1. No category

Komenskega 8, SI-1000 Ljubljana
T: + 386(0)1 433 04 64
E-mail: [email protected]
Predlog sistemskih sprememb na likovnem področju
Na podlagi lastnih izkušenj smo svoja razmišljanja o sistemskih popravkih na likovno-vizualnem
področju razvrstili od najbolj splošnih do konkretnih predlogov. Nekatera stališča se ujemajo s
stališči pripravljavcev ZUJIKa in NPK-ja, a jih bomo vseeno navedli:
Najprej bi se morali dotakniti področij, ki jih urejata Zakon o uresničevanju javnega interesa v
kulturi (ZUJIK) in Zakon o društvih, ker sta to temeljna dokumenta, ki sistemsko urejata likovno
umetnost in sta podlaga za nastanek Nacionalnega programa kulture.
1. Definicija društev in NVO ter status organizacije v javnem
Kaj prinaša tak status konkretno v praksi in kakšna je pravna zaščita društev, ki delujejo v
javnem interesu? Danes so vsa društva v Sloveniji, ki so po zakonu o društvih iz leta 2006
organizacije zasebnega prava izenačena, tako strokovna kot ljubiteljska in posledično so
zato profesionalni likovni ustvarjalci izenačani z ljubiteljskimi, kar ustvarja velika
nesorazmerja in težave pri ustvarjanju likovne produkcije, vrednotenju likovnih del in
posledično z vzpostavljanjem likovnega trga.
-
Zakonska ureditev po sedaj veljavnem Zakonu o društvih-1, bi morala po našem mnenju
imeti tudi posebno kategorijo t.i. »profesionalnih društev« oziroma »nacionalnih društev v
javnem interesu«, ki bi uresničevala skupne interese članov, ki se z dejavnostjo, katere
namen, cilj in dejavnost je istočasno dejavnost samega društva, ukvarjajo profesionalno in
ne ljubiteljsko.
Gre za primerljivo ureditev, kot je veljala pred uveljavitvijo Zakona o društvih iz leta 2006,
ko bi društva, ki imajo status društva v javnem interesu, bila izenačena z javnimi zavodi, ki
bi – v primeru ZDSLU - izvajali javne službe s področja likovne dejavnosti.
Utemeljenost take zakonske ureditve izhaja iz ciljev in nalog, ki jih ZDSLU opravlja v
okviru svojega delovanja in so vsa naravnana k delovanju v javnem interesu, javni interes
pa je v marsikaterem vidiku celo bolj izražen, kot pri nekaterih obstoječih javnih zavodih.
Naloge ZDSLU, kot jih opredeljuje statut so: prizadevanje za povečanje prostorov in
površin za likovno dejavnost, z nasveti, razlagami in pojasnili pomaga društvom v Zvezi in
njihovim članom, skrbi za razvoj in promocijo likovne umetnosti v širši družbi, zastopa in
ščiti moralni in strokovni ugled društev in likovnih umetnikov, skrbi za urejanje zakonodaje
in razmer na strokovnem, kulturnem, stanovskem in socialnem področju ter sodeluje pri
oblikovanju kodeksa etike likovnih umetnikov. Zveza sodeluje s podobnimi institucijami
doma in izven Slovenije. Naloga zveze je tudi zbiranje in hranjenje arhiva, fototeke,
diateke, urejanje spletnega portala in dokumentacije dejavnosti društev ter dejavnosti
likovnih umetnikov, ki so člani področnih društev.
V skladu z Zakonom o društvih iz leta 2006, vodenje arhiva društva ni več zakonska
obveza, a je Zveza obstoječi arhiv obdržala in ga vodi, saj ta vsebuje skoraj vse ključne
premike na področju likovne umetnosti v Sloveniji (trenutno je v kleti ZDSLU arhiv od leta
1945 pa do danes, ki bi ga želeli ohraniti).
Navedene naloge je do sprejema Zakona o društvih leta 2006 aktivno izvajalo 5 redno
zaposlenih delavcev v ZDSLU, po spremembi statusnopravne ureditve društev, po
katerem so postala vsa društva pravne osebe zasebnega prava in so bila kot taka
1
prepuščena zagotavljanju lastnih virov financiranja, pa finančnih sredstev za ohranitev
delovnih mest ni bilo več. Zaradi tega vse opisane naloge v Zvezi opravljamo volontersko
in z izjemo od dne 01.01.2014 zaposlene kustusinje, na Zvezi drugih zaposlenih nimamo,
kar predstavlja velike težave za naše člane, za Zvezo in samo likovno stroko.
Izvajanje navedenih nalog je za razvoj in pormocijo slovenske likovne umetnosti in
avtorjev oziroma vsaj za ohranjanje obstoječega stanja nujno, zaradi omejene možnosti
pridobivanja lastnih virov financiranja (kot bo pojasnjeno v nadaljevanju), v povezavi z
vedno višjimi davčnimi obremenitvami avtorskih del, višanjem razstavnin in z drugimi
ukrepi, ki posredno zmanjšujejo prihodke avtorjev, regionalnih društev in Zveze, pa preti
nevarnost, da Zveza avtorjem sedanje strokovne, administrativne in logistične podpore
preprosto ne bo več zmogla zagotavljati.
Zveza je za dejavnosti, ki obsegajo organiziranje domačih in mednarodnih likovnih
razstav, prireditev, kolokvijev, predavanj, okroglih miz, strokovnih izobraževanj in srečanj
ter izdajanje edine strokovne revije s področja likovne umetnosti Likovnih besed sicer
sofinancirana s strani Ministrstva za kulturo, vendar je mogoče tudi prej navedene
aktivnosti in naloge, ki jih Zveza opravlja v podporo likovnim umetnikom in likovni
umetnosti v Slovenijin nasplošno, šteti za naloge opravljene v javnem interesu, zaradi
česar bi morala biti Zveza upravičena do dodatnih finančnih sredstev, tudi za izvajanje
ostalih podpornih in razvojnih nalog, ki jih sedaj opravljamo volontersko.
-
Utemeljenost statusnopravnega preoblikovanja društev, ki delujejo v javnem interesu, v
pravne osebe javnega prava izhaja iz dejstva, da je zastopanje interesov posameznih
likovnikov in Zveze, ki združuje večino likovnih ustvarjalcev v Sloveniji, pri uresničevanju
javnega interesa v kulturi nujno.
ZDSLU danes preko devetih regionalnih društev vključenih 654 članov, profesionalnih in
aktivnih likovnih umetnikov iz celotnega slovenskega kulturnega prostora, ki so
akademsko izobraženi, oz. jih je vsaj 40% takih, ki so magistri umetnosti in skoraj 10%
habilitiranih univerzitetnih profesorjev in ki ustvarjajo v raznih umetnostnih smereh,
materialih in tehnologijah, saj se naši avtorji, poleg klasičnih tehnik, izražajo tudi v
performativnih, konceptualnih in v tako imenovanih »novih medijih«. Pluralizem in
različnost naše razstavne ponudbe je zato naša stalna obveza, ki jo je Ministrstvo za
kulturo verjetno spregledalo in zato podpiramo priporočila novega NPK o večji pluralnosti;
Sedanje stanje ni najbolj ugodno, saj likovniki nimajo niti reprezentančnih predstavnikov v
dialogu z ministrstvom, so pa posamezna regionalna društva ter ZDSLU kot krovna
nacionalna organizacija likovnih umetnikov v Sloveniji edini, ki zastopajo interese avtorjev
v razmerju do državnih institucij, delujejo v njihovo korist in jim nudijo podporo, s tem pa
skribijo za ohranitev in razvoj likovne umetnosti v Slovenijin, kar vse po mnenju Zveze
predstavlja javni oziroma nacionalni interes, zaradi katerega bi bilo statusnopravno
preoblikovanje ZDSLU v pravno osebo javnega prava upravičeno.
-
Celotno lastništvo ZDSLU, objekt na Komenskega 8 v Ljubljani, izvira iz donacije Frana
Vesela vsem slovenskim likovnikom, preteklim, sedanjim in prihodnjim generacijam in jo
ne moremo opredeliti kot privatno lastnino, saj si jo posamezniki ne morejo lastiti.
Iz opisa izhajajo nesorazmerja v odnosu javno-zasebno, na podlagi katerega so celo ogrožene
pravice, ki pripadajo posamezniku.
Ukrep: Za ustvarjanje ravnotežja med Ministrstvom, zavodi in ustanovami ter
posameznimi ustvarjalci je nujno okrepiti vlogo ZDSLU, Zvezo, ki bo sposobno povezati
posamezne avtorje in jih motivirati za delo v društvu, v projektnih skupinah in
posameznih projektih ter soustvarjati normalne pogoje za delo likovnih ustvarjalcev.
ZDSLU in s tem vsa regionalna društva, ki jo sestavljajo bi morala pridobiti drugačen
status od ostalih društev. Ministrstvo bi moralo status ZDSLU spremeniti v recimo
»Nacionalno društvo v javnem interesu s koncesijo« (ker tudi status »Društva v javnem
2
interesu« glede na poplavo teh društev ni ustrezen), ki bi ga avtomatično dobila
profesionalna združenja v smislu cehovskih organizacij.
Učinki: Stabilno strokovno združenje likovnih umetnikov je pozitivna motivacija za
likovne ustvarjalce in lahko prispeva k večji prepoznavnosti in odmevnosti likovne
umetnosti in posameznih avtorjev v širšem kulturnem prostoru, njihovi mobilnosti v
domačem in mednarodnem prostoru ter kakovostnejšo produkcijo in promocijo. Zveza
bi postala tudi strokovni servis za likovne ustvarjalcev, kot je to nekoč že bila. (Te
zahteve smo v zadnjem letu večkrat zapisali.)
V vezi s predlaganim ukrepom in glede delovanje ZDSLU v javnem interesu, bi bilo v okviru
obstoječe zakonodaje (predvsem Zakona o zavodih, Pravilnika o strokovnih, prostorskih in
tehničnih pogojih za izvajanje javne službe na področju varstva kulturne dediščine – Ur.l. RS
113/2000, Zakona o varovanju kulturne dediščine, Zakon o javnem naročanju-2) smotrno
razmisliti tudi o možnosti, da se ZDSLU na podlagi 28. člena Zakona o zavodih, ZDSLU podeli
koncesijo za opravljanje negospodarske javne službe na področju likovne umetnosti, ki bi
skrbela za celostno delovanje likovne umetnosti v Slovenji.
28. člen Zakona o zavodih namreč določa, da se lahko koncesija za opravljanje javne službe
po določbah 25., 26. in 27. člena tega zakona da tudi podjetju, društvu, drugi organizaciji ali
posamezniku, ki izpolnjuje za opravljanje javne službe predpisane pogoje. Na področju likovne
umetnosti sicer specifičen zakonski oziroma podzakonski akt, ki bi predpisoval pogoje za
opravljanje javne službe na področju likovne umetnosti, razen Pravilnika o strokovnih,
prostorskih in tehničnih pogojih za izvajanje javne službe na področju varstva kulturne
dediščine (Ur.l. RS 113/2000) ne obstoji, vendar se navedeni pravilnik nanaša na sorodno
dejavnost, kot jo izvaja ZDSLU in bi bil morebiti primeren tudi za določitev pogojev za
opravljanje javne službe na področju likovne umetnosti.
ZDSLU namreč pogoje po navedenem pravilniku izpolnjuje (predvsem po 1. odstavku 2. člena
ter 4., 5. in 6. člena, ki pridejo v poštev, glede na dejavnost s katero se ZDSLU ukvarja), saj
ima od dne 01.01.2014 zaposleno kustusinjo, pogodbeno sodeluje z administrativno delavko in
računovodstvom, s sredstvi pridobljenimi na podlagi koncesije, pa bi lahko zaposlil še dodatne
strokovne sodelavce, prav tako ima za izvajanje javne službe primerne in skladno s pravilnikom
ter drugimi zakonskimi predpisi urejene prostore.
Težavo pri pridobitvi koncesije bi se znala pojaviti v vezi z neurejenim področjem pridobivanja
koncesij za opravljanje negospodarskih javnih služb, saj navedeno področje ureja zgolj Zakon
o zavodih, v manjšem obsegu tudi Zakon o javnem naročanju-2, sicer pa se koncesije za
negospodarske javne službe načeloma podeljujejo na podlagi javnih razpisov oziroma na
podlagi vloge prosilca koncesije.
Glede na to, da specifični pogoji za opravljanje javne službe likovne dejavnosti niso opredeljeni
v nobenem zakonskem oziroma podzakonskem aktu (razen navedenem pravilniku), na podlagi
katere bi lahko ZDSLU podal zanesljivo in pravilno vlogo za pridobitev koncesije, predlagamo,
da Ministrstvo za kulturo, ki je v skladu z 3. odstavkom 3. člena Zakona o zavodih pristojno za
ustanavljanje javnih zavodov, s tem pa za podeljevanje koncesij za izvajanje javnih služb, v
skladu z določbami Zakon o javnem naročanju-2 oziroma drugi pravni osnovi, pripravi javni
razpis za izvajanje javne službe na področju likovne umetnosti, v katerem naj specificira pogoje
za izvajanje take javne službe.
2. Način financiranja
Sredstva, ki so bila namenjena ZDSLU v prejšnjem 4 letnem obdobju, od leta 2010 do 2013,
niso zagotavljala polnokrvnega preživetja društva, četudi bi program radikalno skrčili. To se
nadaljuje v tudi naslednjem obdobju od 2014 do 2017.
3
Način financiranja predstavlja velik problem. Za razliko od javnih zavodov, ki prejemajo
sredstva mesečno, Zveza pridobi odobrena sredstva v 30 dneh po zaključku programa in
oddaji poročila in smo prisiljeni plačevati svoje obveznosti z zamudo, ker je Zveza
neprofitna organizacija in si lahko zagotavlja prihodek s članarino, ki pa ne zadostuje in jo
tudi v zadnjih letih, zaradi znanih razlogov, ne moremo v celoti pobrati.
V Zvezi podpiramo predlog, ki je zapisan v NPK, da se ohrani programsko financiranje in da
se določeni projekti plačujejo v obliki akontacije, saj nimamo lastnih sredstev za kreditiranje
projektov. Žal se praksa zapoznelega izplačevanja na razpisu pridobljenih sredstev nadaljuje
in lahko v najboljšem primeru pričakujemo, da bomo prejeli prvi obrok šele konec marca
2014 za program, ki se je začel izvajati v začetku januarja 2014 (otvoritev prve razstave v
letu 2014 je bila 16. januarja).
Ukrep: morali bi sprejeti zakonsko obvezo, da je javni prostor oziroma javno
financiranje podrejeno strokovnemu področju, ki ga pokriva. (npr. lokalna oblast ne
more z javnim denarjem odkupovati likovnih del ustvarjalcev, ki nimajo ustreznega
strokovnega certifikata oziroma ne morejo in ne smejo opremljati javnih površin in
prostorov z likovnimi deli avtorjev brez ustrezne izobrazbe ih potrdila o strokovnosti)
V vezi z navedenim pa se pokaže tudi smotrnost predloga za podelitev koncesije ZSDLU za
izvajanje javne službe na področju likovne umetnosti, saj bi se s tem ZSDLU izenačil z
javnimi zavodi oziroma bi bil z njimi izenačen vsaj v finančnem smislu.
Finančna situacija s katero se Zveza, regionalna društva in sami avtorji spopadajo, je v
posledici določenih zakonskih ukrepov, pri sprejemu katerih zakonodojalac najverjetneje niti
ni predvidel negativnih učinkov na dejavnost likovne umetnosti, zaradi česar je sanacija
nastalega stanja, za zagotovitev obstoja likovne umetnosti v Slovenjiji, nujna:
-
Kot prvo je bila v preteklosti možnost pridobivanja dodatnih virov financiranja s prodajo
likovnih izdelkov. Zveza je namreč v pretežnem delu sofinancirala svoj program na
podlagi 3% provizije od prodanih avtorskih del, ki so predstavljala nekakšen prispevek
avtorja Zvezi za izvajanje zgoraj navedenih nalog. Z zaostrovanjem davčne politike so se
ti prihodki zmanjševali in s sprejetjem Uredbe o omejitvah in dolžnostih javnih
uslužbencev v zvezi s sprejemanjem daril (Ur.l. RS, št. 58/2003), po keteri vrednost darila
uslužbencu, ne sme presegati 62,59 € drastično znižali. Obseg prodaje umetniških del se
je v posledici sprejema Uredbe zmanjšal do te mere, da sedaj na letni ravni znaša zgolj
0,08% vrednosti programa zveze (prej od 20 do 30%). Velik del prodanih umetnin je bil
namenjen ravno raznim protokolarnim in drugim darilom uslužbencem javne uprave.
-
Nadalje je Ministrstvo za kulturo za leto 2014, znesek najnižje zagotovljene razstavnine
avtorju, iz neto zneska 300,00 € (v letu 2012 je bil bruto znesek 421,36 €, v letu 2013 je
bil znesek 522,68 €) za osebno razstavo iz tekoče produkcijene, zvišala na neto znesek
500,00 €, ki v bruto znesku znaša 923,82 € in za nezaposlene celo 1.099,58 €.
Razstavnine avtorjem izplačuje Zveza, strošek razstavnin pa je v letu 2013 predstavljal
10% vseh sredstev, ki jih je Zvezi na letni ravni namenilo Ministrstvo za kulturo. Obseg
zagotovljenih proračunskih sredstev za leto 2014 je z izjemo, dodatnih sredstev za
zaposlitev kustusinje, nabavo opreme in stroškov vzdrževanja prostorov Zveze, ostal
nespremenjen, zaradi česar bo strošek rastavnin v letu 2014 zahteval najmanj 20% vseh
sredstev, ki jih Zvezi zagotavlja Ministrstvo za kulturo.
-
Dodatno finančno obremenitev za Zveze pedstavlja dvig obdavčitve dohodka iz naslova
avtorskih pogodb, saj je na podlagi 430. člena ZPIZ-2, dne 01.01.2014 stopil v veljavo
spremenjen 18. člen ZPIZ-2, po katerem bo moral izplačevalec prejemkov iz naslova
opravljanja dela na podlagi drugega pravnega razmerje (tudi avtorske pogodbe), če oseba
ni vklučena v obvezno PIZ na drugi osnovi, ob izplačilu (avtorskega honorarja) obračunati
prispevek zavarovanca (avtorja) v višini 15,5 % od bruto prejemka. Izplačevalec avtorskih
honorarjev avtorjem, ki razstavljajo pod okriljem Zveze, je Zveza sama, zaradi česar
dodatno davčno breme, ob nespremenjenem obsegu zagotovljenih proračunskih sredstev
4
ter omejeni možnosti pridobivanja zunanjih virov financiranja predstavlja tolikšen strošek,
da je ogrožena možnost njenega nadaljnjega delovanja.
-
Z vidika obdavčitve dohodkov avtorjev pa se pokaže težava tudi v tem, da iz davčnega
vidika med avtorskim honorarjem in rastavnino ni razlike, tako da sta oba obdavčena kot
dohodek avtorja, dejansko pa med obema obstaja bistvena vsebinska razlika. Rastavnina
je na pravilen način opredeljena le kot »pavšal za kritje materialnih stroškov v višini
povprečne mesečne plače.«1, kar pa še zdaleč ne pomeni, da je to avtorejva mesečna
plača. Gre namreč le za nadomestilo materialnih stroškov, ki jih je avtor imel z izdelavo
umetniškega dela (barve, platna, osnovni materiali za kiparska dela, itd) in z
razstavljanjem svojega dela (prevozni, telekomunikacijski stroški, itd), med tem ko
avtorski honorar predstavlja plačilo za dejansko umetniško ustvarjanje, torej gre za plačilo
intelektualne vrednosti umetniškega dela.
Po drugi strani Ministrstvo pojem razstavine enači s pojmom avtorskega honoraraja, saj
ga v Analizi stanja na področju kulture s predlogi ciljev za nacionalni program za kulturo
2012–2015 (NPK 2012–2015) opredeljuje kot »Pod tem pojmom (op.a. razstavnina)
razumemo avtorski honorar za umetnika s področja likovne umetnosti, izhaja pa tako iz
določil prve Resolucije o nacionalnem programu za kulturo (2004–2007) kot načela
pravičnosti v razdeljevanju javnih sredstev, namenjenih za kulturo v javnem interesu.«
-
Zaradi nerazločevanja med razstavnino in avtorskim honorarjem pa se kot pretiran in
nepravičen pokaže sistem obdavčevanja dohodkov avtorjev, ki že na splošno veljajo za
socialno bolj ogroženo skupino aktivnega prbivalstva. Dohodek, ki ga na podlagi avtorske
pogodbe prejme avtor kot fizična oseba, se v primeru naših članov (avtorjev) obdavčuje
kot dohodek iz drugega pogodbenega razmerja, po 2. odstavku 38. člena Zakona o
dohodnin-2 (v nadaljevanju ZDoh-2). Od posameznega plačila za opravljeno delo, ki ga
avtor prejme na podlagi avtorske pogodbe, se v skladu z 4. odstavkom 41. člena ZDoh-2,
v davčno osnovo všteje vsak posamezen dohodek avtorja, vključno z morebitnimi
povračili stroškov in bonitetami, zmanjšan za nominalne stroške v višini 10%. V skladu z
določbo 10. odstavka 127. člena ZDoh-2 pa se od tako ugotovljenega dohodka avtorja,
izračuna in plača akontacija dohodnine od dohodka iz drugega pogodbenega razmerja po
25% davčni stopnji. Poleg tega, avtorju izplačevalec v skladu z 18. členom ZPIZ-2,
izračuna in plača prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v breme njegovega
dohodka po avtorski pogodbi, po 15,5 % davčni stopnji.
Pri navedeni zakonski ureditvi, se z vidika avtorja kot nabolj problematičen pokaže način
izračuna davčne osnove, in sicer da se v obdavčljiv dohodek avtorja štejejo tudi povračila
materialnih stroškov, kar je opredeljeno kot razstavnina in da je dovoljeno davčno osnovo
iz naslova materialnih stroškov zmanjšati zgolj za nominalne stroške v višini 10%.
Z vidika likovnega umetnika, kot prejemnika dohodkov iz avtorske pogodbe, je predviden
način vštevanja povračil stroškov v davčno osnovo in priznavanje zgolj 10% nominalnih
stroškov, nesprejemnjiv. Gre namreč za to, da je materialni vložek likovnih umetnikov za
izvedbo umetniškega dela bistveno višji, od materialnega vložka preostalih umetnikov glasbenih, pesniških, knjižnih in drugih, ki za svoje umetniško ustvarjanje potrebujejo zgolj
list papirja in idejo, med tem ko likovni umetniki za ustvarjanje potrebujejo primeren
proctor in opremo, platna, barve, kiparji pa tudi kamnine in kovine ipd., stroški česar vselej
presežejo 10% dohodka iz avtorske pogodbe, ki ga lahko avtor v skladu s 4. odtsvakom
41. člena ZDoh-2 odšteje od davčne osnove od prejetega dohodka.
Na praktičnem primeru bi se pokazalo naslednje: Avtor je za stroške materiala plačal 200
€, od česar znaša DDV 36,71 €, (v tej ceni ni stroška prostora (najemnina, elektrika,
ogrevanje…) in opreme). Avtorski honorar, ki ga je avtor prejel kot plačilo za svoje delo ob
prodaji likovnega izdelka in ki predstavlja obdavčljiv dohodek, znaša na primer 500 €, od
katerega lahko odšteje 50 €, kot 10% nominalnih stroškov, tako da znaša davčna osnova
za izračun dohodnine 450 €, od katerega je nato potrebno plačati 25 % akontacije
1
Citirano iz: http://www.dlul-drustvo.si/zgodovina.htm, oktober 2012
5
dohodnine, ki bi v tem primeru znašala 112,5 € in 15,5 % prispevka za pokojninsko in
invalidsko zavarovanje, ki bi v tem primeru znašal 69,75 €
Tako avtorju od 500 €, ki ga je prejel kot plačilo za svoje delo, sliko, ob odštetju 200 € za
materialne stroška, 112,5 € akontacije dohodnine in 69,75 € prispevka za pokojninsko in
invalidsko zavarovanje, ostane zgolj 117,75 €, kot plačilo za njegovo delo (materialni
stroški za kiparsko delo so veliko večji, kjer honorarja praktično ni več). Prav tako avtor
kot fizična oseba nima pravice do odbitka vstopnega DDV, ki ga je plačal pri nabavi
materiala za izvedbo umetniškega dela, tako da je ob upoštevanju akontacije dohodnine,
prispevkov in DDV, avtorjevo delo s končno ceno 500 €, obdavčeno v znesku 218,96 €
Pri vsem tem ne gre spregledati najpomembnejše okoliščine, da je kupec likovnega
izdelka plačal ceno 500 €, kot ceno vrednosti avtorjevega intelektualnega ustvarjanja in
ne kot ceno materiala iz katerega je bilo delo ustvarjeno, ki bi bilo brez avtorjevega inputa
še vedno vredno samo 200 €, brez kakršnekoli dodane vrednosti. Dodana vrednost same
barve, platna ali kamna je enaka nič, z umetniškim ustvarjanjem avtorja pa pridobi na
vrednosti, ki je po našem stališču enaka znesku avtorskega honorarja, v katerega ne bi
smeli biti všteti materialni stroški, saj so ti le delovno sredstvo in sami po sebi nimajo
umetniške vrednosti.
Zaradi tega smatramo, da bi bila primernejša ureditev, da se povračilo materialni stroškov,
potrebnih za likovno umetniško ustvarjanje tj. razstavnina, ne bi šteta kot obdavčljiv
dohodek avtorja, ampak bi se v primeru dohodka iz drugega pogodbenega razmerja,
konkretno avtorske pogodbe likovnega ustvarjalca, v davčni osnovi iz take pogodbe
upošteval celoten dohodek avtorja, zmanjšan za realne stroške v njihovi dejavnski višini tj.
v znesku razstavnine.
-
Prav tako izpostavljamo primer s problematiko sledenja avtorskim pravicam ter s tem
povezanim neprimernemu načinu določanja cen umetniških del. Pri prodaji le-teh gre za
posebnost, saj je likovno delo hkrati materialni predmet in avtorsko delo, torej je "predmet
in storitev" hkrati.
V dosedanji praksi se je od prodaje slik, kipov (artefaktov), avtorjem izplačevalo v obliki
avtorskih honorarjev, kar je v nekem smislu smiselno, vendar v določenih primerih
nepravično in neustrezno oziroma povzroča veliko nepotrebnih zapletov. Predvsem pri
kiparskih delih, kjer je – kot rečeno - strošek materiala običajno bistveno višji, kot ga
priznava obračun avtorskega dela.
V vezi z navedenim predlagamo, da se likovno delo izplačuje kot predmet in kupec
postane lastnik materialne avtorske pravice. Avtor neposredno proda svoj izdelek,
predmet: sliko, kip, opremljen grafični list... kupec pa lahko s tem delom
(predmetom) nadalje trguje kot s katerim koli drugim. Avtorska pravica je
avtomatična posledica ustvarjalnega dela in pripada avtorju, po določilih zakona o
avtorskih pravicah Ur.list RS št. 21/95. Avtor za delo obdrži moralne avtorske
pravice, ki so neodtuljive in jih mora vsak naročnik spoštovati. Moralna avtorska
pravica omogoča ustvarjalcu, da se imenuje avtor likovnega dela in da delo
podpiše. S tem bi bila tudi cena za umetnikovo delo ustrezneje oblikovana, saj
lahko temelji na realnemu razmerju med materialnimi stroški oziroma idejno
zasnovo in izvedbo, torej delom.
-
Prav tako ZDSLU nima možnosti do brezplačnih pravnih nasvetov in finančnih sredstev za
drage pravniške nasvete in sodne postopke, v posledici česar nastaja cela vrsta škod, ki
jih utrpijo posamezniki in ZDSLU. Izpostavit gre predvsem izgubo lastništva na delu
nepremičnine, v katerih ima Zveza svoje prostore. Lastništvo ZDSLU na nepremičnini
izhaja iz donacije Frana Vesela vsem slovenskim likovnikom, preteklim, sedanjim in
prihodnjim generacijam. Država je v času Jazbinškovega zakona prodala del društvenih
prostorov tretji osebi, čeprav je bilo to v donatorski pogodbi izrecno prepovedano.
Kupnina za to nepravično prodajo je bila nakazana v državni proračun. Zveza
odvetniškega zastopanja in stroškov sodnega postopka, zaradi razveljavitve sporne
6
kupoprodajne pogodbe, v času prodaje, niti sedaj, ne more plačati, zaradi česar je
ZDSLU, kot »lastnik« prostorov v vseh pravnih postopkih izgubila pravico odločanja o
lastni nepremičnini.
Primeroma naj navedem, da je toplovod dotrajan, saj nekje na sistemu pušča voda in
nimamo možnosti, da ga obnovimo, saj je za takšen poseg, ki presega redno upravljanje
potrebno soglasje vseh lastnikov, poleg tega si Zveza stroška, ki presega 10.000 EUR, ne
more privoščiti.
3. Odnos z javnimi zavodi.
Javni zavodi so zaprti in samozadostni sistemi, ki za svoje delovanje ne potrebujejo nevladne
organizacije, ZDSLU, avtorjev in zelo občasno samozaposlene. Izbira zunanjih sodelavcev
poteka v glavnem na podlagi osebnih poznanstev. Do Zveze se obnašajo tržno in
zaračunavajo najemnino za opremo, ki si jo želimo izposoditi za realizacijo svojih programov.
V času ekonomsko zaostrene situacije in zmanjšanih sredstev se javni zavodi najprej
odpovedujejo zunanjim sodelavcem in tako samozaposleni izgubljajo še tiste minimalne
možnosti za delo. Umetniški trg je za zavode prej ovira kot pridobitev, saj zahteva večjo
angažiranost, poznavanje mehanizmov trga, vrednotenje likovnih del in nevarnost, da se jim
zmanjšajo proračunski prihodki. Javni zavodi so kljub zmanjševanju prihodkov iz proračuna
še vedno stabilni sistem, ki zagotavlja redne dohodke svojim zaposlenim. Za Zvezo pa
predstavlja vsaka dodatna obremenitev nezmožnost preživetja.
Ukrep: Javni zavodi bi morali pri izvajanju posameznih projektov in nalog sodelovati z
NVO in najemati strokovno usposobljene samozaposlene v kulturi (partnerji pri
projektu, za oblikovanje publikacij, postavitev razstav, foto in video podporo in
produkcijo itd.). S statusom samozaposlenega v kulture bi morali podeliti tudi
koncesijo za opravljanje posameznih del in zavodi bi morali za opravljenje posameznih
del najemati izključno delavce s koncesijo (kot je to praksa v drugih poklicih).
Učinki: Boljši in kompleksnejši programi, ugodnejši položaj ZDSLU, nevladnih
organizacij in avtorjev, samozaposlenih izvajalcev, pestrejša kulturna ponudba javnih
zavodov in racionalnejša raba proračunskih sredstev.
4. Status samozaposlenih
Polovica naših članov je samozaposlenih in so najbolj ranljiva skupina. Svojih del ne morejo
več prodajati, javni zavodi jih ne vključujejo pri izvajanju lastnega programa in v konkurenci z
zavodi so na razpisih kot posamezniki nekonkurenčni.
Poklic ustvarjalca na področju likovne umetnosti posameznik v Sloveniji lahko opravlja samo
in izključno kot samozaposleni v kulturi. Do nedavnega je diplomant Akademije za likovno
umetnost in oblikovanje, če izvzamem oddelek za vizualne komunikacije in industrijsko
oblikovanje, lahko poučeval v šolah, oblikoval, opravljal poklic scenografa, kostumografa, …
in se je lahko z likovno umetnostjo ukvarjal samo ljubiteljsko. Danes tudi to ni več možno, ker
so specializirani poklici odvzeli diplomantu akademije možnost opravljanja drugih del in je
likovnik prisiljen iskati rešitve ne samo za ustvarjalno delo ampak velikokrat celo za golo
preživetje.
Podpiramo prizadevanje Ministrstva za kulturo, ki je problematiki in iskanju primernih
rešitev samozaposlenih namenilo posebno poglavje v NPK 2013-16.
Ukrep: ZDSLU bi moralo imeti določen pregled in vpliv pri pridobivanju strokovnega
statusa likovnih ustvarjalcev. Npr. Status samozaposlenega v kulturi s področja
likovno-vizualne umetnosti bi lahko podeljevali samo na podlagi priporočila ZDSLU ali
da bi ZDSLU potrjevala oz. dodeljevala nekakšen »strokovni certifikat« s katerim bi
ustvarjalci dokazovali svojo strokovno usposobljenost.
7
Dodtni ukrepi: Povečanje števila nagrad, delovnih štipendij in rezidenčnih udeležb kot
neposredne podpore ustvarjalcem, spodbujanje fundacij in javno zasebnega
partnerstva na področju vizualno-likovnih umetnosti
5. Trg umetniških del
Od ustanovitve Slovenije se nihče ni resno posvetil tej nalogi. Višje davčne obveznosti,
prepoved nakupa daril za državne uradnike in njihovih sorodnikov, nakup umetniškega dela
za podjetja ni strošek, ampak je neposredno znižanje dobička in podobni ukrepi so delovali v
smeri odvračanja od likovnega trga.
V obdobju samostojne Slovenije je bil trg likovnih del bolj ali manj deklarativen in je deloval
stihijsko, brez poglobljenega pristopa in sistemskih rešitev. Nadaljevala se je dediščina
muzejev, zavodov in javnih galerij, financiranih iz državnega proračuna. Razstave so bile, in
so še vedno kulturne manifestacije, brez namena vplivati in/ali delovati na trgu likovnih del. V
to dogajanje so se vključile privatne galerije, ki so delovale kot trgovine, brez razstavnega
programa (z redkimi izjemami). Dela prodajajo v koncesijski prodaji, brez obveznosti do
avtorja, več galerij prodaja iste avtorje, brez pogodbe o zastopanju in financiranju
posameznega avtorja, cene so postavljene brez natančnih argumentov. V Sloveniji ni
profiliranih galerij z naborom avtorjev, ki bi jih zastopali, prodajali so v večji meri starejše že
pokojne avtorje in v manjši meri sodobne.
Vloga galerije je in je bila, da predstavi in promovira avtorje v čim širšemu okolju, da jih
objavi v katalogu, da obvešča potencialne kupce in dinamično vstopa na trg. V tujini galerist
običajno izbere 20 do 25 avtorjev, s katerimi z raznimi oblikami promocije vstopa na trg.
Galerist investira v avtorje in jih s sistematično promocijo predstavi kot kvalitetno blagovno
znamko. Spremlja aktualna dogajanja in je prisoten v medijih. Od kvalitetnega dela in
uspešne promocije imata oba koristi, avtor in galerist.
Prodaja likovnih del je zelo kompleksen fenomen, pogojen od primernega izobraževanja, od
pravilnega vrednotenja del, od pogojev za delovanje galerij do ekonomskega položaja
podjetij in državljanov ter finančnih spodbud. Nastaja počasi, skozi generacije, zato ga je
potrebno skrbno načrtovati. Če ni pravilnega vrednotenja, potem lahko trg hitro postane
nestabilen in neresen, oziroma ga ni.
V poglavju o umetniškem trgu v predlogu NPK-ja so našteti ukrepi usmerjeni v izobraževanje
in popularizacijo, s katero se poskuša doseči višjo stopnjo zavesti o pomenu kulture in tako
posredno vplivati na razvoj trga umetnin. Ti ukrepi lahko delujejo na daljši rok in so rezultati
vidni čez več let ali desetletij.
Ukrepi, ki lahko hitreje in bolj učinkovito delujejo so:
 nakup likovnih del v okviru investicij, obnove in novogradenj, financiranih iz javnih
sredstev;
 nakup likovnega dela bi morali opredeliti kot investicijo (to bi bila davčna spodbuda
za kupovanje umetnin in investiranje v umetnost, umetnika in razbremenitev Ministrstva
za kulturo);
 ustanovitev javnega sklada, za odkupe likovnih del;
 ukiniti komplikacije okoli obdavčevanja in limitiranja daril (Uredba o omejitvah in
dolžnostih javnih uslužbencev v zvezi s sprejemanjem daril (Ur.l. RS, št. 58/2003). Mala
grafika je bila včasih zelo iskano darilo in umetnikom je omogočala vsaj minimalne
zaslužke).
Učinki takega ukrepa so večplastni:
 V času mrtvega trga, ko ni prodaje imajo avtorji možnost nekega dohodka v
kratkem času;
 Javni zavodi in galerije obogatijo svoje stalne zbirke s sodobnimi likovnimi deli;
8
 Državne ustanove in državna konzularna predstavništva (DKP) se lahko opremijo s
kakovostnimi likovnimi deli in tako se še dodatno okrepi promocija Slovenije v
tujini. S tako pridobljenimi deli bi lahko opremljali tudi jvne zavode in ustanove,
bolnice, šole, knjižnice… (Neformalna likovna vzgoja: v slovenske (osnovne) šole
instalirati vsaj nekaj originalnih likovnih del, da se bodo učenci z njimi dnevno srečevali.);
 Odkupi so neposredna in posredna spodbuda privatnemu sektorju za odkupovanje
likovnih del in postopno ustvarjanje likovnega trga, je tudi pozitiven signal
vlagateljem in zbirateljem umetnin in bi bilo jasno sporočilo, da je v umetnost
smiselno investirati, saj bi podpora države delovala spodbujevalno in izobraževalno
za nove kupce;
 Umetniško delo bi tako poleg estetske in sporočilne vrednosti dobilo tudi tržno.
Za konec
Z zgornjimi ukrepi bi država ZDSLU povrnila nekdanji status in pomen in na ta način omogočila,
da lahko ZDSLU skrbi za boljše pogoje ustvarjanja slovenskih likovnikov in s tem izboljšanje
nacionalne likovne produkcije oziroma višanje nivoja kulture v tem segmentu družbene
dejanskosti. Ustvarili bi pogoje za razvoj trga likovnih del in lažji dostop slovenskih avtorjev v
evropski prostor in nenazadnje vloge deležnikov na področju likovne umetnosti bi bile bolj jasne
in pregledne:
1. ZDSLU bi skrbela za avtorje in likovno-vizualno produkcijo;
2. galerije bi morale prevzeti bolj odgovorno vlogo pri promociji in prepoznavnosti likovne
umetnosti v najširšem pomenu ter za delujoči trg likovnih del;
3. nacionalni zavodi, galerije in muzeji bi morali v skladu s svojimi pristojnostmi skrbeti za
dosledno opravljanje svojega poslanstva, zapisanega v ustanovnih aktih in boljše
sodlovanje s stanovsko organizacijo (ZDSLU).
Ob upoštevanju omejitev časa, v katerem živimo, je naš namen, da postane Ministrstvo za
kulturo pravi partner pri uresničevanju večje zgodbe, da predlaga drugim ministrstvom ukrepe, ki
bi premaknili popolnoma zastalo kolo izmenjave na področju umetnosti in umetnin.
Trenutna slovenska zakonodaja podpira in celo generira stanje, v katerem likovni ustvarjalci
nimajo možnosti ne samo izkazovati nujnosti in pomembnosti likovne ustvarjalnosti za razvoj
materialnega in duhovnega sveta, predvsem za vzdrževanje moralne drže, ki je za vsako
umetnost temeljna, temveč nimajo možnosti preživetja. Lahko govorimo o degradaciji likovne
stroke, saj tak položaj nujno znižuje kvaliteto same likovne produkcije.
Za DSLU,
Aleš Sedmak
13. 12. 2013
9