1. No category

Viri in literatura:
Dr. Boţidar Drovenik: ustni viri. Junij 2012.
Janez Kodra, Zg. Tuhinj: ustni viri. Avgust 2012.
Sonja Drovenik: druţinski arhiv. Junij 2012.
MATIČNA KNJIŽNICA KAMNIK
Boţidar Drovenik: Pregled raziskav in posebnosti v
favni hroščev (Coleoptera) na Kamniškem. Kamniški
zbornik XIII, 1996.
Tanja Drovenik Čalič: Sedem desetletij dr. Boţidarja Drovenika. Kamniški zbornik XX, 2010.
Živalstvo Slovenije. Ljubljana: Tehniška zaloţba Slovenije, 2003.
Fotografije: last druţine Drovenik
RAZSTAVA
BOŽIDAR DROVENIK
ČETRTEK, 29. NOVEMBER 2012
Razstavo sta pripravili Milena Glušič. in Duška Teţak.
20
Eksotični kozlički
BOŽIDAR DROVENIK—EDEN VODILNIH
EVROPSKIH KOLEOPTEROLOTGOV
(HROŠČARJEV)
Boţidar Drovenik, eden vodilnih evropskih koleopterologov, raziskovalcev hroščev, se je rodil 16. februarja
1940 v Celju. Njegova starša, Vida in Boţidar Drovenik, sta bila učitelja, zato se je druţina večkrat selila.
V času njegovega rojstva sta sluţbovala na Ljubnem
ob Savinji. Po vojni, leta 1947, je bil oče premeščen v
Špitalič v Tuhinjski dolini, zato se je tja selila vsa druţina. Leta 1950 so bili premeščeni zadnjič, in sicer v Zg.
Tuhinj. Boţidar je tam preţivljal mladost s starejšo in
dvema mlajšima sestrama. Na podeţelju, sredi neokrnjene narave, je Boţidar začel razvijati svoj raziskovalni duh. Slednje potrjuje tudi pripoved domačina iz
Zgornjega Tuhinja:
Mali Boţidar—Boţo
2
19
Med hrošči je veliko endemnih vrst, tako ima na primer tudi gora Košuta v Karavankah svojega endemita, Atheta koschutana. To je prava gorska vrsta.
Med najbolj zanimive hrošče spadajo kresnice
(Lampyridae). Kresnice oddajajo svetlobo s pomočjo
kemijske reakcije, kjer med drugim sodelujeta kisik in
posebna snov luciferin. Pri nas je največja velika kresnica (Lampyris noctiluca), dolga 10–15 mm. Pri tej
vrsti so samci krilati in letajo, samice pa nimajo kril,
zato ţdijo v travi in plezajo po travnih bilkah.
Vsem zelo znana je pikapolonica, hrošč iz druţine
polonic (Coccinellidae). To je sedempikčasta polonica
(Coccinella septempunctata), s črno glavo in ovratnikom, ki meri od 5 do 8 mm. 11
»Jaz se še spomnim, bilo je v začetku 50. let (20. stol.:
op. a.), ko je ta druţina Drovenik prišla sluţbovat v
Zgornji Tuhinj. In jaz sem bil potem velikokrat pri njih.
Alenka (Boţidarjeva sestra: op. a.) in Boţo sta bila
malo starejša. Alenka je znala dobro risati ţivali,
naredila sta cel ţivalski vrt gori na drvarnici. Mi otroci
iz vasi smo to hodili gledat in občudovat. Pa spomnim
se, da je Boţo naredil tak enostaven lovilec, da je
»laufal« za metuljem ni vaţno kje, samo da ga je
dobil. Imel je zbirko metuljev in hroščev, ki jih je razstavljal na naši razstavi ročnih del, ki smo jo imeli ob
koncu šolskega leta. Imel pa je zraven slovenska in
latinska imena. Spominjam se, da se je Boţo s tem
ukvarjal v času njegove osnovne in srednje šole, potem
pa so se naša pota razšla.«
Pripovedoval: Janez Kodra
Kozliček, Leptura cordigera
Boţidar s sestro Alenko in
starši na Ljubnem ob Savinji.
Mali Boţidar—Boţo
_________________________________________________________________________
11 Prav tam, str. 378–388.
18
3
Nekateri rodovi hroščev so značilni prav za Slovenijo,
in sicer rod brezokcev (Anophthalmus). Ta rod ima številne vrste: Scopolijev brezokec, bohinjski brezokec,
Schmidtov brezokec, Hitlerjev brezokec idr. Zadnja
omenjena endemna vrsta hrošča iz hribovja med Ţalcem in Velenjem je bila odkrita ravno v času, ko je v
Nemčiji prišel na oblast Adolf Hitler. Tako je namesto
po najditelju dobila ime po Hitlerju, kar je nedvomno
zanimivost med poimenovanji.10
Osnovna šola v Zg. Tuhinju, kamor so se preselili Drovenikovi.
Danes upokojenega dolgoletnega sodelavca Biološkega inštituta Jovana Hadţija pri Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti je v mladosti bolj kot šola privlačila narava.
Kljub temu so ga starši po zaključenem četrtem razredu vpisali na niţjo gimnazijo v Ljubljano. Tam se je,
pri njegovih 12. letih, začela plodovita raziskovalna
pot. Navduševal se je predvsem nad ţuţelkami,
metulji in hrošči.
Potosia
aeruginosa
Prionus
Polylobarthron
margelanicus
ŠE NEKAJ ZANIMIVOSTI
Največja vrsta hrošča, ki ţivi pri nas, je strigoš ali hrastov kozliček. Dolg je od 7 do 10 cm. V Sloveniji je precej redek.
Med lepe hrošče prištevamo kratkokrilce
(Staphylinidae), saj se poleg rjave in črne barve najdejo tudi primeri rumene, rdeče, modre, zelene in svetleče
kovinske barve. Kratkokrilci se pojavljajo povsod in so
pogosta vrsta.
Mali Boţidar—Boţo
Boţidar s starejšo sestro Alenko in
mlajšo sestro Mileno.
Dober letalec med hrošči, znan iz vse Slovenije, je
22 – 32 mm velik smrdljivi gnojač (Ocypus olens).
_________________________________________
10 Prav tam, str. 374.
4
17
Na kamniškem območju je bilo odkritih veliko število
vrst hroščev, nekaterih celo endemnih.
Za hrošče je značilno, da jih je proti severu manj, ker
so temperature niţje. Proti jugu je več vrst. Slovenija
ima značilno geografsko lego, kjer se stikajo Alpe,
Panonija, Mediteran, Kras. To tudi pogojuje, da je
zelo bogata s tovrstnim ţivalstvom. Proti jugu ima
vsako balkansko gorstvo vsaj deset endemnih vrst.
V slovenskem osnovnošolskem in srednješolskem programu je področje koleopterologije premalo poudarjeno, kljub pomembnosti tega dela ţivalstva za Slovenijo. Za primer ima Nemčija, ki je nekajkrat večja
od Slovenije, le okrog 4000 znanih vrst, od teh nobenega jamskega hrošča, ker tam niti ni takšnega terena. Slovenija pa ima znanih preko 6000 vrst hroščev.
Številka je tako velika tudi zaradi jamskih hroščev.
V niţji gimnaziji se je vpisal v prirodoslovni kroţek,
vendar je moral za vključitev preštudirati precej literature in opraviti neformalni izpit. Ţe takrat je začel
delati prve zbirke, ki na začetku niso bile izdelane po
univerzalnih mednarodnih pravilih. Vendar je navezal
stike z dvema pomembnima strokovnjakoma s tega
področja. Prvi je bil Savo Brelih, strokovnjak na področju hroščev, kustos Prirodoslovnega muzeja, drugi pa
dr. Jan Carnelutti, strokovnjak s področja metuljev. 1
Niţji gimnaziji je sledila višja, vendar se je v prvem
letniku prepisal na Srednjo tehniško tekstilno šolo v
Kranju. Tu je nekoliko prekinil z raziskovanjem ţuţelk.
Njegova prva zaposlitev po srednji šoli je bilo delo
tekstilnega tehnika v tovarni Rašica.2
NAJŠTEVILNEJŠA ŽIVALSKA SKUPINA NA SVETU
Na svetu naj bi bilo po podatkih strokovnjakov od
300.000 do 400.000 vrst hroščev. Njihova glavna
značilnost je, da imajo večinoma sprednja krila preobraţena v usnjati pokrovki. Ti prekrivata zadnja krila
in zadek, grizalo pa je pri njih osnovna oblika čeljusti. Na tipalnicah, ki so zelo različno oblikovane, so
čutni organi. Oči so sestavljene iz velikega števila
očesc. Oprsje je sestavljeno iz treh kolobarjev. Na
oprsje so pritrjeni trije pari nog in dva para kril.
Noge so prilagojene ţivljenjskemu okolju določene
vrste. Hrošči so moškega in ţenskega spola, razvijajo
se s popolno preobrazbo prek stadija bube. Sistematsko se hrošče deli v dve skupini, in sicer v mesojede hrošče (Adephaga) in vsejede hrošče
(Polyphaga).
9
Mali Boţidar—Boţo
_________________________________________________________________________
9 Ţivalstvo Slovenije. Ljubljana: Tehniška zaloţba Slovenije, 2003, str. 370.
16
Obdobje srednje šole v Kranju.
___________________________________________
1 Tanja Drovenik Čalič: Sedem desetletij dr. Boţidarja Drovenika. Kamniški zbornik
XX, 2010, str. 326.
2 Prav tam, str. 326.
5
V zasebnem ţivljenju sta se mu zgodili dve prelomnici.
Prva je poroka z njegovo srednješolsko ljubeznijo
Neţiko leta 1961. V zakonu so se jima rodili trije otroci, dve hčerki in sin. Druga prelomnica pa je bila vojaščina leta 1963.
leta 1832 v Postojnski jami prvega znanega jamskega
hrošča. Opisal ga je Ferdinand Schmidt. Pred tem je
bila strokovna javnost prepričanja, da v jamah ni ţivljenja, ker ni svetlobe in hrane. Po tem odkritju se je
povečalo zanimanje za slovensko ozemlje. Svetovni
biološki krog znanstvenikov je prišel raziskovat jamsko
ţivljenje v kraški svet Postojne in okolice. Območje je
za raziskovalce zelo zanimivo tudi danes.
Aphaenopidius kamnikensis
Boţidar in Neţika.
Po vojaščini se je odločil za študij biologije na Biotehniški fakulteti. Redno, v štirih letih, je prišel do absolventskega staţa in se kot absolvent zaposlil na Inštitutu za raziskovanje Krasa, kjer se je začelo raziskovanje jam in jamskih hroščev. V tem času je tudi poučeval
predmet Varstvo gozdov na Srednji gozdarski šoli v
Postojni. Diplomiral je leta 1969 z nalogo Krešiči
Menine planine (Carabideae Menine planine) pod mentorstvom dr. Janeza Matjašiča. Sledila je nova sluţba
na Biološkem inštitutu ZRC SAZU. V roku desetih let,
leta 1979, je doktoriral pod mentorstvom dr. Matjašiča z naslovom Cenotske, ekološke in fenološke raziskave karabidov (Carabidae – coleoptera) v nekaterih
mraziščih Trnovskega gozda. Leta 1980 je dobil naziv
znanstveni sodelavec, leta 1986 višji znanstveni sodelavec in leta 1991 znanstveni svetnik SAZU.3
Mali Boţidar—Boţo
___________________________________________
3 Prav tam, str. 327.
6
Za Kamnik sta med drugimi pomembna dva jamska
hrošča, ki ju je odkril Drovenik. Prvi je Kamniški jamski
slepi brzec, Aphaenopidius kamnikensis Drovenik, ki je
bil najprej najden nad Dobrovljami nad Vranskim, nato
pa je bil ta rod odkrit na območju Kamniško-Savinjskih
Alp, kar je bilo za znanstvene kroge zelo odmevno. To
je slepa jamska vrsta, razmeroma velika, meri skoraj
12 mm. Kasneje so ga avstrijski raziskovalci našli tudi
na avstrijskem delu Kamniških Alp.8 Slepe vrste so
posebnost našega ţivalstva.
V Kamniški jami je bila odkrita tudi druga nova vrsta
Orotrechus slapniki. Tudi zgodba odkritja slednje vrste
slapnikov je zanimiva. Najprej je bila odkrita samica,
nato so se morali več kot petdesetkrat spustiti v jamo,
da so našli še samca. Rod je poimenovan po dr. Rajku
Slapniku, Drovenikovemu sodelavcu iz Kamnika, raziskovalcu polţev. Iz rodu Slapnikov sta bila najdena le
ta dva primerka, ki se danes nahajata v Prirodoslovnem muzeju.
____________________________________________
8 Prav tam, str. 103.
15
Obseţen je tudi opus njegovih strokovnih člankov
objavljenih v Kamniških zbornikih:
Pregled raziskav in posebnosti v favni hroščev
(Coleoptera) na Kamniškem. Kamniški zbornik
XII, 1996.
Hrošči (Coleoptera) Kamniške Bistrice. Kamniški
zbornik XIV, 1998.
Po upokojitvi Boţidar Drovenik še vedno obiskuje inštitut, kjer počasi ureja in dopolnjuje zbirko hroščev. Potrebno je pregledovati škatle, da se vanje ne bi naselil
hrošč muzejnik. Ta se hrani z mrtvimi hrošči in za seboj
pušča le črn prah. Na inštitutu je še okrog 400 škatel
hroščev. Naslednika njegovega dela zaradi zmanjševanja števila zaposlenih ţal ni, čeprav je usposobil
nekaj strokovnjakov.
UDEJSTVOVANJE
Novosti v favni hroščev rilčkarjev (Curculionidae,
Coleoptera). Kamniški zbornik XV, 2000.
Hrošči v soteski Nevljice. Kamniški zbornik XVI,
2002.
Hrošči (Coleoptera) Menine planine. Kamniški
zbornik XVII, 2004.
Hrošči rilčkarji (Coleoptera, Curculionidae) Kamniško-Savinjskih Alp. Kamniški zbornik XVIII,
2006.
Hrošči kozlički (Cerambycidae) na Kamniškem.
Kamniški zbornik XIX, 2008.
BOGATA FAVNA
HROŠČI
Raziskovanje hroščev na Slovenskem ozemlju se je
začelo s Carlom Linnéjem. Prvo delo o ţuţelkah pa je
napisal Scopoli in ga objavil leta 1763 v knjigi Entomologia carniolica.7
Pomemben je podatek, da so se raziskave ţivalstva
na Krasu začele prav v Sloveniji. Najprej so v nekem
izviru na Dolenjskem našli človeško ribico, nato pa
Mali Boţidar—Boţo
__________________________________________
7 Boţidar Drovenik: Pregled raziskav in posebnosti v favni hroščev (Coleoptera)
na Kamniškem. Kamniški zbornik XIII, 1996, str. 102.
14
Škatla s hrošči.
Boţidar Drovenik je bil ţe v
času študija izredno dejaven.
Če naštejemo le nekatera
udejstvovanja: organiziral je
tedenske raziskovalne ekskurzije, mesečna predavanja, v
sodelovanju z Gozdarskim
inštitutom vodil terenske raziskave gozdnih zdruţb rastlin
na Kočevskem in Gorenjskem,
začel z obseţno raziskavo
hroščev, zlasti na Menini planini.
Zlasti je ponosen na oţivitev Slovenskega entomološkega društva, katerega predsednik je bil kar 20 let. V
društvo je bilo vključenih veliko biologov pa tudi amaterjev. Društvo ni delovalo le v okviru Slovenije in Jugoslavije, temveč tudi širše. Sodelovali so z Italijani, Avstrijci, Nemci, Švicarji, Francozi in Madţari. Postal je njegov
častni član in častni član avstrijskega Koroškega entomološkega društva.4 Bil je tudi slovenski predstavnik v
Mednarodni organizaciji za proučevanje favne ţuţelk
Srednje Evrope.
____________________________________________
4 Prav tam, str. 327.
7
Leta 2001 je zanjo organiziral 17. Mednarodni simpozij v Radencih. Bil je mentor pri diplomah in doktoratih na univerzi v Ljubljani ter na univerzah v bivših
jugoslovanskih republikah.
Društva, v katerih je deloval: Jamarsko društvo, Biološko društvo, Prirodoslovno in Botanično društvo Slovenije ter Jamarsko društvo Kamnik. Danes je aktiven
pri kamniških starodobnikih, društvu upokojencev
Kamnik idr.5
Boţidar vodi skupine mladih po Sloveniji na raziskovalne izlete.
Je strokovnjak svetovnega formata na svojem področju,
njegova dela se citirajo tudi v tujih monografijah. Tako
je bil med drugim večkrat citiran v avstrijski monografiji
iz leta 2009, Endemiten, v poglavju Hrošči.
Opus njegovih objav je med 120 in 130 prispevkov v
slovenskem in nekaj v nemškem jeziku. Poleg tega je v
okviru Biološkega inštituta ZRC SAZU napisal dvanajst
elaboratov, ki niso natisnjeni. Ti elaborati imajo naravovarstveni značaj. Šlo je za strokovna mnenja pred
večjimi posegi v naravno okolje, na primer pred gradnjo elektrarne ob Kolpi. Če je bilo na nekem območju,
kjer je bila predvidena gradnja, edino nahajališče
neke vrste hroščev v Sloveniji, potem je poseg dobil
negativno naravovarstveno mnenje. Tudi pri tovrstnem
delu je njegova strokovnost presegla meje domovine.
K sodelovanju so ga povabili Avstrijci iz Gradca, da je
zanje, kljub njihovim domačim strokovnjakom, napisal
naravovarstveni elaborat. Sodeloval je tudi pri raziskavah v okviru evropskega projekta Natura 2000.
Med drugim so pomembni nekateri njegovi prispevki, in
sicer Hrošči v knjigi Živalstvo Slovenije, Hrošči cerkniškega jezera v monografiji o cerkniškem jezeru, ter prispevek v Enciklopediji Slovenije.
Med drugim je objavljal v naslednjih časnikih in revijah:
Mali Boţidar—Boţo
17. Mednarodni simpozij v Radencih.
____________________________________________________
5 Prav tam, str. 328.
8
Delo,
Proteus: časopis za poljudno naravoslovje,
Acta entomologica slovenica,
Gozdarski vestnik,
Biološki vestnik: glasilo slovenskih biologov,
Naše jame: glasilo jamarske zveze Slovenije,
Dolenjski zbornik: zbornik za humanistične, družboslovne in naravoslovne raziskave,
Scopolia: glasilo Prirodoslovnega muzeja Slovenije.
13
Menina planina – priljubljeno območje
raziskovanja
Boţidar Drovenik je raziskovanje rastlinskega in
ţivalskega sveta zdruţil v članku Prirodoslovne zanimivosti Tuhinja in Menine planine, Rastlinstvo in ţivalstvo. Članek je izšel ob 50-letnici lovske druţine Tuhinj
v Zborniku lovske družine Tuhinj. V njem je Drovenik v
grobem opisal rastlinski in ţivalski svet Tuhinja in
Menine. Ţivalski svet je zaobjel od hroščev in metuljev, do večjih sesalcev, ki pa po njegovem spadajo
ţe bolj v domeno lovcev.
Območje Tuhinja in Menine planine je zelo bogato
tako z rastlinstvom kot ţivalstvom. Drovenik je zbral
pribliţno 500 različnih vrst rastlin iz okolice Menine in
Tuhinja. Vendar, kot pravi sam, to še ni dokončna številka. Izpostavil je le nekatere najbolj značilne za to
območje. Seveda pa moramo poudariti, da so bila
nekatera rastišča značilnih rastlin za to okolje v tem
času od nastanka članka ţe uničena. Med bolj ogroţenimi rastlinami je zdravilna arnika, ki je danes ţe
skoraj izginila s pašnikov Menine.
OBMOČJE IN PODROČJE DROVENIKOVEGA
RAZISKOVANJA
Območje raziskovanja Boţidarja Drovenika je bila
predvsem Slovenija, čeprav je veliko raziskoval tudi po
bivši Jugoslaviji. Ko se je Drovenik lotil raziskovanja
favne Slovenije, je bilo nekaj raziskav na tem področju
ţe narejenih, vendar odločno premalo. Svoje raziskave
je usmerjal na področja, ki so bila še povsem neraziskana, kot so na primer Haloze, Prekmurje, Menina planina idr. Trdi pa, da je v Sloveniji še precej neraziskanih območij. Veliko je raziskoval skupaj s svojim prijateljem Ottom Krächmerjem, s katerim sta se podajala
tudi na enomesečna raziskovanja v Grčijo in Turčijo.
USPEŠNO RAZISKOVALNO DELO
Boţidar Drovenik je za monografsko delo oziroma
katalog Catalogus faunae: Carabiden der
Balkanländar: Caleoptera Carabidea leta 1999 prejel
najvišje priznanje, Zlati znak ZRC SAZU. V času Jugoslavije je zbral vse gradivo, ki ga je nato izdal v
katalogu, ki je izšel v nemškem jeziku.
Boţidar na raziskovalni odpravi s prijateljem Ottom Krächmerjem.
Mali Boţidar—Boţo
12
9
Drovenik se je nekoliko posvetil tudi raziskovanju flore, vendar je bilo ţivalstvo vedno njegova največja
raziskovalna strast. Preden je začel z raziskavami, je
bilo v Sloveniji znanih pribliţno 4000 vrst hroščev, po
njegovi zaslugi jih je sedaj preko 6000. Samo v skupini rilčkarjev, kjer je zdaj znanih okrog 1000 vrst v
Sloveniji, je Drovenik odkril več kot 120 novih vrst.
Velik poudarek je Drovenik namenil raziskovanju
jamskih hroščev, saj je sedaj opisanih kar med 300 in
400 primerkov.
Mikroskopiranje
Po najditelju, Boţu Droveniku, se imenuje kar nekaj
rodov in vrst hroščev. Anophtalmus droveniki in novi rod
hroščev jamskih mrharjev Drovenikia. Po njem imenovane vrste krešičev so tudi iz območja Balkana. Carabus
croatius droveniki in Otiorhynchus droveniki, ki jo je
našel v Grčiji.6
Najditelj nove vrste ima pravico poimenovanja in opisa
le-te po mednarodnih pravilih. Opis vrste mora biti v
tujem jeziku, slovenščina v tem primeru ni priznan jezik.
Kaj lahko bi se zgodilo, da bi nekdo prevedel opis iz
slovenščine in se podpisal kot avtor.
____________________________________________
Mali Boţidar—Boţo
10
Pri enem od svojih številnih
terenskih raziskovanj
6 Prav tam, str. 328.
11