1. No category

Slovstvena folkloristika 9 (2010), 21-27
Znanstveni članek
Slovenske legende o svetem Petru
Petra Novak
OŠ Žiri, Jobstova 22, Žiri
Povzetek — Raziskava je temeljila na zbiranju gradiva slovenskih legend o sv. Petru.
Gradivo je bilo že zapisano oz. natisnjeno in sem ga pridobila v rokopisni zbirki na Inštitutu za slovensko narodopisje (ISN) ZRC SAZU-ja, v različnih časopisih, revijah in zbirkah
oz. monografijah. Precejšen del predstavlja gradivo iz zbirke Glasovi, ki prinaša folklorne
pripovedi s širšega območja slovenskega ozemlja. Avtorstva zapisov so bila v precejšnjem delu navedena in jih tako navajam tudi sama, kraji zapisov pa manj pogosto oz.
redko (izjema so legende iz zbirke Glasovi). Zbrane legende so bile zapisane v obdobju
od sredine 19. stoletja do začetka 21. stoletja in na celotnem slovenskem etničnem ozemlju (vključujoč tudi zamejstvo), a z različno frekvenco pojavljanja na določenem območju.
Zemljevid s kraji, od koder so zapisane legende, ki sem ga pri tem izdelala, kaže, da so
nastale v kmečkem okolju; okrog urbanih središč jih ni bilo. Obstajajo določena območja,
kjer so bile bolj aktualne in razširjene, in območja, kjer jih sploh ne zasledimo. Kako je s
tem žanrom slovstvene folklore na drugih krajevnih območjih, ni mogoče zagotovo trditi;
morda se legende niso ohranile oz. ni bilo zapisovalca/zbiratelja s tistega območja.
Legend večinoma niso zapisovali ljudje, izobraženi v dialektološki vedi, zato se zapisi
razlikujejo od zapisovalca do zapisovalca. V večini gre za zapise v poknjiženem jeziku,
predvsem na glasoslovni ravni, ali v pogovorni varianti.
Ključne besede: legenda, slovenske legende, sv. Peter
Slovenian religious tales about St. Peter
Summary — First of all, article determined one of the genre of literary folklore – religious
tale (so called legend in Slovene) and its composition and dissemination across the
Slovenian territory presented. Then the analyses of collected religious tales, featuring St.
Peter, the apostle, are given. Those have been gathered at the manuscript department of
Institute of Slovenian Ethnology, from various magazines, newspapers, religious tales
collections and monographs. Article presents also details of the area, time and the collectors included in the corpus.
Keywords: religious tale, Slovenian religious tales, St. Peter
UVOD
Tema legend, predvsem legend v prozi, je (bila) pri
nas skromno proučevana. V to so me na začetku
moje raziskave prepričale monografije, ki celo v
svojem naslovu nosijo besedo legende, v njih pa ni
mogoče zaslediti prav nobene povedke z vsebino,
ki pritiče legendi. Morda je temu vzrok tudi terminološki pluralizem; natančne definicije legende v slovenski strokovni literaturi nisem nikjer zasledila. Ali
so bile preskope oz. preveč posplošene. Splošne
besede o legendah pa lahko zasledimo le na nekaj
straneh monografij/zbirk folklornih pripovedi oz.
člankov.
V svoji raziskavi sem s pomočjo domačih in
tujih virov oz. literature sama skušala podati obširnejšo definicijo legende, z zbiranjem gradiva in njegovo analizo, pri kateri sem uporabila komparativno
in statistično metodo, pa prikazati objektivne podatke o zapisovanju legend v razdobju več kot 150 let
na celotnem slovenskem etničnem ozemlju znotraj
meja in tudi z območij narodnih manjšin zunaj meja
Slovenije. Zaradi preobsežnega korpusa legend, ki
bi jih lahko vključila v svojo raziskavo, sem se odločila za zbiranje legend, v katerih nastopa apostol
Peter.
LEGENDA
Do današnjega časa se je izraz legenda pomensko
že zelo razširil, preobrazil. V Slovarju slovenskega
knjižnega jezika so tako navedene sledeče razlage:
1. literarno: pripoved, v kateri nastopa Kristus,
Marija ali svetniki;
2. književno: pripoved, zgodba, zlasti o nenavadnih pojavih, dogodkih ali ljudeh; nav. ekspresivno: neresnična pripoved, izmišljotina;
3. književno, ekspresivno, navadno v povedni
rabi: kdor zaradi nenavadnih izrednih lastnosti
vzbuja občudovanje;
4. navodilo za razumevanje ustaljenih, dogovorjenih znakov;
5. numerično: napis (na novcu, pečatu) (SSKJ
1995: 482).
V pričujoči razpravi bo govora o legendi, ki slovarsko sodi pod prvo oznako.
© Sekcija za zbiranje in raziskovanje slovenske slovstvene folklore
22
Legenda je zgodba iz življenja svetih oseb, prerokov, mučencev in svetnikov, vzeta iz verskega
izročila. Praviloma se legende navezujejo na judovsko in krščansko izročilo, lahko tudi na muslimansko, hindujsko ali budistično. V njihovem središču je
najpogosteje pripoved o čudežnem dogodku, ki
potrjuje svetost takšnih oseb (v krščanskem svetu
Kristusa, njegove matere ali svetnikov), hkrati pa je
plačilo ljudem za dobra dejanja ali kazen za grešnike. Izvor legende so svete knjige posameznih verstev, življenjepisi svetnikov ali pa apokrifno slovstvo, ki ni kanonično priznano (Enciklopedija Slovenije 1987: 117; Stanonik 1999: 279).
Anton Ocvirk pravi, da moramo ob omembi religioznih snovi, tako v slovstveni folklori kot literaturi,
omeniti motive, zgodbe in osebe, ki jih je evropska
slovstvena folklora zajemala iz Biblije (1936: 89).
Večina dogodkov iz evangelijev in apostolskih del je
našla ubeseditev v povedkah, posameznih delih in
ciklih (Enzyklopädie des Märchens 1990: 870).
Navdih je bila tako Stara zaveza Svetega pisma
kakor tudi svetopisemski dogodki, ki zadevajo globoko religiozno problematiko: stvarjenje sveta,
izvirni greh, vesoljni potop ipd. Obsežno poglavje
zajemajo snovi iz Nove zaveze Svetega pisma:
Herod, Janez Krstnik, zgodba o izgubljenem sinu
ipd.; neizčrpno gradivo nudijo prikazovanja Kristusove osebnosti, njegovega življenja, čudežev, naukov, božanskega poslanstva. Srednjeveški misticizem, v katerem so nastajale legende, je kar tonil v
Kristusovem problemu. Marija je za razliko od Kristusa posegala na področje poezije: predvsem so se
širila legendna izročila o njenem življenju, ki so nastala kot plod preprostega religioznega čustvovanja
ne le v zgodnji dobi krščanstva, ampak tudi kasneje. Ob omenjenih religioznih snoveh ne smemo
pozabiti tudi na imaginarno predstavo – satana. V
to tematološko skupino moramo prištevati še svetniške legende in razne religiozne like, ki so nastali v
krščanstvu. V srednjem veku je bila namreč zaradi
vsebine in moralnih naukov priljubljena zlasti
legenda o sv. Alekseju (Ocvirk 1936: 89–91).
V latinskem jeziku in prozni obliki so se širile od
6. stoletja naprej, v 9. stoletju so začele prehajati v
ljudske, romanske, germanske in pozneje slovanske jezike. V 12. stoletju so na teh podlagah začele
nastajati legendne igre; iz 13. stoletja je znamenita
zbirka Legenda aurea, ki jo je sestavil Jacobus de
Voragine (Enciklopedija Slovenije 1987: 117).
Legenda aurea je zbirka svetniških življenjepisov, ki
jo je de Voragine zasnoval tako, da se svetnikov
življenjepis tipično začne z (pogosto nenavadno)
etimologijo svetnikovega imena, sledi opis svetnikovega življenja, ki se prepleta s sklicevanji na
liturgijo rimo-katoliške cerkve v spomin tega svetnika; nato biografijo popestri z nadnaravnimi pripetlja1
ji iz življenja blaženega iz manj zanesljivih virov. V
Legendi aurei je identificiranih več kot 130 virov, ki
se nanašajo na zgodbe, povezane s svetniki. Veliko
pripovedi tudi vključuje zgodbe, v katerih se zgodijo
čudeži (De Voragine 1999). Knjiga je najbližja enci-
Slovstvena folkloristika
klopediji kot vedi o svetnikih v poznem srednjem
veku. Njeno ponavljajočo se naravo (koncept razlage svetniških življenj je mogoče razložiti z dejstvom,
da je Jacobus de Voragine želel napisati priročnik o
svetniškem nauku za pridige in ne za ljudsko raz2
vedrilo, kar je knjiga dejansko postala). Že takrat (v
13. stoletju) je imela vpliv na italijanske novele3
(Jolles 1978: 23), čeprav renesansa in reformacija
legendi nista bili naklonjeni; protireformacija in
barok sta njeno snov ponovno aktualizirala, zlasti
za potrebe jezuitskega gledališča. Šele predromantika in romantika sta odkrili tudi poetično vrednost
legend, iz njih sta jemali snov za balade in romance
ter dramska dela;4 podoben pomen so ohranjale v
pripovedništvu, poeziji in dramatiki nove romantike,
dekadence in simbolizma5 (Enciklopedija Slovenije
1987: 117).
Vendar pa definicija legende ostaja odprta,
prav tako gre v tej vrsti povedk za preplet žanrov,
kar potrjuje tudi razlaga omenjenega gesla v
Enzyklopädie des Märchens. Potrebam po katalogiziranju ni mogoče ugoditi; Felix Karlinger tako
ohranja nedoločenost termina legenda, saj je v različnih kulturnih in jezikovnih prostorih komaj mogoče razločiti vrste pravljica–(pri)povedka–legenda
(Enzyklopädie des Märchens 1990: 870). Heda
Jason ravno tako o žanrski klasifikaciji pove, da je
lahko povedka npr. razlagalna, a ima v svoji zgodbi
moralni nauk, ki pritiče svetniški povedki; je v
območju svetniškega, vendar je na meji med svetniško povedko in mitom (2000: 145–146).
V legendi pa je kljub vsemu točno določeno
mesto, ki jo od ostalih povedk ločuje, in sicer nastop svetnika in svetega v zgodbi. Po tem kriteriju so
v mojo raziskavo uvrščene legende s sv. Petrom
kot svetnikom, ki nastopa v njih.6
ŠIRJENJE LEGEND(E) NA SLOVENSKEM
OZEMLJU
Marija Stanonik (1999: 279) razlaga, da so se na
slovenska tla začele širiti legende, zapisane v nemščini in latinščini, s češčenjem svetnikov in z ustanavljanjem prvih samostanov od 10. stoletja naprej.
Na tej podlagi so se verjetno že v 12. in 13. stoletju
začele v slovstveni folklori oblikovati legende v verzih7 in prozi, s pripovedmi o starozaveznih očakih in
prerokih, Kristusu, devici Mariji, apostolih, mučencih
in svetnikih. V njih se je krščanska tradicija prepletala z bajčnimi in pravljičnimi sestavinami. Reformacija je legende zavračala, barok je zopet uveljavljal legendne snovi8 kot del cerkvene književnosti. V
prozi so namreč postale sestavni del baročnih pridig Janeza Svetokriškega, Rogerija Ljubljanskega
in Jerneja Basarja, med bralci pa so se širile tudi s
prvimi svetniškimi življenjepisi. Razsvetljenstvu je
bila legenda tuja.9 Kot književni žanr so jo na Slovenskem odkrili v obdobju romantike (Stanonik
1999: 279–280).
V obdobju med romantiko in realizmom je bila
legenda sicer redka, vendar ugledna književna
23
Petra Novak: Slovenske legende o svetem Petru
zvrst. Osrednji pesniki so vanjo prispevali več
pomembnih besedil. Medtem ko je Aškerc legendno
snov jemal tudi iz orientalskih verstev, je Trdina
zapisoval folklorne legende. Proti koncu 19. stoletja
so začele izhajati prve antologije ljudskih in umetnih
legend. Med prvimi izdajatelji je bil Kosi (Narodne
legende za slovensko mladino I–III 1890–91; Sto
narodnih legend 1897) (Enciklopedija Slovenije
1987: 117–118). In v uvodu je takratni mladini takole razložil pojem legenda, njen namen in o čem največ govorijo slovenske legende:
V njej (zbirki op. P. T.) sicer ne najdete čudapolnih pravljic o zakletih grofih in kraljevičih, tudi ne
pripovedk o strašnem zmaju in orjaškem povodnem
možu, nego brali boste iž nje (zbirke op. P. T.)
same pobožne pripovedke – narodne legende. Kaj
pa so “legende”, morebiti zvedavo vprašate. Poslušajte tedaj, da Vam povem. Beseda “legenda” prihaja od latinskega “legendum” in je pomenila sprv
[sic.] časa (prvotno) ono berilo, katero se je ljudstvu
pri božjej službi čitalo; kasneje imenovale so se
tako knjige, ki so sodrževale pripovedke z življenja
svetnikov, sedaj pa oznamenujemo s besedo
“legenda” vsako posamezno izmišljeno pripovest, ki
govori o Zveličarju ali pa tudi o kakšnem svetniku
ali svetnici božji, in sploh vsako pobožno pripovedko.
Narodna legenda pa je tista, ki si jo narod ali
ljudstvo pripoveduje. Ona prihaja že mnogo, mnogo
let od ust do ust človeškega rodu; oče so jo povedali sinu, sin zopet svojim otrokom i. t. d.
Slovenska narodna legenda razpravlja največ o
Kristusu in sv. Petru, česar se, prebirajoč to knjižico, tudi sami precej prepričate.
Sv. Peter ni bil velik svetnik, in Kristus imel ga
je zelo rad, ne bi ga drugače imenoval svojim
namestnikom na zemlji, še manj mu pa ključe
nebeškega kraljestva izročil. Vendar pa je imel tudi
sv. Peter svoje človeške slabosti, kar nam npr.
dogodba o petelinovem petju priča. –
Občujoč tukaj na zemlji z božjim Učenikom je
sv. Peter dobro vedel, da je vse, kar je storil Gospod, prav in da je za vsako izustilo in dejanje imel
tudi svoj vzrok. A navzlic temu mu mnogokrat ni
hotelo prav nič v glavo iti, zakaj je Zveličar ravnal tu
ali tam baš tako in ne drugače.
Božjemu Zveličarju, ki je že tudi takrat kot na
zemlji bivajoč človek vedel za vsacega najskrivnejše misli, ni bilo neznano, da se je sv. Peter često na
tihem hudoval nad njegovimi naredbami.
Kristus je izpolnil svetniku večkrat na tihem
goječo željo, da mu je pokazal, kako slab je človeški razum ter da bi ne bilo dobro, ko bi se vedno in
povsod Petrova volja izpolnjevala.
Nekatere v tej zbirki priobčene legende so bolj
resne vsebine in nam ponujajo kak nauk za življenje; druge nam kažejo, kako si misli prosto ljudstvo
nastanek te ali one prirodnine (n. pr. legenda “Kako
so bučele postale” – “Od kod so gobe”) in še druge
zgolj smešnega ali šaljivega zadržaja.
Sprejmi torej premila slovenska mladina, to
drobno knjižico in marljivo jo čitaj. Morebiti si bodeš,
prebirajoč jo, zaužila tudi toliko nedolžnega veselja
kot sem si ga zaužil jaz pri nje sestavljanju. Če
nisem varal, ondaj dosegel sem ž njo popolnoma
to, kar sem doseči nameraval.
Bog s teboj! (V Središči, meseca februvarija
1890) A. K.
ZBRANE SLOVENSKE LEGENDE O SVETEM
PETRU
Obdobja
Zapise zbranih legend sem našla v različnih časnikih, listih, časopisih, monografijah, zbirkah gradiva
posameznih knjižnic in tudi v rokopisni zbirki na
Inštitutu za slovensko narodopisje (ISN) ZRC
SAZU-ja. Na omenjenem inštitutu sem pregledala
Arhiv slovenskih ljudskih pripovedi, del zapuščine
dr. Karla Štreklja, zbirko gradiva Gašperja Križnika,
t. i. Narodno blago iz Motniške okolice, Kartoteko
za pripravo indeksa pravljic po mednarodni klasifikaciji Aarne-Thompson, prepise rokopisov ljudskih
pripovedi dr. Milka Matičetovega, diplomske in proseminarske naloge (s področja etnologije in slavistike, ki jih hranijo na SAZU-ju kakor tudi na posameznih oddelkih Filozofske fakultete). Pregledala
sem bazo Digitalne knjižnice Slovenije, kjer sem
iskala z ustreznimi besedami, ki bi mi lahko pokazale literaturo/vire, primerne za mojo raziskavo, po
celotnem besedilu vseh korpusov. Vir so mi bile
različne revije/zborniki, ki prinašajo objave pripovedi s tovrstnega področja (Traditiones, Etnolog);
monografije, pri katerih sem v katalogih zasledila
ustrezne predmetne oznake, ki pa so se v več primerih izkazale za neustrezne moji definiciji (prim.
Radešček 1983 in 1996) oz. ne vsebujejo legend o
sv. Petru (Kelemina 1930; Medved 1910; Tomažič
1944 ipd.). V ta namen sem se napotila v več knjižnic, ki so mi omogočale dostop do omenjenega
gradiva – v Semeniško knjižnico, Slovansko knjižnico, knjižnice Filozofske fakultete oddelkov za etnologijo, slavistiko in slovenistiko, umetnostno zgodovino, knjižnico Slovenskega etnografskega muzeja,
NUK, Univerzitetno knjižnico v Mariboru in v več
splošnih knjižnic.
Iz prve polovice 19. stoletja, kamor segajo najzgodnejši zbrani zapisi, so legende, objavljene v
takratnem časopisju: v Ljubljanskem časniku
(1850), Sl. bčeli (1851, 1852), Novicah (1859),
Kmetijskih in rokodelskih novicah (1858, 1868), Sl.
glasniku (1863), Besedniku (1873), V(e)rtcu (1873,
1878, 1884, 1885, 1883, 1887, 1888), Kresu (1884,
1886), Slovenskem gospodarju (1888), Domu in
svetu (1888, 1889), Popotniku (1889); največjo
zbirko legend pa zagotovo prinašajo Kosijeve
legende, sicer nekatere že prej objavljene in kamor
so poleg Kosija prispevali legende različni zapisovalci (Trdina, podpisani J.S., L. Pesjakova, J. Barle,
G. Križnik in J. Meglič) v letih 1890 (Narodne
legende za slovensko mladino), 1891 (Narodne
legende za slovensko mladino, zv. 3) in 1897 (Sto
24
Slovstvena folkloristika
narodnih legend).
V 1. polovici 20 stoletja je število objav legend
nekoliko manjše, in sicer se nadaljuje v Vrtcu
(1901), Gorenjcu (1905), v Slovanu (1913), Angelčku (1930/1931), Sl. gospodarju (1937) Jaselcah
(1927).
Kar nekaj zapisov iz zbirk Inštituta za slovensko
narodopisje (ISN) ZRC SAZU-ja (npr. gradivo iz
Zbirke dijakov (1920) in Štrekljeve zapuščine –
prim. mapa II, 1870) pa je mogoče zaslediti tudi v
zgoraj omenjenih objavah tedanjega časopisja.
Navedene objave v periodiki potrjujejo dejstvo,
da v nobenem drugem obdobju slovenske književnosti ni bilo objavljenega toliko folklornega gradiva
kot prav v obdobju slovenskega realizma (2. polovica 19. stoletja). Najznamenitejša zbiralca slovenske
slovstvene folklore v tem obdobju sta bila Matija
Valjavec in Gašper Križnik, katerih zapise legend
sem pridobila v zbirkah na Inštitutu za slovensko
narodopisje (ISN) ZRC SAZU-ja.10 Prehod iz 19. v
20. stoletje se kaže v tem, da zbiranje slovstvene
folklore nima več iste vrednosti, kakršno je imelo
prej. Objav slovstvene folklore v publicistiki je bilo
vedno manj (Stanonik 1999: 26–30).
Iz 1. polovice 20. stoletja so npr. legende iz
Möderndorferjevih Koroških narodnih pripovedk
(1946); Trdinove Bajke in povesti (o Gorjancih)
(1910–1950) …
Iz začetka 70. let 20. stoletja so zbrane Merkùjeve legende (1972).
Po številu objav in tudi gradiva, primernega za
mojo raziskavo, sem precej gradiva dobila v zbirki
Glasovi, ki je začela izhajati (in naj še ne bi bila
zaključena) konec 80. let 20. stoletja. Prav tako iz
2. polovice 20. stoletja so legende iz posameznih
monografij, npr. Slovenske povedke 20. stoletja in
Slovenska slovstvena folklora (M. Stanonik); Slovenska dežela v pripovedki in podobi (Dušica
Kunaver); Izbrana mladinska beseda (F. K. Meško).
Kraji zapisov legend
Legende, ki sem jih zbrala, so s celotnega slovenskega etničnega ozemlja znotraj meja in deloma
tudi z območij zunaj meja Slovenije, na ozemlju,
kjer živi slovenska narodna manjšina. Pokrite so
vse slovenske narečne skupine, sicer s številom
legend (glede na posamezna narečja znotraj njih)
različno zastopane.
Zemljevid s kraji, od koder so zapisane legende
(kjer je podatek o kraju naveden), kaže, da so nastale v kmečkem okolju, da jih okrog urbanih središč
ni bilo. Obstajajo določena območja, kjer so bile bolj
aktualne in razširjene, in območja, kjer jih sploh ne
zasledimo. Izstopa pet območij, kjer je pogostnost
pojavljanja najvišja: Pohorje, Kras, območje jugovzhodno od Ljubljane, Porabje in Goriška. Kako je z
legendami na drugih območjih, ni mogoče zagotovo
trditi; morda se legende niso ohranile oz. ni bilo
zapisovalca/zbiratelja s tistega območja. Odsotnost
zapisanih legend z urbanih območij morda kaže
tudi na dejstvo, da so bila ta že toliko izobražena,
da so sprejemala (in bila sposobna sprejemati) drugačno literaturo, zgodbe in meščani niso bili več
zadovoljni (zgolj?) s folklornimi legendami; dostopne so jim bile “krištofšmidovske” zgodbe,11 zanimive
kratkočasnice.
Zapisovanje legend
Jezik se spreminja v prostoru in času, je živ, zato
kaže tudi v zbranih legendah spremembo v času in
preoblikovanost v prostoru. Zapisi pričujočih legend
se razlikujejo tudi od zapisovalca do zapisovalca
(zbiratelja). Pripovedi večinoma niso zapisovali ljudje, izobraženi v dialektološki smeri. Poleg tega je bil
(predvsem pri zapisih starejših legend) problem tudi
v neizdelanih dialektoloških merilih.12 Ena svetlih
izjem, sicer zapisovalec, zbiratelj kasnejšega obdobja, je Pavel Merkù,13 ki nam je (med drugim) ohra-
Zemljevid z označenimi kraji, od koder so zapisane legende (vir: Petra Novak).
25
Petra Novak: Slovenske legende o svetem Petru
nil dediščino legend Slovencev v Italiji (Benečija),
zapisanih v živi narečni podobi (nadiško oz. tersko
narečje). Druga, a hkrati tudi utemeljena razlaga,
zakaj legende niso pisane ali vsaj večina njih ne v
živi narečni podobi, pa je želja pripovedi nerazumljive oz. težko razumljive narečne govorice (predvsem tistih narečij, ki se od osrednjega govora najbolj razlikujejo) približati čim širši množici ljudi,
razumevanju bralcev takratnega časa. Ker jih je bilo
nemalo od njih namenjenih mlademu bralcu (glej
poglavje o (vzgojni) vlogi legend), je bilo možnosti
za zapis v narečju še manj. V večini primerov gre
za poknjiženje na glasoslovni ravni v katerem koli
časovnem obdobju. Tako so nekatera besedila
(npr. legende, katerih zbiralec je A. Kosi) poenoteno zapisana v knjižni normi iz obdobja moderne,
vendar z ohranitvijo funkcionalnih prvin poetike
slovstvene folklore. Tudi drugo gradivo (objave v
zbirkah, revijah/listih takratnega časa ipd.) 2. polovice 19. stoletja in z začetka 20. stoletja je bilo
izdano v poknjiženi obliki, ubesedene pa v naravno
govornem, vendar normativnem zglednem knjižnem
jeziku slovenske moderne (Orožen 2006: 606).
Enaka tendenca je opazna tudi v poznejših, tj. tudi
sodobnih izdajah. Zapisovalci, ki so legende želeli
ohraniti in jih posredovati naprej, so jim bili predvsem vsebinsko zvesti. Sodobne izdaje legend, prim.
zbirka Glasovi,14 ki pokrivajo oz. imajo namen
pokrivati širše območje slovenskega ozemlja, prinašajo poknjižene variante oz. v primeru, da je
zapis narečni (predvsem za narečja, ki se močno
razlikujejo od knjižne norme), zraven včasih dodajo
poknjiženo varianto (prim. Da sta Bog pa sveti Peter po sveita odla – Ko sta Bog in sveti Peter hodila
po zemlji; Pravica – Pravičnost; Pojap pa gröištje –
Pojap in hruške; Manjaki i flaisni – Leni in pridni
(Krajczar 1996: 267–283)). Kar nekaj zbranih
legend je zapisanih v pogovorni različici, ki je oz. je
bila blizu knjižnemu jeziku tistega časa. Med zbranimi legendami je tudi več takšnih, ki so jih skušali
zapisati narečno,15 vendar ob teh pogosto manjkajo
naglasna znamenja; polglasnik je upoštevan zelo
pogosto, redkeje je zapisan dvoglasnik. O tem je
pisala tudi ena kasnejših zbirateljic: “Težje pa je bilo
z zapisom fonemov. Želela sem, da bi bilo branje
preprosto in razumljivo čim širšemu krogu bralcev.
Ves čas sem se zavedala, da imam premalo znanja
o narečjih, zato sem za pomoč zaprosila dialektologinjo Vero Smole. Opogumila me je in mi pomagala
pri izbiri znakov za zapis. Pri tem je upoštevala
mojo željo, naj bi bil zapis preprost in naj bi imel čim
manj znakov. Pri iskanju načina zapisovanja sem
se odločila, da bom povsod tam, kjer je izgovorjava
knjižnega zapisa enaka ali podobna narečni izgovorjavi, ohranila knjižni zapis (delal, v jami, v
brejznə, vlejć itd.).” (Tončič Štrancar 2006: 13–14).
Zbirateljica še navede, katere znake uporabi za
posamezne glasove.
Sicer pa vse narečne besede, besedne zveze,
drugačne skladenjske oblike, neustaljen besedni
red, katere koli skladenjske posebnosti besedotvor-
ja kažejo na to, da so (tudi tukaj zbrane) legende
res umetnost narečij in da živijo s transmisijami v
prostoru in času, kar jih bistveno determinira. Že
prej omenjena zbirateljica pa je dodala, da je jezik
potrebno poslušati od domačinov in se ga od njih
učiti (Tončič Štrancar 2006: 13).
In ob koncu, tudi tukaj zbranih legend se je
16
dotaknil proces “literarjenja”. Poleg pisateljev
17
18
(Trdina, Meško …), ki so uporabili legendno
snov za svoja avtorska dela, je očiten tudi primer
dodanih naukov (navajam jih v poševnem tisku) k
več legendam v Kosijevi zbirki. Primeri legende z
naslovom Vzveličar in sv. Peter mlatiča, kjer se
konec legende glasi: “To je bila ženi zaslužena
kazen za skopost in lakomnost.”; in še druge
legende: Ljubeznivo ponudi božji Sin sv. Petru svojo desnico ter pravi: Tvoji dvomi nad božjo modrostjo in pravičnostjo so sicer grešni, vendar ne boj se,
kajti moj Oče je rekel: “Blagor ubogim na duhu, kajti
njih je nebeško kraljestvo!”; “Sramoval se je svetnik
pred božjim Mojstrom, kateri ga je potem takole
podučil: Kdor male stvarce ne časti, za manjšo često se poti.”; legenda, kjer je eksplicitno izražen
Kosijev nauk: “Pomni: Vsako prevzetnost Bog prej
ali slej ostro kaznuje. – Nesreča spokori človeka ter
ga stori krotkega in ponižnega.”
SKLEP
Pri analizi zbranih zapisov sem ugotovila, da le-ti
segajo v začetek 2. polovice 19. stoletja; objave
sem zasledila v različnih časnikih, listih, časopisih
in tudi v rokopisni zbirki na Inštitutu za slovensko
narodopisje (ISN) ZRC SAZU-ja, kjer sem pregledala več zbirk.
Zapis pričujočih legend se poleg časovne in
pokrajinske različnosti razlikuje tudi od zapisovalca
do zapisovalca (zbiralca). Sicer pa vse narečne
besede, besedne zveze, drugačne skladenjske
oblike, neustaljen besedni red, katere koli skladenjske posebnosti besedotvorja kažejo na to, da so
(tudi tukaj zbrane) legende res umetnost narečij in
da živijo s transmisijami v prostoru in času, kar jih
bistveno determinira. In četudi globalizacijo označujemo kot novodoben pojav, se opiram na Monaghana in Justa, da proces globalizacije nadaljuje tok
že obstoječih procesov, znanih iz človeške zgodovine, prim. katoliške religije (2000: 106). Po zaslugi
moderne tehnologije so komunikacije danes res
hitrejše in močnejše, pa vendar so, sicer v drugačni
formi, prisotne že od nekdaj. Na tem mestu se sicer
nimam namena poglabljati v konkretno vsebino
zbranih legend, a prej navedeno dejstvo potrjujeta
tudi vselej potujoča Kristus in sv. Peter (po svetu/zemlji). S seboj sta prinašala ideje, pravilne
sugestije ljudem ipd. V tem primeru bi lahko govorili, da sta bila vključena v svetovne migracijske
tokove, česar pa se bo mogoče dotakniti v eni
izmed prihodnjih raziskav.
26
LITERATURA
Dégh, Linda, Vázsonyi, Andrew, 1976: Legend and
Belief. V: Folklore genres. Dan Ben-Amos, ur.
Austin and London: University of Texas Press.
Enciklopedija Slovenije, 1987. Ljubljana: Mladinska
knjiga.
Enzyklopädie des Märchens, 1990. Kurt Ranke, ur.
Berlin and New York: w. De Gruyter.
Hladnik, Miran: Mladini in preprostemu narodu v
pouk in zabavo, dosegljivo na spletni strani:
http://www.ijs.si/lit/mladini.html-l2.
Jolles, Andre, 1978. Einfache formen: jednostavni
oblici. Legende, sage, mythe. Zagreb: Studentski centar sveučilišta.
Kos, Janko, 1991: Književnost. Učbenik literarne
zgodovine in teorije. Maribor: Obzorja.
Kosi, Anton, 1890: Narodne legende za slovensko
mladino, zvezek 1. Središče: Samozaložba.
Kosi, Anton, 1897: Sto narodnih legend. V Ljubljani:
j. Giontini.
Krajczar, Karel, 1996: Kralič pa Lejpa Vida. Slovenske pravljice in povedke iz Porabja. Ljubljana:
Kmečki glas.
Leksikon Cankarjeve založbe, 1988. Ljubljana:
Cankarjeva založba.
Mohor Miha, Košir, Manca, Stanonik, Marija, 1999:
Naš čas-opis. Ljubljana: Rokus.
Monaghan, John, Just, Peter, 2000: Social & Cultural Anthropology: A Very short Introduction.
Oxford: Oxford Univeristy Press.
Ocvirk, Anton, 1936: Teorija primerjalne literarne
zgodovine. V Ljubljani: Znanstveno društvo.
Orožen, Martina, 2006: Slovenske narodne legende
v prozi: globinsko pomensko sporočilo in površinska jezikovna ubeseditev. V: Slovenska kratka pripovedna proza. Irena Novak Popov, ur.
Ljubljana: Filozofska fakulteta, str. 605–618.
Pogorelec, Breda, 1967: Nastajanje slovenskega
knjižnega jezika. V: Jezikovni pogovori 2. France Vurnik, ur. V Ljubljani: Cankarjeva založba.
Ryan, William Granger. Golden legend, dosegljivo
na spletni strani:
http://en.wikipedia.org/wiki/golden_legend.
Slovar slovenskega knjižnega jezika (1995). Ljubljana: ZRC SAZU, DZS.
Smole, Vera, 1999: O jezikovni redakciji in zapisu
izbranih besedil. V: Slovenska slovstvena folklora. Marija Stanonik, ur. Ljubljana: DZS, str.
56–57.
Stanonik, Marija, 1990: Slovstvena folklora v domačem okolju. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo.
Stanonik, Marija, 1999: Slovenska slovstvena folklora. Ljubljana: DZS.
Stanonik, Marija, 2001: Teoretični oris slovstvene
folklore. Ljubljana: ZRC SAZU.
Stanonik, Marija, 2006: Procesualnost slovenske
slovstvene folklore. Ljubljana: ZRC SAZU.
Tončič Štrancar, Marija, 2005: Spremna beseda. V:
Frk, čez drn – frk, čez trn: prolke, pravce, štorce in prfjetce iz Brkinov in Čičarije. Ljubljana:
Kmečki glas.
Slovstvena folkloristika
Voragine, Jacobus de, 1999: Die Legenda aurea.
13. izdaja. Gütersloh: Gütersloher Verlaghaus.
Glasovi: http://www.zrc-sazu.si/isn/glasovi.htm.
1
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
Tudi pri življenjepisu sv. Petra zasledim tak koncept. V
Legendi aurei je življenjepis sv. Petra (apostola) označen na
straneh 328–338; poleg apostola so še razdelki sv. Petra kot
mučenika (str. 249–260), kot eksorcista (str. 304–305) in
vklenjenega sv. Petra (str. 404–409).
Knjigo, napisano v preprosti, bralni latinščini, so tisti čas brali
zaradi njenih zgodb; posamična zgodba je bila lahko povedana na zanimiv način, sicer pa so masovno težile k monotoniji in raznim napakam, kot je ponavljanje pripovedovanj o
mučeništvu in čudežih (Ryan, dosegljivo na spletu:
http://en.wikipedia.org/wiki/Golden_Legend).
Boccacio je v zbirki Dekameron zapisal novelo Prebrisani
kuhar..
Goethe, H. Heine.
G. Flaubert, P. Claudel.
Poleg sv. Petra na tem mestu v večini legend nastopa tudi
sam Kristus.
V 17. stoletju (obdobje baroka) vsebuje verzificirane legende
Kalobski rokopis.
Barok je v precejšnji meri v nasprotju z renesanso; je bolj
versko in moralistično usmerjen. Številne bratovščine, kongregacije in druge laiške skupnosti so oživile in razvile raznovrstne pobožnosti: romanja, procesije, molitvene shode,
Marijino češčenje in podobno. Dijaki jezuitskih kolegijev so
prispevali k utrjevanju katoliške vere z gledališkimi predstavami, kapucini so prirejali pasijonske igre ...Vsakdanje življenje v času katoliške obnove je zahtevalo uporabo slovenskega jezika, o čemer pričajo številni rokopisni zapisi nabožnega značaja. Svoj baročni razcvet je dosegla v pridižni
prozi Janeza Svetokriškega ... V ta kontekst gre postaviti
tudi legende (kot so bile pridige bile polne primerov, alegorij
...) (Kos 1991: 101).
Razsvetljenstvo je bilo idejno gibanje v Evropi v 18. stoletju;
v razumu je videlo bistvo človeka; kulturo je skušalo osvoboditi cerkvenega varuštva, misticizma in praznoverja. Zavzemalo se je za toleranco in verjelo v napredek človeštva, ki
naj življenje postavi na razumskonaravno osnovo, vodilo pa
naj bo znanstveno raziskovanje (Leksikon Cankarjeve založbe 1988: 880).
Glej točko Zapisi legend.
Krištofšmidovska zgodba ima vlogo recepta, je navodilo za
vedenje, ki pripelje do materialnega blagostanja, je zbirka
pravil kapitalistične ekonomije. Pridobivanje ne sme temeljiti
na slučaju ali celo kraji, ampak na pridnosti, pameti, odrekanju (varčevanju kot načinu akumulacije kapitala) in poštenju
(zaupanju) (Hladnik: http://www.ijs.si/lit/mladini.html 20. marca 2002).
Prva načela dialektološkega zapisovanja so se oblikovala ob
Miklošičevih opisih »staroslovenskega glasoslovja in oblikovanja«. Po tem izhodišču je tudi M. Valjavec izpeljal glasoslovno identifikacijo v rojstnem kraju (v govoru Srednje Bele
pri Preddvoru) (Izvestja varaždinske gimnazije, 1858). Jezikoslovno-narečjeslovno že bolj razgledani K. Štrekelj pa je v
sedemdesetih letih 19. stol. ob mentorstvu jezikoslovca B.
de Courtenaya že skušal vzpostaviti načela sinhronega
zapisovanja v rodnem kraškem govoru. Večina zapisovalcev
slovstvene folklore jezikoslovnih pravil za zapisovanje ni
obvladala. Besedila so zapisovali vsebinsko dokaj dosledno,
narečno, govorno podobo pa so poknjižili. Izjema je bil G.
Križnik, čevljar in trgovec iz Motnika, ki je dobro poznal
govore svoje okolice od Kamnika do Vranskega, zato je pravljice, povedke in legende zapisoval (na vseh jezikovnih
ravninah) dokaj dosledno v živi narečni podobi. (Orožen
2006: 606). Marija Stanonik kljub dvojni dilemi: ali naj zapisujejo na terenu le strokovnjaki po vseh pravilih sodobne
folkloristične tekstologije ali vendar računati tudi na pomoč
drugih sodelavcev in se zadovoljiti z malo manj ustreznimi
zapisi, navaja naslednje omembe vredne zapisovalce in
27
Petra Novak: Slovenske legende o svetem Petru
13
14
redaktorje slovstvene folklore: Antona Janežiča, ki s spoštovanjem omenja zasluge S. Vraza, E. Korytka in M. Majarja,
a delo te vrste primerja nabiranju predmetov materialne kulture; kot metodičnega pri navodilih M. Majarja-Ziljskega;
Gregorja Kreka; Matija Valjavca, ki je imel ob folklorističnem
gradivu stalno pred očmi jezikoslovni vidik problema, čeprav
o tem ni pisal načelnih člankov; Karla Štreklja, ki se je vprašanja o razmerju med slovstveno folkloro in dialektologijo
lotil skrbno tako v metodološkem kot metodičnem pogledu;
pohvalo za obseg in kakovost zapisov si je pridobil organist
France Kramar; Antona Breznika; Števana Küharja; Avgusta
Pavla; od zbiralcev prozne folklore je v svojem času zbujal
pozornost tudi zunaj domovine Gašper Križnik; Štrekljeva
načela naj bi prevzel Matija Murko; v vrsto tistih, ki zavzemajo zapisovanje slovstvene folklore v narečju, sodi tudi France
Kotnik (1990: 25–41).
Rojen 1927. leta.
‟Zbirka slovenskih folklornih pripovedi z imenom Glasovi je
začela izhajati leta 1988 in v njej je doslej izšlo že 24 knjig.
Tako je iz posameznih slovenskih pokrajin v njej zbranih že
okoli 7000 folklornih in spominskih pripovedi iz naših dni. Za
objavo v zbirki Glasovi se upoštevajo le tiste pravljice, bajke,
povedke, šale, anekdote, ki jih je mogoče še danes najti na
terenu ali njihovi viri niso starejši od petdeset let. Da bi bili
njihovi zapisi tudi oblikovno čim bolj pristni, sta besedišče in
skladnja čim bolj zvesta živemu govoru, glasoslovno pa so
besedila primerno prirejena današnjemu knjižnemu jeziku,
da zmore ob njih uživati vsak slovenski bralec. Pedagoškim
ciljem sta namenjena vsaki knjigi posebej dodani slovar
narečnega besedišča in zgoščenka, tako da je del narečnih
zapisov mogoče poslušati tudi v živo. Kljub temu da je po
svoji vsebini zbirka namenjena širokemu krogu bralcev, postaja neprecenljiv vir za raziskovanje slovenske slovstvene
dediščine, za kar skrbi spremna beseda zbiralca, ki oriše
pokrajino, od koder izhajajo zgodbe, in okoliščine, v katerih
je prišel do gradiva, ter njen strokovni aparat (seznami pripovedovalcev, zapisovalcev s temeljnimi podatki) in trije
zemljevidi. Knjige iz zbirke Glasovi praviloma ilustrirajo slikarji, ki izvirajo prav iz okolja, od koder so objavljene pripovedi, da tako tudi po likovni strani izražajo duha pokrajine.”
15
16
17
18
Zbirko ureja Marija Stanonik
(http://www.zrc-sazu.si/isn/Glasovi.htm).
Sicer so pri določenih legendah (predvsem iz kasnejših
obdobij) ponekod podane tudi razlage določenih besed.
V vertikalni klasifikaciji besedne umetnosti se pojavlja na tisti
vmesni stopnji, kjer je v besedišču in postopkih ubesedovanja še najti veliko sestavin, ki so tipične za slovstveno folkloro, po drugi strani pa je pri avtorjih, ki sodijo vanj, očitna težnja, da bi se vključili v katero od smeri obstoječe literarne
kulture. Avtorji želijo biti prepoznavni; v razvoj literature kot
take ne posegajo, vendar večkrat dajejo značilen utrip svoji
okolici, ki se pri svojem kulturnem delovanju rada opira nanje (Stanonik 1990: 107; Mohor, Košir, Stanonik 1999: 102).
M. Stanonik uporabi tudi termin literarizacija, proces, v katerem se iz slovstvene folklore selijo in prehajajo v literaturo
samo nekatere sestavine, ki dobijo v novem stilnem in
semantičnem kontekstu pisano mavrico novih konotacij.
Zanjo je bistveno prestopanje slovstvenih pojavov iz folklorne v literarno poetiko, »iz območja estetske poljubnosti v
območje strožje estetske zavesti« (2006: 353).
Janeza Trdino imenuje B. Paternu »najizrazitejšega leposlovnega folklorista«, pri katerem je opaziti tri načine oblikovanja folklorne snovi: 1. folklorni motiv je skušal le oblikovno
kolikor mogoče dognati, v vsebini pa ostati kar se da zvest
duhu ljudske ustvarjalnosti; 2. pisatelj ustvari leposlovno
enoto iz združitve več folklornih motivov; 3. v folklorno izročilo je Trdina rad vnašal svoja osebna doživetja in spoznanja,
razmišljanja in modrovanja, resnične ali izmišljene zgodovinske ali sodobne zgodbe (po Stanonik 1990: 21).
Dogajanje in osebe so bolj obširno opisani, pri opisih je vidno njihovo avtorsko oblikovanje – opazno je avtorsko lirično
opisovanje tako oseb kot okoliščin (prim. Peter pa je bil tedaj
še mož približno naše vrste: včasih res prijeten in dober, blage, zlate volje, da ga je bil Gospod in vsakdo, ki je prišel z
njim v dotiko, iz srca vesel. Prišli pa so spet dnevi, da je bil
nezadovoljen z vsem in vsakim, čemeren na ves svet in od
sile godrnjav, celo zavisten in neusmiljen, z eno besedo:
prava kislica, živ osat. Precej je tudi subjektivnih opredelitev
do snovi.
□