Reportaža: 1. PUSTOLOVSKI TABOR AADS od 16.7. - 22.7.2011 v Bohinju Slika 1: prikazuje pot, ki vodi iz vsakodnevnega rutinskega življenja v objem pristne in nepredvidljive narave. Le, če ji prisluhnete, boste slišali kaj vam govori in pustolovščina se bo začela. SOBOTA 16.7. Aljaž: nastanili smo se v bližini Bohinjskega jezera, pod hotelom Belveu v kraju Ribčev Laz. Po uvodnem sestanku je sledil pohodniško-tekaški trening, na katerem smo spoznali tako okolico v neposredni bližini našega tabora kakor tudi drug drugega. Dan smo zaključili s predavanjem o orientaciji in Slika 2: naše varno zavetišče za počitek po aktivnem dnevu. pripravo opreme za celodnevni pohod, ki je bil na sporedu naslednji dan. Aleš T: spoznavni tek okoli jezera, skupina tekačev, ki še ni tekla v takšni zasedbi, po nekaj km teka, se postavijo figure na šahovnico - tečem za najhitrejšo članico, vendar mi gleženj prepreči pospeševanje, ja neravnega terena nisem vajen, torej pazljivo čez kamne in korenine. Barbara: malo mlajši pustolovci smo se nemudoma združili in kar takoj »odšli po svoje«. Namenili smo se na sprehod po okolici tabora in odkrili čudovit ogromen travnik, na katerem smo se pogovarjali, spoznavali in igrali z kobilicami (no, malo tudi vriskali in bežali pred njimi). Tisa, Luka in Maj so že odkrili in določili našo maskoto, črnega hrošča, ki nam je na palici služil kot kompas. Čudežno je namreč vedel, kam smo namenjeni in se v skladu s tem premikal po palici levo in desno. »Žuži« nas je pripeljal do tabora, kjer sta nas čakala še preostala dva pustolovca, Tjaša in Luka. Skupaj smo malo posedeli v senci, potem pa hrošča Zaspančka položili v skrbno pripravljeno sobico – stekleno posodico. Sledil je sprehod do jezera in namakanje nog. Poskušali smo uloviti kakšno ribo, pa nam ni ravno šlo, ampak samo zato, ker nismo imeli s seboj kopalk (kakšna škoda!) in so bile tako ribe v prednosti. Tjaša nam je pokazala nekaj razteznih vaj, ki smo jih kot prava skupina posnemali in izvedli. Slika 3: Takole so pozirali od leve proti desni Luka, Maj, Luka, Tisa in Tjaša. Slika 4: Raztezne vaje pod Tjašinim vodstvom. Za nazaj smo se ustavili še na igralih, kjer so se pustolovci naskakali na trampolinu in izvajali prave akrobatske skoke. Ko se je že znočilo, smo se pridružili starejšim in pozorno spremljali Aljaževo predavanje o orientaciji. Slika 8: Luka V. Slika 6: Maj Slika 9: Tjaša Slika 7: Tisa Slika 5: Luka A. NEDELJA 17.7. Aljaž: pohodniško turo smo začeli z vzponom na Vogar (1054mnv;1h) in nadaljevali na planino Pri jezeru (1453mnv; 2h), naprej proti pl. V Lazu (1560mnv 1,5h) in pl. Dedno polje (1560mnv; 1h) ter eni po daljši naprej proti Uskovnici kjer smo si ob vadbi orientacije in iskanju primerne smeri, »namerno« podaljšali pot ter za las ujeli večerjo, drugi pa so ubrali krajšo pot čez Vogar in nazaj v Staro Fužino in tako imeli čas še za kopanje v Bohinjskem jezeru. Po obilni večerji v Hostlu pod Voglom, ki je bil naš center prehranjevanja in izposoje Slika 10: ob zaključku celodnevne ture na začetku poti, ki vodi na Vogar. Veseli in na videz nič utrujeni obrazi iz leve proti desni so: Klemen, Marko, Maja, Aleš in Nataša. športne opreme, smo zbrali še dovolj moči za predavanje o osnovah veslanja. Aleš T: pohod, po začetni mini razpravi ali bomo šli čez skale in gozd ali pa 100 m stran po markirani poti vendarle prevlada razum. Na Vogar še nikoli nisem prišel tako hitro :) Tempo ni popuščal tudi naprej, kjer so popadale načrtovane višinske točke, seveda razen zadnje, kjer smo se kljub tečaju orientacije dobesedno izgubili na domačem terenu. Barbara: že takoj naslednji dan smo imeli nekaj res pomembnih nalog, sama prava mala poslanstva. Ostali smo namreč sami v taboru, kar je pomenilo, da moramo varovati pustolovsko območje, oditi v trgovino, pripraviti in pojesti kosilo, izdelati in obesiti zastavo (varovati smo morali torej dve zastavi) in še kaj bi lahko našteli. Takoj ko smo obesili zastavo, smo »skočili v nabavo«. Odločeni, da naredimo kar se da enostavno kosilo, smo v produktivnem sodelovanju pripravili in »pomljackali« pašto s tuno in parmezanom, potem pa še palačinke s sladkanim limoninim sokom ali gozdnimi sadeži s smetano. Zadovoljni in siti smo za seboj počistili vse sledi. Malo igre, ustvarjanja ter kratek sprehod in dan se je začel prevešati v še en čudovit prijetno utrujen večer. Slika 12: Ustvarjanje zastave. Slika 11: Skupinsko ribanje parmezana. PONEDELJEK 18.7. Aljaž: po trdnem spancu, smo se dopoldan v kajakih za dve osebi in z močnimi zavesljaji, podali po Bohinjskem jezeru in omogočili, tako da utrujenim se nogam regenerirajo od prejšnjega dne. Aleš T: spoznam kajak, zame pač nekaj novega. Zadeva pluje hitro in malce zabave ne škodi. Popoldne pa kolesarski Na sliki 13 Maja in Smiljana demonstrirata strašen veslaški manever. vzpon na Soriško planino, tukaj sem spoznal svoje limite na sposojenem kolesu (dobra ugotovitev je, da lahko hodim hitreje kot kolesarim, seveda po 10km klanca) Popoldan smo namenili kolesarskemu izletu, ki je potekal skozi Bohinjsko Bistrico z zelo začinjenim vzponom na Soriško planino in adrenalinskim spustom v Podbrdo, kjer smo se vkrcali na avtovlak, ki je naše dvourno kolesarjenje pretvoril v dobrih 10 ter nas skozi tunel pripeljal nazaj v Bohinjsko Bistrico. Barbara: prvi dan v tednu smo preživeli večinoma v taboru, kjer smo izdelovali iz Slika 14: zadovoljni po premaganem napornem vzponu in zasluženem adrenalinskem spustu so iz leve proti desni: Aleš, Nataša, David, Aleš, Klemen, Maja, Smiljana in Alenka. gline. Vsak si je naredil svojo posodico, najhitrejši pa še kakšen glineni dodatek. Poslikali smo si tudi majice, ki so postale prave unikatne umetnine. Izkoristili smo barvo na čopičih in naslikali barvne kroge na velik kos rjuhe, da je nastala podloga za igro Twister. Nabrali smo kamne za igro, jih ustrezno pobarvali in označili. Medtem, ko so se izdelki sušili, smo se igrali igre Catan in Activity. Slika 15: Izdelovanje glinenih posodic. Slika 16: ...tri, štiri: »BUONGIORNO!« TOREK 19.7. Aljaž: dopoldan smo se s sintetičnimi podlogami, z brisačo in z elastikami odpravili na obalo jezera ter se posvetili krepitvi našega pustolovskega telesa. Po ogrevanju z bosim tekom, so sledile vaje za moč mišic trupa in rok ter vaje za razvoj gibljivosti mišic nog. Slika 17: mislim, da smo za mimoidoče predstavljali živa stojala za obešanje perila. Popoldan smo odrasli tekli na planino Voje, kjer so nas že čakali otroci, da smo si skupaj ogledali Mostniški slap in naravno znamenitost Korita Mostnice Aleš T: tekaška regeneracija je bila kot obliž na rane iz preteklih dni. Popoldanski tek na Voje vse kar sem imel v glavi, je kdaj bo konec teh klancev. Slika 18: naši najmlajši in najpomembnejši pustolovci (Tisa, Luka, Maj in Tjaša) z vzgojiteljico Barbaro ter zelo hitra tekača Klemen in Aleš. Barbara: v prelepem sončnem dopoldnevu smo postavili šotor iz dveh šotorskih kril ter obenem ugotavljali, v kakšne namene bi ju lahko še uporabili. V zavetju smo malo poležavali in peli, nato pa odšli do jezera. Popoldan smo preživeli v raziskovanju malo bolj oddaljene planine na Vojah, od tam pa smo se skupaj s preostalo družbo podali do Mostniškega slapa in mimo naravne znamenitosti Korit Mostnice. Bilo je kar pestro, ampak ostalo je še dovolj energije za večerni preizkus našega Twisterja . Slika 20: Tisa, Tjaša, Mojca, Luka A., Luka V. In Maj na Slika 19: Naš šotor. pohodu. Slika 21: Večerna igra Twisterja: Maj, Luka A.., Tisa, Luka V., Barbara in Tjaša. SREDA 20.7. Aljaž: dopoldan smo se s tekaškim korakom podali na ogled Vojaškega pokopališča in slapa Savice v Ukancu ter po spolzkih koreninah in skalah odtekli še polovico kroga okrog jezera. Med našim podvigom nas je namočil dež, ki je v naših glavah povzročil, da smo, namesto mosta za prečkanje jezera, izbrali kar svojo pot, ki je vodila pod mostom. Popoldan sta nas glava in telo ob pomoči zemljevida in kolesa peljala proti gozdovom Pokljuke, ki je z svojimi Slika 22: Nataša in Maja sta raje izbrale adrenalinsko prečkanje deroče vodo kot pa vsakdanji sprehod čez most. naravnimi danostmi raj za treninge vseh vrst športov. Med kolesarskim vzponom smo si vzeli čas in se peš podali na Vodnikov razglednik, iz katerega se vidi celotna Bohinjska dolina. Na Pokljuki smo srečali prijazne gobarko, od katere je šarmanten pustolovec Klemen dobil hrano (kruh z domačim namazom iz čemaža in skute) za vse nas. S polnimi trebuhi smo se spustili mimo planine Uskovnica nazaj v Slika 23: iz leve proti desni so na Vodnikovem razgledniku: Aljaž, Klemen, Aleš, Maja, Nataša in neutrudna Smiljana. dolino. Aleš T: dopoldanski tek v dežju, v supergah luža in vprašanje ali sem lahko še bolj moker, preprost odgovor: da, če skočiš v jezero :). Kolesarski vzpon na Pokljuko je bil ponovno test samega sebe, vendar doživetje kot ga še ni bilo spust z Uskovnice je za sladokusce. Barbara: preko dopoldneva smo bili ponovno ustvarjalni pustolovci in si ob pomoči Mojce Žnidaršič izdelali nakit (cele kolekcije) in »krompirjeve lučke«. (Dež je pošteno nalival in čeprav smo res hitro nizali kroglice na žičke, nas je kar zazeblo. V nalivu ni bilo veliko možnosti ogrevanja, preostali so nam samo počepi, in sicer dve hitri seriji po deset. Vedno deluje. ) Ker se nam je plavanje v jezeru vsakič uspešno izmuznilo, smo se skupaj s starši odločili, da jo ekipa »junior« z nekaj okrepitve starejših mahne v bližnji aqua park. Veselo smo čofotali, plezali po plezalni steni, se spuščali po toboganih in greli v jacuzziju ter zasedli prostor namenjen malčkom. (Kaj? Če je bila pa voda toplejša celo od jacuzzija. ) Po večerji smo ponovili vajo s Twisterjem in pred spanjem skočili še na sladoled. Slika 24: Pustolovci izdelujejo nakit. Slika 25: Maj, Luka V. in Tjaša v bazenu za malčke, kjer je voda topla in igrače zabavne. ČETRTEK 21.7. Aljaž: na drugi celodnevni pohod smo s skupaj z otroci iz tabora odšli že ob 7:00. Eni malo okrog drugi bolj naravnost, ampak vsi v pravo smer. Za zajtrk, ki smo ga pred odhodom, namesto v želodce, nabasali v nahrbtnik, je prišel čas šele na planini Uskovnica. Tam smo si izbrali planšarijo, kjer nas je gostoljubna gospa, prijazno postregla s pravo črno kavo, domačim kislim mlekom, narezkom in sirom. Slika 26: Maj, Tisa, Tjaša, Luka, Luka, Barbara, gostoljubna gospa iz sirarne s pladnjem kave, Ines in David Naslednja postaja je bila na planini Konjščica iz katere smo naskakovali vrhove v bližini. Eni na Veliki Draški vrh, drugi na Viševnik, spet tretji do Studorskega prevala, nekateri vsepovsod, kdo pa je tudi ostal kar na planini in užival v ležanju ter lenobnem nastavljanju močnim sončnim žarkom. Ob 15:00 smo se vsi zbrali pri planšariji na planini Konjščica ter za kosilo pojedli odlične štruklje, domač narazek, kislo mleko,... Siti smo se odpravili v smeri prihoda nazaj v dolino. Aleš T: ta dan sem imel že polno "kapo" športnih aktivnosti. Pohod na planino Konščico vzamem kot nedeljski izlet in spodbujam ostale, ki so v žep pospravili enega, dva, tri dvatisočake Slika 27: krasijo jo Barbara, Katarina, Aleš T., Aleš A., Luka, Tjaša, Nataša in Smiljana, prikazuje okusno kosilo na planini Konjščica, ki sta ga pripravila vedno nasmejan planšar Brane in njegova marljiva pomočnica. Barbara: že ob 7h smo se iz tabora podali na celodnevni pohod. Hitro smo prispeli do Hudičevega mosta, kjer smo imeli zajtrk. Od tam smo jo ubrali proti Uskovnici, vmes malo zašli, ampak ravno prav, da ne bi prehiteli starejših pustolovcev. Pridružili smo se jim na planšariji in še nekaj malega prigriznili, spili domače mleko, kavo... Od tam smo nadaljevali do planine Konjščice. Pot je bila kar naporna, a smo z medsebojno pomočjo vsi brez problemov prispeli na vrh. Sledilo je nekaj prostih ur, po skupnem kosilu v planšariji pa smo se vrnili v Bohinjsko dolino in tabor. Zvečer smo ob soju krompirjevih svečk rekli še nekaj sklepnih besed in misli, slišali pa smo tudi zgodbo o Hudičevem mostu, ki sta jo povedala Luka in Maj. Slika 28: Ines, Tisa, Luka A., Maj, Luka V. in Tjaša na zajtrku pri Hudičevem mostu Slika 29: Naša četica; okrepčani z Uskovnice proti Konjščici. Slika 31: Počitek v pričakovanju kosila na Konjščici. Slika 30: »Tja gremo!« PETEK 22.7. Aljaž: ostalo nam je še zadnje dejanje, ki adrenalinsko pa je obarvano. bilo bolj S čolni dvojci smo se spustili po Savi Bohinjki in uživali v njeni deroči strugi, ki nam je včasih kar malo ponagajala. Reka je bila ravno toliko deroča, da so valovi zalivali in prevračali naše čolne. Na polovici spusta smo zapeljali čolne na suho in se še preizkusili v skokih v vodo iz 4m skakalnice. Slika 32: Beno ob izvajanju atraktivnega skoka. Aleš T: adrenalinski spust s kajakom in žulji (le kdo bi mislil, da od veslanja lahko dobiš žulje) me navduši, saj sva za Natašo že na "prvem" zavoju končala pod kajakom z zgubljenim veslom. Ko se "rešuješ" iz takšne situacije, temperatura reke sploh ni pomembna :) Barbara: za zadnji dan smo si privoščili super zabavo. Odpravili smo se namreč na plezanje po steni. Da smo lažje dočakali dogovorjen termin, smo si privoščili sladoled, po odlično opravljenem plezanju pa še enega. Slika 33: Opazovanje plezajočih; kdo bo prej pri zvončku? Slika 34: Tisa je prvič potrebovala malo pomoči, a je šlo v drugo lažje. Slika 35: Gospod iz ALPE d.o.o., ki je vodil in varoval naše pustolovce, je poskrbel za pravilno nameščeno opremo, preden je Luka V. lahko odplezal do zvončka na vrhu. Slika 36: Budno spremljanje, navijanje potrpežljivo čakanje preostalih plezalcev. in Tako smo naše druženje zaključili s soncem in nasmehom na obrazu in upam, da se kmalu spet srečamo. Slika 37: Maj, Luka V., Tisa, Barbara, Luka A. In Tjaša na sladoledu Kljub vsem adrenalinskim užitkom smo vsi nepoškodovani končali tabor in se utrujeni od fizičnih naporov ter spočiti in psihično močnejši podali po stopnicah nazaj v svet novih izzivov. Zelo lepo je bilo, saj smo bili skupaj z otroci neločljiva ekipa z izjemno energijo, ki nam je dajala moč, da smo premagovali fizične napore in ob tem presegali sami sebe. Na sliki 38 poslovilno kosilo in naši najmlajši pustolovci z vzgojiteljico Barbaro. Na sliki 39 poslovilno kosilo in pustolovci s polno novih izkušenj. DOŽIVLJANJE TABORA UDELEŽENCEV: Katarina: ko sem videla program tabora, sem se najprej malo ustrašila, če bom sploh zmogla nekaj tako napornega. Prvi koraki v hrib so bili težki in sem se spraševala ali mi je bilo tega res treba, ampak potem je kar nekako šlo. Še na kolo sem spravila, kar sploh ne bi bilo tako čudno, če ne bi še pred pol leta govorila, da je tisti ki me spravi na kolo je genij. Najtežji je bil predzadnji dan (četrtek), ker smo odšli v hrib brez zajtrka. Na poti sem nekajkrat preklela vse živo, ampak na koncu sem vseeno prišla do vrha. Cel tabor je bil enkratno doživetje, ki ga je definitivno treba čim prej spet ponoviti. Lp, Katarina Mojca: uživanje v neopisljivo osupljivem razkošju narave, dobra družba in zadovoljstvo ob premagovanju naporov, pohod k slapu Rinka, hitri skok do slapa Savica, ob obalna krožna vožnja v kajaku po Bohinjskem jezeru, ustvarjanje krompirjevih lučk in nakita v krogu otroškega živžava, večerni sladoled in slovo. Poleg nasutih utrinkov mi bo dvodnevna udeležba na pustolovskem taboru v Bohinju ostala v spominu še po krutem soočenju s svojo nepripravljenostjo na daljšo hojo in bolečimi posledicami v nogah. Sledilo je večdnevno prebujanje v stilu »polomljenega stolčka«, ki je aktiviralo možgansko aktivnost v divjem iskanju najlažjega načina dviga kondicije. Poleg rabljenih superg je bila žvrgoleča senca nad potjo ob reki Reki vse, kar sem v avgustovski vročini še potrebovala. Nasmejana rdečica in občutki zadovoljstva po doseženem cilju potrjujejo pravilnost moje odločitve, da v življenje vnesem novo, »športno«, kvaliteto. Zato, Aljaž in Barbara, hvala za nevsiljivo spodbudo in odličen zgled. In lahko me že kar napišeta na seznam udeležencev za naslednje leto, bom pripravljena na nove izzive. Nataša: živjo šef (je bil njen, večkrat uporabljen izraz za pozdrav namenjen vodji tabora Aljažu), no pa se tud jaz počasi prebujam. Sem imela tako dobre načrte kako bom popisala vse utrinke s tabora, na pol me je pa realni svet spet odnesel tisoč in eni stvari nasproti. Vseeno bi rada poudarila, da je bilo takšno vodenje tabora, kot sta ga izvedla vidva z Barbaro, čudovito, čista petka. Mislim, da ni nikogar, ki bi imel o taboru povedati kaj slabega. In upam, da me boste drugo leto še povabili zraven. Se že veselim, da bomo počeli še druge nore stvari (soteskanje, abzajlanje, fino bi bilo tudi rolanje, samo ne vem kako je Bohinj kaj varen za te stvari...) Jaz osebno bi dodala mal več teka in hribov (ampak to je osebna "deformacija"), pa kakšen dan bi še dodala - morda 8 -9 dni. In seveda vmes en dan čiste pavze za sončenje in kopanje? Res je, da pri nas napol mestnih ljudeh vreme tudi vpliva na klimo in zadovoljstvo. In letos smo imeli kar se tega tiče res srečo. In prav to spremenljivo vreme mi je dalo misliti, da si moram kupit še kar nekaj stvari, nepremočljivih, za slučaj dežja. Pa me je tabor napeljal tudi na misel, da si kupim boljše kolo, da bo šlo lažje v hrib. Kolesarske hlače in rokavice pa so po taboru že v moji omari in čakajo na akcijo. Verjetno bo prihodnje leto Bohinj še vedno idealna izbira, vsaj meni se zdi tu zelo lepo. Je pa lepa tudi Trenta, Rogla,...ampak tam manjka jezero.... Tudi ekipa je bila letos fantastična, sicer pa menim, da prav "težaki" na takšne tabore ne hodijo... Če bi bili v hotelu 4 zvezdice potem bi bila pa že druga pesem,he,he,.... Pozdravček , Slika 40: na koncu zelo zadovoljna, Aljaž in Barbara, ki sva se skupaj z ostalimi trudila, da smo preživeli lep aktiven teden. SPLOŠNO O TABORU Organizator: Akademsko Atletsko Društvo Slovan Vodji: Barbara Jolič in Aljaž Šegula Datuma: 16.7.-22.7.2011 Območje: Bohinj Ideja: Aljaž Šegula Medijska sponzorja: tek.si, Pustolovec RAJD Gostitelji: Taborniški rod Ukročena Reka iz Maribora, Hostel pod Voglom, planšarija na planini Konjščica in planini V Lazu ter Alpe d.o.o. Udeleženci: David Vičič, Ines Vičič, Tisa Vičič, Luka Vičič, Maja Romih, Smiljana Ernožnik, Alenka Oman, Klemen Kladnik, Aleš Avbreht, Luka Avbreht, Tjaša Avbreht, Aleš Tomažin, Maj Tomažin, Beno Arnejčič, Marko Pocernič, Mojca Žnidaršič, Vojo, Celin, Nataša Aljančič, Katarina Draksler, Jure Zaplotnik, Barbara Sever Sporočilo za javnost: tabor naslednje leto spet BO Besedilo Reportaže: Aljaž Šegula, Barbara Jolič, Aleš Tomažin, Katarina Draksler, Mojca Žnidaršič in Nataša Aljančič
© Copyright 2024