1. No category

Zbrala in uredila: Stanka Hebar
35. poletni planinski tabor v Logu pod Mangartom
Verjamem, da se je leto marsikomu hitro obrnilo in prineslo julij. Sam sem zadnje dni
pred taborom že precej nestrpno pričakoval „dan x“ - tisti ponedeljek, ko smo se
ponovno odpravili na taborjenje za osnovnošolce in srednješolce. 35. poletni planinski
tabor smo tokrat v postavili v dolini Loške Koritnice, blizu Loga pod Mangartom. Taborili
smo pod „slavno“ Loško steno, v neposredni bližini pomembnih vrhov, ki so nam zaradi
neugodnega vremena nudili zgolj lep razgled. Zaradi precej dežja, ki nas je velikokrat
„priklenil“ v dolino, nam žal ni uspelo izpeljati vseh načrtov in želja. Ste za to, da skočimo
med podrobnosti dogajanja? Prav, pa začnimo.
Naša pot se je pričela v ponedeljek zjutraj, ko smo se ob 7. uri z avtobusom odpravili
izpred stavbe planinskega društva proti dolini Loške koritnice. Pot na drugi konec
Slovenije je relativno dolga, zato je bila zgodnja ura še kako potrebna. Nekateri se žal
srečamo samo na poletnih planinskih taborih, tako da smo si imeli ogromno za povedati.
Tako smo se naenkrat znašli v Trojanah, kjer je vsem že pošteno prijalo, da smo malo
pretegnili svoje roke in noge. Tudi vsi sendviči in prigrizki so tu izgubili bitko z lačnimi
želodčki. Pot nas je nato vodila skozi Domžale proti letališču Brnik in naprej proti
Jesenicam. Krasno vreme nam je nudilo čudovit razgled na vrhove naših Alp. Malo pred
Jesenicami nas je tudi pozdravil s soncem obsijan Triglav. Nov postanek smo naredili še v
dolini smučarskih skakalnic – Planici ter po krajši pavzi odhiteli na zadnji del poti. Čakal
nas je še krajši skok čez mejo v Italijo, da smo se izognili ovinkom čez Vršič in nato nazaj v
Slovenijo, kjer smo kmalu prispeli v Log pod Mangartom. Do našega prihoda je tabor že
skoraj imel končno podobo, saj je bilo potrebno postaviti samo še nekaj šotorov. Najprej
smo imeli kosilo, nato pa smo se razporedili po šotorih. Postavilo se je še igrišče za
odbojko, nato pa smo odšli na krajši pohod do bližnjega slapa Parabola. Za dostop do
jezerca pod slapom je bilo potrebno izdelati krajšo vrvno ograjo, s katero smo si pomagali
pri spuščanju in kasneje plezanju na nevarnem odseku poti. Po poti nazaj in kasneje v
taboru smo nabrali skupaj les in palice, saj nas je že po tradiciji čakala peka klobas na
tabornem ognju, ki so bile naša prva večerja. Starejši in vsi, ki so že bili kdaj v taboru so
poskusili uporabiti znanje in izkušnje iz preteklih let. Najmlajšim pa smo pri peki pomagali
čisto vsi. Kmalu po večerji nam je prvič zagodlo vreme, saj se je razbesnela nevihta, ki je
trajala pozno v noč. Kljub temu, sem prepričan da smo vsi relativno hitro zaspali.
Zbudili smo se v deževno jutro, zato smo se po zajtrku v glavnem zadrževali v jedilnici ali
šotorih. V jedilnici smo igrali razne družabne igre, reševali križanke in sudoku ali pa že
poskušali napisati kakšno pesem ali kaj narisati. Ker smo vsi težko pričakovali lepše
vreme, smo se v prvem večjem presledku med pošiljkami dežja, nemudoma odpravili na
krajši pohod do zapuščenega rudniškega rova, ki je služil za prehod rudarjev do vhoda v
rudnik ob Rabeljskem jezeru ter za odvajanje vode iz rudnika. Ogledali smo si tudi bližnje
pokopališče padlih vojakov, ki so se borili na tem območju v času 1. svetovne vojne. Žal
nas je bližajoča se nova pošiljka dežja hitro pregnala na pot nazaj v tabor. Do prihoda v
2
tabor nas je dež že zdavnaj dohitel in tako poskrbel, da smo bili ob povratku v tabor
dobro namočeni. Skočili smo v suha oblačila in se odpravili na večerjo. Takoj po večerji se
je vreme še dodatno poslabšalo, saj je deževalo še veliko močneje, tako da smo ostali
»ujeti« v jedilnici. Tako smo ostali brez druženja ob tabornem ognju.
Tretje jutro nam je k sreči ponudilo jasno vreme. Po pregledu radarske slike in
predvidene napovedi za sredo, smo se tako lahko odpravili na daljši pohod ob dolini
Koritnice do trdnjave Kluže. V Klužah smo si ogledali muzej z razstavo ostankov iz
zgodovine bitk na območju od Bovca do prelaza Predel. Ogledali smo si lahko tudi dva
videoposnetka o strateškem pomenu trdnjave, saj je nobena vojska ni uspela zajeti.
Čakala nas je precej mokra pot domov, saj nas je prva – krajša pošiljka dežja ujela že po
nekaj korakih na poti proti taboru, druga – precej daljša pa ji je sledila v razmaku nekaj
minut. Tako nihče ni prišel nazaj v tabor vsaj malo moker. Deževno vreme je vztrajalo vse
do poznega popoldneva, ko smo se trudili zakuriti taborni ogenj iz lesa, ki smo ga nabrali
v ponedeljek. Žal je bil les preveč namočen pa tudi vreme ni zdržalo dovolj dolgo, da bi
lahko ustvarili in vzdrževali potrebno vročino za gorenje. Tako smo po večerji ostali v
jedilnici in v soju svečk prijeli za pesmarice in kitaro ter prepevali vse do trenutka, ko je
bilo potrebno iti spat.
Četrtkovo jutro je bilo »samo oblačno«, zato smo ga lahko izkoristili za intenzivne
športne pa tudi družabne igre ter ustvarjalne delavnice. Z malo zamudo se nam je
namreč pridružila Urša Ambrož in s sabo seveda prinesla ves potreben material za
izdelavo zapestnic in verižic. Tudi Stanka nas je vztrajno spodbujala k ustvarjanju, saj je
vsak šotor dobil nalogo, da napiše pesem, kaj nariše ali pa kar oboje hkrati. Material za
taborni časopis je pač treba nabrati.  Po kosilu smo se razdelili v osem skupin in se
pomerili v znanju orientacije na terenu. Med tekom smo na sedmih postajah iskali skrite
črke, ki smo jih na osmi postaji zložili v geslo »SLAPOVI«. Po krožnem teku smo se vrnili v
tabor, kjer nas je čakala zaključna naloga. Potrebno je bilo orientirati karto, poiskati
mesto tabora, vrh Mangarta in trdnjavo Kluže ter povedati kakšen je kot do njiju glede na
sever (40 in 240°). Preostanek popoldneva smo preživeli v ustvarjanju zapestnic ter
igranju odbojke. Zvečer smo se nekateri odpravili spat nekoliko bolj zgodaj, saj smo se
naslednji dan odpravili na pohod na Mangartsko sedlo. Vsaj tokrat se nas je nekdo zgoraj
»usmilil« in nam prihranil dež. Vremenska napoved je namreč vztrajala, da bo deževalo
od 11. ure naprej. Zato smo se zbudili že ob 5. uri in se ob 6. uri odpravili na pot. Naši
načrti, da bomo do 11. ure že nazaj v taboru so se razblinili takoj, ko smo ugotovili da
smo do 10. ure šele prišli do koče na Mangartskem sedlu. Pot nas je sprva vodila mimo
številnih markacij, ki so nekako na sredi gozda izginile in so jih nadomestili možici. Te smo
nekateri vztrajno dograjevali in postavljali na novo. Kmalu smo gozd zapustili in prišli na
krasne travnike, kjer smo lahko občudovali gorsko cvetje ter uživali v razgledu na Loško
steno in Jalovec. Ker tudi tukaj ni bilo nobene markacije, smo uporabili malo »zdrave
logike« in brez posebnih težav našli pravo pot do koče na Mangartskem sedlu. Po počitku
v koči smo se povzpeli na sedlo, kjer smo uživali v razgledu na Belopeška/Mangartska
3
jezera ter ugotavljali v kateri smeri je tekla kamera za prizore iz filmov »Gremo mi po
svoje (2)«. Nato smo se počasi spustili v dolino. Nekaj zaplat snega je bilo dovolj za kratek
turnir v kepanju. Vmes smo tudi srečali nekaj planik, veliko encijana in materine dušice.
Del poti smo se spuščali po brezpotju, večji del pa po asfaltirani cesti na sedlo. Tako med
nami ni bilo junaka, ki ga ne bi kar hitro pričeli boleti podplati. Zaključni del poti do
tabora je potekal po gozdu, kjer je mehka podlaga iz raznih iglic bila pravi balzam za
boleče podplate. Kljub debelim podplatom na planinskih čevljih se razlika v podlagi
občutno pozna. Po prihodu v tabor je sledilo pozno kosilo, obvezno kopanje ter
zaključevanje umetniških delavnic. Med številnimi literarnimi prispevki je nastala tudi
»neuradna« himna tabora. Tudi za zadnji večer smo ohranili tradicijo in si sami pripravili
večerjo. Vsi smo po najboljših močeh skušali ponovno uporabiti znanje od prve večerje
in/ali preteklih let. Nekateri s(m)o skozi vsa leta planinskih taborov postali že dovolj
dobri, da nimamo več zoglenelih koncev klobase, brez katerih pa včasih enostavno ne
gre. Takšne »nezgode« nam tako pokvarijo sicer super zapečen preostanek klobase. Po
večerji smo se odpravili v Log pod Mangartom na večer klasične glasbe, kjer so nastopili
domači glasbeniki nam pričarali krasen večer ob zvokih trobent, saksofonov, ksilofonov in
še česa. Po koncertu smo se vrnili v tabor, kjer smo se do zgodnjih jutranjih ur zadrževali
ob tabornem ognju, prepevali in nekateri tudi čakali na vzhod lune. Polna luna je
pričarala prav čaroben pogled na šotore, Jalovec in Mangart brez kape iz oblakov ter
številne zvezde. Tako smo vsi fotografski navdušenci prav tekmovali, komu bo uspelo
narediti lepšo fotografijo. Moram priznati, da izkušnje in včasih tudi boljša fotografska
oprema Cirila Ambroža postavi daleč pred nas ostale.
Še kako prehitro je prišlo sobotno jutro, ko je bilo potrebno pospraviti stvari in se
odpraviti nazaj domov. Tako smo se takoj po zajtrku lotili pakiranja, zbiranja podlog,
zvijanja spalnih vreč in na koncu tudi podiranja šotorov. Tako hitro, kot je tabor dobival
svojo podobo v ponedeljek, jo je v soboto tudi izgubljal. Hitro je prišel čas za kosilo, ki mu
je sledil »sprehod« do avtobusa, ki je zaradi preozke ceste ostal parkiran v Logu pod
Mangartom. Avtobus nas je popeljal nazaj proti domu po isti poti, kot nas je pripeljal.
Vmes smo pot zaradi kratke noči delno prespali, delno pa preživeli v načrtovanju kako,
kdaj in kam naprej. Sam moram priznati, da sem se letos, vsaj z nekaterimi, povezal
veliko bolj kot prejšnja leta.
Tako verjamem, da prav vsi nestrpno pričakujemo trenutke, ko se ponovno srečamo. V
sivem mestu ali pa na planinskih poteh.
Janko Juršič, vodnik
4
1. DAN – prihod, slap Parabola, klobase na palici
Tokratna vožnja z avtobusom do tabornega prostora je potekala malo dlje, saj
smo se odpravili v najzahodnejši konec Slovenije – tako imenovan Kurin rep. Do
prihoda avtobusa je tabor dobil že skoraj dokončno podobo, zato smo se ob
prihodu samo seznanili z nekaterimi navodili in pravili ter se namestili v šotore.
Tokratna vremenska napoved nam ni obetala ravno lepega tabornega tedna, že
kmalu po kosilu smo se odpravili do slapa Parabola. Ko smo se vrnili v tabor so
nas tam že čakali taborniki iz Srbije. Kar hitro smo se spoznali.
Dan smo zaključili kot veleva tradicija – s peko klobas na palici. Nekateri pa so iz
zažgane klobase naredili kar pašteto.
S tabornim ognjem smo kar hitro zaključili saj se je napovedovala nevihta, ki se
je kar hitro razbesnela in nas malo prestrašila. A mi smo pogumni.
Smo vsi se skupaj spravili,
Le do slapa se odpravili,
A hitro smo ugotovili vsi,
PARABOLA zelo prši.
DOMAČA PAŠTETA
Mi Črt, Aljaž in Jure smo naredili domačo pašteto. Pri tem smo se tudi zelo
zabavali. S celim taborom smo šli na več pohodov. Šli smo se tudi kopat.
Imamo tudi svojo oglasno desko, na njej so urniki. Imamo pa tudi svoj šotor. In
če vas zanima zakaj je naslov domača pašteta? Naredili smo recept za domačo
pašteto. Recept je:Potrebujete dva velika kamna in eno hrenovko. Nato
hrenovko stisnete med dva kamna in ste končali.
Črt, Aljaž B., Jure
5
POT V TABOR
Odšli smo na tabor. Vozili smo se 5 ur. Imeli smo samo eno pavzo. Ko smo bili
pred taborom nismo mogli naprej, ker se je naproti pripeljal kombi in nismo
imeli placa, zato smo šli peš do tabora.
Aljoša Ž.
Nekateri so že pravi mojstri peke, nekateri pa bodo to še postali
2. DAN – dež in še enkrat dež, pohod do Loga pod Mangartom
Zbudili smo se v deževno jutro. Čas smo si krajšali z najrazličnejšimi družabnimi
igrami, ko pa je dež vsaj malo ponehal smo takoj igrali nogomet. Postaviti pa
nam je uspelo tudi igrišče za odbojko. Spoznavali smo se in se trudili razumeti
tudi srbski jezik.
Popoldne med krajšim dežnim premorom smo se odpravili na ogled Loga pod
Mangartom, vhoda v tunel, ki je vodil iz Rabeljskega rudnika ter pokopališča iz
1. svetovne vojne. Nazaj grede, saj nismo mogli verjeti, je spet začelo deževati.
DEŽEK
Dežek pada, dežek pada in nikoli ne odpada. Ko pa mama se prikaže se dežek
posuši. Mama rada me ima, v taboru se igrava.
Erik I. K.
6
DEŽEVNI DAN
Na deževni dan,
mi gremo neznano kam.
Dežnike s sabo nosimo,
Boga za sonce prosimo.
Mokri smo že do kosti,
čisto vse nas že boli.
Kmalu v tabor pridemo,
v šotore se razidemo.
Mokri smo do gat,
Najraje bi šli spat.
ko preoblečeni do glavnega
šotora prihitimo,
kosila vsi se že veselimo.
Suhi in siti se nato igramo,
čisto pozabimo na mamo.
Ki nas čaka doma,
kjer je naša postelja.
Sara
7
Čakamo na sonce
JAMA
Mi v torek k predoru smo odšli in jamo našli. Ko v jamo smo odšli in polno blata
našli. Kar naenkrat konec jame je, ugotovili pa smo da za ovinkom dvorana je.
Aljaž R.
8
POHOD
2. dan je veliko deževalo. Ampak smo vseeno odšli na pohod. Tam smo videli
stari tunel. Pred tunelom je bil stari vlak in oglasni pano. Ko smo odšli k malemu
slapu smo videli jamo, ki so jo uporabljali za skladišče. Notri je bilo veliko blata.
Nejc
Bi se peljali v Rabeljski rudnik?
3. DAN – korita Možnice, Kluže in spet dež
Glede na dokaj obetavno vremensko napoved za dopoldne smo se odpravili
mimo korit Možnice in do trdnjave Kluže. Dan je bil vsaj na začetku prekrasen in
pot nas je vodila ob prekrasni Koritnici. V trdnjavi smo si ogledali predstavitveni
film o zgodovini le te.
Po poti nazaj v tabor nas je ponovno pošteno opralo. Proti koncu poti so
popustili skoraj vsi dežniki. Po vrnitvi v tabor smo se okrepčali s slastnim
kosilom in nadaljevali z ustvarjanjem zapestnic in ostalega nakita.
Popoldne se je pokazalo sonce in takoj smo postali boljše volje. Naša dolina se
je končno pokazala v vsej svoji lepoti.
Zaradi vremenskih razmer je taborni ogenj že spet odpadel. Še zapriseženim
gasilcem ni uspelo prižgati razmočenih drv.
9
TABOR
Na taboru smo se imeli lepo. Tudi če je bil dež smo se nekako zamotili, da nam
ni bil dolgčas.
Blaž, Staš, Timotej
Že dolgo nismo videli vode
Res nas je veliko
10
Premor med dvema rundama dežja – prekrasna kulisa, Mangart na levi, Jalovec na desni
DRUŽENJE
Danes je sreda, že drugi dan dežuje! Imamo se lepo kljub dežju. Eni igrajo kviz,
drugi enko in tretji se pogovarjajo. V ponedeljek smo imeli taborni ogenj ob
katerem smo si pekli klobase in se greli. Tukaj se zelo družimo, zato nam je še
toliko bolje.
Veronika
4. DAN – Orientacijsko tekmovanje, kviz, odbojka, ragbi, nogomet in končno
sonce
Jutro ni izgledalo nič kaj obetajoče, rahlo je rosilo in oblaki so viseli zelo nizko
nad dolino. Ob že majhnem izboljšanju smo uspeli pripraviti in tudi izvesti
orientacijsko tekmovanje po označeni poti. Vsem osmim skupinam je uspelo,
da so pot opravili, čeprav se je ena skupina malo izgubila. Še dobro da je dolina
zelo zaprta in niso mogli daleč. Nekateri pa niso uspeli najti vseh postaj.
Najbolje se je odrezala skupina: The best ones, kateri so sledili Lujzeki in Dixi v
četrtek. Nagrade, ki so jih skupine dobile, smo potem pomagali v želodčke
pospraviti kar vsi.
Po uspešno izpeljani orientaciji so se taborniki pomerili še v kvizu s planinsko in
zgodovinsko tematiko. Vse skupine so zavzeto sodelovale in s skupnimi močmi
odgovorile na vsa vprašanja.
11
Nadaljevali smo predvsem s športnimi aktivnostmi. Zvečer smo končno spet
lahko posedeli ob tabornem ognju in zraven tudi kakšno zapeli. Začela je
nastajati taborna himna.
Vsak čas bo posijalo sonce
Utrinek ob tabornem ognju
12
5. DAN – Mangartsko sedlo, v koncu, kopanje, ustvarjanje, koncert, taborni
ogenj
Dan se je za nekatere začel že zelo zgodaj, saj so se odpravili proti
Mangartskemu sedlu. Pot je bila kar precej dolga.
Mlajša skupina se je odpravila po dolini Loške koritnice do njenega dela
imenovanega: V koncu.
Končno smo ves dan uživali v soncu in se tudi pošteno okopali, čeprav
temperatura vode ni dosegla 20 stopinj.
Dan smo zaključili s peko klobas, ogledom koncerta mladih glasbenikov v Logu
pod Mangartom in tabornim ognjem. Premierno pa smo zapeli tudi našo
novonastalo himno.
Proti Mangartskemu sedlu
POT DO SLAPA
Zjutraj smo se zbudili ob 7. uri in šli na zajtrk. Ko smo pojedli. To je bilo ob 8. uri
smo se odpravili proti slapu. Pot je bila zelo naporna, ko smo prispeli do slapa.
Slap je bil v snegu. Kepali smo se dokler nas ni zazeblo. Jedli smo kruh in
klobaso. Ko smo pojedli smo se opravili proti taboru.
Alex, Domen
13
Malica V koncu
Na sedlu
14
Treba se je pošteno umiti
OKOSTJE NA POTI
V petek smo se prebudili v prekrasno jutro. Takoj smo se odpravili zajtrkovat,
nato pa hitro skočili po svoje nahrbtnike, ki smo jih že dan prej napolnili ter
urno odšli na pot. Vzpenjali smo se po gozdu in nato prišli na travnik s prelepim
razgledom ter cvetjem. Uživali smo na poti ampak naenkrat zavohamo oduren
smrad. Čez nekaj metrov smo zagledali veliko kost in zraven je bila lobanja.
Ugotovili …
Žal zgodba nima konca, saj se je avtorju preveč mudilo, sicer ne vemo kam,
sumimo pa, da osvajat dekleta ali mogoče preganjat žogo.
ŠKRATOVA ZGODBA
Nekoč je živel majhen škratek po imenu Bor. Živel je v gobah tako kot smrkci.
Ampak bila je težava, včasih je govoril le aphitoselos (prevod: kako si). Nihče ga
ni maral, ker je včasih govoril le aphitoselos. A nekega dne mu je njegov ata
rekel: ¨poslušaj sine moj, če boš govoril le aphitoselos boš nekulturen. In potem
se je naučil še druge besede. In tako je živel do konca svojih dni.
Maj M.
15
ZELENI DEŽEVNIK
Tega deževnika smo našli v Koritniški planini. Tega črva vidim. Učiteljica ga je
pozabila slikati. Jaz sem ga našel in narisal.
Dominik
Tukaj je zelo lepo,
Ali ste vi tudi za to?
Bomo Mangrt osvojili,
Okrog ognja se veselili.
Radi se veselimo in eni malo spimo.
16
Skupaj prehodili smo goro in grič.
Upali na boljše cajte,
Pustili v šotorih prešvicane srajce.
Enko igrali na vse ali nič,
Reševali križanke zanič …
Jedli smo župce in pašteto,
Evo to je to … Se vidimo prihodnje leto.
Eva2 & Diana
6. DAN – pospravljanje, kosilo, poslavljanje in odhod domov
Zadnji dan našega tabora nas je sonce razveseljevalo že od jutra, kot bi se nam
želelo odkupiti za deževen teden. Taborni prostor smo uspešno pospravili in čas
slovesa je kar prehitro prišel. Bili smo si enotni, da je bilo krasno in že so bile tu
obljube, da se prihodnje leto zagotovo spet srečamo nekje pod našimi lepimi
gorami.
Skupinska pred odhodom domov.
17
ZGODBA O TABORU
Zgodba o taboru je taka,
zabavna in naporna je.
Lepih je trenutkov polna vsaka,
ta tabor naj se vtisne nam v srce.
Gore smo delili si in sanje.
Lepe sanje, gore in nebo.
Le planinci smo verjeli vanje,
da nekoč se uresničijo.
V gorah je svoboda, v gorah dan sijoč,
kaj pri tem nas žene, kaj pri tem nam daje moč?
Da s tabora gremooo, daleč, daleč proč.
Kot planinec z gore, gremo mi domov.
Lara; Špela, Urška, Eva Š.Z.
PLANINSKI TABORNIKI
Mi po planinah hodimo
in nikogar po videzu ne sodimo.
Ko šotore postavimo,
si posteljo pripravimo.
Niti dež nas ne ustavi,
če šotor pušča se ga brez problema popravi.
Če se zaljubimo,
čez dve uri že vsi vedo.
Ko pa pride sobota,
vsi žalostni smo da je konec.
Meta, Klara
18
TABORNI DAN
Ko taborni ogenj zagori,
zberemo se vsi.
Klobase, kitara, pesmi in smeh,
polepšajo nam večer.
Noč hitro prihiti,
prinese nam dež.
V šotore se stiskamo,
novo jutro pričakujemo.
V dež in hlad se prebudimo,
z upanjem zremo v nebo
in iščemo sonce.
Dolgčas preganjamo
z družabnimi igrami, kartami, križankami,
tudi žoge in loparji za
badminton ne manjkajo.
Pohod popoldne zaključi naš dan.
Janko
19
Taborniki smo mi, veseli vsi.
Avta nimamo mi, da vozili se bi.
Bolje pot pod noge, kot sladkarije v zobe.
Oblaki nagajajo nam, da bi bil lep sončen dan.
Radi imamo se vsi
Mladi planinci smo mi,
Ali prideš še ti?
Nove imamo radi vsi.
Gore prelepe gledamo
Ali pa se ob ognju grejemo.
Rožice lepe občudujemo,
To mi ormoški planinci smo.
Mark, Brigita
20
Tudi naši prijatelji iz Srbije so nam
nekaj zapisali in naslikali.
Družili smo se ves teden.
Ugotovili smo, da se izjemno
dobro razumemo, kar ni šlo v
srbščini ali slovenščini smo rešili
še z angleščino.
Ðorđe
Skupaj smo ugotovili, da vzpon na
Mangart ni mačji kašelj in je treba imeti
kar nekaj kondicije. Vedno znova pa
ugotavljamo da je za hojo po hribih
potrebno predvsem veliko volje in
vztrajnosti.
Maja
21
Loška stena je nekaterim močno burila domišljijo
Naši dnevi so potekali po vnaprej znanem urniku, katerega smo morali zaradi
vremena večkrat prilagoditi.
Ves teden je vsako popoldne potekalo
ocenjevanje šotorov. Naši mladi
planinci so zelo vestno pospravljali,
saj je kar 11 šotorov imelo
maksimalno število točk.
22
Kot je v naših taborih že tradicija, smo imeli vrhunsko kuharsko ekipo, ki je zelo
uspešno in predvsem okusno skrbela za naše želodce.
Po vsakem obroku je bilo
potrebno pomiti goro posode.
23
Kot vedno smo se domov vrnili z novim nakitom
Igra svetlobe v Loški steni
24
Najpogosteje spremljana vsebina je bila radarska slika, ki pa je bila žal taka kot
nismo želeli. Tolažilo pa nas je predvsem to, da je doma še slabše vreme kot v
našem taboru.
NASLEDNJE LETO, DRUGI TEDEN V JULIJU, SE BOMO PREDVIDOMA ZBRALI
NEKJE POD PECO.
Avtorji fotografij: Stanka Hebar, Rado Ivanuša in Ivan Kaučič
Zahvaljujemo se podjetju HIDO Inženiring d.o.o., iz Spuhlje, ki nam je financiralo tisk
majic. Zahvaljujemo se tudi Planinski zvezi in Mladinski komisiji, za subvencijo, ki nam
zniža stroške tabora.
25