Nacionalnega programa za kulturo 2013-2016
DRUŠTVO NEVLADNIH ORGANIZACIJ IN SAMOSTOJNIH USTVARJALCEV NA PODROČJU KULTURE IN UMETNOSTI METELKOVA 6, 1000 LJUBLJANA [email protected] NACIONALNI PROGRAM ZA KULTURO 2013 – 2016 Zavrnitev osnutka s komentarji Ljubljana, 22. 3. 2013 Kazalo Kazalo....................................................................................................................................................... 2 Utemeljitev zavrnitve in splošen komentar k dokumentu....................................................................... 3 Uvod ........................................................................................................................................................ 5 Načela kulturne politike .......................................................................................................................... 6 Opredelitev javnega interesa in cilji kulturne politike na posameznih področjih ................................... 8 Slovenski jezik .......................................................................................................................................... 8 Knjiga ....................................................................................................................................................... 8 Uprizoritvene umetnosti.......................................................................................................................... 8 Glasbena umetnost ............................................................................................................................... 11 Vizualna umetnost ................................................................................................................................ 14 Intermedijska umetnost ........................................................................................................................ 17 Film in avdiovizualna kultura ................................................................................................................. 18 Dediščina, arhivi, knjižničarstvo............................................................................................................. 18 Kulturna dediščina (KD) ................................................................................................................. 18 Mednarodne in EU zadeve .................................................................................................................... 19 Samozaposleni v kulturi ......................................................................................................................... 20 Spodbujanje kulturne vzgoje ................................................................................................................. 22 Ljubiteljska dejavnost ............................................................................................................................ 23 2 Utemeljitev zavrnitve in splošen komentar k dokumentu V Asociaciji, društvu nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev na področju kulture in umetnosti, smo po podrobnem branju osnutka sprejeli sklep, da osnutek Nacionalnega programa za kulturo 2013 – 2016 (v nadaljevanju NPK) v celoti zavrnemo. Uvodoma v nekaj točkah podajamo strnjeno argumentacijo zavrnitve, v nadaljevanju pa dodajamo tudi komentarje po področjih. V tem poglavju torej nekaj opažanj oziroma komentarjev glede splošne narave dokumenta. Njegova narava in kritične točke so po našem mnenju takšni, da bi bilo obravnavati osnutek kot osnovo strateškega dokumenta za področje kulture skrajno neodgovorno in neresno. Najprej je potrebno izpostaviti problematičnost procesa priprave osnutka NPK. Predlog s katerim smo bili seznanjeni, ni nastal v dialogu s civilno družbo. Prav tako uvodno pojasnilo v dokumentu, da je zamuda pri oblikovanju Nacionalnega programa za kulturo, in s tem stanje, ki je v nasprotju s predvidenim v krovnem Zakonu o uresničevanju javnega interesa za kulturo, nastalo zaradi menjave ekipe Ministrstva za kulturo, ni sprejemljivo. Sploh glede na dejstvo, da smo bili v letu 2011 seznanjeni z osnutkom NPK in nanj podali svoje pripombe, potem pa se je ta izgubil v meandrih birokracije. Prvotni osnutek NPK iz leta 2011 je bil za 70 strani daljši in v marsikaterem segmentu celo boljši, čudi pa nas predvsem dejstvo, da tega dokumenta novi osnutek NPK sploh ne omenja. V preteklih letih je bilo večkrat poudarjeno, da so bili dosedanji Nacionalni programi za kulturo mrtve črke na papirju. Razlogov je bilo verjetno več, med glavnimi pa so strateška nejasnost in ohlapnost takšnih dokumentov, ki so bili največkrat zgolj sestavljanka vseh možnih področnih interesov in niso imeli jasne celovitosti, še manj pa usmerjenosti. Prav zaradi tega so bili pogosto nekakšno mašilo za odsotnost jasne politične volje in smeri kulturne politike. Njihovo uresničevanje je bilo že zaradi tega onemogočeno. Zato smo se informacije, da se pripravlja nacionalni program, ki bo krajši, bolj jasen in usmerjen, sprejeli s pričakovanjem, da bo končno zmožen predstaviti drznejšo vizijo kulturne politike, ki bi končno omogočila napraviti korak (ali več) naprej od stanja, v katerem smo. Branju osnutka je žal sledilo razočaranje. Najprej, v njem se sploh ne naslavlja večine ključnih sistemskih problemov celotne slovenske kulturne politike: različnih oblik financiranja kulturnih organizacij (zasebni viri sredstev, razvoj kulturnega trga, evropska sredstva), ki so sedaj vse po vrsti neurejene oz. neizdelane (to delno velja tudi za evropska sredstva v novi finančni perspektivi); razmerja in dialoga med nevladnimi organizacijami in javnim sektorjem (ter javno upravo); podhranjenosti in velikih strukturnih problemov nevladnega sektorja in samozaposlenih v kulturi (slednje je sicer naslovljeno v kratkem zaključnem delu a problematiko zajema manj podrobno kot osnutek NPK iz leta 2011); infrastrukturnih problemov na nekaterih področjih kulture; pomanjkanja usposobljenih vodilnih kadrov s področja upravljanja in vodenja kulturnih organizacij; nenazadnje je celo o reformi javnega sektorja napisanega zelo malo, kot da ta ne bi bila del usmeritev bodoče slovenske kulturne politike. Drugič, ukrepom manjkajo finančne posledice in kazalnikom merljive vrednosti/opredelitve. V uvodu zasledimo trditev, da »še nekaj let ne bo mogoče operirati s konkretnimi finančnimi številkami, ki bi zagotavljale uresničitev zamišljenih projektov, zato smo pri zastavljanju ciljev v prihodnjih letih previdni«. Taka obrazložitev se nam tu ne zdi povsem na mestu. S tem, ko cilji in ukrepi niso finančno ovrednoteni, postane njihova zavezujočost minimalna, predvidevanja pa dejansko nemogoča. Od ministrstva, ki je prvi branik javnega interesa v kulturi pričakujemo, da postavi minimum in skladno z njim tudi finančno ovrednoti svoje prioritete. Kriznemu strateškemu načrtu pa doda poglavja in cilje, ki bodo postali del agende ob izboljšani finančni situaciji. Prav tako pogrešamo konkretizacijo ciljev in ukrepov z vidika časovnih okvirov v katerih naj bi se cilji uresničevali. Mislimo, da bi kljub krizi in negotovim političnim razmeram moralo biti jasneje opredeljeno financiranje kulture, kajti skozi to bi lahko bolj konkretno bile opredeljene smernice kulturne politike v samem dokumentu, tako pa 3 imamo občutek, da se bo kulturno politiko v teh štirih letih izvajalo po neki inerciji oz. samovoljnih prioritetah, kar nas lahko resno skrbi. Opozoriti velja tudi na neustrezno formulacijo kazalnikov, ki so pogosto ukrepi sami in ni jasno, na kakšen način naj bi se učinkovitost ukrepov dejansko merila. Tretjič, manjša dolžina dokumenta ni posledica bolj jasne strateške usmeritve, pač pa »varčevalne mentalitete«. Jasno je, da dokument ni boljši in drznejši v usmeritvi kulturne politike, pač pa preprosto skrčen in medel, ker da je sredstev premalo. Verjetno je v tem tudi razlog, da so vanj vključeni zgolj sektorski ukrepi, zelo malo pa je govora o sistemskih problemih kulturne politike. Pa vendar bi prav na področju sistemskih sprememb in urejanja zakonskih okvirov ter medresorskega usklajevanja kljub (ali prav zaradi) finančni krizi lahko postorili največ. Četrtič, še vedno ni jasno, čemu so bile namenjene strateške SWOT analize v Analizi stanja iz leta 2011. Pričakovati bi bilo, da bo na podlagi opredelitve ključnih prednosti, slabosti, priložnosti in nevarnosti oblikovana strategija, ki bo jasno določila, da bo npr. izhajala iz prednosti in s tem izkoristila priložnosti (in navedla, za katere prednosti in priložnosti gre) ali odpravljala slabosti, da bi se izognila nevarnostim, ali kaj tretjega. Jasne povezave in uporabe teh ključnih opredelitev, ki so bile, roko na srce, že v Analizi stanja napravljene zelo nenavadno, ni videti oziroma je vidna le v zelo redkih ukrepih (npr. na filmskem področju). Šibka strateška vizija dokumenta ni zato žal nič nenavadnega. Skratka, po podrobnem branju dokument ocenjujemo kot neartikuliran, presplošen, skrčen po dolžini predvsem zaradi varčevanja s sredstvi, strateško nejasen in nedefiniran. Kot takega, ga težko jemljemo kot verodostojnega in ga v obliki, ki je bila predstavljena širši javnosti, v celoti zavračamo. Ker iskreno upamo, da bodo pri njegovem končnem oblikovanju upoštevane pripombe strokovne javnosti in o njem možna konstruktivna razprava, v katero prispevamo tudi svoje predloge, v nadaljevanju dodajamo tudi komentarje po posameznih poglavjih. Del njih smo predstavili že ob predstavitvi omenjene Analize stanja leta 2011. Upamo, da bo slovenska kulturna politika morda enkrat le dobila dokument, ki bo služil kot vodilo njene prenove in razvoja v boljše čase in ne zgolj utemeljevanje varčevalne logike na vseh področjih. 4 Uvod Kljub vsemu spoštovanju, ki ga zasluži Ivan Cankar, se nam zdi, da je sklicevanje na njegovo pojmovanje kulture neustrezno in preživeto. Gre vsaj za malce nenavadno izbiro v luči številnih konceptov kulture, ki bi jim moralo biti ministrstvo, pristojno za kulturo, že po imenu krovni organ. Vsekakor pa bi bilo dobro navezati se na katero od bolj sodobnih pojmovanj kulture in preseči cankarjansko tradicijo, z vsem spoštovanjem do omenjenega. To je posebej nenavadno v luči pomena in prepoznavnosti, ki jo imajo v slovenskem prostoru predstavniki drugačnih, bolj sodobnih konceptov kulture: npr. neodvisni producenti kulture - številne mednarodno prepoznavne nevladne organizacije, kot so ŠKUC, Bunker, Kapelica, Projekt ATOL, Maska, Aksioma, PTL, KID KIBLA, - za prav nobeno od njih cankarjanski pojem kulture, ki je v temelju tega NPK ni primerno merilo. Ali ne bi NPK moral biti povezovalni, vsem skupni koncept, "kulturniška ustava"? Ali ni torej to veliko izključevanje par excellence, torej že v temelju v nasprotju z definicijo tega, kar naj bi NPK bil? Pri navajanju pomena vključevanja kulturne vzgoje v osnovno in srednje šolstvo besedilo izpostavlja mrežo javnih zavodov. »Ob teh javnih zavodih ni mogoče prezreti zasebnih knjižnih založb, likovnih šol in ljubiteljskih krogov, ki nadomeščajo in dopolnjujejo javne kulturne zavode, kjer niso dosegljivi ali učinkoviti.« Nedopustno je, da se je v tej mreži izgubil celotni nevladni sektor, ki v številnih primerih lahko ponudi zgled sodelovanja med sektorjema. V uvodu je zapisano tudi »NPK 2013-2016 je program za slovensko kulturo, oziroma za kulturo v Republiki Sloveniji. Pojma slovensko in nacionalno imata v tej zvezi posebne, različne pomene. Ob pojmu slovensko mislimo bodisi na kulturo, ki je v poudarjenem pomenu slovenska, ali pa na kulturo, kakršna nastaja znotraj slovenske države.« Kaj pomeni "poudarjen" pomen? Ali gre še za kaj drugega kot preprosto "kulturo, ki jo ustvarjajo slovenski državljani"? Ali potrebujemo še kak drug poudarek, kakšen in zakaj? Na strani 5 najdemo zapis »Prav to velja tudi za tisti del kulture, ki v republiki Sloveniji nastaja zunaj državnih ustanov in javnih kulturnih zavodov. Njegovi nosilci so samostojni kulturni ustvarjalci in ljubiteljske skupine. Tudi tu je nujno vrednotenje, da bi bilo mogoče predvideti, kaj je v tej kulturi z nacionalnega vidika pomembno in zato vredno državne podpore.« Ponovno moramo opozoriti, da so nemarno izpuščene nevladne organizacije v kulturi! Nevladne organizacije niso ljubiteljske skupine, saj je njihovo delovanje strokovno in profesionalno. Zakaj se moramo v temeljnem dokumentu slovenske kulturne politike vrteti okrog osnovnih nesmislov? Glede na predhoden odstavek, ki podrobno razčlenjuje pojem nacionalno nas na tem mestu skrbi tudi pojmovanje kulture striktno v okvirih pojma nacionalnega. K temu problemu se v naših pripombah na NPK še vračamo na tem mestu pa naj postavimo vprašanje kako je s kulturo, ki se v prvi vrsti ne ozira na narod/nacijo, ampak človeško dostojanstvo na splošno. Prav tako moramo opozoriti na neprimerno detektiranje nosilcev zunaj zidov javnih zavodov. Menimo, da bi bilo stavek »Njegovi nosilci so samostojni kulturni ustvarjalci in ljubiteljske skupine.« potrebno spremeniti v »Njegovi nosilci so nevladne organizacije, samostojni kulturni delavci in ljubiteljske skupine.« 5 Načela kulturne politike Ugotavljamo, da so zapisana načela kulturne politike zastarela, brezvsebinska, mestoma elitistična in ponekod sama sebi nasprotujoča. V nekaterih točkah se mora bralec vprašati, kako lahko institucija v praksi sprejema odločitve, ki so v nasprotju z načeli zapisanimi v njenem lastnem strateškem dokumentu. Spodbujanje mednarodne prepoznavnosti slovenske produkcije ob ukinjanju komaj vzpostavljenih kulturnih centrov? Izobraževanje za poklice v kulturi ob ukinitvi javnega razpisa za financiranje štipendij in šolnin za podiplomske humanistične študije na področju kulture? Pri obrazložitvi načela Umetniško ustvarjanje preberemo nesmisel »Umetnost v svoji najvišji kreaciji izraža in pooseblja duha naroda oziroma skupnosti, v kateri je nastala in je tako eden bistvenih elementov narodne identitete. Po svoji naravi teži k medsebojnemu spoznavanju in povezovanju. Ker med drugim pledira za svobodo, pravičnost in lepoto, jo sprejemata posameznik in odprta družba, saj jima je s svojimi simboli najbližji kažipot iz vedno zapletenih razmer v red in sožitje.« Po našem mnenju "red in sožitje" ne sodita v dokument, kot verjetno tudi ne "svoboda, pravičnost in lepota". Vse to vsaj po našem razumevanju lahko implicira nek določen vrednotni pogled na umetnost in kulturo, ki zapostavlja vrsto del sodobne slovenske umetnosti in kulture. Prav tako je po našem mnenju alarmanten zapis v poglavju Uravnoteženost med tradicijo in sodobno ustvarjalnostjo, ki odnos med obema vidi kot »Kulturna politika v najboljšem primeru pričakuje dialog med obema, ki pa bo mogoč, če bosta tradicija in sodobno ustvarjanje vseskozi navzoči v kulturni javnosti; podpirala bo programe ustanov, neinstitucionalnih organizacij in posameznikov, ki bodo vsebovali uravnoteženo kulturno ponudbo, ne glede na to, ali bo šlo za aktualizacijo »klasike« ali »le« za prikaz njene izjemne umetniške vrednosti. Sodobno v ustvarjanju pomeni tudi reaktualizacijo minulih dosežkov in iskanje novih pristopov v predstavljanju teh dosežkov. Občinstvo ima pravico do spoznavanja in doživljanja velikih stvaritev preteklosti. Tako bo ob drugem laže dojemalo in vrednotilo dela sodobnih avtorjev. Kulturna dediščina omogoča iskanje novega in preverjanje njegove kakovosti.« Sodobna ustvarjalnost se zagotovo ne dogaja brez zgodovinskega spomina, nikakor pa navezava na nacionalno kulturno dediščino in reaktulizacija le te ne moreta biti kriterij za presojo vrednosti nastajajočih umetniških del in praks ter odmerjanju podpore kulturnim programom in projektom. Načelo se namreč bere kot da sta za sodobne umetnike le dve možnosti: a) aktualizacija klasike; b) prikaz njene izjemne umetniške vrednosti. Najbrž ni odveč vprašanje, zakaj ima večina sodobne slovenske umetnosti rada tudi tretjo pot: izven klasike, iskanje povsem novih poti in nenazadnje se ustvarjalci sodobne umetnosti ukvarja tudi z umetnostjo kot področjem kritičnega mišljenja in vrednotenja sveta, tako iz humanističnega, družbenega kot tudi političnega vidika. Ali to torej ni več zaželeno s strani slovenske kulturne politike? Situacija nas še bolj skrbi tudi zaradi tega, ker je v uvodnem delu besedila NPK že sam pojem sodobne umetnosti potisnjen povsem na rob in se kot tak zdi za državo nepomemben. Kljub temu, da podpiramo priznavanje pomena domače kulturne produkcije, ob uporabi termina »nacionalna/narodna zavest« ponovno opozarjamo na nujnost uporabe z veliko mero pazljivosti pri vpletanju ideoloških predznakov. Do omenjenega načela smo skeptični, saj glede na nekatere zapisane cilje in prioritete slutimo zametke uporabe načela za vrednotenje kulturnih projektov. Ob tem velja še enkrat poudariti: v kolikor bo podpirala "tudi" takšne projekte, bo to morda dobrodošlo. V kolikor pa bo to eno glavnih meril, je to lahko samo nevarno. Pri zapisu načela Razvijanje kulturne zavesti pri otrocih in mladini je zaskrbljujoče, da se izrazito poudarja slovenski jezik, ki je seveda pomemben vendar se obenem spregledajo vsa druga umetniška izražanja, ki ne temeljijo na pisani in govorjeni besedi (vizualna, glasba, intermedijska in interdisciplinarna umetnost). Prav tako je ponovno opaziti neuravnoteženost med »spoznavanjem izročila in sodobnega umetniškega ustvarjanja«, saj je v nadaljevanju iz zapisa »Kulturna politika bo 6 podpirala programe načrtne kulturno-umetnostne vzgoje, ki bo mladim omogočala spoznavati kulturo in kulturno dediščino lastnega naroda, ki obsega najširše področje bivanja in ustvarjanja, in jim pomagala graditi zavest o pripadnosti lastni kulturi, hkrati pa spodbujala spoštljiv odnos do drugih kultur. V tej zvezi se v učno-vzgojnem procesu oblikuje oziroma krepi tudi narodna/nacionalna zavest kot dejavnik poznejše zrele osebnosti, ki šele s svojim izrazitim profilom lahko stopa v dialog pluralnega okolja in sveta.« razbrati le podporo prvemu. Obenem je v zapisanem ponovno zaznati zaskrbljujoč ideološki podton na katerega smo opozorili v prejšnjem odstavku. »Nacionalna zavest« poudarjeno nastopa v tem dokumentu prevečkrat, da bi jo lahko prezrli in tolerirali. S tem resnično zbuja vtis preživetosti, da ne rečem instrumentalizacije tega dokumenta za politične cilje, ki s sedanjim stanjem kulture nimajo veliko skupnega. Nesprejemljiva je tudi dikcija načela Kulturna politika in EU, kjer ministrstvo argument za prepoznavanje pomena kulture pri izhodu iz ekonomske krize in njenemu prispevku k trajnostnemu razvoju vidi le v tem, da to spodbuja politika EU. Kultura lahko najprej in predvsem pomaga slovenski ekonomiji, vendar le ko ne bo več dojeta kot zgolj strošek – zlasti v dokumentih ministrstva, ki je njen prvi branik. Kljub temu torej, da bi prepoznanje pozitivnega ekonomskega in razvojnega momenta kulture, primerna vključitev v razvojne dokumente in iz tega izhajajoča primerna finančna podpora bili pomemben premik naprej, se zapisano bere kot diktat. Smiseln, če ne nujen, bi bil tudi dostavek: ne zgolj projekte kulturnih industrij, temveč tudi nevladnih organizacij in drugih delov kulture nasploh. Pri načelu Kulturna in kreativna industrija ter podpora kulturi na svobodnem trgu je govora zgolj o kulturnih industrijah in tako rekoč nič o "kulturi na trgu". Oboje nikakor ni sinonim, eno z drugim niti ni preveč povezano. Bi pa vsekakor bilo potrebno prek ukrepov spodbuditi razvoj slovenskega trga umetniških del, ne le vizualnih temveč nasploh. 7 Opredelitev javnega interesa in cilji kulturne politike na posameznih področjih Slovenski jezik 1. Cilj: Razvijanje jezikovne zmožnosti vseh skupin govorcev Ukrepi: - Razviti strokovne podlage za učinkovito razvijanje jezikovne zmožnosti (razvoj učnih načrtov, didaktike in izobraževanje učiteljev), Komentar: predvsem z vključevanjem sodobnih in mladim privlačnih jezikovnih virov, ki upoštevajo živo naravo jezika (sodobna literarna dela), in vključevanjem drugih sodobnih umetniških vsebin v šolske kurikule, kar bo pripomoglo k drugačni percepciji jezika med mladimi in njegovi aktualizaciji. Več vključevanja oblik v katerih jezik ni primarni kanal prenosa sporočila (strip, sodobne uprizoritvene forme, film, sodobna in alternativna glasba). Kazalniki: - Vključevanje sodobnih umetniških praks v šolske kurikule. Komentar: V osnutku prejšnje ekipe ministrstva smo v tem poglavju lahko zasledili, da je tudi promocija slovenske kulture tujim državljanom v Sloveniji in tujim kulturam v tujih jezikih pomemben element ohranjanja slovenskega jezika in jezikovne politike države. V tem okviru je prejšnji osnutek predvideval ukrepe kot so neposredno prevajanje slovenskih del v tuje jezike (zmanjševanje zatekanja k prevajanju preko dominantnih jezikov), dostopnost gradiv o slovenski kulturi v francoskem in nemškem jeziku ter uravnoteženost različnih tujejezičnih gradiv v splošnih knjižnicah. Knjiga 3. cilj: Zagotavljati primeren obseg ter višati kakovost in strokovnost založniške produkcije v javnem interesu (izvirno in prevodno leposlovje ter humanistika v knjižni in revijalni obliki) Kazalniki: - Delež vrhunskih knjig in revij (v fizični in digitalni obliki) v celotni založniški produkciji, Komentar: Kot smo opozorili že v samem uvodu, dokumentu v celoti manjka konkretizacija zastavljenih ciljev, ukrepov in merilnikov. Pri nekaterih kazalnikih, kot je zgornji, taka odsotnost konkretnih določil izpade še posebej neresno. Kakšen delež je cilj? Kakšna stopnja rasti je cilj? Kakšna razširjenost in dostopnost je cilj? Kakšen smisel ima imeti kazalnike, kjer ni opredeljena ciljna vrednost? Z obstoječim zapisom dejansko ne vemo, kam bi sploh radi prišli. 5. cilj: Zagotoviti sistematično promocijo slovenskih avtorjev leposlovja in humanistike v svetu Ukrepi: - podpora organiziranim oblikam sodelovanja s prevajalci slovenskih del v tuje jezike, Komentar: jasno opredeliti kaj predstavlja termin »organizirane oblike« saj iz obstoječega zapisa ni razumljivo kaj oziroma koga naj bi le te predstavljale. Komentar: Glede na razmere na trgu in rast tržnega deleža digitalnih književnih del pogrešamo tudi ukrepe posvečene tem spremembam. Uprizoritvene umetnosti 1. cilj: Vzpostavljanje kvalitetnejšega in učinkovitejšega okolja za vrhunsko produkcijo, predstavitev in posredovanje ter uveljavljanje slovenske uprizoritvene umetnosti. Ukrepi: 8 - Oblikovanje pogojev za vzpostavitev Slovenske uprizoritvene kooperative (SUK), - vzpostavljanje pogojev za delovanje odprte javne institucije, - vzpostavljanje pogojev za delovanje Slovenskega gledališkega inštituta. Pojasnilo: Poslanstvo SUK bo: spodbujanje povezovanja in sodelovanja znotraj celotne mreže uprizoritvene umetnosti, v sodelovanju z lokalnimi skupnostmi spodbujanje postprodukcije v slovenskem nacionalnem prostoru ter spodbujanje mednarodnega sodelovanja, skladno s strategijo mednarodne promocije slovenske kulture in umetniške ustvarjalnosti in s podpiranjem gostovanj vrhunskih produkcij referenčnih umetnikov v mednarodnem prostoru na referenčnih mednarodnih prizoriščih in festivalih. SUK bo spodbujal tudi mednarodne koprodukcije in povezave ter predstavitve v in za mednarodni prostor. Uprizoritvena umetnost vključuje produkcijo javnih zavodov, NVO in posameznikov, zato je treba zagotoviti primerljive pogoje zanjo, ne glede na to, kdo jo izvaja. V izhodišču je treba definirati status profesionalnih nevladnih producentov, podpreti njihovo dejavnost ter spodbujati povezovanje, da bi presegli razdrobljenosti pri organiziranju in produkciji. Odprta javna institucija, ki razpolaga z infrastrukturo in sredstvi za izvajanje dejavnosti na način javne službe, namenjena produkciji NVO, je korak k izenačevanju pogojev za produkcijo. Slovensko gledališče je premalo prisotno v širši nacionalni zavesti in evropskem gledališkem prostoru, saj posamezne predstavitve, uspehi in dejavnosti slovenskega gledališča ne temeljijo na sistematičnem in predvsem skupnem prizadevanju za ustrezno prisotnost v sodobnem gledališču. Poslanstvo Gledališkega inštituta bo: raziskovanje slovenske izvirne dramatike ter določanje teoretskih smernic za prihodnost, skrb za promocijo slovenske dramatike in gledališča v tujini, skrb za gledališko dediščino in njeno predstavitev. Z dopolnitvijo poslanstva ter s kadrovsko okrepitvijo, zagotovitvijo potrebne infrastrukture in finančnih sredstev za izvajanje programa se bo Slovenski gledališki muzej ob sodelovanju s SUK, Centrom za teatrologijo in filmologijo v okviru AGRFT in drugimi ustreznimi strokovnimi združenji preobrazil v sodoben Slovenski gledališki inštitut, ki bo sistematično in kontinuirano zagotavljal prisotnost slovenskega gledališča v nacionalnem in tudi mednarodnem prostoru. Komentar: S strani ministrstva vsiljena javna institucija, ki bo povezovala celotno mrežo uprizoritvenih umetnosti NI potrebna. Naše mnenje je, da mehanizmi za izpolnjevanje nalog, predvidenih za nove institucije, že obstajajo znotraj obstoječe infrastrukture in sistema javnih zavodov in NVO-jev, da pa jih Ministrstvo ne instrumentalizira ali podpre v zadostni meri. Potrebujemo ministrstvo, ki bo delovalo v interesu kulture, ki bo zagotovilo pogoje za naše ustvarjanje, ki bo izvajalo natančno to, kar naj bi ta odprta javna institucija bila. Ne znamo si predstavljati, na kakšen način bo SUK spodbujal mednarodne koprodukcije? Bo imel SUK posebna sredstva? Predlog definicije statusa nevladnih organizacij že obstaja, vendar pri posodobitvi ZUJIK-a ni bil upoštevan: »Producenti umetnosti, ki se s produkcijo trajno ukvarjajo, so pravne osebe zasebnega prava, ki so ustanovljene za nepridobitno profesionalno ustvarjanje in poustvarjanje na vseh področjih umetnosti in podpornih dejavnosti in katerih namen je opravljati kulturno dejavnost, ki je v javnem interesu.« Strinjamo se, da je Slovenski gledališki inštitut pomemben za raziskovanje in arhiviranje, da pa bi se po novi ureditvi ukvarjal še z organizacijo gostovanj v tujini je po našem mnenju popolnoma nemogoče in nerealno, saj je realna praksa vstopa na evropski trg in sklepanja dogovorov o mednarodnih gostovanjih popolnoma drugačna. 2. cilj: Večja poslovna in stroškovna učinkovitost ter programska odličnost Ukrepi: 9 - Zmanjšanje števila sofinancirane produkcije in povečanje postprodukcije, - zagotavljanje večje transparentnosti poslovanja NVO z izenačenjem nadzora poslovanja NVO z nadzorom poslovanja javnih zavodov, - sistemska ureditev mreže slovenskih institucionalnih gledališč in izenačitev pravne podlage za obravnavo in financiranje programov občinskih javnih zavodov. Pojasnilo: Navedeni ukrepi so ob modernizaciji javnega sektorja v kulturi bistveni za vzpostavitev sodobnega, fleksibilnega in odzivnega organizacijskega okolja, ki je pogoj za kontinuirano produkcijo in delovanje ter posledično za programsko odličnost in vrhunske umetniške dosežke. V zadnjih letih narašča število premier in upada število ponovitev. Povečevanje števila premier ne prispeva k večji kakovosti produkcije. Zato je treba spodbujati rast kakovosti tudi z zmanjševanjem števila sofinanciranih produkcij, hkrati pa je treba povečevati njihovo dostopnost s spodbujanjem postprodukcije in povezovanja (tudi z izmenjavami predstav javnih zavodov v abonmajskem sistemu oziroma umeščanjem predstav NVO v abonmajske programe javnih zavodov). Ob uresničevanju splošnega cilja izenačevanja pogojev za produkcijo nevladnih producentov z javnimi zavodi je treba z izenačevanjem metodologije in izvajanja nadzora poslovanja NVO in javnih zavodov (s poudarkom na NVO, ki izvajajo večletne programe) zagotoviti tudi večjo transparentnost poslovanja NVO. Sistemska ureditev mreže slovenskih institucionalnih gledališč je eden bistvenih pogojev za doseganje navedenega cilja. V mrežo je bilo v letu 2011 vključenih 13 slovenskih gledališč. Ob treh nacionalnih javnih zavodih, SNG-jih, ki jih je ustanovila država, je v mreži tudi devet občinskih javnih zavodov, ki so jih ustanovile lokalne oblasti, občine, ter Slovensko stalno gledališče v Trstu (SSG), ki s svojo dejavnostjo presegajo lokalni, občinski pomen in so v javnem interesu države. Mreža gledališč ni formalizirana, temelji na vsebini, na programih javnih zavodov. S sistemsko ureditvijo se bo mreža formalizirala in se bodo postavili temelji za njeno nadaljnje delovanje. Zato je treba skladno z izhodiščem izenačiti pravne podlage za obravnavo in sofinanciranje programov občinskih javnih zavodov znotraj mreže slovenskih institucionalnih gledališč, saj trenutno sofinanciranje petih občinskih javnih zavodov iz državnega proračuna poteka na podlagi Uredbe ustavnega sodišča U-I359/98 z dne 30. 9. 1999 (na tej podlagi so sofinancirani v vseh segmentih stroškov delovanja), drugih občinskih javnih zavodov in SSG pa na podlagi Nacionalnega programa za kulturo (zgolj v segmentu programskih materialnih stroškov). Kazalniki: Število premier in ponovitev, enoten sistem obravnave in financiranja občinskih javnih zavodov na področju uprizoritvene umetnosti. Komentar: Med ukrepe bi bilo potrebno dodati cilj »Povečanje sredstev za programe nevladnih organizacij v kulturi in umetnosti v skladu z zagotovitvijo primerljivih pogojev z javnimi zavodi.« Ta cilj izhaja iz predzadnjega odstavka na strani 19, ki pravi: »Uprizoritvena umetnost vključuje produkcijo javnih zavodov, NVO in posameznikov, zato je treba zagotoviti primerljive pogoje zanjo, ne glede na to, kdo jo izvaja. V izhodišču je treba definirati status profesionalnih nevladnih producentov, podpreti njihovo dejavnost ter spodbujati povezovanje, da bi presegli razdrobljenosti pri organiziranju in produkciji. Odprta javna institucija, ki razpolaga z infrastrukturo in sredstvi za izvajanje dejavnosti na način javne službe, namenjena produkciji NVO, je korak k izenačevanju pogojev za produkcijo.« Komentar: Opažamo tendenco po izenačevanjem različnih kategorij, ki so v svoji naravi nezdružljive, niti ni dopustna želja po njihovem združevanju. NVO mora imeti avtonomnost odločanja koliko in kakšne produkcije želi producirati in koliko postprodukcij in kje jih želi izpeljati. 10 Načrt vzpostaviti abonma NVO v javnih gledališčih je dober načrt. Ki vsekakor ni nov – podobni projekti so bili v preteklosti že predstavljeni strokovnim sodelavcem ministrstva - npr. leta 2007 projekt povezave Gibanice (vsaj na plesni ravni) z javnimi gledališči in se ustanovi abonma Neodvisni. 4. cilj: Profesionalizacija sodobnega plesa Ukrepi: - Zagotavljanje ustrezne infrastrukture, - zagotavljanje pogojev za nadaljnjo profesionalizacijo ustvarjalcev. Komentar: Med ukrepe se doda »zagotavljanje ustreznega financiranja s povečanjem sredstev nevladnim organizacijam, ki na področju sodobnega plesa opravljajo funkcijo javnih zavodov«. Pojasnilo: Po 25 letih ustanovitve prve profesionalne skupine sodobnega plesa v Sloveniji, izredno razvejeni produkcijski aktivnosti ter umetniških uspehih v nacionalnem in mednarodnem prostoru, je ustvarjanje pogojev za profesionalizacijo sodobnega plesa osnovni cilj v okviru javnega interesa. Treba je nadaljevati vzpostavljeni dialog s strokovno plesno javnostjo in zagotavljati pogoje za ustrezno infrastrukturo in nadaljnjo profesionalizacijo ustvarjalcev, urejanjem zaposlitvenega statusa plesalcev in koreografov, s spodbujanjem podpornih dejavnosti in storitev ter z vzpostavljanjem izobraževanja na visokošolskem nivoju. Komentar: Označeni stavek se dopolni v »Treba je nadaljevati vzpostavljeni dialog s strokovno plesno javnostjo, zagotavljati pogoje za ustrezno infrastrukturo in zagotavljati ustrezno financiranje s povečanjem sredstev nevladnim organizacijam, ki na področju sodobnega plesa opravljajo funkcijo javnih zavodov v skladu z zagotovitvijo primerljivih pogojev z javnimi zavodi ter nadaljnjo profesionalizacijo ustvarjalcev infrastrukturo in nadaljnjo profesionalizacijo ustvarjalcev, urejanjem zaposlitvenega statusa plesalcev in koreografov, s spodbujanjem podpornih dejavnosti in storitev ter z vzpostavljanjem izobraževanja na visokošolskem nivoju.« Kazalnik: Izvedene aktivnosti za profesionalizacijo sodobnega plesa. Komentar: Komentar: Glede na to, da je bil center že ustanovljen, direktor že izbran in potem vse skupaj, brez obrazložitve, ukinjeno je skrajno nenavadno, da je ta predmet ponovno v kulturnem načrtu. Zanimivo bi bilo tudi izvedeti več o tem, kaj ministrstvo razume kot »profesionalizacijo ustvarjalcev«. Gre za večje število podeljenih statusov samozaposlenih plesalcev, ureditev vadbenih in produkcijskih prostorov, zagotavljanje možnosti šolanja, dvig sredstev za produkcije? Ponovno umanjka konkretizacija ukrepov in kazalnikov. Komentar: V osnutku, ki kot prvi cilj opredeli »vzpostavljanje kvalitetnejšega in učinkovitejšega okolja za vrhunsko produkcijo, predstavitev in posredovanje ter uveljavljanje slovenske uprizoritvene umetnosti« popolnoma umanjka sistemska ureditev statusa, delovanja in primerljivega financiranja nevladnih organizacij, ki zagotovijo velik del produkcije. Glasbena umetnost 1. cilj: Izboljšanje položaja slovenskih glasbenih umetnikov in slovenske glasbe v medijskem in tržnem prostoru, mednarodna promocija Ukrep 1: 11 - Spodbujanje ustreznega posredovanja kakovostnih glasbenih produkcij in podpora nosilcem baz podatkov za dosego najširše dostopnosti zainteresirane javnosti. Pojasnilo: Kakovostne in raznolike slovenske glasbene zvrsti oz. prakse so v domačem medijskem prostoru slabo zastopane. Ustrezna podpora javnih medijev predstavlja enega ključnih spodbujevalcev ohranjanja in razvoja slovenske glasbene ustvarjalnosti in poustvarjalnosti ter njunega položaja na trgu, zato je treba storiti korak naprej v spodbujanju medijske pozornosti za posredovanje kakovostnih in raznolikih glasbenih vsebin slovenskih glasbenih ustvarjalcev in izvajalcev. Ustrezna medijska podpora zadeva tudi usposabljanja glasbenih urednikov, teoretikov, kritikov in publicistov. Kazalnika: - Zagotavljanje ustreznega načina financiranja za razvoj programov, vzdrževanja informacijskih baz, promocije in drugih strateških nalog, - število projektov poklicnega usposabljanja in štipendiranja na področju izobraževanja glasbenih urednikov, teoretikov, kritikov in publicistov. Komentar: Predlagamo, da se nosilce brez podatkov smiselno umesti pod 3. cilj, kjer naj se celostno združujejo že zapisane, založene in zaigrane vsebine. Prvi cilj naj torej ostane fokusiran na ustvarjanje. Kljub širokemu terminu »ustrezno posredovanje kakovostnih glasbenih produkcij« je iz pojasnila razbrati, da se prednostno obravnava podpora glasbeni publicistiki, zanemarjajo pa se ostale oblike distribucije in podajanja glasbe. Pojavlja se tudi vprašanje smiselnosti preferiranja javnih medijev. Ti na srednji rok še vedno izgubljajo domet, za glasbeno vzgojo ter vzgojo glasbenih urednikov in sorodnih kadrov pa nevladne radijske postaje (kot sta na primer radio Študent in Radio MARŠ) dosegajo bistveno boljše učinke kot RTV SLO, a kljub temu nimajo ustreznega dostopa do javnih sredstev. Ukrep 2: - Spodbujanje rabe sodobnih pristopov na področju založniške dejavnosti, ki vključuje izdaje nosilcev zvoka, notnega gradiva, knjižnih, revijalnih in drugih glasbenih tiskovin. Pojasnilo: Globalna finančna situacija in nelegalna dostopnost posnetih glasbenih vsebin vplivata na slabo stanje na področju izdajanja nosilcev zvoka ter vlaganja v založniško dejavnost. Glasbene založbe v veliki meri ne morejo opravljati svojega temeljnega poslanstva, temveč večidel zagotavljajo le distribucijo posnetkov in deloma tudi njihovo promocijo, pogosto pa založniška dejavnost ostaja v domeni glasbenih ustvarjalcev. Za uporabo sodobnih pristopov za promocijo in distribucijo glasbe je treba urediti ustrezno formalnopravno podlago. Treba je spodbujati in sofinancirati ustvarjanje knjižnih, revijalnih in drugih publikacij, namenjenih posredovanju aktualnega dogajanja, kritičnih refleksij ter drugih informacij, ki zagotavljajo ustrezno osveščenost javnosti o stanju in razvoju na področju slovenske glasbene umetnosti. Kazalniki: - dostopnost in distribucija pretočnih glasbenih vsebin, - ustrezna promocija slovenske glasbeno-založniške dejavnosti v Sloveniji in v tujini, - število udeležb na mednarodnih promocijskih glasbenih sejmih, - prednostna podpora pri izdaji glasbene publicistike, predvsem glasbene kritike, esejistike in poljudnih muzikoloških besedil, in podpora organiziranju delavnic s področja glasbene kritike in publicistike, izdaji nosilcev zvoka in notnih izdaj, knjižnih, revijalnih in drugih tiskovin s področja glasbene umetnosti, 12 - podpora pri oblikovanju pravnih podlag, ki urejajo področje glasbenega založništva. Komentar: Zaradi večje preglednosti bi bilo smiselno ločeno zapisati ukrepe vezane na glasbeno založništvo in ukrepe ciljane na strokovni tisk. Zanima nas ali je izdajanje glasbe brez fizičnih nosilcev izpuščeno namenoma - in zakaj - šlo bi vendar za ujetje tehnološke realnosti slovenskih založnikov - digitalni trg tudi na področju kakovostne glasbe na mnogih glasbenih področjih že dolgo ni več marginalen ali sekundaren. Ob tem opozarjamo, da dostopnost posnetih glasbenih vsebin omogočajo tudi sodobne legalne oblike. Pričakovali bi, da bo ministrstvo prepoznalo kompleksnost problema, ne pa da prosto povzema floskule o nelegalni dostopnosti vsebin. Nejasna je tudi izpeljava, kako iz domnevne nelegalne dostopnosti izhajajo potrebe po ustreznem glasbenem tisku. Zakaj se zanemarja elektronske in digitalne medije - ti imajo (ob pravem delu, seveda) lahko bistveno večji doseg. Prav tako moramo opozoriti na popolnoma neustrezno izpeljavo kazalnikov: »ustrezna promocija slovenske glasbeno-založniške dejavnosti v Sloveniji« Komentar: Kazalnik je (kot mnogo drugih) nedefiniran in neizmerljiv. Kaj ministrstvo razume kot »ustrezno«? Nujno bi bilo dodati tudi promocijo v tujini. Ni smiselno na tako malem trgu izključiti promocijske uspešnosti v tujini. Zakaj promoviramo s sejmi, če pa je še pomembneje to, da te v tujini sprejmejo mediji, da sploh lahko prodajo karte. Promotorji brez mednarodnih medijev sicer težko spromovirajo slovenskega glasbenika. Tudi v Sloveniji ljudje večkrat pridejo poslušati predvsem glasbenike, o katerih so že brali, zato je pomembno, da ne gre torej samo za zapiske v medijih, ki jih ti pripravijo na podlagi PR sporočil promotorja. »število udeležb na mednarodnih promocijskih glasbenih sejmih«, Komentar: Kazalnik ne definira kdo, naj bi se sejmov udeleževal – glasbeniki, selektorji, izvajalci, prireditelji? »podpora pri oblikovanju pravnih podlag, ki urejajo področje glasbenega založništva« Komentar: Podpora s strani ministrstva naj bo ukrep, kazalnik uspešnosti le tega pa naj se oblikuje drugače – meri naj zadovoljstvo uporabnikov (avtorjev, založnikov in kolektivitet), spoštovanje zakonodaje ipd. Prav tako ni razumljivo, ali gre za urejanje zakonodaje ali podporne storitve pri nastajanju pravnih aktov. 2. cilj: Vzpostavitev mrežnih sistemov za zagotavljanje kontinuirane in ustrezno razpršene dostopnosti kakovostnih vsebin vseh glasbenih zvrsti oz. praks v slovenskem kulturnem prostoru Kazalniki: - prednostna podpora organizacijam, ki delujejo kot krovni nosilci na področju ohranjanja, razvoja in populariziranja posameznih glasbenih zvrsti oz. praks na nacionalni ravni, Komentar: Kot v mnogih primerih (na kar smo opozorili že v samem uvodu), gre ponovno za mešanje kazalnikov z ukrepi. Ustrezen kazalnik bi lahko bila pokritost ustrezno podprtih nosilcev. Manjka opredelitev, kdo so »krovni nosilci«. Predvsem pa prednostna »krovnim nosilcem« hitro lahko izpade kot kontraproduktivno prav na področju mlajših glasbenih formacij. Če tako vzamemo krovne nosilce, na primer, na področju sodobnih glasbenih zvrsti se bomo s prednostno podporo njim hkrati odrekli možnosti podpore tistim, ki bi to delo opravljali kot potencialno konkurenčna organizacija. Gre torej za vprašanje, ali na ta način res dosežemo boljše rezultate kot pa tako, da spodbujamo inovacijo in imamo več kot po enega "krovnega" za posamezna referenčna polja. Prav tako »krovnost« ne zadosti nujno tudi vsem geografskim regijam. 13 3. cilj: Dostopnost podatkov o slovenski glasbeni dediščini in ustvarjalnosti, spodbujanje znanstvenoraziskovalnega dela na področju slovenske glasbene dediščine in sodobne glasbene umetnosti Ukrep 2: Kazalniki: - Izdelava študije in potrebne dokumentacije o vzpostavitvi Muzeja glasbene umetnosti do leta 2015, Komentar: Ponovno gre za ukrep! Še več, gre za nenavadno pozicioniran oz. skrit ukrep, ki niti ni dobro obrazložen. Predhodno bi bilo smotrno izvesti obširnejšo javno razpravo o potrebi po ustanavljanju javnih institucij. Za doseganje 3. cilja obstajajo še drugi mehanizmi spodbujanja. Strinjamo se, da je zgledna ureditev dokumentacijsko-arhivsko dela nujna, zlasti v primeru, da je to v javnih institucijah in NUK-u do zdaj nestrokovno, slabo dostopno in pomanjkljivo. Glavne slabosti, ki so jih navedli avtorji v Analizi stanja iz 2011 so vezane na okorelost in neučinkovitost javnih zavodov. Od kod torej upravičenost ustanavljanja še enega ravno na tem področju? Ali ne bi bilo bolj smiselno to ustanoviti v drugačni organizacijski obliki, na primer kot NVO? Ostaja tudi problem ustanavljanja novih institucij ob ukinjanju številnih drugih - kaj so torej glavni razlogi v prid temu muzeju? Vizualna umetnost V javni interes na področju vizualne/likovne umetnosti sodijo vse likovne zvrsti, ki jih druži raziskovanje podobe in prostora kot temeljnih postulatov človekovega zavedanja in doumevanja sveta ter njunih transformacij skozi različne postopke in tehnike. Sem sodijo tako tradicionalne zvrsti, ki so se razvijale skozi več kot dva tisoč let dolgo zgodovino likovne umetnosti: slikarstvo, kiparstvo, arhitektura in oblikovanje, kot tudi vsi sodobni načini izražanja, ki so jih uveljavile zgodovinske avantgarde v 20. stoletju in interdisciplinarne ustvarjalne prakse na prelomu drugega in tretjega tisočletja: fotografija, video, instalacija, performans, hepening, »body art, environmental art, land art« … Sodobna vizualna/likovna umetnost pogosto mejí ali se povezuje s sorodnimi umetniškimi področji (gledališče, film, knjiga in novomedijska umetnost) ter v svojo interpretacijo vključuje tudi izsledke humanističnih in naravoslovnih raziskav. Kulturna politika v okviru javnega interesa podpira: organiziranje razstavnih in festivalskih programov in projektov, ki v duhu pluralnega izraza sodobne likovne umetnosti zagotavljajo ugodne pogoje za produkcijo, skladen razvoj in promocijo vrhunske, kakovostne in izvirne slovenske ustvarjalnosti, promocijo sodobne slovenske likovne ustvarjalnosti v tujini in mednarodno sodelovanje, spodbujanje vrhunske ustvarjalnosti in mobilnosti likovnih ustvarjalcev s posebno skrbjo za mlade nadarjene avtorje z delovnimi štipendijami in rezidenčnimi udeležbami, skrb za kulturo oblikovanja in vzdrževanja urbane in ruralne krajine, ki je za zdrav razvoj družbe in kakovostno raven bivanja prebivalcev ključnega pomena, ohranjanje, proučevanje in predstavljanje dosežkov s področij sodobne arhitekture in oblikovanja, znanstveno, strokovno in kritiško refleksijo v vseh zvrsteh sodobne likovne umetnosti, popularizacijo, izobraževanje, raziskovanje in informatizacijo ter javnosti dostopno zadovoljevanje kulturnih potreb na celotnem področju likovne umetnosti. Komentar: Podčrtani del se dopolni v »znanstveno, strokovno in kritiško refleksijo v vseh zvrsteh sodobne likovne umetnosti, izobraževanje iz kuratorstva in pisanja o sodobni umetnosti, raziskovanje in dokumentiranje, arhiviranje ter informatizacijo ter javnosti dostopno zadovoljevanje kulturnih potreb na celotnem področju likovnih umetnosti.« 1. cilj: Poenotenje razstavne politike v vseh galerijah in muzejih, katerih programi in projekti vključujejo sodobno umetnost in jih sofinancira Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport 14 Ukrep: - Sprejetje primerljivih normativov in standardov za delo v javnih zavodih, nevladnih organizacijah in zasebnih galerijah ter njihovo spoštovanje pri vseh programih in projektih, ki jih sofinancira MIZKŠ. Izplačevanje avtorskega honorarja (razstavnine) vsem umetnikom za osebne razstave, ki jih sofinancira MIZKŠ, ne glede na formalnopravni status galerije ali muzeja. Komentar: Problematika izplačevanja razstavnin se pojavlja tudi pri skupinskih razstavah, ki jih je nujno dodati. Ker se ta točka navezuje tudi na kulturno dediščino, saj so javni zavodi del Direktorata za kulturno dediščino, se ta točka navezuje tudi na to področje. Več o tem v poglavju o Kulturni dediščini. Ukrep je torej nujno dodati tudi v področje varovanja kulturne dediščine saj se sodobna umetnost razstavlja tudi v javnih zavodih. Pojasnilo: Različne razstavne politike vedno ne pripomorejo k racionalni rabi javnih sredstev, obenem pa so lahko diskriminatorne do strokovnih sodelavcev in predvsem do umetnikov, kjer je neenotno stališče do izplačevanja avtorskega honorarja umetniku (razstavnine) posebej aktualen problem. Ukrep bi omogočil večjo preglednost v porabi javnih sredstev in njihov boljši izkoristek, bolj kakovostne razstavne projekte, možnost uvedbe ciljnih razpisov in pozivov ter spodobnejši položaj ustvarjalca, ki se mu za honorar ne bo treba prijavljati na razpise kot fizična oseba in konkurirati poslovno močnejšim pravnim osebam. Komentar: Del stavka »ki se mu za honorar ne bo treba prijavljati na razpise kot fizična oseba in konkurirati poslovno močnejšim pravnim osebam« mora biti NUJNO izbrisan, saj izplačevanje razstavnin samo po sebi ne more povrniti vseh stroškov dela, ki jih ima avtor z nekim umetniškim izdelkom. Razstavnina je plačilo za prikazovanje dela in kot taka povrne le del stroškov dela in produkcijskih stroškov. Razstavnina tako ne more in ne sme biti razlog za ukinitev financiranja projektov samozaposlenih, katerih sredstva prejmejo preko projektnih in drugih razpisov. Bojimo se, da zadnji stavek namiguje na odpravo samostojnih prijav samozaposlenih na projektne razpise, kar bi za ustvarjalce pomenilo katastrofo. Problematično je definiran položaj ustvarjalca, ki se mu za honorar ne bo treba prijavljati na razpise kot fizična oseba in konkurirati poslovno močnejšim pravnim osebam. Samostojni ustvarjalci morajo imeti možnost samostojnega prijavljanja na razpise. Ukrep bi stanje še poslabšal, saj bi ustvarjalcem odvzel še edini vir dohodkov, ki ga lahko samostojno pridobijo. Ob dolgi zgodovini problema neizplačevanja razstavnin in sistemskih problemov kot je nemožnost izplačila razstavnin umetnikom v javnih zavodih ter oteževanja izplačevanja dela zunanjih delavcev javnih zavodov, razstavnina nikakor ne more poplačati dela umetnika. Kazalniki: - sistemska vzpostavitev koprodukcij med javnimi zavodi in nevladnim organizacijami, Komentar: Želeli bi vedeti več o tem, kaj ta »sistemska vzpostavitev« predstavlja, kako si jo je ministrstvo zamislilo. Komentar: Ministrstvo je pred časom preko Fakultete za družbene vede izpeljalo anketo o položaju umetnikov za katero pa še vedno ni predstavilo ugotovitev. Ker bi nam to lahko pokazalo dodatne konkretne problematike na tem področju prosimo za skorajšnjo publikacijo izsledkov raziskave. 2. cilj: Zagotovitev teoretske podpore likovnim programom in projektom Ukrepa: - Spodbujanje izdajanja strokovnih publikacij, knjig in revij s področja likovne umetnosti in z njo povezane humanistične literature na podlagi ciljnega razpisa, - podpiranje premišljene in selektivne uredniške politike slovenskih medijskih hiš in objavljanja kakovostnih prispevkov s področja likovne umetnosti. 15 Komentar: Doda se ukrep: - Podpiranje celostnih in strokovnih izobraževalnih programov za kustose in kritike, ki ne obstajajo na ravni formalnega (univerzitetnega) izobraževanja Kazalniki: - ažurnost objavljanja pomembnih dogodkov v medijih, - zagotavljanje deficitarnih vsebin in področij, - zagotavljanje pluralizma, Komentar: Dodajo se kazalniki: - sistemska vzpostavitev celostnih neformalnih izobraževalnih programov za kustose in kritike - zagotavljanje izobraževalnih vsebin za kustose in kritike in omogočanje razstavnih projektov mladih kustosov Komantar: Kot smo že v uvodnem besedilu zapisali, smo razočarani nad dejstvom, da je bil osnutek NPK, občutno skrajšan zgolj zaradi »varčevalne logike«. Zaradi navedenega ne moremo mimo tega, da ponovno opozorimo vsaj na nekatere dokaj dobro osnovane predloge iz prejšnjega NPK, ki naj se vpišejo v novi NPK 2013 – 2016. V poglavje Vizualna umetnost naj se doda naslednja besedila iz omenjenega prvotnega osnutka NPK 2012 – 2015 skupaj s popravki: 4. cilj: Izboljšanje položaja ustvarjalca. Ukrep1: Sprejem Zakona o umetniškem deležu v investicijskih projektih, ki bo predvideval določen odstotek vrednosti investicije v javne infrastrukturne objekte za nakup del vizualne umetnosti (kot je ta opredeljena v začetku poglavja Vizualna umetnost) in likovno opremo. Ukrep 2: Povečanje števila oziroma revizija načina razdeljevanja delovnih štipendij in rezidenčnih udeležb kot neposredne podpore ustvarjalcem. Pojasnilo: Glede na Analizo stanja na področju kulture, ki kaže na izjemno slab položaj ustvarjalcev na področju likovne umetnosti, je ena od prioritet zagotavljanje pogojev, ki bodo tej ciljni skupini umetnikov omogočili možnosti za preživetje in ustvarjanje. Oba ukrepa predvidevata dvig splošne kulture bivanja, manj drobljenja javnih sredstev prek profiliranih razpisov, hitrejše postopke, zaradi večje ekonomske neodvisnosti boljši položaj ustvarjalcev, njihovo večjo mobilnost v domačem in mednarodnem prostoru, bolj kakovostno produkcijo in promocijo; večjo motivacijo za vlagatelje in zbiratelje umetnin. Čas izvedbe: ukrep 1: do leta 2015, ukrep 2: stalna naloga. Ocena finančnih sredstev: Ukrep 1: Finančne posledice za državni proračun in druga javnofinančna sredstva se raztezajo na vse posredne in neposredne proračunske porabnike, ki nastopajo v vlogi investitorja v javne infrastrukturne objekte v vrednosti nad 1 mio EUR. V vseh navedenih primerih se vrednost investicije glede na predlagane določbe zakona poveča za določen odstotek, sredstva pa se v celoti namenijo za honorar umetnikom, kar pomeni, da je treba za neto učinek upoštevati še poplačila davščin z njihove strani. Finančna sredstva za ukrep 2 so delno opredeljena že v cilju 4. Odgovornost: MIZKŠ, MF, MOP. Kazalniki: število objektov, opremljenih z likovnimi deli, njihove vrednosti in zvrstnost, število udeleženih umetnikov, število in učinki delovnih štipendij in rezidenčnih udeležb. 16 3. cilj: Razvoj kreativnih industrij Komentar: Ponovno ni govora o trgu likovnih del, zgolj o kreativnih industrijah. Potrebno bi bilo dodati še ločen del z ukrepi za spodbujanje slednjega. V prejšnjih točkah verjetno manjka tudi shema deleža za umetnost, kot podpora tako trgu umetnin kot ustvarjalcem samim. Intermedijska umetnost Javni interes na področju intermedijske umetnosti je sofinanciranje projektov in programov, ki v kakovostnem pogledu obetajo presežke v produkciji, postprodukciji, promociji vrhunskih del doma in v tujini, pri izboljšanju splošnih pogojev za ustvarjanje in delovnih štipendijah, kreiranju medijskih odzivov in strokovno usmerjenega kritiškega pisanja. Zvrstno je intermedijska umetnost splošen izraz, ki se nanaša na sodobne umetnostne rabe novih medijskih izraznih sredstev in tehnologij. Kategorija vključuje tematsko, izrazno in prezentacijsko izrazito širok spekter umetnostne produkcije, ki si vedno bolj prepričljivo pridobiva status specifičnega, a kljub temu široko odprtega polja sodobne umetnosti. Vsebovano načelo spajanja zajema različna umetnostna področja, ki v svoji hibridni pojavnosti lahko segajo celo na področja znanosti, humanistike, družboslovja ipd. Kot tako se to načelo izkazuje kot izrazito intermedijsko (za razliko od multimedijskega konglomerata in splošnega interdisciplinarnega pristopa, ki v svoji specifičnosti pojma umetnosti niti ne implicira). Komentar: Uporaba pojma vrhunsko se nam v NPK-ju zdi nekoliko pretirana. Pojem smo že problematizirali ob lanskih predlogih Uredbe o samozaposlenih v kulturi in poudarili, da se uporablja drugačen pojem (MIZKŠ je na koncu sprejelo pojem »izjemno«), saj ministrstvo z nizkimi sredstvi, ki jih prispeva v umetnostno produkcijo ne more od ustvarjalcev zahtevati vrhunskosti. Ob uvodni napovedi NPK-ja po krčenja sredstev in dolgoletni praksi bolj ali manj nizkih sredstev podeljenih umetnikom je zagotavljanje vrhunskosti žal onemogočeno ravno iz strani MIZKŠ. Ministrstvo prosimo za obrazložitev zadnjega stavka povedi »Kot tako se to načelo izkazuje kot izrazito intermedijsko (za razliko od multimedijskega konglomerata in splošnega interdisciplinarnega pristopa, ki v svoji specifičnosti pojma umetnosti niti ne implicira).« Tako intermedijsko, kot multimedijsko in interdisciplinarno področje razumemo kot področje umetniškega ustvarjanja četudi se to v določenih točkah navezuje tudi na druga področja (znanost, humanistika, družboslovje). Komentar: Po modelu zagotovitve teoretske podpore likovnim programom in projektom se podoben ukrep uvede tudi za intermedijsko umetnost, kjer je potrebno zagotoviti izobraževanja za ustvarjalce, producente, teoretike, kritike in publiciste intermedijske umetnosti. 2. cilj: Povezovanje umetnosti in znanosti Ukrep: - Ciljno povezovanje umetnosti in znanosti ter novih medijev v okviru foruma programskih ustvarjalcev na področju intermedijske umetnosti, ki bi zagotavljali konceptualno osnovo povezovanja. Komentar: Omenjena ukrepa, zlasti drugi, prav v ničemer ne naslavljata ne prednosti, ne slabosti, ne priložnosti ali nevarnosti, ki jih na tem področju detektira Analiza stanja za 2011. Kje je torej njun smisel? Verjetno vsi vemo, da intermedijska umetnost že po definiciji naslavlja povezovanje umetnosti in znanosti, ali mora biti to še na takšnem mestu tukaj – zapisano deluje res zgolj kot mašilo. 17 Film in avdiovizualna kultura 1. cilj: Oblikovanje ukrepov za dolgoročno in stabilno financiranje kinematografske in avdiovizualne dejavnosti glede na njun učinek na kulturno produkcijo in trg. Ukrep 1: - Postopno večanje proračunskih sredstev za filmske in avdiovizualne projekte ter vzpostavitev osrednje vloge SFC pri strateškem oblikovanju filmskega in avdiovizualnega programa ter dejavnosti. Kazalniki: - število financiranih filmov in avdiovizualnih projektov, Komentar: S tem v povezavi tudi delež podpore sofinanciranim projektom. Ukrep 4: - Razpršitev financiranja pri filmskih in avdiovizualnih projektih. Pojasnilo: SFC v okviru meril in javnih razpisov spodbuja izvedbo projektov s čim večjimi deleži producentskih in koprodukcijskih vlaganj in pridobivanje sredstev iz evropskih in mednarodnih skladov. Možna je nadgradnja zakonsko opredeljene naloge trženja filmskih lokacij z dodatnimi finančnimi sredstvi, v povezovanju z MG. Upošteva se dobra praksa dosedanjih izkušenj pri koprodukcijah, vključno pri koprodukcijah z manjšinskim slovenskim deležem, ter se povečuje odstotek teh koprodukcijskih projektov. S tem se omogočajo razvoj filmske in avdiovizualne dejavnosti kot take, večje angažiranje umetniškega in izvedbenega osebja ter njihovo usposabljanje in večji promocijski in tržni potencial glede na mednarodno naravo projektov. Komentar: Preden se razpršenost finančnih sredstev pojavi kot merilo, je potrebno zagotoviti okolje, ki bo diverzifikacijo omogočalo in spodbujalo! Komentar: Film je edino področje, ki nima urejenega večletnega projektnega in programskega financiranja festivalov in drugih projektov s področja filma. Pomanjkljivo je urejeno tudi financiranje na področju filmske vzgoje (zvišanje sredstev in možnost sofinanciranja programov nevladnih organizacij, ki zagotavljajo vzgojno-izobraževalne programe s področja filmske vzgoje za vse ciljne skupine). Rak rana je tudi paritetno financiranje na področju filma, saj so slovenski producenti, distributerji in festivali zelo uspešni pri črpanju evropskih sredstev, podprti projekti pa v Sloveniji ne dobijo potrebne finančne podpore. Prioriteta, ki se ji osnutek prav tako izogne, pa je sistemska digitalizacija kinematografske mreže, katere neurejenost utegne v prihodnjih letih močno prizadeti slovensko kinematografsko dejavnost in dostopnost filma. Dediščina, arhivi, knjižničarstvo Kulturna dediščina (KD) 5. cilj: Poenotenje razstavnih politik V skladu s točko 1. v razdelku Vizualna umetnost tega dokumenta je omenjena namera o poenotenju razstavnih politik. Ta je neposredno vezana na delovanje nekaterih javnih zavodov, ki sicer spadajo pod razdelek Kulturna dediščina, formalno pa pod Direktorat za kulturno dediščino. Nekateri javni zavodi v sklopu svoje primarne dejavnosti varovanja kulturne dediščine opravljajo tudi kulturno dejavnost predstavljanje žive sodobne umetnosti. To sicer ni skladno z osnovnimi dejavnostmi tega področja vendar se je tako delovanje v nekaterih javnih zavodih pokazalo kot dobrodošlo, najbrž tudi zaradi tega, ker sodobna umetnost privablja drugačno občinstvo in s tem skrbi za številčnejšo in bolj raznoliko publiko. V primeru razstavljanja tekoče umetniške produkcije v javnih zavodih obstajajo pravne težave kar se tiče izplačevanja razstavnin, vendar menimo, da so izplačila možna v okviru postavke »plačilo storitev«. Trenutne razstavne politike so diskriminatorne do umetnikov, ravno tistih subjektov, ki 18 omogočajo izvajanje omenjenih razstav. K reševanju omenjenega problema se zavezujeta Direktorat za ustvarjalnost in Direktorat za kulturno dediščino ob upoštevanju predlogov in mnenj strokovne javnosti in interesnih skupin ter dosedanjih primerov dobrih praks. Arhivska dejavnost 2. cilj: Dolgoročno ohranjanje (dostopnost, uporabnost, avtentičnost) dokumentarnega in arhivskega gradiva v vseh oblikah Ukrep 3: - Digitalizacija široko uporabljenega in najbolj ogroženega arhivskega gradiva ter vključevanje projektov digitalizacije v mednarodne projekte. Pojasnilo: Digitalizacija gradiva, ki je shranjeno na tradicionalnih oziroma drugih analognih nosilcih, pomeni dodatno varnost izvirnega arhivskega gradiva, zmanjšanje neposrednega stika z nosilci analognih vsebin in s tem tudi zmanjšanje možnosti za poškodovanje, predvsem pa pomeni večjo dostopnost arhivskega gradiva širšemu krogu uporabnikov. Spodbujati je treba medinstitucionalno sodelovanje in sodelovanje v mednarodnih projektih. Komentar: Predlagamo, da se v zadnjem stavku pojasnila jasneje definira medinstitucionalno sodelovanje na način, da se zadnji stavek dopolni v »Spodbujati je treba medinstitucionalno sodelovanje (javne arhivske družbe, lastniki in upravljavci arhivskega gradiva, nevladni sektor) in sodelovanje v mednarodnih projektih.« Mednarodne in EU zadeve 1. cilj: Večja navzočnost in prepoznavnost slovenske kulture v mednarodnem okolju Ukrep 1: - Ciljna promocija, strateško mednarodno sodelovanje in mreženje. Pojasnilo: MIZKŠ bo skrbelo za aktivno promocijo, strateško mednarodno sodelovanje in mreženje na vseh področjih umetnosti ter za promocijo države skozi kulturo. V tem okviru bo zlasti identificiralo pomembnejše projekte in avtorje ter poskrbelo za njihovo mednarodno prisotnost, razvejilo mrežo partnerjev za umetniški dialog/sodelovanje/izmenjave v krajih, kjer ima umetniške rezidence (New York, London, Berlin in Dunaj), identificiralo pa bo tudi možnosti vzpostavljanja novih slovenskih kulturno-informacijskih centrov v tujini. Komentar: podčrtani stavek se dopolni z besedo »programi« v formulacijo »V tem okviru bo zlasti identificiralo pomembnejše programe in projekte in avtorje ter poskrbelo za njihovo mednarodno prisotnost,…« Kazalniki: - Sistemska vzpostavitev celovitih predstavitev slovenske kulture v tujini, število vzpostavljenih partnerstev med slovenskimi in tujimi kulturnimi izvajalci, število programov in projektov izmenjave. Komentar: Kako lahko takšno pisanje stoji v programu ob sočasni ukinitvi še tistega edinega tovrstnega centra, ki smo ga imeli? Ukrep 2: - Spletna dostopnost vsebin, potrebnih za mobilnost umetnikov. 19 Pojasnilo: Da bi se odpravilo ovire pri mobilnosti umetnikov, ki skušajo priti do točnih in celostnih informacij, se bo vzpostavil spletni portal za mobilnost (nadgradnja portala Culture.si), ki bo vseboval vsaj dvojezične informacije v zvezi z upravnimi, pravnimi in socialnimi vidiki mobilnosti ustvarjalcev v Evropi ter informacije o priložnostih za delo, rezidencah in delovnih štipendijah, in ki se bo lahko vključil v načrtovani skupni portal EU za mobilnost. Poleg informacij, potrebnih za mobilnost, bo nacionalni portal vseboval tudi druge informacije, ki jih samozaposleni in zaposleni v nevladnih organizacijah v kulturi potrebujejo za uspešno delo, nadaljnje izobraževanje in usposabljanje ter uveljavljanje socialnovarstvenih pravic. Komentar: Briše se besedilo »(nadgradnja portala Culture.si)« Pozdravljamo ukrep za vzpostavitev spletnega portala za mobilnost umetnikov. Prav umetniki so ena od ranljivih družbenih skupin in potrebujejo celovito podporo. Menimo pa, da je negospodarno vzpostavitev predvideti kot nadgradnjo portala Culture.si, saj so cilji in uporabniki tega portala drugi. Predlagamo, da se izbira izvajalca v NPK pusti odprta in da se izvajalca določi na javnem razpisu ali pozivu, ki naj upošteva že vzpostavljene projekte spletne podpore mobilnosti. V pojasnilu ukrepa in v kazalnikih so se že prepoznali nekateri izvajalci, tudi člani Asociacije, npr. SCCA-Ljubljana s projektom Artservis – Priročnik in Umetnik na službenem potovanju. Menimo, da je pri vzpostavitvi spletnega portala za mobilnost modro upoštevati že vzpostavljeni servis, ki bo zastavljeni ukrep realiziral najučinkoviteje s stališča kakovosti (znanje, izkušnje, povezovanja) in gospodarnosti (že vzpostavljene vsebine, posodobitve, nadgradnja). Spletni portal Artsevis že servisira in informira umetnike in samozaposlene z informacijami o mobilnosti in drugimi informacijami za uspešno delo. Z objavo razpisov, natečajev, vabil za sodelovanje, možnostmi financiranja in nasveti za razna opravila iz sveta umetnosti in mobilnostjo Artservis brezplačno pomaga vsem, ki delujejo na področju sodobnih umetnosti (samozaposleni, društva in zavodi). S svojo dejavnostjo zapolnjuje vrzel na področju posredovanja informacij in nasvetov ter izmenjave izkušenj iz sveta sodobnih umetnosti. Poleg tega je nepogrešljiv iniciator in partner v prizadevanjih za izboljšanje razmer v kulturi in položaja vseh samozaposlenih v kulturi. Kazalnik: - Vzpostavitev spletnega portala, kvantitativni podatki o obisku portala, urejanju vsebin in povezanosti portala s sorodnimi portali v tujini. Komentar: Mobilnost in promocija sta seveda nujna, vendar ne razumemo zakaj je ukinjen razpis za mednarodna sodelovanja, zakaj ni več podpore mednarodnim EU projektom? Poraja se tudi vprašanje, ali ima ministrstvo pregled nat tem, kje na mednarodnem obzorju nevladne organizacije in samozaposleni sploh delujejo in so aktivni? Samozaposleni v kulturi Javni interes pri samozaposlenih v kulturi je spodbujanje in podpora vrhunske umetniške ustvarjalnosti in deficitarne kulturne dejavnosti ter omogočanje samostojnega poklicnega opravljanja kulturnih dejavnosti. V okviru tega je treba izboljšati tako zaposlitvene kot samozaposlitvene možnosti. Posebna skrb mora biti namenjena mladim samozaposlenim in nezaposlenim, da bi na trgu dela imeli boljše možnosti. Cilj kulturne politike mora biti vzpostavitev primerljivega vrednotenje dela zaposlenih in samozaposlenih za vse specializirane poklice v kulturi in v ta namen sprejeti ukrepe vrednotenja umetniškega dela, financiranega iz javnih sredstev. Posebna skrb bo še nadalje namenjena tudi starejšim ustvarjalcem, enako kot to velja za starejše samozaposlene v kulturi. Podeljevanje republiških priznavalnin in izjemnih pokojnin na področju kulture je ukrep socialnega varstva, vezan na upokojitev. Upokojitev pa, v nasprotju z nekaterimi drugimi področji (šport), ne 20 pomeni nujno tudi prenehanja ustvarjanja, nasprotno, na večini ustvarjalnih področij v kulturi je dodatek k nizki pokojnini, ki omogoča tudi ustvarjalnost. Komentar: Tako kot pri nekaterih izmed prejšnjih razdelkov tudi tu vztrajamo, da se dodajo vsaj še naslednji izbrani ukrepi, ki so bili predvideni v prvem osnutku NPK 2012 – 2015. MIZKŠ bo kontinuirano zagotavljalo ohranjanje doseženih standardov na področju samozaposlenih v kulturi, obenem pa bo s sprejemanjem zakonodajnih podlag skrbelo za izboljšanje pogojev njihovih izvajalcev. Pri tem bo ob izvajanju ustanoviteljskih dolžnosti do javnih zavodov, katerih ustanoviteljica je država, zagotavljalo tudi boljše pogoje delovanja javnih zavodov, katerih ustanoviteljice so lokalne skupnosti, vendar s svojim delovanjem presegajo lokalni pomen, obenem pa skušalo zagotavljati smiselno primerljive pogoje delovanja nevladnih organizacij in samozaposlenih na področju kulture. Status samozaposlenih bo urejalo na način, da bo njihov socialni položaj čim bolj izenačen s socialnim položajem zaposlenih v kulturi, s sofinanciranjem republiških priznavalnin ali izjemnih pokojnin pa bo zagotavljalo tudi pogoje za socialno varnost upokojenih vrhunskih umetnikov. 1. cilj: Zvišati oziroma ohraniti socialno varnost samozaposlenih na ravni, ki bo spodbujala ustvarjalnost v kulturi Ukrep 1: - Skrb za ustrezno in uravnoteženo zastopanost umetniških področij pri samozaposlovanju, z namenom uravnotežene obravnave vseh poklicev. Pojasnilo: Zagotovljena mora biti enakopravna in po področjih delovanja uravnotežena obravnava vseh poklicev, pravica do plačila prispevkov za socialno varnost pa omejena zgolj za vrhunske ustvarjalce in deficitarna področja tudi v praksi. Kazalnika: - Usklajevanje meril za podeljevanje statusa samozaposlenih s pravico plačila prispevkov po specializiranih kategorijah poklicev, Komentar: Kaj naj bi zgornji kazalnik pomenil? Nujen poudarek pri oblikovanju teh meril je upoštevanje specifik posameznih polj, kar onemogoča ureditev, ki jo uvaja aktualna Uredba za samozaposlene. - podeljevanje pravice do plačila prispevkov na podlagi kvalitativnih kriterijev. Ukrep 2: - Priprava podlag za sprejem tarifnika o vrednotenju avtorskega dela v kulturi za projekte, ki so financirani iz javnih sredstev. Pojasnilo: Ukrep bo samozaposlenim omogočal ustreznejše vrednotenje avtorskega dela in primerjalno vrednotenje dela samozaposlenih z delom v javnih zavodih ter dajal zgled vrednotenja dela tudi širše na kulturnem trgu. Kazalnik: - Uveljavitev tarifnika za vrednotenja dela za vse specializirane poklice v kulturi, ki bo zavezujoč za izvajalce vseh programov in projektov, sofinanciranih iz državnega proračuna. KOMENTAR: Tarifnik je zelo zaželen, bojimo pa se, da bo, glede na finančna sredstva, ki jih nevladni sektor dobiva za svoje projekte in programe, v primeru da bo le-ta zavezujoč, predstavljal problem. Ali bo tarifnik zavezujoč tudi za javne institucije? Tak tarifnik mora biti v veljavi za javne zavode, predvidevamo seveda, da je to tudi mišljeno, ko se govori o "projektih, financiranih iz javnih 21 sredstev". Iz dikcije v kazalniku se bere, kot da gre zgolj za projekte in programe NVO, sofinancirane s strani države. Potem bo nastopila enaka slika kot pri razstavninah. 2. cilj: Dvig zaposljivosti oziroma samozaposljivosti ranljivih družbenih skupin s podporo projektom ustvarjanja novih in ohranjanja obstoječih možnosti, namenjenih predvsem mladim samozaposlenim in nezaposlenim ter starejšim. Ukrepi: - Spodbujanje socialne vključenosti in ustvarjanje novih možnosti za dostop do (samo)zaposlitvenih možnosti v kulturi, - spodbujanje usposabljanja mladih s prenosom znanja starejših na mlade (mentorstvo), ki prvič stopajo na trg dela, - prekvalifikacija za konkurenčnost oseb, ki zaradi psihofizičnih lastnosti ali starosti težko najdejo (samo)zaposlitev, - vključevanje v operativne programe razvoja človeških virov ESS. Pojasnilo: Iz analize v kulturi je razviden padec oziroma nizka raven zaposljivosti, predvsem med mladimi samozaposlenimi v kulturi. Kazalniki: - Ohranitev zaposlitve oziroma prezaposlitev, število financiranih prvih projektov mladih samozaposlenih, število vključenih mladih v praktična dela kulturnih ustanov, vključevanje v operativne programe evropske kohezijske politike. Komentar: Osnutek zanemari še dve področji, ki sta ključni za ureditev okolja v katerem delujejo samozaposleni v kulturi. To sta (1) podpora in skrb za podporne dejavnosti in storitve namenjene nevladnim organizacijam in samozaposlenim in (2) zagotovitev trajnega dialoga z nevladnimi organizacijami in samozaposlenimi v kulturi. Spodbujanje kulturne vzgoje V javni interes sodi skrb za prepoznavanje in promoviranje vloge in pomena kulturno-umetnostne vzgoje v celotnem vzgojno-izobraževalnem sistemu in družbi. Kulturno-umetnostna vzgoja se po vsebini in poslanstvu pojavlja na presečišču kulturnega, vzgojno-izobraževalnega in znanstvenega sektorja ter zahteva vzpostavitev partnerstva med njimi, pa tudi partnerstvo z drugimi resorji. Kulturna vzgoja kot temeljna pravica posameznika mora biti del vseživljenjskega učenja, zato naj se kulturno-umetnostno področje zasnuje kot eden stebrov vzgoje in izobraževanja, da se zagotovi celosten razvoj posameznikove kulturne zavesti in pismenosti. V javni interes sodita vzgoja in izobraževanje o umetnosti, z umetnostjo in skozi umetnost. V javnem interesu je tudi prepoznavanje pomena socialne dimenzije kulturne vzgoje v preventivnih programih na različnih področjih življenja (preprečevanje nasilja v družini in družbi, različnih odvisnosti...). Ker je kulturnoumetnostno področje močno zaznamovano tudi z nacionalnim obeležjem, daje lepo priložnost za krepitev slovenske nacionalne zavesti pri mladih. Ob drugem se oblikuje s seznanjanjem tega obeležja – kulturna politika podpira ta proces, saj je nacionalna zavest sestavina samostojne osebnosti v današnjem svetu, ki se upira brisanju tvornih razlik in posebnosti med narodi in nacijami. Komentar: Kot smo opozorili že v komentarju načel kulturne politike, je v tem delu ponovno zaznati ideološki podton zapisanega. »Nacionalna zavest« poudarjeno nastopa v tem dokumentu prevečkrat, da bi jo lahko prezrli in tolerirali. S tem resnično zbuja vtis instrumentalizacije tega dokumenta za politične cilje, ki s sedanjim stanjem kulture nimajo veliko skupnega. 22 Ljubiteljska dejavnost 4. cilj: Dvig kvalitete izvedbe projektov ter izobrazbene ravni mentorjev in ustvarjalcev na področju ljubiteljskih kulturnih dejavnosti Ukrep: - Priprave na ustanovitev študijskega centra za področje ljubiteljskih kulturnih dejavnosti. Pojasnilo: Na podlagi novega zakona je JSKD dobil nove naloge s področja raziskovalne in izobraževalne dejavnosti, knjižnične dejavnosti in mednarodnega sodelovanja. Zato bo JSKD v prihodnje pričel s pripravami na vzpostavitev študijskega centra za ljubiteljske kulturne dejavnosti. Študijski center naj bi obsegal: izobraževalno središče za kulturne animatorje, raziskovalno središče, informacijsko dokumentacijski center (skrb za informacijski portal, izdaja spletnega časopisa o ljubiteljski kulturi), specializirano knjižnico – Cudermanovo zbirko. Ljubiteljski kulturni ustvarjalci velikokrat nimajo formalne izobrazbe za dejavnost, s katero se ukvarjajo, za določena področja pa formalna oblika izobraževanja ne obstaja. Zato je nujno, da se tudi za področje ljubiteljstva vzpostavi študijski center, ki bo omogočal osnovno in dodatno izobraževanje, predvsem mladim pa tudi pridobivanje znanj in veščin za dejavnosti, ki lahko vplivajo na njihovo profesionalno pot. Za potrebe centra naj bi vlada RS dodelila ustrezne prostore JSKD-ju v upravljanje. Komentar: Menimo, da s temi ukrepi prihaja do mešanja dveh ločenih polj: ljubiteljstva in profesionalne kulturne produkcije, oziroma dokument nejasno opredeljuje namen in cilje izobraževalnega centra. Razumljivo, da ljubiteljski kulturni ustvarjalci nimajo formalne izobrazbe za dejavnost, zato se imenuje LJUBITELJSKA. Kdor se z dejavnostjo želi in namerava ukvarjati profesionalno, se zanjo (formalno) izobrazi. Kot je zapisano »za določena področja formalna oblika izobraževanja ne obstaja«. Naj torej ministrstvo najprej poskrbi za ureditev možnosti pridobivanja teh formalnih znanj (vzpostavitev potrebnih študijev, zagotavljanje štipendij ipd.) za profesionalno pot. Prenos bremena kakovostne profesionalne kulturne produkcije na ljubiteljsko dejavnost z omogočanjem dodatnih izobraževanj je popolnoma neresna in neprofesionalna poteza. 23
© Copyright 2024