Slovenska smer Triglav(1).pdf

SŽS v Triglavski severni steni, Slovenska smer, (oktober 2012)
Indijansko poletje je ponovno prineslo prijetne oktobrske dni. Idealni vremenski pogoji za v
gore, katere kar vabijo s svojo barvito jesensko lepoto. Večkrat v službi pogovor nanese na
našo najmogočnejšo Triglavsko severno steno. Doživljajočih se zgodb neustrašnih alpinistov
kar ni in ni konca, rojevajo pa se nove in nove. Tako se je tudi utrnila ideja, da se podamo
preplezati Triglavsko severno steno po naši najbolj klasični plezalni smeri in sicer po
Slovenski smeri. Za tak podvig
je že potrebna dobra mera
kondicijske
vzdržljivosti
predvsem pa plezalne tehnike.
Tako, da smo se za vzpon
odločili le najbolj kondicijsko
pripravljeni
gorniki
med
vzdrževalci signalno-varnostnih
naprav Slovenskih železnic, in
sicer Igor Uršič, Evgen Malis,
Igor Tržan in vodnik Boštjan
Kokalj.
Slovenska smer v Triglavski severni steni spada med vzpone, ki jo zob časa ne more kar tako
načeti. To klasično smer so namreč na enak način kot mi plezali že naši očetje in dedje.
Skupaj z Zlatorogovimi stezami spada v posebni razred triglavskih plezalnih smeri. Plezalca ne
obremenjuje s težavnostjo plezanja, tako, da se lahko ves preda doživljanju najmogočnejše
stene sredi gigantskih stebrov, v temačnih, tesnobo vzbujajočih grapah, na očarljivih policah
nad veličastnimi prepadi. Čeprav spada Slovenska smer po tehnični plati med lažje jo nikakor
ne smemo podcenjevati. Tura svoje nevarnosti razkrije šele, ko smo v kaši. Dobro polovico
Slovenske smeri se prehodi, toda tudi preostali del je še vedno, zelo, zelo dolg. Največ
preglavic imajo plezalci z orientacijo. Nič koliko navez je že tod bivakiralo, marsikdo pa je v
Slovenski smeri že plezal peto stopnjo težavnosti, saj nobena smer v naših stenah ni tako
razvejana ter tako polna variant in variantic. Le v srednjem delu je smer obvezna, drugod pa
se variante razkropijo več sto metrov vsaka sebi. Smer se vzpenja čez levi položnejši del
severne stene. Najpomembnejši kažipot sta velika Slovenska grapa in ošiljeni Slovenski stolp.
Značilna mesta v spodnjem delu stene so ”Macesni” in ”Bele plati” levo od vpadnice
Slovenske grape ter “Škrbinca” kjer se sekundarna grapa nad Belimi platmi pridruži glavni
Slovenski grapi.
Z Aljaževega doma v Vratih nam daje Triglavska severna stena s svojo mogočnostjo občutek
nepreplezljivosti. In vendar jo je prav tu po slovenski smeri že leta 1890 preplezal trentarski
lovec Janez Breginc, povsem sam in brez varovanja. Tako smo se tudi mi ob zgodnji jutranji
uri izpred Aljaževega doma, dobro opremljeni podali po poti čez Prag do vrha prvega praga in
dalje levo do konca dolge gladke zapore nad potjo. Tu se pot ovije okrog izrazitega
travnatega grebenčka in jo naprej po dobro shojeni stezi ubrali desno. Kmalu smo prekoračili
širok kamnit žleb in se vzpeli na desno travnato sleme, kjer je na veliki skali postavljena
spominska plošča trem ponesrečenim alpinistom. Desno zgoraj se že vidi vstopni previsni
zatrep, ki ga dolgo v poletje označuje snežen jezik. V levem kotu tega zatrepa je naš vstop.
Takoj na začetku plezalne pustolovščine smo se spopadli z vstopno steno, katera spada med
ključna mesta Slovenske smeri. To 20 metrsko steno smo preplezali od leve proti desni
sledeči ozki polici. In tu vstopili na prostrano gruščnato gredo, ki je delovala po videzu kot
nekakšna predsoba tega dela stene. Desno po gredi se vzpenja Nemška smer, naša današnja
Slovenska pa se obrne v levo. V Slovensko pelje lahka precej strmo se vzpenjajoča greda, prvi
kažipot in cilj pa je bila velika z rušjem in macesni porasla glava dobrih 100 metrov višje. Čez
ta lahko prehodni svet pelje shojena stezica. Desno od razdrte škrbine, ki povezuje glavo
macesnov in osrednjo steno smo preplezali strm žleb in dosegli manjšo tudi poraščeno glavo.
Tu je sledila prva zanka
Slovenske smeri, saj zaradi
navidezne
lahkosti
ne
smemo plezati navzgor
kamor
peljejo
vabljivi
prehodi, temveč v desno
sprva vodoravno, nato pa
kar strmo navzdol po
drobljivi gredi do večje
kotanje
ob
vznožju
zlizanega,
neprestrmega
žleba. Po njem smo dosegli
peščeno
sleme
pod
mogočnimi nezgrešljivimi Belimi platmi. V to izredno značilno 100 metrsko steno smo vstopili
proti desni čez gladke vznožne plošče in jo preplezali po razčlenjenem desnem žlebu Belih
plati. Plezanje je bilo prijetno, zaradi odlične skale za prijem. Na vrhu plati smo se znašli na
prijetni zelenici od koder smo napredovali naprej po shojeni stezici v desno. Kmalu nam je
zaprla pot navpična stena. Preplezali smo jo desno tik ob globokem kotu, s čimer smo
premagali drugo in morda najlepše ključno mesto smeri. Raztežaj višje zapira grapo
Bučarjeva stena, ki je nekoliko lažja od spodnje. Pod njo najdeš vpisno knjigo, spomin na
alpinista Janeza Bučarja. Strmi žleb nad njo smo preplezali po čvrsti skali na desni in v
prijetnem plezanju dosegli globoko zarezano škrbinico, onstran katere smo zagledali
veličastne Zlatorogove steze in prostrano Slovensko grapo. Ta kraj je res veličasten in vsi smo
se strinjali, da so Zlatorogove steze kot nalašč namenjene za zaslužen počitek, saj smo bili
nekako že na polovici Slovenske smeri. Nadaljna smer poteka sprva po globoko zarezani
grapi. Hoja ravno ni bila prijetna. Če že nismo imeli opravka s strmim snegom, nas je mučil
izredno živ grušč, ki so ga prekinjali zlizani pragovi. Po dobrih 100 metrih se je svet na levi
odprl in prikazal se je staroslavni Prevčev izstop, katerega smo izbrali kot najlažjo smer iz
stene. Prevčev izstop je zavit v izrazit žleb na levi, ki se nepretrgano pne vse do roba stene.
Žleb smo brez posebnih težav in ovinkov v slabi uri plezalno premagali in pogledali na
planotast kraški svet z Triglavskim ledenikom vrh Stene.
Čeprav peljejo razno
razne
variante
iz
Triglavske severne stene
daleč vsaka k sebi se
sestopne smeri kmalu
spet združijo. Če greš iz
Prevčevega izstopa na
Kredarico pustiš veliko
Glavo pod ledenikom na
desni, od Slovenskega
stolpa pa na levi. Od
izstopa iz Slovenske
smeri do Kredarice je
slabo uro. Če pa želiš priti čimprej v dolino, prečiš proti levi, kjer prej ali slej zagledaš
markacije poti čez Prag, ta pa te povede v dolino Vrat. Čeprav večina plezalcev gleda na
Slovensko smer nekoliko zviška, pa menda ni plezalca, ki je ne bi prej ali slej vendarle
preplezal. Nam je pomenil vzpon čez Slovensko smer tako nekako kot, … no denimo brati
Signalni pravilnik.