba
zmanjšal.34 Še vedno pa so Korošci v klubu redno spremljali stanje na Koroškem,
opozarjali na nepravilnosti in krivice, skrbeli za redne stike preko meje, organizirali in obiskovali kulturne prireditve na obeh straneh meje, materialno in
finančno pomagali slovenskim prosvetnim društvom na Koroškem, pomagali
pri izdajah literature o koroških Slovencih in za koroške Slovence, prirejali propagandne »koroške večere«, organizirali knjižne akcije, letovanje koroških otrok
na Jadranu itd.35
27 Prim. Novak-Nemec, Anton Nagele, str. 217-263.
28 Prim. Bahovec, Das Bild, str. 207-212.
29 Prim. Grafenauer, Življenje in delo, str. 166-195.
30 Stergar, Klub, str. 43.
31 AS 653, šk. 2, m. 7, Spomenica notranjemu ministru dr. Antonu Korošcu z dne 4.1.1936.
32 AS 653, šk. 1, m. 3, Zapisnik 1. seje širšega odbora KKS z dne 24. 11. 1945 in Zapisnik 13. redne letne skupščine
KKS 13. januarja 1946, str. 6.
33 AS 653, šk. 1, m. 1, Prepis odloka št. 2002/1-45 z dne 11.9.1945 o odobritvi ponovnega delovanja KKS s strani
Narodne vlade Slovenije, Ministrstva za notranje zadeve.
34 Jeraj, Klub, str. 103-109.
35Grafenauer, Življenje in delo, str. 392-396.
153
154
Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot
Danes delujeta še Kluba koroških Slovencev v Ljubljani in v Mariboru.
Slednji se je leta 1976 na podlagi novih društvenih pravil v tedanji SR Sloveniji
osamosvojil in uspešno nadaljuje samostojno pot. Vseskozi pa se v svojem delovanju dopolnjujeta in tesno sodelujeta. Kluba danes združujeta potomce koroških Slovencev, ki so po plebiscitu zapustili Koroško, njihove prijatelje in vse,
ki se zanimajo za koroške Slovence in jim je skrb zanje pri srcu. Osnovni namen
obeh klubov je spodbujanje zanimanja za zgodovino in sodobni položaj koroških Slovencev in posredovanje kulturnih izmenjav med zamejstvom in matično
Slovenijo. S tem kluba dopolnjujeta delovanje državnih organov pri povezovanju
in gradnji mostov med koroškimi Slovenci in matico na vseh področjih družbenega življenja ter tako udejanjata enoten slovenski kulturni prostor s sredstvi in
dejanji, ki so jima na razpolago. Oba kluba tesno sodelujeta z osrednjimi političnimi in kulturnimi organizacijami na Koroškem. O uspehu tega sodelovanja
pričajo številne nagrade posameznikom v obeh klubih s strani teh organizacij,
nenazadnje Tischlerjeva nagrada, ki sta jo Kluba koroških Slovencev v Ljubljani
in Mariboru prejela leta 2007.36
Kot pojasnjuje Janez Stergar, sedanji predsednik ljubljanskega kluba, je delo
v obeh klubih »amatersko, iz ljubezni, zato ker nosimo »Korotan v srcu« (in nam
od tam kaj pride tudi v glavo, do rok in žepov). Nostalgije, brambovstva in prenašanja tradicij« naj bi bilo še nekaj, a »iredentizma od 1955 prav gotovo nič«.37
Lovro Kuhar – Prežihov Voranc in njegovo pred­
sedovanje Klubu koroških Slovencev
Glede na splošne družbenopolitične razmere v povojni Jugoslaviji je bilo
politično modro, da je Klub koroških Slovencev ponudil predsedniško mesto
Prežihovemu Vorancu. Voranc je glede na svoje celotno politično in literarno
delovanje »koroško vprašanje« dobro poznal. Novembra 1945 je bil izvoljen za
ljudskega poslanca Ustavodajne skupščine FLRJ, kar je vse pripomoglo h klubovi odločitvi zanj. So pa zaradi njegovih delovnih obveznosti izvolili na mesto
poslevodečega podpredsednika Felaherja, ki je tako poskrbel za nemoteno in
nepretrgano delovanje kluba.
Prežih je imel stike z nekaterimi člani KKS že pred drugo svetovno vojno.
Posebej tesne stike je imel z bratoma Kotnik, posebej z dr. Francem Kotnikom, ki
mu je bil drugi mentor na njegovi literarni poti, Francem Štaudekerjem, Karlom
Doberškom, pa tudi s predvojnim predsednikom KKS Julijem Felaherjem.38
36 Prav tam.
37
Stergar, Klub, str. 81.
38Druškovič, Prežihov Voranc, str. 10, 29, 39, 41, 51-52, 120 in 234.
D. Grafenauer: Lovro Kuhar - Prežihov Voranc kot predsednik
Kluba koroških Slovencev v Ljubljani v letih 1946-1950
Pismo zveznega poslanca Prežihovega Voranca domačim v Kotlje
Vorančev brat dr. Alojzij Kuhar naj bi Felaherja celo obiskal pred vojno in ga zaprosil za pravni nasvet, če bi bilo možno obnoviti sodni proces pri državnem sodišču za zaščito države v Beogradu. Felaherju je prišlo na uho, da naj bi preklic
tiralice preprečil minister Korošec, ki je baje zahteval prestajanje kazni in šele nato
morebitno obnovo procesa proti Prežihu. To odklonilno stališče naj bi bilo eden
od vzrokov za ohladitev odnosov med dr. Alojzijem Kuharjem in dr. Antonom
Korošcem. Voranc je Felaherja prosil tudi za poroštvo pri denarnem posojilu. Nato
se je celo osebno zglasil pri njem na okrožnem sodišču v Ljubljani, kjer sta se dogovorila o podrobnostih in kasneje uredila posojilo v znesku 20.000 din.39
Po drugi svetovni vojni se je Prežih že zelo zgodaj vključil v aktivnosti glede
Koroške. To izpričuje tudi posredovanje po sporočilu dr. Luke Sienčnika o prošnji
koroških duhovnikov, da bi za koroške osnovnošolce nabavili cerkvene pesma39 Felaher, Prežihov Voranc in Koroška, str. 79 in 80; AS 653, šk. 4, m. 17, Julij Felaher, Moji spomini na Lovra
Kuharja – Prežihovega Voranca, tipkopis z dne 15.11.1955.
155
156
Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot
rice. Glede na dogovor med dr. Janezom Hornböckom in dr. Luko Sienčnikom
naj bi v uvodu v pesmarico natisnili slovensko abecedo in »nekaj lahkega čtiva«.
Duhovniki naj bi na podlagi teh knjižic najprej otroke naučili slovensko brati in
pisati, šele nato pa bi se posluževali drugega dela. Sienčnik je predvideval, da se
temu ne bi mogle upreti ne angleške ne avstrijske oblasti, pa tudi cerkvena oblast
naj bi bila s tem zadovoljna. Tako bi duhovniki opravili pomembno narodno
delo. To priporočilno pismo je Prežih odstopil Lojzetu Udetu na Znanstvenem
institutu pri predsedstvu SNOS, ki je kasneje s pomočjo Ministrstva za prosveto
to zadevo pozitivno rešil in poslal na Koroško 1500 cerkvenih pesmaric.40 Prav
tako je bil Prežih vabljen na seji Znanstvenega instituta pri predsedstvu SNOS
14. junija 194541 in 21. decembra 1945, kjer so vsebinsko razpravljali o »koroškem vprašanju«.42 Verjetno se je to zgodilo še večkrat.
Prežih je večkrat posredoval v različnih zadevah. Maja 1946 je klubu poslal
dopis, v katerem je sporočil, da bi bilo modro, če bi »kje malo povrtali« v primeru
duhovnika dr. Janka Arnejca, ki je bil takrat zaprt. Omenil je, da je na Koroškem
Arnejc znan in »ima ta stvar gotov političen vpliv«.43 Arnejc je bil namreč ugleden član in dolgoletni podpredsednik KKS pred drugo svetovno vojno. Ta in
podobni dopisi kažejo na to, da Prežih ni bil politično »ozek« pri svojem narodnostnem delovanju.
Že s prve seje širšega odbora KKS po drugi svetovni vojni 24. novembra
1945 so Prežihu poslali brzojavni pozdrav s prošnjo, da bi bil v teh odločilnih
časih glasnik »Slovenske Koroške«. Osrednji odbor KKS mu je čestital k izvolitvi
za poslanca Ustavodajne skupščine in ga prosil, » /…/ da - kakor doslej - tudi v
bodoče goreče zagovarjaš potrebe in pravice našega ljudstva to in onstran demarkacijske črte, ki se je celih 25 let imenovala avstrijsko-jugoslovanska meja. Koroški
samorastniki jo bodo podrli, pa če je to mednarodni reakciji prav ali ne. Oprti na
svoje velike žrtve v osvobodilnem boju bodo Korošci našli pot k bratom v Zedinjeni
Sloveniji, v Zvezni ljudski republiki Jugoslaviji. Ustoličili bodo zopet svojo ljudsko
oblast«.44 Prežih je kandidaturo za mesto predsednika sprejel. Že decembra istega leta je na naslednji klubovi seji izrazil zadovoljstvo nad poročilom dr. Boga
Grafenauerja o pripravah na mirovno konferenco, »/…/ kajti njegova izvajanja
40 AS 653, šk. 4, m. 17, Dopis dr. Luke Sienčnika Lovru Kuharju z dne 24.8.1945 in AS 653, šk. 4, m. 17, Prepis
dopisa št. 12474/1 Ministrstva za prosveto Znanstvenemu institutu pri predsedstvu SNOS z dne 5.12.1945. Prim.
Druškovič, Koruza, Lovro Kuhar - Prežihov Voranc, str. 477.
41 Druškovič, Koruza, Lovro Kuhar - Prežihov Voranc, str. 476.
42 AS 653, šk. 4, m. 17, Vabilo na sejo Oddelka za mejna vprašanja na Znanstvenem institutu pri predsedstvu SNOS
z dne 21.12.1945.
43 AS 653, šk. 4, m. 17, Dopis Lovra Kuharja - Prežihovega Voranca KKS z dne 25.5.1946.
44 AS 653, šk. 4, m. 17, Dopis št. 14/45 Osrednjega odbora KKS poslancu Ustavodajne skupščine Lovru Kuharju Prežihovem Vorancu z dne 3.12.1945.
D. Grafenauer: Lovro Kuhar - Prežihov Voranc kot predsednik
Kluba koroških Slovencev v Ljubljani v letih 1946-1950
kažejo, da se zelo pripravljamo na mirovno konferenco. Volitve v Avstriji so za nas
ugodno izpadle. Pred avstrijskimi volitvami je še v marsikateri glavi rojilo upanje, da se bo Avstrija vključila v naš demokratični blok. Kdor pa pozna koroške
Nemčurje, je sedaj teh iluzij ozdravljen in globoko sem prepričan, da bo sedaj po
avstrijskih volitvah zavel v Jugoslaviji povsem drugačen veter. Mobilizirali bomo
vse svoje sile za mirovno konferenco. Nemška Avstrija se je vključila v blok reakcije.
Rusija nas bo sedaj glede Koroške morala podpirati. Nas lahko samo veseli, da se
je to zgodilo. Naša dolžnost bo, da spravimo sedaj vso jugoslovansko javnost glede
koroškega vprašanja na noge, prav tako kakor smo spravili prej našo partizansko
vojsko v boj – in zmagali bomo«.45
Ožji odbor kluba v narodnostnih vprašanjih ni politično sektašil. Vse napore
je namenil ugodni rešitvi »koroškega vprašanja«. Tako so se na isti seji decembra 1945 odločili, da bodo pomagali znanemu slovenskemu koroškemu župniku
Francu Treiberju, ki je živel v veliki revščini v Topolščici in po pripovedovanju
dr. Janka Kotnika ni prejemal pokojnine že od osvoboditve dalje. Voranc je predlagal, da gresta predsednik in tajnik v imenu KKS k podpredsedniku vlade in
posredujeta. Bil je prepričan, da se bo dalo nekaj doseči. Kuharjev predlog so
soglasno potrdili.46
Na 13. redni letni skupščini KKS 13. januarja 1946 Voranca zaradi obveznosti v Beogradu ni bilo. Na skupščini je bilo izvoljeno novo vodstvo, za predsednika je bil izvoljen Prežihov Voranc, podpredsednik pa je postal Julij Felaher, ki je
vodil tekoče poslovanje kluba. Felaher je v svojem govoru na skupščini poudaril,
da ima v novi Ustavodajni skupščini Koroška navdušene zagovornike, med drugimi tudi »svojega poslanca – Prežihovega Voranca«.47
Prežih je kot predsednik KKS namenjal velik del svojega časa in moči »koroškemu vprašanju«. S časopisnimi in drugimi prispevki je pogosto vzpodbujal
zanimanje za koroški problem. Tako je pozdravil koroške Slovence tudi v nagovoru v mesečniku Svoboda, ki je začel izhajati novembra 1948. V njem je med
drugim izrazil prepričanje, da bo iz vrst koroških Slovencev prišlo še mnogo
pomembnih kulturnikov.48 Člani kluba so v tem povojnem obdobju z zanimanjem sledili razvoju dogodkov na Koroškem, bili so polni upanja za ugodno rešitev »koroškega vprašanja«. O tem, kakšna čustva so gojili v povojnem obdobju,
najzgovorneje pričajo zapisniki sej in razne resolucije, poslanice in brzojavke, ki
jih je osrednji odbor KKS pošiljal vodilnim slovenskim in jugoslovanskim politikom, pa tudi ostalim sodelujočim na mirovni konferenci. O poteku razgovorov
45 AS 653, šk. 1, m. 3, Zapisnik 2. seje širšega odbora KKS 15.12.1945, str. 3.
46 Prav tam.
47 AS 653, šk. 1, m. 3, Zapisnik 13. redne letne skupščine KKS 13.1.1946.
48 Prežihov Voranc, Pozdravljena, str. 3-4.
157
158
Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot
na mirovni konferenci v zvezi s slovensko mejo z Avstrijo so člane kluba redno
obveščali tisti njegovi člani, ki so bili sodelavci Oddelka za mejna vprašanja pri
Znanstvenem institutu. To so bili dr. Julij Felaher, Lojze Ude, dr. Fran Zwitter, dr.
Bogo Grafenauer in tajnik instituta Franc Štaudeker.49
Prežih kljub obljubi, da se bo udeležil seje širšega klubskega odbora februarja 1946, ni prišel. Iz zapisnika razberemo, da se je to zgodilo gotovo iz pomembnih razlogov. Felaher je na seji poročal o dragoceni puški, ki jo je izdelal
Anton Borovnik, poplebiscitni koroški begunec iz Borovelj, ki je imel v Zagrebu
puškarsko obrt in trgovino. Borovnik je puško izročil klubu, da jo ta v imenu
koroških Slovencev podari maršalu Titu. Na seji se je sklenilo, da se na puško
pritrdi poleg graviranega imena obrtnika še zlat napis »Maršalu Titu – koroški
Slovenci«. Kasneje so za puško dali narediti še poseben tulec. Puško naj bi nesel
Felaher v Zagreb, da bi jo Borovnik še enkrat pregledal.50
Na naslednjih sejah odbora KKS Prežiha zaradi službenih obveznosti spet
ni bilo. Na seji junija 1946 je bilo sklenjeno, da bo posebna delegacija koroških
Slovencev izročila puško predsedniku vlade. V delegaciji naj bi bili Prežih, Felaher,
France Uršič, Anton Müller in še neimenovani koroški partizan.51 Odbor je nameraval izročiti Titu puško ob njegovem poletnem bivanju v Sloveniji. Prežih
je o tem govoril s Titom, ki je predlagal, da bi delegacijo koroških Slovencev iz
političnih razlogov sprejel v Beogradu. Predvidevalo se je, da bo ta predaja ob
zasedanju Ljudske skupščine v Beogradu.52
V dopisu iz decembra 1946 Prežih sporoča osrednjemu odboru kluba o nameravani predaji lovske puške. Stališče jugoslovanske politike je bilo, da bi predajo opravili kasneje, ko bo »koroško vprašanje« prišlo na dnevni red mirovne
konference. Pri sestavi delegacije je prihajalo do sprememb, ki sta jih pogojevala
politika in protokol. OF Slovenije naj bi tako organizirala delegacijo koroških
Slovencev iz avstrijskega dela Koroške. Priprave so na Koroškem že potekale.
Tej delegaciji bi se potem pridružili še predstavniki kluba. Organizacijo predaje
je prevzela Narodna vlada Slovenije. Klub je moral določiti enega člana, ki bi se
delegaciji pridružil. Prežih je zaradi slabega zdravstvenega stanja sebe izvzel in
zopet priporočal, da se izbere koroški Slovenec, ki je bil med vojno aktivist OF
ali partizan.53 Predsednik Tito je izrazil predsedniku Predsedstva SNOS Josipu
49 Več o delovanju Znanstvenega instituta glej Škerl, Znanstveni inštitut, str. 31-63, Zwitter, Priprave Znanstvenega
inštituta, str. 258-276, Zwitter, Diplomatski problem, str. 145-160, Zorn, Politična orientacija koroških Slovencev
in boj za mejo v letih 1945-1950, str. 119-150, itd., Stergar, Die jugoslawischen Gebietsansprüche / Jugoslovanske
ozemeljske zahteve, str. 98-100, itd.
50 AS 653, šk. 1, m. 3, Zapisnik 1. seje širšega odbora KKS 23.2.1946.
51 AS 653, šk. 1, m. 3, Zapisnik 4. redne seje osrednjega odbora KKS 28.6.1946, str. 7.
52 AS 653, šk. 1, m. 3, Zapisnik 5. širše seje osrednjega odbora KKS 5.10.1946, str. 5.
53 AS 653, šk. 4, m. 17, Dopis Lovra Kuharja - Prežihovega Voranca KKS z dne 10.12.1946.
D. Grafenauer: Lovro Kuhar - Prežihov Voranc kot predsednik
Kluba koroških Slovencev v Ljubljani v letih 1946-1950
Prežihov Voranc na risbi Franceta Miheliča iz leta 1948
Vidmarju svoje veselje, da bo mogel sprejeti zastopnike koroških Slovencev v
Beogradu. Prežih je Mihi Marinku pojasnil morebitne težave koroških Slovencev
pri prehodu meje in predlagal v delegacijo Bena Kotnika, koroškega kmeta in
partizana.54 Dragoceno lovsko puško je nato po mnogih zapletih predsedniku
Titu izročila delegacija koroških Slovencev, ki jo je vodil Šime Martinjak, podpredsednik POOF za Slovensko Koroško, osrednji odbor KKS, ki je puško podaril, pa je zastopal Janko Černut. Černut je v svojem poročilu o sprejemu omenjal
»nepopisno navdušenje«, ki ga je izzval sprejem pri maršalu Titu. Ta naj bi s svo54 AS 653, šk. 1, m. 3, Zapisnik seje osrednjega odbora KKS dne 28.2.1947, str. 1-2.
159
160
Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot
jim neposrednim in prisrčnim pristopom ustvaril sproščeno vzdušje, »kakršnega
ustvarijo samo enaka misel, volja in ljubezen«.55
Na seji odbora kluba februarja 1947 je predsednik Kuhar poudaril, da je bil
kljub temu, da ni mogel prisostvovati prejšnjim sejam, vedno v duhu s prizadevanji KKS. Prežih je imel na seji pripombo na poročilo o repatriaciji koroških
Slovencev-ujetnikov, ki se je medtem že zaključila. Pri repatriaciji je z raznimi
dopisi, posredovanji in podatki sodeloval tudi Klub koroških Slovencev. Večina
koroških Slovencev se je do začetka leta 1947 že vrnila na Koroško. Za repatriacijo nad 800 Korošcev (med njimi so bili predvsem Nemci oz. nemško govoreči)
pa je bila po Prežihovem mnenju potrebna temeljita politična izobrazba.56
Nato je Prežih v svojem poročilu poudaril, »da glede naše Koroške nima razloga
biti pesimist. Lahko je mogoče, da bo koroško vprašanje tudi sedaj več ali manj ugodno rešeno za nas, ker bo pač sedaj rešeno v sklopu reševanja drugih vprašanj v borbi
med demokracijo in reakcijo, toda prej ali slej bo koroško vprašanje rešeno v naš
prilog. Rusija nas bo v tej zadevi brezpogojno podprla. Moj brat (Alojz Kuhar, op.p.)
v Londonu je nedavno pisal bratu na Jesenicah, da je edina sreča za nas, da nas podpira Rusija. So glasovi, ki trdijo, da bi bilo za nas bolje, če bi bili na drugi liniji. Toda
prepričan sem, da bi nič bolje ne vozili, kar smo imeli vendar priliko občutiti dovolj
že leta 1918-1920, ko je bila Jugoslavija vendar docela na tisti liniji, a smo kljub temu
vse izgubili. /…/«. Bil je mnenja, da gre v tem primeru za borbo proti slovanstvu.
Važno naj bi bilo, da se sedaj za to vprašanje zanima vsa Jugoslavija in ne samo
Slovenija, kot je bilo leta 1920, ko je bila Slovenija docela osamljena. Še pomembneje pa naj bi bilo, da je Jugoslavijo podpiral ves slovanski svet na čelu z mogočno
Rusijo. »/…/ Če bi bilo koroško vprašanje rešeno tudi tokrat neugodno, bi bilo sicer
nekaj časa težko za koroške Slovence in morali bi ugrizniti znova v kislo jabolko,
toda prišla bo prej ali slej nova etapa, ko bomo Koroško sigurno zavzeli.« Poudaril
je, da se avstrijske stranke in tudi KPA »zelo slabo drže, ker se boje, da bi izgubile
vpliv na množico«. Bil je mnenja, da so na terenu slovenski komunisti uspešnejši
od uradne KPA. Opozoril je tudi na enotnost in na nekatere Slovence, »ki bi morali
biti z nami, pa sedaj vodijo neko čudno politiko« (mišljen je bil krog okoli prelata
Valentina Podgorca).57 Menil je, da je potrebno biti miren in optimističen, ker naj
55 AS 653, šk. 1, m. 3, Zapisnik XIV. rednega letnega občnega zbora KKS 25.1.1948, str. 1-2 in Govor predsednika
Prežiha na občnem zboru, str. 3.
56 AS 653, šk. 1, m. 3, Zapisnik seje osrednjega odbora KKS 28.2.1947, str. 1-2.
57 Dne 28. januarja 1946 se je konstituiral v Celovcu prvi odbor Mohorjeve družbe po drugi svetovni vojni; njegov
predsednik je postal Valentin Podgorc. Politične oblasti v Sloveniji so bile proti samostojnemu delovanju celovške Mohorjeve, češ da naj bi imela Mohorjeva družba za vse Slovence svoj sedež v Celju. Slovenski poročevalec z
dne 4.1.1948 poroča v zvezi s tem o razgovoru zastopnikov celjske Mohorjeve s prelatom Valentinom Podgorcem
v Celovcu. Podgorc je bil med obema vojnama predsednik celovške Mohorjeve, ki je družbeno–pravno in kot
bratovščina s krškim škofom kot pokroviteljem – kljub preselitvi leta 1919 zaradi mejnih bojev na Koroškem v
Prevalje in nato v Celje – obstajala naprej. Podgorc je zagovarjal samostojen nastop “krščanskih” koroških Slovencev in s tem prišel v konflikt s političnimi oblastmi v Sloveniji. Prim. Inzko, Iz zdravih korenin, str. 141-149;
Malle, Valentin Podgorc.
D. Grafenauer: Lovro Kuhar - Prežihov Voranc kot predsednik
Kluba koroških Slovencev v Ljubljani v letih 1946-1950
bi se koroško vprašanje reševalo v Moskvi.58 Danes seveda lahko ugotavljamo, v
kako zmotnem prepričanju je tedaj živel Prežih.
V Felaherjevem poročilu so lahko člani KKS slišali o vseh intervencijah, ki
so jih opravili Felaher, osrednji odbor in njegovi člani. Šlo je predvsem za repatriacijo koroških Slovencev.59 Klub je zbiral dokazni material o vojnih zločinih
okupatorja v Mežiški dolini in to tudi objavil.60 V propagandne namene je mariborski pododbor 22. februarja 1947 organiziral veliko manifestacijo za Koroško
s pevskim koncertom in založil 15.000 razglednic o Koroški.61 Osrednji odbor
kluba v Ljubljani je založil pesmarico Gremo v Korotan.62 Že leta 1946 je KKS
izdal in založil Sketovo ljudsko pripoved Miklova Zala z namenom utrjevanja
narodne zavesti in propagande »koroškega vprašanja«. V predgovoru k izdaji je
Prežih zapisal: »/…/ Naše slovensko koroško ljudstvo si je v njeni podobi (podobi
Zale, op.p.) ustvarilo lik plemenitosti, ljubezni in zvestobe do domačih ljudi in do
rodne zemlje. V njeno podobo je naše koroško ljudstvo vložilo vse tiste občutke,
želje in hrepenenje, ki je njega samega navdajalo do svoje lepe, male domovine. Od
takrat je Miklova Zala simbol vseh koroških Slovencev do današnjih dni. Miklova
Zala je večna, živa vera koroških Slovencev v pravico, v zvestobo, v ljubezen do
domovine in končno vstajenje. /…/«.63
V organizaciji ali vsaj s sodelovanjem Kluba koroških Slovencev so bile v
Mežiški dolini in drugod po Sloveniji izvedene tudi druge manifestacije in zborovanja za priključitev slovenskih delov Koroške k Jugoslaviji. O Koroški so člani
kluba predavali na Hrvaškem. Klub je imel svoj pevski zbor pod vodstvom Ivana
Novaka, ki je aktivno sodeloval v propagandnih akcijah. Člani kluba so organizirali koncertni turneji pevskega zbora Matija Verdnik po Jugoslaviji, pripravili
pregledno razstavo o Koroški in imeli številna strokovno-propagandna predavanja o koroških Slovencih. Zato se je zanimanje za »koroško vprašanje« razširilo
tudi v Beogradu, Zagrebu, Sarajevu, Skopju in drugod po Jugoslaviji. Koroški
dijaki in študentje v Ljubljani in po Sloveniji so po prizadevanju Felaherja in
posredno tudi Prežiha od različnih institucij prejemali mesečno podporo. Fran
Zwitter je kot član jugoslovanske delegacije na mirovni konferenci na klubovih
sejah večkrat poročal o poteku, uspehih in težavah le-te. Vodstvo kluba je interveniralo še v mnogih drugih situacijah, ki so zadevale koroške Slovence.64
58 AS 653, šk. 1, m. 3, Zapisnik seje osrednjega odbora KKS dne 28.2.1947, str. 2.
59 Prim. Grafenauer, Življenje in delo, str. 113-117.
60Messner, Morišče Dravograd.
61 Razglednica ima naslov »Narod naš dokaze hrani«. Prim. KOK dr. Franca Sušnika, Ravne na Koroškem, Felaherjev arhiv.
62Tomc, Gremo v Korotan.
63Sket, Miklova Zala.
64 AS 653, šk. 1, m. 3, Zapisnik seje osrednjega odbora KKS 28.2.1947, str. 1-2.
161
162
Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot
Prežihov Voranc leta 1949
Jeseni 1947 so se znaki bolezni pri Prežihu okrepili, zato ga na sejo kluba novembra istega leta ni bilo. Iz bolniške postelje je poslal pismo, v katerem pozdravlja odbor in članstvo kluba. Izrazil je željo, da bi razmišljali o izvolitvi drugega
klubskega predsednika. Felaher mu je v imenu kluba poslal odgovor,65 v katerem
mu člani izražajo neomajno zaupanje in trdno vero, da bo okreval in lahko znova
posvetil vse svoje sile za rešitev »Slovenske Koroške«.66
Na naslednji seji je Felaher poročal o bolezni predsednika Prežiha, ki se mu
je stanje po zadnjem poročilu nekoliko izboljšalo, o poteku londonske konference glede Koroške, o razmerah na Koroškem, o pomoči, ki jo je klub dajal, o
publicistični dejavnosti kluba, o intervencijah za koroške dijake, itd. 67
65 As 653, šk. 4, m. 17, Dopis KKS Lovru Kuharju - Prežihovem Vorancu z dne 4.12.1947.
66 AS 653, šk. 1, m. 3, Zapisnik seje osrednjega odbora KKS 29.11.1947, str. 2-6.
67 AS 653, šk. 1, m. 3, Zapisnik širše seje osrednjega odbora KKS 20.12.1947.
D. Grafenauer: Lovro Kuhar - Prežihov Voranc kot predsednik
Kluba koroških Slovencev v Ljubljani v letih 1946-1950
V začetku leta 1948 je Klub koroških Slovencev spremenil uradno štampiljko.
Vojvodski prestol je zamenjal knežji kamen, ki je bil po mnenju članov pristnejši
simbol slovenstva in primernejši »simbol ljudske suverenosti«. Klub je medtem
še vedno organiziral propagandna zborovanja, pripravljal prispevke in elaborate
o razmerah na Koroškem, pošiljal spomenice in resolucije na uradna mesta v
Jugoslaviji in celo predstavnikom mirovne konference v Londonu. Vodstvo kluba je obsodilo tudi politični razkol pri koroških Slovencih z utemeljitvijo, da je
potrebno obsoditi »vsakršno cepljenje narodnih sil na Koroškem« še zlasti v času,
ko je prihajalo koroško vprašanje v odločilno obdobje.68
Na 14. rednem letnem občnem zboru, ki so ga na željo Prežiha prestavili iz
decembra 1947 na januar 1948,69 je bil prisoten tudi bolehni Prežih. Voranc je
z ženo prišel 24. januarja 1948 iz Kotelj v Ljubljano in se udeležil kulturnega in
družabnega večera KKS. V dopisu z dne 20. januarja 1948 ga Felaher prosi, da
bi na občnem zboru in »Koroškem večeru« dan poprej imel vsaj kratek nagovor
in da bi na skupščini oz. občnem zboru predstavil tudi koroški problem.70 Ker
je bilo na občnem zboru navzočih samo 58 članov, je Prežih ugotavljal, »da če
bi človek sodil vprašanje rešitve naših rojakov na Koroškem po današnjem obisku,
bi moral postati pesimist«. Vzpodbujal je k zavzetemu delu in opozarjal, da danes koroški Slovenci niso osamljeni, kot so bili v preteklosti. Vsa demokratična
ljudstva Evrope naj bi bila na strani Jugoslavije. Zasluga za veliko popularizacijo
koroškega vprašanja je po njegovem šla OF in KPS, ki sta že 1942 izjavili, »da je
smatrati za slovensko ozemlje vse tisto ozemlje, kjer slovenski narod strnjeno prebiva in kjer je bilo slovensko ljudstvo pod kapitalizmom ponemčeno«.71 Ugotavljal je,
da je ta izjava zgodovinskega pomena. V Evropi po njegovem mnenju ni bilo več
mnogo narodnostnih vprašanj, ostala naj bi samo še v zahodni Evropi, kjer še
ni prišla do veljave volja malih narodov. Poudaril je, »da če bo v Evropi zmagala
pravica in človečanstvo, kultura in civilizacija, bo Koroška naša«. Spodbujal je na
»borbo« za Koroško in kazal na močne zaveznike, ki jih je v tem vprašanju imela
Jugoslavija. Opozoril je na dolžnosti KKS, da nenehno dviga glas proti krivicam,
ki se dogajajo na Koroškem. Klub koroških Slovencev in njegovi člani naj bi v
obdobju okupacije častno korakali pod zastavo OF in podpirali oborožen odpor.
Po Prežihovem govoru je Lojze Ude, vodja Oddelka za meje pri Znanstvenem
institutu, podal strnjen pregled diplomatskih prizadevanj za priključitev delov
68 AS 653, šk. 1, m. 3, Zapisnik 1. seje širšega odbora KKS 21.2.1948, str. 1-4.
69 AS 653, šk. 4, m. 17, Dopis Lovra Kuharja - Prežihovega Voranca dr. Juliju Felaherju z dne 22.11.1947 in Dopisa
KKS Lovru Kuharju - Prežihovem Vorancu z dne 4.12.1947 in 24.12.1947.
70 AS 653, šk. 4, m. 17, Dopis KKS Lovru Kuharju - Prežihovem Vorancu z dne 20.1.1948.
71 Mišljena je Prežihova brošura O slovenskih mejah iz leta 1942, ki je bila rezultat delovanja Komisije za vprašanje
meja pri OF. Brošura je ponatisnjena npr. v Druškovič, Koruza, Lovro Kuhar – Prežihov Voranc, str. 41-60.
163
164
Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot
Koroške k Jugoslaviji. Prežih je zaključil sejo s pozdravom, značilnim za klubove
seje v tem obdobju: »Smrt fašizmu - svobodo Slovenski Koroški«! 72
Predsedniku Titu so s te seje poslali resolucijo z opozorilom, da britanske in avstrijske oblasti še vedno niso priznale političnega zastopstva koroških
Slovencev – OF za Slovensko Koroško, da odklanjajo ustanovitev slovenske gimnazije, slovenskega učiteljišča v Celovcu in slovenske kmetijske šole ter da dopuščajo delovanje bivših nacističnih učiteljev, ki na osnovnih šolah na slovenskem
Koroškem »sabotirajo« slovenski pouk. Izpostavili so ponovno politično delovanje nekdanjih vidnejših nacistov in zapisali, da avstrijske oblasti niso poklicale
na odgovornost Maier-Kaibitschevih sodelavcev v Heimatbundu itd. Politično
korektno so pozdravili izjavo glavnega odbora Mohorjeve družbe v Celju, ki je
obsojala vsako samostojno oživljanje koroške Mohorjeve brez soglasja, obsojali
so podpiranje »emigrantskih elementov«, ki so zbežali iz Jugoslavije in protestirali proti grožnjam deželnega vodstva Avstrijske ljudske stranke, izraženim v
resoluciji januarja 1948, v kateri ta zahteva od avstrijske vlade ukinitev medijske
svobode za koroške Slovence in uvedbo sankcij proti koroškim Slovencem zaradi njihovih teženj po priključitvi južne Koroške k Jugoslaviji. Omenili so slab
gospodarski položaj koroško-slovenskih kmetov, ki so se iz pregnanstva vrnili
na svoje izropane in uničene domove. Odločno so protestirali proti propagandi nekaterih predstavnikov avstrijskih oblasti in bivših nacistov, ki je govorila o
»izmišljenih deportacijah« koroških Slovencev in podtikala odgovornost antifašističnemu gibanju na Koroškem. Resolucijo so zaključili z nesporno Prežihovim
geslom: »Tujega nočemo, svojega ne damo«.73
KKS je v maju 1948 organiziral večjo manifestacijo za »Slovensko Koroško«.
Bil je predviden precej pester spored s sodelovanjem koroških dijakov na gimnazijah v Radovljici in v Kranju.74 Zborovanje naj bi pozdravil Prežih, ki pa se je
zaradi bolezni nekaj dni prej opravičil. 27. maja 1948 je poslal pismo, v katerem
je obžaloval, da se ne more udeležiti manifestacije in poudaril: » Iz Prežihovega
vrha pa morem gledati noter v našo koroško deželo, ki se je ne bom nagledal, dokler
ta zemlja ne bo združena z našo materjo, Jugoslavijo«.75
Podpredsednik Felaher je v pismu predsedniku Prežihu 8. julija 1948 omenil
vrnitev koroških dijakov-srednješolcev in visokošolcev na počitnice na Koroško.
Teh naj bi bilo več kot 80 in »to bo res avantgarda, ki bo znova poživila zanima72
AS 653, šk. 1, m. 3, Zapisnik 14. rednega letnega občnega zbora KKS 25.1.1948 in Govor predsednika Prežiha na
občnem zboru.
73
AS 653, šk. 1, m. 3, Zapisnik 14. rednega letnega občnega zbora KKS 25.1.1948, str. 10-12 in Priloga: Resolucija
poslana z glavne skupščine KKS 25.1.1948 predsedniku Zvezne vlade FLRJ, Josipu Brozu - Titu.
74
AS 653, šk. 4, m. 17, Vabilo na prireditev »Koroški večer« dne 29.5.1948.
75
AS 653, šk. 4, m. 17, Dopis KKS Lovru Kuharju - Prežihovem Vorancu z dne 20.5.1948 in Dopis Lovra Kuharja
- Prežihovega Voranca KKS z dne 27.5.1948.
D. Grafenauer: Lovro Kuhar - Prežihov Voranc kot predsednik
Kluba koroških Slovencev v Ljubljani v letih 1946-1950
nje pri naših ljudeh za našo Jugoslavijo«.76 Pokrajinski odbor OF za Slovensko
Koroško je namreč pošiljal na šolanje v Slovenijo dijake – koroške Slovence.
Vzrok temu je bila tudi pričakovana priključitev slovenskih delov Koroške k
Jugoslaviji in verjetne kasnejše potrebe po »slovenskih kadrih« na Koroškem.
Po letu 1949, ko je postalo jasno, da se meje Avstrije ne bodo spreminjale, je
tudi upadlo zanimanje koroških Slovencev za šolanje v Sloveniji. Izmed več
sto dijakov in študentov, ki so prišli na šolanje v Slovenijo, jih je veliko ostalo v
Sloveniji.77
Leta 1948 je moral Prežih poiskati zdravniško pomoč v mariborski bolnišnici. Tam so ga obiskovali predsednik mariborskega pododbora Anton Brandner
in drugi odborniki ter navezali z njim ožje stike.78 Konec junija 1948 se je Prežih
udeležil družabnega večera Korošcev, živečih v Mariboru in seje pododbora.
Mariborski pododbor si je tudi dopisoval z njim in celo organiziral izlet svojih
članov v Kotlje, kjer so Voranca obiskali na Prežihovem vrhu.79 Znano je, da
Prežih ni bil nikakršen ljudski tribun in govorec. Zgodilo se je, da so ga ob nekaterih narodnopropagandnih prireditvah, ko je nastopil kot govornik, zalile solze.
Težave z branjem svojih novel je imel tudi na družabnem večeru mariborskega
pododbora KKS.80
Na 15. rednem letnem občnem zboru KKS februarja 1949 v Mariboru Prežiha
ni bilo, ker je bil tedaj v slovenjegraški bolnišnici. Vnovič je bil izvoljen za predsednika, osrednji odbor mu je po Antonu Brandnerju poslal prisrčno pozdravno
pismo z željo, da bi čimprej okreval.81 V klubskem arhivu je nato moč zasledovati živahno korespondenco med Prežihom in KKS. Prežih se je zanimal za
delovanje kluba in potek mirovne konference ter tarnal, da ne more bolj pomagati. V dopisu z dne 26. februarja mu sporočajo o poslanem Koledarju Slovenske
Koroške, o prejemu novele Tat za objavo v Svobodi in o koroškem vprašanju, ki
je, tako Felaher, prišlo v popolnoma »nov stadij«. Zaželeli so mu skorajšnjega
okrevanja z željo, »da zastaviš zopet svoje pero za pravice koroških Slovencev«.82
Ob in po njegovi smrti so se s krajšimi zapisi Prežiha spominjali mnogi
člani v Ljubljani in Mariboru ter opisovali njegovo predsedovanje Klubu koroških Slovencev.83 Leta 1950, le nekaj mesecev po Prežihovi smrti, se je v KKS v
76
AS 653, šk. 4, m. 17, Dopis KKS Lovru Kuharju - Prežihovem Vorancu z dne 8.7.1948.
77
Šuštar, Mladi Korošci, str. 58-66 ; Grafenauer, Življenje in delo, str. 118-122.
78
Felaher, Prežihov Voranc in Koroška, str. 83-84.
79
Prim. PAM 1759005, fond Kluba koroških Slovencev v Mariboru.
80
Möderndorfer, Paberki, str. 97-100.
81
AS 653, šk. 4, m. 17, Dopis Osrednjega odbora KKS Lovru Kuharju - Prežihovem Vorancu z dne 6.2.1949.
82
AS 653, šk. 4, m. 17, Dopis KKS Lovru Kuharju - Prežihovem Vorancu z dne 26.2.1949.
83
Prim. Brandner, Srečanje s Prežihom, str. 40-41, isti, Ob desetletnici, str. 14-15, isti, Na zadnji poti, str. 74-76,
Felaher, Prežihov Voranc v šoli v Kotljah, str. 220-225, itd.
165
166
Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot
Pogreb Prežihovega Voranca
Mariboru in mariborski ZB NOV rodila zamisel o ustanovitvi Sklada Prežihovega
Voranca za financiranje kulturnih potreb koroških Slovencev. 8. maja 1952 je bil
izvoljen prvi upravni odbor Sklada (predsednik Janko Gačnik), ki se je takoj obrnil na gospodarske organizacije s prošnjo, da bi prispevale sredstva za kulturne
potrebe koroških Slovencev. Sklad je imel vse do zamrtja leta 1977 pomembne
uspehe pri kulturnem sodelovanju s koroškimi Slovenci.84
Kakor je zapisal Felaher v svojih spominih na Prežiha, je ta še ob njegovem obisku v bolnišnici 26. junija 1949 izrazil zaskrbljenost zaradi nasprotovanja velikih sil priključitvi Koroške k Jugoslaviji. Še vedno je izražal optimizem:
»Najmanj do Drave nam bo Slovenska Koroška priključena«!85 Prežihovo delo za
pomoč koroškim Slovencem verjetno najbolje označujejo besede, ki jih je zapisal
Julij Felaher: »Sredi borbe za Slovensko Koroško in njene osnovne pravice je nenadoma za seboj zaprl vrata svojega življenja. /…/ Ostal nam je kot vzor neumorne
borbe in ljubezni do naše ljubljene slovenske koroške zemlje /…/«.86
84
Grafenauer, Življenje in delo, str. 356-358.
85
Felaher, Prežihov Voranc in Koroška, str. 84.
86
Prav tam, str. 85.
D. Grafenauer: Lovro Kuhar - Prežihov Voranc kot predsednik
Kluba koroških Slovencev v Ljubljani v letih 1946-1950
Viri in literatura
Arhivski viri
ARS — Arhiv Slovenije
AS 653 — Klub koroških Slovencev v Ljubljani.
AS 1384 — Felaherjev arhiv.
KOK — Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika, Ravne na Koroškem,
Felaherjev arhiv.
PAM — Pokrajinski arhiv Maribor, fond Kluba koroških Slovencev v Mariboru
1759005.
Literatura
Bahovec, Tina: Das Bild der Kärntner Slovenen in der Presse des Draubanats
1930-1941 : magistrska naloga. Wien 1995, 286 str.
Brandner, Anton: Na zadnji poti Prežihovega Voranca. Svoboda, III, 1950, št. 3,
str. 74-76.
Brandner, Anton: Ob desetletnici smrti Prežihovega Voranca. Glasnik slovenske
koroške pesmi, 1960, št. 3, str. 14-15.
Brandner, Anton: Srečanje s Prežihom. Koroški fužinar, 9, 1959, št. 1-4, str. 40-41.
Druškovič, Drago (ur.), Koruza, Jože (ur.). Lovro Kuhar - Prežihov Voranc, Zbrano
delo, Deseta knjiga, Politični spisi / Ocene leposlovnih del / Dodatek. Ljubljana :
DZS, 1983.
Druškovič, Drago: Prežihov Voranc, pisatelj in politik. Celovec-Ljubljana :
Slovenska prosvetna zveza in Inštitut za narodnostna vprašanja, 2005.
Felaher, Julij: Prežihov Voranc in Koroška. V: Boršnik, Marja (ur.). Prežihov
zbornik. Maribor : Obzorja, 1957, str. 78-88.
Felaher, Julij: Prežihov Voranc v šoli v Kotljah. Obzornik, 1952, št. 4, str. 220-225.
Grafenauer, Danijel: Kluba koroških Slovencev v Ljubljani in v Mariboru : letošnja Tischlerjeva nagrajenca. Novice, št. 3, 19.1.2007, str. 2-3.
Grafenauer, Danijel: Pogovori in pogajanja avstrijskih ter nemških nacionalsocialistov s koroškimi Slovenci in dr. Julijem Felaherjem v letih 1933/34. Razprave
in gradivo, 2009, št. 58, str. 58-80.
Grafenauer, Danijel: Življenje in delo Julija Felaherja in koroški Slovenci : doktorska disertacija. Maribor 2009, 430 str.
167
168
Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot
Inzko, Valentin: Iz zdravih korenin močno drevo. V: 130 let Družbe sv. Mohorja
v Celovcu. Celovec : Družba sv. Mohorja, 1983, str. 141-149.
Jeraj, Mateja: Klub koroških Slovencev v Ljubljani in njegovo arhivsko gradivo
od njegove ustanovitve do danes (1928-1992), Arhivi 16, 1993, št. 1-2, str. 103109.
Kert, Adrian: Prežihov Voranc – pisatelj koroškega ljudstva, Naš tednik, 49, št.
50/51 (3), 23.12.1997, str. 8-9.
Koruza, Jože: Življenjska pot Lovra Kuharja - Prežihovega Voranca. V: Boršnik,
Marja (ur.). Prežihov zbornik. Maribor : Založba obzorja, 1957, str. 167-220.
Kovačič, Anton, Natek, Jože: Kronika Kluba koroških Slovencev v Mariboru 19281988. Maribor : Klub koroških Slovencev v Mariboru, 1988.
Kremenšek, Slavko: Slovensko študentovsko gibanje 1919-1941. Ljubljana :
Inštitut za zgodovino delavskega gibanja, 1972.
Malle, Avguštin: Valentin Podgorc in koroški plebiscit - Valentin Podgorc und die
Kärntner Volksabstimmung. Celovec – Dunaj : Mohorjeva založba, 1990.
Messner, Janko: Morišče Dravograd, Zbirka Dokumenti št. 5. Ljubljana : Slovenski
knjižni zavod, 1946.
Möderndorfer, Vinko: Paberki s srečavanj. V: Boršnik, Marja (ur.). Prežihov
zbornik. Maribor : Obzorja, 1957, str. 97-100.
Novak-Nemec, Jasna: Anton Nagele, Živeti hočemo! Celovec : Krščanska kulturna
zveza, 2004.
Prežihov Voranc: Novoletno pismo koroškim Slovencem. Slovenski vestnik, št.
1(29), 3.1.1947, str. 5.
Prežihov Voranc: Pozdravljena v krogu novega slovenskega sveta. Svoboda, 1,
1948, št. 1, str. 3-4.
Prvi zbor slovenskih koroških emigrantov v Celju, dne 14. oktobra 1928, in Pravila
”Kluba koroških Slovencev”. Ljubljana : Klub koroških Slovencev, 1929.
Rotar, Janez: Prežihov Voranc in njegova »Kocbekova« zgodba. Celovški Zvon,
XI, 1993, št. 40, str. 45-50.
Sket, Jakob: Miklova Zala. Ljubljana : Klub koroških Slovencev, 1946.
Stergar, Janez: Klub koroških Slovencev v Ljubljani. V: Bahovec, Tina (ur.). Eliten
und Nationwerdung : die Rolle der Eliten bei der Nationalisierung der Kärntner
Slovenen / Elite in narodovanje : Vloga elit pri narodovanju koroških Slovencev,
Unbegrenzte Geschichte, Bd./zv. 10. Klagenfurt/Celovec-Ljubljana/LaibachWien/Dunaj : Mohorjeva založba, 2003, str. 29-82.
D. Grafenauer: Lovro Kuhar - Prežihov Voranc kot predsednik
Kluba koroških Slovencev v Ljubljani v letih 1946-1950
Stergar, Janez: Der Klub der Kärntner Slowenen in Ljubljana. V: Karner, Stefan
(Hgg.), Stergar, Janez (Hgg.). Kärnten und Slowenien - „Dickicht und Pfade“.
Klagenfurt-Laibach-Wien : Mohorjeva, Johannes Heyn, 2005, str. 329-347.
Stergar, Janez: Die jugoslawischen Gebietsansprüche ab 1945 und deren schrittweise Rücknahme / Jugoslovanske ozemeljske zahteve od 1945 in njihovo postopno umikanje. V: Valentin, Hellwig (Hg.), Karpf, Peter (Hg.), Puschnig, Udo
(Hg.). Kärnten-Dokumentation, Band 22, Der Staatsvertrag von Wien 1955–2005,
Klagenfurt : Amt der Kärntner Landesregierung, 2006, str. 89-104.
Stergar, Janez, Grafenauer, Danijel: Die Auswanderung von Österreichern nach
Jugoslawien nach der Kärntner Volksabstimmung 1920. Zwischenwelt, 27, 2010,
Nr. 1-2, str. 29-33.
Sturm-Schnabl, Katja: Lovro Kuhar - Prežihov Voranc. Koroški koledar 1994, str.
59-68.
Suppan, Arnold: Jugoslawien und Österreich 1918-1938. Bilaterale Aussenpolitik
im europäischen Umfeld. Wien-München : Verlag für Geschichte und Politik,
1996.
Škerl, France: Znanstveni inštitut. Zgodovinski časopis, Zwitterjev zbornik, XIXXX, 1965-66, str. 31-63.
Šuštar, Liljana: Mladi Korošci na šolanju v Sloveniji v prvih povojnih letih. Šolska
kronika - Zbornik za zgodovino šolstva in vzgoje / School Chronicle - The Miscellany
for the History of Schooling and Education, XXVII, 1994, št. 3, str. 58-66.
Tomc, Matija: Gremo v Korotan : sedem koroških narodnih pesmi za srednji glas s
klavirjem. Ljubljana : Klub koroških Slovencev, 1946.
Urbanc, Vladimir: Pozdravi iz Montreala. Montreal: samozaložba, 2005.
Zorn, Tone: Politična orientacija koroških Slovencev in boj za mejo v letih 19451950 : doktorska disertacija. Ljubljana 1968, 413 str.
Zwitter, Fran: Diplomatski problem jugoslovansko-avstrijsko meje v dobi druge
svetovne vojne. Zgodovinski časopis, 33, 1979, št. 1, str. 145-160.
Zwitter, Fran: Priprave Znanstvenega inštituta za reševanje mejnih vprašanj po
vojni. V: Biber, Dušan (ur.), Ferenc, Tone (ur.) et al. (ur.). Osvoboditev Slovenije.
Ljubljana : Založba Borec, 1977, str. 258-276.
169
170
Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot
SUMMARY
Lovro Kuhar - Prežihov Voranc as the President of the
Carinthian Slovenians Club in Ljubljana from 1946 to 1950
Prežih's presidency of the Carinthian Slovenians Club in the years from
1946 until his death in 1950 represents a less‑known field of his socio‑political
activities. The purpose of this contribution is to focus on this important period in Prežih's life, when the Slovenian northern border was being decided on
for the second time. The Carinthian Slovenians Club, bringing together those
Carinthian Slovenians who were forced to leave Carinthia after the 1920 plebiscite and make a new life for themselves in the newly‑established state of the
Southern Slavs, traditionally played an active role in these efforts. In view of the
general socio‑political situation in the post‑war Yugoslavia it was thoroughly
opportune that the Carinthian Slovenians Club offered the presidency to Prežih,
who had the necessary reputation and who was thought to play an important
role in the Communist Party of Yugoslavia and was thus supposedly close to the
authorities at the time. Voranc, who had contacts with certain members of the
Club's Committee before the war as well as with the President Dr. Julij Felaher
himself, was willing to take the post immediately, since due to his political and
literary work before and during World War II he was also very familiar with
the issues. In November 1945 Voranc was elected as a People's Member of the
Constituent Assembly of the Federal People's Republic of Yugoslavia, which further contributed to the Club's decision for his appointment. However, due to
Voranc's obligations, Felaher was elected as the Managing Vice President and
then took care of the smooth and continuous work of the Club. Members of the
Club's Committee and its other members knew the »Carinthian question« very
well, since some of them worked on these issues professionally, either in the
context of the Scientific Institute with the Presidency of the Slovenian People's
Liberation Council or later in the context of the Institute for Ethnic Studies within the frames of the University in Ljubljana. Thus their initiatives, communications or resolutions, which they would send to the media as well as the relevant
politicians, were well‑founded and professional, while partly they also consisted
of the national propaganda. It needs to be emphasised that Prežih was devoted
in his efforts to ensure the annexation of the Slovenian parts of Carinthia to
Yugoslavia, which is obvious from the Club's correspondence. However, due to
his other duties and later also his illness, his presidency of the Club was severely
impeded. Nevertheless, despite being confined to his bed he maintained lively
connections with the Club's leadership and its activities.
M. Kotnik-Verčko: Prežih v domačem kraju
Majda Kotnik-Verčko
PREŽIH V DOMAČEM
KRAJU
O
sebnost Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca je za domači kraj in Koroško
pomembna. Prežih je kot pisatelj upodabljal koroško pokrajino in koroške
ljudi, Koroško je odkril svetu. V prispevku predstavljamo, kako si Prežihovi rojaki prizadevamo ohraniti živ spomin na pomembnega pisatelja in vzpodbujati
nadaljnje zanimanje za njegovo literarno delo. Kotlje, Prežihov vrh, Prežihova
bajta so imena, ki privabijo množice obiskovalcev od vsepovsod.
Prva leta po Prežihovi smrti se je porodila zamisel, da bi se v njegov spomin
ohranile vse Kotlje, kakršne so bile takrat. Kasneje se je to pozabilo; Kotlje so
doživele živahen razvoj (danes so slikovito naselje stanovanjskih hiš). Kraj, kjer
naj bi se vzdrževal spomin na Voranca, je postala rojstna hiša – Kotnikova bajta.
Poznejši lastniki so jo popolnoma prenovili, v steno je vzidana spominska plošča, Kotlje in Ravne pa so za kraj ohranjanja spomina na Voranca izbrale Preški
vrh.1
1
Mrdavšič, Dvajset let Prežihovega spominskega muzeja v Prežihovi bajti..
171
172
Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot
Spominska soba na Preškem vrhu
Prežihova spominska soba na Preškem vrhu
Spomin na Voranca je pri Prežihu v novi hiši2, ki sta jo dobila po drugi svetovni vojni v dosmrtno uživanje, zvesto varovala Prežihova vdova. Marija Kuhar
– Prežihinja je na svojem domu skrbno uredila Vorančevo spominsko sobo. Od
vsepovsod so prihajali šolarji in obiskovalci, da so si ogledali pisateljevo delovno
sobo, njegova pisma in rokopise, knjižni opus, osebne predmete, Jakčev portret
Voranca in pisateljevo posmrtno masko. Obiskovalcem je prijazno pripovedovala o življenju in delu svojega pokojnega moža, zavedala pa se je, da jim ne more
nuditi poglobljenih informacij o pisatelju in da zbirka ni strokovno urejena.
Njenim težavam in željam je prisluhnila Zveza kulturnih organizacij
Slovenije. Že oktobra 1975 je bil imenovan osrednji odbor Prežihovega sklada in
leta 1976 je začel svoje delo s pozivom slovenski mladini, da začne zbirati denar
za obnovo in preureditev stare Prežihove bajte v muzej, ki bo v celoti dostopen
javnosti. Z menjalno pogodbo so od novih lastnikov pridobili bajto, od katere pa
ni ostalo skoraj nič uporabnega. Zavod za spomeniško varstvo Maribor je izdelal
natančen posnetek stare bajte, na osnovi katerega je nastala nova – današnji spominski muzej Prežihovega Voranca.
2
Prav tam.
M. Kotnik-Verčko: Prežih v domačem kraju
Prežihova bajta
Prežihova bajta je osrednji kraj ohranjanja spomina na Lovra Kuharja –
Prežihovega Voranca. Za Prežihovo bajto že več kot dve desetletji skrbi Koroški
pokrajinski muzej na Ravnah. Na posestvu Prežih so bili Kuharji najemniki med
letoma 1900 in 1911. Pri Prežihu je začel Voranc pisati. Po takratni šegi je dobil
ime te domačije Prežihov Voranc in ga kasneje vzel za svoj pisateljski psevdonim. Leta 1911 so Kuharji postali lastniki dela posestva, kupili so spodnji del
Prežihovega grunta – Prežihovo bajto in se tukaj ustalili. Prežihova bajta je bila
edini pravi dom Kuharjeve družine. Bila je dom, po katerem so Kuharji tako
dolgo hrepeneli; Voranc je živel na domu od svojega devetnajstega do devetindvajsetega leta. Tu je delal, od tod je šel v zadružno šolo, k vojakom in v vojsko,
se vrnil in delal v ravenski železarni.
Obnovljena Prežihova bajta3 s spomenikom, ki ga je napravil Stojan Batič nad
nekdanjim ajdovim strniščem, je od oktobra 1979 spominski muzej Prežihovega
Voranca. Ohranja podobo tradicionalne koroške arhitekture in daje obiskovalcem originalno predstavo kmečkega sveta in življenja. Skrb za notranjo ureditev
Prežihove bajte sta prevzela Koroška osrednja knjižnica in Delavski muzej. Pri
opremljanju so upoštevali spominsko pričevanje Marije Kuhar in hčerke Vide
Slavič ter priporočila Draga Druškoviča.
Prireditve ob odprtju Prežihovega spominskega muzeja in odkritju spomenika
so imele naslov Prežihove svečanosti 1979. Prežihovo bajto je odprla Marija Kuhar.
Ob razstavi Srečanja s Prežihom je potekalo zasedanje plenuma kulturnih delavcev
OF, na katerem so poleg takrat najvidnejših slovenskih političnih in kulturnih delavcev nastopili tudi domači referenti. Na svečani akademiji so podelili Plenumu
kulturnih delavcev zlato Prežihovo plaketo. Osrednji del prireditev je bilo odkritje Prežihovega spomenika. V kulturnem programu so sodelovali združeni šolski
pevski zbori, pevski zbori iz vse Mežiške doline in Pihalni orkester ravenskih železarjev. Izšel je tudi zbornik z naslovom Prežihove svečanosti 1979.
Na samem Prežihovem vrhu je iz hrasta izklesan obelisk z motivi iz
Prežihovih povesti, delo Petra Jovanoviča, postavili so ga slovenski taborniki na
svojem zletu »Prežihovo 77«.
Prežihova bajta je med najbolj obiskanimi spominskimi domovi slovenskih
pisateljev. Ob dvajsetletnici njenega obstoja je Koroški muzej izdal izčrpno publikacijo o nastajanju, vsebini in prihodnosti Prežihove bajte. V zadnjih letih
jo je muzej s pomočjo Ministrstva za kulturo in Občine Ravne na Koroškem
ter pod strokovnim nadzorom Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine
skrbno obnovil in dopolnil stalno postavitev.
3
Prav tam, str. 19.
173
174
Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot
Prežihova bajta nekoč
Prežihova soba
Prežihov spomin vseskozi ohranja Koroška osrednja knjižnica. V Študijski
knjižnici na Ravnah (danes Koroški osrednji knjižnici) je Prežihova soba.
Knjižnica prizadevno zbira in hrani Prežihovo literarno zapuščino: prve izdaje
njegovih del, ponatise ter dela, ki govorijo o Prežihu. Zbrani so tudi vsi dosegljivi prevodi njegovih del, dramatizacije, scenariji za filme in televizijske drame.
Knjižnica hrani obsežno Vorančevo korespondenco in jo nudi za raziskovalno
delo ter študij. Zbrane so tudi vse dosegljive originalne fotografije Vorančevega
rodu, druge pa so preslikane.
Prežihova soba je po obnovi knjižnice v ravenskem gradu v letu 2005 nameščena v osrednji grajski stavbi v Študijskem oddelku kot osrednja izmed posebnih zbirk (poleg Kotnikove sobe, Suhodolčanove sobe in drugih).4
Do spominske sobe nas usmerita portreta Prežiha in Prežihinje, mimo galerije kipov – osnutkov za Prežihov spomenik in kipov drugih znamenitih Korošcev
– pridemo do stopnišča, kjer so doprsni kipi najpomembnejših koroških osebnosti: ob Prežihu še dr. Franc Sušnik in pisatelj Leopold Suhodolčan. Prežihova
soba je opremljena s starimi hrastovimi vitrinami (po načrtu arh. Bitenca), v katerih so razstavljene knjige. Fotoreportaža predstavi Prežihovo družino in najpo4
Arhiv Koroške osrednje knjižnice. Programska zasnova. 2001. Tipkopis.
M. Kotnik-Verčko: Prežih v domačem kraju
Prežihova bajta po obnovi
membnejše kraje iz njegovega življenja. Ob oknu stoji pisateljeva miza s stolom.
Skrb knjižnice za Prežihovo literarno zapuščino ne pojenja. Vsaka nova izdaja,
ponatis, faksimile, študija se doda v lepo urejeno zbirko.
Obiskovalcem knjižnice se vselej predstavi Prežihova literarna zapuščina, s
čimer knjižnica prizadevno sodeluje v vzpodbujanju bralne kulture in sodeluje
pri knjižni vzgoji mladih.
Oblika ohranjanja spomina na Voranca so tudi Vorančevi dnevi – tradicionalne slovesnosti ob obletnici Vorančeve smrti so se nizale vsako leto, od skromnega obsega kulturnih prireditev so prerasle v osemdesetih letih prejšnjega
stoletja v celovito koroško kulturno prireditev.
Likovne in kiparske upodobitve
Že od leta 1966 stoji v neposredni bližini knjižnice spomenik Prežihovemu
Vorancu, delo akad. kiparja Draga Tršarja. Nad Prežihovo bajto stoji bronast kip
pisatelja, delo akademskega kiparja Stojana Batiča.
V Prežihove spominske slovesnosti so se vselej uspešno vključevali tudi likovniki: Anton Repnik, slikar samouk z Mute, je v Likovnem salonu razstavljal
dela – ilustracije, ki jih je namenil za posebno izdajo Samorastnikov pri Mladinski
knjigi; kipar Peter Jovanovič je razstavljal podobe junakov iz Vorančevih črtic.
Bojan Golija je razstavljal Prežihov cikel dvakrat - leta 1984 in 2000. Prežihove
175
176
Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot
literarne junake (ciklus) je upodobil slikar Leander Fužir iz Črne, z ilustracijami
je sodeloval pri izdaji Solzic v založbi Karantanija. Motiv Svetnečega Gašperja je
pritegnil slikarja Stojana Brezočnika.
Knjižnica hrani osnutke za Prežihov spomenik, ki so jih ustvarili Vlasta
Zorko-Tihec, Janez Pohlen, Marjan Keršič; Milan Vojsk je avtor v bron ulitega
doprsja, v kamnu je Prežiha upodobil sotrpin iz taborišča Zupančič. Janez Šibila
je Prežiha upodobil v olju.
V Kotljah je bronast kip Pobič s solzicami, delo Stojana Batiča.
Vorančeva pot5
Ideja o Vorančevi poti se je rodila v Koroški osrednji knjižnici. Pomeni
kulturno transverzalo, ki nas vodi skozi idilično koroško naravo po postajah
Prežihovega življenja v rojstnih Kotljah. Vorančevo pot so svečano odprli 15.
maja 1977.
Od simboličnega začetka poti od Rimskega vrelca si glede na smer sledijo
naslednje postaje: Kotnik – Prežihova rojstna hiša, Tonej – dom Vorančevega
deda, Kogel (Solzice), Ivartnik nad Ivarčkim jezerom, Lužnik v Podgori (Svetneči
Gašper), Mihelje, Krauperh (materin dom), Prežih – začetek pisateljske poti,
Prežihova bajta, cerkev sv. Marjete v Kotljah – Prežihov grob.
Ob 110. obletnici Prežihovega rojstva so KS Kotlje, Kulturno društvo Kotlje
in Občina Ravne na Koroškem obnovili uveljavljeno pot, ki se odslej začne v
centru Kotelj pri bronastem kipu Pobiča s solzicami (delo Stojana Batiča) in
združuje naravne lepote okolice s kulturnozgodovinskimi značilnostmi pokrajine. Popotnik živo občuti in doživi kraje, ki jih je v svojih delih opisal pisatelj.
Krajani si prizadevajo, da bi kulturno ponudbo razširili, izboljšali in razvili kulturni turizem.
Prežihovo ime
Leta 1961 se je na Prevaljah na osnovni šoli Franja Goloba rodila zamisel o
bralni znački, imenovani po Prežihu. Že v desetletju je prerasla v splošno slovensko kulturno akcijo. Bralna značka pomeni izvirno gibanje za bralno kulturo,
že peto desetletje dokazuje, da se zna prilagoditi novim oblikam motiviranja za
branje knjig.
5
Prežihove Kotlje - Vorančeva pot. 2003.
M. Kotnik-Verčko: Prežih v domačem kraju
Priznanja, ki nosijo pisateljevo ime, podeljuje kraj zaslužnim kulturnim delavcem. Prežihove plakete so bile prvič podeljene leta 1977.
Prežihova ustanova obstaja deset let. Predvsem naj bi pomagala mladim
Korošcem pri študiju in tistim, ki delajo za domači kraj ter skrbijo za ohranjanje
spomina na Voranca in Kuharje. Ob 110-letnici pisateljevega rojstva je izdala
faksimile Solzic.
Na Ravnah je Prežihova ulica, po pisatelju se imenuje osnovna šola, literarno
glasilo šole so poimenovali Samorastniki. Od leta 1945 dalje deluje Kulturnoumetniško društvo »Prežihov Voranc«, vrtec na Čečovju se imenuje Solzice.
Prežihova besedila so za oder priredili domačin Mitja Šipek (Svetneči
Gašper, Judenburg), ki je monodramo Svetneči Gašper tudi sam igral, slavistka
Marija Kolar (Boj na požiralniku) in rojak Miloš Mikeln (Samorastniki), domače
gledališke skupine so dramatizacije velikokrat uprizorile.
Prežih daje ustvarjalni navdih kantavtorju Milanu Kamniku (Prežih in jaz).
Raziskovalci Prežihovega življenja in dela
Domačini so pomembni raziskovalci Prežihovega življenja in dela ter njegovega rodu. To so dr. Franc Sušnik (Vorančeva pot, 1977, 1978, 1982, avtor besedil
o Prežihu), Tone Sušnik (Po Prežihovih Kotljah, 1983, 1989, Prežihov album,
1983, urednik zbornika o dr. Alojzu Kuharju, 1993; Kotlje, 2005), Janez Mrdavšič
(Nekaj o Prežihu, 1970, K razumevanju Jamnice, Dr. Alojz Kuhar, ter številni
prispevki v zbornikih in časopisih), Miroslav Osojnik (Prežihova bajta, 1994, Od
Kotelj do Prežihove bajte, 1995, Lovro Kuhar-Prežihov Voranc: rod in življenjska
pot, 2003; Bratje Kuhar – Prežihovi »pobi«, 2003, avtor prispevkov na simpozijih, v zbornikih) in Marija Kolar (razprava Prežihov ustvarjeni svet – jezik in
slog v pisateljevih literarnih besedilih, 2005). Domačina sta Drago Druškovič –
urednik Prežihov zbranih del, eden najboljših poznavalcev Prežihovega življenja
in dela, in Zinko Zorko.
Rojstni kraj še posebej močno obuja spomin na vse Kuharje, v Kotljah pripravljajo od leta 1997 Kuharjeve dneve, v župnišču je Kuharjeva spominska soba
(dr. Alojz Kuhar).
Simpoziji in kulturne prireditve
S finančno in organizacijsko pomočjo Kulturne skupnosti je knjižnica leta
1983 vse leto pripravljala »Spominsko srečanje ob devetdesetletnici Prežihovega
rojstva«, ki je potekalo 21. in 22 oktobra. K sodelovanju je povabila najuglednej-
177
178
Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot
še literarne in druge strokovnjake ter takratne politične delavce. Referate s simpozija je objavila v zborniku Odmev živega človeka in krajine. V knjižnici je bila
tudi predstavitev Prežihovega albuma, ki ga je uredil Tone Sušnik.
Janez Mrdavšič, odličen poznavalec Prežihovih del in dolgoletni ravnatelj
Koroške osrednje knjižnice je bil leta 1993 pobudnik za organizacijo jubilejnih
prireditev ob 100-letnici pisateljevega rojstva; vsebinski vrh prireditev je predstavljal simpozij o Vorancu,6 ki ga je organizirala knjižnica. S sodelovanjem akademika dr. Jožeta Pogačnika so se simpozija udeležili ugledni strokovnjaki Zinka
Zorko, Miran Hladnik, Franc Zadravec, Drago Druškovič, Silvija Borovnik,
Marjan Štrancar, Bojan Borstner, Jože Lipnik, Miran Štuhec, domačina Tone
Sušnik in Rok Gorenšek ter Janko Messner in Klaus Detlef Olof. Simpozij je
potekal v času, ko se je v slovenski javnosti pojavljala zadrega ob omembi tega pisatelja in politika. Knjižnica je dala prednost literarnim vprašanjem, ki še vedno
vzpodbujajo mlajše raziskovalce slovenske književnosti, odkrivajo manj znanega
Prežiha ter prispevajo h globljemu razumevanju njegovih del. Odmeven simpozij je dokazal, da moč in umetniška prepričljivost Prežihovih del še vedno
nagovarjata sodobnega bralca.
Knjižnica je pripravila tudi razstavo »Kotlje Prežihovega otroštva in mladosti« in jo prenesla na osnovno šolo Prežihovega Voranca, kjer so se ob obletnici
srečali učitelji in učenci vseh šol, ki nosijo Prežihovo ime. Razstava je gostovala
še v knjižnici Slovenj Gradec.
Simpozij so spremljale tudi druge kulturne prireditve v Kotljah. Zbornik
prispevkov s simpozija, ki sta ga uredila Janez Mrdavšič in dr. Jože Pogačnik,
predstavlja pomemben prispevek k slovenski literarnozgodovinski vedi in poglobljenemu poznavanju Prežiha. Decembra 1993 je bila v knjižnici predstavitev
zbornika in razstava fotografij s prireditev, ki so spremljale simpozij.
Prežihovi koroški rojaki smo pisateljevo stoletnico razumeli kot priložnost in
dolžnost, da počastimo njegov spomin in posvetimo pozornost njegovemu delu,
ki predstavlja ustvarjalno slo in moč koroškega človeka. Janez Mrdavšič je zelo
tesno sodeloval pri snovanju in nastajanju dokumentarnega filma Samorastnik
Voranc, ki ga je zasnoval in režiral Janez Drozg. Režiser je knjižnici izročil tudi
vse v filmu neuporabljeno gradivo, posneto v zvezi z oddajo, in kaseto s kopijo
filma Boj na požiralniku.
Veliko truda in osebnega prizadevanja ravnateljice Majde Kotnik-Verčko je
bilo potrebno, da je knjižnica ob 50. obletnici smrti Lovra Kuharja – Prežihovega
Voranca organizirala prireditve z naslovom Prežihovi dnevi 2000.7 Zahteven
projekt je sofinanciralo Ministrstvo za kulturo.
6
Arhiv Koroške osrednje knjižnice. Letno poročilo za l. 1993.
7
Arhiv Koroške osrednje knjižnice. Letno poročilo za l. 2000.
M. Kotnik-Verčko: Prežih v domačem kraju
Naslovnica prvega Prežihovega zbornika iz leta 1957,
ki ga je uredila Marja Boršnik
Sporočilo simpozija ob Prežihovi stoletnici rojstva leta 1993 je bilo nedvoumno: Prežihovo delo še vedno nagovarja sodobnega človeka, literarnim zgodovinarjem in raziskovalcem zastavlja nova in drugačna vprašanja. Nova spoznanja
so bila knjižnici izhodišče pri pripravi in izvedbi kulturnih prireditev, poimenovanih Prežihovi dnevi 2000. Knjižnica se je posvetila raziskovanju pisateljevega
opusa, ne da bi zanikala Prežiha kot eno osrednjih osebnosti slovenskega (in
jugoslovanskega) delavskega gibanja in komunizma.
Slavnostna prireditev je potekala v študijski knjižnici v Kuharjevi bralnici, ki
ohranja spomin na pisatelja in njegov rod. Prežihovi dnevi so se začeli z razstavo
Motivi s Koroške, Nataša Prestor je našla motiv za ustvarjanje tudi v Prežihovih
besedilih, zbrano publiko je s priredbami Vorančevih besedil navdušil kantavtor
Milan Kamnik, dijaki Gimnazije Ravne so nastopili s parodijo po motivih Solzic.
Osrednjo slovesnost je knjižnica naslovila Ustvarjalnost bratov Kuhar.
Odkar se je spregovorilo tudi o zamolčanem bratu dr. Alojziju Kuharju, smo
Korošci ostrmeli, kakšno silno ustvarjalnost je izpričal Kuharjev rod, ki je živel v
179
180
Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot
Kotljah 200 let – štirje bratje, ki jih tudi popolnoma nasprotni idejni nazori niso
nikoli ločili.
Akademik dr. Jože Pogačnik je spregovoril o književni tradiciji in Prežihu,
dr. Zinka Zorko o stilni vrednosti dialektizmov v Prežihovi prozi. Dr. Mirko
Križman je predaval o literarnem izrazu odnosa do zemlje s socialnimi in čustvenimi gibali pri Cankarju in Prežihu.
Življenje in delo Vorančevih bratov sta raziskala Janez Mrdavšič in Mirko
Osojnik. Mrdavšiču se je ob raziskovanju Prežiha nabralo za celo knjigo snovi
in podob o dr. Alojzu Kuharju. Mirko Osojnik je podrobno orisal še druga dva
brata: Avgusta, strokovnjaka za varstvo pri delu in urednika lokalnega glasila
Koroškega fužinarja, ter Ivana, razgledanega kmeta in pisca Hotuljske ovseti.
V okviru slovesnosti je knjižnica pripravila predavanja z naslovom »O koroški literaturi«: dr. Igor Saksida je spregovoril o igrivem svetu obeh Suhodolčanov,
Andrej Makuc se je spraševal, kaj je koroška literatura, Tone Turičnik je opisal
Meškov literarni portret, Hermana Vogla je predstavil Miran Kodrin.
V likovnem salonu je razstavljal Bojan Golija Prežihov cikel II, knjižnica je
bila soustvarjalka slovenskega knjižnega kviza »Prežihov Voranc in Koroška«, ki
je predstavljal najbolj množično in vseslovensko prireditev v spomin na Prežiha.
Velika škoda je, da prispevki s simpozija niso izšli v samostojnem zborniku,
objavljeni so v Koroškem fužinarju in v drugih časopisih.
Koroški muzej Ravne je leta 2003 ob 110 letnici rojstva Prežihovega Voranca
pripravil slovesnost na Prežihovi bajti, kjer je Mitja Šipek odigral monodramo
Svetneči Gašper. Potekale so še druge prireditve: pohod po Vorančevi poti je
organizirala KS Kotlje, Foto klub Ravne je pripravil fotografski natečaj Prežihovi
kraji in ljudje, OŠ Prežihovega Voranca literarni natečaj, Prežihova ustanova je
izdala faksimile Solzic, muzej je pripravil razstavo del Franceta Miheliča, knjižnica večer s pesniki (Zlobec, Kovič, Pavček), občina slavnostno akademijo.
Ob obletnici je bila objavljena spletna stran: www.prezih.net
Koroški muzej pripravlja vsakoletna spominska srečanja na Prežihovi bajti.
Kratek, izčrpen pregled ohranjanja spomina na Prežiha in hranjenja
Prežihove literarne zapuščine dokazuje, da čas ni zastrl žive misli in lepote
Prežihovih del. Domači kraj dostojno ohranja spomin na Prežiha in njegov rod.
Pomembno vlogo pri tem prizadevanju imata obe osrednji koroški kulturni instituciji – Koroški pokrajinski muzej Ravne in Koroška osrednja knjižnica dr.
Franca Sušnika.
M. Kotnik-Verčko: Prežih v domačem kraju
VIRI IN LITERATURA
Arhiv Koroške osrednje knjižnice
Mrdavšič, Janez: Dvajset let Prežihovega spominskega muzeja v Prežihovi bajti.
1999. V Prežihova bajta : spominski muzej Prežihovega Voranca : 1979 : 1999.
Ravne na Koroškem : Koroški muzej, str. 13-25
Mrdavšič, Janez (ur.): Odmev živega človeka in krajine : spominsko srečanje ob devetdesetletnici Prežihovega rojstva. Ravne na Koroškem : Koroška osrednja knjižnica dr. Franc Sušnik : Kulturna skupnost, 1983.
Prežihov Voranc : zbornik prispevkov s simpozija ob 100-letnici rojstva. Maribor :
Kulturni forum, 1993.
Prežihova bajta. Ravne na Koroškem : Koroški muzej, 1999.
Prežihove Kotlje – Vorančeva pot. Ravne na Koroškem : Občina, 2003.
Prežihove svečanosti : sedmi sklic Plenuma kulturnih delavcev Osvobodilne fronte 1979. Ljubljana : Plenum kulturnih delavcev OF slovenskega naroda (Zbirka
Plenuma kulturnih delavcev OF), 1980.
SUMMARY
Prežih in his Home Place
The paper discusses efforts and means of Prežih’s fellow countrymen to maintain the living memory of this important writer and to encourage further interest
in his literary work. The role of both central Carinthian cultural institutions,
The Carinthian Museum Ravne and The Dr. Franc Sušnik Central Carinthian
Library, is of the utmost importance. The central location preserving the memory of the writer is a cottage known as “Prežihova bajta”, a memorial museum.
The paper shows various forms of preserving the memory of Prežih in his
home town, such as: a walking trail dedicated to the memory of Prežih “Prežihova
pot”, a reading badge competition “Prežihova bralna značka”, a memorial room
“Prežihova soba”, symposia and meetings as well as other means.
A brief and comprehensive overview demonstrates that Prežih’s home tome
town preserves the memory of Prežih and his family decently and with dignity.
181
182
Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot
L. Detela: Tri eksistencialna srečanja s Prežihovim Vorancem
Avtorji
Detela Lev
roj. 1939 v Mariboru, študij slovanske filologije in umetnostne zgodovine na
filozofskih fakultetah univerz v Ljubljani in na Dunaju. Svoboden književnik,
literarni ustvarjalec in publicist na Dunaju, član Društva slovenskih pisateljev,
Avstrijskega PEN – kluba in drugih pisateljskih združenj. Avstrijski zvezni predsednik mu je leta 2010 za zasluge na literarnem in kulturno - posredniškem področju podelil častni poklicni naziv profesor.
Deželak Barič Vida
dr., roj. 1954 v Celju, študij zgodovine in umetnostne zgodovine na Filozofski
fakulteti Univerze v Ljubljani, doktorirala na zgodovini 1999. Asistentka z doktoratom na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani.
Dolenc Ervin
doc. dr., roj. 1960 v Postojni, u. 2009 v Ljubljani, študij zgodovine in filozofije na
Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, doktoriral 1992 na oddelku za zgodovino. Znan. svet na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani.
Gabrič Aleš
doc. dr., roj. 1963 v Ljubljani, študij zgodovine in geografije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, doktoriral 1994 na oddelku za zgodovino. Znan. svet.
na Inštitutu za novejšo zgodovino, predavatelj na Fakulteti za družbene vede
Univerze v Ljubljani.
183
184
Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot
Grafenauer Danijel
dr., roj. 1976 v Mariboru, študij zgodovine in geografije na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru, doktoriral 2009 na zgodovini Filozofske fakultete
Univerze v Mariboru. Asistent z doktoratom na Inštitutu za narodnostna vprašanja v Ljubljani.
Grdina Igor
redni prof. ddr., zgodovinar in slavist, roj. 1965 v Celju, študij na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je sprva predaval na slovenistiki. Znan. svet. in
predstojnik Inštituta za kulturno zgodovino Znanstvenoraziskovalnega centra
SAZU in predavatelj na Fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici.
Godeša Bojan
doc. dr., roj. 1962 v Ljubljani, študij zgodovine in sociologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, doktoriral na zgodovini 1993. Znanstveni svetnik
na Inštitutu za novejšo zgodovino in predavatelj na Fakulteti za humanistiko
Univerze v Novi Gorici.
Jesenšek Marko
redni prof. dr., roj. 1960 v Mariboru, študiral slavistiko in 1994 doktoriral na
Oddelku za slovanske jezike na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Predavatelj na
Oddelku za slovanske jezike in književnosti na Filozofski fakulteti Univerze v
Maribor in dekan fakultete.
Kotnik-Verčko Majda
mag., roj. 1958 v Slovenj Gradcu, študij slavistike na Filozofski fakulteti Univerze
v Ljubljani, magistrirala 2006 na oddelku za bibliotekarstvo Filozofske fakultete.
Vodja Enote za delo z uporabniki in upravljanje knjižnične zbirke v Narodni in
univerzitetni knjižnici.
Leben Andrej
dr., roj. 1966 v Pliberku, študij slavistike in etnologije na Filozofski fakulteti Univerze na Dunaju, doktoriral 1995 na oddelku za slavistiko. Sodelavec
Inštituta za slavistiko Univerze v Gradcu.
Avtorji
Svoljšak Petra
doc. dr., roj. 1965 na Jesenicah, študij zgodovine na Filozofski fakulteti v
Ljubljani, doktorirala 1997. Znanstvena svetnica in predstojnica Zgodovinskega
inštituta Milka Kosa Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU ter predavateljica in direktorica programa Kulturna zgodovina na Fakulteti za humanistiko
Univerze v Novi Gorici.
Zorko Zinka
zasl. prof. dr., redna članica SAZU, roj. 1936 v Spodnji Kapli na Kozjaku, študirala
slovenistiko in rusistiko v Ljubljani in doktorirala 1986 na slovenistiki Filozofske
fakultete Univerze v Ljubljani. Do upokojitve predavala na Pedagoški fakulteti
Univerze v Mariboru in bila gostujoča profesorica na več tujih univerzah.
185
186
Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot
L. Detela: Tri eksistencialna srečanja s Prežihovim Vorancem
187
188
Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot