Študija prehoda podjetja X na virtualizacijo strojne opreme
FAKULTETA ZA INFORMACIJSKE ŠTUDIJE V NOVEM MESTU DIPLOMSKA NALOGA UNIVERZITETNEGA ŠTUDIJSKEGA PROGRAMA PRVE STOPNJE ROK KOPINA FAKULTETA ZA INFORMACIJSKE ŠTUDIJE V NOVEM MESTU DIPLOMSKA NALOGA ŠTUDIJA PREHODA PODJETJA X NA VIRTUALIZACIJO STROJNE OPREME Mentor: doc. dr. Blaž Rodič Novo mesto, december 2012 Rok Kopina IZJAVA O AVTORSTVU Podpisani Rok Kopina, študent FIŠ Novo mesto, v skladu z določili statuta FIŠ izjavljam: ! da sem diplomsko nalogo pripravljal samostojno na podlagi virov, ki so navedeni v diplomski nalogi, ! da dovoljujem objavo diplomske naloge v polnem tekstu, v prostem dostopu, na spletni strani FIŠ oz. v digitalni knjižnici FIŠ: o takoj, o po preteku 12 mesecev po uspešnem zagovoru, o ne dovoljujem objave na spletni strani oz. v elektronski knjižnici FIŠ zaradi prepovedi organizacije, v sklopu katere je bil pripravljen empirični del naloge. ! da je diplomska naloga, ki sem jo oddal v elektronski obliki identična tiskani verziji, ! da je diplomska naloga lektorirana. 17.12.2012 V Novem mestu, dne _________________ Podpis avtorja ______________________ POVZETEK Virtualizacija računalniških namizij je alternativa klasičnim osebnim računalnikom. Na dolgi rok zmanjšuje stroške lastništva osebnih računalnikov, zagotavlja lažje vzdrževanje, boljši izkoristek strojne opreme in povečuje varnost ter zanesljivost sistemov. Številni ponudniki z različnimi pristopi in cenovnimi modeli ponujajo rešitve, s katerimi dosegajo podobne rezultate. V naši nalogi raziskujemo možnosti integracije virtualizacije in odprtokodne programske opreme v obstoječo informacijsko infrastrukturo. Na podlagi idejne zasnove in izračunov smo prišli do rezultatov, ki zadoščajo našim željam in potrebam. Nadgradnja sistema in njegova posodobitev bi močno povečali njegov izkoristek, zmanjšali potreben čas vzdrževanja in povrnili stroške investicije. KLJUČNE BESEDE: hipervizor, konsolidacija strežnikov, računalniška namizja, upravljanje infrastrukture, virtualizacija ABSTRACT Computer desktop virtualization is an alternative to classic personal computers. In the long run it reduces the cost of ownership of personal computers, provides easier maintenance, better use of hardware and increases the safety and reliability of the systems. Many providers with different approaches and pricing models offer solutions that achieve similar results. In this thesis we are reviewing the possibility of virtualization and open source software integration into an existing IT infrastructure. Based on our concepts and calculations we have come up with results that satisfy our desires and needs. Upgrade and update of the system would greatly increase its efficiency, reduce the time required for maintenance and recover the investment costs. KEY WORDS: hypervisor, server consolidation, computer desktop, infrastructure management, virtualization KAZALO 1! UVOD ................................................................................................................................... 1! 1.1! Predstavitev organizacije ............................................................................................... 2! 1.2! Opis problema................................................................................................................ 2! 1.3! Raziskovalna vprašanja ................................................................................................. 3! 1.4! Cilj raziskave ................................................................................................................. 3! 2! VIRTUALIZACIJA.............................................................................................................. 4! 2.1! Časovni razvoj virtualizacije ......................................................................................... 6! 2.1.1! Atlas ........................................................................................................................ 6! 2.1.2! The M44/44X Project.............................................................................................. 7! 2.1.3! CP/CMS .................................................................................................................. 7! 2.1.4! Eksplozija virtualizacije med leti 1990 in 2000...................................................... 8! 2.2! Razlogi za virtualizacijo ................................................................................................ 8! 2.3! Šest Gartnerjevih nasvetov za virtualizacijo ............................................................... 10! 2.4! Tipi virtualizacije ......................................................................................................... 11! 2.4.1! Popolna virtualizacija .......................................................................................... 13! 2.4.2! Paravirtualizacija ................................................................................................. 14! 2.4.3! Virtualizacija na nivoju operacijskega sistema .................................................... 15! 2.4.4! Strojno podprta virtualizacija .............................................................................. 16! 2.4.5! Emulacija strojne opreme ..................................................................................... 16! 2.4.6! Aplikacijski virtualni računalniki ......................................................................... 17! 2.5! Hipervizorji .................................................................................................................. 17! 2.5.1! VMware vSphere................................................................................................... 21! 2.5.2! Microsoft Hyper-V ................................................................................................ 27! 2.5.3! Xen ........................................................................................................................ 30! 2.5.4! Proxmox VE .......................................................................................................... 33! 2.5.5! Povzetek ................................................................................................................ 35! 2.6! Virtualizacija namizij .................................................................................................. 37! 2.6.1! Connection Brokering........................................................................................... 41! 2.6.2! Prednosti VDI ....................................................................................................... 43! 2.6.3! Slabosti VDI .......................................................................................................... 44! 3! ODPRTOKODNA PROGRAMSKA OPREMA ............................................................... 45! 3.1! Ideja ............................................................................................................................. 45! 3.2! Prednosti ...................................................................................................................... 46! 3.3! Slabosti ........................................................................................................................ 48! 3.4! Izkušnje prehoda na odprtokodno programsko opremo .............................................. 49! 3.5! Uporabljena odprtokodna programska oprema ........................................................... 51! 3.5.1! Mozilla FireFox .................................................................................................... 52! 3.5.2! LibreOffice ............................................................................................................ 52! 3.5.3! Xubuntu 12.10 ....................................................................................................... 53! 4! UVEDBA VIRTUALIZACIJE V PRAKSI ....................................................................... 55! 4.1! Strojna oprema ............................................................................................................. 55! 4.2! Okoliščine prehoda ...................................................................................................... 57! 4.2.1! Čas in režim, potrebna za zagon .......................................................................... 57! 4.2.2! Strojno-programska podpora periferije ............................................................... 58! 4.3! Komercialna rešitev ..................................................................................................... 59! 4.3.1! VMware vSphere Hypervisor 5.1.......................................................................... 60! 4.3.2! Fujitsu Zero Client in Client Dell Wyse P25 ........................................................ 60! 4.3.3! Microsoft Windows 8 Professional klienti ............................................................ 61! 4.3.4! Microsoft Windows Server 2012 strežniki ............................................................ 62! 4.3.5! Microsoft Office 2010 Home and Business .......................................................... 63! 4.3.6! Microsoft Exchange Server 2010 ......................................................................... 63! 4.3.7! Microsoft ActiveDirectory .................................................................................... 64! 4.4! Odprtokodna rešitev .................................................................................................... 65! 4.4.1! Proxmox VE 2.2 .................................................................................................... 65! 4.4.2! Dell Wyse T50 ....................................................................................................... 66! 4.4.3! Linux Ubuntu Server 12.10 strežniki .................................................................... 66! 4.4.4! Linux Xubuntu 12.10 klienti.................................................................................. 68! 4.4.5! LibreOffice ............................................................................................................ 68! 4.4.6! Open-Xchange ...................................................................................................... 69! 4.4.7! Samba ................................................................................................................... 69! 4.5! Uporaba fizičnih računalnikov .................................................................................... 69! 5! EKONOMSKI VIDIK PREHODA .................................................................................... 70! 5.1! Strojna oprema ............................................................................................................. 70! 5.2! Licence programske opreme ........................................................................................ 71! 5.3! Zunanja podpora .......................................................................................................... 72! 5.4! Izobraževanje ............................................................................................................... 72! 5.5! Namestitev programske opreme .................................................................................. 73! 5.6! Poraba električne energije ........................................................................................... 73! 5.7! Vzdrževanje infrastrukture .......................................................................................... 75! 5.7.1! Odpravljanje napak na programski opremi ......................................................... 77! 5.7.2! Nameščanje posodobitev programske opreme ..................................................... 78! 5.7.3! Vzdrževanje strojne opreme.................................................................................. 78! 5.8! Skupni stroški lastništva .............................................................................................. 79! 5.9! Točka preloma ............................................................................................................. 81! 6! ZAKLJUČEK ..................................................................................................................... 83! 7! LITERATURA IN VIRI ..................................................................................................... 84! KAZALO SLIK Slika 2.1: Primer paravirtualizacije z orodjem Xen ................................................................. 12! Slika 2.2: Virtualizacija z emulacijo strojne opreme ................................................................ 13! Slika 2.3: Hipervizor tipa 1....................................................................................................... 18! Slika 2.4: Hipervizor tipa 2....................................................................................................... 19! Slika 2.5: Monolitični hipervizor.............................................................................................. 20! Slika 2.6: Mikrojedrni hipervizor ............................................................................................. 21! Slika 2.7: VMware Virtual SMP .............................................................................................. 23! Slika 2.8: VMware VMFS ........................................................................................................ 24! Slika 2.9: VMware Infrastructure Client .................................................................................. 24! Slika 2.10: VMware vMotion ................................................................................................... 25! Slika 2.11: VMware High Avalibility ...................................................................................... 26! Slika 2.12: Windows Server z vlogo Hyper-V ......................................................................... 28! Slika 2.13: Hyper-V Manager na Windows 8 Professional...................................................... 28! Slika 2.14: Konzola na Microsoft Hyper-V Server 2012 ......................................................... 29! Slika 2.15: Microsoft Hyper-V Server ..................................................................................... 30! Slika 2.16: Xen Hypervisor ...................................................................................................... 31! Slika 2.17: Struktura virtualnih računalnikov tipa OpenVZ na Proxmox VE .......................... 34! Slika 2.18: Proxmox VE spletni vmesnik za upravljanje virtualne infrastrukture ................... 35! Slika 2.19: Shema delovanja Connection Brokering arhitekture ............................................. 41! Slika 2.20: vWorkspace Management Console ........................................................................ 42! Slika 2.21: Upravljalnik tankih klientov Wyse Device Manager ............................................. 42! Slika 4.1: Strežnik Fujitsu Primergy RX100S6 ........................................................................ 56! Slika 4.2: Strežniška omara ...................................................................................................... 56! Slika 4.3: Nični odjemalec Fujitsu Zero Client DZ22-2 .......................................................... 60! Slika 4.4: Nični odjemalec Dell Wyse P25 .............................................................................. 61! Slika 4.5: Microsoft Windows 8 namizje z grafičnim vmesnikom Metro ............................... 62! Slika 4.6: Microsoft Windows Server 2012 namizje z grafičnim vmesnikom Metro .............. 63! Slika 4.7: Tanki odjemalec Dell Wyse T50 .............................................................................. 66! Slika 4.8: Namestitev paketa z orodjem apt-get v Ubuntu Server 12.10.................................. 67! Slika 4.9: Operacijski sistem Xubuntu 12.10 z namizjem Xfce ............................................... 68! Slika 5.1: Poraba električne energije po letih za posamezne rešitve ........................................ 75! Slika 5.2: Strošek vzdrževanja infrastrukture posamezne rešitve skozi leta ............................ 76! Slika 5.3: Skupni stroški lastništva po letih .............................................................................. 81! Slika 5.4: Struktura stroškov za širitev infrastrukture .............................................................. 82! Slika 5.5: Graf točke preloma ................................................................................................... 82! KAZALO TABEL Tabela 2.1: Primerjava lastnosti hipervizorjev ......................................................................... 36! Tabela 3.1: Minimalne strojne zahteve za operacijski sistem Xubuntu 12.10 ter Windows 8 . 53! Tabela 3.2: Odprtokodne alternative komercialnim programom v Linux okolju..................... 54! Tabela 5.1: Izračun stroška električne energije za naprave ...................................................... 74! Tabela 5.2: Izračun stroška porabe električne energije po letih ............................................... 74! Tabela 5.3: Izračun cene letnega vzdrževanja posameznih infrastruktur ................................. 76! Tabela 5.4: Izračun skupnih stroškov lastništva posameznih rešitev za obdobje petih let ....... 79! Tabela 5.5: Izračun stroškov posameznih predpostavk pri točki preloma ............................... 81! 1 UVOD V računalništvu lahko neprestano spremljamo evolucijo tehnologij, ki pripomorejo k lažjemu in bolj učinkovitemu izražanju človeške ustvarjalnosti. Tehnologije, ki so bile nekoč le del znanstveno-fantastičnih filmov, postajajo del vsakdanjega življenja. Evolucija včasih privede do popolnih preobratov in revolucije, ki ljudem posledično tudi spremeni dojemanje konceptov računalništva. Z revolucijo sledi razvoj tehnologij v smeri, o kateri pred leti ni še nihče razmišljal ali pa je tehnologija že obstajala, vendar so obstajale druge omejitve, kot na primer preslaba zmogljivost računalnikov, prepočasna pasovna širina spletne povezave ali lokalne mrežne infrastrukture, slab sprejem nove tehnologije med uporabniki, nezmožnost videti revolucionarni tehnološki koncept v vsakdanjem življenju itd... Primer revolucionarnega pristopa je tudi računalniška virtualizacija, ki v področje prinaša nove razsežnosti. Še pred 20 leti je bila ideja poganjanja operacijskega sistema znotraj že obstoječega sistema za povprečnega uporabnika nekaj popolnoma nepredstavljivega, sedaj pa postaja že nekaj vsakdanjega in ponekod celo nuja. Z inovativnimi pristopi se da veliko privarčevati že z uporabo obstoječe računalniške infrastrukture, brez potrebe po nakupu nove, ali pa se izogniti nepotrebnemu velikemu številu računalniških sistemov. Za virtualni sistem je lahko dovolj že samo en dovolj zmogljiv računalnik, ki s pogajanjem virtualnih računalnikov opravlja naloge več fizičnih računalnikov. Pri virtualnih računalnikih skorajda ni arhitekturnih omejitev, saj lahko na enem virtualnem sistemu poganjamo hkrati na primer Windows 7, Windows Server 2008 R2, Linux Ubuntu Server in druge operacijske sisteme, sistemske vire pa lahko med virtualne računalnike razdeljujemo preko preprostega grafičnega vmesnika. V diplomski nalogi, ki globlje obravnava možnost in opcije uvedbe virtualizacije v konkretni organizaciji, v prvem poglavju predstavljamo dotično organizacijo, opisujemo okoliščine v in zaradi katerih bi migracijo na virtualizacijo infrastrukture želeli izvesti ter predvidevamo rezultate uvedbe virtualizacije. V drugem poglavju opisujemo delovanje virtualizacije ter tehnologije, ki jo sestavlja, časovni razvoj virtualizacije in razloge za uvedbo virtualizacije v delovno okolje. Dve od treh opcij uvedbe virtualizacije v obravnavani organizaciji zajemata uporabo odprtokodne programske opreme, zato je tretje poglavje naloge namenjeno predstavitvi koncepta ter ideje odprtokodne programske opreme, njenih prednosti ter slabosti, izkušenj pri prehodu na uporabo odprtokodne programske opreme drugih organizacij in opis 1 odprtokodne programske opreme, ki je predvidena za uporabo v primeru obravnavane organizacije. V četrtem poglavju opisujemo zahtevane lastnosti sistema, okoliščine izvedbe prehoda in predstavljamo konfiguracije treh predlaganih rešitev - dveh z uporabo virtualizacije in ene z uporabo fizičnih računalnikov. V petem poglavju opisujemo ekonomski vidik prehoda. Vsebuje izračune cen posameznih postavk celotnega stroška lastništva in obrazložitev predpostavk, na podlagi katerih so bili stroški izračunani. V šestem poglavju razmišljamo o možnostih za izboljšavo in nadaljnjem razvoju uvedbe virtualizacije v podjetju, v sedmem poglavju pa o sklepnih mislih. 1.1 Predstavitev organizacije Organizacija, na primeru katere obravnavamo študijo prenove informacijskega delovnega okolja, je javni zavod, ki je nastal konec sedemdesetih let ob združitvi takrat samostojnih podjetij v lasti občin na območju Dolenjske in Bele krajine. Obravnavani zavod ima danes 14 poslovalnic, s čimer v jugovzhodni Sloveniji pokriva približno dve tretjini trga v tej panogi. Zavod zaposluje več kot 70 ljudi, kar po slovenskih merilih (MVZT 2009) pomeni, da je po velikosti ekvivalenten srednje velikim podjetjem. 1.2 Opis problema Računalniška strojna oprema zavoda je razmeroma nova (večina računalnikov je mlajših od 4 let) in v celoti od proizvajalca Fujitsu-Siemens, kljub temu pa njeno vzdrževanje predstavlja velik napor za eno osebo. S hitrim razvojem tehnologije in uveljavljanjem novih tipov ležišč, konektorjev in drugih standardov pri strojni opremi, skoraj za vsako serijo računalnikov potrebujemo drugo generacijo nadomestnih delov. Zavod se za nakup računalnikov večinoma odloča na podlagi 5-letne garancije, ki jo Fujitsu daje na zgornji razred osebnih računalnikov za poslovno rabo, katerih specifikacije pa daleč presegajo dejanske potrebe. Ti računalniki se namreč uporabljajo zgolj za poganjanje ene okenske aplikacije (v uporabi so za prodajnimi pulti), ki se zaganja iz deljene mape na strežniku na posamezni lokaciji in občasno za nezahtevno rabo urejevalnika teksta in spletnega brskalnika (vodje poslovalnic in administracija). V primeru, da imamo 60 računalnikov, imamo 60 trdih diskov, vsaj 60 kosov pomnilnika, 60 električnih napajalnikov in 60 matičnih plošč, ki lahko nepredvideno odpovejo. Naslednji problem predstavlja vzdrževanje programske opreme, ki v zavodu temelji na operacijskemu sistemu Microsoft Windows XP, na vseh novih računalnikih, kupljenih v zadnjih dveh letih, pa na Microsoft Windows 7. Operacijski sistem Windows s svojo 2 razširjenostjo in prilagodljivostjo s sabo prinaša tudi več varnostnih lukenj in nestabilno delovanje (Computer Hope, 6.10.2012), kar zahteva redno optimiziranje in čiščenje z antivirusnimi orodji ali občasno celo ponovno namestitev sistema, kar pa vzame veliko časa in predstavlja izpad delovanja, licence za programsko opremo (operacijski sistemi in pisarniške aplikacije) pa predstavljajo velik del stroškov. Zavod je pred dobrim letom opravil popoln prehod na novo okensko aplikacijo, kar je zahtevalo tudi nakup novih zmogljivejših strežnikov, katerih procesorski čas pa je prav tako zelo slabo izkoriščen. 1.3 Raziskovalna vprašanja • Katere so možnosti virtualnih rešitev? o Kakšna je razlika med virtualizacijskimi orodji? o Je v virtualnem okolju možna uporaba obstoječe periferne opreme? o V kolikšnem času je možna migracija v virtualizacijsko okolje? • Katere so prednosti uporabe odprtokodne programske opreme? • Je virtualiziranje namizij cenejše od fizičnih računalnikov? o Kakšna je cena vzdrževanja virtualne infrastrukture? 1.4 Cilj raziskave Naš cilj je na testni strojni opremi (fizični strežnik) preizkusiti več vrst hipervizorjev, raziskati njihovo zmogljivost in na podlagi zahtev izbrati najprimernejšega za potrebe zavoda, ki z zamenjavo stacionarnih računalnikov za "tanke kliente" uvaja virtualizacijo vseh računalnikov v informacijskem okolju, s čimer bi ob navezavi z odprtokodno programsko opremo domnevno rešili strojni in programski vidik vzdrževanja. Bistvo naloge je raziskati, ali je zastavljena ideja kot projekt tehnično sploh izvedljiva in smiselna, kakšne prednosti prinaša v smislu prihranka časa in stresa za informatika, kakšne so pasti ali slabosti takega sistema, ali s sabo prinaša kake organizacijske spremembe, kakšen bi bil vpliv spremembe okolja na delovanje zavoda in njenega osebja, kakšne bi bile zahteve in proces prehoda ter uvajanja in kakšen je njen finančni vidik. Z diplomsko nalogo bom skušal zaorati ledino še precej svežega področja računalništva virtualizacije v navezi z odprtokodno programsko opremo, ki utegne predstavljati smer, v 3 katero se bo razvijala virtualizacija ali pa vsaj trend osebnih računalnikov (računalništvo v oblaku, virtualizacija, odprta koda) in arhitekture sistemov vsaj v poslovni rabi, kjer je govora o večjih sistemih ter govoriti o prednostih in slabostih, ki jih prinaša v močni povezavi z odprtokodno programsko opremo. 2 VIRTUALIZACIJA Virtualizacija je skupno ime za vrsto tehnologij, ki v zadnjem času predstavlja vodilni trend na področju informacijske tehnologije in lahko posamezno fizično sredstvo razdeli med množico logičnih sredstev ali pa več fizičnih sredstev združi v posamezno logično sredstvo. Glavne prednosti virtualizacije so: • centralno upravljanje informacijske tehnologije, • boljša razširljivost infrastrukture, • konsolidacija strežniške infrastrukture, kar pomeni manjšo porabo energije, manjšo porabo prostora in manjše naložbe v hladilne sisteme, • enkapsulacija, kar pomeni lažje migriranje in varnostno kopiranje, • izolacija, ker pomeni večjo varnost in medsebojno neodvisnost virtualnih sistemov in • enostavnejša nadgradnja ali zamenjava fizičnih resursov (Novak 2011, str. 11). Virtualizacija poleg znižanja stroškov za strojno in programsko opremo ter stroškov dela prinaša številne prednosti, ki omogočajo IT oddelkom izboljšanje njihovega poslanstva. Med pridobitvami so tudi večja varnost zaradi centralizacije IT okolja, boljše obvladovanje informacijskih storitev glede na potrebe aplikacij in poslovnih uporabnikov, enostavnejše upravljanje lastniških sistemov ter enostavnejše načrtovanje dela in osebja (Strmšek 2009, str. 14-15). Virtualizacija deluje tako, da med strojno opremo in operacijskim sistemom pride dodatna plast, nekakšen nadzorni sistem imenovan hipervizor (angl. hypervisor - skovanka besed "hyper" in "supervisor"). Operacijski sistemi, ki tečejo v virtualnih strojih, tako ne komunicirajo direktno s strojno opremo, pač pa s to vmesno plastjo, ki omogoča, da virtualni stroji tečejo neodvisno drug od drugega in si delijo strojno opremo. Hipervizor lahko teče direktno na strojni opremi (t.i. "bare metal hypervisor") ali pa je programska oprema, ki se namesti na gostiteljski operacijski sistem, najpogosteje GNU/Linux ali Windows. Prvi tip 4 rešitve velja za bolj resnega in primernega za produkcijsko rabo, saj dodatna koda operacijskega sistema pomeni dodatne hrošče in dodatne težave pri posodabljanju programske opreme (Hvalica 2010, str. 2). Navidezni računalnik je izoliran programski vsebnik (angl. software container), znotraj katerega tečejo operacijski sistem in programi popolnoma enako, kot bi tekli neposredno na fizičnem računalniku. Navidezni računalnik ima tako, kot fizični računalnik, s stališča operacijskega sistema in aplikacij svojo matično ploščo, BIOS, centralno procesno enoto, grafično in mrežno kartico, trdi disk, vendar pa ne vsebuje nobenega kosa fizične strojne opreme, saj je vsa sistemska strojna oprema realizirana na programskem nivoju. Seveda navidezni računalnik za delovanje potrebuje fizično strojno opremo, vendar ni odvisen od njenih lastnosti. Edina omejitev je ta, da mora biti sistemska fizična oprema iste arhitekturne zasnove kot navidezna. Tako na primer ni možno na AIM PowerPC arhitekturi izvajati navidezne računalnike z Intel x86 navidezno sistemsko opremo in obratno. S pomočjo programske opreme za virtualizacijo lahko na enem fizičnem računalniku ustvarimo poljubno število navideznih računalnikov in vsakemu dodelimo poljuben nabor navidezne sistemske opreme. Zaradi enkapsulacije in izolacije celotne navidezne sistemske opreme, kakor tudi operacijskega sistema skupaj z vsemi programi, lahko navidezni računalnik, oziroma natančneje njegovo podobo ali sliko (angl. image), ki predstavlja posnetek stanja (angl. snapshot) na navideznih pomnilniških medijih, preprosto prenesemo oziroma kopiramo na drug fizični računalnik ali pomnilniški medij, podobno kot to počnemo z drugimi datotekami. Pri tem je zelo pomembno dejstvo, da nam po kopiranju datotek navideznega računalnika na neki drug fizični računalnik ali pomnilniški medij ni potrebno kakorkoli spreminjati ali nastavljati gonilnikov navidezne sistemske opreme. Po končanem prenosu datotek in predpostavki, da je na fizičnem računalniku nameščena ustrezna virtualizacijska programska oprema, sta navidezni računalnik in njegov operacijski sistem takoj pripravljena na zagon ter nemoteno delovanje. To pomeni, da je navidezni računalnik preprosto prenosljiv in popolnoma neodvisen od tipa strojne opreme, na kateri se izvaja virtualizacija. Simulacija sistemske strojne opreme nam nadalje omogoča, da lahko navideznemu računalniku dodelimo denimo virtualiziran SCSI trdi disk ali drugačen tip zvočne ali grafične kartice, čeprav ta strojna oprema v fizičnem računalniku ni prisotna. Namestitev operacijskega sistema in ostale programske opreme na navidezni računalnik je identična namestitvi na fizični računalnik. Pravzaprav se operacijski sistem ne zaveda, da teče 5 na programsko simulirani sistemski opremi. Tudi v omrežju so navidezni računalniki vidni kot ostali fizični računalniki in se pri medsebojni komunikaciji ne razlikujejo od fizičnih. Omenili smo že, da lahko hkrati neodvisno izvajamo več navideznih računalnikov. Tako na primer zrušitev operacijskega sistema na navideznem računalniku ne vpliva na delovanje drugih navideznih računalnikov ali na delovanje gostiteljskega računalnika, na katerem se izvaja virtualizacija. Ker ima navidezni računalnik po delovanju identične lastnosti kot fizični računalnik, moramo za namestitev komercialnega operacijskega sistema in druge programske opreme kupiti novo licenco (Petkovšek 2008, str. 6-8). 2.1 Časovni razvoj virtualizacije Virtualizacija se je prvič pojavila v 60. letih prejšnjega stoletja, ko jo je predstavil IBM na svojih mainframe strežnikih z namenom vzporedno izvajati več aplikacij in procesov na eni strojni opremi, s tem pa tudi povečati izkoristek strojne opreme (Šlegel 2010, str. 2). Šlo je za izredno drago strojno opremo, zato so z razdelki oziroma "particijami" omogočili kar najboljši izkoristek. Zaradi teh razdelkov je bilo mogoče zaganjanje več programov hkrati. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je podjetje VMware začelo z virtualizacijo na arhitekturi x86, so bili motivi podobni. Takrat so strežniki na tej arhitekturi postali razmeroma poceni, svoje pa je pri tem prispeval tudi operacijski sistem GNU/Linux. Hitrost strežnikov je z leti naraščala po Moorovem zakonu, zasedenost le-teh pa je bila v povprečju med 10 in 15 odstotki. V največ primerih je iz varnostnih razlogov na enem strežniku tekla ena sama aplikacija, zaradi česar težave ene aplikacije niso mogle ohromiti še kake druge aplikacije, ki bi tekla na istem strežniku. To posledično povzroči bistveno več vzdrževalnih del, poleg tega pa strežniki porabijo precej električne energije. Seveda je posledica visoke porabe tudi gretje strežniških prostorov, hlajenje pa je drago in zahteva veliko energije. Morebitni izpadi klimatskih naprav lahko povzročijo odpovedi strežniških komponent, še posebej so na to občutljivi trdi diski (Hvalica 2010, str. 2). 2.1.1 Atlas Prvi izmed superračunalnikov v zgodnjih 1960, ki je imel koncept časovnega deljenja, multi programiranja in deljenja kontrole nad računalniško periferijo, je bil računalnik Atlas. Projekt je bil voden na univerzi v Manchestru na oddelku za elektrotehniški inženiring ter bil financiran s strani podjetja Ferranti Limited. Atlas je bil najhitrejši računalnik v tistem času. Za hitrost, ki jo je dosegal, je bila delno odgovorna ločitev procesov operacijskega sistema v 6 komponenti imenovani supervisor (nadzornik) in komponenti odgovorni za izvrševanje uporabnikovih programov. Supervisor je upravljal ključne vire, kot so računalniški procesorski čas, ter posredoval posebna navodila ali kode v pomoč pri določevanju in upravljanju računalniškega okolja za navodila uporabnikovega programa. V bistvu je to bilo rojstvo hipervizorja oz. nadzornika virtualnega stroja. Kasneje so Atlasu dodali funkcijo virtualnega spomina, poimenovano one-level store (shranjevanje na enem nivoju) in tehniko ostranjevanja (angl. paging) za sistemski pomnilnik. Atlasovo jedro za shranjevanje je bilo tudi logično ločeno od shranjevanja, uporabljenega pri uporabnikovih programih, kljub temu da sta bila oba integrirana. V več pogledih je bil to prvi korak k ustvarjenju plasti abstrakcije, ki je skupna vsem virtualizacijskim tehnologijam (Fluks 2009, str. 4). 2.1.2 The M44/44X Project Konkurenčna atmosfera je vzpodbudila IBM, ki je odgovoril z računalniškim sistemom M44/44X. Razvili so ga v IBM Thomas J. Watson raziskovalnem centru v Yorktownu v New Yorku, z zelo podobno arhitekturo kot pri računalniku Atlas. Ta arhitektura je bila prva, ki je vpeljala izraz virtualnih strojev ter postala IBM-ov prispevek k razvijajočim se konceptov sistemov časovnega deljenja. Glavni stroj je bil IBM 7044 (M44) znanstveni računalnik in nekaj simuliranih 7044 virtualnih strojev ali 44X-ov, ki so uporabljali hkrati strojno in programsko opremo, virtualni spomin in koncept multi programiranja. Za razliko od poznejših implementacij sistemov deljenja časa M44/44X virtualni stroji niso implementirali celotne simulacije strojne opreme. Namesto tega so spodbujali pojmovanje, da so virtualni stroji enako učinkoviti kot konvencionalni pristopi. Da bi potrdili to pojmovanje, je IBM uspešno razvil naslednike projekta M44/44X, ki so pokazali, da ta trditev ni samo resnična, ampak lahko celo vodi k novemu pristopu v računalništvu (Fluks 2009, str. 4). 2.1.3 CP/CMS Kasnejši dizajn, IBM 7094, ki so ga razvili raziskovalci v MIT in IBM-ovi inženirji, je predstavil sistem kompatibilnega deljenja časa (CTSS - Compatible Time Sharing System). Izraz kompatibilnost se je nanašal na kompatibilnost s standardnim procesnim operacijskim sistemom, uporabljenim na stroju Fortran Monitor System (FMS). CTSS ni bil sposoben poganjati samo FMS v glavnem 7094 kot primaren objekt, ampak je znal poganjati tudi 7 nemodificirano kopijo FMS v vsakem ločenem virtualnem stroju kot objekt v ozadju. Programi v ozadju so lahko dostopali do vse periferije, kot so kasetni trakovi, printerji, kartice, grafični ekrani itd., na enak način kot programi, ki so bili v ospredju, vse dokler niso motili procesorjev deljenja časa v ospredju (Fluks 2009, str. 4). 2.1.4 Eksplozija virtualizacije med leti 1990 in 2000 Medtem ko so bili v preteklosti nekateri poskusi uspešni in drugi neuspešni, so se v začetku 1990 začeli poskusi strežniške virtualizacije, kot tudi poskus poenostavitve podatkovnih centrov ter delitev infrastrukture ali konsolidacija. Veliko podjetij, kot so Sun Microsystems, Microsoft in VMware, so razvili produkte za uporabo v podjetjih, s katerimi so si tudi zgradili svojo bazo zvestih uporabnikov. Kakorkoli že, odprtokoden produkt Xen je začel konkurenco ogrožati s svojim inovativnim pristopom k virtualizaciji. Dobro je bil tudi sprejet v Linux skupnosti ter je zdaj integriran v mnogo popularnih Linux distribucij (Fluks 2009, str. 5-6). 2.2 Razlogi za virtualizacijo Podjetja so v zadnjih nekaj letih virtualizacijo začela uporabljati predvsem zaradi nižanja stroškov. Če je izkoriščenost strežnikov boljša, dela z njimi pa je manj, to pomeni manj potrebne strojne opreme in pa tudi manj potrebnega skrbniškega osebja. VMware navaja pet najmočnejših razlogov za virtualizacijo (VMware, 3.9.2012): • Boljša izkoriščenost obstoječih resursov in ukinitev zastarelega modela "ena aplikacija - en strežnik" s konsolidacijo strežnikov. S tem, ko na en fizični strežnik postavimo več sistemov, dosežemo veliko boljšo izkoriščenost virov, predvsem procesorjev. Povprečna izkoriščenost procesorjev v računalniških centrih, če odštejemo trenutne visoke obremenitve, je samo 10-15 %. Strežniki so v centrih vključeni nepretrgoma tudi izven delovnega časa, kar pomeni, da so v tem času večinoma neizkoriščeni, porabljajo pa energijo za delovanje in energijo, ki je potrebna za hlajenje centra (Golden et al. 2008, str. 3). • Zmanjšanje stroškov podatkovnega središča z zmanjšanjem fizične infrastrukture in izboljšanjem razmerja strežnik/administrator. Zmanjšajo se stroški strežniške strojne opreme. Zaradi boljšega izkoristka obstoječe infrastrukture je potrebne manjše število strežnikov. Manjše število strežnikov pa pomeni manjše stroške napajanja, manj sredstev za hlajenje, enostavnejše in cenejše vzdrževanje infrastrukture računalniškega 8 centra. Pomeni tudi manj stroškov za nadomestno oz. rezervno napajanje, manj stikal zaradi manjšega števila fizičnih mrežnih povezav. • Izboljšanje razpoložljivosti aplikacij, potrebnih za nemoteno poslovanje podjetja, varno shranjevanje rezervnih kopij, migracije celotnih virtualnih okolij brez prekinitve delovanja storitev in hitro reševanje ob nepredvidenih dogodkih. • Večja fleksibilnost, odzivanje na spremembe trga z dinamičnim dodeljevanjem virov, hitro pripravo (angl. provisioning) in izboljšanje nameščanja novih aplikacij in namizij (VDI). Recimo, da se v organizaciji pokaže potreba po novem strežniku. V klasičnem računalniškem centru za tako postavitev (izražena želja, nabava strojne opreme, postavitev sistema, test, končna razpoložljivost uporabniku) potrebujemo povprečno od 4 do 6 tednov. V navideznih sistemih je za postavitev potrebno nekaj delovnih ur, odvisno od kompleksnosti sistema/strežnika, ki ga želimo postaviti. Prostor in strojne vire imamo že na voljo. Pripravljene imamo že osnovne predloge strežnikov (OS, antivirus, popravki ...), iz katerih potem s pomočjo pomožnih orodij kreiramo nov navidezni strežnik. • Izboljšanje upravljanja in varnosti namizij. Z uporabo pomožnih orodij lahko navidezne strežnike skupaj z aplikacijami prestavljamo med različnimi fizičnimi strežniki ali celo med oddaljenimi računalniškimi centri. Zmožnost migriranja/ prestavljanja navideznih strežnikov skupaj z aplikacijami omogoča načrtovanje strojnih in programskih vzdrževanj brez prekinitev v delovanju aplikacij (Uranič 2009, str. 12-13). • Varnost virtualne infrastrukture. Varnost podatkov je v informacijski poleg zanesljivosti in razpoložljivost najpomembnejši kriterij delovanja računalniških sistemov. Navidezni strežniki oz. delovne postaje se navzven obnašajo enako kot klasični fizični strežnik ali delovne postaje. To pomeni, da so enako izpostavljeni napadalcem in obstaja možnost kraje podatkov ali informacij enako kot v klasičnih sistemih. Pri strežnikih imamo orodja za pomoč pri upravljanju in nadzoru virtualnih strežnikov. Z enim orodjem nadziramo vse virtualne strežnike, kar pomeni dodatno ranljivost, saj vdor ali zloraba teh orodij lahko ogrozi še tako zaščitene navidezne strežnike. Po drugi strani pa: pri klasičnih strežnikih se večkrat, zaradi boljše izrabe procesorske moči, na en strežnik namešča več različnih aplikacij oz. se strežniku dodeli več funkcij/nalog. Dobra stran pri virtualnih strežnikih pa je ravno v tem, da aplikacije, funkcije oz. naloge porazdelimo na več virtualnih strežnikov. Morebitni 9 vdor v enega od sistemov tako ne pomeni vdor v celoten sistem (Uranič 2009, str. 5859). Informatika je postala strateški steber poslovanja, zato podjetja od svojih informacijskih oddelkov zahtevajo vedno bolj dovršene rešitve in zmožnosti, ki dosledno podpirajo poslovanje. Hkrati od njih zahtevajo stalen razvoj novih funkcionalnosti, ki ga zavirajo predvsem visoki stroški in čas, porabljen za vzdrževanje obstoječih sistemov in aplikacij. V IT oddelkih so se s temi izzivi do sedaj spopadali z organizacijskimi in tehnološkimi pristopi, ki pa niso dovolj učinkoviti. V zadnjih letih je v oddelke IT prodrla ideja virtualizacije, ki bistveno poenostavlja obvladovanje sistemov v različnih informacijskih okoljih. 2.3 Šest Gartnerjevih nasvetov za virtualizacijo Pri Gartnerju (Strmšek 2009, str. 16-17) svetujejo, da podjetja pred začetkom virtualiziranja strežnikov upoštevajo šest najboljših praks, da se izognejo težavam. Prepričani so, da bo virtualizacija do leta 2021 najpomembnejši trend na področju strežnikov. 1. Začnite z malim, mislite na veliko. Čeprav bo večina izdelovalcev opreme in svetovalcev priporočala obsežne virtualizacije strežnikov, Gartner zaradi stroškov, upravljalskih in kulturnih izzivov v začetku priporoča manjše virtualizacijske projekte. Obstajata dve ločeni stopnji uvedbe virtualizacije; prva je usmerjena v konsolidacijo strežnikov, prihranke in boljšo izrabo strojne opreme, druga, strateško pomembnejša in kompleksnejša, pa v zagotavljanje novih storitev in izboljšanje njihove kakovosti ter hitrosti. 2. Zahtevajte hitro povrnitev vlaganj. Zaradi hitrega razvoja trga si morajo organizacije zastaviti poslovne cilje s hitro povrnitvijo vlaganj. Gartner priporoča, da se poslovna upravičenost strežniške virtualizacije gradi na celotni povrnitvi vlaganj v šestih mesecih ali celo prej. Na splošno naj bi podjetja, ki bodo na leto uvedla približno 50 virtualnih naprav, virtualizacijo lahko dobro poslovno upravičila. 3. Virtualizacija pravih aplikacij. Vse aplikacije niso dobra izbira za virtualizacijo. Zlasti aplikacije z visokimi vhodnoizhodnimi zahtevami so lahko na virtualnih napravah neučinkovite. Prav tako ne bo mogoče 10 ustvariti prihrankov na aplikacijah, ki že učinkovito izkoriščajo obstoječo strojno opremo, zato se je najbolje posvetiti starejšim, manjšim paketnim aplikacijam (angl. packaged applications)1. Večino virtualnih naprav za zdaj uvajajo v produkcijskih vlogah, ponavadi pri manj poslovno kritičnih strežnikih. 4. Definirajte strategijo shranjevanja podatkov. Definicija hranjenja virtualnih slik in aplikacijskih podatkov je kritični dejavnik za odzivnost, ki jo podjetju prinaša uvajanje virtualizacije. Na primer, če podjetje hrani virtualne slike na neposredno povezanem sistemu za shranjevanje podatkov, bo omejeno pri možnosti podvajanja ali obnovitve teh slik, zlasti v primeru odpovedi. Če pa se slike hranijo na centralnem sistemu, daje to podjetju prilagodljivost pri dostopanju do virtualnih slik s kateregakoli povezanega strežnika. 5. Razumevanje programske opreme. Virtualizacija je tako hiter trend, da so ponudniki programske opreme na področju cen in licenciranja še vedno problematični. Dokler ne bodo vzpostavljeni novi cenovni modeli, morajo uporabniki dobro preučiti in razumeti cenovne in licenčne politike. 6. Učinkovito povezovanje virtualnih naprav. Prilagodljivi procesi za dinamično relokacijo strežniških zmogljivosti so pomembnejši kot načrtovanje popolnega načrta statične konsolidacije. Delovne obremenitve se spreminjajo, zato je ključnega pomena dinamično prilagajanje, zlasti v zgodnjih stopnjah virtualizacije. Tipi virtualizacije 2.4 Najpogostejša uporaba virtualizacije v podatkovnih centrih je strežniška virtualizacija (angl. server virtualization), ki je možna na tri različne načine: 1 • virtualizacija na nivoju operacijskega sistema • paravirtualizacija (angl. paravirtualization) • emulacija strojne opreme (angl. hardware emulation) Paketne aplikacije so samostojne aplikacije, ki se zaganjajo lokalno, njihovo delovanje pa ni odvisno od omrežja. Običajno se namestijo z namestitveno skripto (angl. installer). 11 Virtualizacija na nivoju operacijskega sistema temelji na skupnem jedru (angl. kernel) gostiteljevega operacijskega sistema, znotraj katerega tečejo med seboj neodvisni navidezni računalniki. Prednost tega postopka je predvsem v njegovi hitrosti, žal pa ne podpira različnih operacijskih sistemov. Paravirtualizacija ne emulira celotne strojne opreme, temveč koordinira oziroma multipleksira dostop do fizične strojne opreme (Slika 2.1). Operacijske sisteme je potrebno za takšen način delovanja ustrezno prilagoditi. Slika 2.1: Primer paravirtualizacije z orodjem Xen Vir: Lastni prikaz (2012) Pri emulaciji strojne opreme posebej prirejena programska oprema, imenovana hipervizor (angl. hypervisor), poskrbi za programsko emulacijo fizične strojne opreme. Za vsak navidezni računalnik ustvari navidezno (virtualno) strojno opremo, med izvajanjem operacijskih sistemov pa skrbi za prestrezanje sistemskih klicev in koordinira dostop do fizičnih strojnih virov (Slika 2.2, str. 13). 12 Slika 2.2: Virtualizacija z emulacijo strojne opreme VM1 VM2 VM3 Aplikacije Aplikacije Aplikacije Operacijski sistem Operacijski sistem Operacijski sistem Hipervizor x86 arhitektura Vir: Lastni prikaz (2012) 2.4.1 Popolna virtualizacija Najstarejši način, ki je bil uporabljen za prvi rod virtualizacije, se imenuje popolna virtualizacija (angl. full virtualization). Zanj je značilno, da v celoti posnema oziroma simulira delovanje sistemske opreme na programski ravni. Ta proces je sicer znan kot abstrakcija strojne opreme (angl. hardware abstraction). Tako se ustvari popolno navidezno okolje, znotraj katerega se lahko brez vsakršnih sprememb izvaja gostujoč operacijski sistem natanko tako, kot bi se izvajal neposredno na fizični sistemski opremi. Popoln način virtualizacije se doseže z namestitvijo virtualizacijske programske opreme na gostiteljski operacijski sistem. Ta teče v tako imenovanem uporabniškem režimu, v katerem ni mogoč direkten dostop do fizične strojne opreme. Operacijski sistem pa deluje v sistemskem režimu, kateremu je dovoljen direkten dostop. Razvijalci programske opreme so tukaj naleteli na precej trd oreh. Arhitektura x86 namreč ne podpira popolne strojne virtualizacije. Obstaja 17 strojnih ukazov, ki jih je nemogoče virtualizirati in izvajati v uporabniškem režimu, ne da bi povzročili zrušitev celotnega sistema z gostiteljem vred. To oviro so razvijalci odpravili s tehniko binarnega prevajanja (angl. binary translation). Tako Virtual Machine Manager (VMM), vmesnik med fizično in navidezno sistemsko opremo, lovi problematične ukaze gostujočega operacijskega sistema in jih ustrezno spremeni v varne ukaze, kar zahteva precej procesorskega časa. Posledica tega je, da gostujoč operacijski sistem teče počasneje, kot če bi tekel neposredno fizični sistemski opremi. V praksi to ni tako zelo opazno ob ustrezno hitrem 13 procesorju. Velika prednost popolne virtualizacije je v tem, da so navidezni računalniki neodvisni od sistemske opreme in jih brez kakršnegakoli vpliva preprosto selimo med računalniki z različno sistemsko opremo iste arhitekture. Virtualizacijska programska oprema, ki ustvari virtualizacijski sloj, se na gostitelju izvaja kot vsaka druga uporabniška programska oprema. Na gostiteljskem operacijskem sistemu teče kot en proces. Vsak navidezni računalnik se znotraj tega procesa izvaja kot svoja nit (angl. thread). Tipična predstavnika tega načina virtualizacije sta VMware Workstation in Microsoft VirtualPC (Petkovšek 2008, str. 9-10). 2.4.2 Paravirtualizacija Paravirtualizacija je virtualizacijska tehnika, ki predstavlja vmesnik programske opreme za virtualne naprave, ki je podoben, vendar ni enak, kot je fizična strojna oprema. Namen spremenjenega vmesnika je zmanjšati delež časovne izvedbe gostujočega sistema, porabljenega za dejavnosti, ki so bistveno težje za delovanje v virtualnem okolju v primerjavi z nevirtualiziranimi okolji. Paravirtualizacija zagotavlja posebej definirane "kavlje”, ki dovoljujejo gostujočemu sistemu in gostitelju potrditev teh nalog, ki bi bile drugače izvedene v virtualni domeni, kjer so performanse veliko slabše. Uspešna paravirtualna platforma omogoča, da je lahko nadzornik virtualnih strojev veliko preprostejši, ker lahko preseli izvedbo kritičnih nalog iz virtualne domene v gostiteljevo domeno ter s tem zmanjšuje nasploh degradacijo performans v virtualnem sistemu. Žal paravirtualizacija potrebuje operacijski sistem, ki je posebej prilagojen za ta način virtualizacije. V tem primeru imajo prednost odprtokodni sistemi, ki jih je veliko lažje prilagoditi, kot zaprtokodni, ki so pod kontrolo proizvajalca. Zato je nemogoče paravirtualizirati na primer Windows ali Apple operacijske sisteme (Fluks 2009, str. 26). Paravirtualizacija je nastala kot alternativa popolni virtualizaciji in binarnemu prevajanju ukazov centralne procesne enote navideznega računalnika. Glavni vzrok za njen nastanek je predvsem izredna kompleksnost razvoja VMM za popolno virtualizacijo, ki zahteva izjemna znanja in dolgoletne izkušnje. Za paravirtualizacijo bi lahko rekli, da ni prava virtualizacija, ker zanjo ne veljajo vse lastnosti popolne virtualizacije. Gostujoči operacijski sistem namreč potrebuje spremembe v samem jedru, da lahko komunicira z VMM preko hiperklicev (angl. hypervisor calls). Pri paravirtualizaciji se gostujoči operacijski sistem torej zaveda izvajanja na navidezni sistemski opremi. Operacijski sistem na navideznem računalniku ima tako preko 14 hiperklicev direkten dostop do fizične sistemske opreme in tako tudi ni neodvisen od sistemske opreme fizičnega računalnika, kot to velja za popolno virtualizacijo. Abstrakcija sistemske strojne opreme je tukaj odveč. Prednost paravirtualizacije je v tem, da se navidezni računalniki izvajajo precej hitreje kot v primeru popolne virtualizacije, v praksi hitrost izvajanja ni bistveno nižja, kot če bi se operacijski sistem izvajal neposredno na fizični sistemski strojni opremi. Razlog za to so prav hiperklici, te si lahko predstavljamo kot nekakšne programske prekinitve (angl. software interrupts), ki omogočajo bistveno učinkovitejše in hitrejše prevajanje problematičnih ukazov x86 arhitekture. Pri tem tipu virtualizacije gostiteljski operacijski sistem, ki je ustrezno spremenjen, igra vlogo VMM. Takemu tipu VMM pravimo hipervizor. Seveda pa za ustrezne spremembe jedra operacijskega sistema potrebujemo njegovo izvorno kodo. Prav zato srečamo paravirtualizacijo na odprtokodnih operacijskih sistemih, večinoma je to Linux. Tipična predstavnika tega načina virtualizacije sta Citrix Xen in VMware ESX. Izvorna koda komercialnih operacijskih sistemov ni javno dostopna, zato lahko samo njen izdelovalec ustrezno spremeni samo jedro operacijskega sistema. Slika 2.1 (str. 12) prikazuje shemo paravirtualizacije na primeru orodja Xen, iz katere je jasno razvidno, da se virtualizacijski sloj, se pravi hipervizor, izvaja neposredno na fizični sistemski opremi. V tem primeru funkcijo VMM upravlja posebej prirejeno jedro operacijskega sistema (Petkovšek 2008, str. 10-11). 2.4.3 Virtualizacija na nivoju operacijskega sistema Procesi različnih delovnih postaj tečejo v tem primeru izolirano in istočasno na istem jedru, vendar neodvisno drug od drugega. V bistvu gre za nizkonivojsko programsko ločitev skupin procesov posameznih navideznih delovnih postaj. Primeri tega načina so OpenVZ, FreeBSD Jails, Linux-Vserver. Velika prednost tega načina je t.i. "native speed" vseh sistemov, vendar pa vsak velik plus prinaša tudi velike minuse. V tem primeru je to ta, da je možen samo en kernel na serverju, torej morajo biti vsi sistemi, ki so virtualizirani na enem kosu strojne opreme, zgrajeni okoli istega jedra, čeprav so lahko različne distribucije. Omejeni smo torej na poganjanje več virtualnih Linux sistemov, na isti strojni opremi pa ne moremo hkrati poganjati še Microsoft Windows sistema. Na ta način lahko na delovni postaji z 1,5 GB RAM-a hkrati teče tudi do 100 Linux strežnikov z osnovno konfiguracijo Apache in gostovanjem HTML strani, ne da bi katerikoli od njih bistveno izgubil na hitrosti (Škrubej 2007, str. 38). 15 2.4.4 Strojno podprta virtualizacija Najnovejši način virtualizacije, ki je na široko odprl vrata za razvoj virtualizacije tudi manjšim proizvajalcem programske opreme, se imenuje strojno podprta virtualizacija. Omenili smo, da x86 arhitektura procesorjev v osnovi ne podpira virtualizacije. Prav zato je bila virtualizacija do sedaj v celoti realizirana na programskem nivoju, kar je razvijalcem povzročalo mnogo preglavic pri razvoju virtualizacijske programske opreme. Rezultat je bila kompleksna programska oprema, ki kljub mnogim izboljšavam ni omogočala, da bi se operacijski sistem na navideznih računalnikih izvajal popolnoma enako hitro kot neposredno na fizičnem računalniku. Tako sta tudi vodilna proizvajalca x86 združljivih procesorjev Intel in AMD uvidela svojo priložnost na hitro razvijajočem se področju virtualizacije in razširila x86 arhitekturo procesorjev s strojno podporo virtualizaciji. Oba proizvajalca sta svojim najnovejšim modelom procesorjev dodala nekaj novih ukazov in tako precej olajšala delo razvijalcem programske opreme za virtualizacijo. Tehnologiji nista med seboj združljivi, vendar ju druži enaka funkcionalnost. Intelova tehnologija je znana kot IVT (Intel Virtualization Technology) z razvojnim imenom Vanderpool. Različica za 32-bitne procesorje je označena kot VT-x, za 64-bitne procesorje pa kot VT-i. AMDjeva tehnologija je znana kot AMD-V (AMD Virtualization) za 32-bitne procesorje in AMD-SVM (Secure Virtual machine) za 64-bitne procesorje, z razvojnim imenom Pacifica. Pri strojno podprtem načinu virtualizacije je v celoti izključena potreba po binarnem prevajanju problematičnih ukazov v VMM in drugih podobnih tehnikah, ki zahtevajo precej procesorskega časa in s tem upočasnjujejo izvajanje navideznega računalnika. Pri tem načinu hipervizor teče na strojnem nivoju in tako omogoči, da se lahko nespremenjeni gostujoči operacijski sistem izvaja s polno hitrostjo. S strojno podprto virtualizacijo je sama virtualizacija dobila velik zagon in je postala ena izmed najbolj prebojnih tehnologij v računalništvu ta hip (Petkovšek 2008, str. 11-12). 2.4.5 Emulacija strojne opreme V tem primeru emuliramo delovanje strojne opreme oz. gre za programsko opremo, ki se pretvarja, da je strojna oprema. Primeri tega načina virtualizacije so Bochs, Microsoft Virtual PC, Qem, Sun VirtualBox in VMware Fusion. Emulatorji strojne opreme programsko duplicirajo fizično arhitekturo za zagotavljanje osnovne funkcionalnosti za programsko opremo. Naprimer, Microsoft Virtual PC for Mac emulira i386 arhitekturo za PowerPC platformo. Virtualiziranje z Virtual PC deluje kot polno16 funkcionalen računalnik z i386 platformo. Emulatorji strojne opreme so zelo uporabni za simuliranje (starejše) strojne opreme, ki mogoče več ne obstaja, in prenašanje programske opreme v okolje z drugačno arhitekturo. Za razliko od virtualnih računalnikov so emulatorji strojne opreme osredotočeni na poganjanje programske opreme, napisane za specifično platformo na popolnoma drugi arhitekturi. Kot primer, Transitive-ov QuickTransit emulator omogoča poganjanje programske kode, napisane za Sunov Solaris, na Intelovih x86 procesorjih in poganjanje operacijskega sistema, napisanega za Intelov procesor, na PowerPC procesorju (Wolf in Halter 2005, str 2). Pozitivna stran tega načina je, da se vsaka virtualna postaja obnaša kot samostojna strojna oprema, ki jo lahko poljubno prilagajamo in prirejamo, dodajamo navidezne diske in drugo strojno opremo. Negativna stran pa so slabše zmogljivosti, saj precej procesorskega časa vzame zase že samo emuliranje strojne opreme (Škrubej 2007, str. 38). 2.4.6 Aplikacijski virtualni računalniki Aplikacijski virtualni računalnik (angl. application virtual machine) je programska oprema, ki pognano aplikacijo izolira od strojne opreme računalnika. Rezultat poganjanja aplikacij v takem okolju je izredna prilagodljivost, saj se taka programska koda, ki je napisana za aplikacijski virtualni računalnik, lahko poganja na vsaki napravi, ki je sposobna poganjati aplikacijski virtualni računalnik. Programerjem zaradi aplikacijskih virtualnih računalnikov posamezne aplikacije ni potrebno razvijati za različne platforme. Primer aplikacijskih virtualnih računalnikov so Java (Java Virtual Machine), Dalvik (Google Android) in Microsoftov .NET (Wolf in Halter 2005, str. 2). 2.5 Hipervizorji Pojem hipervizor lahko definiramo kot programsko opremo, ki vzpostavi platformo za vzporedno delovanje več virtualnih računalnikov hkrati na istem fizičnem računalniku. Lahko ga razumemo tudi kot podlago oziroma vmesno plast med fizičnimi napravami in virtualnim računalnikom. Glavna naloga hipervizorja je dodeljevanje fizičnih virov virtualnemu računalniku z naslednjimi cilji: 17 • vsak virtualni računalnik je prepričan, da je strojna oprema zgolj njegova in • da pri dodeljevanju virov ne pride do spora med virtualnimi računalniki. Načine delovanja hipervizorjev lahko razvrstimo glede na tip in obliko (dizajn). Razvrstitev hipervizorjev glede na tip: • hipervizor tipa 1 (angl. type 1 hypervisor) • hipervizor tipa 2 (angl. type 2 hypervisor) Razvrstitev glede na obliko (dizajn): • monolitični hipervizor (angl. monolithic hypervisor) • mikrojedrni hipervizor (angl. microkernel hypervisor) Hipervizor tipa 1 (Slika 2.3) teče direktno nad strojno opremo in se obnaša kot kontrolni program. Gostujoči (virtualni) operacijski sistemi pa so umeščeni nad njim. Slika 2.3: Hipervizor tipa 1 VM1 VM2 VM3 Hipervizor Strojna oprema Vir: Lastni prikaz (2012) Ker se hipervizor tipa 1 izvaja direktno nad strojnimi viri, nam omogoča najboljši možni izkoristek karakteristik sistema, izjemno razpoložljivost ter varnost. Orodja s tem tipom hipervizorja so Microsoft Hyper-V, Citrix XenServer in VMware ESX Server. 18 Hipervizor tipa 2 (Slika 2.4) pa se izvaja znotraj operacijskega sistema gostitelja. Ta način virtualizacije imenujemo gostovana virtualizacija (angl. hosted virtualization). Slika 2.4: Hipervizor tipa 2 VM1 VM2 VM3 Hipervizor Operacijski sistem Strojna oprema Vir: Lastni prikaz (2012) Kot je razvidno s slike 2.4, se virtualni računalniki nahajajo še nivo višje glede na hipervizor tipa 1. Ta dodaten nivo med strojno opremo in virtualnim okoljem povzroči poslabšanje zmogljivosti sistema ter hkrati omeji število možnih virtualnih strojev v takem sistemu. Orodja Microsoft Virtual PC, Microsoft Virtual Server, VMware Fusion in Sun VirtualBox so edina, ki uporabljajo ta tip hipervizorja. Monolitični hipervizor (Slika 2.5, str. 20) predvideva, da hipervizor že vsebuje in nadzoruje posebno skupino gonilnikov (angl. drivers) za strojno opremo, s pomočjo katerih se lahko izvajajo virtualni stroji. 19 Slika 2.5: Monolitični hipervizor VM1 Upravitelj VM2 VM3 Hipervizor Gonilniki Strojna oprema Vir: Lastni prikaz (2012) Monolitična oblika hipervizorja prinaša prednosti in slabosti. Prednost je, da namesto hipervizorja dostop virtualnih strojev do strojne opreme prevzamejo gonilniki. Glavna slabost je v tem, da ta način ne deluje na kateri koli strojni opremi, ker morajo biti gonilniki, ki jih hipervizor vsebuje, vnaprej pripravljeni za določeno strojno opremo. Poleg tega dodajanje gonilnikov v hipervizor poslabša varnost takega sistema, saj se lahko škodljiva koda izvaja v najbolj privilegiranemu delu sistema. VMware ESX Server je eno redkih orodij, ki uporablja monolitičnega hipervizorja. Mikrojedrni hipervizor pa gonilnike za strojno opremo namesto v hipervizorju vsebuje v prvem virtualnem računalniku, ki v tem primeru prevzame vlogo starša (angl. parent), obenem pa kreira ostale navidezne računalnike, ki s tem postanejo njegovi otroci (angl. child). Slednji do fizične strojne opreme dostopajo preko gonilnikov starša (Slika 2.6, str. 21). 20 Slika 2.6: Mikrojedrni hipervizor VM1 (starš) Virtualizacijski sklad VM2 (otrok) VM3 (otrok) Gonilniki Hipervizor Strojna oprema Vir: Lastni prikaz (2012) Mikrojedrni hipervizor ima določene prednosti v primerjavi z monolitičnim. Ker so gonilniki shranjeni v operacijskem sistemu, je zato hipervizor manjši in s tem bolj zmogljiv, predvsem pa varen, poleg tega pa tudi ni več omejitve glede podprte strojne opreme. Huda pomanjkljivost je, da vse kar se zgodi starševskemu sistemu, vpliva tudi na otroke. V primeru okužbe starša, lahko "zbolijo" tudi otroci. To obliko hipervizorja uporabljata naprimer tehnologija Microsoft Hyper-V in OpenVZ (Blatnik 2009, str. 6-10). 2.5.1 VMware vSphere Je najstarejši in referenčni Hypervisor tipa 1 za x86 arhitekturo, danes na voljo zgolj v x64 bitni različici. Na tržišču se je pojavil leta 2001 kot samostojen produkt, danes je del produkta VMware Infrastructure. Osnovni operacijski sistem je Linux, ki je v bistvu prvi virtualni računalnik ob zagonu ter poskrbi za nalaganje ključnih virtualizacijskih komponent skupaj z najvažnejšo, t.i. VMkernel, ki je osnova arhitekture ESX strežnika. 21 Naslednja evolucijska stopnja ESX2 strežnika je izpeljanka ESXi, izdana ob koncu leta 2007. Aktualna verzija ESXi pod drugim imenom vSphere Hypervisor je 5.1, ki je izšla konec avgusta 2012, medtem ko je zadnja izdana verzija ESX verzija 4.1. VMware tako počasi ukinja ESX in strankam priporoča prehod na ESXi. ESXi strežnik v bistvu ni več program, ampak je firmware, nima več strežniške konzole za upravljanje (Linux vmesnika) tako kot ESX in je popolnoma prilagojen strojni opremi, ki mora biti podprta s strani ESXi. Na ESX in ESXi strežniku lahko virtualiziramo večino znanih operacijskih sistemov, kot naprimer: • celotno družino Microsoft (MS-DOS 6.22 do Windows Server 2012 in Windows 8), • različne Linux distribucije (Red Hat, Suse, Debian, Ubuntu, CentOS, Novell ...), • Solaris (verzija 8 in višje), • IBM OS/2Warp, • Mac OS X Server, • FreeBSD, • ... (Glavač 2009, str. 19-20). 2.5.1.1 VMware ESX/ESXi strežnik ESX/ESXi strežnik omogoča izdelavo navideznih strežnikov, ki imajo lahko različne operacijske sisteme. Vsi strežniki so med seboj povezani, tako da dinamično uporabljajo skupne vire strojne opreme, kot so: procesor, spomin, diski, omrežje ... Če uporabljamo VMware ESXi 5.1, lahko na enem strežniku poganjamo do 512 navideznih računalnikov, vsak navidezni računalnik lahko dostopa do 1TB spomina in uporablja do 32 procesorjev. 2.5.1.2 VMware Virtual SMP Program VMware Virtual SMP (Slika 2.7, str. 23) poveča zmogljivost navideznega stroja, tako da omogoči posameznemu navideznemu stroju sočasno uporabo večjega števila procesorjev v gostiteljevem strežniku. Virtual SMP premika procesirane naloge med razpoložljivimi procesorskimi zmogljivostmi in tako popolnoma izkoristi procesorsko moč. 2 VMware ESX strežnik se danes imenuje VMware vSphere. 22 Slika 2.7: VMware Virtual SMP VM1 VM2 VM3 VM4 Aplikacije Aplikacije Aplikacije Aplikacije Operacijski sistem Operacijski sistem Operacijski sistem Operacijski sistem VirtualSMP VMware ESX x86 arhitektura Vir: Lastni prikaz (2012) 2.5.1.3 VMware Virtual Machine File System Virtual Machine File System (Slika 2.8, str. 24) je datotečni sistem, ki omogoča sočasno souporabo oz. sočasno dostopanje večjemu številu strežnikov do datotek na skupnih skladiščih (SAN, NAS, iSCSI). Servisi omogočajo: • grozdenje (angl. cluster) navideznih strežnikov med različnimi fizičnimi strežniki, • poenostavljeno skladiščno upravljanje, • optimizacijo navideznih vhodno/izhodnih naprav, • izdelavo novega navideznega strežnika brez pomoči administratorja, • hitrejšo in zanesljivejšo izvedbo povrnitve navideznega strežnika, • selitev delujočega navideznega strežnika med fizičnimi strežniki, • samodejno zaznavanje izpada, okvare navideznega strežnika in • samodejen zagon na drugem fizičnem strežniku. 23 Slika 2.8: VMware VMFS Vir: Lastni prikaz (2012) 2.5.1.4 VMware VirtualCenter VirtualCenter omogoča organiziranje vseh strežnikov in njihovih navideznih strojev v grozd, kar poenostavi upravljanje virov. Upravljanje virtualizacije in administracijskih nalog se izvaja preko ene same nadzorne oz. ukazne plošče Infrastructure Client (Slika 2.9). Navidezne stroje lahko oskrbujemo, konfiguriramo, zaženemo, ustavimo, brišemo, prestavljamo ali oddaljeno dostopamo do njih preko tipkovnice ali miške. Slika 2.9: VMware Infrastructure Client Vir: Lastni prikaz (2012) 24 VirtualCenter upravljalski strežnik lahko centralno upravlja stotine strežnikov in tisoče navideznih strojev, avtomatizira operacije, optimizira sistemske vire in visoko razpoložljivost v informacijsko okolje. Njegove glavne funkcije so: • centralno upravljanje omogoča upravitelju organiziranje, pregledovanje in oblikovanje celotnega okolja preko enega samega vmesnika, • nadzor razpoložljivosti, grafi izkoriščenosti procesorske moči, spomina, diskov, mrežnih vhodov ... • avtomatizacija operacij, • alarmiranje, • hitro oskrbovanje s pomočjo čarovnikov in predlog navideznih strojev ter • varnostni mehanizmi z nadzorom dostopa, uporabe, spreminjanja (konfiguracij) navideznih strojev. 2.5.1.5 VMware vMotion Ključna komponenta avtomatiziranega, dinamičnega in samo-optimiziranega podatkovnega centra je vMotion (Slika 2.10), ki omogoča premikanje navideznih strežnikov med fizičnimi strežniki med samim delovanjem brez prekinitve delovanja. Premikanje navideznih strežnikov med samim delovanjem omogoča vzdrževanje strojne opreme brez prekinitve delovanja in prekinitve poslovanja. Prav tako omogoča avtomatsko optimizacijo, optimalno strojno izkoriščenost, prilagodljivost in razpoložljivost. Slika 2.10: VMware vMotion Vir: Lastni prikaz (2012) 25 2.5.1.6 VMware Distributed Resource Scheduler Razporejevalnik virov (DRS - Distributed Resource Scheduler) neprestano nadzoruje izkoriščenost in uravnavanje virov glede na potrebe posameznih aplikacij, posameznega navideznega strežnika. Če neka aplikacija, nek navidezni strežnik, v določenem trenutku potrebuje več virov, se naredi ustrezna prestavitev navideznega strežnika na nek drugi fizični strežnik, tako da je izkoriščenost na fizičnih strežnikih najboljša ter učinkovitost navideznih strežnikov najvišja. Ko ustvarimo nov navidezni strežnik DRS, glede na razpoložljivost, izkoriščenost virov, avtomatsko izbere, kateri fizični strežnik mu bo dodeljen. Delovanje DRS-a je lahko ročno ali popolnoma avtomatsko. Pri ročnem delovanju nam sistem samo predlaga najprimernejšega gostitelja za navidezni strežnik, nato pa je odločitev o prestavitvi navideznega strežnika prepuščena administratorju. 2.5.1.7 VMware HA - High Availability Visoka razpoložljivost (angl. high availability) ponuja enostavno uporabno, stroškovno učinkovito visoko razpoložljivost za aplikacije, nameščene na navideznih strežnikih. Odpoved oz. okvara fizičnega strežnika ni več krizni dogodek. Navidezni strežniki, ki so do odpovedi fizičnega strežnika delovali na tem strežniku, se avtomatsko zaženejo na preostalih fizičnih strežnikih (Slika 2.11). HA zagotavlja, da je na voljo vedno dovolj virov v polju strojnih virov za zagon navideznih strežnikov v primeru odpovedi oz. okvare fizičnega strežnika. Slika 2.11: VMware High Avalibility Vir: Lastni prikaz (2012) 26 2.5.1.8 VMware Consolidated Backup Consolidated Backup Omogoča centralno arhiviranje navideznih strežnikov preko omrežja s pomočjo Windows proxy strežnika ter z uporabo standardnega obnovitvenega (angl. backup) agenta. Omogoča celoten arhiv vsakega navideznega strežnika, tako da naredi posnetek sistema (angl. snapshot) celotnega navideznega strežnika za potrebe povrnitve stanja v primeru katastrofe (angl. disaster recovery). 2.5.1.9 VMware vCenter Conventer vCenter Converter je avtomatska in enostavna pretvorba fizičnih strežnikov v navidezne strežnike (P2V), kot pretvorba med različnimi oblikami navideznih strojev. Pretvorba v navidezne stroje je možna tako iz Windows, Linux, kot nekih tretjih slik oz. posnetkov sistemov. S tem orodjem lahko hitro in zanesljivo pretvorimo lokalno ali oddaljeno napravo v navidezno napravo brez motenj ali prekinitev delovanja. Pretvarjamo lahko navidezne naprave ostalih proizvajalcev (npr. Microsoft Virtual PC) ali arhivske slike fizičnih strežnikov narejene z ustreznimi orodji (npr. Norton Ghost). Vse delo se upravlja z enega mesta, nadzorne plošče. Imamo dve različici pretvornika in sicer pretvornik, kot samostojen izdelek (Standalone Converter), in pretvornik, ki je vključen v produkt VMware vCenter Server (Uranič 2009, str. 25-33). 2.5.2 Microsoft Hyper-V Najmlajši predstavnik na področju strežniške virtualizacije je že privzeto podprt samo na x64 platformi. Prva uradna različica Microsoft Hyper-V Server 2008 je bila izdana v oktobru leta 2008 in je dejansko izdaja operacijskega sistema Windows Server 2008 Core z vklopljeno Hyper-V vlogo (Slika 2.12, str. 28). 27 Slika 2.12: Windows Server z vlogo Hyper-V Hyper-V Windows (osnovna particija) Windows Windows Linux Linux ali ali Windows hipervizor Strojna oprema Vir: Lastni prikaz (2012) Za upravljanje gostiteljskega strežnika uporabljamo konzolo (Slika 2.14, str. 29), za gostujoče operacijske sisteme je potreben še en fizični računalnik z nameščenim t.i. orodjem Hyper-V Manager (Slika 2.13). Hyper-V Manager za Windows 7 Professional ali Windows Server 2008 lahko upravlja le Hyper-V Server 2008 in Hyper-V Manager za Windows 8 Professional ali Windows Server 2012 lahko upravlja le Hyper-V Server 2012. Slika 2.13: Hyper-V Manager na Windows 8 Professional Vir: http://www.thomasmaurer.ch (9.11.2012) 28 Slika 2.14: Konzola na Microsoft Hyper-V Server 2012 Vir: Lastni prikaz (2012) Vsak gostujoči operacijski sistem se izvaja v svoji particiji (angl. partition), ki so med seboj ločene. Tudi gostujoči operacijski sistem ima svojo particijo, ki neposredno dostopa do strojne opreme. Za delovanje Hyper-V strežnika je pogoj strojno podprta virtualizacija (Intel ali AMD). Posebnost Hyper-V strežnika je VMbus, posebna plast, ki je nad Hypervisor podlago in pod gostujočimi operacijskimi sistemi ter omogoča neposredno izvrševanje I/O operacij med virtualnimi strežniki brez vključevanja Hypervisor podlage. Hyper-V strežnik kot gostujoče operacijske sisteme podpira Windows operacijske sisteme in Linux SUSE distribucije verzije 10. Čeprav je bila prva različica Hyper-V strežnika deležna velikih kritik uporabnikov in konkurence na račun zmogljivosti, načina delovanja in omogočene funkcionalnosti, je bila že različica Microsoft Hyper-V Server 2008 R2 Hypervisor (Slika 2.15, str. 30) odgovor, kjer so bile odpravljene bistvene pomanjkljivosti (Glavač 2009, str. 20-21), oktobra 2012 pa je mesec za izidom Windows Server 2012 izšel tudi Hyper-V Server 2012. S Hyper-V Server 2012 Microsoft očitno neposredno tekmuje z VMware vSphere produktom, saj so izdali celo članek, ki opisuje tehnične prednosti Hyper-V rešitve napram vSphere (Microsoft, 8.11.2012) in nasvete strankam, kako izvesti migracijo s vSphere na Hyper-V. 29 Slika 2.15: Microsoft Hyper-V Server Windows Hyper-V Server Osnovna particija Windows Windows Linux Linux ali ali Windows hipervizor Strojna oprema Vir: Lastni prikaz (2012) 2.5.3 Xen Xen je odprtokodna rešitev, razvita s pomočjo medsebojnega sodelovanja skupine ljudi iz več kot 50 priznanih podjetij, kot so AMD, Cisco, Dell, Fujistu, HP, IBM, Intel, Novell, Sun in drugi. Xen je licenciran pod GPL (GNU General Public License) in je na voljo brezplačno (Šlegel 2010, str. 3), strežnik XenServer pa je rezultat raziskovalnega projekta XenSource na Cambridge University. Zgodovina in s tem razvoj orodja Xen je razdeljena na dva dela. Prvi del je obdobje pod okriljem podjetja XenSource. Osnovni gostiteljski sistem Xen Hypervisor-ja (Slika 2.16, str. 31) se zažene v t.i. "domeni 0" (angl. domain 0), ki ima privzeti dostop do strojne opreme. Ostali gostujoči operacijski sistemi se izvajajo v "domeni U" (angl. domain U). Gostiteljski operacijski sistemi so lahko Linux, NetBSD in Solaris. Od izdaje različice Xen 3.0 in s VT-x oz. VT-d strojno podprto virtualizacijo je lahko gostitelj (poleg operacijskih sistemov kot gostiteljev) tudi operacijski sistem Microsoft Windows od različice 2000 dalje ter večja množica Linux distribucij (brez potrebe po strojno podprti virtualizaciji). Z zadnjimi različicami je na voljo samo 64-bitna (x64) osnovna arhitektura. 30 Xen je zgrajen iz: • Xen hypervisorja, • Domene 0, • nadzorne in kontrolne domene (Xen DM&C), • Domene U (Dom U) - paravirtualiziranega gostujočega sistema in • Domene U (Dom U) - strojno virtualiziranega gostujočega sistema. Slika 2.16: Xen Hypervisor Domena 0 Xen DM&C Domena U ... Domena U ... Xen Hypervisor Vir: Lastni prikaz (2012) Xen se naloži kot osnovni upraviteljski sistem s prirejenim jedrom in operacijskih sistemom GNU/Linux. Znotraj tega kreiramo gostujoče operacijske sisteme. Hipervizorji, kot sta vSphere in Hyper-V Server, programsko posnemajo strojno opremo. Tako gostujoči operacijski sistem nima popolnega stika s strojno opremo. Pri Xenu gre za tako imenovano paravirtualizacijo, kjer gostujoči operacijski sistem komunicira skoraj neposredno s strojno opremo. V tem načinu je izkoristek zelo blizu 99 % in virtualizacija skoraj ne prinaša zmanjšanja zmogljivosti. Omenimo naj še produkt XenOptimizer. To je program namenjen lažjemu upravljanju in optimizaciji bremena pri večjih namestitvah virtualizacijske tehnologije. Program omogoča prenos strežnikov iz fizične namestitve v navidezno okolje, prenašanje delujočih (prižganih) navideznih strežnikov med fizičnimi strežniki, meritve bremena strežnikov in porabljenih sredstev ter druge optimizacije. 31 Drugi del pa je pod okriljem podjetja Citrix, ki je leta 2007 kupilo programsko rešitev Xen. Pri Citrixu so nadaljevali z razvojem produkta Xen. Produkt se sedaj imenuje XenServer in še vedno gre za odprtokodno tehnologijo. Xen paravirtualiziation tehnologija velja za najhitrejšo in najbolj varno navidezno programsko tehnologijo. Xen-ova programska koda, t.j. plast, ki je nameščena med strojno opremo in med operacijskim sistemom, je izredno tanka. Obsega vsega 50.000 vrstic kode, kar naj bi za gostujoče operacijske sisteme pomenilo skoraj naravno (angl. native) uporabo strojnih virov. Xen-ovi razvijalci in ostala ekipa so razvili polno upravljalsko navidezno strežniško okolje, oblikovano za učinkovito upravljanje Windows in Linux navideznih naprav. XenServer je namenjen vsem in vsakomur - za majhna in velika podjetja, za Windows in Linux okolja, za okolja z direktnim dostopom do podatkovnih baz ali za okolja z dostopom do omrežnim podatkovnih centrov. Namenjen je centralno orientiranim organizacijam, z več strežniškim navideznim sistemom in možnostjo premikanja, navideznih strežnikov med fizičnimi strežniki, brez prekinitev (Uranič 2009, str. 13-15). Nekaj podatkov o produktu in orodjih XenServer-ja: • Enostaven za namestitev in upravljanje Citrix XenServer se namesti in je pripravljen za uporabo v nekaj minutah, čemur pri Citrixu pravijo: "the ten minutes to Xen experience". IT osebje lahko brez težav upravlja na stotine navideznih strojev s pomočjo centralne XenCenter upravljalske nadzorne plošče, ki se lahko namesti na katerikoli računalnik z Windows okoljem. • Čista strojna zmogljivost XenServer je zgrajen je na odprtokodni tehnologiji Xen "hypervisior" in ima najnižjo skupno uporabo virov izmed vseh navideznih rešitev in ponuja skoraj čiste strojne zmogljivosti. • Povezava z obstoječo podatkovno arhitekturo XenServer omogoča izvajanje osnovnih operacij, kot so kreiranje slik navideznega sistema, kloniranje, podvajevanje podatkov in razporejanje virov na obstoječih podatkovnih skladiščih. Tak dostop omogoča uporabnikom uporabo že obstoječih infrastrukturnih zmogljivosti podatkovnih centrov, namesto da bi razvijali in uvajali nova orodja. 32 • XenMotion Za upravljanje in vzdrževanje fizičnih strežnikov med delovnim časom se porabi ogromno časa. S pomočjo funkcije/orodja XenMotion pa lahko navidezne strežnike premikamo med fizičnimi strežniki brez prekinitev (angl. downtime). To nam omogoča, da fizični strežnik nadgradimo, namestimo popravke ali odpravimo kakšno napako brez prekinitev ali da bi uporabniki vedeli za naše posege v strežnike. • XenCenter Prinaša enostavno nameščanje in administratcijo (skrb) nad XenServer okolji. Čarovniki nam pomagajo pri konfiguracijah mrežnih nastavitev in podatkovnih centrov. Sam sistem XenCenter se ne nahaja na le eni lokaciji, na enem strežniku, temveč je porazdeljen na več strežnikih, kar zagotavlja preprečevanje odpovedi enega sistema. Četudi pride do okvare na enem strežniku, na eni lokaciji, so podatki še vedno na ostalih strežnikih in aplikacija lahko deluje naprej. 2.5.4 Proxmox VE Proxmox Virtual Environment (Proxmox VE) je odprtokodno virtualizacijsko okolje, ali bolje rečeno, vmesnik za upravljanje virtualnega okolja, ki temelji na Linux distrubuciji Debian. Prva verzija (verzija 0.9) je bila javno objavljena aprila 2008 in je sprva podpirala le OpenVZ. OpenVZ je tehnologija virtualizacije na nivoju operacijskega sistema, ki temelji na Linuxu in podpira le virtualiziranje Linux računalnikov. Kot vemo, je značilnost tega tipa virtualizacije izredno majhna poraba sistemskih virov, saj gostujoči operacijski sistem teče na istem jedru kot gostiteljski, kar zaradi različnih verzij jedra po Linux distrubucijah lahko privede do manjše fleksibilnosti pri izbiri operacijskega sistema. Tako lahko virtualiziramo spletni strežnik, ki v stanju mirovanja (angl. idle) uporablja manj kot 5 MB pomnilnika in manj kot 1 % obremenitve procesorja. Brez težav bi lahko tako virtualizirali tudi večje število delovnih postaj z grafičnim uporabniškim vmesnikom. Zanimivost OpenVZ virtualizacije je, da so virtualni računalniki znotraj Proxmox VE gostitelja vidni dejansko kot mape (Slika 2.17, str. 34), medtem ko so gostje pri drugih načinih lokalno vidni kot nekakšen tip arhivske datoteke. 33 Slika 2.17: Struktura virtualnih računalnikov tipa OpenVZ na Proxmox VE Vir: Lastni prikaz (2012) Od verzije 0.9beta2, ki je izšla 3 mesece po izidu prve verzije, Proxmox VE podpira tudi popolno virtualizacijo KVM. KVM temelji na emulatorju procesorja QEMU (Quick EMUlator), ki je prav tako pod odprtokodno licenco in se uporablja tudi v hipervizorjih Virtualbox (hipervizor tipa 2) in Xen (hipervizor tipa 1), vendar je KVM del Linuxa in tako uporablja standarni Linuxov razporejevalnik procesorja in pomnilnika. Vsak virtualni računalnik dobi svoj set virtualne strojne opreme, gostujoči operacijski sistem pa je ločen od jedra gostiteljskega, s čimer dobimo široko paleto izbire podprtih operacijskih sistemov, kjer praktično ni omejitev. Proxmox je po vzoru licence GNU brezplačen produkt, podjetje pa na željo strank trži le podporo. Proxmox VE vsebuje praktično vse vitalne funkcionalnosti, kot so "živa migracija"3, visoka razpoložljivost, posnetki stanja in druge funkcionalnosti, ki so lastnost plačljivih oz. komercialnih rešitev. Za razliko od konkurenčnih produktov Proxmox VE za upravljanje z virtualnim okoljem ne uporablja okenske aplikacije, ampak spletni vmesnik (Slika 2.18, str. 35). Aktualna verzija 2.2, ki je izšla konec oktobra 2012, vsebuje tudi slovenski prevod spletnega vmesnika za upravljanje. 3 Pri KVM (popolni virtualizaciji) morajo biti virtualni računalniki v tem primeru v zunanjem podatkovnem skladišču, medtem ko v primeru OpenVZ virtualizacije to ni potrebno. 34 Slika 2.18: Proxmox VE spletni vmesnik za upravljanje virtualne infrastrukture Vir: Lastni prikaz (2012) 2.5.5 Povzetek Če povzamemo, VMware, Citrix in Proxmox izpostavljajo zmožnost virtualizacije različnih gostiteljskih sistemov, Microsoft pa prilagaja in optimizira delovanje Hyper-V strežnika za svoje operacijske sisteme. Omenimo še dejstvo, da je VMware specializiran ponudnik tehnologij virtualizacije in v ospredje postavlja optimizacijo izkoriščenosti gostujoče strojne opreme. Omenjeni cilj izpolnjuje tudi s tesnim sodelovanjem z izdelovalci strojne opreme. Citrix z Xen tehnologijo širi svojo paleto storitev in stavi na odprto kodo, Microsoft razvija svojo virtualizacijsko tehnologijo kot temeljni del oblačne (angl. cloud) storitve Windows Azure (Glavač 2009, str. 21-22) in prepričuje s ceno, Proxmox pa kot perspektiven novinec na trgu. Podobno kot ugotovlja Uranič (Uranič 2009, str. 60), smo tudi sami s primerjanjem (Tabela 2.1, str. 36) prišli do enakega spoznanja. Produkti so si zelo podobni, z enakimi ali podobnimi funkcijami. Vsa orodja imajo več ali manj vse, kar ima konkurenca, in razlike so malenkostne. Istočasno lahko samo na podlagi dokumentacije, ki je na voljo, rečemo, da je opazna razlika med profesionalnostjo podjetja VMware in ostalimi ponudniki Microsoft, Citrix in Proxmox. Podjetje VMware je veliko bolj profesionalno, saj mu je to očitno pomemben vir dohodka in se mora temu primerno tudi oglaševati in aktivno promovirati svoje izdelke. 35 cena programske lastnosti strojne omejitve operacijski sistem Tabela 2.1: Primerjava lastnosti hipervizorjev Lastnost VMware ESXi 5.1 Microsoft Server 2012 Hyper-V Citrix XenServer 6.1 Proxmox VE 2.2 gostiteljski OS "lasten" (Linux jedro) Windows Server 2012 NetBSD, Linux, Solaris Linux (Debian) Windows, Linux, Solaris, FreeBSD Windows, Linux (nekatere komercialne distrubucije) Windows, Linux, Solaris, FreeBSD 512 1024 150 podprti gostujoči OS največje število podprtih gostujočih virtualnih računalnikov največje število procesorjev (gostitelj/gost) največja alocirana velikost pomnilnika (gostitelj/gost) največja velikost navideznega podatkovnega nosilca KVM Open VZ Windows, Linux, Solaris, FreeBSD Linux 160 32 320 64 160 16 160 2 TB 1 TB 4 TB 1 TB 1 TB 128 GB 2 TB 64 TB (VMFS-5) 64 TB (VHDX) 2 TB visoka razpoložljivost DA (min. 3 strežniki) DA (min. 2 strežnika) DA (min. 2 strežnika) DA (min. 3 strežniki) živa migracija DA DA DA DA vmesnik za upravljanje Windows klient Windows klient4 Windows klient spletni vmesnik posnetki stanja DA DA DA DA licenca 1.045 €/strežnik5 brezplačno 785 €/strežnik6 brezplačno podpora 218 €/leto7 102 €/leto8 398 €/leto9 Vir: Lastni prikaz (2012) 4 Na voljo le kot del operacijskega sistema Windows 8 Professional ali Windows Server 2012 5 Cena je preračunana za VMware vSphere Essentials Plus Kit, ki stane 3.105 €, in zajema licenco za tri strežnike s po dvema procesorjema na strežnik (VMware, 8.11.2012). 6 Cena velja za XenServer Advanced Edition (Citrix, 8.11.2012). 7 Cena velja za Basic podporo za VMware vSphere Essentials Plus Kit, ki zajema tri fizične strežnike s po dvema procesorjema na strežnik. 8 Cena velja za en strežnik v primeru podaljšanja podpore v manj kot letu dni od zadnjega izteka podpore (Citrix, 8.11.2012). 9 Cena velja za Proxmox VE Basic Support Subscribtion (Proxmox, 8.11.2012). 36 Medtem ko imata Microsoft in Proxmox na trgu le eno verzijo orodja, je licenčni sistem in možnost izbire pri VMware močno kompliciran. Kdor malo bolj pozna razmere, ve, da orodja niso tako izenačena. Že res, da imajo vsa orodja enake ali podobne funkcije in znajo delati ista opravila na dokaj podoben način. Razlika je v tem, da ima podjetje VMware vsaj nekaj mesecev prednosti pred ostalimi produkti. Ponavadi je VMware tisti prvi, ki predstavi kakšno noviteto in potem preteče nekaj časa, da konkurenca naredi isto ali podobno stvar. V tem času pa VMware že trži svoj produkt in si pridobiva stranke. Seveda je konkurenca dobrodošla, saj pomeni, da VMware-ovi strokovnjaki ne morejo sedeti na lovorikah, ampak morajo razvijati in odkrivati nove funkcionalnosti, da ohranjajo prednost, hkrati pa konkurenca pomeni nižje cene. Verjetno nihče pred nekaj leti ni pomislil, na kakšen brezplačen produkt za virtualizacijo strežnikov s strani podjetja VMware. Konkurenčne poteze podjetij Citrix in Microsoft, ki ponujata brezplačne in odprtokodne produkte, so podjetje VMware prisilile v izdajo produkta ESXi za virtualizacijo strežnikov. Produkt je sicer nekoliko omejen in nima vseh funkcij večjega produkta ESX, vendar je brezplačen. Verjetno lahko brez skrbi rečemo, da je VMware še vedno najboljši. Sicer z manjšo prednostjo pred konkurenco kot pred leti, vendar zaenkrat še vedno narekujejo tempo in smer razvoja virtualizacijskih sistemov. Če izbiramo na podlagi kvalitete, izkušnj in zanesljivosti, bomo izbrali produkt podjetja VMware. Na našo odločitev o izbiri primernega orodja pa lahko vpliva cena, pri kateri pa moramo tako kot vedno uporabiti pogajalske izkušnje pri nabavi opreme. Ne smemo gledati samo na ceno strojne in programske opreme. Že na začetku smo lahko pozorni na kvaliteto svetovanja, pripravljenost za pomoč in sodelovanje. Paziti moramo na majhne podrobnosti, kot so: garancijski pogoji, kvaliteta in hitrost servisnih storitev ter strokovnost kadra. 2.6 Virtualizacija namizij Ideja virtualizacije namizij (VDI, angl. Virtual Desktop Infrastracture) je nadomestiti fizične računalnike (vključno z operacijskim sistemom, programi in namizjem) z virtualnimi računalniki, ki delujejo na strežnikih v podatkovnem centru. Uporabniku tako ostane le preprost strojni odjemalec, kot vmesnik za zaslon, tipkovnico in miško, s katerim na daljavo preko omrežne povezave upravlja ta oddaljeni računalnik v podatkovnem centru. Zasnova je sicer precej podobna že desetletja znanemu terminalskemu načinu dela, vendar je zasnovana na drugačnih temeljih. Največja razlika med terminalskim načinom in VDI se pokaže šele z uporabno t.i. tankih odjemalcev (angl. thin client), ki so lahko v primerjavi z osebnimi 37 računalniki precej enostavnejše in posledično tudi cenejše naprave. S stališča tipičnega uporabnika osebnega računalnika se glede na dosedanje računalniško okolje spremeni zelo malo in zato prehod na VDI poteka na povsem neboleč način. Zato pa VDI prinaša veliko sprememb upraviteljem takšnih sistemov. Predvsem jim olajša delo z vidika priprave in vzdrževanja računalniškega namizja. Ker virtualna namizja praviloma delujejo na strežnikih z visoko zanesljivostjo, je za njihovo brezhibnost in varnost delovanja bolje poskrbljeno kot pri navadnih osebnih računalnikih. Lažje je izdelovati varnostne kopije, nadgrajevati in vzdrževati navidezne računalnike. S tehnologijo VDI lahko hitreje zagotovimo nov računalnik ali zamenjamo nedelujočega z novo svežo kopijo. Ključni komponenti in ob enem krivca zakaj se tak pristop ni prijel že desetletja prej, sta protokol za prikaz oddaljenega namizja ter zahtevana pasovna širina povezave. VDI prinaša prednosti za podjetja, kjer upravljajo veliko število osebnih računalnikov, toda z napredkom izdelkov in s cenovno politiko proizvajalcev postaja VDI zanimiva alternativa tudi za manjša podjetja. Analitske družbe področju VDI v poslovnem okolju pripisujejo svetlo prihodnost. Pri družbi Gartner napovedujejo, da bo že leta 2014 približno 40 % vseh namizij uporabljalo eno od oblik virtualizirane namizne infrastrukture. Veliko navdušenje nad tehnologijo VDI je povzročilo, da se je na trgu v razmeroma kratkem času pojavilo veliko število ponudnikov teh rešitev. V ospredju je kljub temu zgolj nekaj podjetij. Danes lahko ponudbo na trgu razdelimo na približno dva dela, in sicer programske in strojne rešitve. V prvem primeru imamo opravka s programi - odjemalci, lahko tudi za različne operacijske sisteme, ki dostopajo do navideznih računalnikov na strežnikih. Tovrstni odjemalci so zanimivi zlasti tam, kjer želimo kot terminale uporabiti obstoječe računalnike, ali pa, kjer želimo imeti večjo prilagodljivost oziroma možnost uporabe kombinacije krajevnega in oddaljenega namizja. Pravi učinki se pokažejo šele z uporabo namenskih strojnih naprav - tankih odjemalcev. Ti so preprostejši, navadno nekoliko cenejši od osebnih računalnikov, predvsem pa precej enostavnejši za vzdrževanje. Največ, kar moramo na njih postoriti, je vzdrževanje sistemske programske opreme (angl. firmware), kar pomeni, da jih brez posebnih posegov lahko uporabljamo tudi več let. Ko se pokvarijo, jih preprosto nadomestimo z drugimi. Uporabnik ima vse nastavitve na varnem v navideznem računalniku v podatkovnem centru, zato je zamenjava zopet hitra in neboleča. 38 VMware s svojim izdelkom VMware View nudi logično nadaljevalno zgodbo, ki jo je začel s strežniško virtualizacijo, ki se vanjo tudi logično vključuje. V isto skupino kot VMware sodi tudi Citrix, ki ima bogate izkušnje na področju terminalskega dela, z nakupom družbe Xen pa so le-te samo še razširili na področje navideznih računalnikov. Med manj znanimi podjetji z zanimivimi rešitvami pa je družba Pano Logic, ki združuje lastno programsko opremo in izvirno strojno rešitev s strežniško infrastrukturo družbe VMware. Inovativen je predvsem pristop, kjer strojni odjemalci Pano Cube ne potrebujejo nobenih nastavitev za uporabo in so zato lahko zamenljivi. Omeniti velja še družbo Wyse, ki je, tako kot Citrix pri programski opremi, pionir tankih odjemalcev pri strojni opremi. Na prihod VDI so se odzvali z družino izdelkov, ki se lahko priključi na različne strežniške rešitve za virtualizacijo, kot sta VMware in Citrix. Na tem področju srečamo tudi velike proizvajalce strojne opreme, kot so Dell, Hewlett-Packard in Fujitsu, čeprav za zdaj tu nastopajo še razmeroma previdno in zadržano. Pri tehnologiji VDI odjemalci (programski ali strojni) dostopajo do navideznih računalnikov v strežniškem okolju. To pomeni, da moramo na strani strežnikov uporabljati eno od rešitev za virtualizacijo, ki pa tokrat ne gosti navideznih strežnikov, temveč navidezne odjemalce z okolji Windows, redkeje z Linuxom ali drugimi operacijskimi sistemi. Na strežniški strani podprte izdelke predpisujejo proizvajalci. Načeloma bi izbrani izdelek (VMware vSphere, Microsoft Hyper-V, Citrix XenServer, Proxmox VE ...) lahko bil poljuben, vendar tu igra vsak proizvajalec svojo politiko odprtosti/zaprtosti za konkurenco. Čas bo pokazal, ali bo trajno ostalo tako ali pa se bodo morali prilagoditi in odpreti za druge. Poleg strežnikov, na katerih delujejo navidezna namizja, v rešitvah VDI potrebujemo še dodatne strežnike, ki posredujejo med odjemalci in navideznimi računalniki na strežnikih, omogočajo pa tudi pripravo novih navideznih računalnikov. V prvem primeru je vloga strežnika ta, da zahtevke posameznega odjemalca preusmeri na točno določen strežnik in navidezni računalnik ali pa na prvega prostega. V drugem primeru pa strežnik upravitelju omogoča spremljanje delovanja celotne rešitve VDI ter pripravo novih navideznih računalnikov - bodisi samodejno, na zahtevo, bodisi ročno s strani upravitelja. Navidezne računalnike lahko pripravimo na različne načine, odvisno od potreb uporabnikov. Najbolj zanimiva je možnost, da nove navidezne računalnike ustvarimo na podlagi enotne začetne predloge diskovnih slik (nameščenega sistema in programov). Novi računalniki so 39 tehnično gledano kloni prvotnega računalnika, s čimer jih hitreje pripravimo in lažje vzdržujemo. Poleg tega tovrstni kloni v nekaterih primerih porabijo na disku precej manj prostora, saj vsaka instanca (klon) zavzema na disku le toliko prostora, kolikor se razlikuje od diskovne slike izhodiščne predloge. Tako pripravljene klone zopet lahko delimo na dva tipa - na stalne (angl. persistent) in nestalne (angl. non-persistent), ki jih po rabi zavržemo. V prvem primeru uporabnik dobi navidezni računalnik, ki se prvič samodejno (ali ročno) generira iz predloge, od tedaj dalje pa bo vselej tak, kot ga je uporabnik pustil pri predhodni rabi. Zanimivi so računalniki, ki jih po rabi preprosto zavržemo. Uporabnik bo pri naslednji prijavi zopet dobil svežo kopijo. Slednje je uporabno zlasti tam, kjer želimo zavreči vse spremembe oziroma vselej začeti z začetnimi nastavitvami. Tak način tudi ne zahteva kasnejšega vzdrževanja navideznih računalnikov, saj lahko le-tega vselej generiramo iz najnovejše predloge. Nazadnje so tu še najzahtevnejši uporabniki, ki imajo bodisi posebne zahteve ali pa uporabljajo specifične programe - zanje pripravimo računalnike ročno. Cilj upraviteljev rešitev VDI je seveda ta, da si kar se da olajšajo delo in s tem avtomatizirajo tako strežnik kot tudi pripravo navideznih računalnikov. Tu se izdelki najbolj razlikujejo med seboj, saj imajo proizvajalci različne tehnologije in strategije. Pri vzpostavitvi navideznih računalnikov si kmalu zastavimo vprašanje, koliko navideznih računalnikov lahko poganjamo na enem fizičnem strežniku s podporo za virtualizacijo operacijskih sistemov. Brez tega podatka ne moremo izračunali celotnih stroškov lastništva za celovito rešitev (angl. total cost of ownership - TCO), ki vključuje odjemalce, strežnike in potrebno programsko opremo. V splošnem velja, da lahko na enem fizičnem strežniku poganjamo tudi do 50, morda celo več, navideznih računalnikov. Do neke mere je to odvisno od števila procesorjev, predvsem pa od velikosti pomnilnika, ki ga imamo v strežniku. Če imamo denimo 8 GB RAM in vsakemu navideznemu namizju namenimo 512 MB, bomo teoretično lahko imeli največ 1012 sočasnih sej (nekaj bo strežnik porabil za lastno delovanje). V splošnem tudi velja, da bomo prej porabili prosti pomnilnik kot proste zmogljivosti procesorjev. 40 2.6.1 Connection Brokering V rešitvah VDI poleg strežnikov, ki gostijo virtualna namizja, potrebujemo še dodatne strežnike, ki posredujejo seje med odjemalci in virtualnimi namizji ter strežnike, ki omogočajo pripravo novih namizij. Posrednik povezav (angl. connection broker) je programska oprema, ki upravlja povezave med odjemalci in zbirko (angl. pool) navideznih namizij v podatkovnem centru). V prvem primeru je vloga strežnika ta, da zahtevke posameznega odjemalca preusmeri na točno določeno virtualno namizje ali pa, odvisno od implementacije dodelovanja, na prvo prosto (Slika 2.19). Slika 2.19: Shema delovanja Connection Brokering arhitekture Vir: Lastni prikaz (2012) Takšno vrsto strežnika globalno imenujemo posrednik (angl. broker), medtem ko ga VMware imenuje View Connection, Microsoft Remote Desktop Connection Broker, Wyse pa vWorkspace Management Console (Slika 2.20, str. 42). 41 Slika 2.20: vWorkspace Management Console Vir: Lastni prikaz (2012) V drugem primeru strežnik sistemskemu administratorju omogoča spremljanje delovanja celotne VDI rešitve ter pripravo novih virtualnih namizij - bodisi samodejno na zahtevo bodisi ročno s strani administratorja. Strežnika takšne narave sta Remote Desktop Virtualization Host, ki temelji na infrastrukturi Microsoft Hyper-V, VMware vCenter, temelječ na infrastrukturi VMware vSphere in Wyse Device Manager (Slika 2.21). Slika 2.21: Upravljalnik tankih klientov Wyse Device Manager Vir: Lastni prikaz (2012) 42 2.6.2 Prednosti VDI VDI ima številne prednosti pred klasičnimi računalniki: • Varnost podatkov in obnovitev po katastrofi Z zamenjavo namiznih računalnikov s prenosniki, ki jih zaposleni uporabljajo tudi na poti, skokovito narašča tudi poslovna škoda zaradi kraj ali izgube računalnika in na njihovih diskih shranjenih poslovnih podatkov. Z uporabo virtualizacije namizij se lahko temu izognemo, saj so podatki varno shranjeni za zidovi podatkovnega centra. Ob mnogo naprednejših varnostnih mehanizmih je v podatkovnih centrih običajno tudi precej bolj temeljito poskrbljeno za varnostno kopiranje podatkov in njihovo obnovitev v primeru okvare strojne opreme. • Nižji stroški Ob uporabi naprednejših oblik virtualizacije namizij uporabniki za svoje delo ne potrebujejo zmogljivih, popolnoma opremljenih računalnikov. Za mnoge uporabnike so dovolj že strojno manj zmogljivi tanki odjemalci, ki so tudi cenejši. Še pomembnejši pa so lahko prihranki, povezani s preprostejšim, manj zamudnim upravljanjem namizij. • Hitro dodajanje novih namizij in učinkovitejše upravljanje Med izzive današnjih IT oddelkov sodijo zapletenost upravljanja osebnih računalnikov, ki zahtevajo stalno posodabljanje in nadgrajevanje, ter zamudnost postavitve novih računalnikov za nove uporabnike. Z virtualizacijo namizij se ta opravila poenostavijo, saj se nova namizja preprosto ustvarijo iz že pripravljenih predlog. Za nove uporabnike je tako možno poskrbeti že z nekaj kliki. Podobno se lahko poenostavi nameščanje pomembnih posodobitev in odpravljanje morebitnih težav s programsko opremo. • Optimizacija virov in razširljivost Naprednejše oblike virtualizacije namizij podpirajo tudi izboljšanje uporabe informacijskih virov, saj lahko administratorji preprosto določijo in spreminjajo konfiguracijo glede na dejanske uporabnikove potrebe (količino pomnilnika in prostora na disku, procesorsko zmogljivost in drugo). Na primer: če zaposleni večino časa dela na internetu in s spletnimi storitvami, ne potrebuje računalnika z velikim diskom. Za njegove potrebe povsem zadostuje nekaj GB prostora za podatke na strežniku. Ob optimizaciji je treba omeniti še visoko 43 razširljivost, saj se je mogoče na večje potrebe oziroma rast števila uporabnikov relativno hitro odzvati z dodajanjem novih strežnikov. • Delo z oddaljene lokacije Virtualizacijski pristopi zaposlenim omogočajo učinkovito delo skoraj na katerikoli napravi, ki je povezana z internetom. Zaposleni lahko nadaljujejo delo na domačem računalniku, pri tem pa jim je na voljo povsem enako namizje in poslovne aplikacije, kot če bi sedeli v pisarni. 2.6.3 Slabosti VDI Kljub številnim prednostim ne smemo pozabiti na slabosti: • Omejitve obstoječe infrastrukture Naprednejši modeli virtualizacije namizij, kot je VDI, vodijo do povečanih potreb po zmogljivosti podatkovnega centra. Pred uvedbo je zato potrebno natančno raziskati, katere nadgradnje strežniških zmogljivosti so potrebne, kakšne so zmogljivosti za shranjevanje podatkov v podatkovnem centru in predvsem kakšna je omrežna infrastruktura, ki je ključna za to, da aplikacije na strani uporabnika delujejo odzivno, brez zatikanja in prekinitev. Končni uporabniki bodo tudi pri virtualiziranem namizju pričakovali enako odzivnost kot pri uporabi običajnih računalnikov. Počasnejše delovanje bo hitro povzročilo nejevoljo. • Licence Čeprav ni nobenih tehničnih omejitev, ki bi preprečevale zagotavljanje obstoječih aplikacij v podjetju prek virtualiziranih namizij, lahko to v nekaterih primerih preprečijo licenčne omejitve. Proizvajalci pospešeno prilagajajo licenčna določila, vse licence pa še vedno ne dopuščajo virtualizacije. Tipičen primer licenc, kjer se lahko pojavijo težave, so licence za programsko opremo, nameščeno na nov računalnik (licence OEM). • Potrebe uporabnikov Dokončno lahko upravičenost zahtevnejših oblik virtualizacije namizij spodkopljejo potrebe zahtevnejših pisarniških delavcev, pri katerih lahko zadostne zmogljivosti za številne nujne poslovne aplikacije vsaj zaenkrat zagotovi le klasičen osebni računalnik z dovolj zmogljivim procesorjem, pravo grafično kartico in dovolj pomnilnika. Microsoft, ki sicer tudi sam krepi ponudbo rešitev za virtualizacijo namizij, je tako v raziskavi o skupnih stroških lastništva 44 (Microsoft 2010) opozoril: "Pri pisarniških delavcih v okolju VDI (vključno z okolji VMware) so bili skupni stroški lastništva na uporabnika za 11 odstotkov višji kot pri dobro upravljanem okolju osebnih računalnikov. Čeprav VDI zniža stroške za strojno opremo in podporo, te prihranke nadomestijo stroški za novo programsko opremo in inženiring oziroma pride celo do povečanja skupnih stroškov". Nasvet avtorjev raziskave je: "Menimo, da je VDI inovativna tehnologija, ki lahko zagotovi pomembno vrednost v specifičnih uporabniških primerih, kot so delavci, ki si delijo en računalnik, ali zunanji izvajalci. Toda pri pisarniških delavcih te vrednosti ne gre iskati v znižanju skupnih stroškov lastništva". 3 ODPRTOKODNA PROGRAMSKA OPREMA Osnovna značilnost odprtokodne programske opreme (OKPO) je, da je izvorna programska koda, iz katere je mogoče narediti funkcionalno delujoče programske rešitve, dostopna vsem. Odprti kodi ustreza programje, ki zadosti kriteriju proste distribucije, dostopa do izvorne kode in dovoljenja za spreminjanje ter integracijo te kode. Podjetje lahko svojo učinkovitost izboljša z uporabo sodobne informacijske tehnologije in ustrezne programske opreme. Ovira pri tem so visoke cene licenc lastniške programske opreme, ki se še vedno uporablja na večini delovnih postaj. Kot alternativa se že kar nekaj časa ponuja programska oprema, ki temelji na odprti kodi in za katero ni treba plačevati nikakršne licenčnine (Zver 2011, str. 10). 3.1 Ideja Smisel odprte kode je prost dostop do znanja o izvorni kodi računalniškega programa. Izvorna koda je formula za razumevanje tega binarnega jezika in z njo lahko dojamemo logiko programa, ki ga lahko potem vsakdo, ki poseduje ustrezno tehnično znanje, preoblikuje. Za izvorno kodo velja posebna oblika lastnine. Pretežni del tržne programske opreme (npr. Microsoftova) temelji na nadzoru lastninskih pravic za izvorno kodo. Uporabniki nimajo dostopa do logike programa in ga zato tudi ne morejo prilagajati, saj so izključeni iz kroga, ki pozna izvorno kodo. V kapitalistični ekonomiji lastnina običajno pomeni izključevanje drugih pri uporabi neke dobrine ali storitve, pri odprti kodi pa se lastnina oblikuje glede na pravico distribucije, ne pa izključevanja. Izvorna koda za OKPO je objavljena in vsem na voljo za uporabo. Ker vsi 45 poznajo izvorno kodo, lahko preoblikujejo programsko opremo in ustvarjajo nove aplikacije. Izvorna koda je odprta, javna in ni lastniška. Ta nova oblika lastnine, ki je v popolnem nasprotju z običajnim režimom pravic intelektualne lastnine, je podprta s sistemom upravljanja, v katerega se vključujejo vsi soustvarjalci OKPO. Temelji na njihovi motiviranosti za delovanje znotraj takšnega sistema in na pripravljenosti za razvijanje novih organizacijskih struktur za krepitev sodelovanja (MJU 2011, str. 1). 3.2 Prednosti Najbolj očitni prednosti sta na prvi pogled seveda nižji strošek nabave in brezplačna narava programske opreme. S poslovnega vidika so najpomembnejši pokazatelji stroškov produkta tako imenovani skupni stroški lastništva - TCO (angl. Total Cost of Ownership). Pri izbiri med več možnimi rešitvami, pod predpostavko, da so vsi ostali kriteriji izenačeni, je rešitev z najmanjšim TCO najbolj zaželena. Argumenti, ki govorijo v prid nizkemu TCO za prosto programje, so10: • po vsej verjetnosti nični stroški nakupa oziroma pridobitve programa in posledično ni stroškov obnavljanja licenc uporabe programa, • potencialno ni dodatnih stroškov za uporabo kopij programa, programe lahko brez dodatnih stroškov prenesemo na več računalnikov, • manjša potreba po nadgradnjah, manjši stroški nadgradenj in upravljanja, hkrati so nadgradnje programa večinoma brezplačne, • daljše delovanje brez izpadov in posledično nižji stroški za drage sistemske administratorje, • nižja ranljivost na viruse, kar izloči potrebo po pregledovanju za virusi, zmanjšuje možnosti izgube podatkov, • nižja ranljivost do varnostnih lukenj in hekerskih napadov, kar znižuje breme sistemske administracije in • možnost uporabe starejše oziroma manj zmogljive strojne opreme ob enakih učinkovitostih, kar znižuje stroške strojne opreme. 10 Omenjene prednosti ne izhajajo iz odprtokodnega licenčnega modela, temveč gre za primerjavo operacijskih sitemov Linux in Windows. 46 Najbolj pomembna je pravica do spreminjanja in popravljanja izvorne kode. To omogoča neomejeno spreminjanje in prilagajanje programske opreme. Programsko opremo je mogoče prevesti za uporabo na drugi strojni opremi. Odpravljanje hroščev je precej olajšano, programska oprema pa ima daljšo pričakovano življenjsko dobo. Z uporabo odprte kode se izognemo enemu samemu ponudniku, od katerega je odvisna prihodnost programske opreme. Kupec je namreč odvisen od ponudnika v smislu podpore in razvoja nadgradenj. V kolikor ponudnik zapre vrata podjetja ali ustavi razvoj določenega izdelka, nima nihče pravice nadaljevati dela na tem izdelku. Podobne težave lahko nastanejo, če ponudnik opusti razvoj rešitve za določeno strojno opremo. Tu je še problem črne škatlice, kjer pri licenčni programski opremi nikoli zanesljivo ne vemo, kaj program v resnici počne. Ponudniki velikokrat zaradi tržnih zakonitosti in zahtev pohitijo z izdajo programske opreme, kar pomeni veliko hroščev, ki bi se jim ob nekoliko bolj umirjenem pristopu lahko izognili. Zagovorniki prostega programja pogosto trdijo, da prosto programje ponuja nekaj bistvenih prednosti v primerjavi s tipičnimi komercialnimi produkti. Komercialni produkti večinoma dajejo prednost izgledu, torej vizualnim podrobnostim, pred težje merljivimi kvalitetami, kot so stabilnost, varnost ter druge lastnosti programske opreme. Za razvijalce prostega programja je značilna naklonjenost kvaliteti. Vodi jih predvsem želja po izpopolnjevanju znanja ter iskanju samopotrditve in ugleda med kolegi v odprtokodnih skupnostih. Zato je bolj verjetno, da bodo pri razvoju programja dali poudarek stvarem, ki bodo s strani somišljenikov cenjene. To so predvsem jasen načrt, zanesljivost, enostavno vzdrževanje s poudarkom na splošnih, odprtih standardih in vrednotah skupnosti. Razvoj z odprto kodo lahko nudi zelo hitro in kvalitetno tehnično podporo. Glede na to, da uporabniki in razvijalci sodelujejo na osnovi svojih skupnih interesov in potreb po določeni aplikaciji, so razvijalci praviloma pripravljeni vložiti nekaj dodatnega napora za pomoč ostalim. Odgovore na vprašanja je možno dobiti na različnih mestih, kot so novičarske skupine, poštni seznami, klepetalnice itd. Na spletu je moč najti množice spisov v obliki vodičev (HOWTO), pogosto zastavljenih vprašanj (FAQ) ali pa uporabniških navodil (tutortutorials) (Škrubej 2007, str. 22-24). 47 3.3 Slabosti • Uporabniški vmesniki Prosto programje ima običajno manj prijazne uporabniške vmesnike. To je predvsem problem pri uporabnikih, ki niso vešči dela v računalniškem okolju in jim neprijazni uporabniški vmesniki še bolj otežijo delo. Pogosto vmesniki niso dovolj prilagojeni nezahtevnim uporabnikom. Glavni vzrok za to je, da je prosto programje večinoma grajeno s strani inženirjev za inženirje, saj pravih povratnih informacij nezahtevnih končnih uporabnikov razvijalci ne dobijo. • Podpora Podpora je včasih težko razumljiva, saj je pogosto bolj namenjena razvijalcem in ne končnim uporabnikom. Običajno gre za zelo tehnično podrobno dokumentacijo, ki zahteva veliko tehničnega predznanja. Poleg tega je večinoma tudi zelo pomanjkljiva. Njen največji del predstavlja kar izvorna koda, na podlagi katere je avtomatsko generirana programska dokumentacija. Preostala dokumentacija je pogosto neažurna, zaradi pogostih izdaj programja. Pri komercialni programski opremi običajno dobimo časovno omejeno podporo (npr. 60 dni) v ceni licence, pri odprtokodni pa moramo (pomembno, če gre za večje uvajanje odprte kode) podporo zagotoviti sami, z najemom zunanjih izvajalcev ali urjenjem in/ali zaposlovanjem svojega podpornega osebja, kar lahko predstavlja velik strošek. Na slovenskem trgu ni veliko ponudnikov podpore odprtokodnih rešitev, zaradi česar smo nato prisiljeni v lastno podporo. • Intelektualna lastnina in pomanjkanje lastništva (odgovornosti) Komercialna podjetja programske opreme si zelo prizadevajo zagotoviti, da programska oprema, ki jo razvijajo, ne vsebuje kršitev intelektualne lastnine. Od zaposlenih se zahteva, da v svoje komercialne programe ne prepisujejo posameznih delov programske kode, ki so jih napisali posamezniki izven podjetja. Nasprotno je zaradi narave odprtokodnih projektov, kjer sodeluje veliko samostojnih razvijalcev, večja verjetnost, da obstajajo deli programja, kjer se krši pravica intelektualne lastnine. Samostojen razvijalec morda vključi v prosto programje določen del programske 48 kode lastniškega programa, ki ga je v nekem komercialnem podjetju razvijal. Posledično je uporaba takšnih produktov za uporabnike bolj tvegana (Škrubej 2007, str. 25-26). • Nedokončani izdelki Največji problem OKPO so nedokončani izdelki, saj razvijalci niso zavezani k dokončanju projekta in vzdrževanju. Zaradi tega veliko programske opreme ne doseže končnega stanja, med drugim pa je izpopolnjevanje izdelka do nivoja primerljivega s profesionalnimi izdelki (npr. Photoshop) dolgotrajno ter naporno in zahteva bistveno dalj časa od razvoja prve verzije programa, razvijalcem pa to praviloma ne predstavlja dovolj velikega izziva. 3.4 Izkušnje prehoda na odprtokodno programsko opremo V državah Evropske unije obstajajo številni primeri uspešne uvedbe OKPO na delovnih postajah. Iz vseh primerov sledi, da je mogoče OKPO vpeljati na delovne postaje zelo različnih organov javne uprave. Vsem primerom so skupni precejšnji prihranki pri stroških licenc in dobra priprava izvedbe prehoda, brez katere je lahko ta resno ogrožen. V Veliki Britaniji je najbolj prepoznan primer uvajanja OKPO mestna uprava Bristola (Beckett 2005). Povod za prehod na OKPO v Bristolu je bilo neurejeno stanje na tem področju v začetku tega desetletja. Ključna cilja migracije na StarOffice sta bila zmanjšanje stroškov in boljša funkcionalnost. Skozi poglobljeno študijo izvedljivosti in preverjanje funkcionalne ustreznosti OKPO so ugotovili, da ima OKPO primerjalne prednosti pred lastniško programsko opremo. StarOffice je izpolnjeval več kot 90 odstotkov zahtev glede enostavnosti uporabe, funkcionalnosti in izmenjave dokumentov, kar je pomenilo minimalne stroške prehoda. Izredno nizki stroški licenc so jim omogočili neposredne investicije v sistemske integracije in celovite storitve usposabljanja. Prihranki pri uvedbi so v 5 letih znašali 1,2 milijona evrov za 5.500 uporabnikov. Na Nizozemskem obstajajo številni primeri uvajanja OKPO na delovnih postajah (Open.Amsterdam 2007). Med njimi mesto Amsterdam, ki je izvajalo aktivnosti skladno z državnim akcijskim načrtom in na 15.000 namizij namestilo OKPO. Strateški cilji mesta Amsterdam glede programske opreme so: • izboljšanje storitev za državljane in podjetja z večjo interoperabilnostjo, • povečanje neodvisnosti od dobaviteljev programske opreme, 49 • zagotovitev neprekinjenega poslovanja in • nevtralnost stroškov ter izvedljivost potrebnih investicij. V španski pokrajini Extremadura je uvajanje OKPO predstavljalo način širjenja informacijske družbe v vse družbene pore. OKPO se uporablja na 10.000 delovnih postajah v javni upravi pokrajine ter na več kot 40.000 delovnih postajah v širšem javnem sektorju. Doseženi prihranki v obdobju petih let znašajo 20 milijonov evrov (FUNDECYT 2008). V Nemčiji je najbolj poznan primer v mestni upravi Münchna. Kot glavni razlog za prehod se navaja pridobitev strateške neodvisnosti od dobaviteljev in ne prihranek. Skupaj so bile odprtokodne rešitve nameščene na 15.000 delovnih postajah. Ocenili so, da bodo v obdobju migracije (2008-2012) s prehodom prihranili več kot 4 milijone evrov, sedaj pa ugotavljajo, da je prihranek še bistveno večji, saj so privarčevali dobrih 10 milijonov evrov (Slo-Tech, 27.11.2012). Hkrati v Nemčiji obstaja tudi primer negativne izkušnje. V nemškem mestu Freiburg so leta 2007 začeli projekt nižanja stroškov za programske licence, v sklopu katerega je stekla migracija z licenčnega pisarniškega paketa Microsoft Office na odprtokodni OpenOffice. Odločili so se obdržati stare, že kupljene licence Microsoft Office in v bodoče ne kupovati novih, hkrati pa na vse računalnike namestili OpenOffice. Kljub odločitvi, da ne bodo kupovali novih licenc za Microsoft Office, so ga uporabnikom na delovnih mestih, kjer so izkazali potrebo po njem, kupili. Rezultat je bil zmešnjava vseh mogočih verzij pisarniških paketov, zaradi navajenosti na delovno okolje Microsoft Office pa OpenOffice ni uporabljal skoraj nihče (Slo-Tech, 28.11.2012), zaradi tega je bil rezultat migracije prikazan kot neuspešen. Francoska žandarmerija je v preteklih letih dosegla velike uspehe pri prehodu na OKPO na delovnih postajah. S prehodom na OKPO je pričela leta 2005, ko je v celotni organizaciji Microsoft Office zamenjala z OpenOffice.org. Leto kasneje je opustila Microsoft Internet Explorer in ga zamenjala z brskalnikom Mozilla Firefox in e-poštnim odjemalcem Thunderbird. Januarja 2008 so objavili, da bodo opustili Microsoft operacijski sistem in ga zamenjali z odprtokodnim operacijskim sistemom. Prehod z Windows XP na Ubuntu se je izkazal za relativno enostavnega. Do marca 2009 je žandarmerija uvedla Ubuntu na približno 5.000 delovnih postajah, do konca leta 2009 pa naj bi jih migrirali še 15.000. Njihov cilj je, da bi do leta 2015 na vseh 90.000 računalnikih v celotni organizaciji namestili izključno OKPO. 50 Francoska žandarmerija je z zamenjavo svoje namizne programske opreme Microsoft Windows z distribucijo Ubuntu Linux na letni ravni prihranila 7 milijonov evrov. Svoj letni proračun za IT je uspela zmanjšati za 70 odstotkov (Bierhals 2009). V Sloveniji se je relativno zgodaj pričelo preverjati možnosti prehoda na OKPO v javni upravi, kar je razvidno iz različnih strateških dokumentov (MID 2003a, MID 2003b, MJU 2006, MVZT 2007), ki obravnavajo to vprašanje. Tudi uporaba OKPO v javni upravi je bila ustrezno podprta s politiko, ki jo je sprejela Vlada Republike Slovenije v letu 2003. Dejstvo je, da ima Slovenija vpeljan dober strateški in pravno formalni okvir za uporabo OKPO v javni upravi. Javna uprava Republike Slovenije se že več let zaveda obstoja in pomembnosti programske opreme, ki temelji na odprti kodi. Za svoje potrebe jo uporablja, predvsem na področju strežnikov in omrežnih podpornih storitev, že dobrih 15 let. Kljub nekaterim poskusom v preteklosti (predvsem na teoretičnem nivoju) pa odprta koda v slovenski javni upravi še ni našla poti na namizja računalnikov. Svetla izjema na tem področju so sodišča, saj se na večini namizij na sodiščih uporablja OKPO, in sicer OpenOffice.org, Firefox in Thunderbird. Prehod je bil uspešno izveden v letih 2006 in 2007. Poleg najbolj znanega primera sodišč je v širšem javnem sektorju v Sloveniji še nekaj primerov prehodov na odprtokodne rešitve na delovnih postajah, med njimi Zdravstveni dom Ljubljana in Javno podjetje Ljubljanski potniški promet. Dober primer prehoda na OKPO iz zasebnega sektorja je maloprodajno podjetje Petrol d.d., ki je prehod na platformo Linux brez širšega obveščanja javnosti izvedlo v letu 2009, pri čemer so v letu 2005 na strežnikih že nadomestili Windows NT z Linuxom, v letu 2008 pa so začeli z vpeljavo OpenOffice.org na delovne postaje. Podobni prehodi se dogajajo tudi v nekaterih drugih slovenskih podjetjih (Zver 2011, str. 12-14). 3.5 Uporabljena odprtokodna programska oprema Pri uvajanju odprtokodne programske opreme v podjetje se lahko lotimo na dva načina: • vso odprtokodno opremo namestimo naenkrat ali • uporabnike na odprtokodna orodja uvajamo postopoma. Osebno menim, da je drugi način primernejši. 51 3.5.1 Mozilla FireFox Za začetek bi tako lahko uporabnikom na računalnike namestili Mozilla Firefox, ki je spletni brskalnik, nudi pa še druge funkcije. Ta bi nadomestil Microsoft Internet Explorer. Mozila Firefox je brezplačen, razvija pa ga na tisoče prostovoljcev povsem svetu. Preveden je v več kot 70 jezikov (tudi slovenski) teče pa na vsaj osmih različnih strojnih platformah. Razvija se neverjetno hitro, prav tako hitro pa so odpravljene tudi morebitne najdene varnostne luknje. Opremljen je z vsemi funkcijami sodobnih brskalnikov: • omogoča brskanje z zavihki (angl. tabs), • preprečuje odpiranje nezaželjenih oken, • ima vgrajen iskalnik, z možnostjo dodajanja iskalnih pogonov, • ne nalaga škodljivih ActiveX kontrolerjev, • podpira žive zaznamke11, • ima vgrajen pobiralnik datotek (angl. download manager), • omogoča enostavno dodajanja novih funkcij (angl. plugins) in • podpira spreminjanje videza s temami. 3.5.2 LibreOffice LibreOffice je brezplačen, prost in odprtokoden pisarniški paket, ki vsebuje programe za urejanje besedil, preglednic, predstavitev, vektorskih slik, matematičnih enačb in podatkovnih zbirk. Razvit je bil kot eden izmed naslednikov OpenOffice.org, ki se je ločil od Oracla, ki je pridobil nadzor nad njim s prevzemom prejšnjega skrbnika Suna. Na voljo je za več različnih operacijskih sistemov in v 114 jezikih (tudi v slovenskem). LibreOffice je dobro združljiv z Microsoft Office in ostalimi pomembnimi pisarniškimi paketi (Wikipedia, 22.10.2012), zato je popoln nadomestek za plačljiv pisarniški paket, saj za naše potrebe ponuja vse funkcionalnosti, ki jih zaposleni potrebujejo. Predhodnik LibreOffice je OpenOffice.org, ki ga je tako, kot MySQL, kupil Oracle. Skupnost, ki jo je zaskrbelo, da bo Oracle OpenOffice.org ukinil ali ponudil kot plačljiv produkt, je 11 Samodejno osveževanje oz. preverjanje sprememb vsebine spletne strani v neaktivnem zavihku. 52 začela z vzporednim razvojem produkta. Produkta sta si tako zelo podobna, zaradi česar sta si do določene mere kompatibilni tudi podpori - spletna skupnost je velika in kar velja za OpenOffice, lahko velja tudi za LibreOffice. LibreOffice uporablja ISO-standardizirani zapis ODF (OpenDocument Format), zna brati in pisati zapise programov Microsoft Office, kot tudi izvažati v zapisu PDF, tako da lahko do dokumentov dostopamo z vseh vrst računalniških naprav. S tem ponuja tudi najširšo možno združljivost z drugimi izdelki. LibreOffice je tudi nadvse prilagodljiv in ga lahko enostavno razširimo z brezplačnimi dodatki, tako da lahko vzpostavimo sistem, ki povsem ustreza našim potrebam in navadam (LibreOffice, 22.10.2012). 3.5.3 Xubuntu 12.10 Xubuntu je distrubucija operacijskega sistema Linux, ki temelji na Debianu. Gre za izvedenko Ubuntuja z grafičnim vmesnikom, oz. namizjem Xfce. Uporablja Linux jedro, nova verzija izide vsakih 6 mesecev - v aprilu ter oktobru. Izdaje z oznako LTS imajo 5-letno podporo, kar pomeni, da Canonical, organizacija, ki razvija Ubuntu in njegove izvedenke, zagotavlja 5 let varnostne posodobitve in druge popravke. Namizje Xfce je osredotočeno na minimalizem, produktivnost in učinkovitost delovanja, zato je izjemno primerno predvsem za računalnike s starejšo strojno opremo, kar je razvidno iz primerjalne tabele (Tabela 3.1) minimalnih strojnih zahtev za poganjanje operacijskega sistema napram Microsoftovim Windows 8. Tabela 3.1: Minimalne strojne zahteve za operacijski sistem Xubuntu 12.10 ter Windows 8 Windows 8 Xubuntu 12.10 32-bit 64-bit Hitrost procesorja 286 MHz 1 GHz 1 GHz Velikost delovnega pomnilnika 128 MB 1 GB 2 GB Zaseden prostor na trdem disku 5 GB 16 GB 20 GB Vir: Lastni prikaz (2012) 53 3.5.3.1 Prednosti Operacijski sistem Xubuntu odlikujejo: • odprtost (prilagodljivost, popravki, podpora), • dostopnost (popolnoma preveden v 43 jezikov - tudi v slovenščino), • brezplačnost (ni licenčnine), • enostavno nameščanje programov, • velika izbira programov (večina brezplačnih ter odprtokodnih), • samodejno posodabljanje nameščenih programov, • trdi disk ne potrebuje defragmentacije, • hiter zagon in izklop sistema, • varnost (zelo dobra zaščita pred virusi in zlonamernimi programi, a pozor - ni imun) in • ogromna skupnost (podpora). 3.5.3.2 Slabosti Photoshop in drugi razni profesionalni programi niso napisani za operacijski sistem Linux, niti ne delujejo popolno v emulatorju Wine, obstajajo pa alternative (Tabela 3.2). Tabela 3.2: Odprtokodne alternative komercialnim programom v Linux okolju Windows Ubuntu Adobe Photoshop Gimp Microsoft Office LibreOffice Windows Media Player VLC Internet Explorer Firefox Microsoft Outlook Thunderbird iTunes Songbird Vir: Lastni prikaz (2012) 54 4 UVEDBA VIRTUALIZACIJE V PRAKSI V poglavju so opisane konfiguracije treh različnih rešitev. Pri komercialni rešitvi je predvidena uporaba plačljive, komercialne programske opreme, pri odprtokodni rešitvi pa je v celoti predvidena uporaba OKPO in je osredotočena na prihranek denarja, pri rešitvi z uporabo fizičnih računalnikov pa je predvidena uporaba obstoječe strojne opreme z OKPO. Vse rešitve zajemajo tri kategorije delovnih postaj: • prodajni pult, kjer poganjamo eno okensko aplikacijo za izdajanje blaga in računov, • vodja podružnice, kjer poganjamo pisarniški paket, spletni brskalnik ter odjemalec elektronske pošte in • administracija podjetja, kjer poganjamo pisarniški paket, spletni brskalnik, odjemalec elektronske pošte in okensko aplikacijo za upravljanje finančnega ter inventarnega dela podjetja. Drugi del zahteve so strežniki z rešitvijo elektronske pošte, storitvijo enotne prijave v domeno (aktivni imenik ali ekvivalentna rešitev) in baze podatkov. 4.1 Strojna oprema V vseh podružnicah zavoda so strežniki Fujitsu Primergy RX100S6 (Slika 4.1, str. 56), ki so mlajši od dveh let in delovne postaje Fujitsu Esprimo, vse mlajše od 5 let z LCD monitorji z diagonalo vsaj 17". Na vsaki od 14 poslovalnic zavoda se nahaja en fizični strežnik, na matični lokaciji pa zaradi redundančnosti dva. Večina strežnikov je opremljena s 4 GB DDR3 pomnilnika, kar zadošča za virtualiziranje strežnika in zgolj dveh delovnih postaj ob predpostavki, da bi virtualnemu strežniku dodelili 2048 MB in delovnima postajama po 1024 MB delovnega pomnilnika. Tako bi več strežnikov zahtevalo nadgradnjo delovnega pomnilnika na vsaj 8 GB. V vsakem strežniku sta po dva, v strežnikih v večjih podružnicah pa po štirje 147 GB SAS trdi diski v poljih z RAID5 pariteto. Prostora za shranjevanje je tako dovolj za vse virtualne računalnike in po potrebi tudi poštni strežnik s shrambo za vso elektronsko pošto zaposlenih. 55 Slika 4.1: Strežnik Fujitsu Primergy RX100S6 Vir: http://pr.fujitsu.com (9.11.2012) Strežniki so fiksirani v 19-inčnih požarnovarnih omarah. V strežniških omarah (Slika 4.2) so gigabitna mrežna stikala, od katerih gre preko distribucijskih panelov (CAT6) in parapetnih kanalov mrežna inštalacija za računalniško in telefonsko omrežje za vse mrežne naprave. S prenovo infrastrukture so se posamezna brezprekinitvena napajanja (UPS) za vsak osebni računalnik nadomestila z visokozmogljivim UPS-om v strežniški omari, od katerega po parapetnih kanalih potekajo električni vodi do vseh delovnih postaj. UPS je opremljen z mrežno kartico, preko katere po izpadu električne energije ob nizkem stanju baterije distribuira signal, ki programskim klientom na napravah sporoči, naj varno zaustavijo sistem. V strežniške omare je speljana tudi telekomunikacijska infrastruktura (bakreni vodniki ali optična vlakna) z modemi, za katerimi so priklopljeni še računalniki z dvema mrežnima kontrolerjema in operacijskim sistemom Linux, ki služi kot VPN (Virtual Private Network) med podružnicami. To kljub fizični oddaljenosti in različnim internetnim priključkom omogoča, da so omrežne naprave navidezno v lokalnem omrežju. Slika 4.2: Strežniška omara Vir: http://itstrackingsystem.blogspot.com (10.11.2012) 56 4.2 Okoliščine prehoda V praksi poznamo več načinov uvajanja in prehajanja na nov sistem. Pri direktnem prehodu v določenem trenutku popolnoma opustimo stari sistem in ga takoj v celoti nadomestimo z novim. Izbor primernega trenutka je pri takem prehodu zelo pomemben (recimo začetek koledarskega leta). Direktni prehod je seveda povezan s tveganjem, da novi sistem še ni docela preizkušen in zanesljiv, kar utegne povzročiti večje ali manjše težave. Vendar pa včasih pri uvajanju rešitev na poslovna področja, kjer gre za delo s strankami, nimamo druge možnosti. Direktni prehod zahteva zelo natančno planiranje, temeljite priprave ter skrbno preverjanje nove rešitve pred uvedbo do vseh najmanjših podrobnosti. Paralelni prehod uporablja postopno uvajanje, ki zmanjšuje tveganje, stari in novi sistem pa se vzdržujeta vzporedno. Ker stari sistem še vedno deluje, nam ugotovljene napake v novem sistemu ne povzročajo težav in jih lahko v miru odpravimo. Za to pot se odločamo predvsem na finančnih področjih, kjer morajo biti rezultati starega in novega sistema primerljivi in kjer si ne moremo privoščiti daljšega izpada sistema. Tak prehod je seveda povezan z dvojnim delom, vse od priprave podatkov do analize rezultatov, kar je njegova največja slabost (Šlegel 2010, str. 16). 4.2.1 Čas in režim, potrebna za zagon V našem primeru bi prehod na virtualizacijo infrastrukture izvajali vzporedno, postopoma in na posamezni podružnici v paketu. Direkten prehod na vseh lokacijah hkrati ni možen zaradi obsega dela, predvidenega za migracijo, kar bi povzročilo prevelik čas izpada delovanja. V prvi fazi bi na testni strežnik namestili hipervizor in virtualizirali strežniške operacijske sisteme za vsako od storitev posebej. S tem, ko ločimo domenski strežnik, aktivni imenik, strežnik z bazo podatkov in sistem elektronske pošte na samostojne navidezne strežnike, dobimo večjo odpornost sistema pred izpadi delovanja, saj odpoved enega strežnika ne onemogoči ostalih storitev. Migracija podatkov z obstoječih storitev (aktivni imenik) na nove virtualizirane strežnike je lahko opravljena že ob inštalaciji, uporabnike pa na nove strežnike (nov aktivni imenik) priklapljamo ob nadgradnji infrastrukture v podružnici, v kateri so zaposleni, saj bi bilo ob danih kadrovskih razmerah (1 zunanji informatik) nemogoče migracijo na nov sistem izvesti v enem dnevu na 14 lokacijah. Ker zavod trenutno ne uporablja lastnega strežnika za elektronsko pošto, postopna migracija uporabnikov na tega ne predstavlja ovire. Uporabnikom dostop do svojih novih poštnih predalov dodelimo ob vklopu 57 novega sistema. Stara elektronska pošta administracije in vodij poslovalnic, ki je prihajala na poštne predale starega internetnega ponudnika, bi bila migrirana ob prehodu in ni zahtevna. Druga faza, migracija delovnih računalnikov in strežnikov na nov sistem, bodisi je to virtualna infrastruktura bodisi fizični računalniki z OKPO bi se izvajala predvidoma ob vikendih, izven delovnega časa zavoda, t.j. ob sobotah popoldan in nedeljah. Ob predpostavki, da migriramo eno lokacijo na vikend, migriranje pa traja 14 vikendov, bi bil projekt z načrtovanjem vred lahko končan v manj kot pol leta. Skozi tak način prehoda bi čez teden uporabnike uvajali na delo v novem sistemu, odkrivali napake in odpravljali nepredvidene zaplete. Namestitev operacijskega sistema in programske opreme za virtualne računalnike zaradi možnosti ustvarjanja predlog lahko opravimo le enkrat, te pa lahko nato kloniramo odvisno od števila potrebnih računalnikov in infrastrukturo v trenutku povečamo. Vse te predloge so prav tako lahko ustvarjene predhodno, s čimer ne motimo tekočega obratovanja zavoda. Predloge delovnih računalnikov so že predhodno nastavljene, da se povezujejo na novo, virtualno infrastrukturo, zato bi prehod potekal hitreje. Ker osebje za prodajnimi pulti trenutno ne ustvarja osebnih dokumentov, njihovih podatkov ni potrebno migrirati, migracija elektronske pošte in dokumentov vodij pa se opravi ob namestitvi. Ko bi bili podatki s fizičnih računalnikov migrirani v virtualno infrastrukturo, bi morali še fizične računalnike zamenjati z ničnimi ali tankimi odjemalci. Rešitev z uporabo OKPO na obstoječih fizičnih računalnikih bi potekala v podobnem kronološkem zaporedju, le da bi za namestitev operacijskega sistema na vsak fizični računalnik posebej porabili bistveno več časa. 4.2.2 Strojno-programska podpora periferije Periferija se na nične in tanke odjemalce priklaplja preko USB vtičnic, USB naprave pa se v okolju hipervizorja posredujejo (angl. mapping) točno določenemu navideznemu računalniku. Vsa periferna oprema trenutno brez problemov deluje v okolju Windows XP in Windows 7, zato preverjamo le združljivost z operacijskim sistemom Linux. 4.2.2.1 Čitalci črtnih kod Za čitalce črnih kod, ki se uporabljajo na delovnih računalnikih za prodajnimi pulti Metrologic MS-9540, žal ni podatka o gonilnikih za operacijski sistem Linux. 58 4.2.2.2 Čitalci pametnih kartic Zavod na računalnikih za prodajnimi pulti uporablja čitalce pametnih kartic Gemalto GCR5500-Si. Na priloženem mediju se nahajajo gonilniki tudi za Linux, na spletni strani podjetja CREA plus d.o.o. (CREA plus, 15.11.2012) pa se nahajajo celo navodila za nameščanje omenjenega čitalnika v njegovem okolju. 4.2.2.3 Tiskalniki Za prodajnimi pulti so v uporabi termični POS tiskalniki Star Micronics TSP700II za izdajanje računov strankam. Na spletni strani podjetja Star Micronic so za omenjeni model tiskalnika na voljo gonilniki za Windows, Linux in Mac OSX operacijske sisteme. Pri vodjih poslovalnic so v uporabi mrežne multifunkcijske naprave Hewlett Packard (HP) LaserJet M1536dnf za potrebe tiskanja poročil in skeniranja dokumentov. HP na svoji spletni strani za omenjeni tiskalnik ne ponuja gonilnikov za tiskanje ali skeniranje, vendar stranke usmerja na spletno stran zunaj svoje domene (HP Linux Imaging and Printing, 15.11.2012), kjer so na voljo odprtokodni gonilniki za tiskanje in skeniranje na HP-jevih napravah. HP za omenjene gonilnike ne ponuja podpore. Pri administraciji so v uporabi mrežni laserski tiskalniki HP LaserJet 2025dn za razne potrebe izpisa. HP na svoji spletni strani za omenjeni tiskalnik ne ponuja gonilnikov, vendar uporabnike obvešča, da vestno sodeluje s skupnostjo Linuxprinting, ki je do sedaj izdala odprtokodne gonilnike za več kot 1400 njihovih naprav. To v praksi pomeni, da so gonilniki za omenjeni tiskalnik že vgrajeni v operacijski sistem Linux. 4.2.2.4 Prikazovalniki cen Za POS prikazovalnike cen, ki se uporabljajo na delovnih postajah za prodajnimi pulti, Posiflex PD-2300, žal ni podatkov o gonilnikih za operacijski sistem Linux. 4.3 Komercialna rešitev Komercialna rešitev je zasnovana na predpostavki, da se poslužujemo plačljive programske opreme in vsebuje konfiguracijo, ki bi bila v primeru izbire tega tipa rešitve tudi dejansko izbrana. V poglavju je opisana izbrana konfiguracija za omenjeno rešitev. 59 4.3.1 VMware vSphere Hypervisor 5.1 VMware ima od vseh ponudnikov najbolj profesionalno rešitev, saj so virtualizacijske rešitve njegova primarna dejavnost. VMware je med virtualizacijskimi orodij še leta 2005 imel 100 % tržni delež. Do danes je Microsoft prevzel okoli 27 % trga virtualizacijskih rešitev, vSphere pa s 65 % tržnim deležem še vedno ostaja vodilna in najbolj resna virtualizacijska rešitev na trgu (Networkcomputing, 14.11.2012). Več proizvajalcev strežniške strojne opreme (eden od njih je prav Fujitsu) prodaja celo komplete (angl. kit) strežnikov z ničnimi klienti (angl. zero client) in VMware vSphere Hypervisor licenco. 4.3.2 Fujitsu Zero Client in Client Dell Wyse P25 Fujitsujeva rešitev virtualizacije namizij je ena najelegantnejših in, zaradi kompatibilnosti, ena najpreprostih za vzdrževanje. Fujitsu Zero Client DZ22-2 (Slika 4.3) je na prvi pogled kvaliteten LCD monitor, v katerega je vgrajen nični odjemalec podjetja Pano Logic. Odjemalec se s PCoIP (PC over IP) tehnologijo posredno povezuje na navidezno namizje, ki je locirano na VMware strežniku. Zaradi tehnologije PoE (Power over Ethernet) ne potrebujemo zunanjega napajanja, saj se naprava napaja preko računalniškega omrežja. Poraba take naprave je med 0.5 in 39 W. Monitor ima vgrajene zvočnike in 4 USB vtičnice, na katere lahko priključimo vse naprave, ki jih pri delu potrebujemo na trenutnih delovnih postajah. Slika 4.3: Nični odjemalec Fujitsu Zero Client DZ22-2 Vir: http://www.xtr-global.de (14.11.2012) 60 Ker je v zavodu več LCD monitorjev mlajših od 3 let, se jih ne splača menjati za nove Fujitsujeve nične odjemalce, saj bodo predvidoma še dolgo služili namenu, s časom pa jih bi počasi zamenjali. V tem primeru so primernejša izbira nični odjemalci podjetja Wyse. Ti nični odjemalci opravljajo enako funkcijo kot nični odjemalci DZ22-2 in jih lahko pripnemo na zadnjo stran obstoječih LCD monitorjev. Nični odjemalec Dell Wyse P25 (Slika 4.4) podpira dva zunanja monitorja in prav tako, kot Fujitsujeva rešitev, 4 USB vtičnice za periferne naprave, njegova poraba pa je ob polni zmogljivosti do 8 W. V primeru razširitve infrastrukture iz predloge kreiramo nov navidezni računalnik, kupimo nov nični odjemalec in ga določimo določenemu navideznemu računalniku. Slika 4.4: Nični odjemalec Dell Wyse P25 Vir: http://www.wyse.com (14.11.2012) 4.3.3 Microsoft Windows 8 Professional klienti Microsoft je oktobra 2012 za širšo javnost izdal operacijski sistem Windows 8. Ker je cena Windows 7 podobna, sistemske zahteve pa so za oba operacijska sistema enake, nima smisla nameščati starejšega operacijskega sistema, zato je na vseh novih virtualnih računalnikih predvidena uporaba operacijskega sistema Windows 8 Professional. Kljub temu da je Windows 8 z novim grafičnim uporabniškim vmesnikom Metro (Slika 4.5, str. 62) osredotočen predvsem na domače uporabnike, je povsem primeren tudi za poslovno okolje. Grafični vmesnik Metro je naravnan na sisteme z zasloni občutljivimi na dotik, kar bi mogoče v bližnji prihodnosti lahko bila tudi nadgradnja ali funkcionalnost katere od novejših verzij okenske aplikacije, ki se uporablja na delovnih računalnikih za prodajnimi pulti. Windows 8 v primerjavi z Windows 7 bolje ravna z delovnim pomnilnikom, kar pripomore k hitrejšemu delovanju v primerjavi s starejšim operacijskim sistemom, grafično okolje pa je lažje razumljivo manj izkušenim uporabnikom. Z originalno (angl. genuine) licenco operacijskih sistemov Windows XP, Vista in 7 je uporabnik imel možnost uporabe brezplačne protivirusne zaščite Microsoft Security 61 Essentials, ki se je po naših dosedanjih izkušnjah izkazala bolje celo od plačljivih alternativ. V Windows 8 je mehanizem protivirusne zaščite vgrajen že v zaščitno orodje operacijskega sistema, Windows Defender. Dodatne protivirusne zaščite tako ne potrebujemo. Slika 4.5: Microsoft Windows 8 namizje z grafičnim vmesnikom Metro Vir: http://techbeat.com (14.11.2012) 4.3.4 Microsoft Windows Server 2012 strežniki Windows Server je operacijski sistem za strežnike in ima za razliko od okenskih operacijskih sistemov povsem drug namen. Strežnik je namenjen upravljanju, procesiranju podatkov 24 ur na dan in temelji na povsem minimalističnem jedru in najbolje funkcionira s strojno opremo, ki je prav tako prirejena strežnikom. Na strežniških operacijskih sistemih, ki jih želimo v virtualni obliki poganjati na lokaciji vsake podružnice zavoda, nameravamo poganjati storitve aktivnega imenika (AD - Active Directory), domenski strežnik in zastonjsko ter malce okrnjeno različico baze podatkov, SQL Server 2012 Express, ki jo potrebujemo za delovanje in shranjevanje podatkov naše okenske aplikacije. Microsoft je Windows Server 2012 (Slika 4.6, str. 63) predstavil v začetku septembra 2012 in je posodobitev različice Windows Server 2008 R2. Sprememb ali prednosti, ki bi kakorkoli konkretno vplivale na delovanje našega zavoda, v novi verziji ni opaziti, vendar velja enako kot za namizni operacijski sistem Windows 8, da starejših verzij operacijskega sistema ni smiselno nameščati, če že imamo dostop do nove različice. 62 Slika 4.6: Microsoft Windows Server 2012 namizje z grafičnim vmesnikom Metro Vir: http://imjustanengineer.blogspot.com (14.11.2012) 4.3.5 Microsoft Office 2010 Home and Business Office 2010 Home and Business je Microsoftov pisarniški paket, ki ima v svetu več kot 90 % tržni delež (Gartner, 14.11.2012). Njegovo ime je zaradi razširjenosti postalo generično ime oz. sinonim za pisarniške zbirke na sploh, čemur recimo sledi tudi ime odprtokodne pisarniške zbirke OpenOffice.org. Microsoftovo pisarniško zbirko potrebujemo zaradi urejevalnika dokumentov Word, urejevalnika preglednic Excel in najbolj razširjenega odjemalca elektronske pošte Microsoft Outlook (v kombinaciji z Microsoft Exchange strežnikom), ki je na voljo od izdaje Home and Business dalje. Zbirka bi bila nameščena le na delovnih postajah vodij poslovalnic in na računalnikih administracije zavoda, saj je za delovnimi pulti zaradi delovnega procesa ne potrebujemo. 4.3.6 Microsoft Exchange Server 2010 Exchange strežnik je orodje za upravljanje z elektronsko pošto ter sodelovanje in izmenjavo informacij, ki bistveno pripomore k učinkovitem in uspešnem poslovanju. Tvori ga poenoten uporabniški vmesnik za pregledovanje pošte, opravil, koledarjev in stikov. Slednja dva ponujata tudi možnost skupne rabe, kar bistveno pripomore k storilnosti zaposlenih in 63 urejenosti podatkov. Dostop do celotnega poštnega sistema je na željo možen tudi preko spleta, kar bi zaposlenim po potrebi omogočalo dostop od doma. Zaradi neposredne povezanosti z AD imamo tako poenoteno uporabniško ime in geslo za prijavo v računalnik ter poštni sistem, vsi uporabnikovi podatki pa so locirani na Windows Server in Exchange strežniku, zaradi česar smo neodvisni od tega, na katerem fizičnem ali virtualnem računalniku se prijavljamo v sistem. Microsoft Outlook pošto z Exchange strežnika sinhronizira, kar pomeni, da je na voljo tudi za vpogled tudi ob morebitnem izpadu povezave (angl. offline) ali poštnega strežnika, vsa sporočila, hierarhija ter filtri pa so nam na voljo na kateremkoli namizju, v katerega se prijavljamo preko AD. 4.3.7 Microsoft ActiveDirectory Aktivni imenik (Active Directory) je ime za več povezanih storitev, ki omogočajo shranjevanje in upravljanje z omrežnimi viri (uporabniki, delovne postaje, datoteke, tiskalniki, aplikacije itd...). Služi tudi kot središče za varnost omrežja. Podatki o vseh omrežnih virih se shranjujejo v posebni zbirki podatkov. Vsi omrežni viri so v AD prikazani kot objekti. Vsakemu objektu so pridruženi atributi, ki opisujejo objekt. Na primer objekt "uporabnik" lahko ima atribute - ime, priimek, telefonska številka itd ... Objekte lahko dajemo v vsebnike (angl. containers), ki so pripomoček za logično grupiranje objektov. Na ta način lahko združimo na primer vse uporabnike v nabavni službi. Vsebnike lahko vgnezdimo tudi enega v drugega. Na ta način lahko zgradimo hierarhično imeniško strukturo, ki ponazarja organizacijsko strukturo podjetja. V AD je najosnovnejši vsebnik imenovan organizacijska enota (angl. Organizational Unit). Največja enota v AD je domena, ki je hkrati največji vsebnik. Domena je območje, s katerim lahko upravljamo in na njem izvajamo varnostno politiko. Več domen lahko organiziramo v višje hierarhične strukture imenovane drevesa in gozdovi, ki se uporabljajo v velikih in organizacijsko zelo razvejanih podjetjih. Izven strukture organizacijskih enot lahko uporabniške račune še posebej grupiramo v varnostne skupine. Na vsakem nivoju hierarhije imamo možnost uveljaviti skupinske pravilnike (angl. group policy), ki naj veljajo za ta nivo. S temi pravili lahko kontroliramo nad petsto parametrov, ki bodo veljali za objekte na določenem nivoju. 64 Zahtevnejšim in ustrezno usposobljenim uporabnikom lahko dovolimo, da upravljajo z določenimi atributi objektov na določeni ravni v hierarhiji. Aktivni imenik zagotavlja naslednje prednosti: • Prijava v sistem na enem mestu Aktivni imenik ima mehanizem, ki omogoča, da se sistemu predstavimo samo enkrat. Ob prijavi nam sistem izda nekakšen elektronski žeton (angl. token), ki nam služi kot identifikacijska izkaznica za dostop do želenega vira in se nam ni treba vedno znova predstavljati (vpisovati gesla). To tehnologijo podpira večina večjih proizvajalcev sistemske in aplikativne programske opreme. • Upravljanje s spremembami v sistemu V aktivnem imeniku so vpisani tudi podatki o določenem uporabniku in računalniku. Za računalnike in za uporabnike lahko na določenem nivoju hierarhije v AD uveljavimo pripravljene skupinske pravilnike. Ti pravilniki lahko vplivajo na določene lastnosti objektov, nad katerimi se uveljavijo ali pa nanje izvedejo določene akcije. • Porazdeljeno upravljanje sistema Imenik lahko organiziramo tako, da odraža dejansko organizacijsko strukturo podjetja, imamo tudi možnost, da prenesemo določena rutinska upravljalna dela (upravljanje s tiskalniki na določeni lokaciji, dostop do lokalnih podatkov, dodeljevanje dostopa do aplikacij določenega področja itd ...) na zaposlene v določenem oddelku. Skrbnik celotnega sistema se lahko tako posveti samo zahtevnejšim opravilom, ki se nanašajo na višje nivoje oziroma sistem kot celoto (Zlodej 2004, str. 24-26). 4.4 Odprtokodna rešitev Odprtokodna rešitev je zasnovana na predpostavki, da se praktično v celoti poslužujemo odprtokodne programske opreme in je osredotočena na prihranek denarja. 4.4.1 Proxmox VE 2.2 Za hipervizor bi izbrali Proxmox VE, saj je orodje povsem primerljivo s komercialnimi rešitvami, ponuja vse ključne funkcionalnosti, ima velik potencial nadaljnjega razvoja ter 65 zajema tržnega deleža in zaradi dejstva, da gre za odprtokodno programsko opremo, predstavlja varnost nadaljnjega razvoja rešitve. Proxmox VE bi brez težav namestili na vse obstoječe strežnike v zavodu, saj je z gonilniki podprt za vso posedovano strojno opremo. Zaradi brezplačnosti bi brez dodatnega stroška s povezovanjem večjega števila fizičnih strežnikov ali dodajanja redundančnih na posamezni lokaciji dobili visoko zanesljiv sistem, odporen na izpade delovanja. 4.4.2 Dell Wyse T50 Ker za Fujitsujeve monitorje z vgrajenimi ničnimi odjemalci odjemalci podjetja Pano Logic ni na voljo klient za operacijski sistem Linux in za Linux podprti protokol, bi morali poseči po tenkih odjemalcih podjetja Wyse, ki ima v ponudbi odjemalca prirejenega prav za uporabo z operacijskim sistemom družine Linux - Ubuntu. V primeru te rešitve bi lahko uporabili vse obstoječe LCD monitorje, v primeru širitve virtualnega okolja pa iz predloge kreirali nov virtualni računalnik, ga dodelili dodatnemu tankemu odjemalec Dell Wyse T50 (Slika 4.7) in kupili dodaten LCD monitor. Tanek odjemalec T50 je po konfiguraciji podoben ničnemu odjemalcu P25. Prav tako ima 4 USB vtičnice, ki bi zadoščale za priklop vseh zahtevanih USB naprav, v pri polni moči pa porabi do okoli 7 W električne energije. Slika 4.7: Tanki odjemalec Dell Wyse T50 Vir: http://www.wyse.com (14.11.2012) 4.4.3 Linux Ubuntu Server 12.10 strežniki Za operacijski sistem strežnika bi uporabili strežniško distrubucijo odprtokodnega operacijskega sistema Linux Ubuntu. Čeprav podjetje Canonical nosi veliko zaslug za porast priljubljenosti Linuxa med končnimi uporabniki, je zelo priljubljena tudi strežniška različica Ubuntu Server, ki med spletnimi strežniki danes drži približno 7 % tržni delež (W3Techs, 14.11.2012). Distrubucijo Ubuntu bi za strežnik izbrali zaradi njegove razširjenosti, velike 66 spletne skupnosti in enostavnosti uporabe, ki jo prinese orodje apt-get za namestitev (Slika 4.8), nadgrajevanje in odstranitev programske opreme. Slika 4.8: Namestitev paketa z orodjem apt-get v Ubuntu Server 12.10 Vir: Lastni prikaz (2012) Predhodnica Ubuntu Server 12.1012, verzija 12.04, ki je izšla aprila 2012, nosi oznako LTS (Long Time Support). LTS je oznaka za verzijo, ki izide vsake 2 leti in pomeni, da bo podjetje Canonical nudilo podporo za LTS izdaje operacijskih sistemov vsaj 5 let. Ostale verzije so podprte do 3 leta, vendar je nadgradnja med različicami brezplačna in izredno preprosta, zato je smotrno namestiti aktualno različico operacijskega sistema. Ubuntu Server strežniki se odlično obnašajo v virtualiziranem okolju, zato namestitev in vzdrževanje ne bi smela predstavljati težav. Na Linux strežnikih, ki jih želimo uporabljati na lokaciji vsake podružnice zavoda nameravamo poganjati tudi odprtokodno alternativo Active Directory - OpenLDAP, domenski strežnik in odprtokodno bazo podatkov MariaDB, ki jo potrebujemo za delovanje in shranjevanje podatkov naše okenske aplikacije. MariaDB je alternativa bazi podatkov MySQL, ki jo je Sun kupil januarja 2008, Sun pa Oracle aprila 2009. Razvijalci MySQL so v strahu, da bo Oracle, ki tudi sam razvija orodje za podatkovne baze, želel MySQL zaradi odžiranja tržnega deleža ukiniti, začeli razvijati vzporeden produkt. 12 Prvi del številke pomeni leto, zadnje del pa mesec izdaje verzije. Ubuntu distrubucije izhajajo dvakrat letno - v aprilu in oktobru. 67 4.4.4 Linux Xubuntu 12.10 klienti Xubuntu je tako kot Ubuntu, produkt podjetja Canonical. Gre za operacijski sistem z enako osnovo, le da ima namesto namizja Gnome, nameščeno namizje Xfce (Slika 4.9). Xubuntu je za uporabo na delovnih postajah najprimernejši zaradi minimalistične zasnove, ki dosega zelo gladko delovanje tudi ob starejši strojni opremi ali v primeru VDI - skromnejšem dodelovanju virtualnih sistemskih resursov. Kot pri Ubuntu Server je tudi Xubuntujev cikel nadgradenj 6mesečni. Zaradi velike priljubljenosti, tržnega deleža in zagotavljanja podpore, ni bojazni, da bi zaradi prenehanja razvoja morali v srednjeročnem planu izvajati prehod na drugo distrubucijo Linuxa. Del Xubuntuja so tudi vsa zahtevana orodja - spletni brskalnik Firefox, odjemalec elektronske pošte Thunderbird in pisarniški paket LibreOffice. Slika 4.9: Operacijski sistem Xubuntu 12.10 z namizjem Xfce Vir: http://www.xubuntu.org (29.11.2012) 4.4.5 LibreOffice Pisarniški paket LibreOffice bi izbrali, ker je popolna alternativa Microsoftovemu pisarnišku paketu. Na prvi pogled njegovi meniji in vmesnik spominjajo na Microsoft Office 2003, zaradi česar naj bi bil prehod tudi za manj vešče uporabnike neproblematičen. Ker je LibreOffice združljiv tudi z dokumenti, ki so ustvarjeni na Microsoftovemu pisarniškemu paketu, ti pa od verzije 2007 dalje znajo že privzeto delati z datotekami zapisanimi v formatu ODT (Open Document Text), ki so pravzaprav skupek datotek v programskem jeziku XML, ne prihaja do težav s kompatibilnostjo. 68 4.4.6 Open-Xchange Open-Xchange je odprtokodna alternativa Microsoftovemu Exchange strežniku. Podpira večino glavnih funkcionalnosti komercialnega orodja, kot so elektronska pošta s podporo vsem glavnim protokolom (POP, IMAP in SMTP), celo ActiveSync, deljeni koledarji, deljeni adresar, spletni dostop do elektronske pošte in še veliko več. Open-Xchange je za prenos na uradni spletni strani že na voljo tudi kot virtualna instanca, kar pomeni, da je celotna namestitev in konfiguracija lahko opravljena v približno pol ure, v kolikor že imamo zgrajeno virtualno infrastrukturo. Open-Xchange dobro funkcionira s Thunderbirdom, s čimer sta dober nadomestek Microsoftovega Exchange strežnika. V kombinaciji s Samba ali OpenLDAP strežnikom Open-Xchabge omogoča tudi enotno prijavo (eno uporabniško ime in geslo) za sistem in elektronsko pošto, tako kot Microsoft Exchange. 4.4.7 Samba Samba strežnik je programsko orodje za operacijske sisteme, ki temeljijo na Unix osnovi. Gre za odprtokodno reimplementacijo SMB/CIFS mrežnega protokola, ki omogoča strežbo map, datotek in tiskalnikov drugim operacijskim sistemom, najpogosteje Windowsom. Vključuje NetBIOS, SMB, CIFS, DCE/RPS protokole, WINS strežnik in NT domensko okolje. Samba je podobna storitev kot storitev "file server" v operacijskem sistemu Windows (angl. file sharing ali skupna raba). Samba strežnik je zato eno izmed najosnovnejših orodij pri uporabi Linux operacijskih sistemov. Uporabljali ga bomo kot odprtokodno alternativo nosilca domenske strukture Active Directory, kar je tudi glavna novost Sambe verzije 4. 4.5 Uporaba fizičnih računalnikov Rešitev z uporabo fizičnih računalnikov je osnovana na predpostavki, da obdržimo obstoječo strojno opremo in na njej namestimo OKPO. Vsebuje enako konfiguracijo kot rešitev virtualizacije z uporabo OKPO, le da je izvzet hipervizor Proxmox VE. Glede na razširjenost Debian infrastrukture, na kateri temelji Ubuntu, je strojna oprema obstoječih fizičnih računalnikov polno podprta z gonilniki in primerno zmogljiva za poganjanje Xubuntu delovnih postaj in Ubuntu Server strežnikov z zahtevanimi orodji. 69 5 EKONOMSKI VIDIK PREHODA Veliko organizacij izvaja TCO analizo za presojo stroškov in optimizira investicije v svojih informacijskih centrih. Strošek nakupa strojne opreme (strežnika, računalnikov in lahkih odjemalcev) je dokaj lahko kvantificirati. Natančna analiza pa mora zajemati tudi podatke o stroških, ki so povezani z implementacijo, nastavitvami in upravljanjem. Pri izračunih in cenah smo upoštevali trenutne razmere na trgu. Predpostavljamo, da v prostoru že imamo strežnike in zgrajeno mrežno infrastrukturo, tako da potrebujemo le programsko opremo za virtualizacijo, programsko opremo strežnikov (operacijski sistem in epoštni sistem), programsko opremo odjemalcev (operacijski sistem in pisarniški paket) in nične ali tanke odjemalce, s katerimi se bodo uporabniki priklapljali na navidezna namizja. Pri tradicionalnem oz. fizičnem pristopu, predpostavljamo, da v prostoru že imamo osebne računalnike, za katere potrebujemo le programsko opremo strežnikov (operacijski sistem in epoštni sistem) in programsko opremo odjemalcev (operacijski sistem in pisarniški paket). 5.1 Strojna oprema Pri izračunih cen strojne opreme smo upoštevali, da za vse poslovalnice zavoda potrebujemo skupno 60 delovnih mest, opremljenih z računalnikom. Pri izračunih za rešitve, ki predvidevajo virtualne infrastrukture, smo predvideli nakup 60 tankih ali ničnih klientov, pri fizičnem pristopu pa ta postavka zaradi uporabe obstoječe strojne opreme ni obremenjena. V primeru virtualne infrastrukture z uporabo komercialne programske opreme smo predvideli nakup ničnih klientov Fujitsu Thin Client DZ22-2 ali tankih klientov Dell Wyse P25. Cena obeh klientov je primerljiva in zaokrožena na 400 € na klienta. V primeru virtualne infrastrukture z uporabo OKPO smo predvideli nakup tankih klientov Dell Wyse T50, katerih cena je zaokrožena na 300 € na klienta. Pri računanju točke preloma ob širjenju infrastrukture (Tabela 5.5, str. 81) je za primer uporabe fizičnih delovnih postaj upoštevana cena stacionarnega računalnika Fujitsu Esprimo P900, katerih cena je zaokrožena na 750 € na delovno postajo. Strošek strežnikov Fujitsu Primergy RX100 S6 z nadgradnjo pomnilnika je ocenjen na 1.500 € na strežnik. 70 V izračunih ni upoštevana cena LCD monitorjev, kar pa sicer ne vpliva na rezultate izračuna. LCD monitorje namreč potrebujemo v primeru vseh načinov dostopa. Ker predpostavljamo, da nadgrajujemo infrastrukturo, upoštevamo, da LCD monitorje že imamo. V primeru širjenja infrastrukture sta znesek dodatka za LCD monitor ali doplačilo za nični klient Z22-2 približno enaka. 5.2 Licence programske opreme Pri izračunu cene licenc za programsko opremo strežnikov in klientov je obremenjena le rešitev virtualne infrastrukture z uporabo komercialne programske opreme. Pri rešitvi virtualne infrastrukture in fizičnih računalnikov z uporabo OKPO predpostavljamo, da je licenca programske opreme brezplačna. Sedanje Windows XP in Windows 7 licence na obstoječih fizičnih računalnikih so tipa DSP (Delivery Service Partner), kar pomeni, da so namenjene prodaji skupaj z računalnikom ali katerokoli komponento, ki je sestavni del računalnika. V praksi to pomeni, da je posamezna licenca operacijskega sistema vezana na računalnik, s katerim je bila prodana in da so obstoječe licence za uporabo na virtualni infrastrukturi neuporabne, zaradi česar bi morali poseči po novih licencah. Ker je licenčni model Microsoftovih operacijskih sistemov precej zapleten, smo se za nasvet o najprimernejšem načinu licenciranja in ceni licenc operacijskih sistemov obrnili na slovenskega distrubuterja Microsoftove programske opreme ReproMS d.o.o. in spletno skupnost slovenskih Windows uporabnikov SloWUG. Oboji so nam tudi sami potrdili, da je licenčni model virtualne infrastrukture močno zapleten in da pravzaprav niti sami ne poznajo točnega odgovora. Microsoft naj bi pred kratkim prenavljal licenčne pogodbe, ki se nanašajo na virtualiziranje, te pa so bile po besedah tržnega oddelka ReproMS močno komplicirane že prej. Microsoft je do izdaje operacijskih sistemov vključno z Windows 7 za uporabo na VDI zaračunaval dodatno licenčnino za programsko opremo, ki je znašala 100 dolarjev na klienta letno, Windows 8 pa naj bi glede uporabe na VDI narekoval drugačne pogoje. V podjetju ReproMS nam zaradi poizvedovanja o ceni licenc operacijskih sistemov na VDI v študijske in ne komercialne namene13, ponudbe ali najprimernejšega načina licenciranja niso želeli izdati. 13 Z njimi bi po besedah referenta morali najprej morali skleniti pogodbo o nameri nakupa v znesku vsaj 10.000 €. 71 Zaradi tega je pri izračunu cen licenc upoštevana cena licence, ki velja za fizične računalnike (FPP - Full Package Product). V ceni licenc programske opreme, ki je obremenjena pri rešitvi virtualne infrastrukture z uporabo komercialne programske opreme, so zajete cene: 5.3 • 5 licenc14 za VMware vSphere Essentials Plus Kit v znesku 3.135 € na licenco, • 15 FPP licenc za Windows Server 2012 Server Standard v znesku 685 € na licenco, • 1 licenca za Microsoft Exchange Server 2010 v znesku 1.135 € • 60 GGK15 licenc za Windows 8 Professional SLO 32bit v znesku 125 € na licenco in • 24 licenc16 za Microsoft Office 2010 Home and Business v znesku 140 € na licenco. Zunanja podpora Zaradi garancije ob morebitnih težavah s programsko opremo hipervizorjev in nezadostnih dosedanjih izkušenj je za te smotrno najeti zunanjo podporo podjetja VMware ali Proxmox. Zunanja podpora se nanaša na strežnike in je obremenjena v primeru rešitev z virtualizacijo. Pri rešitvi z uporabo komercialne programske opreme VMware ta znaša 200 € na strežnik letno, pri rešitvi z uporabo Proxmox pa 400 € na strežnik letno. Za odprtokodni operacijski sistemi in pisarniški paket zunanja podpora zaradi domnevno zadostnega strokovnega znanja in lastnih izkušenj znotraj zavoda ni potrebna in ni obračunana. Zaradi enakega razloga zunanja podpora za uporabo operacijskega sistema in uporabniške programske opreme ni potrebna in obračunana niti pri komercialni rešitvi. 5.4 Izobraževanje V primeru vzpostavitve rešitev, ki predvidevajo uporabo OKPO, je zaradi novega delovnega okolja operacijskega sistema in pisarniškega paketa predvideno uvajanje in izobraževanje 14 Posamezna licenca VMware vSphere Essentials Plus Kit velja za 3 fizične strežnike. 5 licenc tako zadostuje za 15 fizičnih strežnikov. 15 Get Genuine Kit 16 Preračunano na število uporabnikov (14 vodij poslovalnic in 10 administrativnih delavcev), ki za delo potrebujejo pisarniški paket. 72 uporabnikov. Izobraževanje o uporabi odprtokodne programske opreme v vrednosti 4.500 € je tako predvideno v primeru rešitev z virtualno infrastrukturo z uporabo OKPO in primeru fizičnega dostopa. Pri rešitvi z virtualno infrastrukturo, ki uporablja komercialno programsko opremo, izobraževanje ni predvideno, saj predpostavljamo, da so uporabniki že seznanjeni z delom v okolju Windows in pisarniškim paketom Microsoft Office. Izobraževanje uporabnikov v primeru vpeljave virtualne infrastrukture o delu s tankimi in ničnimi odjemalci zaradi nezahtevne uporabe ni predvideno. 5.5 Namestitev programske opreme Pri cenah storitev namestitve strežnikov ter klientov in vzdrževanja smo upoštevali veljaven cenik urne postavke (Gospodarska zbornica Slovenije, 9.11.2012) in potrebno število ur za konfiguracijo in namestitev. Za namestitev posameznega strežnika z uporabo komercialne programske opreme je predvidenih 16 ur za namestitev operacijskega sistema s potrebno programsko opremo in 8 ur za namestitev hipervizorja, skupaj torej 24 delovnih ur. Na podlagi praktičnih izkušenj in izkušenj podjetja Gorenje (Sušnik 2012) smo za namestitev posameznega strežnika, na katerem bi tekla odprtokodna programska oprema, predvideli 50 % več časa in sicer 24 ur za namestitev operacijskega sistema s potrebno programsko opremo ter 12 ur za namestitev hipervizorja, skupaj torej 36 delovnih ur. Za namestitev operacijskega sistema klienta z uporabo komercialne programske opreme je predvidenih 8 delovnih ur. Ker potrebujemo tri tipe delovnih namizij, je predviden čas namestitve klientov, torej 24 delovnih ur. Kakor pri strežnikih smo tudi pri namestitvi odprtokodnega operacijskega sistema in programske opreme predvideli 50 % več časa, kar za tri tipe delovnih namizij znese 36 delovnih ur. Programsko opremo virtualnih klientov nameščamo le enkrat, saj lahko virtualne računalnike v obliki sistemskih slik poljubno kloniramo znotraj hipervizorjev, kliente stacionarnih računalnikov pa je zaradi različnih generacij računalnikov, s čimer tudi različne strojne opreme, potrebno nameščati individualno. Namestitev programske opreme posameznega fizičnega klienta je ocenjena na 6 delovnih ur. 5.6 Poraba električne energije Poraba električne energije je izračunana na podlagi podatka o urni porabi naprave v vatnih urah in povprečni ceni kilovatne ure. Za strežnik predpostavljamo, da teče 24 ur na dan, 7 dni 73 na teden in 52 tednov (ekvivalentno približno enemu letu) na leto, pri klientih pa, da ob delavnikih obratujejo 13 ur dnevno in 6 ur ob sobotah, kar je izračunano na podlagi delovnega časa poslovalnic. Trenutna poraba ničnih klientov DZ22-2 je primerljiva s porabo tankih klientov v kombinaciji z zunanjimi LCD monitorji, katerih trenutno porabo ocenjujemo na 30 W in tako skupno znaša približno 40W. Pri fizičnem pristopu smo upoštevali, da računalniki porabijo več energije kot nični ali tanki klienti. Povprečna poraba posameznega fizičnega računalnika skupaj z LCD monitorjem je ocenjena na približno 150 W, strežnika pa 300 W. V tabeli 5.1 je prikazan izračun stroške električne energije za posamezne naprave v infrastrukturi. Tabela 5.1: Izračun stroška električne energije za naprave Strošek električne energije Urna poraba Število enot Število ur delovanja čez teden Število ur delovanja čez vikend Tedenska poraba v kWh Strežnik 300 Wh 15 120 48 756 Wh Nični odjemalec 40 Wh Tanki odjemalec in LCD monitor Fizični računalnik in LCD monitor 40 Wh Cena v kWh 170 Wh 60 65 6 150 Wh 170 Wh 0,08 € 639 Wh Tedenski strošek elektrike Mesečni (4tedenski) strošek na enoto 59,16 € 15,78 € 13,34 € 0,89 € 13,34 € 0,89 € 50,01 € 3,33 € Vir: Lastni prikaz (2012) Izračun stroška električne energije po letih za posamezne rešitve je prikazan v tabeli 5.2, vizualiziran pa v grafu na sliki 5.1 (str. 75) in je obračunan na podlagi naprav, zajetih pri posamezni rešitvi. Virtualni infrastrukturi naprimer uporabljata enako število strežnikov in odjemalcev, ki imajo tudi enako porabo. Zaradi tega se njuni premici porabe na grafu prekrivata. Tabela 5.2: Izračun stroška porabe električne energije po letih Stroški električne energije po letih (52 tednov) Komercialna rešitev Odprtokodna rešitev Fizična rešitev 1 3.770 € 3.770 € 5.677 € 2 7.540 € 7.540 € 11.354 € 3 11.310 € 11.310 € 17.031 € 4 15.080 € 15.080 € 22.708 € 5 18.850 € 18.850 € 28.385 € Vir: Lastni prikaz (2012) 74 Iz izračuna izhaja, da je poraba električne energije pri uporabi fizičnega dostopa višja za 50,58 %. Slika 5.1: Poraba električne energije po letih za posamezne rešitve 60,000 € 55,000 € 50,000 € 45,000 € 40,000 € 35,000 € 30,000 € 25,000 € Komercialna rešitev 20,000 € 15,000 € Odprtokodna rešitev 10,000 € Fizična rešitev 5,000 € 0€ 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Vir: Lastni prikaz (2012) 5.7 Vzdrževanje infrastrukture Postavka vzdrževanja je najdražji in tudi najbolj občutljiv faktor uporabljene računske tabele, saj lahko že manjša sprememba parametrov bistveno vpliva na rezultat ekonomičnosti rešitve. Med drugim je težko na pamet oceniti predvideno število ur, ki jih bomo porabili za odpravljanje težav in napak. V tabeli 5.3 (str. 76) je prikazana razčlenitev letnega stroška vzdrževanja primerjanih infrastruktur, na sliki 5.2 (str. 76) pa je prikazan strošek vzdrževanja posamezne rešitve skozi leta v grafu, iz katerega je razvidno, da je vzdrževanje odprtokodne rešitve z uporabo virtualizacije najcenejše, vzdrževanje rešitve, ki temelji na fizičnem pristopu, pa najdražje. 75 Tabela 5.3: Izračun cene letnega vzdrževanja posameznih infrastruktur Stroški vzdrževanja Komercialna rešitev Odprtokodna rešitev Število strežnikov 15 Število klientov 60 Število ur letno za odpravljanje napak na programski opremi klienta Število ur letno za nameščanje posodobitev programske opreme klienta Število ur letno za vzdrževanje strojne opreme klienta Število ur letno za odpravljanje napak na programski opremi strežnika Število ur letno za nameščanje posodobitev programske opreme strežnika Število ur letno za vzdrževanje strojne opreme strežnika Fizičen dostop 1,5 1 1,2 1 1 2 0,2 0,2 1 2 1,5 1,5 3 3 3 1,5 1,5 1,5 Cena delovne ure vzdrževanja 42 € Skupaj letna cena vzdrževanja 10.899 € 9.324 € 14.364 € Vir: Lastni prikaz (2012) Iz tabele izhaja, da je vzdrževanje virtualne infrastrukture z uporabo komercialne programske opreme od infrastrukture s fizičnim dostopom cenejše za 24,12 %, vzdrževanje virtualne infrastrukture z uporabo OKPO pa za 35,09 %. Stroški vzdrževanja v EUR Slika 5.2: Strošek vzdrževanja infrastrukture posamezne rešitve skozi leta 160,000 € 150,000 € 140,000 € 130,000 € 120,000 € 110,000 € 100,000 € 90,000 € 80,000 € 70,000 € 60,000 € 50,000 € 40,000 € 30,000 € 20,000 € 10,000 € 0€ Komercialna rešitev Odprtokodna rešitev Fizična rešitev 1 2 3 4 5 6 Leta Vir: Lastni prikaz (2012) 76 7 8 9 10 Pri vzdrževanju upoštevamo dejstvo, da vzdržujemo 15 strežnikov, 60 delovnih postaj in da je cena delovne ure vzdrževanja na podlagi veljavnega cenika 42 €. V vzdrževanju je zajeto: • odpravljanje napak na programski opremi klientov in strežnikov, • nameščanje posodobitev programske opreme klientov in strežnikov ter • vzdrževanje strojne opreme klientov in strežnikov. 5.7.1 Odpravljanje napak na programski opremi Med odpravljanjem napak na programski opremi spada reševanje problemov, nastalih zaradi virusnih okužb in hroščev. Predpostavljamo, da je Linux 99,9 % zanesljiv sistem (Barak 2008) in zato tudi bolj stabilen. Ker za odpravljanje težav s hipervizorji v primeru virtualne infrastrukture plačujemo zunanjo podporo, upoštevamo, da težave odpravljamo le na virtualnih računalnikih strežnikov in klientov. Število ur, potrebnih za odpravljanje težav s programsko opremo virtualnih računalnikov, ki uporabljajo OKPO, je zaradi domnevne dobre zanesljivosti operacijskega sistema in univerzalnosti platforme (enovitost navidezne strojne opreme in sistema) ocenjeno na 1 delovno uro na posameznega klienta letno. Ker je operacijski sistem Windows domnevno bolj dovzeten za virusne okužbe in težave nastale zaradi varnostnih lukenj, predpostavljamo, da za odpravljanje težav s programsko opremo klientov, ki uporabljajo komercialno programsko opremo, potrebujemo 50 % več časa, in sicer 1,5 delovne ure na klienta letno. Kljub upoštevanju, da je Linux zanesljivejši in stabilnejši operacijski sistem od Windows, smo za odpravljanje težav s programsko opremo fizičnih klientov zaradi raznolikosti strojne opreme predvideli 20 % več časa, in sicer 1,2 delovne ure na klienta letno. The Inquirer (Barak 2008) omenja, da je čas izpada posameznega strežnika z odprtokodnim operacijskim sistemom v povprečju 30 minut letno, čas izpada posameznega Windows strežnika pa v povprečju približno 9 ur letno. Kljub rezultatom njihove raziskave smo na podlagi praktičnih izkušenj za odpravljanje težav s programsko opremo strežnikov pri rešitvi, ki predvideva uporabo operacijskega sistema Windows Server, predvideli 2 delovni uri letno in za odpravljanje težav s programsko opremo strežnikov, ki uporabljajo odprtokodni operacijski sistem 1,5 delovne ure letno. Zaradi individualne zasnove in podlage različnih potreb, glede na poslovalnico, je predvideni čas odpravljanje napak na programski opremi Linux enak pri virtualnih in fizičnih strežnikih. 77 5.7.2 Nameščanje posodobitev programske opreme Med nameščanjem posodobitev programske opreme spada namestitev popravkov operacijskega sistema klientov in strežnikov ter posodobitev uporabniške programske opreme. Zaradi enovitosti navidezne strojne opreme in sistema (možnost kloniranja sistemskih slik in posnetkov stanja) upoštevamo, da tako za posodobitev Windwows, kakor tudi Linux klientov potrebujemo 1 delovno uro na klienta letno. Ker je strojna oprema fizičnih računalnikov dokaj raznolika, predpostavljamo, da se skupaj z operacijskim sistemim posodabljajo tudi gonilniki raznovrstne strojne opreme. Ocenjujemo, da za posodobitev programske opreme takega sistema potrebujemo nekaj več časa, zato je čas posodobitve programske opreme fizičnega računalnika ocenjen na 2 delovni uri letno. Pri strežnikih upoštevamo, da njihovo programsko opremo posodabljamo pogosteje od programske opreme klientov. Kljub enostavnemu upravljanju in zanesljivosti virtualne infrastrukture moramo zaradi individualne zasnove strežnikov posodabljati vsak strežnik posebej, zaradi česar za posodabljanje tako virtualnih in fizičnih strežnikov, ne glede na tip operacijskega sistema, letno potrebujemo predvidoma enako časa, in sicer 3 delovne ure na strežnik. 5.7.3 Vzdrževanje strojne opreme Med vzdrževanje strojne opreme spada odpravljanje problemov klientov in strežnikov, ki bi morebiti nastala zaradi odpovedi različnih strojnih komponent in rutinski pregled, ki zajema spihovanje notranjosti naprav z namenom preprečevanja pregrevanja. Za tanke in nične kliente upoštevamo, da nimajo notranjih gibljivih delov in so nasploh manj dovzetni za izpad delovanja. Za posameznega klienta je čas predviden za letni rutinski pregled, ocenjen na okoli 12 minut letno (0,2 delovne ure) ali 1 delovno uro v petih letih. Za vzdrževanje fizičnih računalnikov na podlagi praktičnih izkušenj predpostavljamo, da so zaradi večjega števila komponent bolj dovzetni za izpad delovanja, zaradi česar njihovo vzdrževanje ocenjujemo na 1 uro na klienta letno. V vzdrževanju strojne opreme fizičnih računalnikov so zajeti reden rutinski pregled in morebitne zamenjave komponent, ki na podlagi izkušenj odpovejo najpogosteje. Med slednje komponente uvrščamo električne napajalnike in delovne pomnilnike. 78 Strojna oprema strežnikov je zasnovana za neprekinjeno delovanje 24 ur na dan, zaradi česar predpostavljamo, da je možnosti, da nam odpove strežnik, manj. Delovanje strežnikov je načeloma neodvisno od uporabljene programske opreme, zato je ta postavka pri izračunih za vse rešitve enaka. Ker imamo na posamezni lokaciji, z izjemo matične, le po en strežnik, se ne moremo posluževati programske opreme za visoko razpoložljivost. Za strežnike upoštevamo, da za njihove rutinske preglede in morebitna popravila z zamenjavo posameznih komponent strojne opreme potrebujemo 1,5 delovne ure na strežnik letno. 5.8 Skupni stroški lastništva Izračun skupnih stroškov lastništva za posamezne rešitve (Tabela 5.4) je osnovan kot skupek vseh prej opisanih postavk. Iz tabele, ki prikazuje strukturo stroškov po letih, izhaja, da je virtualna infrastruktura z uporabo odprtokodne programske opreme le za 16.781 € ali 8,925 % cenejša, kar je sicer precej manj od pričakovanj, hkrati pa še vedno nezanemarljiv prihranek. Tabela 5.4: Izračun skupnih stroškov lastništva posameznih rešitev za obdobje petih let Komercialna rešitev 1. leto 2. leto 3. leto 4. leto 5. leto Skupaj kategorija Strojna oprema 24.000 € 0€ 0€ 0€ 0€ 24.000 € Licence 33.150 € 0€ 0€ 0€ 0€ 33.150 € Zunanja podpora 3.000 € 3.000 € 3.000 € 3.000 € 3.000 € 15.000 € Programska oprema 36.150 € 3.000 € 3.000 € 3.000 € 3.000 € 48.150 € 0€ 0€ 0€ 0€ 0€ 0€ Skupaj strojna oprema, programska oprema in izobražavanje 60.150 € 3.000 € 3.000 € 3.000 € 3.000 € 72.150 € Namestitev strežnikov in klientov 36.480 € 0€ 0€ 0€ 0€ 36.480 € Stroški elektrike 3.480 € 3.480 € 3.480 € 3.480 € 3.480 € 17.400 € Vzdrževanje klientov in strežnikov 10.899 € 10.899 € 10.899 € 10.899 € 10.899 € 54.495 € Skupaj namestitev, poraba in vzdrževanje 50.859 € 14.379 € 14.379 € 14.379 € 14.379 € 108.375 € TCO po letih 111.009 € 17.379 € 17.379 € 17.379 € 17.379 € 180.525 € TCO v letih 111.009 € 128.388 € 145.767 € 163.146 € 180.525 € TCO Izobraževanje TCO za 5 let 180.525 € Odprtokodna rešitev 1. leto 2. leto 3. leto 4. leto 5. leto Skupaj kategorija 18.000 € 0€ 0€ 0€ 0€ 18.000 € 0€ 0€ 0€ 0€ 0€ 0€ Zunanja podpora 6.000 € 6.000 € 6.000 € 6.000 € 6.000 € 30.000 € Skupaj programska oprema 6.000 € 6.000 € 6.000 € 6.000 € 6.000 € 30.000 € TCO Strojna oprema Licence 79 Izobraževanje 4.500 € 0€ 0€ 0€ 0€ 4.500 € Skupaj strojna oprema, programska oprema in izobražavanje 28.500 € 6.000 € 6.000 € 6.000 € 6.000 € 52.500 € Namestitev strežnikov in klientov 54.720 € 0€ 0€ 0€ 0€ 54.720 € Stroški elektrike 3.480 € 3.480 € 3.480 € 3.480 € 3.480 € 17.400 € Vzdrževanje klientov in strežnikov 9.324 € 9.324 € 9.324 € 9.324 € 9.324 € 46.620 € Skupaj namestitev, poraba in vzdrževanje 67.524 € 12.804 € 12.804 € 12.804 € 12.804 € 118.740 € TCO po letih 96.024 € 18.804 € 18.804 € 18.804 € 18.804 € 171.240 € TCO v letih 96.024 € 114.828 € 133.632 € 152.436 € 171.240 € TCO za 5 let 171.240 € Fizična rešitev 1. leto 2. leto 3. leto 4. leto 5. leto Skupaj kategorija Strojna oprema 0€ 0€ 0€ 0€ 0€ 0€ Licence 0€ 0€ 0€ 0€ 0€ 0€ Zunanja podpora 0€ 0€ 0€ 0€ 0€ 0€ Skupaj programska oprema 0€ 0€ 0€ 0€ 0€ 0€ Izobraževanje 4.500 € 0€ 0€ 0€ 0€ 4.500 € Skupaj strojna oprema, programska oprema in izobražavanje 4.500 € 0€ 0€ 0€ 0€ 4.500 € Namestitev strežnikov in klientov 85.500 € 0€ 0€ 0€ 0€ 85.500 € Stroški elektrike 5.240 € 5.240 € 5.240 € 5.240 € 5.240 € 26.201 € Vzdrževanje klientov in strežnikov 14.364 € 14.364 € 14.364 € 14.364 € 14.364 € 71.820 € Skupaj namestitev, poraba in vzdrževanje 105.104 € 19.604 € 19.604 € 19.604 € 19.604 € 183.521 € TCO v letih 109.604 € 19.604 € 19.604 € 19.604 € 19.604 € 188.021 € TCO po letih 109.604 € 129.209 € 148.813 € 168.417 € 188.021 € TCO TCO za 5 let 188.021 € Vir: Lastni prikaz (2012) Iz grafa na sliki 5.3 (str. 81), ki vizualno prikazuje skupne stroške lastništva posamezne infrastrukture v petih letih, lahko razberemo, da je virtualiziranje strojne opreme z uporabo komercialne programske opreme kljub 1.405 € višjim začetnim stroškom (predvsem zaradi nakupa licenc programske opreme in nakupa strojne opreme) od uporabe fizičnega dostopa predvsem na račun cenejšega vzdrževanja in manjše porabe elektrike cenejše že po dveh letih. Uporaba virtualne infrastrukture z uporabo OKPO je od virtualizacijske rešitve z uporabo komercialne programske kljub še enkrat dražjemu najemu zunanje podpore in 50 % dražjemu začetnemu strošku namestitve programske opreme, v petih letih še vedno cenejša za 9.285 € ali 5,14 %. Trend premice komercialne rešitve se sicer počasi približuje premici odprtokodne rešitve, vendar je na račun amortizacije ne bi mogel nikoli doseči. 80 Stroški v EUR Slika 5.3: Skupni stroški lastništva po letih 190,000 € 185,000 € 180,000 € 175,000 € 170,000 € 165,000 € 160,000 € 155,000 € 150,000 € 145,000 € 140,000 € 135,000 € 130,000 € 125,000 € 120,000 € 115,000 € 110,000 € 105,000 € 100,000 € 95,000 € Komercialna rešitev Odprtokodna rešitev Fizična rešitev 1. leto 2. leto 3. leto 4. leto 5. leto Leta Vir: Lastni prikaz (2012) 5.9 Točka preloma Točka preloma pove, pri katerem številu virtualnih namizij je investicija v virtualizacijo ekonomsko upravičena. Z drugimi besedami, pri katerem številu fizičnih računalnikov celotni stroški presežejo celotne stroške virtualnega sistema. Ko se zgodi to, je bolj smiselno investirati v virtualiziran sistem, kot pa v fizični sistem. Pri izračunu točke preloma za širjenje infrastrukture za vsako rešitev upoštevamo začetne stroške, povprečno celotno ceno dodatnega klienta in povprečno celotno ceno dodatnega strežnika, ki se na podlagi povprečnega števila klientov na strežnik poveča za en strežnik na vsake štiri kliente. Struktura stroškov širjenja infrastrukture, izračunana v tabeli 5.5, je prikazana na sliki 5.4 (str. 82). Tabela 5.5: Izračun stroškov posameznih predpostavk pri točki preloma Stroški Komercialna rešitev Odprtokodna rešitev Fizična rešitev Začetni stroški 4.580 € 7.920 € 4.500 € Klient 650 € 404 € 1.540 € Strežnik 6.328 € 5.777 € 5.361 € Vir: Lastni prikaz (2012) 81 Slika 5.4: Struktura stroškov za širitev infrastrukture Komercialna rešitev Odprtokodna rešitev rešitev Exchange Stroški dodatnega klienta VMware Stroški dodatnega Server 2012 Vir: Lastni prikaz (2012) Slika 5.5 prikazuje točko preloma, ki je pri malo pod 4 odjemalci. Investicija v virtualizacijo je tako ekonomsko upravičena že v primeru, ko imamo 4 navidezna namizija ali več, kar pomeni, da se virtualizacija izplača že v primeru, ko virtualizacijo uvajamo v eni sami poslovalnici. Stopničasti skoki stroškov so posledica uvedbe novih strežnikov za vsaka 4 navidezna namizja, kar je povprečje števila klientov (60 klientov) na fizični strežnik (15 strežnikov) v 14 poslovalnicah, s tem da imamo v matični poslovalnici 2 strežnika. Slika 5.5: Graf točke preloma 55,000 € 50,000 € Strošek v EUR 45,000 € 40,000 € 35,000 € 30,000 € 25,000 € Komercialna rešitev 20,000 € Odprtokodna rešitev 15,000 € Fizična rešitev 10,000 € 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 Število klientov Vir: Lastni prikaz (2012) 82 6 ZAKLJUČEK S primerjanjem smo ugotovili, da so virtualizacijske rešitve po funkcionalnosti precej izenačene. Razlike med njimi so za potrebe organizacije, na primeru katere preučujemo možnosti za vpeljavo predvsem v ceni in preprostosti migracije ter orodij, ki so na voljo. Rešitve določenih konkurenčnih podjetij bolj izstopajo šele v večjih organizacijah s sistemi, ki niso tako geografsko razdrobljeni, vendar se na skali širitve odraža tudi finančna zahtevnost investicije. V primeru prehoda je z izjemo prikazovalnika cen pri rešitvah, ki predvidevata uporabo odprtokodne programske opreme, možna uporaba vse obstoječe strojne in periferne opreme. Prehod na virtualizacijo celotne infrastrukture bi bil brez izpadov sistema in obratovanja podjetja realno izvedljiv v roku pol leta. Na podlagi izračunov smo ugotovili, da na daljši rok k celotnim stroškom lastništva v večji meri, kot stroški strojne opreme in cene licenc, vplivajo stroški vzdrževanja in podpore. Virtualiziranje namizij je kljub začetni investiciji v virtualizacijsko strojno opremo tudi v primeru uporabe komercialne strojne opreme že po dveh letih cenejše od fizičnega načina dostopa, četudi ta uporablja odprtokodno programsko opremo. Največji prihranek poleg z virtualizacijo dosežemo še uporabo odprtokodne programske opreme, ki ponuja popolne nadomestke za komercialno programsko opremo, saj zanjo ne plačujemo licenčnine. Možnosti nadaljnjega razvoja so skoraj brezmejne. Razvoj strojne in programske opreme napreduje z neverjetno hitrostjo, apetiti proizvajalcev in potrošnikov so vedno večji, za manjše stroške pa bi radi pridobili vedno več. Tako kot druga področja se pospešeno razvija tudi virtualizacija. Trdimo lahko, da je virtualizacija ključna tehnologija v razvoju informacijske tehnologije. Vedno več multinacionalnih podjetij se odloča za uporabo te tehnologije, razvoj strojne opreme je usmerjen v smer, kamor vodijo smernice virtualnih okolij. Izkoriščenost, dinamična prilagodljivost sistemov, ostale prednosti in možnosti se bodo tako neizmerno razširile. Možnost razširitve prenovljenega sistema znotraj zavoda samega nudi odprtih kar nekaj zanimivih vrat in rešitev, kot na primer vključitev po še enega VMware vSphere ali Proxmox VE strežnika za redundanco na posamezni lokaciji, kar bi bilo izhodišče za posodobitev lokacije v primeru katastrofe. Stroške bi lahko zmanjšali tako, da bi lasten strežnik nadomestili z najetim in z najemom vzdrževanja, namesto plačevanja vzdrževanja na podlagi posegov oz. števila delovnih ur. 83 7 LITERATURA IN VIRI 1. BACKETT, GAVIN (2005) Building a Business Case for StarOffice or OpenOffice.org. Dostopno prek: http://www.opensourceacademy.org.uk/solutions/casestudies/bristol-citycouncil/file (8.12.2012). 2. BARAK, SYLVIE (2008) Linux, Unix more reliable than Windows. The INQUIRER, 15.4.2008. Dostopno prek: http://www.theinquirer.net/inquirer/news/1026599/linux-unixreliable-windows/ (5.12.2012). 3. BIERHALS, GREGOR (2007) Towards the freedom of the operating system: The French Gendarmerie goes for Ubuntu. Dostopno prek: https://joinup.ec.europa.eu/elibrary/case/towards-freedom-operating-system-frenchgendarmerie-goes-ubuntu-0 (8.12.2012). 4. BLATNIK, TADEJ (2009) Uporaba tehnologije Hyper-V za virtualizacijo. Kranj: Fakulteta za organizacijske vede. 5. Citrix Store. Dostopno prek: http://store.citrix.com/store/citrixus/en_US/pd/productID.256360000 (8.11.2012). 6. Competetive Advantages of Windows Server Hyper-V over VMware vSphere (2012). Dostopno prek: http://download.microsoft.com/download/E/8/E/E8ECBD78-F07A4A6F-9401-AA1760ED6985/Competitive-Advantages-of-Windows-Server-Hyper-Vover-VMware-vSphere.pdf (8.11.2012). 7. Čitalnik kartic zdravstvenega zavarovanja. Dostopno prek: http://www.creaplus.si/zdravstvo/ (15.11.2012). 8. FLUKS, ZMAGO (2009) Komparativna analiza virtualizacijskih okolij. Maribor: Fakulteta za elektrotehniko, računalništvo in informatiko. 9. Freiburg hoče nazaj na Microsoft Office. Dostopno prek: https://slotech.com/novice/t543814 (28.11.2012). 10. FUNDECYT (2008) Extremadura Strategy in the Information Society. Dostopno prek: http://unpan1.un.org/intradoc/groups/public/documents/gaid/unpan033118.pdf (8.12.2012). 11. GLAVAČ, ZLATKO (2009) Računalništvo v oblaku in virtualizacija. Maribor: Fakluteta za elektrotehniko, računalništvo in informatiko. 12. GOLDEN, BERNARD in SCHEFFY, CLARK (2008) Virtualization for Dummies, Sun and AMD Special Edition. Indiapolis: Wiley Publishing Inc. 84 13. Google's QuickOffice Buy Pressures Microsoft Mobile Office Pricing. Dostopno prek: http://www.gartner.com/id=2046315 (14.11.2012). 14. HP Linux Imaging and Printing. Dostopno prek: http://hplipopensource.com (15.11.2012). 15. HVALICA VALJAVEC, ANDRAŽ (2010) Virtualizacija razvojnega okolja. Kranj: Fakulteta za organizacijske vede. 16. LibreOffice. Dostopno prek: http://sl.libreoffice.org/libreoffice/ (22.10.2012). 17. LibreOffice. Dostopno prek: http://sl.wikipedia.org/wiki/LibreOffice (22.10.2012). 18. Linux vs. Windows. Dostopno prek: http://www.computerhope.com/issues/ch000575.htm (6.10.2012). 19. Microsoft, other closing in on VMware in server virtualization market. Dostopno prek: http://www.networkcomputing.com/virtualization/microsoft-others-closing-in-onvmware-in/232901383 (14.11.2012). 20. MINISTRSTVO ZA INFORMACIJSKO DRUŽBO (2003a). Republika Slovenija v informacijski družbi. Dostopno prek: http://mid.gov.si/mid/mid.nsf/V/KE332AF03299A027FC1256CCC0042109C/$file/Strate gija_RSvID_%282003-02-13%29.pdf (28.11.2012). 21. MINISTRSTVO ZA INFORMACIJSKO DRUŽBO (2003b). Politika Vlade RS pri razvijanju, uvajanju in uporabi programske opreme in rešitev temelječih na odprti kodi. Dostopno prek: http://www.pingo.org/dok/odprta-koda/Politika_OSS_Koncna.pdf (28.11.2012). 22. MINISTRSTVO ZA JAVNO UPRAVO (2006). Strategija e-uprave RS za obdobje od leta 2006 do leta 2010 - SEP-2010. Dostopno prek: http://www.arhiv.mju.gov.si/fileadmin/mju.gov.si/pageuploads/mju_dokumenti/pdf/SEP2010.pdf (28.11.2012). 23. MINISTRSTVO ZA JAVNO UPRAVO (2011) Študija uvajanja odprtokodne programske opreme (OKPO) na delovnih postajah v javni upravi. Dostopno prek: http://www.arhiv.mju.gov.si/fileadmin/mju.gov.si/pageuploads/mju_dokumenti/pdf/Studi ja_uvajanja_OKPO_na_DP_v_JU_koncna_razlicica_17.2.2011.pdf (3.9.2012). 24. MINISTRSTVO ZA VISOKO ŠOLSTVO, ZNANOST IN TEHNOLOGIJO (2007). Strategija razvija informacijske družbe v Republiki Sloveniji si2010. Dostopno prek: http://www.arhiv.mvzt.gov.si/fileadmin/mvzt.gov.si/pageuploads/pdf/informacijska_druz ba/si2010.pdf (28.11.2012). 85 25. MINISTRSTVO ZA VISOKO ŠOLSTVO, ZNANOST IN TEHNOLOGIJO (2009). Kako ugotovim ali je moje podjetje mikro, malo ali srednje veliko podjetje? Dostopno prek: http://www.arhiv.mvzt.gov.si/fileadmin/mvzt.gov.si/pageuploads/pdf/razpisi/tehnologija/ UREDBA_-_dolocanje_velikosti.pdf (4.10.2012). 26. München s prehodom na Linux in OpenOffice prohranil 10 milijonov evrov. Dostopno prek https://slo-tech.com/novice/t544744 (27.11.2012). 27. NOVAK, ALBIN (2011) Prenova informacijske tehnologije v podjetju Infrastruktura Bled d.o.o. Kranj: Fakulteta za organizacijske vede. 28. Open.Amsterdam (2007) Open.Amsterdam project. Dostopno prek: http://docs.google.com/viewer?a=v&q=cache:elppKYhe2hwJ:amsterdam.nl/aspx/dow nload.aspx%3Ffile%3D/contents/pages/27635/englishsummary.pdf+Open.Amsterdam +project&hl=sl&gl=si&pid=bl&srcid=ADGEESiXMXVZ8XFUm5KQPOrr8Jx2sfs84 Dywou6r9mipqATkrsCs_VDw897aVLJAGGydotWrZQyxu69mR2mFeSQUGgIu9aG fBB-9fFrWVWKJNnLMzGt-E8-tjnKII2qNArmZ8uG_rB7&sig=AHIEtbT3gsR4uMt_1ANmCEj3CmRUxEP3nw (8.12.2012). 29. PETKOVŠEK, GREGOR (2008) Pretvorba fizičnega računalnika v navideznega ter razvoj programske rešitve za samodejni zagon. Kranj: Fakulteta za organizacijske vede. 30. Proxmox VE Subscribtion Service Plans. Dostopno prek: http://proxmox.com/products/proxmox-ve/subscription-service-plans (8.11.2012). 31. Referenčni cenik storitev za storitve s področja IT. Dostopno prek: http://www.gzs.si/pripone/19151/oei31701d19151a511a9550a.pdf (9.11.2012). 32. STRMŠEK, MATJAŽ (2009) Konsolidacija strežniških sistemov na Slovenskih železnicah. Maribor: Fakulteta za elektrotehniko, računalništvo in informatiko. 33. Subscription Advantage Price Schedule Q3 2012. Dostopno prek: http://www.citrix.com/content/dam/citrix/en_us/documents/support/Subscription_Advant age_Price_Schedule_Q3_2012.pdf (8.11.2012). 34. SUŠNIK, MATJAŽ (2012) Prenova brez prekinitve. MonitorPro, 1.3.2012. Dostopno prek: http://www.monitorpro.si/118418/praksa/prenova-brez-prekinitve/ (5.12.2012). 35. ŠKRUBEJ, UROŠ (2007) Odprta koda v poslovnih sistemih. Maribor: Ekonomskoposlovna fakulteta. 36. ŠLEGEL, UROŠ (2010) Študij primera virtualizacije. Kranj: Fakulteta za organizacijske vede. 86 37. URANIČ, DUŠAN (2009) Izbira orodja za virtualizacijo računalniškega centra. Kranj: Fakulteta za organizacijske vede. 38. Usage statistics and market share of Ubuntu for websites. Dostopno prek: http://w3techs.com/technologies/details/os-ubuntu/all/all (14.11.2012). 39. VDI TCO Analysis for Office Worker Environments (2010). Dostopno prek: http://download.microsoft.com/download/7/9/A/79AAA903-25B4-4D76-8580BC47D5700433/Microsoft%20VDI%20TCO%20whitepaper%20customer%20ready%20 v1%202.pdf (18.10.2012). 40. VMware vSphere Pricing. Dostopno prek: http://www.vmware.com/products/datacentervirtualization/vsphere/pricing.html (8.11.2012). 41. Why Your Company Should Virtualize. Dostopno prek: http://www.vmware.com/virtualization/why-virtualize.html (3.9.2012). 42. WOLF, CHRIS in HALTER M., ERICK (2005) Virtualization: From the Desktop to the Enterpreis. New York: Apress. 43. ZLODEJ, RADKO (2004) Načrtovanje in razvoj informacijske infrastrukture v Paloma d.d. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta. 44. ZVER, TOMAŽ (2011) Študija uvajanja odprtokodne programske opreme (OKPO) na delovnih postajah v javni upravi. Otočec: Zbornik prispevkov 4. posveta dolenjskih in belokranjskih informatikov (Odprta koda, konkurenčna prednost podjetij?). 87
© Copyright 2024