Ob Štrubljevi knjigi Pogum besede
(Ekumensko razmišljanje)
Sam sem prepri an,
da je Trubar zamenjal krovno cerkveno
organizacijo le iz življenjske nuje.
V bistvu pa je nadaljeval
pot reforme (…) za eto v obdobju
duhovniškega delovanja
v katoliški Cerkvi.
(Zvone Štrubelj, Pogum besede, 110)
1
Leta 2008 je izšla knjiga: Zvone Štrubelj, Pogum besede, Primož Trubar, 500
let: 1508-2008, v Celovcu: Mohorjeva družba, 2008.
Na predstavitev knjige v torek, 9. septembra 2008, je bil povabljen tudi msgr.
mag. Alojz Uran, ljubljanski nadškof in metropolit. Ta je pa predlagal
podpisanega, naj se namesto njega kot predsednik Slovenskega ekumenskega
sveta udeležim predstavitve omenjene knjige. Udeležil sem se skupaj z
bogoslovcem Marjanom Risti em kot voznikom. Predstavitev je bila v prostorih
Založbe in knjigarne Mohorjeve družbe, Nazorjeva ulica 1, v Ljubljani.
Najprej je spregovoril avtor knjige, nato mag. Geza Erniša, evangeli anski škof,
zatem pa podpisani. Govor sem si napisal in ga izgubil, zato ga to pot obnovim
po spominu.
V Trubarjevem letu 2008 sta se v naših knjižnicah znašli dve knjigi, prva je izšla
decembra 2007, druga pa v letu 2008. Naslovi prve: Anton Aškerc, Primož
Trubar, dr. Jos. Tominšek, Pesnik Aškerc v borbi za herojstvo, Anton Aškerc,
Ali je Primož Trubar upesnitve vreden junak ali ne? Torej trije naslovi v eni
sami knjigi. Knjiga je ponatis iz leta 1905. Izšla je v zbirki Skriti klasiki, in sicer
v 999 izvodih.
V posebno usnje vezano so jo podarili (tako je zapisano na 7. strani) 18
obdarjencem, med njimi sedanjemu predsedniku RS, dr. Danilu Türku, in
bivšima predsednikoma RS, Milanu Ku anu in dr. Janezu Drnovšku, ter škofu
evangeli anske Cerkve Gezi Erniši (med obdarjenimi pogrešamo nadškofa mag.
Alojza Urana, predsednika Slovenske škofovske konference).
Drugo knjigo in njenega avtorja pa vidimo tukaj: Zvone Štrubelj, Pogum besede,
Primož Trubar, 500 let: 1508-2008.
V prvi knjigi so med drugim ponatisnjeni pamfleti na katoliško Cerkev; Aškerc
namre polaga Trubarju v usta: »Res, moja vera to ni vaša vera; moj Bog to ni
vaš Bog, astiti škof, Peter Seebach! Ne, Jezus moj to ni vaš rimski Jezus! Jaz
žanjam ljuliko, ki vi ste zasejali jo med žito. Jaz Kristu sem pokoren – Rimu ne!
1
Vaš papež, kaj je? Rimski imperator… On vodi vojske in preliva kri – in to naj
bi bil Kristusov namestnik?« (str. 110, 112, 113).
V asu Trubarjevega zemeljskega življenja se je na sedežu sv. Petra zvrstilo 12
papežev, od Julija II. do Siksta V.
Kakšni so bili ti papeži in kakšna je bila takrat katoliška Cerkev, o tem naj sodi
Bog. Ob tem mi prihaja na misel zdaj že pokojni senior evangeli anske Cerkve
Aleksander Ker mar. Kot kaplan v Puconcih je Ker mar prišel k meni. Bil sem
takrat kaplan v Murski Soboti. Trikrat sem ga zaporedoma vprašal, e mi ne bo
zameril moje radovednosti. Na vsakokratno vprašanje mi je zatrdil, da mi ne bo
zameril. Postavil sem mu torej vprašanje: »Ali ste vi res prepri ani, da je vaša
vera prava oziroma da je Luter imel v vsem prav?« (Danes nikogar ne bi upal
vprašati kaj takega). Ker marov odgovor se je glasil: »Katoliška Cerkev takrat
ni bila na tako visoki ravni, kakor je danes.« Ta odgovor mi je odprl o i za
veliko resnico: Pamfletov, ki jih je Aškerc položil v Trubarjeva usta, in tudi
izjave Trubarja samega »vi farji inu menihi, iz Boga špot delate, njega službe na
malikovanje preobra ate«, ne smemo gledati z vidika Gospodovega leta 2008.
Glede sedanjih evangeli anov velja: »Tistim, ki se sedaj rodijo v skupnostih,
lo enih od popolnega ob estva s katoliško Cerkvijo, in v njih pridejo do vere v
Kristusu, ne moremo o itati greha lo itve« (E 2 Vat 3).
Sti ne to ke kot osnova za dialog: Vera v Kristusa, Boga in Gospoda, in sicer
vse do mu eništva (protestantski mu enec med 2. svetovno vojno, Dietrich
Bonhoeffer), študij in tako reko eš enje Svetega pisma, zakrament krsta itd. S
pogrevanjem sramotilnih besed in spisov ne pridemo do obnovitve edinosti, prej
z molitvijo in gojitvijo medsebojnega spoštovanja. Medsebojno spoštovanje.
Verniki, bodisi katoliški ali evangeli anski, vzamejo za dobro, e se ob raznih
priložnostih udeležimo Božje službe pri enih ali drugih. To je tisti zdrav »sensus
fidelium«, navdihnjen od Svetega Duha, Duha ljubezni, ki vodi k edinosti.
V tem smislu sem govoril na predstavitvi omenjene Štrubljeve knjige.
Knjigo sem kupil tudi za spremljevalca bogoslovca. Štrubelj pa je v moj izvod
zapisal: »Prav lepa hvala. Bog lonaj, da ste prišli in spregovorili. – Zvone
Štrubelj.«
2
Razmišljanje ob Štrubljevi knjigi strnem v dve to ki.
1. Primarni cilj Trubarjevega dela in pisanja je utrditev vere v Jezusa Kristusa.
U benik moralne teologije našteva tri elemente, da so naša dejanja res moralna:
predmet, okoliš ine in cilj. Cilj je lahko primaren ali sekundaren, prvi in
2
podrejeni. Prvi Trubarjev cilj: »Zveli anje vsakega krš enika; da se za cesto v
nebesa vprašamo, v milost božjo pridemo, pravi ni pred Bogom ratamo.«1
Sekundarni cilj: dati vsem lubim Slovencem, posebej preprostim ljudem, knjigo
v slovenskem jeziku. Tudi v Dalmatinovi Bibliji, tako pravijo danes lingvisti ni
raziskovalci, je 80 odstotkov Trubarja in 20 odstotkov Dalmatina.2
Še Trubarjev nagrobnik kaže, da je bil Trubarjev primarni cilj poglobiti vero v
Jezusa Kristusa, in Ljubljano prepojiti s pravo pobožnostjo. Na nagrobniku je
najprej napis v nemš ini:
»Verwirff mich nicht in meinem alter. Verla mich nicht wan ich schwach
werde psal, 71-15 * 87« (Ne zavrzi me na stare dni; ne zapusti me, ko mi pešajo
mo i, Psalm 71,9).
Sledi epitaf v latinš ini:
Vir tumulo hoc sanctus de Slaua
est gente sepultus
Primus qui Christi praeco fidelis erat
Imbuit hic primus Vera pietate Labacum…
Campidoni docuit Voce sonante Deum…
Prevajam, kolikor mogo e dobesedno:
Mož, pokopan v tem grobu, je svet, slovenskega rodu,
Primož, Kristusov zvesti bil je glasnik,
prvi, ki z bogoljubnostjo pravo prepojil je Ljubljano…
v Kemptenu oznanjal Boga je z glasom done im…3
Potrebno je bilo naglasiti Trubarjev primarni cilj, posebej ker je bil v
»Trubarjevem letu« 2008 bolj v ospredju njegov sekundarni cilj. Seveda, tudi
tega ne smemo zanemariti, saj ga omenja celo Slomšek: »Truber, Dalmatin,
Bohori in tiste dobe verstniki so našo slovenš ino obudili, ako so ravno
nesre no od prave vere zavili; Bog je njihove greške narodu našemu v dobro
obernil po neskon no modri svoji previdnosti, ki dostikrat hudo prostim ljudem
dopusti, pa hudo k našemu pridu oberne.«4
1
Prim. Zvone Štrubelj, Pogum besede, Primož Trubar, 500 let: 1508-2008, v Celovcu: Mohorjeva družba, 2008,
str. 137. V nadaljevanju: Pogum besede.
2
Prim. Pogum besede, 246 in 247.
3
Prim. Pogum besede, 224. Na naslednji strani 225 je objavljen Sovretov prevod epitafa. Prevod je pesniški,
vendar je bil potreben dobesedni prevod, da se tako pokaže Trubarjev primarni cilj: utrjevati vero v
Jezusa Kristusa in vse delati v Božjo slavo. Šesto vrstico je Sovre prevedel: »v Kemptenu mož je u il z
glasom done im Boga«; Trubar ni u il Boga, saj je Bog vseveden; izraz »docuit« pomeni ne samo, da je
»u il«, ampak »predaval« o Bogu, oznanjal Boga (prim. Kleines Lateinisch-Deutsches Handwörterbuch
von Dr. K. E. Georges, Leipzig 1875, 798).
4
Prim. Pogum besede, 15.
3
Morebiti je prav ta Slomškova ekumenska in slovstvena razsežnost vplivala na
Aškerca, da je spesnil Slovensko legendo: »Odprite! Pred rajem za uje se klic/ in
nekdo potrka tri krati (…). Kdo duša si božja? Jo vpraša vratar (…). Slovensko
mi Primož je Trubar ime (…). Križ božji! Oh, Luter slovenski je tu! bolestno
škof Tomaž Hren vzdahne, na dno vic nazaj naj se pahne! Pomislite, Slomšek se
oglasi (…). V jeziku premilem on prvi iz vseh, / o, ujte, nam knjige je pisal! In
greh, ki u inil ga bil je, ta greh - / spokorniku Bog je izbrisal…«
3
2. Drugi namen Trubarjevega pisanja pa je omenjena ljubezen do Božje besede.
Danes v šoli u itelji in profesorji preprosto povedo: Trubarjevo prvo delo je
Katekizem, hkrati prva slovenska knjiga. Prevedel je Matejev Evangelij in celo
Ta celi novi testament. Pozabijo pa povedati, koliko truda in pre utih no i se
skriva za tem delom. Tega se je zavedal Trubar sam. Italijanski humanist Peter
Pavel Vergerij je moral pregovoriti, celo primorati Trubarja, da je za el prevajati
Sveto pismo.5 Do tistega asa so katoliški duhovniki morali sami sproti prevajati
nedeljske evangelije, in sicer ustrezno svoji izobrazbi. Tako je Trubar našel
precejšen zaklad sakralnih in drugih izrazov.6 Zapletene in dolge stavke
Pavlovih pisem je tako modro poslovenil, da bi jih mogel razumeti vsak šolar.
Napisal je tudi uvode in razlage k posameznim Pavlovim pismom. Še danes bi
bilo kakšnemu biblicistu težko na tak preprost in vsebinsko strnjen na in uvesti
bralca v Pavlova pisma.7 Res je sicer, da je bil Catechismus Trubarju najbolj pri
srcu, toda prav o katekizmu pravi on sam, da je »majhna biblija«.8
Pa še na nekaj ne smemo pozabiti. Upodobitve Primoža Trubarja so naši šolski
u beniki in druge knjige objavljali brez spodaj zapisanih svetopisemskih vrstic.
Tako vidimo Trubarja v ovalnem okviru. Krog in krog beremo napis: PRIMVS
TRVBERVS. CARNIOLANVS. ANNO AETATIS LXXI (Primož Trubar,
Kranjski, v 71. letu življenja). Manjka pa spodaj zapisani navedek iz Svetega
pisma, ki se glasi: O Domine, spes mea a iuventute mea, ne proijcias me in
tempore senectutis, cum defecerit virtus mea, ne derelinquas me. Anno aetatis
suae 78 scriptum (O Gospod, moje upanje od moje mladosti, ne zavrzi me na
stare dni; ne zapusti me, ko mi pešajo mo i, Ps 71, 5. 9).9 Ni pomembno, ali si je
sam dal napisati ti vrstici iz 71. psalma, ali pa so to storili drugi; 9. vrstica je
namre tudi na njegovem nagrobniku. Zapis kaže, da so tako Trubar kakor drugi
cenili Vulgato.
5
Prim. Pogum besede, 119.
Prim. Pogum besede, 135.
7
Prim. Pogum besede, 119 in 197.
8
Prim. Pogum besede, 121.
9
Glej: Trubarjeva slika z napisom, v: Ivan Grafenauer, Kratka zgodovina starejšega slovenskega slovstva,
Mohorjeva družba, Celje 1977, 99.
6
4
Prav v tistem asu je namre vesoljni tridentinski cerkveni zbor (leta 1546, na 4.
seji) dolo il: »Vulgata naj v javnih predavanjih, znanstvenih razpravljanjih,
pridigah in razlagah velja za pristojno (authentica). Nih e naj si ne upa ali drzne
odklanjati jo pod kakršnokoli pretvezo.10
Pod Catechismus si je Trubar dal zapisati: Reminiscentur et convertentur ad
Dominum universi fines terrae« (Spomnile se bodo vse pokrajine zemlje ter se
vrnile h Gospodu, Ps 21,28).11 Pod Abecedarium pa si je dal zapisati: »Et ois
(= omnis) lingua confitebitur Deo« (In vsak jezik bo slavil Boga, Rim 14,11).12
Trubar je cenil Božjo besedo. Bral jo je tudi v vulgatini izdaji, preizkušeni s
tolikero stoletij trajajo o uporabo v Cerkvi. Uporabljal jo je tudi pri prevajanju
Svetega pisma. Prevajanje Svetega pisma pa ni samo literarni postopek, je
dejanje ustvarjanja vesele novice o Jezusu Kristusu.13
Trubar je prevajal Novi Testament iz grš ine, imel pa je pred sabo tudi latinski,
nemški in italijanski prevod.
Sklepne misli
Katoliška Cerkev v Trubarjevem asu ni bila na tako visoki ravni, kakor je
danes, tako je izjavil – kot je bilo že omenjeno – Aleksander Ker mar. e bi bilo
takrat v Trubarjevem asu ve tako velikih svetnikov, kot so bili npr. Karel
Boromejski (umrl 1584), Ignacij Lojolski (umrl 1556), Filip Neri (umrl 1595) –
vsi Trubarjevi vrstniki – potem se ne bi ve al prepad med lo enimi Cerkvami in
cerkvenimi skupnostmi na Zahodu na eni strani ter med katoliško Cerkvijo na
drugi strani. Marsikatera Trubarjeva ostra izjava zoper katolištvo bi se bila
obrusila ali pa sploh izostala.
Sicer pa v omenjeni Štrubljevi knjigi nisem zasledil, da bi bil Trubar kdaj
formalno izstopil iz katoliške Cerkve in formalno vstopil v evangeli ansko
Cerkev.
Jožef Smej
Maribor
10
Prim. Anton Strle, Vera Cerkve, Mohorjeva družba, Celje 1977, 60.
Prim. Pogum besede, 118.
12
Prim. Pogum besede, 121.
13
Prim. Pogum besede, 286.
11
5