Splošne smernice za preprečevanje samomora
- Delovni paket 6 - Splošne smernice za preprečevanje samomora Eva Dumon in prof. Gwendolyn Portzky Oddelek za raziskovanje samomora – Univerza v Gentu Sofinancirano s strani zdravstvenega programa Evropske unije Projekt Euregenas je prejel sredstva Evropske unije v okviru programa javnega zdravja za obdobje 2008–2013. Za vsebino te publikacije v celoti odgovarja avtor; izvajalska agencija ni odgovorna za kakršno koli morebitno uporabo informacij, vsebovanih v tej publikaciji. 2 od 36 | DP 6 – Splošne smernice za preprečevanje samomora Kazalo O PROJEKTU EUREGENAS 3 POVZETEK 6 I. UVOD 7 II. KLJUČNA DEJSTVA 8 III. • Opredelitve pojmov 8 • Epidemiologija 8 • Splošna prepričanja 9 • Razumevanje samomorilnega vedenja 10 KLJUČNE STRATEGIJE PRI RAZUMEVANJU SAMOMORA • Promocija duševnega zdravja • Zagotavljanje telefonskih linij • IV. 14 15 Izobraževanje strokovnjakov za (duševno) zdravje, za pomoč in spletna pomoč 12 pobudnikov skupnosti in novinarjev 16 • Programi, namenjeni ranljivim skupinam • Programi, namenjeni skupinam z velikim tveganjem 20 • Omejevanje dostopa do samomorilnih metod 18 22 KONČNA PRIPOROČILA 23 GLOSAR 26 LITERATURA 28 www.euregenas.eu Številka pogodbe 20101203 Sofinancirano s strani zdravstvenega programa Evropske unije 3 od 36 | DP 6 – Splošne smernice za preprečevanje samomora O projektu Euregenas Namen projekta Euregenas je prispevati k preprečevanju samomorilnih misli in samomorilnega vedenja v Evropi z razvojem in izvajanjem strategij za preprečevanje samomora na regionalnih ravneh, ki jih lahko Evropska unija uporablja kot primere dobre prakse. Projekt združuje 15 evropskih partnerjev, ki zastopajo 11 evropskih regij z različnimi izkušnjami na področju preprečevanja samomora (glej sliko 1). Slika 1 – Regije, vključene v projekt Euregenas University Hospital Verona (AOUI-VR) – Italija Flemish Agency for Care and Health (VAZG) – Belgija Region Västra Götaland (VGR) – Švedska Romtens Foundation (ROMTENS) – Romunija Flanders National Institute for Health and Welfare (THL) – Finska Unit for Suicide Research, University Ghent (UGENT) – Belgija Fundación Intras (INTRAS) – Španija Servicio Andaluz de Salud (SAS) – Španija Fundación Pública Andaluza Progreso Y Salud (FPS) – Španija Mikkeli University of Applied Sciences (MAMK) – Finska Technische Universität Dresden (TUD) – Nemčija Nacionalni inštitut za javno zdravje OE MB (NIJZ OE MB) – Slovenija Maribor West Sweden (WS) – Švedska De Leo Fund (DELEOFUND) – Italija Cumbria County Council (CCC) – Združeno kraljestvo www.euregenas.eu Številka pogodbe 20101203 Sofinancirano s strani zdravstvenega programa Evropske unije 4 od 36 | DP 6 – Splošne smernice za preprečevanje samomora V skladu z „Drugim programom ukrepov Skupnosti na področju zdravja“ (Evropska komisija, 2008– 2013, glej http://ec.europa.eu/health/programme/policy/2008-2013/), projekt spodbuja upravljanje regionalnih grozdov kot inovativne metode za izboljšanje obstoječih storitev. S spodbujanjem regionalnih intervencij in kampanj, namenjenih tako ciljnim skupinam kot tudi zainteresiranim stranem, ki niso s področja zdravja, je projekt namenjen izvajanju pakta o duševnem zdravju v zvezi s: 1) preprečevanjem samomora; 2) destigmatizacijo duševnih motenj; 3) promocijo zdravja mladih. Posebni cilji projekta Euregenas so naslednji: • opredelitev in popis dobrih praks obstoječih ukrepov in strategij za preprečevanje samomora na regionalni in lokalni ravni; • izvedba analize potreb zainteresiranih strani; • priprava in razširjanje smernic in orodij za preprečevanje samomora ter strategij ozaveščanja; • razvoj tehničnih specifikacij za integriran model e-duševnega zdravja, namenjen preprečevanju samomora; • izboljšanje znanja in zmogljivosti med lokalnimi in regionalnimi strokovnjaki (tj. psihologi, psihiatri, splošnimi zdravniki). www.euregenas.eu Številka pogodbe 20101203 Sofinancirano s strani zdravstvenega programa Evropske unije 5 od 36 | DP 6 – Splošne smernice za preprečevanje samomora Projekt je namenjen uresničitvi posebnih ciljev s serijo delovnih paketov (DP). Projekt Euregenas vključuje osem delovnih paketov: 3 horizontalne delovne pakete, o usklajevanju, razširjanju oziroma ocenjevanju, in 5 vertikalnih osnovnih delovnih paketov (glej sliko 2). Slika 2: Osnovni delovni paketi projekta Euregenas DP 4: Spletna knjižnica in ocena potreb Cilj: priprava spletne knjižnice in zagotovitev „ocene potreb“ ključnih zainteresiranih strani. Te dejavnosti tvorijo podlago za DP 5,6,7 in 8. DP 5: Razvoj e-konceptualnega modela Cilj: zagotovitev vseh potrebnih informacij za oblikovanje glavnega okvira integrirane podpore in intervencij za e-duševno zdravje, namenjene preprečevanju samomora, ki ga je mogoče prilagoditi lokalnim potrebam v vseh evropskih regijah in regionalnih zdravstvenih organizacijah. DP 6: Priprava smernic in orodij za preprečevanje samomora Cilj: priprava splošnih smernic za strategije preprečevanja samomora in posebnih preventivnih paketov (orodij) za povečanje ozaveščenosti o preprečevanju samomorov za izbrane ciljne skupine. DP 7: Razvoj in poskusno izvajanje modula usposabljanja Cilj: razvoj paketa usposabljanja, namenjenega splošnim zdravnikom, in poskusno izvajanje paketa usposabljanja v 5 izbranih regijah. Glavni cilj je zagotoviti splošnim zdravnikom ustrezne informacije v zvezi z zgodnjim odkrivanjem in opozarjanje na tveganje samomora. DP 8: Povečanje prepoznavnosti in spodbujanje dostopnosti skupin za pomoč preživelim Cilj: priprava orodij za moderatorje skupin za pomoč preživelim. Poleg tega bo oblikovan katalog, namenjen zagotavljanju informacij osebam, ki so izgubile bližnjega zaradi samomora (vključno s seznamom razpoložljivih skupin/ storitev). www.euregenas.eu Številka pogodbe 20101203 Sofinancirano s strani zdravstvenega programa Evropske unije 6 od 36 | DP 6 – Splošne smernice za preprečevanje samomora Povzetek Splošne smernice za preprečevanje samomora v tem dokumentu so namenjene oblikovalcem politik, njihov cilj pa je povečati ozaveščenost o strategijah preprečevanja samomora. Ključno sporočilo za oblikovalce politik je, da je preprečevanje samomora možno ter da vključuje medsektorske politike in programe na več ravneh. Dokument vključuje štiri glavna poglavja: 1. uvod, ki vključuje ozadje splošnih smernic za preprečevanje samomora; 2. ključna dejstva o samomorilnem vedenju, kot so epidemiološki podatki, splošna prepričanja in pojasnjevalni model samomorilnega vedenja; 3. pregled učinkovitosti intervencij za preprečevanje samomora, ki se osredotočajo na spodbujanje duševnega zdravja, zagotavljanje telefonskih linij za pomoč in spletno pomoč, izobraževanje strokovnjakov, posebne programe, namenjene ranljivim skupinam in osebam, nagnjenim k samomoru, ter na omejevanje dostopa do smrtonosnih sredstev; 4. priporočila za oblikovanje nacionalnega načrta za preprečevanje samomora in izvajanje raziskav o samomorilnem vedenju. Ta dokument je pripravil Oddelek za raziskave samomora na Univerzi v Gentu, ki je glavni partner pri delovnem paketu 6 projekta Euregenas, z dragocenim sodelovanjem drugih pridruženih partnerjev projekta Euregenas in lokalnih strokovnjakov za preprečevanje samomora, ki so bili pozvani, naj predložijo svoje pripombe in povratne informacije. www.euregenas.eu Številka pogodbe 20101203 Sofinancirano s strani zdravstvenega programa Evropske unije 7 od 36 | DP 6 – Splošne smernice za preprečevanje samomora I. Uvod Samomor je pomembno vprašanje javnega zdravja v Evropi, saj je povprečna stopnja razširjenosti samomorov 13,9 na 100 000 prebivalcev (Svetovna zdravstvena organizacija). V številnih družbah je samomor še vedno tabu. Vendar pa se preprečevanju samomora namenja vedno več pozornosti po vsej EU, z razvojem akcij, programov preprečevanja in nacionalnih strategij preprečevanja za izboljšanje duševnega zdravja in zmanjšanje števila smrti zaradi samomora. Cilj „splošnih smernic“, opisanih v tem dokumentu, je prispevati k preprečevanju samomorilnega vedenja v Evropi. Smernice so prvi rezultat delovnega paketa 6 projekta Euregenas. Naslednje smernice so namenjene oblikovalcem politik, ki delujejo v sektorjih, v katerih ima preprečevanje samomora pomembno vlogo. Ker preprečevanje samomora zahteva večsektorski pristop, lahko predstavlja pomembno vprašanje ne le v zdravstvenem sektorju, temveč tudi zunaj zdravstvenega sektorja, na primer v izobraževanju, na področju delovnih razmerjih, prava, medijev itd. Cilj smernic je zagotoviti osnovne informacije o samomorilnem vedenju ter pregled strategij preprečevanja samomora in dobrih praks. Te zagotavljajo oris morebitnih prispevkov k preprečevanju samomora v regiji, državi ali Evropski uniji. Oblikovalce politik spodbujamo, naj preberejo te smernice skupaj s poročilom SZO z naslovom „ Public Health Action for the prevention of suicide: a framework“ („Okvirni javnozdravstveni ukrep za preprečevanje samomora“), ki vključuje postopen pristop pri razvijanju strategij za preprečevanje samomora (glej www.who.int). Smernice temeljijo na analizi regionalnih potreb ključnih zainteresiranih strani ter izčrpnem pregledu literature in dobrih praks, ki je vključen v delovni paket 4 projekta Euregenas. Poleg tega je bil s pomočjo spletnega portala „Web of Knowledge“ opravljen pregled mednarodne literature o učinkovitosti strategij za preprečevanje samomora. V petih sodelujočih regijah so bile vzpostavljene tudi regionalne mreže za podporo razvoja in izvajanja teh smernic. Mreže so vključevale oblikovalce politik, strokovnjake s področja javnega zdravja, družbene akterje in zainteresirane strani na področju preprečevanja samomora. Splošne smernice so na voljo v petih jezikih in jih je mogoče prenesti s spletne strani www.euregenas.eu www.euregenas.eu Številka pogodbe 20101203 Sofinancirano s strani zdravstvenega programa Evropske unije 8 od 36 | DP 6 – Splošne smernice za preprečevanje samomora II. Ključna dejstva Opredelitve pojmov Samomorilne misli in samomorilno vedenje je mogoče opredeliti kot kompleksen proces, ki obsega vse od samomorilnega razmišljanja, načrtovanja samomora in poskusa samomora do smrti zaradi samomora. Samomorilno vedenje je posledica vzajemnega delovanja bioloških, genskih, družbenih, okoljskih in situacijskih dejavnikov (Hawton in van Heeringen, 2009). Opredelitve samomora in poskusov samomora so se s časom spremenile. De Leo in sodelavci (2004) opredeljujejo samomor kot: „neobičajno dejanje s smrtnim izidom, ki ga je umrli, ki je poznal ali pričakoval potencialno smrtni izid, začel in izvedel z namenom omogočanja želenih sprememb “. Samomorilno vedenje, ki se ne konča s smrtnim izidom, vključno s poskusi samomora in namernim samopoškodovanjem, je opredeljeno kot: „neobičajno dejanje, ki se ne konča s smrtnim izidom in ga je posameznik, ki je pričakoval ali tvegal smrtni izid ali povzročitev telesne poškodbe, začel in izvedel z namenom omogočanja želenih sprememb “. Epidemiologija Samomor je pomembno vprašanje javnega zdravja v Evropski uniji z 58 000 smrtnimi primeri na leto (Svetovna zdravstvena organizacija, 2003). Samomor prizadene ljudi vseh starosti, kultur in skupin prebivalstva. Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) navaja, da je devet od desetih držav z najvišjo stopnjo samomorov na svetu v Evropi. V Evropski uniji je največ samomorov v Litvi, na Madžarskem in na Finskem. V južnih državah, kot sta Italija in Ciper, je samomorov na splošno manj. Stopnja samomorov med moškimi je v vseh državah evropske regije višja od stopnje samomorov med ženskami. Večina samomorov se zgodi v starostni skupini 35–44 let. Poskusi samomora so veliko pogostejši kot samomori. Študije kažejo, da so samomorilna dejanja, ki se ne končajo s smrtnim izidom, najmanj 10-krat pogostejša kot samomori s smrtnim izidom. V nasprotju s samomorilnimi dejanji s smrtnim izidom so samomorilna dejanja, ki se ne končajo s smrtnim izidom, najpogostejša med mladostniki, njihovo število pa se z leti zmanjšuje (Nock et al., 2008). Vsak samomor in poskus samomora neposredno ali posredno prizadene tudi druge ljudi. Močno prizadene preživele, kot so partnerji, starši, otroci, družina, prijatelji, sodelavci in vrstniki, ki jih je preminuli zapustil, tako v zadevnem trenutku kot tudi dolgoročno. www.euregenas.eu Številka pogodbe 20101203 Sofinancirano s strani zdravstvenega programa Evropske unije 9 od 36 | DP 6 – Splošne smernice za preprečevanje samomora Splošna prepričanja O samomorilnem vedenju obstaja veliko napačnih prepričanj. V nadaljevanju so obravnavana najpogostejša prepričanja. Samomora ni mogoče preprečiti Eno izmed najpogostejših prepričanj o samomorilnem vedenju je, da ga ni mogoče preprečiti. Vendar pa ima večina ljudi s samomorilnimi nagnjenji mešane občutke glede smrti. Celo hudo depresivne osebe do zadnjega trenutka kolebajo med željo po življenju in končanjem svoje bolečine. Poleg tega obstajajo znanstveni dokazi o tem, da imajo številne intervencije preprečevalni učinek. Pogovor z nekom o samomoru povečuje tveganje za samomorilno vedenje Če oseba izraža samomorilne misli, se tega ne sme obravnavati kot zgolj potrebo po pozornosti, temveč kot izraz bolečine, ki kaže, da je oseba obupana in čuti močno čustveno bolečino. Govorjenje o samomorilnih mislih in načrtih ne povečuje samomorilnih namenov ali brezupnosti. Nasprotno, odprt pogovor o samomorilnih nagnjenjih v intimnem okolju je lahko učinkovita preventivna/terapevtska metoda. Poleg tega lahko pogovor o samomoru s spodbujanjem iskanja pomoči reši življenje. Samomor je normalna reakcija na nenormalno situacijo Samomor ni normalna ustrezna reakcija na npr. ekstremne dejavnike stresa v življenju. Samomor je neobičajna in neustrezna reakcija na dokaj normalno situacijo. Vsakdo se mora v življenju spopadati s stresnimi situacijami ali negativnimi življenjskimi dogodki, ki se pogosto pojavljajo, vendar pa vsak ne bo razvil samomorilnih misli ali načrtov. Ljudje, ki govorijo o samomoru, ne bodo naredili ali poskušali narediti samomora Večina oseb, ki so poskušale narediti samomor, in žrtve samomora so pred dejanjem samomora izražale samomorilne misli. Zato je zelo pomembno, da se kakršno koli izražanje samomorilnih misli jemlje resno in da se spodbuja iskanje pomoči. www.euregenas.eu Številka pogodbe 20101203 Sofinancirano s strani zdravstvenega programa Evropske unije 10 od 36 | DP 6 – Splošne smernice za preprečevanje samomora Razumevanje samomorilnega vedenja Raziskave jasno kažejo, da je samomorilno vedenje zelo kompleksna in večstranska težava. Samomorilno vedenje nima nikoli enega samega vzroka in se vedno razvije zaradi medsebojnega vplivanja dejavnikov tveganja v kombinaciji s pomanjkanjem varovalnih dejavnikov. Dejavniki tveganja vključujejo značilnosti, ki povečujejo verjetnost, da bo posameznik razmišljal o samomoru, ga poskušal narediti ali ga naredil. Med dejavnike tveganja sodijo: psihiatrična bolezen (npr. depresivna motnja, motnja, povezana z uživanjem psihoaktivnih snovi), somatska bolezen (npr. zdravstvena stanja, ki povzročajo kronično bolečino), zgodnje negativne življenjske izkušnje (npr. izguba starša v zgodnjem otroštvu, zloraba), osebne lastnosti (npr. brezupnost, impulzivnost) in predhodno samomorilno vedenje. Dejavniki tveganja niso statični in se lahko od države do države razlikujejo. Varovalni dejavniki vključujejo značilnosti, ki zmanjšujejo verjetnost, da bodo posamezniki razmišljali o samomoru, ga poskušali narediti ali ga naredili. Primeri možnih varovalnih dejavnikov so: pozitivna samopodoba, ustrezno reševanje težav, iskanje pomoči, družbena podpora … Model, opisan na sliki 3, kaže integriran biopsihosocialni model, ki temelji na vplivu, ki ga imajo lahko biološki, psihološki, psihiatrični in družbeni dejavniki tveganja na razvoj samomorilnega vedenja. Model se osredotoča na tri ključne dejavnike: • dejavnike, odvisne od značaja, kot so genski, biološki in psihološki dejavniki (npr. motnje serotonina, osebnostne in kognitivne psihološke motnje); • značilnosti, odvisne od stanja, kot so depresija in brezupnost, na katere vplivajo dejavniki stresa v življenju (npr. gospodarska kriza, socialni problemi, nasilje v družini) ali duševna motnja; • mejne dejavnike, ki lahko povečujejo tveganje ali imajo varovalni učinek. Na primer, dostopnost nevarnih sredstev lahko poveča samomorilno vedenje, dostopen zdravstveni sistem pa lahko varuje osebe in jih odvrača od samomorilnega vedenja. www.euregenas.eu Številka pogodbe 20101203 Sofinancirano s strani zdravstvenega programa Evropske unije 11 od 36 | DP 6 – Splošne smernice za preprečevanje samomora Slika 3: Pojasnjevalni model samomorilnega vedenja (van Heeringen, 2001) Genski dejavniki Zgodnježivljenjske izkušnje Biološki dejavniki Psihološki dejavniki OBČUTLJIVOST Duševne motnje Socialni problemi DEJAVNIKI STRESA Dejavniki povečanja ali zmanjšanja možnosti tveganja Dejavniki povečanja možnosti tveganja: Dejavniki zmanjšanja možnosti tveganja: • Poznavanje in odnos do • Mediji zdravstvenega sistema • Primeri samomorov • Dostop do nevarnih sredstev • Dostopnost zdravstvenga varstva za duševo zdravje • Pomanjkanje socialne podpore • Socialna podpora • Diagnoza in zdravljenje • Preventivni programi SAMOMORILNO VEDENJE www.euregenas.eu Številka pogodbe 20101203 Sofinancirano s strani zdravstvenega programa Evropske unije 12 od 36 | DP 6 – Splošne smernice za preprečevanje samomora III. Ključne strategije pri preprečevanju samomora V zadnjih dveh desetletjih so bile v Evropi razvite številne strategije za preprečevanje samomora. V tem dokumentu so opisane strategije, ki se najpogosteje uporabljajo in so se izkazale za učinkovite pri zmanjševanju stopenj samomora. Ravni intervencije Strategije za preprečevanje samomora se lahko razvrstijo v eno od treh ravni strategij glede na skupino prebivalstva, na katero se osredotočajo. Model USI (Universal-Selective-Indicated) opredeljuje tri ravni preprečevanja: splošno preprečevanje, selektivno preprečevanje in indikativno preprečevanje (Gordon, 1983; Nordentoft, 2011). Za zagotovitev politike učinkovitega preprečevanja samomora je priporočljivo, da se zagotovijo ukrepi na vseh treh ravneh, saj preprečevanje samomora zahteva večsektorski pristop, ki vključuje različne dejavnosti na različnih ravneh interveniranja. Splošno preprečevanje Selektivno preprečevanje Indikativno preprečevanje www.euregenas.eu Številka pogodbe 20101203 • Namenjeno celotnemu prebivalstvu • Npr. kampanje ozaveščanja o duševnem zdravju • Namenjeno skupinam prebivalstva z večjim tveganjem za samomorilno vedenje • Npr. izobraževanje izvajalcev osnovnih zdravstveih storitev o prepoznavanju simptomov depresivne motnje • Namenjeno posameznikom, ki so že v procesu samomora • Npr. izboljšanje obravnave oseb, nagnjenih k samomoru Sofinancirano s strani zdravstvenega programa Evropske unije 13 od 36 | DP 6 – Splošne smernice za preprečevanje samomora Ključne strategije na področju preprečevanja samomora Naslednje strategije se običajno uporabljajo v nacionalnih načrtih za preprečevanje samomora po vsej EU in zunaj nje. Izbira teh strategij temelji na pregledu literature in dobrih praks, ki je bil opravljen v okviru projekta Euregenas. Poleg tega je bilo s pomočjo spletnega portala Web of Science izvedeno iskanje mednarodne literature (od januarja 2000 do aprila 2013). Izbrane strategije delujejo na različnih ravneh interveniranja, od splošnega preprečevanja, do selektivnega in indikativnega preprečevanja (glej tabelo 1). Nekatere strategije se osredotočajo na eno raven preprečevanja (npr. programi, namenjeni ranljivim skupinam, se osredotočajo na selektivno preprečevanje), druge pa združujejo različne ravni (npr. promocija duševnega zdravja lahko vključuje tako splošno kot tudi selektivno preprečevanje). Tabela 1 Izbrane strategije in ravni interveniranja RAVNI INTERVENIRANJA STRATEGIJE 1. Promocija duševnega zdravja 2. Zagotavljanje telefonskih linij za pomoč in spletna pomoč 3. Izobraževanje strokovnjakov za (duševno) zdravje, pobudnikov skupnosti in novinarjev 4. Programi namenjeni ranljivim skupinam 5. Programi namenjeni skupinam z visokim tveganjem 6. Omejevanje dostopa do samomorilnih metod SPLOŠNO PREPREČEVANJE SELEKTIVNO PREPREČEVANJE X X INDIKATIVNO PREPREČEVANJE X X X X X X X X www.euregenas.eu Številka pogodbe 20101203 X X Sofinancirano s strani zdravstvenega programa Evropske unije 14 od 36 | DP 6 – Splošne smernice za preprečevanje samomora STRATEGIJA 1 Promocija duševnega zdravja Strategije za promocijo duševnega zdravja lahko prispevajo k preprečevanju samomora, saj so te strategije pogosto učinkovite pri izboljševanju dejavnikov, kot so prilagodljivost, socialna vključenost, varna okolja (npr. varna šolska in delovna okolja), ki so varovalni dejavniki samomorilnega vedenja. Balfour (2007) opisuje promocijo duševnega zdravja kot „postopek omogočanja posameznikom in skupnostim, da prevzamejo nadzor nad svojim življenjem in izboljšajo svoje duševno zdravje. Namenjena je izboljšanju samopodobe, znanj, spretnosti in zmogljivosti obvladovanja ter podpore družine in skupnosti, pa tudi spremembi širših družbenih in gospodarskih okolij, ki vplivajo na duševno zdravje“. Promocija duševnega zdravja obsega različne strategije, ki se lahko izvajajo na individualni ravni, na ravni skupnosti ali na obeh ravneh: • namen strategij, ki se osredotočajo na posameznike, je povečati prilagodljivost in zmanjšati dovzetnost za duševne težave z razvojem osebnih veščin, samospoštovanja, strategij obvladovanja, veščin za reševanje težav in samopomoči, ki vodijo do večje zmogljivosti za spopadanje s kritičnimi življenjskimi dogodki in stresom. Primeri teh strategij so programi preprečevanja, namenjeni šolam, in spletna orodja za samopomoč; • na ravni skupnosti se strategije za promocijo duševnega zdravja osredotočajo na povečanje socialne vključenosti in kohezijo. Vključujejo ozaveščanje, zmanjševanje stigmatizacije in diskriminacije, razvoj podpornih okolij (npr. mrež za samopomoč) v različnih okoljih, npr. v šoli, na delovnem mestu, v športnem klubu, skupnostnem centru, domovih za starejše itd.; • nekatere strategije združujejo ukrepe na različnih ravneh. Kampanje ozaveščanja javnosti so lahko na primer namenjene izboljšanju stališč v zvezi z depresivno motnjo (raven skupnosti) in lahko olajšajo iskanje pomoči (individualna raven). Študije kažejo na skromne učinke takšnih kampanj na stališča v zvezi depresivno motnjo, vendar ni zaznanega nobenega neposrednega učinka na zmanjšanje stopenj samomora, povečano iskanje pomoči ali večjo uporabo antidepresivov (Mann et al., 2005; van der Feltz-Cornelis et al., 2011). [Slike: FreeDigitalPhotos.net] www.euregenas.eu Številka pogodbe 20101203 Sofinancirano s strani zdravstvenega programa Evropske unije 15 od 36 | DP 6 – Splošne smernice za preprečevanje samomora STRATEGIJA 2 Zagotavljanje telefonskih linij za pomoč in spletna pomoč Strategije, ki povečujejo dostopnost pomoči osebam, nagnjenim k samomoru, so lahko koristne pri preprečevanju samomora. V zadnjih desetletjih je vedno več držav in regij začelo nuditi pomoč preko telefonskih linij za pomoč in spletno pomoč, kar se je, poleg obstoječih neposrednih zdravstvenih storitev, izkazalo za učinkovito sredstvo, s katerim se doseže osebe nagnjene k samomoru. Telefonske linije za pomoč Številne države imajo telefonske linije za pomoč, ki nudijo pomoč v sili in so posebej namenjene osebam, nagnjenim k samomoru. Čeprav je le nekaj študij proučevalo učinkovitost teh linij za pomoč, pa večina študij kaže pozitiven učinek (De Leo et al., 2002; Mishara et al., 2007; Kalafat et al., 2007; Leitner et al., 2008). V nedavni spletni raziskavi klicateljev, ki so stopili v stik s samaritanci (nacionalna telefonska linija za pomoč pri preprečevanju samomora v Združenem kraljestvu), je bilo ugotovljeno, da so klicatelji poročali o visokih ravneh zadovoljstva s storitvijo in menili, da je bil stik koristen (Coveney et al., 2012), Spletna pomoč V zadnjem desetletju vedno več ljudi poišče pomoč prek spleta. Internet nudi široko paleto možnosti pri preprečevanju samomora. Številne telefonske linije za pomoč so razširile svoje storitve z e-pošto, klepetom in povezavo s stranmi socialnih omrežij. Možnost ohranjanja anonimnosti in pridobivanja prilagojenih informacij spodbuja ljudi k iskanju pomoči. Tako lahko e-duševno zdravje prispeva k dostopnosti pomoči ter olajša dostop do zdravstvenega varstva in možnosti preventive. (Christensen et al., 2002; Gilat in Shahar, 2007). Eden izmed rezultatov projekta Euregenas bo razvoj etičnih smernic, meril kakovosti in e-konceptualnega modela za preprečevanje samomora na podlagi tehnologije. [Slike: FreeDigitalPhotos.net] www.euregenas.eu Številka pogodbe 20101203 Sofinancirano s strani zdravstvenega programa Evropske unije 16 od 36 | DP 6 – Splošne smernice za preprečevanje samomora STRATEGIJA 3 Izobraževanje strokovnjakov za (duševno) zdravje, pobudnikov skupnosti in novinarjev Izobraževanje strokovnjakov za duševno zdravje in pobudnikov skupnosti Izobraževanje strokovnjakov za (duševno) zdravje in pobudnikov skupnosti ali vratarjev sistema je pogosto uporabljena strategija za preprečevanje samomora. Izvaja se z zagotavljanjem usposabljanja ali oblikovanjem smernic za te ključne akterje. Na splošno raziskave kažejo, da je zagotavljanje usposabljanja o preprečevanju samomora učinkovita strategija (Andriessen in van den Brande, 2001; Capp et al., 2001; Matheson et al., 2005; Ramberg in Wasserman, 2004). Usposabljanja so se izkazala za učinkovita pri izboljševanju znanja, stališč in zaupanja v zvezi s preprečevanjem samomora (Brunero et al., 2008; Gask et al., 2006; Hayes et al., 2008; Oordt et al., 2009). Usposabljanje se lahko zagotavlja raznovrstnim ciljnim skupinam. Izobraževanje splošnih zdravnikov za prepoznavanje in zdravljenje depresivne motnje ter samomorilnega razmišljanja in vedenja je ena od najbolj učinkovitih strategij za preprečevanje samomora (van der Feltz-Cornelis et al., 2011). Dodatni dokazi kažejo, da je usposabljanje koristno za medicinske sestre (Appleby et al., 2000; Dennis et al., 2001; Fenwick et al., 2004) in študente psihologije (McNiel et al., 2008), saj izboljšuje njihove sposobnosti v zvezi z ocenjevanjem tveganja, ocenjevanjem potreb po zdravstvenem varstvu in uvedbo intervencij za preprečevanje samomora. Vendar pa imajo pri odkrivanju ogroženih oseb in usmerjanju posameznikov s samomorilnimi nagnjenji na zdravljenje pomembno vlogo tudi pobudniki skupnosti, kot so učitelji, svetovalci, delavci v preventivi, mladinski delavci in izvajalci geriatrične zdravstvene nege. Na primer, usposabljanje učiteljev in mladinskih delavcev za prepoznavanje opozorilnih znakov samomorilnega vedenja ter interveniranje in napotila v kriznih situacijah se je izkazalo za učinkovito (Chagnon et al., 2007). Poleg tega sami pobudniki skupnosti menijo, da so ta usposabljanja potrebna (Hawgood et al., 2008; Palmieri et al., 2008; Ramberg in Wasserman, 2004). Vendar pa je pri zagotavljanju usposabljanja za učitelje priporočljivo, da se ta usposabljanja vključijo v širšo perspektivo in politiko duševnega zdravja. [Slike: FreeDigitalPhotos.net] www.euregenas.eu Številka pogodbe 20101203 Sofinancirano s strani zdravstvenega programa Evropske unije 17 od 36 | DP 6 – Splošne smernice za preprečevanje samomora Drugi vratarji sistema, ki so vključeni v programe za preprečevanje samomora, so duhovniki (Hegerl et al., 2006), policija (Mishara in Martin, 2012; Pinfold et al., 2003; Watson et al., 2004) in farmacevti (Bell et al., 2006) ter pazniki v zaporu (Pompili et al., 2009). Izobraževanje novinarjev Študije, sistematični pregledi in metaanalize v zvezi z vlogo medijskih poročil o samomoru dosledno kažejo, da lahko poročanje o samomoru vodi do posnemovalnih samomorilnih vedenj, zlasti pri poročanju o načinu samomora ali poročanju o samomoru slavne osebe (Pirkis in Blood, 2001; Sisask in Värnik, 2012; Stack, 2000; Stack, 2005). Zato so številne države razvile smernice in programe usposabljanja za novinarje, da bi povečale ozaveščenost o njihovi ključni vlogi pri preprečevanju samomora. Pokazalo se je, da smernice za medije vplivajo na kakovost medijskega poročanja o samomorilnem vedenju (Niederkrotenthaler in Sonneck, 2007). Vendar pa je treba opozoriti, da niso vse študije o izobraževanju in zagotavljanju smernic za novinarje prinesle pozitivnih rezultatov (Goldney, 2005; Mann et al., 2005). Nekatere države (npr. Avstrija, Belgija in Danska) poleg smernic za medije podeljujejo medijske nagrade za odgovorno poročanje novinarjev o samomoru. Raziskave kažejo, da novinarji pozitivno ocenjujejo medijske nagrade in da lahko te nagrade kot take na konstruktiven način prispevajo k izvajanju smernic za medije (Dare et al., 2011). Eden izmed rezultatov projekta Euregenas bo razvoj ciljnih smernic v zvezi s preprečevanjem samomora, namenjenih učiteljem in šolskemu osebju, pa tudi smernic za delovna mesta in za novinarje. [Slike: FreeDigitalPhotos.net] www.euregenas.eu Številka pogodbe 20101203 Sofinancirano s strani zdravstvenega programa Evropske unije 18 od 36 | DP 6 – Splošne smernice za preprečevanje samomora STRATEGIJA 4 Programi, namenjeni ranljivim skupinam Pri nekaterih skupinah prebivalstva obstaja povečano tveganje za razvoj samomorilnih misli in samomorilnega vedenja, npr. pri osebah, ki so zaradi samomora izgubile svojega bližnjega, manjšinah in določenih starostnih skupinah. Pri oblikovanju strategij se je treba zavedati teh ranljivih skupin in za njih oblikovati prilagojene intervencije. Treba je opomniti, da seznam ranljivih skupin, ki je opisan v nadaljevanju, ni omejevalen in da se lahko tveganje za razvoj samomorilnega vedenja v določeni skupini prebivalstva sčasoma spremeni, odvisno od kulturnih ali družbenih dejavnikov. Osebe, ki so zaradi samomora izgubile bližnjega Samomor in duševna bolezen pri sorodnikih sta opredeljena kot dejavnika tveganja za razvoj samomorilnega vedenja. Pri ljudeh, ki izgubijo sorodnika ali partnerja zaradi samomora, je zato tveganje za razvoj telesnih in psihičnih bolezni ter samomorilnega vedenja večje (Beautrais, 2004; Qin et al., 2002). Več držav, npr. Združeno kraljestvo, Belgija in Švedska, je razvilo preventivne ukrepe, namenjene osebam, ki so zaradi samomora izgubile bližnjega, in sicer z vzpostavitvijo mrež in podpornih skupin za preživele, razvojem virov za preživele o tem, kako se soočiti s samomorom sorodnika, ali vzpostavitvijo telefonskih linij za pomoč žalujočim. Manjšinske skupine Manjšinske skupine, vključno z lezbijkami, geji, biseksualci in transseksualci (LGTB), ter etnične manjšine so opredeljene kot ranljive skupine za razvoj samomorilnega vedenja. Zdi se, da so osebe, opredeljene kot lezbijke, geji ali biseksualci, izpostavljene večjemu tveganju za razvoj duševne motnje, samomorilnega razmišljanja, zlorabe psihoaktivnih snovi in namernega samopoškodovanja kot heteroseksualne osebe. Najmanj 16 študij o lezbijkah, gejih in biseksualcih (LGB) med mladimi poroča o zelo visoki stopnji poskusov samomora, ki se gibljejo od 20 do 53 % (Haas et al., 2011; McDaniel, Purcell in D’Augelli, 2001; Savin-Williams, 2001b; van Heeringen in Vincke, 2000). Enako velja za transseksualce, za katere študije prav tako kažejo visoko stopnjo poskusov samomora (Dhejne et al., 2011; Mathy, 2002). [Slike: FreeDigitalPhotos.net] www.euregenas.eu Številka pogodbe 20101203 Sofinancirano s strani zdravstvenega programa Evropske unije 19 od 36 | DP 6 – Splošne smernice za preprečevanje samomora Evropska multicentrična študija je pokazala, da so pri migrantih v Evropi, ki prihajajo iz drugih kultur ali iz drugih držav z večjim številom samomorov, stopnje poskusov samomora večje kot pri avtohtonih prebivalcih (Bursztein-Lipsicas et al., 2011). Zato so bile v nekaterih državah, kot je npr. Nemčija, pripravljene posebne kampanje namenjene migrantom. Starejši in mladi Pri primerjavi tveganj za samomor v različnih starostnih skupinah so študije pokazale, da je samomorov še posebno veliko med starejšimi (De Leo in Spathonis, 2004), stopnje samomorilnega vedenja, ki se ne konča s smrtnim izidom, pa so višje med mladimi (Nock et al., 2008). Nedavni pregled programov preprečevanja, namenjen starejšim, je pokazal, da je bila večina (znanstveno ocenjenih) programov učinkovita pri zmanjševanju depresivnih misli in občutkov ali samomorilnega razmišljanja ali stopenj samomora (Lapierre et al., 2011). Večina programov se osredotoča na zmanjševanje dejavnikov tveganja, npr. zmanjševanje izoliranosti, ter izboljševanje nadzora in obravnave depresivne motnje. Nekaj programov je namenjenih krepitvi varovalnih dejavnikov, kot so povečevanje prilagodljivosti in pozitivno staranje. To bi bil lahko inovativen in učinkovit pristop.(Lapierre et al., 2011). Rezultati programov za preprečevanje samomora, namenjeni mladostnikom, kot so programi za šole (izobraževalni program) in programi, ki temeljijo na skupnosti, so bili mešani (Mann et al., 2005). Za konec, pri oblikovanju strategij za preprečevanje samomorov je zelo priporočljivo razviti ciljno usmerjene in prilagojene intervencije za ranljive skupine prebivalstva. Intervencije lahko vključujejo: • uveljavljanje prilagodljivosti ranljivih skupin; • zagotavljanje posebne podpore za ranljive skupine (prek skupin za pomoč, programov zagotavljanja pomoči prek telefonskih linij, letakov …); • povečanje dostopnosti oskrbe za ranljive skupine; • ozaveščanje (in v nekaterih primerih boj proti stigmatiziranosti) o ranljivih skupinah z izobraževanjem prebivalstva, vratarjev sistema in strokovnjakov za (duševno) zdravje. www.euregenas.eu Številka pogodbe 20101203 Sofinancirano s strani zdravstvenega programa Evropske unije 20 od 36 | DP 6 – Splošne smernice za preprečevanje samomora STRATEGIJA 5 Programi, namenjeni skupinam z visokim tveganjem Programi, namenjeni skupinam z visokim tveganjem, so namenjeni razvoju strategij za nadzor, oskrbo in zdravljenje posameznikov pri povečanem tveganju za samomor. Skupine z največjim tveganjem za razvoj samomorilnih misli in načrtov vključujejo osebe, ki so poskušale narediti samomor, in posameznike z duševnimi motnjami. Izboljšanje (po)oskrbe oseb, ki so poskušale narediti samomor Zgodovina poskusov samomora se dosledno kaže kot najzanesljivejši napovedovalec prihodnjega samomorilnega vedenja (Oquendo, Galfalvy, Russo et al., 2004; Tidemalm et al., 2008). Zato so strategije za učinkovito pooskrbo, namenjene posameznikom, ki so poskušali narediti samomor, zelo pomembne. Raziskave kažejo, da lahko ohranjanje stika z osebami, ki so poskušale narediti samomor, zmanjša stopnjo samomora. Luxton, June in Comtois (2013) so v obsežnem pregledu strategij preprečevanja, ki se osredotočajo na ohranjanje stikov izpostavili preventivni učinek ohranjanja stikov, kar vključuje telefonske klice in pošiljanje razglednic, pa tudi pošiljanje besedilnih sporočil in e-pošte. Izboljšanje oskrbe posameznikov z duševnimi motnjami Samomor nima enotnega vzroka, čeprav 90 % posameznikov, ki naredijo samomor, izpolnjuje merila za duševno motnjo. Na žalost pa 80 % takšnih primerov ni bilo zdravljenih v času smrti (Lopez et al., 2006). Številne duševne motnje kažejo na povečano tveganje za samomorilno vedenje, npr. depresivna motnja, uživanje alkohola in psihoakivnih snovi, shizofrenija, bipolarne motnje, motnje hranjenja in anksiozne motnje (Hawton in van Heeringen, 2009). Preprečevanje poskusov samomora in samomora z ustreznimi diagnostičnimi postopki in zdravljenjem teh motenj je zato v kliničnih ustanovah pomembna prednostna naloga. Obstajajo na primer utemeljeni dokazi, da lahko ustrezno preprečevanje in zdravljenje depresivnih motenj ter zlorabe alkohola in psihoaktivnih snovi zmanjša stopnje samomora (SZO, 2012). [Slike: FreeDigitalPhotos.net] www.euregenas.eu Številka pogodbe 20101203 Sofinancirano s strani zdravstvenega programa Evropske unije 21 od 36 | DP 6 – Splošne smernice za preprečevanje samomora Izboljšanje zdravljenja oseb, izpostavljenih tveganju Podatki iz nedavne svetovne raziskave kažejo, da 44 % ljudi, nagnjenih k samomoru, v državah z visokim dohodkom ni deležnih nobenega zdravljenja (Bruffaerts, et al., 2011). Naložbe v farmakološko in psihoterapevtsko zdravljenje ljudi, izpostavljenih tveganju, bi morale biti prednostna naloga v zdravstvenem varstvu za duševno zdravje. Izkazalo se je, da farmakološko zdravljenje prispeva k zmanjšanju tveganja za samomor pri posameznikih z različnimi duševnimi motnjami (Mann et al., 2005). Na primer, večje število predpisanih antidepresivov (Moller, 2006) in dolgotrajno zdravljenje z litijem (Baldessarini et al., 2006; Guzzetta et al., 2007) sta povezana z upadanjem števila samomorov pri depresivnih bolnikih. Vendar pa ima lahko uporaba antidepresivov pri mladih, ki so depresivni, negativne učinke, zato je potrebna previdnost (Stone et al., 2009). Številne študije in pregledi so pokazali, da je psihoterapevtsko zdravljenje pri osebah, nagnjenih k samomoru, učinkovito (Brown et al., 2005; Guo in Harstall, 2004; Mann et al., 2005). Glede na to, da živimo v dobi računalnikov, je preprečevanje samomora, ki temelji na tehnologiji, še eno pomembno in koristno področje pri preprečevanju samomora. Začelo se je na primer izvajati spletno zdravljenje depresivnih motenj ter samomorilnih misli in samomorilnega vedenja z intervencijami za samopomoč, ki se je že izkazalo za učinkovito. Randomiziran kontroliran poskus, ki ga je izvedel van Spijker (2012), je pokazal, da se je stanje glede samomorilnih misli, brezupnosti, zaskrbljenosti in zdravja ljudi s samomorilnimi mislimi po sodelovanju v intervenciji za samopomoč precej izboljšalo. Na Novi Zelandiji je bila za interveniranje pri kognitivno-vedenjski terapiji razvita računalniška igra („SPARX“), ki je namenjena depresivnim mladostnikom in se je pri zmanjševanju simptomov depresije izkazala za enako učinkovito kot običajno zdravljenje (pri nekaterih stanjih pa celo za bolj učinkovito) (Merry et al., 2012). www.euregenas.eu Številka pogodbe 20101203 Sofinancirano s strani zdravstvenega programa Evropske unije 22 od 36 | DP 6 – Splošne smernice za preprečevanje samomora STRATEGIJA 6 Omejevanje dostopa do samomorilnih metod Strategije, namenjene omejevanju dostopa do samomorilnih metod, so del prizadevanj za preprečevanje samomora z najbolj prepričljivimi dokazi o zmanjšanju stopenj samomora (Mann et al., 2005; Sarchiapone et al., 2011). Možna razlaga bi lahko bila, da je mogoče te strategije v primerjavi z drugimi strategijami za preprečevanje samomora izvesti precej hitro in jih dokaj enostavno meriti (Florentine in Crane, 2010). Van der Feltz-Cornelis in drugi (2011) so v svojem pregledu navedli naslednje primere intervencij, namenjenih omejevanju fizičnega dostopa do metod samomora: • detoksifikacija plina za gospodinjstvo; • obvezna uporaba katalizatorjev v motornih vozilih; • omejitev uporabe strelnega orožja z zakonodajo o nadzoru strelnega orožja; • omejitev uporabe pesticidov; • omejitev dostopa do krajev, primernih za skok v globino, npr. z namestitvijo zaščitnih ograj na visokih stanovanjskih stavbah ali na krajih, kjer obstaja veliko tveganje za skok v globino, kot so npr. Eifflov stolp, most Harbour Bridge v Sidneyu in Empire State Building (Lin in Lu, 2006; Beautrais, 2007); • omejitve glede predpisovanja in prodaje barbituratov in paracetamola; • uporaba novih antidepresivov z manjšo toksičnostjo; • omejitev dostopa do alkohola. Metode omejevanja pa niso brez tveganja. Z omejitvijo ene metode se lahko pojavi zamenjava z drugimi metodami. Vendar pa, kot poudarja Nordentoft (2011): „v ustreznem okolju, kjer je verjetnost zamenjave manj verjetna, in v povezavi s psihosocialnimi prizadevanji za preprečevanje lahko omejitev fizičnega dostopa do samomorilnih metod predstavlja učinkovito strategijo za preprečevanje samomora“. [Slike: FreeDigitalPhotos.net] www.euregenas.eu Številka pogodbe 20101203 Sofinancirano s strani zdravstvenega programa Evropske unije 23 od 36 | DP 6 – Splošne smernice za preprečevanje samomora IV. Končna priporočila Koristi nacionalnega akcijskega načrta za preprečevanje samomora V zadnjih desetletjih so številne države in regije, kot so npr. Finska, Švedska, Belgija (Flandrija), Danska in Združeno kraljestvo, razvile obsežne programe za preprečevanje samomora. Nacionalna strategija je lahko učinkovita pri zmanjševanju stopenj samomora. Matsubayashi in Ueda (2011) sta z analizo podatkov med letoma 1980 in 2004 raziskovala, ali obstaja statistično značilna razlika v številu samomorov pred izvajanjem nacionalnih programov za preprečevanje samomora in po njem. Analiza je pokazala, da se je po uvedbi nacionalnih programov za preprečevanje samomora skupno število samomorov zmanjšalo. SZO v svojem poročilu z naslovom „Public Health Action for the prevention of suicide: a framework“ („Okvirni javnozdravstveni ukrep za preprečevanje samomora“) opisuje ključne elemente nacionalne strategije za preprečevanje samomora. V njem poudarja pomen: • jasnih ciljev; • jasnega stališča glede dejavnikov tveganja in varovalnih dejavnikov; • učinkovitih intervencij; • strategij za preprečevanje na različnih ravneh; • izboljšanja evidentiranja primerov in izvajanja raziskav; • spremljanja in ocenjevanja. Flamski akcijski načrt za preprečevanje samomora poleg tega vključuje naslednja merila za izbiro intervencij: • intervencije glede na specifičnost samomora; • stroškovna učinkovitost intervencij; • dokazi o kakovosti pri intervenciji; • možnosti izvedbe intervencij. www.euregenas.eu Številka pogodbe 20101203 Sofinancirano s strani zdravstvenega programa Evropske unije 24 od 36 | DP 6 – Splošne smernice za preprečevanje samomora Poleg tega bi moral biti akcijski načrt večsektorski, saj je preprečevanje samomora pomembno vprašanje v zdravstvenem sektorju in zunaj njega. Splošni številčni zdravstveni cilj (npr. zmanjšanje stopnje samomorov za določen odstotek v določenem času) bi lahko spodbudil ukrepanje. Posebno pozornost je treba nameniti tudi zagotavljanju trajnosti razvitih strategij in ukrepov. „Intervencije za preprečevanje samomora bi morale biti multimodalne, temeljiti na dokazih, upoštevati določene preverljive hipoteze ter se izvajati med dovolj velikimi skupinami prebivalstva, da se dosežejo posplošljivi in zanesljivi rezultati“ (Mann et al., 2005). Potreba po raziskavah Potrebnih je več raziskav na področju preprečevanja samomora. Zato je zelo priporočljivo vključiti raziskave v strategijo za preprečevanje samomora. Raziskave lahko prispevajo k izboljšanju našega poznavanja: • epidemiologije samomorov in poskusov samomora; • dejavnikov tveganja in varovalnih dejavnikov samomorilnega vedenja; • nevrobiologije samomorilnega vedenja; • učinkovitosti strategij in ukrepov za preprečevanje. Poleg tega se spodbuja izvajanje večjega števila raziskav na lokalni in regionalni ravni, saj lahko v samomorilnem razmišljanju obstajajo velike sociokulturne razlike. Spletna knjižnica Euregenas V okviru delovnega paketa 4 projekta Euregenas je bila razvita spletna knjižnica. Spletna knjižnica, vključno z literaturo in dobrimi praksami, zagotavlja celovit in najnovejši pregled trenutnega stanja v Evropski uniji v zvezi s preprečevanjem samomora. www.euregenas.eu/online-library www.euregenas.eu Številka pogodbe 20101203 Sofinancirano s strani zdravstvenega programa Evropske unije 25 od 36 | DP 6 – Splošne smernice za preprečevanje samomora Povezave Več informacij o preprečevanju samomora je na voljo na spletnih straneh Svetovne zdravstvene organizacije in Mednarodnega združenja za preprečevaje samomora. SVETOVNA ZDRAVSTVENA ORGANIZACIJA (SZO) SZO je usmerjevalni in usklajevalni organ za zdravje v okviru Združenih narodov. Odgovorna je za zagotavljanje smernic glede globalnih zdravstvenih zadev, oblikovanje agende zdravstvenih raziskav, postavljanje norm in standardov, oblikovanje možnosti politike na podlagi dokazov, zagotavljanje tehnične podpore državam ter spremljanje in ocenjevanje zdravstvenih trendov. SZO ima številne vire na področju preprečevanja samomora. www.who.com MEDNARODNO ZDRUŽENJE ZA PREPREČEVANJE SAMOMORA (IASP) IASP je nevladna organizacija, ki se glede preprečevanja samomora uradno povezuje s Svetovno zdravstveno organizacijo (SZO). Ukvarja se s preprečevanjem samomorilnega vedenja, zmanjševanjem njegovih učinkov ter zagotavljanjem foruma za akademike, strokovnjake s področja duševnega zdravja, krizne delavce, prostovoljce in preživele po poskusu samomora. IASP, ki sta ga leta 1960 ustanovila že pokojni profesor Erwin Ringel in dr. Norman Farberow danes vključuje strokovnjake in prostovoljce iz več kot 50 različnih držav. IASP vsako leto 10. septembra organizira „svetovni dan preprečevanja samomora“, ki predstavlja priložnost za vse sektorje skupnosti, da se pridružijo IASP in SZO pri usmerjanju pozornosti javnosti na nesprejemljivo breme in stroške samomorilnega vedenja z različnimi dejavnostmi za spodbujanje razumevanja samomora in poudarjanje učinkovitih dejavnosti za preprečevanje. www.iasp.info www.euregenas.eu Številka pogodbe 20101203 Sofinancirano s strani zdravstvenega programa Evropske unije 26 od 36 | DP 6 – Splošne smernice za preprečevanje samomora Glosar Škodljiv vpliv. Pojav, pri katerem so osebe napeljane k samomorilnemu vedenju zaradi seznanjenosti s samomorilnimi dejanji druge osebe. Vratarji sistema. Posamezniki v skupnosti, ki so kot del svoje običajne prakse v neposrednem stiku s številnimi člani skupnosti; lahko so usposobljeni za prepoznavanje oseb, pri katerih obstaja tveganje za samomor, ki jih napotijo na zdravljenje ali na podporne službe, če je to primerno. Duševno zdravje. Duševno zdravje je zdravstveno stanje, v katerem posameznik uresničuje svoje lastne sposobnosti, se lahko spopada z običajnimi stresnimi dogodki v življenju, je lahko produktiven pri svojem delu in lahko prispeva k svoji skupnosti. V tem pozitivnem pomenu je duševno zdravje temelj za dobro počutje posameznika in učinkovito delovanje skupnosti (SZO, 2010). Duševna motnja/duševna bolezen. Duševna motnja ali psihiatrična motnja je bolezen, ki jo je mogoče diagnosticirati in za katero so značilne spremembe mišljenja, razpoloženja ali vedenja (ali kakršna koli kombinacija tega), ki so povezane s stisko, ki močno ovira posameznikove kognitivne, čustvene ali socialne sposobnosti. Duševne težave. Zmanjšanje kognitivnih, socialnih ali čustvenih sposobnosti, vendar ne v takšnem obsegu, da so izpolnjena merila za duševno motnjo. Samomorilno vedenje, ki se ne konča s smrtnim izidom. Neobičajno dejanje, ki se ne konča s smrtnim izidom in ga je posameznik, ki je pričakoval ali prevzel tveganje, da bo umrl ali si prizadejal telesno poškodbo, začel in izvedel z namenom omogočanja želenih sprememb (De Leo et al., 2004). Samomorilno vedenje, ki se ne konča s smrtnim izidom, lahko vključuje poskus samomora, namerno samopoškodovanje in namerno samozastrupitev, s poškodbami ali brez njih. Postvencija. Strategija ali pristop, ki se izvaja po nastopu krize ali travmatičnega dogodka. Preventiva. Strategija ali pristop, ki zmanjšuje verjetnost tveganja pojava ali odloži pojav zdravstvenih težav ali zmanjša škodo, ki je posledica stanj ali vedenj. Varovalni dejavniki (za samomorilno vedenje). Dejavniki, ki zmanjšujejo verjetnost, da bodo posamezniki razvili samomorilne misli in/ali poskusili narediti samomor. Varovalni dejavniki lahko vključujejo biološke, psihološke ali socialne dejavnike pri posamezniku, družini in v okolju. Ocena tveganja. Postopek določanja verjetnosti, da bo posameznik poškodoval sebe ali druge. Dejavniki tveganja (za samomorilno vedenje). Ti dejavniki povečujejo verjetnost, da bodo posamezniki razvili samomorilne misli in/ali poskušali narediti samomor. Dejavniki tveganja lahko vključujejo biološke, psihološke ali socialne dejavnike pri posamezniku, družini in v okolju. Samouničevalno vedenje/namerno samopoškodovanje. Različne metode, s katerimi se posamezniki poškodujejo, kot so samopoškodovanje z rezanjem, samopretepanje, predoziranje ali namerna nepremišljenost. www.euregenas.eu Številka pogodbe 20101203 Sofinancirano s strani zdravstvenega programa Evropske unije 27 od 36 | DP 6 – Splošne smernice za preprečevanje samomora Samomorilno nagnjenje in vedenje. Kompleksen proces, ki lahko vključuje vse od samomorilnih misli, načrtovanja samomora in poskusa samomora do smrti zaradi samomora. Samomorilno vedenje je posledica vzajemnega delovanja bioloških, genskih, družbenih, okoljskih in situacijskih dejavnikov (Hawton in van Heeringen, 2009). Samomorilna namera. Subjektivno pričakovanje in želja, da se samouničevalno dejanje konča s smrtjo. Samomor (ali „samomorilno vedenje s smrtnim izidom“). Dejanje s smrtnim izidom, ki ga je umrli, ki je poznal ali pričakoval potencialno smrtni izid, začel in izvedel z namenom omogočanja želenih sprememb (De Leo et al., 2004). Preživeli po poskusu samomora. Posamezniki, ki so preživeli predhodni poskus samomora. Tveganje za samomor. Stopnja nevarnosti samomora, s katero se posameznik sooča na podlagi odsotnosti ali prisotnosti samomorilnega vedenja in dejavnikov, povezanih z verjetnostjo samomora. Osebe, ki so zaradi samomora izgubile bližnjega in preživeli po samomoru. Družinski člani, partnerji ali znanci, ki so doživeli izgubo ljubljene osebe zaradi samomora. Besedna zveza preživeli po samomoru včasih označuje osebe, ki so poskusile storiti samomor. Opozorilni znaki za samomor. Znaki, da je posameznik izpostavljen tveganju za samomor. Preprečevanje samomora na podlagi tehnologije (Technology Based Suicide Prevention -TBSP). Programi za preprečevanje samomora na podlagi tehnologije (TBSP) so programi, zasnovani za preprečevanje samomora, ki se lahko uporabljajo z različnimi vrstami naprednih tehnologij, kot so internet, pametni telefoni in tablice. Programi, ki temeljijo na tehnologiji, vključujejo izobraževalne in interaktivne spletne strani, resne igre, spletno zdravljenje itd. Viri glosarja: • National Strategy for Suicide Prevention: Goals and Objectives for action. Rockville, MD: U.S. Department of Health and Human Services, Public Health Service, 2001 • http://www.suicidepreventionlifeline.org/learn/glossary.aspx • http://www.stopasuicide.org/glossary.aspx www.euregenas.eu Številka pogodbe 20101203 Sofinancirano s strani zdravstvenega programa Evropske unije 28 od 36 | DP 6 – Splošne smernice za preprečevanje samomora Literatura Andriessen, K., & Van den Brande, J. (2001). Youth suicide prevention and intervention skills: training of key persons. In O. Grad (Ed.), Suicide Risk and Protective Factors in the New Millennium (pp. 109-113). Ljubljana: Cankarjev dom. Appleby, L., Morriss, R., Gask, L., Roland, M., Perry, B., Lewis, A., Perry, A., Battersby, L., Colbert, N., Green, G., Amos, T., Davies, L., Faragher, B. (2000). An educational intervention for front-line health professionals in the assessment and management of suicidal patients (the STORM project). Psychological Medicine, 30 (4), 805-812. Baldessarini, R.J., Tondo, L., Davis, P., Pompili, M., Goodwin, F.K., & Hennen, J. (2006). Decreased risk of suicides and attempts during long-term lithium treatment: a meta-analytic review. Bipolar Disorders, 8 (5), 625-639. Balfour, K. & Balfour Consulting Group (2007). Mental Health Promotion: Evidence Review. For the BC Ministry of Health. Beautrais, A. L. (2004). Suicide postvention. Support for families, whanau and significant others after a suicide. A literature review and synthesis of evidence. Wellington, New Zealand: Ministry of Youth Affairs. Beautrais, A. (2007). Suicide by jumping. A review of research and prevention strategies. Crisis, 28 (suppl. 1), 58-63. Bell, J.S., Johns, R., & Chen, T.F. (2006). Pharmacy students’ and graduates’ attitudes towards people with schizophrenia and severe depression. American Journal of Pharmaceutical Education, 70 (4),77. Bruffaerts, R., Demyttenaere, K., Hwang, I., Chiu, W.T., Sampson, N., Kessler, R. C., et al. (2011). Treatment of suicidal people around the world. British Journal of Psychiatry, 199 (1), 64-70. www.euregenas.eu Številka pogodbe 20101203 Sofinancirano s strani zdravstvenega programa Evropske unije 29 od 36 | DP 6 – Splošne smernice za preprečevanje samomora Brunero, S., Smith, J., Bates, E., & Fairbrother, G. (2008). Health professionals’ attitudes towards suicide prevention initiatives. Journal of Psychiatric and Mental Health Nursing, 15 (7), 588-594. Bursztein-Lipsicas, C.B., Makinen, I.H., Apter, A., De Leo, D., Kerkhof, A., Lonnqvist, J., Michel, K., Renberg, E.S., Sayil, I., Schmidtke, A., van Heeringen, C., Varnik, A., & Wasserman, D. (2011). Attempted suicide among immigrants in European countries: an international perspective. Social Psychiatry and Psychiatric Epidemiology , 47 (2), 241-251. Capp, K., Deane, F.P., & Lambert, G. (2001). Suicide prevention in Aboriginal communities: application of community gatekeeper training. Australian and New Zealand Journal of Public Health, 25 (4), 315-321. Chagnon, F., Houle, J., Marcoux, I., & Renaud, J. (2007). Control-group study of an intervention training program for youth suicide prevention. Suicide and Life-Threatening Behavior, 37 (2), 135-144. Christensen, H., Griffiths, K.M., & Evans, K. (2002). E-mental health in Australia: implications of the internet and related technologies for policy. ISC Discussion Paper Nr3, Commonwealth Department of Health and Aging, Canberra. Coveney, C.M., Pollock, K., Armstrong, S., Moore, J. (2012). Callers’ Experiences of Contacting a National Suicide Prevention Helpline. Report of an Online Survey. Crisis, 33 (6), 313-324. Dare, A.J., Andriessen, K.A.M., Nordentoft, M., Meier, M., Huisman, A., Pirkis, J.E. (2011). Media awards for responsible reporting of suicide: Experiences from Australia, Belgium and Denmark. International Journal of Mental Health Systems, 5:15. De Leo, D., Dello Buono, M., Dwyer, J. (2002). Suicide among the elderly: the long-term impact of a telephone support and assessment intervention in northern Italy. British Journal of Psychiatry, 181, 226-229. De Leo, D., Burgis, S., Bertolote J.M., Kerkhof, A., Bille-Brahe, U. (2004). Definitions of Suicidal Behaviour. In D. De Leo, U. Bille-Brahe, A. Kerkhof, A. Schmidtke (Eds.), Suicidal behavior: theories and research findings (pp. 18-37). Ashland, OH: Hogrefe & Huber. www.euregenas.eu Številka pogodbe 20101203 Sofinancirano s strani zdravstvenega programa Evropske unije 30 od 36 | DP 6 – Splošne smernice za preprečevanje samomora De Leo, D., & Spathonis, K. (2004). Suicide and suicidal behavior in late life. In D. De Leo, U. Bille-Brahe, A. Kerkhof, A. Schmidtke (Eds.), Suicidal behavior: Theories and research findings (pp. 253–286). Ashland, OH: Hogrefe & Huber. Dennis, M., Evans, A., Wakefield, P., & Chakrabarti, S. (2001). The psychosocial assessment of deliberate self-harm: using clinical audit to improve the quality of the service. Emergency Medical Journal, 18, 448450. Dhejne,C., Lichtenstein, P.,Boman,M., Johansson,A.L.V., Langstrom, N., & Landen, M. (2011). Long-term follow-up of transsexual persons undergoing sex reassignment surgery: Cohort study in Sweden. PLoS ONE, 6, ArtID: e16885. Fenwick, C.D.,Vassilas, C.A., Carter, H., & Haque, M.S. (2004). Training health professionals in the recognition, assessment and management of suicide risk. International Journal of Psychiatry in Clinical Practice, 8, 117-121. Florentine, J.B., Crane, C. (2010). Suicide prevention by limiting access to methods: A review of theory and practice. Social Science & Medicine, 70, 1626–1632. Gask, L., Dixon, C., Morriss, R., Appleby, L., & Green, G. (2006). Evaluating STORM skills training for managing people at risk of suicide. Journal of Advanced Nursing, 54, 739-750. Gilat, I., & Shahar, G. (2007). Emotional First Aid for a Suicide Crisis: Comparison between Telephonic Hotline and Internet. Psychiatry, 70, 12-18. Goldney, R.D. (2005). A pragmatic review of recent studies. Crisis, 26, 128-140. Gordon, R.S. (1983). An operational classification of disease prevention. Geneva: WHO. Guo, B., & Harstall, C. (2004). For which strategies of suicide prevention is there evidence of effectiveness? Copenhagen, WHO Regional Office for Europe (Health Evidence Network report; http://www.euro.who. int/Document/E83583.pdf; accessed April 2013). www.euregenas.eu Številka pogodbe 20101203 Sofinancirano s strani zdravstvenega programa Evropske unije 31 od 36 | DP 6 – Splošne smernice za preprečevanje samomora Guzzetta, F., Tondo, L., Centorrino, F., Baldessarini, R.J. (2007). Lithium treatment reduces suicide risk in recurrent major depressive disorder. Journal of Clinical Psychiatry, 68 (3), 380–383. Haas, A. P., Eliason, M., Mays, V. M., Mathy, R. M., Cochran, S. D., D’Augelli, A. R, et al. (2011). Suicide and suicide risk in lesbian, gay, bisexual, and transgender populations: Review and recommendations. Journal of Homosexuality, 58, 10–51. Hawgood, J.L., Krysinska, K.E., Ide, N., & De Leo, D. (2008). Is suicide prevention properly taught in medical schools? Medical Teacher, 30, 287-295. Hawton, K., & van Heeringen, K. (2009). Suicide. Lancet, 373, 1372-1381. Hayes, A.J., Shaw, J.J., Lever-Green, G., Parker, D., & Gask, L. (2008). Improvements to suicide prevention training for prison staff in England and Wales. Suicide and Life-Threatening Behavior, 38, 708-703. Hegerl, U., Althaus, D., Schmidtke, A., & Niklewski, G. (2006). The alliance against depression: 2-year evaluation of a community-based intervention to reduce suicidality. Psychological Medicine, 36 (9), 1225–1233. Kalafat, J., Gould, M., Munfakh, H., & Kleinman, M. (2007). An Evaluation of Crisis Hotline Outcomes. Part 1: Nonsuicidal Crisis Callers. Suicide and Life-Threatening Behavior, 37 (3), 322-337. Lapierre, S., Erlangsen, A., Waern, M. , De Leo, D., Oyama, H., Scocco, P., Gallo, J., Szanto, K., Conwell, Y., Draper, B., Quinnett, P. and the International Research Group for Suicide among the Elderly (2011). A Systematic Review of Elderly Suicide Prevention Programs. Crisis, 32 (2), p 88–98. Leitner, M., Barr, W., & Hobby, L. (2008). Effectiveness of interventions to prevent suicide and suicidal behaviour: A systematic review. Edinburgh, UK: Scottish Government Social Research. Lin, J.J., & Lu, T.H. (2006). Association between the accessibility to lethal methods and method-specific suicide. Journal of Clinical Psychiatry, 67, 1074–1079. www.euregenas.eu Številka pogodbe 20101203 Sofinancirano s strani zdravstvenega programa Evropske unije 32 od 36 | DP 6 – Splošne smernice za preprečevanje samomora Luxton, D.D., June, J.D., & Comtois, K.A. (2013). Can Postdischarge Follow-Up Contacts Prevent Suicide and Suicidal Behavior? A Review of the Evidence. Crisis, 34 (1), 32-41. Mann, J.J., Apter, A., Bertolote, J., Beautrais, A., Currier, D., Haas, A., Hegerl, U., Lonnqvist, J., Malone, K., Marusic, A., Mehlum, L., Patton, G., Phillips, M., Rutz, W., Rihmer, Z., Schmidtke, A., Shaffer, D., Silverman, M., Takahashi, Y., Varnik, A., Wasserman, D., Yip, P., & Hendin, H. (2005). Suicide Prevention Strategies, A systematic review. The Journal of the American Medical Association, 294 (16), 2064-74. Matheson, F.I., Creatore, M.I., Gozdyra, P., Moineddin, R., Rourke, S.B., & Glazier, R.H. (2005). Assessment of police calls for suicidal behavior in a concentrated urban setting. Psychiatric Services, 56, 1606-1609. Mathy, R.M. (2002). Transgender identity and suicidality in a nonclinical sample: Sexual orientation, psychiatric history, and compulsive behaviors. Journal of Psychology & Human Sexuality, 14, 47–65. Matsubayashi, T. & Ueda, M. (2011). The effect of national suicide prevention programs on suicide rates in 21 OECD nations. Social science & medicine, 73 (9), 1395-1400. McDaniel, J. S., Purcell, D., & D’Augelli, A.R. (2001). The relationship between sexual orientation and risk for suicide: Research findings and future directions for research and prevention. Suicide and Life-Threatening Behavior, 31, 84–105. McNiel, D.E., Fordwood, S.R., Weaver, C.M., Chamberlain, J.R., Hall, S.E., & Binder, R.L. (2008). Effects of training on suicide risk assessment. Psychiatric Services, 59, 1462-1465. Merry, S.N., Stasiak, K., Shepherd, M., Frampton, C., Fleming, T., & Lucassen, M.F.G. (2012). The effectiveness of SPARX, a computerised self help intervention for adolescents seeking help for depression: randomised controlled non-inferiority trial. BMJ, 344. Mishara, B.L., Chagnon, F., Daigle, M., Balan, B., Raymond, S., Marcoux, I., Bardon, C., Campbell, J.K., & Berman, A. (2007). Results from a Silent Monitoring Study of Calls to the U.S. 1-800-SUICIDE Network. Suicide & Life Threatening Behavior, 37(3), 291-307. www.euregenas.eu Številka pogodbe 20101203 Sofinancirano s strani zdravstvenega programa Evropske unije 33 od 36 | DP 6 – Splošne smernice za preprečevanje samomora Mishara, B.L., & Martin, N. (2012). Effects of a Comprehensive Police Suicide Prevention Program. Crisis, Vol. 33(3), 162–168. Moller, H.J. (2006). Evidence for beneficial effects of antidepressants on suicidality in depressive patients: a systematic review. European Archives of Psychiatry and Clinical Neuroscience, 256 (6), 329–343. Niederkrotenthaler, T., & Sonneck, G. (2007). Assessing the impact of media guidelines for reporting on suicides in Austria: interrupted time series analysis. Australian and New Zealand Journal of Psychiatry 2007, 41(5), 419-428. Nock, M.K., Borges, G., Bromet, E.J., Alonso, J., Angermeyer, M., Beautrais, A., Bruffaerts, R., Chiu, W.T., de Girolamo, G., Gluzman, S., de Graaf, R., Gureje, O., Haro, J.M., Huang, Y., Karam, E., Kessler, R.C., Lepine, J.P., Levinson, D., Medina-Mora, M.E., Ono, Y., Posada-Villa, J., Williams, D., et al. (2008). Cross-national prevalence and risk factors for suicidal ideation, plans and attempts. British Journal of Psychiatry, 192 (2), 98-105. Nock, M.K., Borges, G., Bromet, E.J., Cha, C.B., Kessler, R.C., & Lee, S. (2008). Suicide and Suicidal Behavior. Epidemiologic Reviews, 30 (1), 133-154. Nordentoft, M. (2011). Crucial elements in suicide prevention strategies. Progress in NeuroPsychopharmacology & Biological Psychiatry, 35, 848-853. Oordt, M.S., Jobes, D.A., Fonseca, V.P., & Schmidt, S.M. (2009). Training mental health professionals to assess and manage suicidal behaviour: can provider confidence and practice behaviors be altered? Suicide and Life-Threatening Behavior, 39, 21-32. Oquendo, M.A., Galfalvy, H., Russo, S. et al. (2004). Prospective study of clinical predictors of suicidal acts after a major depressive episode in patients with major depressive disorder or bipolar disorder. American Journal of Psychiatry, 161, 1433-1441. Palmieri, G., Forghieri, M., Ferrari, S., Pingani, L., Coppola, P., Colombini, N., et al. (2008). Suicide intervention skills in health professionals: a multidisciplinary approach. Archives of Suicide Research, 12, 232-237. www.euregenas.eu Številka pogodbe 20101203 Sofinancirano s strani zdravstvenega programa Evropske unije 34 od 36 | DP 6 – Splošne smernice za preprečevanje samomora Pinfold, V., Huxley, P., Thornicroft, G., Farmer, P., Toulmin, H., & Graham, T. (2003). Reducing psychiatric stigma and discrimination: evaluating an educational intervention with the police force in England. Social Psychiatry and Psychiatric Epidemiology, 38, 337-344. Pirkis, J., & Blood, R.W. (2001). Suicide and the media: (1) Reportage in nonfictional media. Crisis, 22(4), 146-154. Pompili, M., Lester, D., Innamorati, M., Del Casale, A., Girardi, P., Ferracuti, S., Tatarelli, R. (2009). Preventing Suicide in Jails and Prisons: Suggestions from Experience with Psychiatric Inpatients. Journal of Forensic Sciences, 54 (5), 1155-1162. Qin, P., Agerbo, E., & Mortensen, P.B. (2002). Suicide risk in relation to family history of completed suicide and psychiatric disorders: A nested case-control study based on longitudinal registers. The Lancet, 360 (9340), 1126–1130. Ramberg, I.L., & Wasserman, D. (2004). Benefits of implementing an academic training-of-trainers program to promote knowledge and clarity in work with psychiatric suicidal patients. Archives of Suicide Research, 8(4), 331-343. Sarchiapone, M., Mandelli, L., Iosue, M., Andrisano, C., & Roy, A. (2011). Controlling Access to Suicide Means. International Journal of Environmental Res. Public Health, 8, 4550-4562. Savin-Williams, R. C. (2001b). Suicide attempts among sexual minority youths: Population and measurement issues. Journal of Consulting and Clinical Psychology, 69, 983–991. Stack, S. (2000). Media impacts on suicide: A quantitative review of 293 findings. Social Science Quarterly, 81(4), 957-972. Stack, S. (2005). Suicide in the media: a quantitative review of studies based on non-fictional stories. Suicide and Life Threatening Behaviour, 35(2), 121-33. www.euregenas.eu Številka pogodbe 20101203 Sofinancirano s strani zdravstvenega programa Evropske unije 35 od 36 | DP 6 – Splošne smernice za preprečevanje samomora Stone, M., Laughren, T., Jones, M.L., Levenson, M., Holland, P.C., Hughes, A., Hammad, T.A., Temple, R., & Rochester, G. (2009). Risk of suicidality in clinical trials of antidepressants in adults: analysis of proprietary data submitted to US Food and Drug Administration. British Medical Journal, 339. Tidemalm, D., Langstrom, N., Lichtenstein, P., & Runeson, B. (2008). Risk of suicide after suicide attempt according to coexisting psychiatric disorder: Swedish cohort study with long-term follow-up. British Medical Journal, 337. van der Feltz-Cornelis, C.M., Sarchiapone, M., Postuvan, V., Volker, D., Roskar, S., Grum, A.T., Carli, V., McDaid, D., O'Connor, R., Maxwell, M., Ibelshauser, A., Audenhove, C., Scheerder, G., Sisask, M., Gusmao, R. & Hegerl, U. (2011). Best practice elements of multilevel suicide prevention strategies: A review of systematic reviews. Crisis: The Journal of Crisis Intervention and Suicide Prevention, 32 (6), 319-333. Vandeurzen, Vlaams Actieplan Suïcidepreventie II 2012 - 2020. van Heeringen, C. (2001). Suicide in adolescents. International Clinical Psychopharmacology, 16 (2), S1S6 van Spijker, B. (2012). Reducing the Burden of Suicidal Thoughts Through Online Self-Help. Amsterdam: B.A.J. van Spijker. Watson, A., Corrigan, P., & Ottati, V. (2004). Police officers’ attitudes toward and decisions about persons with mental illness. Psychiatric Services, 55, 49--53. World Health Organization (2012). Public health action for the prevention of suicide: a framework. Available at www.who.int. Accessed April 2013. World Health Organization / Europe. Mental health – Data and statistics. Retrieved from http://www. euro.who.int/en/what-we-do/health-topics/noncommunicable-diseases/mental-health/facts-andfigures. Retrieved September 2013. www.euregenas.eu Številka pogodbe 20101203 Sofinancirano s strani zdravstvenega programa Evropske unije
© Copyright 2024