RAZISKOVALNO DELO V ZDRAVSTVENI NEGI Učno gradivo
VISOKA ŠOLA ZA ZDRAVSTVO NOVO MESTO R RA AZZIIS SK KO OV VA ALLN NO OD DE ELLO OV V ZZD DR RA AV VS STTV VE EN NII N NE EG GII Učno gradivo mag. Barbara Rodica Novo mesto, april 2012 RDZN VŠZ, Novo mesto 1 2 UVOD V RAZISKOVANJE V ZDRAVSTVENI NEGI ........................................................3 TEMELJNA NAČELA IN OBLIKE RAZISKOVALNEGA DELA.........................................4 2.1 Temeljna načela in opredelitve .................................................................................4 2.1.1 Raziskovanje na področju zdravstvene nege ...................................................4 2.2 Vrste raziskav in faze raziskovalnega procesa.........................................................8 2.2.1 Vrste raziskav ...................................................................................................9 2.2.2 Faze raziskovalnega procesa .........................................................................15 2.2.3 Viri podatkov ...................................................................................................15 2.3 Potek raziskave ......................................................................................................18 2.3.1 Načrtovanje raziskave ....................................................................................20 2.3.2 Teoretični del ..................................................................................................22 2.3.3 Empirični del ...................................................................................................22 3 METODOLOGIJA RAZISKOVALNEGA DELA...............................................................24 3.1 Raziskovalna metodologija .....................................................................................24 3.1.1 Metode zbiranja podatkov..............................................................................24 3.1.2 Tehnike zbiranja podatkov..............................................................................27 3.1.3 Instrumenti raziskovanja .................................................................................34 3.1.4 Opis vzorca .....................................................................................................40 3.1.5 Obdelava podatkov.........................................................................................42 3.1.6 Rezultati..........................................................................................................43 4 RAZISKOVANJE V ZN, ETIČNA NAČELA IN VIDIKI RAZISKOVALNEGA DELA ........46 4.1 Raziskovanje v ZN..................................................................................................46 4.1.1 Zakaj raziskovanje v zdravstveni negi ............................................................46 4.1.2 Strategije in cilji raziskovanja v zdravstveni negi ............................................47 4.2 Etična načela, varovanje zasebnosti podatkov in vidiki raziskovalnega dela .........48 4.2.1 Etična načela in vidiki raziskovalnega dela v ZN ............................................50 4.3 Varovanje zasebnosti podatkov..............................................................................53 4.4 Nacionalna in mednarodna zakonodaja .................................................................53 5 OSNOVNE METODE KVANTITATIVNEGA IN KVALITATIVNEGA RAZISKOVANJA V ZDRAVSTVU IN ZDRAVSTVENI NEGI .................................................................................54 5.1 Kvantitativno raziskovanje ......................................................................................55 5.1.1 Značilnosti kvantitativnega raziskovanja.........................................................55 5.1.2 Temeljni pojmi v statistiki ................................................................................56 5.1.3 Vrste in vrednosti statističnih spremenljivk .....................................................56 5.1.4 Vrste statističnih analiz in statistične metode..................................................60 5.1.5 Koraki statistične analize ................................................................................61 5.1.6 Urejanje in prikazovanje podatkov ..................................................................61 5.1.7 Srednje vrednosti in mere variabilnosti ...........................................................63 5.1.8 Raziskovalni problem, raziskovalno vprašanje in hipoteze.............................75 5.2 Kvalitativno raziskovanje v ZN................................................................................77 5.2.1 Značilnosti kvalitativne raziskave....................................................................77 5.2.2 Značilnosti analize kvalitativnih podatkov .......................................................85 6 VLOGA RAZISKOVALCA...............................................................................................87 6.1 Značilnosti raziskovalnih pristopov .........................................................................87 6.2 Raziskovalni pristopi ...............................................................................................88 7 MERSKE KARAKTERISTIKE RAZISKAVE, VZORČENJE, TRIANGULACIJA .............90 7.1.1 Merske karakteristike ......................................................................................90 8 PREDSTAVITEV RAZISKAVE .......................................................................................93 9 LITERATURA .................................................................................................................94 2 mag. Barbara Rodica RDZN VŠZ, Novo mesto 1 UVOD V RAZISKOVANJE V ZDRAVSTVENI NEGI Ta gradivo je namenjeno vsem, ki opravljajo raziskave v zdravstveni negi, ki morebiti to počnejo prvič in njihove raziskave vsebujejo zbiranje ter razlago podatkov in odločanje, kaj z njimi početi, pa tudi izkušenim ljudem, ki se želijo lotiti nove vrste raziskovalnih problemov ali metod in se zavedajo omejenega obsega literature, ki podaja teoretična in praktična navodila. Cilj gradiva je predstaviti glavne niti raziskav in jih aplicirati v zdravstveno nego ter postaviti most med teoretičnimi in praktičnimi vprašanji. Vse to pa neizogibno vključuje obilo selektivnosti in hkrati možnosti za nenehno dopolnjevanje in izboljšav napisanega. Uporabnost elementov raziskovanja na vseh stopnjah šolanja kaže, da je raziskovanje del našega življenja, da ni rezervirano le za poklicne raziskovalce, ampak da ga lahko uporabljajo v svojem poklicu tudi medicinske sestre in drugi delavci v zdravstveni negi in ne le za potrebe formalnega izobraževanja. To je sistematično preučevanje, katerega cilj je povečati znanje medicinskih sester v dobro posameznika in skupnosti (področja: promocija zdravja, preprečevanje bolezni, skrb za ljudi v vseh fazah zdravja in bolezni ter rehabilitacije ter pomoč umirajočim). Znanstveno raziskovalno delo je organizirano iskanje in predelava znanstvenih informacij, ki jih je mogoče pridobiti z izkušnjami, opazovanjem, poskusom, logičnim sklepanjem, idr. Raziskovanje je v raziskovalnem postopku povezano z ustvarjanjem novega znanja, preverjanju in izboljšavi razpoložljivega znanja (Gerrish in Lacey, 2010). Parahoo (2006) je poudaril, da če je kaj kar počnejo medicinske sestre pomembno, potem mora biti narejeno dobro. Da se zagotovi uspešna in učinkovita zdravstvena nega z vidika pacientov in medicinskih sester, jo je potrebno preverjati in, kadar je to potrebno, tudi izboljšati. Raziskava je eno izmed glavnih orodij, ki sprejme vprašanja iz prakse in na njih poišče odgovore. Da bi se lahko lotili raziskovalnega projekta oz. izbranega problema v zdravstveni negi ter ga uspešno končali z raziskovalnim poročilom, je potrebno vedeti in znati, kako izbrati in opredeliti ustrezen raziskovalni projekt, kako poiskati in kritično uporabiti znanstvene informacije za svoj problem, kako načrtovati in izvesti raziskavo ter ustrezno interpretirati ugotovitve in kako oblikovati svoj primarni dokument, ki je lahko raziskovalni članek, diplomsko delo, magistrska naloga ali doktorska disertacija. 3 mag. Barbara Rodica RDZN VŠZ, Novo mesto 2 TEMELJNA NAČELA IN OBLIKE RAZISKOVALNEGA DELA 2.1 Temeljna načela in opredelitve Raziskovanje je zbiranje podatkov v natančno določenih razmerah, s pomočjo katerih želi raziskovalec potrditi ali razložiti domneve. Raziskovanje ni le pridobivanje novega znanja, ampak tudi ustvarjanje novih spoznanj iz kombinacij že znanega ter povezovanje naših rezultatov z rezultati drugih kot tudi prenos rezultatov v prakso. Raziskovanje je: • poizvedovanje za natančno določen/-e cilj/-e ali reševanje določenega problema (pred raziskovanjem je oblikovano kot širše raziskovalno vprašanje), • načrtno delo, • sistematičen proces, ki poteka po določenih stopnjah (v procesu raziskovanja ne moremo preskakovati tako, da bi najprej analizirali podatke in jih nato zbrali), • kritično delo (v vseh stopnjah raziskovanja: veljavnost, zanesljivost podatkov, obdelavi podatkov …), • samokritično delo (pri metodah in tehnikah zbiranja podatkov, njihovi analizi in predstavitvi), • pripomore k napredku osebnega in splošnega znanja ter, • predstavi rezultate širši ali ožji javnosti. »Če poskušamo opredeliti raziskovalno delo, bi lahko rekli, da je prej dolgotrajni kot kratkotrajni proces, torej ga ne moremo opraviti prek noči in redko npr. v enem tednu. Zahteva potrpežljivost in vztrajnost, pozitivno naravnanost raziskovalca do dela in tudi določeno znanje. Opredeljuje ga sistematičnost in načrtnost. Raziskovalca pa naj bi opredeljevale tudi lastnosti, kot so korektnost, poštenost, etičnost, kritičnost in samokritičnost, pa tudi upoštevanje dela drugih in ustrezno navajanje in uporaba tujih dosežkov« (Cencič, str. 8). 2.1.1 Raziskovanje na področju zdravstvene nege Raziskovanje na področju zdravstvene nege (v nadaljevanju ZN) mora biti prisotno na vseh ravneh ZN in mora vključevati tudi medicinske sestre, kot strokovnjakinje za svoje področje. MS morajo namreč skrbeti za razvoj prakse ZN na osnovi kritičnega mišljenja in raziskovanja. Vse medicinske sestre se morajo zavedati, da je raziskovanje pomembno za • dokazovanje opravljenega dela, 4 mag. Barbara Rodica RDZN VŠZ, Novo mesto • profesionalizacijo in • napredek stroke. V Kodeksu etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije je zapisano, da moramo medicinske sestre aktivno voditi znanstvenoraziskovalno delo, pri njem sodelovati in rezultate raziskav uporabljati v praksi (Kodeks etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije, 1994). Takšne smernice so nam v pomoč, ko ne vemo, ali bi raziskovali ali ne. Prizadevanja za kakovostno in cenovno sprejemljivo zdravstveno oskrbo → raziskovanje v zdravstveni negi. Raziskovanje v zdravstveni negi je sistematično preučevanje, katerega cilj je povečati: znanje medicinskih sester v dobro posameznika in skupnosti. Odvija se na vseh področjih zdravja, na katerih delujejo medicinske sestre: • promocija zdravja, • preprečevanje bolezni, • skrb za ljudi v vseh fazah zdravja in bolezni ter rehabilitacije • ter pomoč umirajočim. Medicinske sestre pri raziskovanju uporabljajo znanstveni pristop in tako povečujejo svoje znanje, iščejo odgovore na vprašanja in rešujejo probleme. Praksa, ki temelji na raziskovanju, je znak kakovosti profesionalne zdravstvene nege. Raziskovanje v zdravstveni negi je potrebno za: • razvoj novih spoznanj, • evalvacijo obstoječe prakse in služb, • za oblikovanje prakse, • oblikovanje raziskovalnega dela in • oblikovanje menedžmenta v zdravstveni negi. 5 mag. Barbara Rodica RDZN VŠZ, Novo mesto Raziskovanje v zdravstveni negi je učinkovit način iskanja odgovorov na vprašanja, odkrivanja boljših načinov preprečevanja bolezni in učinkovitejših oblik zdravstvene nege in rehabilitacije ljudi različnih starosti v različnih okoljih. Pomen oz. na vprašanje zakaj raziskovati v zdravstveni negi (ZN), so odgovori naslednji: • potrebe sodobne družbe, • vedno bolj pomembno je specialno znanje in delovanje zdravstvene nege “na dokazih”, • pomen raziskovanja v ZN se veča skladno s prizadevanji za kakovostno in cenovno sprejemljivo zdravstveno oskrbo, • temelj razvoja znanja je raziskovalno delo, • cilj raziskovanja so boljši rezultati v ZN na podlagi poglabljanja znanja ter izboljšav v praktičnem delu, • sistematično preučevanje, katerega cilj je povečati znanje medicinskih sester v dobro posameznika in skupnosti (področja: promocija zdravja, preprečevanje bolezni, skrb za ljudi v vseh fazah zdravja in bolezni ter rehabilitacije ter pomoč umirajočim). Glavni cilj raziskovanja so boljši rezultati zdravstvene nege na podlagi poglabljanja znanja ter izboljšav v praktičnem delu. Raziskovanje v ZN: • bogati praktično delo, • rezultati vplivajo na zdravstveno nego samo, • vplivajo na zdravstvo, • vplivajo zdravstveno politiko v celoti. Sodelovanje s Svetovno zdravstveno organizacijo, nevladnimi organizacijami in drugimi omogoča mednarodno preglednost protokolov raziskovanja v ZN in razvidne prioritete, 6 mag. Barbara Rodica RDZN VŠZ, Novo mesto lobiranje za uvrstitev raziskav v programe ustreznih raziskovalnih organizacij in teles, vzpostavljanje in vzdrževanje mreže MS– raziskovalk v ZN, ki bodo sledile mednarodno uveljavljenim protokolom v raziskovanju na tem področju in jih uveljavljale v zdravstvu in izvajanju ZN, razvoj in promocija uporabe interneta, ki omogoča mednarodno komunikacijo med MS raziskovalkami ter dostop do mednarodne raziskovalne sfere na tem področju. omogočanje MS – raziskovalkam, da svoja spoznanja objavljajo v mednarodnih glasilih, kot je npr. International Nursing Review., spodbujanje uredništev, da delujejo v mednarodni sestavi; pomoč avtorjem, katerih materni jezik ni angleščina; pozivanje uredništev, naj ob sestavkih objavljajo izvlečke v angleščini, če njihovo glasilo izhaja v katerem drugem jeziku. Mednarodni svet medicinskih sester je določil prioritete raziskovanja v zdravstveni negi na dveh obsežnih področjih: • zdravje in bolezen, • izvajanje zdravstvene nege. ZN se v zdravju in bolezni zajema področja: • ki obsegajo promocijo zdravja, • preprečevanje bolezni, • obvladovanje simptomov bolezni, • življenje s kronično boleznijo, • izboljševanje kakovosti življenja, • skrb za kliente, ki se soočajo s spremembo svojega zdravja in bolezni; • ugotavljanje in spremljanje zdravstvenih motenj; • zdravstvena nega in merjenje rezultatov. Priporočena področja raziskovanja v zdravstveni negi, povezana z zdravjem in boleznijo so: • okužba z virusom HIV in aids ter druge spolno prenosljive bolezni, • kronične bolezni, • obvladovanje infekcij, • zdravje žensk, • duševno zdravje. 7 mag. Barbara Rodica RDZN VŠZ, Novo mesto Izvajanje ZN. Prioritete raziskovanja:kakovost in sprejemljivost stroškov ZN, ZN v skupnosti, reforme zdravstva. Znanstveno raziskovanje v ZN narašča, kar dokazuje naraščajoče število znanstvenih člankov. Številni članki so dostopni v vzajemni bibliografski-kataložni bazi podatkov Virtualne knjižnice Slovenije (COBIB.SI), Cumulative Index to Nursing and Allied Health Literature (CINAHL). Najpogosteje uporabljeni tezavri v ZN so: raziskovanje, zdravstvena nega … (Nursing Research, Nursing Education Research, Educational Nursing Research …). 2.2 Vrste raziskav in faze raziskovalnega procesa Na izbor vrste raziskave vpliva več dejavnikov, tako političnih kot filozofskih, ki vplivajo na način, kako v praksi raziskovanje planiramo in izpeljemo. Če bo raziskava ali projekt trajal tri ali štiri mesece, je smiselna izbira evalvacijska raziskava. V evalvacijski raziskavi obravnavamo obstoječi sistem ali prakso in priporočimo, kako jo je mogoče spremeniti ali izboljšati. Večja, ko bo spodbuda k spremembi, bližje bo temeljni akcijski raziskavi. Področja raziskovanja v zdravstveni negi so naslednja: • vpliv intervencij ZN na izid zdravljenja, • na razvidnosti utemeljena praksa ZN, • primarno zdravstvo, • zdravstvena nega na domu, • kakovost delovnih pogojev, v katerih delajo MS, • zadovoljstvo medicinskih sester z delom, • vpliv reform na zdravstveno politiko, • evalvacija programskega planiranja, • vpliv na enako dostopnost do ZN za vse, • učinkovitost ZN in financiranje zdravstva. Primer: Prikaz določitve glavne kategorije, podkategorij in samostojnih kod – tema raziskovanje v Splošni bolnišnici Strategije raziskovanja v ZN naj: • podpirajo mednarodni razvoj na tem področju, • gradijo in vzdržujejo temelje znanja za prakso ZN. 8 mag. Barbara Rodica RDZN VŠZ, Novo mesto Strategije Mednarodnega sveta MS: • spodbujajo raziskovanje v ZN na mednarodni ravni; CILJI: • Podpora in spodbuda nacionalnim združenjem MS pri raziskovanju v ZN z razvojem protokolov raziskovanja, s podporo raziskovanju in s svetovanjem, z bazami podatkov s področja ZN, izobraževanjem za raziskovanje v ZN in spodbujanjem sodelovanja na tem področju. Shema 1: Raziskave na področju zdravstvene nege Vir: Golob, M. (2011): Raziskovanje na področju zdravstvene nege v Sloveniji. Diplomska naloga. Novo mesto: Visoka šola za zdravstveno nego Novo mesto. 2.2.1 Vrste raziskav Raziskovalno delo glede na lastnosti in značilnosti delimo glede na vrsto raziskav na. Številni avtorji oz. raziskovalci jih delijo ne naslednje tri (pri tem uporabijo različna poimenovanja): 9 mag. Barbara Rodica RDZN VŠZ, Novo mesto 1. teoretično raziskavo (temeljna, čista ali bazična), 2. empirično raziskavo (praktična, uporabna, aplikativna), 3. razvojno raziskavo (inovacijsko; strokovnjaki uvajajo dosežke uporabnega ZRD v prakso), mnogi raziskovalci uporabijo tudi akcijsko raziskovanje. Shema 2: Vrste raziskav Teoretična raziskava je imenovana tudi temeljna, čista ali bazična raziskava. Njen cilj je razvoj, napredek teoretičnega mišljenja v znanostih. Namenjena je bodisi odkrivanju, izumljanju ali premišljanju o teoretičnih konceptih. Gre za izumljanje popolnoma novih tehnik, metod ali idej, ki rešujejo nek problem. Bazične raziskave vsebujejo odgovore na vprašanja kot so na primer: Kdaj, v katerih okoliščinah delujejo ljudje usklajeno? Ključna značilnost temeljne raziskave (pure research) je, da želi pospešiti razvoj teorije – iz tega lahko nastanejo praktične implikacije ali pa ne. Na razpolago imamo najmanj tri oblike razvoja teorije. O odkritju govorimo, ko iz empirične razlage vznikne neka povsem nova zamisel ali razlaga, ki lahko občutno spremeni razmišljanje o neki določeni temi. Odkritja so v znanstvenem raziskovanju redka in nepredvidljiva. Bolj običajen izid raziskovanja so invencije. Invencija je izid raziskovana, ko raziskovalec izumi novo tehniko, metodo ali zamisel, ki se ukvarja z določeno vrsto problema. Tretji tip rezultatov, ki izhaja iz temeljnega raziskovanja, imenujemo refleksija. Do nje pride, ko neko obstoječo teorijo, tehniko ali skupino zamisli ponovno proučimo, če je le možno v 10 mag. Barbara Rodica RDZN VŠZ, Novo mesto drugačnem organizacijskem ali družbenem kontekstu. Proučujemo lahko kako so neko teorijo aplicirali v prakso. Cilj temeljne znanstvene raziskave je: • odkritje, • invencija, • refleksija. Ena od ključnih začilnosti temeljne raziskave je, da njene rezultate povsem javno objavljajo v knjigah, člankih, prispevkih s konferenc ali v tezah, namenjenih predvsem univerzitetnemu občinstvu. Njihovo objavljanje pomeni večjo raziskovalčevo odgovornost in je tudi dokaz o njihovi kakovosti dela. Empirična, imenovana tudi praktična, aplikativna ali uporabna raziskava je namenjena reševanju posebnih problemov ali razumevanju procesov, ki so zaznani v praksi. To je izvirno raziskovanje z namenom pridobiti novo znanje o snovah pojavov in opazovanih dejstvih. Pri empiričnem raziskovalnem delu raziskovalci običajno uporabljajo ali modificirajo spoznanja iz teorije. Pomen take raziskave določajo odgovori na vprašanji kaj in zakaj, ki jih dobimo z raziskavo. Primer: »Zakaj pacienti s sladkorno boleznijo ravnajo v skladu s strokovnimi nasveti« (Parahoo, 2006, str. 11)? Namen aplikativne raziskave (applied research) je rešitev posebnih problemov. Ta navadno obravnava delo medicinskih sester s pacienti. Problemi so lahko identeficirani s strani osebja, pacientov, menedžementa institucije, zdravstvene politike … Čeprav ima lahko teorija v aplikativni raziskavi določeno vlogo, je v tem primeru pomembna aplikacija teorije. Ena od pogostih oblik aplikativne raziskave je evalvacija procesa in rezultatov določenega poteka dejanj – npr. izboljšave oz. uvajanje novega sistema v prakso. O rezultatih aplikativne raziskave se poroča tistim udeležencem raziskave, ki raziskavo uporabijo v smislu njene uporabnosti. To posredovanje je povezano z etiko, ter zaupnostjo in nadzorom informacij. Rezultate aplikativne raziskave je mogoče objaviti v poklicnih ali strokovnih revijah, kjer je potrebno upoštevati, da rezultati izkažejo širši pomen. Pri razvojnih ali inovacijskih raziskavah oz. razvojnem raziskovalnem delu uporabljajo raziskovalci znane rezultate v neposredni praksi. Razvojno raziskovalno delo, katerega rezultat so izboljšave, razvojni programi idr., navadno zahteva timski pristop (Ivanko, 2007). 11 mag. Barbara Rodica RDZN VŠZ, Novo mesto Akcijsko raziskovanje je raziskovalni pristop, ki pogosto združuje kvantitativno in kvalitativno raziskovanje. Zaradi metodologije akcijskega raziskovanja nekateri znanstveniki uvrščajo akcijsko raziskavo med kvantitativne, drugi med kvalitativne, tretji pa v akcijski raziskavi vidijo kombinacijo obeh metodoloških paradigem. Temeljni cilj akcijskih raziskav je uvajanje sprememb v praksi na bolje. Značilno pri izvedbi teh raziskav je neposredno udejstvovanje raziskovalca. Zahteva akcijskega raziskovanja je, da se povežejo akcija, raziskovanje in učenje, kar pa lahko dosežemo z vključitvijo in usposabljanjem raziskovancev, ki tako postanejo ključni nosilci akcije, saj lahko le z ozaveščenimi in usposobljenimi posamezniki dobimo pozitivne rezultate. Z akcijsko raziskavo se odpovemo distanci do raziskovanega objekta v prid opazovanju z udeležbo do aktivne interakcije z vsemi udeleženci raziskave. Takšen pristop nam omogoča učenje vseh udeležencev v raziskavi, s čimer dosežemo cilj akcijskega raziskovanja (Parahoo, 2006). Akcijska raziskava (action research) nam omogoča, da za cilj raziskave vzamemo neposreden in takojšen vpliv, in zaradi tega je sprejemljivo, da spremembo vključimo v sam raziskovalni proces. Rappoport (1970, 499) je podal morda najbolj elegantno definicijo: »Akcijska raziskava stremi k temu, da prispeva tako k praktičnim zadevam ljudi, ki so v trenutno problematičnih okoliščinah, kot tudi ciljem družbenih ved, s skupnim sodelovanjem znotraj vzajemno sprejetih etičnih okvirov«. Klasična akcijska raziskava se prične z zamislijo, da če hočeš nekaj dobro razumeti, moraš poskusiti to spremeniti. Akcijska raziskovalna paradigma poudarja pomembnost vzpostavljanja sodelovanja med raziskovalcem in raziskovanim, ki vodi do razvoja vzajemnega razumevanja. Zaradi sodelovalnih značilnosti akcijske raziskave se sodelujoči (raziskovalec in raziskovani) iz samega procesa verjetno marsikaj naučijo. Najbrž jih bolj zanima to, kar sledi, kot pa formalno poročilo o ugotovitvah raziskave. Toda mogoče se še vedno izplača izčrpno opisati akcijsko raziskavo kot pripoved, tako da ostane zapisano, kako se s časom razumevanje spreminja in razvija. Akcijsko raziskovanje poteka zelo strukturirano. Najprej naredimo načrt izboljšav, da vidimo napredek: Pri opredelitvi problema odgovorimo na vprašanja: Kaj želimo spremeniti? Kakšne izboljšave bomo naredili? Pri pregled obstoječega stanja si postavimo več vprašanj: Kaj počnem sedaj? Kaj počnejo drugi? Z akcijskim raziskovanjem Iščemo ideje – dobimo jih s pogovori z drugimi ali z branjem literature, ob tem dobimo cel kup odgovorov in idej zato si 12 mag. Barbara Rodica RDZN VŠZ, Novo mesto moramo postaviti tri vprašanja: Kaj bomo naredili? Kakšne možnosti imamo za realizacijo posamezne ideje? Kašna je oz. naredimo selekcijo idej. Spremljamo raziskovanje in če ni napredka premislimo kako narediti izboljšave. Shema 3: Potek akcijskega raziskovanja Pri akcijskem raziskovanju se ne osredotočimo na proučevanje izoliranih spremenljivk, ampak upoštevamo kompleksnost celotnega raziskovanega polja. Raziskovalni postopki naj bodo vključeni v praktično akcijo, tako da jo lahko po potrebi spreminjajo in usmerjajo, hkrati pa omogočajo neposredno prisotnost v dejanskem dogajanju tako raziskovancem kot raziskovalcem. Akcijsko raziskovanje poteka v ponavljajočih se ciklusih, v katerih si zaporedno sledijo opredelitev problema, načrtovanje, akcija in evalvacija. Pomembno vlogo v akcijskem raziskovanju ima preplet akcije, raziskovanja in učenja. Načrt akcijskega raziskovanja vsebuje: • Naredimo posamezne akcijske korake – vsak korak pomeni spremembo v prakso, število in trajanje je lahko različno. • V načrt nujno vključimo urnik. • V načrt vključimo sodelujoče – kdo bo vse sodeloval. • Opišemo s katerimi tehnikami bomo naredili raziskovanje. • Smiselne celote razdelamo tudi v času glede povratnih informacij: • o Formativne – sprotne povratne informacije. o Sumativne – končne povratne informacije V načrt vključimo tudi financiranje – kaj in kako je s financiranjem, ali kaj priskrbimo sredstev in koliko sredstev za nek projekt sploh potrebujemo? 13 mag. Barbara Rodica RDZN VŠZ, Novo mesto Preden si postavimo določene cilje, moramo vedeti, kaj želimo raziskovati. Začetno vprašanje je: Kaj želimo raziskovati in zakaj. Vedno se moramo pri snovanju načrta oz. modela sprememb, ki ga zasnujemo, vprašati: »Kakšen znanstveni doprinos naredimo?«, zato pri modelu sprememb tehtno navajamo spremembe, zamisli in nove pristope. V akcijskem raziskovanju vključimo v raziskovanje kontrolno in eksperimentalno skupino (KES): gre za eksperiment, (dve ali več) skupini/e v izhodiščem stanju izenačimo, nato vnesemo spremembo, katere učinkovitost ugotavljamo, z oblikovanjem KE-Skupine, lažje ugotovimo rezultat/e. Ločimo dva raziskovalna pristopa oziroma paradigmi (Parahoo, 2006), ki sta podrobneje predstavljena v nadaljevanju gradiva (glejte poglavje 5): • kvantitativna raziskava, ki ima deduktiven pristop in jo uporabimo pri raziskovanju, ko iščemo številčne oz. numerične podatke; • kvalitativna raziskava, ki ima induktiven pristop in jo uporabimo pri raziskovanju doživljanja dogodkov situacij in pri raziskovanju rizičnih skupin. V praksi so razlike med kvalitativno in kvantitativno raziskavo predvsem v raziskovalnih strategijah, saj za vsako postavimo različne cilje, pridobivata različne oblike podatkov in operirata z različnimi vzorci. Poseben način raziskovanja je raziskovanje s triangulacijo, kjer poteka najbolj kompleksna prepletenost kvalitativnih in kvantitativnih postopkov v procesu raziskave. Pri triangulaciji se lotimo določenega vprašanja iz različnih zornih kotov z različnimi metodami. Pri tem ne ugotavljamo, kateri raziskovalni pristop nam da boljše rezultate. Da bi pri izvedbi raziskave prišli do želenih podatkov, je dobro, da predhodno opravimo pilotsko študijo. Pilotska študija je izvedba mini raziskave ali poskus izvedbe raziskovalne naloge. Večkrat se srečamo s pilotsko študijo pri kvantitativnih raziskavah. S pilotsko študijo ugotovimo, kateri so osnovni problemi in jih odpravimo (dopolnimo, spremenimo instrumente). Kadar probleme, ki se pojavijo v pilotski študiji, označimo za nepomembne, lahko dobljene rezultate uporabimo v glavni raziskavi. V raziskovalnem načrtu moramo vedno navesti, ali je bila pilotska raziskava predhodno opravljena ali ne, hkrati pa moramo predstaviti probleme, ki smo jih srečali in ki so vodili v spremembo raziskovalnega načrta. Metaanaliza: pregledamo ugotovitve različnih empiričnih raziskav in naredimo novo raziskavo običajno so to kvantitativne raziskave. 14 mag. Barbara Rodica RDZN VŠZ, Novo mesto 2.2.2 Faze raziskovalnega procesa Znanstveno raziskovanje je kot smo zapisali že v uvodu dolgotrajen proces, ki zahteva skrbno načrtovanje raziskovalnega dela. Raziskovalni proces obsega vrsto logičnih faz oz. korakov, ki jih je potrebno narediti za razvoj znanja. Med avtorji se število korakov delno razlikujejo. Primer izvedbe korakov oz. faz: 1. izberemo področje, 2. iskanje in kritičen študij literature, 3. izberemo temo, dokončna opredelitev problema, ciljev, raziskovalnih vprašanj in /ali hipotez, 4. določimo metodologijo, 5. pripravimo načrt, 6. zbiramo podatke, 7. obdelamo, analiziramo in interpretiramo podatke, 8. predstavimo rezultate. 2.2.3 Viri podatkov V procesu raziskovanja poskušamo dobiti primarne vire (dokumente). Primarni dokument je vsako pisano delo, ki prikazuje izvirni raziskovalni prispevek. Primarne informacije tvorijo izvirne raziskave, ki temelje na opazovanjih in poskusih. Sem štejemo raziskovalna poročila, diplomska, specialistična in magistrska dela, doktorska dela ter strokovnoznanstvene članke. Znanstveniki jih objavljajo v revijah, kongresnih zbornikih, monografijah, poročilih in virih primarne literature. Dokument je zgrajen iz besed, stavkov, odstavkov in poglavij. Besede naj bodo natančne, določne, enostavne, potrebne in znane. Stavki naj bodo kratki, jasni, logični. Odstavki naj združujejo skupino sorodnih misli. Začnemo ga z napovedno besedo ali mislijo in ga dopolnjujemo v logičnem zaporedju misli, ki jih tekoče povezujemo v zaokrožene celote. Kališnik in zabavnik (2006, str. 40) navajata naslednje sestavine primarnega dokumenta: »naslov, ime in priimek avtorja/avtorice, izvleček in ključne besede ali deskriptorji ter morebitni univerzalni decimalni klasifikator (UDK), prevod naslova, izvlečka in ključnih besed ali deskriptorjev v angleščino, morebitni predgovor, vsebina, seznam kratic, uvod, material in metode, rezultati, diskusija, morebitne zahvale, morebitne priloge, življenjepis avtorja (kadar je zahtevano)«. Ko uporabljamo sekundarne vire je pomembno, da to ustrezno navedemo. Razdrobljenost primarnih informacij terja njihovo organizacijo za lažji in hitrejši dostop. To nalogo opravljajo sekundarni viri, predvsem v obliki različnih indeksov, ki obdelujejo primarno literaturo. Ti so danes na voljo predvsem v računalniški 15 mag. Barbara Rodica RDZN VŠZ, Novo mesto obliki, in sicer kot bibliografske baze podatkov. K učinkoviti uporabi razpršenih primarnih informacij pomembno prispeva sekundarna ter terciarna literatura, ki sintetizira primarne vire, in sicer najpogosteje v obliki učbenikov, priročnikov, leksikonov, enciklopedij, drugih monografij in preglednih člankov. Viri podatkov glede na način pridobivanja so lahko: • primarni (zborniki, monografije, članki v strokovnih in znanstvenih revijah; viri, ki prvi prinašajo neko novo informacijo, teorijo, rezultate ipd.), • sekundarni (sekundarni dokumenti so priročniki, učbeniki, enciklopedije, slovarji, članki v poljudnih revijah; viri, ki so informacijo povzeli od primarnih virov). Sekundarni podatki so uporabni kot širši vsebinski okvir za bolj poglobljeno obravnavo primarnih podatkov, uporabljamo tudi kot dopolnilo primarnim podatkom, lahko pa so tudi koristno izhodišče v prvi stopnji raziskovanja v fazi načrtovanja raziskave, ko želimo vsebinsko razjasniti in utemeljiti raziskovalno vprašanje, cilje za kar je potreben temeljit pregled obstoječe literature (monografije, članki, učbeniki, priročniki, interna gradiva ...). Pogosto je uporaba sekundarnih podatkov edina možnost za pridobitev podatkov, saj zaradi formalnih omejitev, povezanih z varovanjem podatkov, in praktičnih okoliščin neposredno opazovanje sploh ni izvedljivo. Glavna in bistvena prednost sekundarnih podatkov se kaže v relativno velikih prihrankih časa, človeških virov in financ. Podatki shranjeni v elektronski obliki so prek Interneta takoj dostopni, pridobimo jih lahko celo brezplačno in za njihovo pridobitev ne potrebujemo preveč časa in dela. V tem primeru se ne soočamo s problemi zbiranja primarnih podatkov, kjer je težko zagotoviti pripravljenost enot – raziskovancev za sodelovanje in zmanjšanjem stopnje neodzivnosti za sodelovanje v raziskavi. Sekundarni podatki so pogosto edina alternativa za izvedbo longitudinalnih študij (npr.: razvoj zdravstvene nege medicinskih sester po letu xy v Evropi; ali npr. pred uvedbo in po uvedbi določenih sprememb). Za sekundarne podatke je značilno, da so ključni elementi, ki določajo njihovo vsebino in kakovost (osnovne opredelitve, zbiranje in obdelava) izven dometa raziskovalca, saj je bil namen zbiranja podatkov drugačen od raziskovalčevega, ki te zbrane podatke uporabi. Zato mora raziskovalec sprejeti to dejstvo in pred uporabo čimbolj temeljito oceniti, ali razpoložljivi podatki ustrezajo njegovim potrebam. Ena najbolj pogostih težav, s katerimi se soočajo raziskovalci, je nezadostna stopnja razčlenjenosti objavljen ih podatkov in prekinjenost časovnih serij (npr. zaradi spremenjene metodologije ne dobimo vseh podatkov za spremljanje določene spremenljivke v izbranem opazovanem obdobju). Kljub predstavljenim omejitvam na odločitev, da so glavni ali celo edini podatkovni vir raziskovanja 16 mag. Barbara Rodica RDZN VŠZ, Novo mesto sekundarni podatki pogosto vpliva pomanjkanje časa za zbiranje primarnih podatkov ter pomanjkanje finančnih sredstev. Iskanje informacij po računalniških virih omogočajo sistemi za iskanje informacij (SII). Te tvorijo: vsebina, strojna oprema za shranjevanje in dostop do baze ter programska oprema za podporo iskanju. Vsebina je lahko v bazi podatkov, zbirki ali na spletnih straneh. V zadnjih letih se srečujemo z vse bolj pestro in obsežno ponudbo virov o ZN, dostopnih v računalniški obliki, na svetovnem spletu. Nekateri med njimi so javno, prosto dostopni, za druge pa je potrebno plačilo. Glede na vsebino lahko računalniške vire razdelimo v naslednje skupine: • medicinski viri za ZN (bibliografske baze podatkov, spletni katalogi, knjižnični katalogi), • viri s polnim tekstom (revije, knjige, spletne strani), • baze podatkov in zbirke (slike, viri z dokazi podprte ZN …), • agregirani viri. Bibliografske baze vsebujejo predvsem reference na primarne vire v revijah. Večina baz poleg bibliografskih podatkov posameznega dokumenta opisuje tudi njegovo vsebino z indeksnimi termini in izvlečkom. Namen teh sekundarnih virov je usmerjati uporabnika k ustrezni literaturi. Ker je danes že večina pomembnih revij dostopnih v elektronski obliki, posebni programi omogočajo neposredno povezovanje zapisa iz bibliografske baze s polnim tekstom posameznega članka, ki si ga lahko ogledamo na zaslonu in po želji natisnemo (Kališnik idr., 2006, str. 28). Iskanje znanstvenih informacij na področju ZN v bibliografskih bazah: • Virtualna knjižnica Slovenije (COBIB.SI), • Cumulative Index to Nursing and Allied Health Literature (CINAHL http://www.ebscohost.com/cinahl/). • MedLARS ON LINE (MEDLINE dostopna na PubMed) • Public Medline (PubMed www.pubmed.gov), • United States National library of Medicine http://www.nlm.nih.gov/databases/index.html ), • Science Citation Index (SCI wos.izum.si ) 17 mag. Barbara Rodica (US NLM www.nlm.nih-gov, RDZN VŠZ, Novo mesto • Biomedicina Slovenica (BS), • … Primer: Dornik in Žumer (2000) izvedeta kvalitativni pregled 34 prispevkov slovenskih avtorjev, kjer spremljata tri vsebinske kategorije: 1 – osnovne informacije o potrebnosti raziskovanja, razlaga metod, 2 – pomen raziskovanja v zdravstveni negi, stanje raziskovanja in nekateri vzroki stanja, 3 – širitev pomena raziskovanja v zdravstveni negi skozi primere iz prakse. 2.3 Potek raziskave Raziskovanje izvedemo z naslednjimi koraki, ki smo jih predhodno predstavili (v 2.2.2): izberemo področje, izberemo temo, določimo metodologijo, pripravimo načrt, zbiramo podatke, analiziramo podatke, predstavimo rezultate. Da bi lahko pridobili kar najkakovostnejše informacije o pojavu, je potrebno v skladu z namenom in ciljem raziskave predvsem pri kvantitativnih raziskavah vse aktivnosti predhodno ustrezno načrtovati. Nobenega od korakov ne moremo izpustiti, zato moramo predhodno načrtovati kako obsežna bo raziskava in predvideti kako bo časovno potekala izvedba raziskave. Pri kvalitativnih raziskavah lahko določene faze raziskave ponovimo, dodamo. Raziskovalni proces razčlenimo na naslednje stopnje (ni le linearen): • Tema ali raziskovalni problem - izbira in opredelitev raziskovalnega problema. Definiranje problema vodi v preciziranje (natančno določitev) namena ZRD. Raziskovalec v kvantitativni raziskavi na temelju svojih izkušenj, poznavanja literature in neredko intuicije oblikuje eno ali več delovnih hipotez, za katero poskuša v raziskovalnem procesu ugotoviti, ali lahko zavrne ničelno hipotezo pri sprejemljivi ravni tveganja. • Oblikovanje hipotez/ciljev. • Študij virov in literature - iskanje in kritični študij literature je obvezna etapa ZRD. Pomaga oceniti, ali je nameravano raziskovanje sploh smiselno, ali pa je potrebno formulacijo problema in hipoteze preoblikovati. Vsekakor nam ta del procesa omogoča smotrno načrtovanje ZRD. 18 mag. Barbara Rodica RDZN • VŠZ, Novo mesto Načrtovanje raziskave: načrtovanje in izbor metod, tehnik zbiranja podatkov in metod obdelave podatkov. • Zbiranje podatkov. • Obdelava, analiza in razlaga ali interpretacija podatkov. • Izdelava poročila o raziskavi (seminarska naloga, diplomska naloga ali delo, mag. delo, objavljena monografija, članek …). • pobude za nadaljnje delo. Shema 4: Model sistema podpore za raziskovanje medicinske sestre *Glavna sestra bolnišnice Raziskovanje lahko poteka individualno ali skupinsko. Individualno je, če ga načrtuje in izvaja posameznik, ali skupinsko (timsko), če ga načrtuje in izvaja skupina zainteresiranih posameznikov. Vsaka oblika raziskovalnega dela, individualno ali skupinsko raziskovanje, ima svoje prednosti ali slabosti. Individualno raziskovanje je lahko hitrejše, če sledi posameznik le določenemu cilju. V tem primeru ni raznoličnosti interesov, ni možnih konfliktov in nesoglasij. Pri individualnem raziskovanje se točno ve, kdo je zaslužen za uspeh ali neuspeh raziskave. 19 mag. Barbara Rodica RDZN VŠZ, Novo mesto V skupini, kjer je prisotna kolegialnost, razumevanje ali celo prijateljstvo, bo pristop k raziskovalnemu delu hitrejši, manj bo začetnih odporov, strahu in predsodkov. Vključitev sodelavcev v raziskovalni proces zagotavlja večjo kakovost raziskave, čeprav število raziskovalcev ne more edino merilo kakovosti. 2.3.1 Načrtovanje raziskave Pri raziskovanju moramo najprej vedeti in opredeliti kaj je t.i. problem raziskovanja. Na osnovi problema določimo vsebino in namen proučevanja. Če želimo pojave obvladovati, potrebujemo podatke oz. informacije o njih. Na podlagi teh se lahko odločamo in opredelimo predmeta opazovanja (enote in populacijo) in vsebine opazovanja (spremenljivke). »Problem empiričnega raziskovanja je samo tisti, ki ga ne moremo rešiti z učenjem in študijem, ampak je treba izvesti raziskavo, da pridemo do novih spoznanj, ki niso nova samo za raziskovalca, ki izvaja raziskavo, ampak predstavljajo novo spoznanje tudi za znanost « (Cencič po Zelenika, 2000, str. 412). »Iskanje problema za raziskovanje je težavno, lahko bi rekli, da prav tako kot njegovo reševanje. Dokončno opredelitev problema naredimo šele tedaj, ko preštudiramo razpoložljive vire in literaturo o tem problemu in ko oblikujemo teoretična izhodišča raziskave. Šele tedaj vidimo problem v njegovi celovitosti in hkrati raznolikosti delnih problemov. Če se problem pokaže kot manj kompleksen, zajamemo tudi delne probleme. Če se problem kot preširok za določeno raziskovanje, ga omejimo. S tem se približamo dokončni opredelitvi in omejitvi problema« (Cencič, 2000, str. 18). Po »predelavi« virov in literature, lahko veliko bolj natančno načrtujemo nadaljnje delo: • kje bomo zbirali podatke (vzorec), • na kakšen način bomo organizirali raziskovanje (metode), • na kakšen način bomo prišli do podatkov (tehnike in instrumenti), • kako bomo podatke obdelali (statistične metode). Načrtovanje raziskovanja mora obsegati vse bistvene elemente raziskovalnega dela: objekt raziskovanja, populacijo in vzorec, metode in tehnike, opredelitev odvisnih in neodvisnih spremenljivk (variabel), aparature …, tehnike zapisovanja rezultatov, statistične metode, prostore, raziskovalce in sodelavce, organizacijo dela, časovne termine, finančna sredstva … 20 mag. Barbara Rodica RDZN VŠZ, Novo mesto Načrt raziskave razdelimo na štiri najpomembnejše dele: (1) Uvod, (2) Teoretični del, (3) Empirični del, (4) Sklep oz. zaključek. Načrtovanje raziskave torej vsebuje: namen, cilje in hipoteze raziskave; teoretični del; empirični del: metode in tehnike raziskovalnega dela, iskanje relevantnih virov, podatkov in informacij, obdelavo podatkov, interpretacijo rezultatov in ugotovitve, potrditev hipotez in ugotovitev zastavljene raziskave. Pri obsežnejših raziskavah je smotrno izvesti najprej pilotno raziskavo (poskusno raziskavo) in na temelju dobljenih rezultatov po potrebi dopolniti ugotovljene pomanjkljivosti, bodisi da izpopolnimo vprašalnik za zbiranje podatkov, ali metode obdelave podatkov, ali načrtujemo večji vzorec ipd. Splošnemu načrtu sledi operativni načrt (izvedbeni načrt): Problem → Študij literature → Dokončne opredelitev problema, ciljev, hipotez → Izbira vrste raziskave → Metode raziskovanja → Tehnike zbiranja podatkov → Izbira kraja raziskovanja, institucij, posameznikov, ki bodo predmet raziskovanja → Iskanje dostopa → Opredelitev vzorca → Izbira tehnik-e zbiranja podatkov in priprava instrumenta-ov → Zbiranje podatkov na terenu ali v praksi → Statistične metode obdelave podatkov → →Pisanje → Končno poročilo. Časovni načrt dela nam pomaga pri realističnem načrtovanju posameznih stopenj in zaključka raziskave. Časovni načrt je odvisen od obsežnosti in zahtevnosti raziskave. Glede na raziskovalni pristop ločimo naslednje vrste hipotez: • raziskovalne, • statistične. V raziskovalnem poročilu ne pišemo statističnih, ampak le raziskovalne hipoteze. Pomen hipotez je v tem, da: 21 mag. Barbara Rodica RDZN VŠZ, Novo mesto • omogočajo, da problem bolje razumemo, • se empirično preizkusijo, • oblikujejo odnos med pojavi na tak način, da jih je mogoče empirično preveriti, • uporabljamo jih, ker usmerjajo raziskavo k bistvu problema, ker nas usmerjajo pri zbiranju podatkov, ki jih bomo potrebovali, • omogočajo napredovanje v raziskovanju, • usmerjajo proces raziskovanja in iskanje točno določenih podatkov, • so osnova za ugotovitve in s tem pripomorejo o naapredku znanja, teorij, spoznavanju prakse ipd. Hipoteze morajo biti: • možne za preizkušanje,, • izražene ekonomično, kar pomeni, da ne zapletamo preveč pri njihovem zapisu, • jasne, da ne dopuščajo dvoumnosti, • usklajene z raziskovalno metodo in tehnikami, • pomembne za problem proučevanja, usmerjane la na predmet raziskovanja. Največkrat je določene podatke potrebno pridobiti z opazovanjem pojavov, zbiranjem podatkov ali analizo dokumentov. Zato izvedemo opazovanje, analiziramo dokumente in zbiramo podatke. Če je v skladu z namenom raziskave na razpolago veliko podatkov (enot), se lahko odločimo, ali bomo zajeli celotni pojav, kar pomeni, da bomo proučevali vse podatke (pri kvantitativnih raziskavah), ali le del njega. 2.3.2 Teoretični del Teoretični del vsebuje razlago pojmov, definicij, postopkov, pojavov ipd., primarno in sekundarno pridobljenih in obdelanih podatkov, ki jih uporabimo za razlago in opredelitev empiričnega dela raziskave. Osnova za zapis teoretičnega dela so navadno sekundarno pridobljeni viri podatkov. 2.3.3 Empirični del V empiričnem delu raziskave predstavimo namen in cilje raziskave, raziskovalna vprašanja, raziskovalno metodologijo, rezultate, na koncu sledi razprava. Podpoglavje raziskovalna 22 mag. Barbara Rodica RDZN VŠZ, Novo mesto metodologija vsebuje naslednje dele: metode in tehnike zbiranja podatkov, opis instrumenta, opis vzorca in opis obdelave podatkov. Empirični del zajema raziskovanja celotno metodologijo raziskovanja, ki je podrobneje predstavljena v naslednjem poglavju. V empiričnem delu prikažemo rezultate obdelanih podatkov, postopke obdelave podatkov, analiziramo in interpretiramo rezultate. Z metodologijo pojasnimo metode in tehnike zbiranja podatkov s katero smo izvedli raziskavo. V empiričnem delu raziskave opišemo instrument, ki smo ga uporabili v raziskavi, opišemo vzorec zajet v raziskavo, obdelavo podatkov in rezultat. Zbrani podatki o opazovani populaciji so na začetku procesa obdelave neurejeni in nepregledni in tako na prvi pogled ne prikazujejo oziroma iz njih ni mogoče ugotoviti lastnosti celotnega opazovanega pojava. Takšne podatke je potrebno obdelati in to prikazati v empiričnem delu raziskovanja. Cilj obdelave je doseči večjo preglednost zbranih podatkov, ki bo omogočala lažjo uporabo podatkov oz. osnovo za statistično analizo oz. v primeru kvalitativne raziskave, za postavitev poskusne utemeljene teorije. »Pri sprejemanju odločitve o načinu zbiranja podatkov se med opazovanjem, merjenjem, anketiranjem in intervjuvanjem medicinske sestre najpogosteje odločijo za anketiranje« (Urh, 2003, str. 219). 23 mag. Barbara Rodica RDZN VŠZ, Novo mesto 3 METODOLOGIJA RAZISKOVALNEGA DELA Kadar govorimo o metodologiji neke vede, mislimo pri tem na načine in poti, ki se jih poslužujemo na svojem področju raziskovanja in reševanja problemov. Metodologija je skupek strategij, metod, tehnik za katere se odločimo v procesu raziskovanja. Izbrana metodologija odgovori na različna, vprašanja (zakaj zbiramo neke podatke, katere podatke zbiramo, odkod pridobivamo podatke, kdaj in kako jih zbiramo, kako jih analiziramo). 3.1 Raziskovalna metodologija Metodologija pomeni znanost o vseh oblikah in načinih raziskovanja, s pomočjo katerih pridemo do sistematičnega in objektivnega znanstvenega (spo)znanja. To je znanstvena disciplina, ki kritično raziskuje in razlaga različne splošne in posebne znanstvene metode. Ločimo pojma: • metode (način raziskovanja in prikazovanja spoznanj o raziskovalnem predmetu), • znanstvene metode (celota postopkov, ki jih znanost uporablja v znanstveno raziskovalnem delu, da bi prikazala in obrazložila izide znanstvenega raziskovanja določenega znanstvenega področja ali discipline, • neznanstvene metode (metoda vztrajnosti, avtoritete, intuicije). Raziskovalna metodologija zajema naslednja podpoglavja: • Metode in tehnike zbiranja podatkov • Opis instrumenta • Opis vzorca • Obdelava podatkov • Rezultati 3.1.1 Metode zbiranja podatkov METODA → TEHNIKA → INSTRUMENT 24 mag. Barbara Rodica RDZN VŠZ, Novo mesto Metoda je razširjen pojem in nam pove kako bomo organizirali raziskavo. Tehnika je ožji pojem. Predstavlja fazo v raziskovalnem procesu, v katerem zberemo podatke. Tehnika je: anketa/anketiranje, intervju/intervjuvanje, ocenjevanje, opazovanje. Instrument je najožji pojem in pomeni pripomoček za zbiranje podatkov. Če je tehnika anketa je instrument anketni vprašalnik, pri intervjuju je instrument seznam vprašanj za intervju (opomnik), pri opazovanju je instrument opazovalni formular ali kontrolna lista ali ček lista, pri ocenjevanju je instrument ocenjevalna lestvica. Za pripravo strokovnih in znanstvenih del raziskovalci najpogosteje uporabljajo številne raziskovalne metode: induktivno in deduktivno metodo, metodo analize in sinteze, abstrakcije in konkretizacije, metodo generalizacije in specializacije, dokazovanja in izpodbijanja, klasifikacije, deskripcije kompilacije, primerjalno metodo, statistično metodo, matematično metodo, metodo modeliranja, kibernetsko metodo, metodo anketiranja, metodo intervjuvanja, metodo opazovanja, metodo štetja … Ustrezno metodo raziskovalec izbere glede na vrsto in cilj raziskave. Induktivna - deduktivna metoda: • induktivna metoda je sistematična in dosledna uporaba induktivnega načina sklepanja, v katerem se na temelju posamičnih in posebnih dejstev pride do zaključka o splošni sodbi; od znanih posamičnih primerov se prihaja k neznanemu, splošnemu; • deduktivna metoda je … se iz splošnih stališč izvedejo posebni, posamični zaključki; rezultati imajo vedno značaj pomembnih znanstvenih spoznanj. Metoda analize in sinteze, pri kateri na eni strani proučujemo na nivoju razčlenjevanja sestavljenih pojavov, sodb, zaključkov na njihove sestavne dele in obravnave posameznih delov glede na druge oziroma celoto (analiza) ter na drugi strani na nivoju združevanja enostavnih miselnih sestavin (npr. pojmov, sodb) v sestavljene oziroma enkratne celote vzajemno povezanih delov (sinteza): • analiza je proces razčlenjevanja pojmov; analiziranje je postopek raziskovanja in pojasnjevanja stvarnosti z razčlenjevanjem sestavljenih miselnih stvaritev na njihove enostavnejše sestavne dele in prvine ter preučevanje vsakega dela oz. prvine ločeno in v odnosu na druge dele oz. celote; • metoda sinteze je postopek raziskovanja in pojasnjevanja stvarnosti z združevanjem enostavnih miselnih stvaritev v sestavljene in te še v bolj sestavljene in kompleksne; sinteza je proces posploševanja, v katerem nastajajo abstraktnejši pojmi v primerjavi s prejšnjimi. 25 mag. Barbara Rodica RDZN VŠZ, Novo mesto Metoda deskripcije, pri kateri proučujemo na nivoju opisovanja dejstev, odnosov in procesov brez vzročnega razlaganja (postopek enotnega opisovanja dejstev, procesov in predmetov v naravi in družbi ter njihovih empiričnih potrjevanj odnosov in vezi, vendar brez znanstvene razlage in pojasnjevanja, brez vzročnega razlaganja). Opišemo kakšno je stanje v frekvencah, odstotkih, srednjih vrednostih (aritmetična sredina, mediana, modus), izračunamo razpršenost, korelacijo med spremenljivkami. Komparativna metoda, pri kateri proučujemo na nivoju primerjanja dejstev, odnosov in procesov z namenom odkrivanja podobnosti in razlik. Zgodovinska metoda, pri kateri proučujemo bližnje in daljne preteklosti na nivoju opisovanja in vzročnega razlaganja. Metoda klasifikacije, pri kateri proučujemo na nivoju določanja položaja nekega pojma v sistemu pojmov. Metoda generalizacije in specializacije, pri kateri na eni strani proučujemo na nivoju posploševanja, sklepanja od posameznega na splošno, dvigovanja pojmov nižjega reda na višji (generalizacija) ter na drugi strani na nivoju oblikovanja specifičnih pojmov, sklepanja od občega na posamično (specializacija). Kavzalna-neeksperimentalna metoda, s katero proučujemo na nivoju vzročnega razlaganja oziroma iskanja odgovorov na vprašanje: zakaj, pri čemer torej vzročna razlaga temelji na empiričnem preverjanju odvisnih zvez med pojavi. Izračunamo Hi – kvadrat preizkus. Eksperimentalna metoda, s pomočjo katere proučujemo proučevanje na nivoju vzročnega razlaganja učinkov namernega vnašanja enega ali več eksperimentalnih dejavnikov v raziskovalno okoliščino. 26 mag. Barbara Rodica RDZN VŠZ, Novo mesto Shema 5: Prikaz delitve metod METODA Tehnika, instrument DESKRIPTIVNA KAVZALNA EKSPERIMENTALNA NEEKSPRERIMENTALNA 3.1.2 Tehnike zbiranja podatkov Tehnike raziskovanja oz. pridobivanje podatkov poteka na različne načine. Podatke lahko pridobimo z izvajanjem: anketiranja, opazovanja, analiziranjem dokumentov, izvedbo intervjuja idr. kot prikazuje naslednja tabela: Tehnike raziskovanja: Opazovanje • • Anketa • • • Intervju … Analiza dokumentov • (dokumentacije) • neposredno/posredno individualno/skupinsko pisna/ustna javna/anonimna enkratna/večkratna primarni dokumenti sekundarni dokumenti ANKETA Z anketo običajno zbiramo kvantitativne podatke. Najbolj razširjene so štiri vrste anket: anketa v obliki osebnega intervjuja, telefonska anketa, anketa po pošti in spletna anketa. Anketa je način zbiranja podatkov, pri katerem anketirancu postavljamo vprašanja in beležimo odgovore na osnovi strukturiranega vprašalnika. Anketni vprašalnik sestavljajo vnaprej pripravljena vprašanja, predvidena pa je tudi oblika odgovorov. Anketo lahko izvedemo s pomočjo anketarja ali pa brez njegove pomoči, to je s samoizpolnjevanjem vprašalnika (če jo izvedemo s pomočjo anketarja, potem dobi obliko intervjuja). Instrument, s katerim zbiramo podatke v anketi, je anketni vprašalnik. Vprašalnik sestavljajo vnaprej pripravljena vprašanja, pri katerih je predvidena tudi oblika odgovorov. Ankete lahko 27 mag. Barbara Rodica RDZN VŠZ, Novo mesto razvrstimo glede na vrsto stika z anketirancem (osebno srečanje z anketirancem: osebni intervju s papirnim vprašalnikom, z računalnikom podprt osebni intervju; brez neposrednega stika z anketirancem: telefonski intervju s papirnim vprašalnikom …), vključenost anketarja in (ne)uporabo računalnika. Izbor anketirancev je določen z načrtom raziskave in še posebej vzorca. Ključni del priprave na anketo je oblikovanje vprašanj in odgovorov. Dobra vprašanja namreč znižujejo merske napake in neodzivnost (nesodelovanje). Osnovno pravilo za oblikovanje vprašalnika je, da naj bo uporabniku prijazen. To pomeni, da naj bo »navigacija« skozi vprašalnik pregledna, obremenitev anketiranca pa čim manjša. To lahko dosežemo z dobro zastavljenimi vprašanji, skladnim grafičnim oblikovanjem in ustreznim zaporedjem vprašanj. Vprašalnik je potrebno pred uporabo predhodno preveriti. Izbor anketirancev je določen z načrtom raziskave in še posebej vzorca. Anketa po pošti je zanimiva zaradi naslednjih razlogov: nižji stroški, zmanjšano tveganje za pristranskost področja občutljivih podatkov in daljši čas za premislek in iskanje podatkov. Ključni slabosti te ankete sta nizka stopnja odgovora in pomanjkanje nadzora nad tem, kdo izpolnjuje vprašalnik. V zadnjem času se vse bolj uveljavljajo spletne ankete, ki jih odlikujejo hitrost, grafične in multimedijske možnosti in interaktivnost. Slabost teh anket je, da dosežejo le specifično populacijo, saj zahtevajo dostop do interneta in določeno stopnjo računalniške pismenosti. Najbolj enostavno je izbrati en sam način anketiranja, saj to zahteva manj priprave kot pri uporabi več načinov anketiranja, ki jih pogosto uporabljamo v praksi. Poštne ankete lahko kombiniramo s telefonskimi klici, s katerimi spodbudimo anketirance k izpolnjevanju že poslanega vprašalnika. Lahko uporabimo spletno anketo za uporabnike interneta in telefonski intervju za neuporabnike. Za nagovarjanje za sodelovanje v anketah je mogoče uporabiti različne psihološke prijeme. Na sodelovanje v anketi lahko vplivajo dejavniki, kjer bo oseba prej pripravljena sodelovati v raziskavi, če bo zaznala: • recipročnost (bo tudi ona videla kakšno korist v sodelovanju; oseba naj bo vnaprej seznanjena s koristnostjo raziskave), • skladnost (če se namen raziskave sklada z njenimi prepričanji in vrednotami), • družbeno veljavnost (če v raziskavi sodelujejo tudi drugi), • avtoriteto (če jo izvaja ali če jo je naročila znana institucija z dobrim imenom ali zakonito možnostjo, da sprašuje po podatkih), • redkost (če bo to sodelovanje zaznala kot redko priložnost), 28 mag. Barbara Rodica RDZN • VŠZ, Novo mesto všečnost (če ji bo anketar »všeč«). Pomemben vpliv na odločitev o sodelovanju v raziskavi (anketi, intervjuju …) ima zagotovitev o zaupnosti podatkov. Če anketirancu zagotovite zaupnost njegovih podatkov, to pomeni, da boste zavarovali vse podatke pred nepooblaščeno uporabo. NALOGA: Dopolnite tabelo, v kateri primerjajte štiri načine anketiranja. Tabela 1: Štirije načini anketiranja Osebni intervju Stroški Hitrost (odgovora) Možno trajanje ankete Stopnja odgovora Velikost vzorca visoki srednja dolgo visoka Telefonska anketa srednji visoka kratko (do 30 min) srednja Poštna anketa Spletna anketa … nizki nizka visoka srednje (max 8 strani) nizka srednje Geografska razpršenost vzorca Možnost pokritja Nadzor nad izborom anketiranca Zahtevana primernost populacije Vprašanja Raznolikost vprašanj Neposredni stik s predmeti Potencialni vpliv na anketirančeve odgovore Vnos podatkov Vir: povzeto po Bregar, Ograjenšek in Bavdaž, 2005, str. 92 po Saunders et al. 29 mag. Barbara Rodica nizka RDZN VŠZ, Novo mesto INTERVJU Intervju je pogovor z določenim namenom. Če je določena zgolj tema za pogovor, o kateri se izpraševanec odprto in prosto izraža, tak pogovor dobi oznako nestrukturiran ali globinski intervju. Pri nestrukturiranem intervjuju (nestandardiziran) poznamo cilj in vprašanja razvijamo sproti med potekom intervjuja. Nestrukturiran intervju poteka kot pogovor, kjer raziskovalec lahko komentira odgovore in izrazi svoje mnenje ob določenem vprašanju. Po izvedbi nestruktuiriranega intervjuja v kvalitativni raziskavi je pomembno kako in kdaj izvedemo zapis intervjuja (časovna omejitev). Za kakovost pridobljenih podatkov je pomembna temeljita priprava spraševalca. Pomembno je tudi kakšen je odnos med raziskovalcem in intervjuvancem. V rezultatih je potrebno predstaviti povzetek glavnih vsebinskih sestavin intervjuja, tako da je razvidna pot razmišljanja intervjuvanca in potek intervjuja. Če je mogoče zagotovimo avtorizacijo intervjuja s katero dosežemo večjo vrednost zapisanega. Zelo pomembno je v raziskavi, da je intervjuvana oseba verodostojna. Strukturiran intervju (standardiziran) poteka po poenotenem strukturiranem procesu, kjer vprašanja pred pričetkom intervjuja vnaprej pripravimo (kvantitativna raziskava). Vrstni red vprašanj, ki je določen vnaprej, mora raziskovalec dosledno upoštevati. Pravila so določena vnaprej (npr.: določen je način zapisovanja odgovorov). Pri strukturiranem intervjuju raziskovalec odgovorov ne komentira. Pogovor izpeljemo na osnovi vnaprej pripravljenih vprašanj in postavimo vsem intervjuvancem v raziskavi vnaprej pripravljena vprašanja (praktično ni razlike med strukturiranim intervjujem in anketo, ki jo izpelje anketar). Polstrukturirani intervjuji oz. delno strukturirani intervjuji so le delno pripravljeni, kjer vnaprej pripravimo spisek tem in nekaj vprašanj pripravimo vnaprej, vendar pa je njihova konkretna izvedba prilagojena situaciji in toku pogovora. Posamezna vprašanja oblikujemo med intervjujem. Vrste podatkov, pridobljene s takim intervjujem, se lahko od intervjuja do precej razlikujejo (nekatera vprašanja ob izvedbi izpustimo, nekatera vprašanja pa dodamo). Pri kvalitativnih raziskavah ločimo med naslednjimi vrstami kvalitativnih intervjujev: • pripovedni (raziskovalec postavi vprašanje tako, da bo podan odgovor v obliki pripovedi, raziskovalec poskuša dobiti poglobljene odgovore), • globinski (z vprašanji kot je npr.: »Zakaj doživljaš to …?«, želimo dobiti odgovor, ki vsebuje globino proučevanega problema), 30 mag. Barbara Rodica RDZN • VŠZ, Novo mesto fokusni (izberemo skupino strokovnjakov za določeno temo in se z njimi pogovarjamo o izbrani temi; strokovnjaki naj bi bili iz različnih področij, zato da bi lahko soočili med seboj različne poglede; raziskovalec koordinira pogovor in je pozoren na to, da vključi vse sodelujoče). Intervjuje delimo na individualne in skupinske. Individualni intervju je pogovor med dvema osebama (spraševancem in izpraševancem). Intervju lahko poteka v živo ali po telefonu. Skupinski intervju je pogovor z več osebami hkrati. Fokusna skupina je pogovor na določeno temo z manjšo skupino udeležencev, ki jo vodi moderator. Ključna prednost fokusnih skupin je, da udeleženci drug drugega spodbujajo k ustvarjalnemu razmišljanju in k novim pogledom. Izbrana skupina je homogena, kjer se udeleženci med seboj ne poznajo. Vzdušje v tki skupini je praviloma sproščeno, neformalno. Ključna slabost fokusnih skupin je lahko zadržanost in sramežljivost udeležencev, še posebej v odnosu do izstopajočih posameznkov. Pri pripravi intervjuja je pomembno, da se poleg ciljev, ki si jih raziskovalec pripravi najprej pripravijo tudi vprašanja (ali vsaj iztočnice), izpraševancu lahko predhodno posredujete seznam tem, ki jih želite obravnavati, dolžino intervjuja, predhodno prosite za dovoljenje snemanja intervjuja ipd. Tabela 2: Dobre in slabe strani snemanja intervjujev Dobre strani • • • • • • Slabe strani • spraševalec se lahko osredotoči na postavljanje vprašanj in poslušanje popolnoma enaka vprašanja se lahko postavijo v kasnejših intervjujih intervju je možno ponovno poslušati zapis je točen in nepristranski omogoča navajanje izsekov trajen zapis je na voljo tudi drugim • • • • lahko negativno vpliva na pogovor, ker se usmeri na diktafon namesto na izbrane teme lahko izpraševanca odvrne od razkritja določenih informacij možne so tehnične težave prekinitev pogovora – zmanjka baterije dodaten čas za transkripcijo 1. Vir: Bregar, Ograjenšek in Bavdaž (2005) po Saunders et al., 2003, str. 264. Metode raziskovalnega dela za ekonomiste: izbrane teme. Ljubljana: Ekonomska fakulteta v Ljubljani, 183 str. 31 mag. Barbara Rodica RDZN VŠZ, Novo mesto Pri anketi in tudi pri strukturiranem intervjuju, je običajno cilj pridobiti take podatke, ki jih bo mogoče analizirati z metodami kvantitativne analize. Podatki, zbrani z globinskimi in deloma strukturiranimi intervjuji so primernejši za kvalitativno analizo, kjer je razlog določen namen raziskovanja, določenimi cilji (npr.: razumeti razloge za vedenje opazovanih oseb, za njihova stališča itd.), pomen osebnega stika, vrsta vprašanj in potreben čas. Med intervjujem je mogoče bolje nadzorovati, kdo odgovarja na vprašanja, vprašanja pa so lahko kompleksnejša, odprta, postavljena v različnem vrstnem redu. Tabela 3: Razlike med anketnim vprašalnikom in intervjujem Kriterij ANKETA INTERVJU Čas krajša daljši Število oseb veliko število oseb manj oseb (ena - tri) Analiza hitrejša – statistična analiza daljša analiza in težja utemeljitev analize Komunikacija manj komunikacije (brez neverbalne komunikacije) vsebuje vse komunikacijske elemente (verbalno, neverbalno) Oblika vprašanj, vprašanj Podatki o osebi vrste kratka (odprta, zaprta) večina anonimno (izjemoma tudi z imenom in priimkom anketiranca) daljša (odprta vprašanjaÆlažji pogovor, več informacij) ni anonimen OPAZOVANJE Ločimo dve vrsti statističnih opazovanj: popolno in delno opazovanje. Popolno opazovanje je opazovanje cele populacije, ko zajamemo vse enote pojava, katerega preučujemo. Odločimo se lahko za opazovanje s popisi ali sprotno zapisovanje dogodkov ob nastanku - tekoče registracije. Ker pri popolnem opazovanju proučujemo vse enote v populaciji zahteva to veliko denarja, časa, dobro organizacijo. Najpomembnejša načina popolnega opazovanja sta: popis - proučujemo vse enote populacije v določenem trenutku, ki ga imenujemo tudi kritični trenutek. Popisi se ponavljajo v fiksnih razmikih, da se ugotavlja dinamika pojava (popisi prebivalstva so v desetletnih razmikih); sprotno zapisovanje dogodkov ob nastanku: pojave v populaciji zapisujemo ob njihovem nastanku v okviru določenega daljšega časovnega intervala. S tem dobimo bolj realen rezultat. Primer takšnih dogodkov so tekoče registracije, kjer sproti beležimo določene dogodke v populacij, npr. registracija rojstev, smrti, opravljenih izpitov. Tekočo registracijo izvajajo pooblaščene službe. Delno opazovanje izvedemo takrat, ko ne moremo opazovati celotnega pojava, oz. 32 mag. Barbara Rodica RDZN VŠZ, Novo mesto vseh enot pojavov, ker so ti preobširni ali nam primanjkuje potrebnih virov idr. Delno opazovanje je opazovanje vzorca (npr. izvedemo anketo med študenti v izbrani regiji), ki ga proučujemo, namesto da bi proučevali celotno populacijo. Ker sklepanje temelji na nepopolni informaciji, so statistični sklepi bolj ali manj verjetni. Shema 6: Vrste opazovanj Pri opazovanju ločimo štiri različne vloge raziskovalca (opazovalec, opazovalec in udeleženec, udeleženec in opazovalec, udeleženec). Za kakovost ugotovitev je pomembna temeljita predhodna priprava. Pri opazovanju je velik pomen informatorja, ki seznani, informira raziskovalca z določenimi podatki, ki bi mu lahko koristili pri izvedbi opazovanja. Za opazovanje, kjer želimo spremljati in videti čimbolj »realno« situacijo na terenu je včasih potreben daljši čas opazovanja, da se vzpostavi medsebojno zaupanje, spoštovanje (poudarek je na pomenu proučevanih oseb v kvalitativnem raziskovanju). Po opazovanju je potrebno pripraviti natančno poročilo (24h, pred pogovorom z drugimi), raziskovalec je reflektivni poslušalec. Opazovanje glede na strukturiranost izvedbe raziskovanja in instrumentov delimo na: • strukturirano (kvantitativno raziskovanje), • nestrukturirano (kvalitativno raziskovanje), • polstrukturirano. 33 mag. Barbara Rodica RDZN VŠZ, Novo mesto ANALIZA DOKUMENTOV Dokumenti so: časopisni članki, pisma, fotografija, dnevnik, (avto)biografija, interno gradivo … Analiza dokumentov je nevsiljiva in nereaktivna tehnika zbiranja podatkov. V analizi dokumentov je potrebno preveriti: razumljivost dokumentov (tehnični vidiki, vsebinski vidiki), kakovost dokumenta, sporočilnost dokumenta, ali so dokumenti nastali neodvisno od raziskave (ni vpliva raziskave na nastanek dokumenta). Za ocenjevanje kakovosti analiziranih dokumentov uporabimo kriterije: • avtentičnost dokumenta (podpis avtorja), • poznavanje ozadja nastanka dokumenta, sporočilnost dokumenta (vsebinsko bogate, relevantne informacije), • razumljivost dokumenta (knjižni jezik, strokovni izrazi). • potrebno je pojasniti kriterije (zakaj smo se za določene odločili). Razumljivost dokumenta je tehnična in vsebinska. Triangulacija je metoda, kjer v eni raziskavi kombiniramo vse tri tehnike: opazovanje, intervju in analizo dokumentov. Namen uporabe teh treh tehnik je, da bi dobili čim boljšo “situacijo”. 3.1.3 Instrumenti raziskovanja Opazujemo, analiziramo dokumente ali drugače pridobivamo podatke lahko neorganizirano (stihijsko) in organizirano. Glede na to kako pridobivamo podatke in kako smo pripravili instrumente za raziskovanje je pomembno, ker nam določa raziskovalni pristop. Pri kvalitativni raziskavi uporabimo nestrukturirane instrumente, pri kvantitativni pa strukturirane instrumente (predstavimo v poglavjih o kvantitativni in kvalitativni raziskavi). Pri pridobivanju podatkov za kvantitativno raziskavo uporabimo organizirani pristop (npr. statistični vprašalnik, v praksi poimenovan najpogosteje anketni vprašalnik). V kvantitativnih raziskavah uporabljamo strukturirane instrumente: • strukturiran vprašalnik, • strukturirane ocenjevalne lestvice, 34 mag. Barbara Rodica RDZN VŠZ, Novo mesto • strukturirane lestvice stališč, • strukturiran intervju, • strukturirano opazovanje, • preizkuse znanja, • teste … Tabela 4: Instrumenti raziskovanja Instrumenti raziskovanja: Opazovanje • • • • Anketa • Intervju • • • Analiza dokumentov • (dokumentacije) • • • zapisnik protokol ocenjevalne lestvice drugo anketni vprašalnik seznam vprašanj (opomnik) zapisnik posnetek dokumenti programi literatura študije V kvalitativnih raziskavah uporabljamo nestrukturirane instrumente: – vnaprej pripravimo nekaj (dodatnih) vprašanj: • nestrukturirano opazovanje, • nestrukturiran intervju, • analiza dokumentov: dnevnik, filmi, videoposnetki, fotografije, risbe, formalni dokumenti (potni list, potni nalogi, zapisi, projekti,…). Pri raziskovanju uporabimo dostopne vire podatkov, ki nastanejo neodvisno od raziskave, kjer raziskava ne vpliva na dokumente, dokumente samo vključimo v raziskavo. Glede na to ali je ali ni raziskovalec aktivno vključen v raziskovanje ločimo med opazovanjem z udeležbo in brez udeležbe. Opazovanje glede na to ali razkrijemo vlogo raziskovalca ali ne poteka javno ali tajno. 35 mag. Barbara Rodica RDZN VŠZ, Novo mesto VPRAŠALNIK Anketni vprašalnik je vnaprej pripravljen obrazec, v katerega vnašamo vrednosti spremenljivk za vsako enoto populacije. Pri sestavljanju vprašalnika moramo paziti, da ga sestavimo tako, da bomo z njegovo pomočjo dobili vse podatke (oblika vprašalnika, vsebina vprašalnika: vprašanja naj bodo enostavna, jasna, vprašanja morajo zadevati bistvo opazovanega pojava, vprašanj naj ne bo preveč, vprašanja ne smejo biti preosebna, …). Glede na namen zbiranja podatkov lahko uporabimo naslednje vrste vprašanj: • vsebinska vprašanja (nanašajo se na vsebino predmeta opazovanja), • identifikacijska vprašanja (nanašajo se na enoto, ki jo popisujemo; npr. število enoposteljnih sob v bolnišnici, starost zaposlenega, izobrazba zaposlenega), • kontrolna vprašanja (nanašajo se na ugotavljanje pravilnosti npr. glede na prej podane odgovore). Glede na obliko odgovorov ločimo: • zaprta vprašanja, kjer je predvideno omejeno število odgovorov (npr. odgovori z: Da, Ne … ali obkroži vnaprej naveden odgovor ali rangira in razvršča odgovore – glede na to kakšno pomembnost jim pripisuje), • odprta vprašanja, kjer vprašani odgovori s svojimi besedami, • kombinirana vprašanja (pol-zaprta vprašanja), kjer vprašani izbira med naštetimi odgovori ali pa na v pripravljeni prostor za poljuben vpis dopiše poljuben odgovor oz. dopiše svoje mnenje idr. Vprašanja tako pri zaprtem kot pri odprtem tipu vprašanj v anketnem vprašalniku morajo biti jasna in nedvoumna, nesugestivna (da ne sugeriramo ogovora npr. Ali menite da?), smiselna, usmerjena na določeno temo, usmerjena k mnenju vsakega anketiranca, dovolj specifična, personalizirana (on-a), neogrožajoča (brez žalitev). Ločimo več vrst vprašanj, ki se uporabljajo v anketnem vprašalniku: • zaprti tip vprašanj, 36 mag. Barbara Rodica RDZN VŠZ, Novo mesto • odprti tip vprašanj, • kombinirani tip vprašanj. Pri vprašanjih zaprtega tipa so odgovori vnaprej določeni in anketiranec izbere, obkroži, podčrta tistega, ki mu najbolj ustreza. Odgovor je lahko posamezna beseda oziroma besedna zveza ali poved, ali opis, ali število. Odgovorov naj bi bilo manj kot 6, saj je drugače odgovarjanje preveč nepregledno in vseh možnih odgovorov si ne more anketiranec zapomniti. Prednost teh vprašanj je v statistični obdelavi podatkov. Vrste vprašanj zaprtega tipa delimo še na: dihotomna vprašanja – ta vključujejo po dva alternativna odgovora: dane, se strinjam- se ne strinjam, prav- narobe ipd. Lahko dodamo tudi srednjo možnost: vseeno mi je, ne vem ipd., za katero se že v navodilu posebej poudari, da se izbere le v primeru, ko se anketirani res ne more odločiti; vprašanja z večstransko izbiro - vključuje več možnih odgovorov, pri katerih podajamo številčne ali besedne odgovore; vprašanja s stopnjevalnimi ali ne stopnjevalnimi odgovori, vprašanja s sodbami, kombinacijo sodb in stopenj (npr. Ali ste zadovoljni z izbiro študija? Popolnoma- deloma- nisem zadovoljen/a). Vprašanja odprtega tipa naj bi nadomestila slabosti vprašanj zaprtega tipa, ki anketirance preveč omejujejo v odgovarjanju in zato ne morejo odgovoriti, ker jim noben ponujeni odgovor ne ustreza oziroma odgovarja. Primerno jih je uporabiti tudi pri vprašanjih, kjer ne poznamo vseh možnih odgovorov. Ponavadi prinesejo zanimive in nepričakovane odgovore, a včasih lahko taka vprašanja ostanejo tudi brez odgovorov. Anketiranci na taka vprašanja odgovarjajo s svojimi besedami. Pogosta vprašanja odprtega tipa dopolnjujejo vprašanja zaprtega tipa. Vprašanja odprtega tipa so bolj primerna za zaključna vprašanja, kot uvodna pa so bolj primerna vprašanja zaprtega tipa. Njihova slabost je, da jih je težko hitro statistično obdelati. Odprtih vprašanj v vprašalniku, kjer izvajamo kvantitativno raziskavo ne sme biti preveč. V primeru, da je teh vprašanj veliko je bolj smiselno izvesti strukturiran intervju oz. se jim izogibamo, saj jih težje in dlje časa obdelujemo. Služijo naj samo za pridobivanje dodatnih informacij ali za podkrepitev nekega podatka. Pri prevelikem številu odprtih vprašanj je velika možnost, da bo slabša odzivnost anketirancev oz. da bodo oddani nepopolno rešeni vprašalniki, ki jih potem ne vključimo v nadaljnjo obdelavo. V kvalitativni raziskavi postavimo intervjuvancem odprta vprašanja, ker želimo pridobiti čimbolj poglobljene odgovore oz. podatke o nekem pojavu, dejavnosti ipd. 37 mag. Barbara Rodica RDZN VŠZ, Novo mesto Kombinacija obeh tipov vprašanj, kjer pod vprašanjem navedemo nekaj predvidenih odgovorov, pod zadnjo alinejo pa se napiše drugo in se pusti prazen prostor, kar omogoča anketirancu, da napiše svoj odgovor, če ga ne najde med navedenimi. Vprašalnik sestavimo iz: ocenjevalnih lestvic, sklopa vprašanj …, sklopa vprašanj s katerimi ugotovimo nekatere osebne podatke anketirancev (spol, starost, delovna doba, stopnja in smer izobrazbe zaposlenih v podjetjih …). Ločimo med: 1. Uvodni del: kratko predstavimo sebe, predstavimo raziskavo, vsebino vprašalnika, v kakšne namene bomo (vprašalnik) podatke uporabili, poudarimo anonimnost, zahvalimo se za sodelovanje. 2. Poizvedovalni del: postavljamo vprašanja, ponudimo vse možne odgovore, ocenjevalne lestvice, lestvice stališč 3. Neodvisne spremenljivke osebni podatki (spol, starost, delovno mesto, izobrazba …). NALOGA: Odgovorite na zastavljeni vprašanji. 1. Kdaj oziroma obdelava kašnih podatkov je najbolj enostavna? 2. Katere so težave, ko v raziskavi postavimo odprta vprašanja? Pri sestavi anketnega vprašalnika moramo spremljati zastavljene cilje, zato moramo pri sestavi instrumenta razmisliti kako bomo izvedli raziskavo, kako in kakšna vprašanja bomo postavili itd. Ker se vsako vprašanje lahko razume na različne načine, je pomembno, da pred izvedbo raziskave prosimo nekaj posameznikov, da izpolnijo anketni vprašalnik oz. naredimo »pilotsko raziskavo« in v primeru nejasnosti spremenimo ali izboljšamo določena vprašanja. Postavljena vprašanja so jasna in kratka, jezik je enostaven. vprašanja so postavljena v logično in vsebinsko povezane skupine, z vprašanji opredelimo čas in prostor, v vsakem vprašanju vprašamo le eno stvar. Pri sestavi vprašalnika razmislimo o naslednjem: • smo postavili personalizirana (ta vprašanja posameznika postavijo v konkretno osebno situacijo; s pomočjo teh vprašanj dobimo bolj zanesljive in verodostojne odgovore, npr.: Ali bi želeli ___ za soseda?) ali nepersonalizirana vprašanja; 38 mag. Barbara Rodica RDZN VŠZ, Novo mesto • smo vključili filterska vprašanja (vprašanja, ki določijo kdo je in kdo ni primeren, da odgovarja na določen sklop vprašanj); • smo vprašanja omejili na 1 temo (bodite pozorni, da ne postavite sestavljenih vprašanj kot npr.: Ali piješ in kadiš …?, saj v primeru takšnega vprašanja ne dobimo jasnega odgovora); • premislili smo o zaporedju vprašanj – pozorni smo na psihološki razpored vprašanj (od splošnih k posebnim in poglobljenim vprašanjem); • pozorni smo na to, če vsebuje vprašalnik nove, dvoumne, strokovne izraze ali kratice, ki jih je potrebno razložiti oz. definirati (v vprašanjih se izogibamo strokovnih izrazov, kratic, …); • smo vprašanje postavili dovolj kritično (smo vljudni, nismo žaljivi …): Izogibamo se vprašanj, ki odgovor vsiljujejo (npr. se strinjam), izogibamo se čustveno obremenjenih besed in zavajajočih vprašanj, zagotovimo, da vprašanja ne delujejo na anketiranca zastrašujoče ali žaljivo.; • smo vprašanja o stališčih vedno uravnovesili (enako število pozitivno in negativno naravnano); • odgovore oblikujemo vnaprej, kjer smo pozorni da odgovori: vsebujejo »vse« možnosti; vsebujejo vse možne vrednosti (ekstremi se morajo dovolj razlikovati); uporabite lestvico, če je mogoče; odprta vprašanja uporabite le, ko so nujno potrebna (ne sme jih biti preveč, postavite jih na koncu); odgovori naj bodo izčrpni (ne pozabite na odgovor: »Drugo«); odgovori naj bodo medsebojno izključujoči; odgovorov naj ne bo preveč; odgovori tipa »da-ne« se lahko zdijo anketirancem preveč omejujoči; anketiranca ne silite k odgovorom na vprašanja, o katerih nič ne vedo (dodajte nevtralni odgovor ali odgovor »Ne vem«); preverite zaporedje odgovorov; • vprašanja o stališčih vedno uravnovesimo (enako število pozitivno in negativno naravnanih možnih odgovorov); • pazljivo oblikujmo hipotetična vprašanja (npr. o načrtih v prihodnosti) in retrospektivna vprašanja (vprašanja o preteklosti); • pripravljen vprašalnik mora upoštevati zakon o varovanju zasebnih podatkov; • ne dodajajmo vprašanj le zato, ker so zanimiva. Oblikujte teoretične (koncepte) in empirične spremenljivke • Raziščite vsebino glede na raziskovalni problem. • Dobro definirajte teoretične koncepte in spremenljivke ter empirične spremenljivke. 39 mag. Barbara Rodica RDZN VŠZ, Novo mesto • Izberite vzorec. • Naredite seznam spremenljivk (ime; anketno vprašanje s katerim bomo to spremenljivko merili; izčrpna definicija; vir; teoretični konstrukt, ki ga spremenljivka meri; enote merjenja; kakovost merjenja). • Pri demografskih spremenljivkah uporabite standardizirana vprašanja. • Poiščite predhodne raziskave na »podobno temo« in jih uporabite (raziskave, projekti, diplomske naloge, magistrske naloge …). • Grafično prikažite povezave med spremenljivkami (kvantit. raz.). • Za izbrano teoretično spremenljivko uporabite več anketnih vprašanj. Naloga: Razmislite in odgovorite na spodnji dve vprašanji: • Kdaj je statistična obdelava najbolj enostavna? • Kaj je “problem” pri odprtih vprašanjih? 3.1.4 Opis vzorca Vzorčenje je postopek, s katerim izbiramo vzorčne enote, da na njihovi podlagi ocenjujemo vrednosti parametrov. Pojave, ki jih raziskujemo, naj bi za večjo veljavnost podatkov preučevali na statistični množici oz. populaciji zaradi večje ekonomičnosti pa jih preučujemo na vzorcu (velik finančni in časovni prihranek). Ker so statistične množice glede števila enot zelo različne, glede lokacije pa obširne, je preučevanje na enotah statistične množice drago in dolgotrajno ali neekonomično. Zato so se razvili različni načini oz. metode vzorčenja, ki bolj ali manj dobro predstavljajo statistično množico ali ki so bolj ali manj reprezentativni. Osnovno statistično množico (OM) opišemo tako, da navedemo, kdo oz. kaj jo sestavlja (kar imenujemo stvarni pogoj), kje se razprostira (krajevni pogoj) in kdaj smo zbirali podatke (časovni pogoj). Ker ima statistična množica določeno število enot, navedemo tudi ta podatek (podrobneje razloženo pri spremenljivkah). Primer: Populacija = vsi zaposleni v KC v določenem dnevu. Vzorec = MS, ki so zaposlene v KC več kot eno leto in so izredne študentke. Rezultate, pridobljene na vzorčnih podatkih, posplošimo (statistična indukcija) na celotno statistično množico. Zato naj bi vzorec čim bolje predstavljal statistično množico. To pomeni, 40 mag. Barbara Rodica RDZN VŠZ, Novo mesto da naj bi bil vzorec dobro reprezentativen ali podoben statistični množici, čeprav z manjšim številom enot. Reprezentativnost ali podobnost vzorca s statistično množico je odvisna od: • metode vzorčenja ali načina izbire enot iz statistične množice v vzorec ter • od števila enot vzorca. Pri opisu vzorca zato navedemo: • metodo ali način vzorčenja, to je postopek, kako smo pridobili vzorčne enote, • število enot, • značilnosti ali lastnosti vzorca, npr. opišemo vzorec glede na spol, starost … Glede na način izbire enot oz. metode vzorčenja ločimo dve vrsti vzorcev: • neslučajni vzorci (nerandomizirani – priložnostni, namenski). Enot vzorca ne izbiramo slučajno, ampak npr. po subjektivni presoji ali analizi katere enote bodo predstavljale populacijo): izbira enot temelji na neslučajni izbiri npr. tipičnih enot, na izbiri najlažje dosegljivih enot … • slučajni vzorci (randomizirani, vzorec sestavljajo slučajno izbrane enote): izbira enot temelji na določenem verjetnostnem zakonu. Ločimo dve vrsti slučajnega vzorčenja: slučajno vzorčenje brez omejitev (homogena populacija), slučajno vzorčenje z omejitvami (stratificirano vzorčenje in večstopenjsko vzorčenje). Slučajnostni vzorci (loterijski način, s tablicami slučajnostnih številk, s sistematičnim izborom ali s pomočjo datuma rojstva, skupinski vzorec, večstopenjski vzorec) so zahtevnejši za izvedbo od neslučajnostnih vzorcev, a hkrati bolj reprezentativni, to pomeni, da bolje predstavljajo celotno statistično množico. Reprezentativnost vzorca je odvisna tudi od števila enot in ne le od metod vzorčenja. Priporoča se, naj bo obseg vzorca tako velik, da bo pomenil kompromis med ekonomičnostjo in reprezentativnostjo. Eno izmed priporočil navaja, da naj slučajnostni vzorec obsega vsaj 5 % enot statistične množice. Glede na nezainteresiranost posameznikov v raziskavi naj bi to upoštevali in vključili raje večji kot manjši slučajnostni vzorec, čeprav vzorec predstavlja le mnenja oz. odgovore zainteresiranih za raziskavo. Vzorec opišemo ne samo glede na vrsto vzorca in število njegovih enot, ampak tudi glede na strukturo ali nekatere njegove značilnosti, npr. glede na spol vključenih oseb v vzorec, njihovo starost … 41 mag. Barbara Rodica RDZN VŠZ, Novo mesto Vzorce delimo tudi na velike (nekateri raziskovalci oz. avtorji navajajo naslednje: veliki vzorci imajo več kot 100 enot in male vzorce do 100 enot) in majhne; n < 30. Podatek o velikosti vzorca je pomemben pri izbiri statističnih metod, saj so nekatere statistične metode bolj primerne za velike vzorce, druge pa za majhne vzorce. Rezultati, ki jih dobimo z uporabo statističnih metod, imajo drugačne oznake, če se nanašajo na statistično množico, in drugačne, če se nanašajo na statistični vzorec (števillo enot ali numerus: množica – N, vzorec – n). Na vzorčnih podatkih temeljijo vse statistične metode (preizkusi statističnih hipotez in ocenjevanje parametrov, tj. številčnih značilnosti statistične množice). Zavedati se moramo, da z vsakim vzorcem, tako pri preizkušanju hipotez kot tudi pri ocenjevanju parametrov, naredimo določeno napako. Dogovor je, da je napaka lahko v največ v obsegu 5 % odstopanja. Čim manjša je napaka ali tveganje, z večjo zanesljivostjo lahko posplošujemo iz vzorca na statistično množico. 3.1.5 Obdelava podatkov Izvajanje raziskovanja je razmeroma lahko, če je načrt realen in uresničljiv ter upošteva dejanske zmogljivosti raziskovalca ali raziskovalne skupine. Načrt je treba včasih med delom modificirati, morda opustiti kakšne dele in jih nadomestiti z drugačnimi. Priporočljivo je načrtovati znanstveno raziskovalno delo v dveh fazah: pilotski in definitivni. V pilotski fazi, ki jo izvedemo praviloma na manjšem vzorcu, preizkusimo ustreznost načrta tako, da ga za definitivno fazo lahko modificiramo. Obdelava, analiza in razlaga ali interpretacija podatkov Obdelava in interpretacija rezultatov obsega kondenziranje (zgostitev) rezultatov, primerjanje rezultatov za različne skupine, kvalitativno analizo, kvantitativno analizo (z ustreznimi statističnimi postopki), sintezo, sklepanje o možnostih zavračanja hipotez, primerjanje ugotovitev z obstoječo teorijo, razmišljanje o teoretičnem pomenu in praktični uporabnosti ugotovitev, odpiranje novih problemov, morebitno modificiranje obstoječih ali formuliranje novih teorij. 42 mag. Barbara Rodica RDZN 3.1.6 VŠZ, Novo mesto Rezultati Objava rezultatov je zaključna etapa znanstveno raziskovalnega dela. Največkrat je pisna, npr. v obliki raziskovalnega poročila, članka, diplomskega, magistrskega dela ali doktorske disertacije. Objava rezultatov je lahko tudi ustna, npr. v obliki predavanja. Brez objave rezultatov ZRD ni končano in so rezultati ne glede na njihovo tehtnost brez vrednosti. V predstavljenih rezultatih so predstavljene tudi pobude za nadaljnje delo. Rezultate vsebinsko-problemsko razvrstimo po primernem zaporedju in ustrezno grupiramo (organiziramo). Rezultate podajamo npr. glede na posamezne sklope raziskovalnih hipotez ali glede na posamezno raziskovalno hipotezo. Izogibamo pa se razlage rezultatov po vprašanjih vprašalnika, tako da bi najprej navedli vprašanje iz vprašalnika in nato podatke po odgovorih. Najprej navajamo splošne rezultate, nato specifične ali pa razlagamo od splošnega k posebnemu. Rezultate predstavimo na preprost, a ustrezen način z vsemi nujnimi informacijam. Predstavimo le rezultate brez postopka računanja in brez formul za izračunavanje, posebej če niso kaj novega ali izvirnega. Pri statističnih poizkusih moramo navesti numerične vrednosti oz. rezultate preizkusa, stopnjo svobode ali število stopinj prostosti ter njihovo statistično pomembnost. Računanje odstotkov je nesmiselno, če imamo zelo majhen vzorec. Pomemben rezultat je tudi, če smo na neko vprašanje dobili manj odgovorov, kot smo pričakovali, ali če vsi na vprašanje niso odgovorili. Zato tudi ta rezultat navedemo in poudarimo. Rezultate analiziramo. Analiza se nanaša na razčlembo rezultatov. Na temelju dobljenih rezultatov navedemo, kje so bile npr. večje razlike ali povezave, kje manjše, kateri rezultati so izstopali ipd. Rezultate lahko primerjamo, vrednotimo glede veljavnosti in zanesljivosti ipd. Interpretacija (razlaga) rezultatov je nadgradnja analize. Predstavlja osnovo poročila o raziskavi, zato je ta del pisnega poročila najbolj obsežen. Interpretacija je izjemno pomembna. Na njeni podlagi se posplošujejo trditve in odpirajo poti nadaljnjega raziskovanja. Interpretacija opravičuje raziskavo in omogoča napredovanje razvijanje, posodabljanje) vzgojno-izobraževalne dejavnosti. V prejšnjih stopnjah raziskave je tendenca po ugotavljanju čim bolj objektivne slike stanja, pri interpretaciji pa bolj izstopajo subjektivni pogledi. 43 mag. Barbara Rodica RDZN VŠZ, Novo mesto Interpretacija ali razlaga pove, kaj nam pomeni rezultat za konkretni primer. Torej izhaja iz rezultata, a ni opis rezultata, ki je npr. v tabeli ali grafu. Mora pa spremljati rezultate. Vsako stališče, mnenje, trditev mora avtor podpreti z dejstvi, »kjti misli, mnenja in trditve so dragoceni le, če so osnovani na neizpodbitnih dokazih« (Jug, 1993, str. 184). Interpretacija pa ni le ponavljanje in opisovanje rezultatov. Rezultate analiziramo, primerjamo in povezujemo med seboj. Interpretacija govori o pomenu rezultata in se povezuje s spoznanji drugih raziskav. Naredimo jo glede na postavljene raziskovalne hipoteze. Pozorni moramo biti, da neutemeljeno ne sklepamo in da ločimo, kaj so raziskovalne in kaj statistične hipoteze ter kaj pomenijo rezultati. Interpretiramo: zakaj smo to dobili, kaj nam to pomeni, kako lahko uporabimo rezultate. Interpretacija vključuje: • ugotavljanje, kako rezultati potrjujejo postavljene raziskovalne hipoteze, • primerjavo naših rezultatov z rezultati drugih, podobnih raziskav. Kritično lahko razpravljamo tudi z drugimi avtorji, ki so prišli do podobnih ali različnih ugotovitev, in poskušamo pojasniti razloge; • kritično vrednotenje naših rezultatov glede na teoretično osnovo raziskave. Utemeljujemo razloge, ki potrjujejo ali zavračajo teorijo, ki je bila predstavljena; • kritično analizo naših rezultatov glede na veljavnost in zanesljivost podatkov. O veljavnosti in zanesljivosti moramo misliti že pri sestavi instrumenta za zbiranje podatkov, pri interpretaciji pa o tem lahko ponovno razpravljamo; • tudi vrednotenje rezultatov glede na praktične namene, npr. kaj pomenijo rezultati raziskave za konkretno pedagoško prakso; • lahko tudi navedbe, v čem je prispevek naše raziskave k …..teoriji, s čim je raziskava obogatila obstoječo teorijo ipd. (Cencič, 2009, str. 96). Največ problemov predstavlja inetrpretacija rezultatov pri različnih preizkusih (npr. χ2 – preizkus, t-preizkus ipd.). V ta namen upoštevajmo: statistični preizkusi se nanašajo na celotno statistično množico, čeprav smo podatke dobili na vzorcu. Pri interpretaciji in posploševanju moramo paziti: - da ne ostanemo le pri navedbi, prikazi ali opisu rezultatov, ampak da rezultate nadaljujemo z analizo in interpretacijo rezultatov, - da ne naredimo neustreznega sklepa, ki presega same rezultate, 44 mag. Barbara Rodica RDZN VŠZ, Novo mesto - da ne posplošujemo neupravičeno, če npr. nimamo reprezentativnega vzorca, - da ne iščemo na temelju rezultatov vzročno-posledičnih zvez, če ne obstajajo (npr. pri korelaciji) ipd. Grafi nazorno prikazujejo pojave s pomočjo geometrijskih likov (krivulj, črt, točk, krogov ipd.). Za atributivne spremenljivke se največ uporabljajo grafi v obliki krogov in stolpcev, ki so v računalniških programih izpeljani v različnih variantah. Pri krogih se največkrat uporabljamo strukturni krog, ko želimo prikazati strukturne deleže ali odstotke. Ne uporabljamo pa te ponazoritve, ko imamo več kot šest različnih deležev ali kategorij spremenljivke, saj postane nepregleden. Stolpce uporabljamo, ko želimo hkrati prikazati in primerjati podatke ene ali dveh spremenljivk. 45 mag. Barbara Rodica RDZN VŠZ, Novo mesto 4 RAZISKOVANJE V ZN, ETIČNA NAČELA IN VIDIKI RAZISKOVALNEGA DELA 4.1 4.1.1 Raziskovanje v ZN Zakaj raziskovanje v zdravstveni negi Praksa, ki temelji na raziskovanju, je znak kakovosti profesionalne zdravstvene nege. Raziskovanje v zdravstveni negi je potrebno za razvoj novih spoznanj, evalvacijo obstoječe prakse in služb ter za oblikovanje prakse, raziskovalnega dela in menedžmenta v zdravstveni negi. Raziskovanje v zdravstveni negi je učinkovit način iskanja odgovorov na vprašanja, odkrivanja boljših načinov preprečevanja bolezni in učinkovitejših oblik zdravstvene nege in rehabilitacije ljudi različnih starosti v različnih okoljih. Glavni cilj raziskovanja so boljši rezultati zdravstvene nege na podlagi poglabljanja znanja ter izboljšav v praktičnem delu. Vse to vpliva tudi na zdravstveno politiko. Na ta način raziskovanje bogati praktično delo, njegovi rezultati pa vplivajo na zdravstveno nego samo ter tudi na zdravstvo in zdravstveno politiko v celoti. Na vprašanje, kdo bo opravljal raziskave v zdravstveni negi, Pierce (2009) odgovarja, da: » naj bi bile raziskave sestavni del vsakodnevne prakse medicinske sestre« (str. 154). Pravi, da je veliko medicinskih sester proces raziskovanja označilo kot »nekaj velikega« in se nato umaknilo iz procesa raziskovanja. Številne medicinske sestre zaradi treme, niso sodelovale v njem. Ker razmeroma malo medicinskih sester prične z raziskavo, bi morale po mnenju Gerrish in Lacey (2010) vse medicinske sestre razvijati raziskovalno ozaveščenost in uporabljati rezultate v praksi. Pierce (2009) v procesu raziskovanja predlaga časovni načrt z dvanajstimi koraki, ki naj bi pripomogli k zvišanju sposobnosti za razvoj raziskav. Koraki, ki naj bi podpirali in razvijali znanost v zdravstveni negi so: » (1) opredelitev in izbira teme, (2) ožje določiti temo in postavitev raziskovalnih vprašanj, (3) pregled literature, (4) branje strokovne literature, (5) določitev hipotez, (6) iskanje virov financiranja raziskave, (7) oblikovanje študija, (8) varovanje osebnih podatkov, (9) zbiranje podatkov, (10) analiziranje podatkov, 46 mag. Barbara Rodica RDZN VŠZ, Novo mesto (11) izdelava poročila o rezultatih, (12) uporaba rezultatov« (Pierce, 2009 str. 155). Raziskovalna vprašanja v zdravstveni negi se nanašajo na tiste vidike poklicne dejavnosti, ki so povezana z ustrezno skrbjo in odgovornostjo medicinskih sester. Mednarodni svet zdravstvene nege je leta 2009 predstavil prednostne naloge za raziskovanje v zdravstveni negi. Te predstavljata dve obsežni področji: zdravje in bolezen, izvajanje zdravstvene nege. Skela Savič (2008) poudarja, da: »je temeljno vprašanje, ki ga moramo postaviti, ko govorimo o zdravstveni negi kot znanstveni disciplini v Sloveniji, ali izvajamo na dokazih podprto zdravstveno nego«. Takšna zdravstvena nega bi pomenila, »da stalno spremljamo stanje številnih procesov v klinični praksi in celotni organizaciji in vplivne dejavnike, ki na procese vplivajo, tako znotraj kot zunaj organizacije ter nenehno izboljševanje klinične prakse na osnovi raziskovalnega dela« (str. 40). Vendar, kot navaja Skela Savič (2008) medicinske sestre, kljub naklonjenosti h kakovosti svoje klinično delovanje zelo malo podpirajo z raziskovanjem in imajo malo temeljnih dokazov v primerjavi z medicino« (str. 40). »Pri sprejemanju odločitve o načinu zbiranja podatkov se med opazovanjem, merjenjem, anketiranjem in intervjujem medicinske sestre najpogosteje odločijo za anketiranje« (Urh, 2003, str. 219). 4.1.2 Strategije in cilji raziskovanja v zdravstveni negi Strategije raziskovanja v zdravstveni negi morajo podpirati mednarodni razvoj na tem področju ter graditi in vzdrževati temelje znanja za prakso zdravstvene nege. Strategije Mednarodnega sveta medicinskih sester so načrtovane tako, da spodbujajo raziskovanje v zdravstveni negi na mednarodni ravni. Njihovi cilji so: • podpora in spodbuda nacionalnim združenjem medicinskih sester pri raziskovanju v zdravstveni negi z razvojem protokolov raziskovanja, s podporo raziskovanju in s svetovanjem, z bazami podatkov s področja zdravstvene nege, izobraževanjem za raziskovanje v zdravstveni negi in spodbujanjem sodelovanja na tem področju; • tesno sodelovanje s Svetovno zdravstveno organizacijo, nevladnimi organizacijami in drugimi, kar omogoča mednarodno preglednost protokolov raziskovanja v zdravstveni negi in razvidne prioritete; lobiranje za uvrstitev raziskav v programe ustreznih raziskovalnih organizacij in teles; 47 mag. Barbara Rodica RDZN VŠZ, Novo mesto • vzpostavljanje in vzdrževanje mreže medicinskih sester raziskovalk v zdravstveni negi, ki bodo sledile mednarodno uveljavljenim protokolom v raziskovanju na tem področju in jih uveljavljale v zdravstvu in izvajanju zdravstvene nege; • razvoj in promocija uporabe interneta, ki omogoča mednarodno komunikacijo med medicinskimi sestrami – raziskovalkami ter dostop do mednarodne raziskovalne sfere na tem področju; • omogočanje medicinskim sestram – raziskovalkam, da svoja spoznanja objavljajo v mednarodnih glasilih, kot je npr. International Nursing Review. spodbujanje uredništev, da delujejo v mednarodni sestavi; pomoč avtorjem, katerih materni jezik ni angleščina; pozivanje uredništev, naj ob sestavkih objavljajo izvlečke v angleščini, če njihovo glasilo izhaja v katerem drugem jeziku; • v obdobju, ko zdravstvena nega vse bolj deluje na temelju znanstvenih spoznanj, je nujno odkrivanje učinkovitejših in še boljših načinov njenega izvajanja. Delo na področju zdravstvene nege je treba nenehno evalvirati, raziskovati in ocenjevati (Kalčič, http://www.icn.ch/matters_research.htm, http://www.icn.c). 4.2 Etična načela, varovanje zasebnosti podatkov in vidiki raziskovalnega dela Etičnost se mora upoštevati na vseh stopnjah raziskovalnega procesa, od načrtovanja raziskave, študija virov in literature, pri vključevanju udeležencev v raziskavo, pri zbiranju podatkov, njihovi obdelavi, interpretaciji, pa tudi pri pisanju poročila o raziskavi (Cencič, str. 11). Etičnost se ne odraža samo v odnosu do raziskovalnega procesa, ampak glede tudi na udeležence (raziskovance) v raziskovanju in tudi glede na raziskovalca samega. Etičnost je zahtevana tudi pri upoštevanju izsledkov drugih raziskav, pa tudi pri raziskovanju in objavi, saj si ne moremo vsega pripisati, če so v raziskavi sodelovali tudi drugi ali če so raziskavo opravili na izsledkih drugih raziskav (Cencič, str. 11). Temeljno etično načelo pri raziskovanju je poštenost na vseh stopnjah raziskovalnega procesa. Nobenemu posamezniku ali skupini ne sme biti povzročena nikakršna moralna ali drugačna škoda. Pri upoštevanju etičnosti naj nas vodijo splošne demokratične pridobitve: 48 mag. Barbara Rodica RDZN VŠZ, Novo mesto • spoštovanje drugih, • spoštovanje resnice in • spoštovanje demokratičnih vrednot. Usmerjeni moramo biti na tiste vidike medsebojne interakcije, ki vzdržujejo dobre odnose in zaupanje, in to ne le med raziskovalci, če je raziskovanje timsko, ampak tudi med raziskovalci in udeleženci (raziskovanci) ter med raziskovalcem in drugimi raziskovalci, ki so prek opravljenih raziskav le posredno vključeni v naš raziskovalni proces. Pri raziskovanju usmerimo pozornost na nekaj kritičnih točk, pri katerih lahko pride do kršenja osnovnih vrednot: • informiranje, • pridobivanje dovoljenj, • pridobitev zaupanja sodelavcev, • anonimnost, • skrb za osebe s posebnimi potrebami, • skrb za institucijo, • zaupnost, • sprotno poročanje, • strinjanje z objavo (Cencič, str. 11). Informiranje. Posebno pomembno je vnaprejšnje informiranje vodje institucije in možnih sodelavcev. V ta namen lahko pripravimo tudi kratke pisne načrte in jih razložimo. Pri vsem tem moramo biti pošteni in odkriti. O vsebini, namenih ali ciljih, načinih raziskovanja, času in možnih rezultatih morajo biti seznanjeni vsi, ki so vključeni v raziskavo. Sodelavce pogosto zanima, ali bodo tudi sami imeli od sodelovanja kake koristi. Zato je treba o tem vnaprej razmisliti in jih informirati o njihovih koristih. Razmišljamo pa ne le o koristnosti raziskave za udeležence, ampak tudi za institucijo, v kateri so zaposleni ali s katero sodelujemo. Pridobivanje dovoljenj. Dovoljenja so potrebna za vključitev v raziskavo, za pridobivanje podatkov, za pregledovanje in objavljanje gradiv ipd. Pridobitev zaupanja sodelavcev. Zaupanje pridobimo odgovornostjo ipd. in jo vzdržujemo v času raziskovanja. 49 mag. Barbara Rodica s točnostjo, vestnostjo, RDZN VŠZ, Novo mesto Anonimnost. Kadar je možno zagotoviti anonimnost, moramo povedati, na kaj se bo ta nanašala, pri čem jo lahko zagotovimo in kako. Skrb za osebe s posebnimi potrebami. Tem osebam moramo zagotoviti posebno pozornost in skrb. Skrb za institucijo. Skrbimo, da ne naredimo nič takega, da bi institucijo privedlo v slab položaj ali da bi povzročili škodo ožjemu ali širšemu okolju. Zaupnost. Vse informacije, ki jih dobimo, obdelamo z zaupnostjo in jih ustrezno hranimo ter ne razširjamo med poznanimi ali nepoznanimi kolegi. Sprotno poročanje. Sodelavcem sproti poročamo o napredovanju v raziskavi, o vseh spremembah in ugotovitvah. Strinjanje z objavo. Udeleženci naj se strinjajo z objavo rezultatov raziskovanja, seveda pod npr. pogoji, da ne navajamo njihovih pravih imen in drugih osebnih podatkov. 4.2.1 Etična načela in vidiki raziskovalnega dela v ZN Raziskovanje v zdravstveni negi lahko zagotovi uvajanje novih spoznanj v prakso zdravstvene nege, razvoj in izboljšanje metod skrbi, preveri učinkovitost izvajanja zdravstvene nege idr. »Tako kot v celotnem zdravstvu, je tudi raziskovanje v zdravstveni negi zahtevno, ker je zaradi raziskovanja, ki se nanaša na izvajanje zdravstvene nege in obravnave pacientov potrebno upoštevati etična načela od samega začetka kateregakoli raziskovalnega projekta« (Gerrish in Lacey, 2010, str. 10). Etičnost mora raziskovalec upoštevati pri vseh stopnjah raziskovalnega procesa: načrtovanju raziskave, vključevanju udeležencev, pisanju poročila o raziskavi in seznanjanja širše javnosti o izsledkih raziskave. Vloga medicinskih sester v raziskavah presega le postavljanje vprašanj, iskanje odgovorov in izvajanje dokazov. Vsebuje zaščito pacientovih pravic tako, da zagotovijo sodelujočim popolno informiranost o posledicah sodelovanja v raziskavi. Dobiti morajo določene informacije o raziskavi kot. npr. kaj je namen raziskave. Seznanjeni morajo biti tudi o njenem poteku in dobiti druge informacije, ki jih zanimajo, da se lahko odločijo, ali so pripravljeni sodelovati ali ne. Od mogočih udeležencev raziskave 50 mag. Barbara Rodica RDZN VŠZ, Novo mesto raziskovalci pridobijo prostovoljno soglasje za raziskavo. Udeležencem raziskave je potrebno zagotoviti, da se v procesu raziskovanja na njih posredno ali neposredno ne izvaja nobenega pritiska, da jim ni povzročena nikakršna škoda, da se spoštuje resnica, da ni ogrožena zasebnost v raziskavo vključenih oseb, da se upošteva njihova pravica do umika iz raziskave kadarkoli (Parahoo, 2006). Kako pomembna je etika v raziskovanju in pri delu medicinskih sester, je zapisano tudi v Kodeksu etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije (1994), kjer so postavljene osnovne smernice za etično držo posameznika. Posamezniki, ki prekršijo etična pravila, pa se morajo tudi zagovarjati pred etično komisijo. Brez etične drže raziskovalcev v raziskovanju, raziskava ne bi ustrezala etičnim standardom in kot taka ne bi prispevala k razvoju znanosti in družbe, v kateri deluje. Z upoštevanjem etičnih načel se tudi izognemo prenagljenim enostranskim znanstvenim zaključkom. Etika v raziskovanju od nas zahteva ekološko osveščenost, vključuje skrb, da se pri znanstvenem raziskovanju čim manj oškoduje ne le sedanje, ampak tudi prihodnje rodove, ne le človeka, pač pa tudi ostala živa bitja. Etičnost določa odnose raziskovalcev med seboj in načine ter posledice raziskovanja. Kaže se v izbiranju raziskovalnih prioritet in njihovi skladnosti s potrebami človeštva (http://www.uradni-list.si/1/content?id=67936). Parahoo (2006) navaja, da mora raziskovalec v celotnem raziskovalnem procesu upoštevati naslednja etična načela: • načelo koristnosti, ki pravi, da morajo biti raziskave koristne za posameznika in družbo na sploh; • načelo neškodljivosti, ki pravi, da raziskava ne sme povzročiti škode udeležencem; • načelo zaupnosti, ki pravi, da mora biti med raziskovancem in raziskovalcem ustvarjeno medsebojno zaupanje, da se zbrani podatki ne bodo uporabili v druge namene; • načelo pravičnosti, ki pravi, da moramo vse udeležence v raziskavi obravnavati enako; • načelo resnicoljubnosti, ki pravi, da morajo biti raziskovanci seznanjeni z resnico; • načelo varnosti, ki pravi, da moramo varovati podatke raziskovancev. Vseh šest zgoraj napisanih etičnih načel je združenih v štiri osnovne pravice vseh sodelujočih v raziskavi Parahoo (2006): 51 mag. Barbara Rodica RDZN VŠZ, Novo mesto • pravica do neškodovanja raziskovancem, • pravica do polne pojasnitve, • pravica do samoodločbe in • pravica do zasebnosti, anonimnosti ter zaupnosti. Raziskovalci morajo upoštevati nekatere bistvene elemente etičnosti raziskovalnega procesa, kot so: pridobitev soglasja, zaupanje, varstvo podatkov ter možnost preklica danega soglasja. Pri načrtovanju raziskave pa moramo upoštevati tudi dostop do kliničnega območja in si priskrbeti dovoljenje za opravljanje raziskave v določeni ustanovi. Zaradi varovanja zasebnosti in spoštovanja etičnih načel mora namreč vsako raziskavo potrditi etična komisija ustanove, kjer bomo izvajali raziskavo. Etična vprašanja v zvezi s profesionalnostjo prakse zdravstvene nege se pojavljajo vsak dan v nenehnem boju za delovanje v dobro bolnika in za izogibanje škodovanju. Vse medicinske sestre delujejo v imenu nege pacientov, ga obravnavajo (nudijo nego) med tema dvema principoma (v dobro bolnika, izogibanju škodovanja). J. Streubert in Rindali (2003, str. 58) sta pripravila vodnik za kritiko etičnih vidikov raziskovanja, t. i. etični »kontrolni seznam«. V spodnji tabeli so predstavljena etična vprašanja, ki sta jih predstavila za vse faze kvalitativne raziskave ( ta vodilna etična vprašanja so nam lahko v pomoč tudi pri kvantitativni raziskavi). Vodilna vprašanja Pregled literature 1. Je bila vsa dostopna literatura pregledana? 2. So vse navedbe točne glede na navajanje in citiranje? Načrtovanje raziskovanja 1. Kako zagotoviti (zaščititi) fizično in psihično dobro počutje udeležencev? 2. Ali obstaja dokaz, da je bilo obveščanje in soglasje v postopku prostovoljno dano? 3. Kako so izbrane »ranljive« populacije in ali so zaščiteni pred fizično in čustveno škodo? 4. Ali je »institucionalni pregledovalni odbor« odobril raziskavo? Vzorčenje 1. Kako je zaščitena zaupnost udeležencev? 2. Obstaja kakršen koli dokaz o pritiskih ali zavajanjih? 52 mag. Barbara Rodica RDZN VŠZ, Novo mesto Pridobivanje podatkov 1. Če je več kot en raziskovalec zbiral podatke, ali so bili ustrezno pripravljeni? 2. Ali je dokaz o ponarejenih ali izdelanih podatkih? 3. Ali obstaja namerna uporaba metod zbiranja podatkov za pridobitev pristranskih podatkov? 4. Je bilo zbiranje podatkov prikrito? Če je bilo tako, je raziskovalec pojasnil zakaj? 5. Ali so bili sodelujoči morda zavedeni v zvezi z naravo raziskovanja? 6. Katere mehanizme je raziskovalec uporabil, da je zagotovil verodostojnost in zanesljivost podatkov (revizija, pot, refleksivni dnevnik)? podatkov 1. Je bilo analiziranje podatkov izvedeno za več kot eno osebo? 2. Ali obstajajo dokazi o manipulaciji podatkov za doseg zastavljenih ugotovitev? 3. Ali so dokazi o manjkajočih podatkih, ki so bili izgubljeni ali uničeni? Zaključki in priporočila 1. Ali obstaja dokaz o namerno napačnih ali zavajajočih zaključkih in priporočilih? 2. Je kršena zaupnost glede predstavitve ugotovitev? Analiziranje 4.3 Varovanje zasebnosti podatkov **Literatura in predavanja. 4.4 Nacionalna in mednarodna zakonodaja **Literatura in predavanja. 53 mag. Barbara Rodica RDZN 5 OSNOVNE VŠZ, Novo mesto METODE KVANTITATIVNEGA IN KVALITATIVNEGA RAZISKOVANJA V ZDRAVSTVU IN ZDRAVSTVENI NEGI V tem poglavju bomo predstavili kvantitativno, kvalitativno raziskovanje, njune lastnosti, posebnosti in razlikovanja med njima. Tabela 5: Primerjava kvantitativnih in kvalitativnih raziskovalnih metod Kvantitativna raziskava Kvalitativna raziskava Podatki numerični besede, besedilo Podatki merjenje podatkov razlaganje podatkov Glavne značilnosti hipoteze raziskave: Število enot v vzorcu veliko Vzorčenje natančno, strukturiran načrt statistično Vrednotenje objektivno Raziskovalni načrt cilji majhno zaporedno ciklični raziskovalni načrt načrtovano subjektivno vrednotena Značilnost posploševanje iz vzorca na posploševanje po analogiji posploševanja osnovno množico Vključitev raziskovalca raziskovalec ločen raziskovalec je del pri pridobivanju raziskovalnega procesa podatkov Vloga proučevanih omejena je samo na fazo raziskovalec + proučevane oseb zbiranja podatkov osebe = raziskovalna situacija statistična anal., inferenčna analiza na osnovi odgovorov, Analiza statistika, posploševanje iz ne moremo narediti posplošitve vzorca na OM iz vzorca na OM Strukturiranost strukturirano nestrukturirano izvedbe raziskovanja Lastnosti zmanjšanje, nadzor, napoved ugotavljanje, opis, razumevanje Poročilo statistična analiza bogata pripoved Filozofija pozitivizem interpretizem Realnost realnost je le ena, je trajna realnosti je več, so kompleksne in se spreminjajo Cilji predpisi in zakoni raziskovanje fenomenov povezav – razumevanje Raziskovalne tehnike kontrola fleksibilnost standardizacija konsistentnost 54 mag. Barbara Rodica in RDZN VŠZ, Novo mesto Raziskovalne povezave, povezave omejene in standardizirane »udeleženci« Merske karakteristike veljavnost, zanesljivost, objektivnost, občutljivost Zbiranje podatkov Vzorčenje in zbiranje podatkov Analiza ter analiza potekajo vzporedno deli enaki celoti celota presega dele Zaporedje Del- celota s »subjekti« interaktivne povezave z Vir: Lastni, 2012. 5.1 Kvantitativno raziskovanje 5.1.1 Značilnosti kvantitativnega raziskovanja Kvantitativno raziskovanje je predvsem merjenje dejstev o ljudeh, dogodkih ali stvareh in ugotavljanje odnosov med spremenljivkami s pomočjo statistike. Za raziskovanje velikih skupin so te metode najprimernejše. Vzorec proučevanih enot v kvantitativnem raziskovanju je velik. V kvantitativni raziskavi raziskovalci analizirajo številske podatke. Pri tem je potrebno upoštevati dva pogoja. Prvi pogoj je, da je vzorec naključno izbran in drugi, da je dovolj velik (zajeti mora vsaj 5% osnovne populacije). Naključno izbiro enot lahko zagotovimo z žrebanjem. Pred raziskovanjem postavimo hipoteze (raziskovalne, ničelne, alternativne). Za kvantitativne raziskave je značilno, da posplošujemo iz vzorca na osnovno množico. Inferenčna statistika je tista, ki omogoča posploševanje iz vzorca na OM (populacijo). Tako izvedena statistična analiza nam olajša delo in nam prihrani čas. Raziskovalni načrt je v kvalitativni raziskavi pripravljen natančno. Raziskovalni načrt je zaporedno strukturiran. Vsako odstopanje od raziskovalnega načrta je razumljeno kot nekaj slabega. Shema 7: Zaporedno strukturiran načrt kvantitativne raziskave Vir: lastni (2012). Največkrat se v raziskovanju v zdravstveni negi izbere določena t.i. fokusna skupina, kjer v raziskavo vključimo osebe z določeno lastnostjo, ki je ključna za raziskavo. Izbrana populacija predstavlja osnovno množico: npr. medicinske sestre z določeno delovno nalogo, starostjo, izobrazbo ali paciente z določeno starostjo, boleznijo idr. Iz osnovne množice, ki jo 55 mag. Barbara Rodica RDZN VŠZ, Novo mesto bomo proučevali lahko zagotovimo naključno izbiro enot z žrebanjem ali z izbiro osebe, ki so na določenih mestih na prej pripravljenih seznamih. 5.1.2 Temeljni pojmi v statistiki Temeljni pojmi v statistiki so: populacija (statistična populacija), enota, statistična spremenljivka … Množico vseh elementov pojava (celota enot ali opazovana množica), ki se proučuje s statističnimi metodami, imenujemo populacija ali statistična populacija (statistična množica). Če želimo pojav proučevati, ga moramo od drugih enoumno razmejiti: po kraju-določimo,kje se pojav geografsko nahaja, po času-določimo časovni okvir opazovanja pojava, po vsebini-vsebino pojava podrobno opišemo. Posamezni proučevani element populacije imenujemo statistična enota. Statistično enoto lahko opredelimo s treh vidikov (stvarni, krajevni, časovni). Statistični vzorec je podmnožica populacije, na osnovi katere ponavadi sklepamo o lastnostih cele populacije. Primer: slučajni vzorec 500 rednih študentov v študijskem letu 2010/2011. Spremenljivka je lastnost opazovanih enot. Več enot ima lahko enake lastnosti, lahko pa se povsem razlikujejo, lahko imajo enake nekatere lastnosti, druge pa različne. Lastnosti se spreminjajo zato jih imenujemo spremenljivke, statistični znaki ali variable. Spremenljivka je torej lastnost statistične enote oz. opisuje značilnosti statistične enote, ki lahko zavzame katerokoli vrednost iz določene množice možnih vrednosti; označujemo jih npr. z X, Y, X1. Primer: spol, uspeh na maturi, izobrazba matere, višina mesečnih dohodkov staršev študenta, cena delnice. 5.1.3 Vrste in vrednosti statističnih spremenljivk Statistične spremenljivke delimo na: • krajevne, ki določajo kraj, kjer je enota, ali se je zgodil za enoto pomemben dogodek, 56 mag. Barbara Rodica RDZN VŠZ, Novo mesto • časovne, ki določajo čas, v katerem se je zgodil dogodek ali kjer poteka dogajanje, • stvarne ali vsebinske, kjer je osnovna delitev na opisne in številske. Shema 8: Prikaz strukture spremenljivk VRSTE SPREMENLJIVK Krajevna Stvarna ali vsebinska Časovna Shema 9: Prikaz strukture spremenljivk glede na vrednosti VRSTE SPREMENLJIVK ŠTEVILSKE numerične OPISNE NEZVEZNE diskretne ZVEZNE Glede na vrednosti, ki jih lahko spremenljivke zavzamejo, jih delimo na opisne in številske: Številske (ali numerične) spremenljivke – vrednosti lahko izrazimo s števili (npr. starost, delovna doba, čas brezposelnosti): - zvezne številske spremenljivke imajo lahko na določenem intervalu katerokoli vrednost (zapis je možen z decimalnim številom); - nezvezne ali diskretne številske spremenljivke lahko na določenem intervalu zavzemajo le določene vrednosti (samo cela števila). 57 mag. Barbara Rodica RDZN VŠZ, Novo mesto Primer: številske statistične spremenljivke in njihove vrednosti (podčrtano so označene zvezne): bruto plača, število dni letnega dopusta, plačni količnik, število zaposlenih, število dni bolniškega izostanka iz dela, cena , vrednost prodaje, število stroškovnih mest … Opisne (ali atributivne) so tiste spremenljivke, kjer vrednosti izrazimo oz. opišemo opisno (le z besedami, znakom ali številko, oz. šifro). Opisne spremenljivke grafično prikažemo s histogramom ali strukturnim krogom. Edina srednja vrednost, ki se lahko računa iz opisnih spremenljivk je modus. Primer opisne statistične spremenljivke spol: • z besedo: »moški«, »ženski«, • z znakom: »M«, »Ž«, • s šifro (številko): »1«, »22. Primer - opisnih statističnih spremenljivk in njihovih vrednosti: • spol (Ž, M; nima vrednosti opisa), • kvalifikacija delavca (visoko kvalificiran, nekvalificiran, kvalificiran), • panoga podjetja (lesna, tekstilna, kmetijska, …), Shema 10: Prikaz strukture spremenljivk glede na tip merjenja VRSTE SPREMENLJIVK OPISNE Atributivne NOMINALNE ŠTEVILSKE Numerične INTERVALNE ORDINALNE Vrste spremenljivk glede na tip merjenja so: 58 mag. Barbara Rodica RAZMERNOSTNE RDZN VŠZ, Novo mesto Opisne spremenljivke: • Nominalne spremenljivke (Nominal), kjer opredelitev zaporedja ni možna. Vrednosti lahko le razlikujemo med seboj - dve vrednosti sta enaki ali različni. Npr.: spol, naziv podjetja, ime, narodnost, barva polti, idr. Nominalne spremenljivke, kjer obstajata le dve vrednosti imenujemo binarne ali dihotomne spremenljivke. • Ordinalne spremenljivke (Ordinal), kjer je možna opredelitev zaporedja. Vrednosti lahko uredimo »po velikosti« od najmanjše do največje – dve vrednosti sta lahko enaki ali pa je ena izmed njiju večja, druga pa manjša. Npr. stopnja izobrazbe, višina mesečnih dohodkov, kvalitetna skupina izdelka, tip naselja, strinjanje (izraženo s stopnjevanjem), idr. Številske spremenljivke: • Intervalne spremenljivke (Scale), kjer lahko primerjamo razlike med vrednostmi – dve vrednosti sta lahko enaki ali pa je razlika med njima enaka nekemu številu, različnemu od nič. Npr.: teža, temperatura, strinjanje (izraženo s številsko oceno), idr. • Razmernostne spremenljivke (Scale), kjer lahko primerjamo razmerja med vrednostmi – dve vrednosti sta enaki ali pa je njun kvocient enak nekemu številu, različnemu od števila ena. Npr.: starost, dohodek, ure gledanja televizije, idr. Posamezne statistične metode predpostavljajo določen tip spremenljivk. Pri SPSS programu, ki ne loči med intervalni in razmernostnimi spremenljivkami jih enotno označimo s Scale. V Shemi 1, Shemi 2 in Shemi 3 je prikazana osnovna strukturna delitev statističnih spremenljivk, ki ima odločilen pomen pri metodološkem obravnavanju statističnih pojavov. Pri statističnih spremenljivkah lahko opredelimo še vrsto drugih lastnosti, ki so povezane z vsebinskim obravnavanjem pojavov. Vrednost statistične spremenljivke Konkretne vrednosti spremenljivk določenega pojava izražamo s kazalci ali indikatorji. Indikator je konkretna zaznana vrednost spremenljivke (izmed vseh možnih) pri opazovanju določenega pojava. Indikatorji so vrednosti spremenljivke v konkretnem opazovanem pojavu (Brvar, 2007). Kazalec, ki ga dobimo kot rezultat statističnega analiziranja populacije, 59 mag. Barbara Rodica RDZN VŠZ, Novo mesto imenujemo statistični parameter ali kratko parameter. Parameter je mera, s katero merimo oz. prikažemo lastnost oziroma značilnost populacije (statistične množice). Parameter tako, da uporabimo enega izmed številnih postopkov: preštevanje enot, seštevanje vrednosti numeričnih spremenljivk, razvrščanje enot v skupine po določenem kriteriju, izračunavanje ustreznih kazalnikov). Primer: Od leta 2008 do 2011 so v Novem mestu proučevali izobraževanje odraslih. Zanimali so jih: starost, spol in smer izobraževanja. • Statistična populacija: vsi diplomanti • Statistična enota: en diplomant • Statistične spremenljivke: 1. opisne: spol, smer izobraževanja 2. krajevne: Novo mesto 3. časovne: 2008 - 2011 • Možne vrednosti statistične spremenljivke: 1. spol: M / Ž 2. starost: 21, 22, 23, …. • Statistični parameter: skupno število vseh diplomantov v Novem mestu od 2008 do 2011. 5.1.4 Vrste statističnih analiz in statistične metode Opisna statistika: statistična analiza zbranih podatkov brez težnje, da bi iz teh podatkov posploševali npr. na večji obseg proučevane populacije, Inferenčna statistika: statistično sklepanje iz vzorca (dela populacije) na populacijo: • ocenjevanje značilnosti populacije (intervali zaupanja), • preverjanje domnev (testiranje hipotez). Najpogostejša delitev statističnih metod je v dve skupini: na univariatne in multivariatne. Razlikujejo se glede na število spremenljivk, ki jih uporabimo v preučevanju pri statističnih analizah. 60 mag. Barbara Rodica RDZN VŠZ, Novo mesto • univariatna – analiza ene spremenljivke (opazujemo eno spremenljivko), • bivariatna – analiza dveh spremenljivk (opazujemo dve spremenljivki, kako ena vpliva na drugo), • multivariatna – analiza več spremenljivk (opazujemo več spremenljivk hkrati, kako ena ali več neodvisnih spremenljivk vplivajo na eno ali več odvisnih). 5.1.5 Koraki statistične analize Faze raziskave, ki smo jih opravimo v primeru statistične analize: (1) načrtovanje statističnega raziskovanja – opredelimo predmet opazovanja (vsebina, namen), (2) statistično opazovanje oz. zbiranje podatkov, (3) obdelava podatkov, (4) prikaz podatkov, (5) statistična analiza opazovanega pojava in (6) predstavitev rezultatov raziskave. 5.1.6 Urejanje in prikazovanje podatkov Zbrani podatki o opazovani populaciji so nepregledni, saj gre večinoma za veliko množico posameznih obrazcev. Iz njih ni mogoče neposredno ugotoviti lastnosti opazovanih pojavov. Cilj urejanja in prikazovanja podatkov je doseči večjo preglednost zbranih podatkov, ki bo omogočala lažjo uporabo podatkov oz. osnovo za statistično analizo. Številske podatke prikazujemo podobno kot opisne, le da imamo nekoliko več možnosti: frekvenčna tabela (prikazujemo tudi z razredi), grafično (strukturni krog, stolpčni diagram – histogram), ranžirna vrsta, mere srednjih vrednosti, mere variabilnosti. V primeru statističnih podatkov jih razvrščamo v skupine ter izračunamo osnovne statistične karakteristike - parametre. Obdelavo podatkov delimo na osnovno obdelavo, ki zajema urejanje podatkov oz. razvrščanje podatkov, informacij ipd. in analitično. Z razvrščanjem enot populacije v skupine, ki smo jih pred tem opredelili za posamezne ali skupinske vrednosti določene spremenljivke, dobimo statistične vrste (to urejanje natančneje prikazujejo naslednja poglavja). Statistične podatke prikazujemo večinoma s tabelami in grafikoni. Analiza statističnih podatkov poteka tako, da statistične podatke razdelimo na: posamične ali podatke razvrščene v razrede (skupine), nato zbrane rezultate analiziramo. Analiza se nanaša na razčlembo rezultatov. Na temelju dobljenih rezultatov 61 mag. Barbara Rodica RDZN VŠZ, Novo mesto navedemo, kje so bile npr. večje razlike ali povezave, kje manjše, kateri rezultati so izstopali ipd. Rezultate lahko primerjamo, vrednotimo glede veljavnosti in zanesljivosti ipd. Interpretacija (razlaga) rezultatov je nadgradnja analize. Predstavlja osnovo poročila o raziskavi, zato je ta del pisnega poročila najbolj obsežen. Rezultate vsebinsko-problemsko razvrstimo po primernem zaporedju in ustrezno grupiramo (organiziramo). Rezultate podajamo npr. glede na posamezne sklope raziskovalnih hipotez ali glede na posamezno raziskovalno hipotezo. Izogibamo se razlage rezultatov po vprašanjih vprašalnika, tako da bi najprej navedli vprašanje iz vprašalnika in nato podatke po odgovorih. Najprej navajamo splošne rezultate, nato specifične ali pa razlagamo od splošnega k posebnemu. Rezultate predstavimo na preprost, a ustrezen način z vsemi nujnimi informacijami. Predstavimo le rezultate brez postopka računanja in brez formul za izračunavanje, posebej če niso kaj novega ali izvirnega. Pri statističnih poizkusih moramo navesti numerične vrednosti oz. rezultate preizkusa, stopnjo svobode ali število stopinj prostosti ter njihovo statistično pomembnost. Pomemben rezultat je tudi, če smo na neko vprašanje dobili manj odgovorov, kot smo pričakovali, ali če vsi na vprašanje niso odgovorili. Zato tudi ta rezultat navedemo in poudarimo. 62 mag. Barbara Rodica RDZN VŠZ, Novo mesto Urejanje podatkov Številske podatke statistične spremenljivke X: x1, x2, x3, …, xn lahko uredimo po velikosti, jih zapišemo v naraščajočem vrstnem redu: x (1) ≤ x ( 2 ) ≤ x ( 3) ≤ ... ≤ x ( n ) . Dobljenemu zapisu rečemo ranžirna vrsta. Vsaki enoti x(k) v ranžirni vrsti dodelimo zaporedno število k, ki jo imenujemo rang enote x(k), Rx. Rang enote x predstavlja torej mesto enote v ranžirni vrsti, kar bomo obravnavali natančneje s predstavitvijo primera v naslednjem poglavju. Število vseh možnih vrednosti proučevane spremenljivke je lahko preveliko za pregledno prikazovanje podatkov. Zato sorodne vrednosti razvrstimo v skupine. Posamezni skupini priredimo ustrezno reprezentativno vrednost, ki je nova vrednost spremenljivke. Skupine vrednosti morajo biti določene enolično: vsaka enota s svojo vrednostjo je lahko uvrščena v eno in samo eno skupino vrednosti. Kadar ima preučevana statistična množica veliko število enot uporabimo frekvenčno porazdelitev. S tabelo prikažemo določeno frekvenčno porazdelitev. To tabelo določajo vrednosti ali skupine vrednosti in njihove frekvence. Če je spremenljivka ordinalnega značaja, vrednosti (ali skupine vrednosti) uredimo od najmanjše do največje. Frekvenčne porazdelitve prikazujemo z linijskimi grafikoni ali s stolpci histogrami. 5.1.7 Srednje vrednosti in mere variabilnosti Srednje vrednosti Za podrobnejšo predstavo o enotah opazovane populacije želimo ugotoviti osrednjo vrednost opazovane spremenljivke kot predstavnika vseh po tej spremenljivki opazovanih enot. Pregled vrednosti spremenljivke dobimo z ranžirno vrsto (enote razporedimo v urejeno vrsto po velikosti od najmanjšega do največjega glede na vrednosti opazovane spremenljivke) ali v primeru večjega števila enot s frekvenčno porazdelitvijo (enote razporedimo v več razredov). Tu ponavadi vidimo, da se enote gostijo okoli neke vrednosti, ki jo imamo za reprezentativno vrednost spremenljivke in jo imenujemo srednja vrednost. Mere srednje vrednosti ali centrale tendence so torej vrednosti okoli katerih se gostijo podatki posamezne statistične spremenljivke. Srednje vrednosti so parametri, ki jih največkrat uporabljamo pri statistični analizi. Srednje vrednosti bolj ali manj kakovostno opišejo lastnosti analizirane populacije. 63 mag. Barbara Rodica RDZN VŠZ, Novo mesto Čim bolj vrednosti variirajo (izraziti individualni vplivi), tem bolj se posamezne vrednosti odklanjajo od srednje vrednosti in tem slabše ta srednja vrednost predstavlja spremenljivko. Največkrat uporabljene srednje vrednosti so: • mediana, • modus, • aritmetična sredina, • harmonična sredina, • geometrijska sredina. Aritmetična sredina (Mean) je najbolj znana in največkrat uporabljana srednja vrednost. Poznamo jo pod izrazom povprečje. Aritmetična sredina je seštevek vseh vrednosti, razdeljen na skupno število teh vrednosti oziroma podatkov, ki kaže velikost učinkov na enote populacije. Aritmetična sredina ali povprečje (M) izračunana iz posameznih vrednosti - navadna aritmetična sredina. Izračunamo jo tako, da vsoto vseh vrednosti številske spremenljivke X delimo s številom vseh enot posamičnih podatkov n - delimo s številom vseh enot n preučevanega vzorca: x=M = 1 n ∑ yi zapisano krajše: n i =1 M = ∑y i n yi - posamezna vrednost številske spremenljivke Y, n – število enot Aritmetično sredino za populacijo ( µ ) izračunamo tako, da vsoto vseh vrednosti številske spremenljivke Y delimo s številom vseh enot posamičnih podatkov N - delimo s številom vseh enot N preučevane populacije: µ= 1 N n ∑ i =1 yi Primer : Izračunajmo aritmetično sredino doseženih točk na izpitu predmeta Raziskovalno delo v zdravstveni negi: 24, 31,29,57,53,45,47,50,38,33,35,27,43,48,34. Račun: M = (1/15) · (24+ 31+29+57+53+45+47+50+38+33+35+27+43+48+34) = 39,6 64 mag. Barbara Rodica RDZN VŠZ, Novo mesto Odgovor: Aritmetična sredina doseženih točk na izpitu RDZN je 39,6 točk. Kar pomeni: seštevek vseh točk 15-tih študentov je razdeljen med njih tako, da »dobijo vsi enako« -vseh petnajst študentov doseže 39,6 točke. Aritmetična sredina izračunana iz frekvenčne porazdelitve – tehtana aritmetična sredina Pri frekvenčni porazdelitvi so enote razvrščene po razredih. Za njih poznamo frekvenco, ne poznamo pa posameznih vrednosti (te so združene v posameznih razredih). Za izračun aritmetične sredine iz frekvenčne porazdelitve izračunamo za vsak razred sredino razreda - y j ( y j je predstavnik vseh vrednosti vključenih v ta razred), te nato pomnožimo z njihovo f j y j . Nato produkte frekvenco (imenovane tudi uteži, ponderji) in dobimo produkt seštejemo in delimo s številom vseh enot N. Frekvenčna porazdelitev n vrednosti za preučevan vzorec: M = x = Frekvenčna porazdelitev N vrednosti za preučevano populacijo: 1 k ∑ fjyj , n j =1 µ= 1 N k ∑ j =1 fjyj k – število enot vseh razredov, y j - sredina j-tega razreda, f j - frekvenca j-tega razreda Sredino razreda izračunamo po formuli: yj = y j min + y j max 2 y j ,min - spodnja meja j-tega razreda, y j ,max - zgornja meja j-tega razreda, Primer : Tabela 6: Izračun aritmetične sredine iz frekvenčne porazdelitve 65 mag. Barbara Rodica RDZN VŠZ, Novo mesto Razred fj - frekvenca yj ** - sredina razreda fjyj - produkti Več od 0 do 10 (0,10] 1 5 5 Več od 10 do 20 (10,20] 3 15 45 Več od 20 do 30 7 25 175 Več od 30 do 40 6 35 210 Več od 40 do 50 10 45 450 Več od 50 do 60 4 55 220 Več od 60 do 70 5 65 325 ∑f N = 36 j y j = 1430 Vir: Lastni, 2012. y j - sredina razreda** - za izračun sredine razreda smo »po dogovoru« sešteli spodnjo in zgornjo mejo razreda in jo delili z 2. M= 1430 = 39,72 36 Minimum: prikaže najnižjo vrednost celotne populacije (vzorca). Maksimum: prikaže najvišjo vrednost celotne populacije (vzorca). Mediana (Median) ali središčnica je vrednost (kvantil), ki ima relativni rang Pi = 0,5 (zavzema vrednost na sredini). Mediana je vrednost spremenljivke tiste enote, ki ima za podatke, urejene v naraščajočem redu lastnost, da ima 50% podatkov manjše ali enake vrednosti od nje, 50% pa večje ali enake vrednosti. V primerjavi z aritmetično sredino je mediana, zaradi svoje lastnosti stabilnejša vrednost, ker je manj občutljiva na spremembe podatkov. Mediana izračunana iz posameznih vrednosti Za izračun mediane moramo spremenljivke najprej urediti po velikosti. Vsaki izmed po velikosti razvrščenih enot določimo njeno zaporedno mesto – rang R (rang ima vrednosti od 1 do N, če je število opazovanih enot N). Nato izračunamo katero zaporedno mesto po velikosti razporejenih enot zaseda tista na sredini: 66 mag. Barbara Rodica RDZN VŠZ, Novo mesto R= N +1 2 Vrednost mediane izračunamo različno, ko imamo liho ali sodo število spremenljivk: , če je n liho število ali Me = xR ⎧x ⎪ ⎛⎜⎜⎝ n 2+ 1 ⎞⎟⎟⎠ ⎪ Me = ⎨ ⎛ ⎞ ⎪ 1 ⋅ ⎜ x n + x n+2 ⎟, če je n sodo število ⎞ ⎛ ⎞ ⎛ ⎟⎟ ⎜ ⎪ 2 ⎜⎝ ⎜⎝ 2 ⎟⎠ ⎝ 2 ⎠⎠ ⎩ Me = x−1 + ( x0 − x−1 ) ⋅ (R0 , 50 − R−1 ) Me = X R − 0,5 + X R + 0,5 2 … za posamične podatke Mediana izračunana iz frekvenčne porazdelitve Najprej izračunamo rang ( R = (N+1) : 2). Nato izračunamo razred, v katerem se bo nahajala vrednost po izračunanem rangu. Šele nato izračunamo mediano: ⎛ R − F−1 ⎞ ⎟⎟ Me = y 0 ,min + d 0 ⋅ ⎜⎜ 0 , 50 fo ⎠ ⎝ … za podatke razvrščene v skupine Y0, min – spodnja meja medialnega razreda, d0 – širina medialnega razreda, F-1 – kumulativa frekvenc pred medialnim razredom, f0 – frekvenca v medialnem razredu Ker opazujemo vrednosti frekvenčne porazdelitve, posameznih vrednosti za posamezne spremenljivke ne poznamo več (so združene v posameznih razredih), je rezultat srednjih vrednosti iz frekvenčne porazdelitve le približen. Modus (Mode) je tista vrednost statističnega znaka v množici podatkov, ki se največkrat ponovi – gostiščnica (tista najpogostejša vrednost oz. vrednost spremenljivke, okrog katere se vrednosti oziroma rezultati populacije najbolj goste). Lažje ga natančneje določimo za obsežnejše populacije (kot pa za manj obsežne), in sicer iz njihovih frekvenčnih porazdelitev grupiranih vrednosti. Izračunamo ga lahko le, če so razredi enako široki. V ranžirni vrsti modusa ne računamo, ampak ga samo odčitamo, če se katera vrednost pojavlja večkrat kot druge. Modus izračunan iz posameznih vrednosti Izračunamo ga tako, da preštejemo posamezne vrednosti spremenljivke pri opazovanem pojavu. Tista vrednost, ki se največkrat ponovi je modus. 67 mag. Barbara Rodica RDZN VŠZ, Novo mesto Če se pojavita dve ali več vrednosti enako pogosto, ima populacija dva ali več modusov, torej dve ali več srednjih vrednosti. Primer : Izračunajmo modus za podane ocene pacientov v bolnišnici XY na vprašanje: »prijaznost medicinskih sester v bolnišnici XY« (podana je bila petstopenjska lestvica): 4, 4, 1, 2, 5, 3, 2, 1, 1, 3, 4, 5, 4, 4, 4, 3, 2, 4, 4, 3, 4, 4, 4, 1, 4 Iz prikazanega zaporedja opazimo, da so bile s 4 ocenjene medicinske sestre v bolnišnici XY, 12 ocen od 25 – tih je bilo takšnih. Torej je modus Mo = 4. Modus izračunan iz frekvenčne porazdelitve Iz frekvenčnih porazdelitev je modus mogoče izračunati le, če imamo razrede z enakimi širinami. Najprej določimo modalni razred – poiščemo razred, ki ima največjo frekvenco (poiščemo razred v katerem je zgostitev elementov največja (v razredu z največjo frekvenco), nato izračunamo modus Mo po formuli: Mo = y 0 ,min + f 0 − f −1 ⋅ d0 2 f 0 − f −1 − f +1 f0 – frekvenca modusnega razreda, f-1 – frekvenca pred modusnim razredom (frekvenca levega soseda), f+1 – frekvenca razreda za modusnim razredom (frekvenca desnega soseda), d0 – širina razredov, y 0,min – spodnja meja modusnega razreda Ker opazujemo vrednosti frekvenčne porazdelitve, posameznih vrednosti za posamezne spremenljivke ne poznamo več (so združene v posameznih razredih), je rezultat srednjih vrednosti iz frekvenčne porazdelitve le približen. MERE VARIABILNOSTI Namen analize, predstavljene v prejšnjih točkah poglavja (srednje vrednosti), je bil ugotoviti vrednost v statistični populaciji, ki bi bila zanjo značilna. Če povemo drugače: iz množice podatkov smo izbrali tisto (srednjo) vrednost, ki je značilna za vrednosti statistične vrste. Srednje vrednosti naj bi izražale rezultat delovanja splošnih pogojev na celotno populacijo. Kot pomoč pri opisu značilnosti populacije vpeljemo poleg srednjih vrednosti še mere variabilnosti. Z merami variabilnosti bomo ugotavljali kako se vrednosti spremenljivk med seboj razlikujejo, ker na njih poleg splošnih vplivov delujejo tudi posebni, ki so za vsako individualno enoto značilni. Od moči individualnih vplivov je odvisno, kako velike so razlike 68 mag. Barbara Rodica RDZN VŠZ, Novo mesto med posameznimi vrednostmi in odstopanja posamičnih vrednosti od neke srednje vrednosti. Čim močnejši so individualni vplivi, tem večji so odkloni, ki jih merimo z merami variabilnosti. Absolutne mere variabilnosti Mere variabilnosti, ki so dane z ugotavljanjem razlik med posameznimi vrednostmi imenujemo razmiki variabilnosti. Vse razmike variabilnosti (variacijski razmik, decilni razmik, kvartilni razmik) opredelimo na isti način: določimo spodnjo in zgornjo mejo in povemo, koliko odstotkov populacije je med tema mejama. Večje ko so izračunane vrednosti mere variabilnosti, večja je razlika med zbranimi podatki. Variacijski razmik Najenostavnejša mera variabilnosti je variacijski razmik (ang. Range) , ki je razlika med najmanjšo in največjo vrednostjo spremenljivke: VR = y max − y min Kvartilni razmik Kvartilni razmik »pove« razliko v vrednosti pri notranjih 50% vrednosti (glejte poglavje 3): Q = Q 3 – Q1 Decilni razmik »pove« razliko v vrednosti pri notranjih 80% vrednosti (glejte poglavje 3): D = D9 – D1 69 mag. Barbara Rodica RDZN VŠZ, Novo mesto Varianca Varianca (ang. variance) je najpomembnejša mera variabilnosti. Varianca (oznaka VAR ali σ2) pokaže odstopanja posameznih vrednosti spremenljivke od aritmetične sredine. Ker so razlike med posameznimi vrednostmi in aritmetično sredino lahko negativne ali pozitivne, jih kvadriramo in se s tem izognemo negativnim predznakom. Variance običajno ne komentiramo, ker je samo vmesni korak pri izračunu standardnega odklona. Varianco iz posamičnih podatkov izračunamo po formuli: 1 n 1 n ( yi − y ) 2 = ( yi − M ) 2 ∑ ∑ n − 1 i =1 n − 1 i =1 za vzorec: s2 = VAR = za populacijo: σ2 = VAR = 1 N n ∑ i =1 ( yi − µ ) 2 Varianco za posamične podatke razvrščene v razrede izračunamo po formuli: za vzorec: VAR = 1 n f i ⋅ ( yi − M ) 2 ∑ n − 1 i =1 VAR = 1 ⎛ n ⎞ ⋅ ⎜ ∑ f i ⋅ y i2 − n ⋅ M 2 ⎟ n − 1 ⎝ i =1 ⎠ Varianco lahko izračunamo tudi na način, ki je izpeljan iz zgornjega: ⎛N y⎞ ⎜∑ i ⎟ N y − ⎝ i =1 ⎠ ∑ N σ 2 = i =1 N za populacijo: VAR = 1 N VAR = n ∑f i =1 i 2 ⋅ ( yi − µ ) 2 1 ⎛ n ⎞ ⋅ ⎜ ∑ f i ⋅ y i2 − N ⋅ µ 2 ⎟ N ⎝ i =1 ⎠ Pri računanju variance iz frekvenčne porazdelitve najprej za vsak razred izračunamo sredino razreda y j , nato razlike med sredino razreda in aritmetično sredino. Te razlike 70 mag. Barbara Rodica RDZN VŠZ, Novo mesto kvadriramo in jih nato pomnožimo s frekvenco pripadajočega razreda. Produkte nato seštejemo in jih delimo s številom vseh enot iz preučevane populacije. y j - sredina razreda: y j = y j min + y j max 2 Standardni odklon Standardni odklon (Std. Deviation): je statistični kazalec, največkrat uporabljen za merjenje statistične razpršenosti enot. Z njim je moč izmeriti, kako razpršene so vrednosti, vsebovane v populaciji. Standardni odklon nam pove, za koliko se vrednosti posameznih spremenljivk preučevane populacije povprečno razlikujejo od aritmetične sredine. Standardni odklon posredno odraža primernost aritmetične sredine kot reprezentanta vrednosti spremenljivke pri opazovanih enotah. Nizka vrednost standardnega odklona v primerjavi z aritmetično sredino odraža bolj homogeno populacijo in obratno. Standardni odklon je definiran kot kvadratni koren variance: VAR = SD = σ Standardni odklon lahko izračunamo tudi za podatke razvrščene v razrede. Standardni odklon vseh enot statistične populacije je definiran s formulo: σ= ∑ n i =1 f ⋅ ( yi − µ ) 2 N Standardni odklon vzorca statistične populacije je definiran s formulo: s= ∑ n i =1 f ⋅ ( yi − M ) 2 n −1 Standardni odklon je izražen v istih merskih enotah, kakor opazovana spremenljivka. Primer: Tabela 7: Izračun variance in standardnega odklona za podatke iz primera 8. (M = µ ) 71 mag. Barbara Rodica RDZN VŠZ, Novo mesto Razred eč od 0 do 10 (0,10] fj yj 1 5 yj − M (y 5 – 39,72 = −M) 2 j 1205,48 f j (y j − M ) 2 1205,48 -34,72 3 Več od 10 do 20 15 15-39,72 = (10,20] 611,08 1833,24 -24,72 Več od 20 do 30 7 25 -14,72 216,08 1516,75 Več od 30 do 40 6 35 -4,72 22,28 133,67 Več od 40 do 50 10 45 5,28 27,88 278,78 Več od 50 do 60 4 55 15,28 233,48 933,91 Več od 60 do 70 5 65 25,28 639,08 3195,39 ∑ 36 9097,22 Vir: Lastni, 2012. N = 36 VAR = M = 39,72 1 N N ∑ i =1 f j ( yi − M ) 2 = = 1 36 N ∑ i =1 f j ( y i − 39,72 ) 2 = 9097,22 =252,70 36 SD = σ = VAR = 252,70 = 15,90 Prikazovanje statističnih podatkov Tabele so urejen sklop vrstic in stolpcev, ki tvorijo posamezna polja, v katerih prikazujemo vrednosti spremenljivk. V glavi in čelu tabele so zapisana imena spremenljivk oz. skupin podatkov. Prva ali zadnja vrstica (stolpec) predstavlja zbirno vrstico, kjer prikazujemo seštevek podatkov vrstic. Namen tabel je, da predstavijo zaključke bolj sistematično, pregledno in hitreje, kot bi jih z besedilom, zato jih vključuje skoraj vsako poročilo o raziskavi. Tabel je več vrst: • enostavne z eno samo spremenljivko ali • kombinacijske (kontingenčne): s po dvema spremenljivkama. Velja načelo, da raje uporabimo preprostejše in krajše tabele, ker so bolj pregledne. 72 mag. Barbara Rodica RDZN VŠZ, Novo mesto Grafi oz. grafikoni nazorno prikazujejo pojave s pomočjo geometrijskih likov in krivulj (črt, točk, krogov ipd.). Predstavljajo grafični (slikovni) prikaz (statističnih) podatkov. Ločimo več vrst grafikonov. Za atributivne spremenljivke se največ uporabljajo grafi v obliki krogov in stolpcev, ki so v računalniških programih izpeljani v različnih variantah. Pri krogih se največkrat uporablja strukturni krog, ko želimo prikazati strukturne deleže ali odstotke. Ne uporabljamo pa te ponazoritve, ko imamo več kot šest različnih deležev ali kategorij spremenljivke, saj postane nepregleden. Če frekvence grafično prikazujemo z liki, morajo biti ploščine likov sorazmerne frekvencam. Za prikazovanje običajno uporabljamo: • strukturne stolpce, • strukturne kroge. Spodnja slika prikazuje strukturni krog (krožni, tortni grafikon) za prikaz kako pogosto namenijo medicinske sestre pacientom pozornost. Vsak krožni izsek predstavlja določeno pogostost. Znotraj izsekov vidimo ustrezne deleže enot (zapisane v odstotkih), ki pripadajo posamezni velikosti pozornosti. Graf 1: Prikaz koliko pozornosti nudijo medicinske sestre pacientom Vir: Anketni vprašalnik, 2011. Stolpce uporabljamo, ko želimo hkrati prikazati in primerjati podatke ene ali dveh spremenljivk. Predpostavimo, da so razredi enako široki. 73 mag. Barbara Rodica RDZN VŠZ, Novo mesto Histogram je prikaz podatkov s stolpci. Drug poleg drugega rišemo stolpce – pravokotnike, katerih višina je sorazmerna frekvenci v razredu. Širina pravokotnikov di je enaka, ker so razredi enako široki (če niso enako široki, je višina stolpca gi). Primer: Višina prihodkov v d.e. - frekvenčno porazdelitev grafično prikažemo s stolpci. Za vsak razred narišemo stolpec di in višino fi. Spodnja slika prikazuje primer stolpčnega diagrama za raven prihodkov, ki je razdeljena v šest stopenj oziroma razredov. Abscisna os predstavlja raven prihodkov, ordinatna os pa frekvenco enot za posamezno raven prihodkov. Graf 2: Raven prihodkov 3,0 2,5 Frekvenca 2,0 1,5 1,0 0,5 0,0 50 100 150 200 250 300 350 Prihodki Vir: Lastni, 2012. Grafično prikazovanje frekvenčnih porazdelitev za enako široke in različno široke razrede se nekoliko razlikuje. Pri prikazovanju frekvenčnih porazdelitev s površino pod diagramom prikažemo velikost statistične množice. Pri risanju ločimo med grafičnim prikazovanjem frekvenčnih porazdelite za enako (na abscisno os nanašamo vrednosti obravnavane spremenljivke, meje in sredine razredov; na ordinatno os nanašamo frekvence ali relativne frekvence) in za neenako široke razrede (na abscisno os nanašamo vrednosti obravnavane spremenljivke, meje in sredine razredov; na ordinatno os nanašamo gostote frekvence ali gostote relativne frekvence). Linijski grafikon (diagram) ali poligon je primeren za prikaz številskih in časovnih vrst. V koordinatnem sistemu zaznamujemo točke (xj, fj), kjer je xj sredina i-tega razreda in fj njegova frekvenca. K tem točkam dodamo še točki (x0, 0) in (x k+1, 0), če je v frekvenčni porazdelitvi k 74 mag. Barbara Rodica RDZN VŠZ, Novo mesto razredov. Točke zvežemo z daljicami. Iz naklona črte je moč razbrati kako se je pojav gibal v opazovanem obdobju. Priporočila za tabele ali preglednice: - Naslov naj bo kratek in jasen ter naj pove, kaj tabela prikazuje. Napisan je navadno nad tabelo. - Napišemo zaporedno številko tabele pred naslovom, če je tabel več, da se nanje lahko sklicujemo v besedilu. - Razložimo kratice, npr. v naslovu ali v opombah. - Navedemo vir, če podatke od kod povzemamo in jih prikažemo v tabeli. - Označimo – poimenujemo kolone in vrste tabele. - V stolpce in vrste tabel postavljamo števila (frekvence), deleže (strukturno ali odstotke), pa tudi rezultate statističnih preizkusov. - Izbrani primer ali format tabel, če je ustrezen, večkrat uporabimo, ne pa da enkrat prikažemo podatke na en način, drugič na drug način. - Podatke predstavimo v logičnem vrstnem redu, npr. od bolj pogostih h manj pogostim, in ne po odgovorih v vprašalniku. - V tabelah navedemo tudi velikost vzorcev oz. število enot, če je število različno. - Pri kombinacijskih tabelah za dve spremenljivki navedemo tudi skupno vrsto in kolono. Ogiva je grafična predstavitev kumulativne frekvenčne porazdelitve s poligonom, kjer v koordinatni sistem nanašamo točke (x j, min, Fj). Grafični prikaz večrazsežnih struktur: - enako široki stolpci za vsako spremenljivko posebej, - strukturo v vsakem stolpcu prikažemo kot enorazsežno. 5.1.8 Raziskovalni problem, raziskovalno vprašanje in hipoteze Definiranje problema vodi v natančno določitev namena znanstveno raziskovalnega dela. Raziskovalni problem je splošno vprašanje, ki ga postavimo na začetku raziskave in nanj z zbranimi podatki v raziskavi odgovorimo (navedemo razloge zakaj smo se za ta problem odločili, navedemo ugotovitve drugih raziskovalcev, ki so se ukvarjali s podobnim raziskovanjem). Z raziskovalnimi vprašanji notranje razčlenimo raziskovalni problem. Vprašanje/a postavljena na začetku raziskave razčlenimo na več ožjih vprašanj, ki postavijo 75 mag. Barbara Rodica RDZN VŠZ, Novo mesto meje naši raziskavi. Hipoteza (imenovana tudi domneva) je pomembna, ker odraža raziskovalno vprašanje. V idealnem primeru raziskovalec na temelju svojih izkušenj, poznavanja literature, postavljenih raziskovalnih vprašanj in neredko intuicije oblikuje eno ali več raziskovalnih (delovnih) hipotez, ki odraža naše domneve in pričakovanja. V statistiki govorimo o statističnih hipotezah, ki so prisotne pri statističnih obdelavah podatkov (ničelne hipoteze, hipoteze neodvisnosti, hipoteze enake verjetnosti). Ločimo dve skupini hipotez: • deskriptivna hipoteza oz. opisna hipoteza – z njo opišemo stanje, • kavzalna hipoteza oz. vzročno-posledična hipoteza - z njo iščemo vzroke določenega stanja (zakaj je določeno stanje). Kavzalna hipoteza vsebuje dve spremenljivki. Vsaka delovna hipoteza ima svojo alternativo (H1), ničelno hipotezo (H0), ki predstavlja negacijo (zavrnitev) delovne hipoteze. Obe se torej medsebojno izključujeta. H0 pomeni, da predpostavimo, da ni razlik med skupinami in da ne bo prišlo do povezave med spremenljivkami, ki jih opazujemo (Gerrish in Lacey, 20101; Košmelj, 2001; Plichta in Garzon, 2009; Pierce, 2009) . H0 je domneva, ki jo na podlagi vzorčnih vrednosti preverjamo. Primer: H0: Med medicinskimi sestrami v izbrani regiji ni razlik v izobrazbi med moškimi in ženskami. H1: Med medicinskimi sestrami v izbrani regiji so značilne razlike v izobrazbi med moškimi in ženskami. Hipoteze omogočajo raziskovalcem, da izrazijo pričakovane odnose med spremenljivkami. Pri statističnem sklepanju pri preizkušanju hipoteze o statističnem parametru poznamo oziroma predpostavljamo določeno vrednost statističnega parametra iz osnovne populacije, vendar želimo to preizkusiti na osnovi parametra, ki ga izračunamo iz vzorčnih podatkov. V raziskovalnem procesu skušamo ugotoviti, ali lahko zavrnemo ničelno hipotezo pri sprejemljivi ravni tveganja P < 0,01, govorimo o signifikantnem (značilnem) vplivu proučevanega dejavnika ali lahko to storimo šele pri ravni P < 0,05. Statistično značilna (signifikanca - vrednost p) pomeni, da razlike med skupinami niso nastale zgolj slučajno, ampak so posledica nekega sistematičnega vpliva. Če je stopnja značilnosti manjša od 5% (p < 0,05) to pomeni, da razlike, ki smo jih odkrili, niso posledice domnevnega vzroka, pač pa nekaterih drugih vzrokov. V tem primeru ničelno domnevo zavrnemo in potrdimo raziskovalno hipotezo (Plichta in Garzon, 2009). Pomembno je poudariti, da je uspeh ali neuspeh raziskovalnega dela odvisen od izbora spremenljivk, ki jih izbere raziskovalec. Izbor spremenljivk lahko namreč prikaže raziskovalni problem v vsej njegovi kompleksnosti, lahko 76 mag. Barbara Rodica RDZN VŠZ, Novo mesto pa se zgodi, da spremenljivke, ki so zbrane za predstavljanje raziskovalnega problema tega ne opišejo. 5.2 Kvalitativno raziskovanje v ZN Kvalitativna raziskava se je pojavila mnogo pozneje kot kvantitativna. Uporaba kvalitativnih metod v zdravstveni negi se je pričela uveljavljati v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Njene glavne značilnosti so besede in besedni opisi, ki jih obdelamo in analiziramo na besedni način brez uporabe merskih postopkov. Pri kvalitativnem raziskovanju smo prepuščeni subjektivnim kriterijem, zato je zelo pomembna dokumentiranost celotnega procesa raziskovanja in dostopnost gradiv, ki pri tem nastanejo. V okviru analize kvalitativnih podatkov poskušamo vse razpoložljive, relevantne in zanesljive podatke razlagati v kontekstu celote, kjer v interpretacijo umeščamo vsak obravnavan primer. 5.2.1 Značilnosti kvalitativne raziskave S kvalitativnimi metodami predstavimo informacije tako, da so zgodbe in izkušnje bolnikov razumljive negovalnemu osebju in bližje njihovim praktičnim izkušnjam. Streubert in Carpenter (2003) sta poudarila, da kvalitativne metode omogočajo popolno raziskavo bolnikovih izkušenj, vključno z osebnimi odnosi in vrednotami. Parahoo (2006) navaja, da lahko kvalitativno raziskavo uporabimo, ko nas zanimajo mnenja, vrednote in stališča raziskovancev. Zaradi kompleksnosti kvalitativne raziskave se le-ta večinoma odvija kot študija enega samega primera ali majhnega števila primerov, ki je poglobljena. Zato mora vsak raziskovalec, ki opravlja kvalitativno raziskavo, prisluhniti raziskovancem. Kvalitativni raziskovalci so predani raziskovanju skozi uporabo različnih načinov razumevanja. Raziskovalci podajo vprašanje o posebnem fenomenu za iskanje primerne metode ali pristopa, da bi odgovorili na raziskovalno vprašanje. V kvalitativni raziskavi postavimo cilje raziskave. Če imamo vnaprej postavljene cilje si ne postavljamo nepotrebnih vprašanj, cilji so meje naše raziskave. Značilno je posploševanje po analogiji. Kvalitativne analize izvedemo na osnovi dobljenih odgovorov. Raziskovalni načrt je cikličen kar pomeni, da se vseskozi dopolnjuje, nadaljuje, krog raziskave se lahko ponavlja. Ker je v kvalitativnih raziskavah prisoten subjektivni vidik moramo vedeti do katere mere je dobro biti raziskovalec in kdaj se poistovetiti z osebo. Zato pišemo raziskovalni dnevnik, delamo pogovore s »kritičnimi prijatelji« in drugimi raziskovalci. Raziskovalno situacijo tvorijo raziskovalec in proučevane 77 mag. Barbara Rodica RDZN VŠZ, Novo mesto osebe. Osebe, ki so vključene v raziskavo nam lahko podajo kakšen nasvet. Intervju, kjer intervjuvanec s podpisom jamči avtentičnost odgovorov ima pomembno vlogo za avtentičnost zbranih podatkov. Značilnosti kvalitativne raziskave: • Kvalitativne raziskave vključujejo manjši vzorec v raziskavo vključenih oseb. • Raziskava je pogosto študija primera z zelo poglobljenimi odgovori, ki vključuje tudi delikatne teme. • Za kvalitativno raziskavo pripravimo raziskovalna vprašanja in predvidimo cilje raziskave. Tako se izognemo postavljanju nepotrebnih vprašanj, hkrati pa zapisani cilji predstavljajo meje raziskave. »Kriterij kakovosti kvalitativne raziskave je, da je raziskava tem bolj zanesljiva, čim bolj podobne rezultate dobimo pri njenih ponovitvah« (Skela Savič, 2010 , str. 29). • Kvalitativna raziskava poteka po cikličnem raziskovalnem načrtu, kar pomeni, da se vseskozi dopolnjuje, nadaljuje,.. krog raziskave se lahko ponavlja. • Raziskovalci, ki izvajajo kvalitativno raziskavo, od raziskovancev velikokrat zbirajo podatke v njihovem domačem okolju, zato morajo pri raziskovanju upoštevati, kako kulturni, socialni in drugi dejavniki vplivajo na njihove izkušnje in vedenje. . Shema 11: Ciklični raziskovalni načrt V praksi poznamo več možnih postopkov pridobivanja podatkov za kvalitativno raziskavo, različne izvedbe raziskav in kvalitativnih analiz besedila. Eden izmed možnih in najpogosteje 78 mag. Barbara Rodica RDZN VŠZ, Novo mesto uporabljanih postopkov, kjer pridobimo podatke za kvalitativno analizo je izvedba intervjujev. Lahko pa so vir pridobivanja podatkov tudi razna opazovanja z udeležbo (javno, tajno), ali pa pridobimo podatke z analizo dokumentov, npr.: zapisi v dnevnik, filmi, videoposnetki, fotografije, risbe, formalni dokumenti idr. V intervjuju (v poglavju 3.1.2) je za kakovost pridobljenih podatkov pomembna temeljita predhodna priprava spraševalca, saj mora v procesu izvajanja raziskave ustvariti takšen odnos do intervjuvanca, da bo lahko dosegel zastavljene cilje raziskave. Pri izvedbi nestrukturiranega intervjuja vnaprej pripravimo le nekaj vprašanj. Globinski intervju navadno uporabljamo za ugotavljanje intervjuvančevih mnenj in namer (Ivanko, 2007). Najprej izvedemo intervju, nato sledijo naslednje faze: (1) Zapišemo lahko dobesedni prepis intervjujev, ki smo jih posneli npr. z diktafonom (t.i. dobesedna »transkripcija«), ali pa jih zapišemo v parafrizirani obliki, kjer s svojimi besedami oblikujemo odgovore. To je izhodišče za nadaljnjo analizo. (2) V drugi fazi izvedemo odprto kodiranje1, ko iz prebranih odgovorov določimo kodirne enote. Posamezna kodirna enota je del besedila, ki vključuje bistveno pomembne informacije za raziskavo. Pomembne dele besedila označimo ali zapišemo v pripravljeno tabelo, tako da prikažemo »našo pot razmišljanja«. Kodirne enote v nadaljevanju analiziramo, preberemo besedilo in odgovorimo na cilje. (3) Tretja je osrednja faza procesa kvalitativne analize, ko izvedemo kodiranje. Zapišemo kode, ki so ključne besede. Posameznik delom besedila pripisuje pomen, ki ga označi s kratko besedo ali besedno zvezo oziroma kodo. (4) Nato oblikujemo kategorije (imenovane tudi podkategorije glavne kategorije), ko vsebinsko sorodne kode združimo v širšo enoto. Dobljene kategorije so cilj raziskave, zato kategorije zapišemo v cilj raziskave. (5) V fazi definiranja glavne kategorije iz posameznih kategorij zapišemo skupni opis kategorije tako, da zapišemo katere kode sestavljajo posamezno kategorije. (6) V zadnji fazi izvedemo poskusno utemeljeno teorijo, ki je zaključek kvalitativne analize. Shema 12: Primer postopka izpeljave kvalitativne analize 1 Zaprto kodiranje izvedemo tako, da pred izvedbo intervjuja določimo kode. 79 mag. Barbara Rodica RDZN VŠZ, Novo mesto Vir: prirejeno po Habjančič (2008, str. 100, v Erjanti, 1999) V kvalitativnih raziskavah nimamo na voljo spiska napak ali razsežnosti, na osnovi katerih bi ocenili kakovost podatkov, zato je za presojo kakovosti podatkov iz kvalitativne raziskave potreben precej podroben vpogled v samo raziskavo. Raziskovalci se morajo posebej potruditi, da je kvalitativna raziskava ne le kakovostno izpeljana, ampak tudi kakovostno dokumentirana. Zbiranje podatkov je tesno povezano njihovo analizo, ker se običajno prilagaja ugotovitvam sprotne analize. Tako se moramo zelo podrobno seznaniti s samo raziskavo, da lahko presojamo njeno kakovost. V kvalitativni raziskavi je raziskovalec ključen za zbiranje in analizo podatkov. Zato je dobro poznati njegovo predznanje, izkušnje, namene in cilje ter morebitno pripadnost določeni teoretični perspektivi. Pomembna so tudi načela izbire, ki vodijo raziskovalca pri odločitvah o področju raziskovanja in o vključitvi dogodkov, skupin in posameznikov v raziskavo in njegova etična načela. V samem procesu pridobivanja podatkov je pomemben začetni pristop raziskovalca, saj z začetnim načinom vzpostavitve stika z izbranimi enotami ta lahko determinira vse nadaljnje postopke. Pri izvedbi oz. pri pridobivanju podatkov je potrebno nameniti posebno pozornost metodam proučevanja in zbiranja podatkov, ki se lahko uporabijo na različne načine. Bregar, Ograjenšek in Bavdaž (2005, str. 26) opozarjajo na naslednje: »Če je na primer raziskovalec v nestrukturiranem intervjuju v časovni stiski in stalno sovpada sogovorniku v besedo ali pa če skuša zapolniti vsako sekundo tišine, bo tudi intervjuvanec hitel z odgovori, ki bodo zelo verjetno površni. Nasprotno pa bo umirjen intervju z nevsiljivimi ponovitvami istega vprašanja intervjuvancu pomagal do priklica že skoraj pozabljenih dogodkov. To so seveda že podrobnosti, ki pa nezanemarljivo dvigujejo ali znižujejo kakovost zbranih podatkov. Zato je priporočljivo proučiti kakšen izsek iz originalnega gradiva: iz prepisa intervjuja, zapiskov opazovanja ali uporabljenih dokumentov. Na ta način spoznamo kontekst, v katerem je 80 mag. Barbara Rodica RDZN VŠZ, Novo mesto zbiranje podatkov potekalo, konkretne procese zbiranja podatkov in njihovo povezavo z analizo podatkov in ugotovitvami, s tem pa tudi njihovo veljavnost in zanesljivost.« Kritiki kvalitativnega raziskovanja poudarjajo, da je kvalitativno raziskovanje preveč subjektivno, saj je zaznati preveč osebnega odnosa v poteku raziskave, v analizi in interpretaciji dobljenih rezultatov. Navajajo, da so oblikovani sklepi takšne raziskave vprašljivi. Da bi izločili subjektivni vidik v procesu raziskovanja je pomembno, da raziskovalec ve, do katere mere je dobro biti raziskovalec in v katerem trenutku se raziskovalec poistoveti z osebo. V ta namen raziskovalec piše raziskovalni dnevnik, dela pogovore s »kritičnimi prijatelji« in drugimi raziskovalci. Kvalitativno raziskovanje je po mnenju kritikov pogosto nestrukturirano. Poročila so nepopolna, nejasna in pomanjkljiva je preglednost rezultatov. Zaradi nestandardiziranih postopkov izpeljave jih je težko ponoviti. Kot odgovor na to kritiko je prikazan možen primer obdelave in predstavitve rezultatov. Pogosta kritika je, da ni razloženo, kako so bili posamezniki izbrani v raziskavo. Kritiki raziskovanja trdijo, da uspešnost kvalitativne raziskave temelji na raziskovalčevi spretnosti in iznajdljivosti, saj je »raziskovalec glavni instrument raziskave«. Prav tako je težava kvalitativnih raziskav tudi posploševanje rezultatov iz vzorca na osnovno množico, saj je postavljeno vprašanje: Ali lahko en primer ali manjše število proučevanih primerov predstavlja celotno populacijo? Številne kritike kvalitativnega raziskovanja, zavrnemo z utemeljenimi poskusnimi teorijami, ki temeljijo na kvalitativnih tehnikah raziskovanja, s katerimi dobimo številne informacije, ki so pomembne za izvajanje prakse v zdravstveni negi. Ker je cilj raziskovalcev pridobiti poglobljene odgovore na zastavljena vprašanja, je zelo pomembna izbira oseb, ki bodo sodelovale v raziskavi. Pretehtati je potrebno ali bo izbrana oseba lahko odgovorila na naša vprašanja. Zato smo v predstavljenem primeru v nadaljevanju postavili vprašanje, na katerega smo predvidevali, da intervjuvane osebe poznajo odgovor oziroma imajo izkušnje. Primer: Kvalitativna analiza besedila o timskem delu v času klinične prakse Za predstavitev kvalitativne analize besedila je v nadaljevanju prikazan primer pilotske raziskave, katere namen je bil preveriti ustreznost raziskovalnega vprašanja in pridobiti podatke in dodatne informacije za nadaljnje raziskovanje. V predstavljeni raziskavi nas je zanimal vidik izrednih študentov o timskem delu v procesu izvajanja klinične prakse. Ker smo pri izvedbi kvalitativne analize želeli pridobiti poglobljena mnenja in pri tem upoštevati dejstvo, da »moramo imeti vedno« možnost, da dobimo odgovor na zastavljeno vprašanje, smo postavili le eno vprašanje v obliki intervjuja. Pred izvedbo skupinskega intervjuja smo z 81 mag. Barbara Rodica RDZN VŠZ, Novo mesto namenom, da prikažemo intervjuvancem, da so njihovi odgovori pomembni za naše nadaljnje raziskovalno delo, obrazložili namen raziskave. 5.1.1 Raziskovalno vprašanje in cilji Raziskovalno vprašanje: Zakaj je timsko delo v času klinične prakse pomembno za izredne študente? Cilj raziskovanja je bil pridobiti poglobljena mnenja izrednih študentov, o pomenu timskega dela v času klinične prakse. Študentom smo zato v okviru predmeta Raziskovalno delo v zdravstveni negi postavili odprto vprašanje iz področja, kjer že imajo določene izkušnje pridobljene v procesu izobraževanja ali iz delovnega okolja. Cilj raziskave je bil izvedeti, kaj menijo izredni študentje VŠZ o timskem delu v procesu opravljanja klinične prakse, kaj je po njihovem mnenju pomembno za dobro izvedeno timsko delo, kako razumejo svojo vlogo v času opravljanja klinične prakse, kakšna so bila njihova pričakovanja in kakšne so bile njihove izkušnje o timskem delu na klinični praksi. 5.1. 2 Metode in vzorec Raziskavo v obliki intervjuja smo izvedli med izrednimi študenti Visoke šole za zdravstvo. Študentje, ki smo jih zaprosili za anonimno sodelovanje v kvalitativni raziskavi so se prostovoljno odločili za sodelovanje. Od 41 študentov, jih je 56% sodelovalo v raziskavi. Svoje odgovore so zapisali na list papirja, kjer je bil v uvodu zapisan namen raziskave in zahvala, nato je bilo postavljeno odprto vprašanje: »Zapišite vaše mnenje o TIMSKEM DELU v procesu opravljanja klinične prakse«. Pisanje odgovora ni bilo časovno omejeno. Najdaljši čas zapisa ni presegel 30 minut. V nadaljevanju smo izvedli dobesedni prepis besedila, ki smo ga večkrat prebrali, nato pa na osnovi vseh zapisanih intervjujev izvedli kvalitativno metodo analize besedila. Postopek določitve samostojnih kod, podkategorij in nato formuliranje teh v glavno kategorijo, je natančno predstavljeno v podpoglavju 5. 1. 3, v tabeli št. 1. 5.1. 3 Obdelava podatkov in rezultati V rezultatih predstavimo »pot našega razmišljanja« pri analiziranju besedila. Predstavimo glavno kategorijo Timsko delo izrednih študentov v času klinične prakse (GK), ki smo jo sestavili iz indeksiranih podkategorij (PK1, PK2, PK3), podkategorijo predstavljajo značilne kode (K1, K2, K3, K4, K5, K6), kodirne enote in podamo pomembne citate iz intervjujev, na 82 mag. Barbara Rodica RDZN VŠZ, Novo mesto podlagi katerih smo te kode določili. Vsak citat ima zapisano številko intervjuja (lahko zapišemo tudi čas izvedbe). V članku bodo predstavljeni le rezultati analize izjav, ki opredeljujejo timsko delo izrednih študentov v času klinične prakse. Tabela 8: Primer analize besedila Definicija na osnovi katere zapišemo Timsko delo izrednih študentov v času klinične prakse prispeva k poskusno teorijo izgradnji poklicne identitete. Definiranje kategorije – glavna kategorija Timsko delo izrednih študentov v času klinične prakse. PK1: klinična praksa (sestavljajo samostojne kode: K1, K5), Podkategorije (PK) PK2: timsko delo – značilnosti (sestavljajo samostojne kode: K3, K4), PK3: timsko delo – izgradnja poklicne identitete (sestavljajo samostojne kode: K1, K2, K,3, K4, K5). K1: klinična praksa izrednih študentov (sestavljajo kodirne enote: Samostojne kode (K) KE1, KE2, KE7, KE10, KE12), K2: vključenost študentov (sestavljajo kodirne enote: KE1, KE3, KE4, KE9, KE10), K3: sodelovanje (sestavljajo kodirne enote: KE1, KE6, KE10, KE11, KE12), K4: novo znanje (sestavljajo kodirne enote: KE4, KE6, KE8, KE9, KE10), K5: izredni študij (sestavljajo kodirne enote: KE3, KE7, …), KE1: vključitev študentov v time, KE2: vloga mentorja, KE3: Kodirne enote (KE) predhodne izkušnje, KE4: preverjanje znanja, KE5: želja po osvojitvi novega znanja, KE6: nove izkušnje, KE7: izobraževanje, KE8: izmenjevanje izkušenj, KE9: dopolnjevanje znanja, KE10: pridobitev novega znanja, KE11: različne naloge, KE12: sodelovanje z mentorjem … Intervjuji: I1: »V procesu opravljanja klinične prakse sem naletel na različno vključevanje v time, kjer … I2: … I3: … 83 mag. Barbara Rodica RDZN VŠZ, Novo mesto I4: … Primer določitve kodirnih enot iz delov besedila: I1: »V procesu opravljanja klinične prakse sem naletel na različno vključevanje v time, kjer sem opravljal klinično prakso. Na določenih oddelkih sem bil aktivno vključen v tim skozi celotno prakso in pridobil veliko znanja. Na drugih oddelkih ne morem reči, da sem bil vključen v timsko delo, saj je bilo moje delo odvisno od dobre volje »kakšne« sestre«. I2: »Timsko delo je v zdravstvu zelo pomembno, če tim pravilno funkcionira. Če potekajo odkriti, iskreni, pošteni pogovori. Če se člani tima, ne držijo pravil timskega dela, pride do nesoglasij. Vsi vemo, kaj je timsko delo. V naših rednih službah smo redno vključeni v timsko delo. Pri klinični praksi so pomembna navodila mentorja, …« I3: »Na klinični praksi timskega dela ni. Opravljamo naloge, ki nam jih zaupajo. Mentor na praksi ni prisoten …« Vir: Lastni, 2011. Glavno kategorijo lahko opredelimo glede na njene značilnosti, pogoje in posledice. Tabela nam je v pomoč pri definiranju in obrazložitvi poskusne utemeljene teorije. Tabela 9: Primer analize glavne kategorije besedila TIMSKO DELO IZREDNIH ŠTUDENTOV V ČASU KLINIČNE PRAKSE Pogoji, razlogi značilnosti Posledice, ukrepi poteka v timu sodelovanje med člani tima, primer dobri rezultati, izmenjevanje prakso, izkušenj študent v pridobi znanja, študent pridobi nadgradnja znanja poteka delo v timu - študent ni dopolnjevanja znanja, ni vključen v delo tima znanja pomembne izkušnje poteka delo v timu - študent dopolnjevanje vključen v delo tima prenosa pomembne izkušnje motivacija mentorja, ni nadgradnje znanja zaradi motivacije šole lastnega ravnanja timsko delo ne poteka ni sodelovanja med dodatno izobraževanje zaposlenimi, ni znanja ali pomenu timskega dela motivacije študenta Vir: Lastni, 2011. 84 mag. Barbara Rodica o RDZN VŠZ, Novo mesto 5.1.4 Razprava Kvalitativna analiza besedila omogoča, da je v raziskavi prisoten subjektivni vidik, saj je od raziskovalca in njegovega predznanja »odvisno« kako bo interpretiral dobljene rezultate in predstavil rezultate. Predlog, kako predstaviti postopek analize besedila in dobljene rezultate prikazujeta tabeli št. 1 in št. 2. Rezultati takšne analize so predlogi, usmeritve za nadaljnje delo in izboljšanje zdravstvene nege. Iz analize besedila ugotovimo, da so študentje v času klinične prakse različno aktivni in vključeni v timsko delo, kar je prikazano v tabeli št. 2. Njihova pričakovanja so usmerjena v nadgradnjo in dopolnjevanje znanja. Poudarili so pomen timskega dela in željo po vključenosti v tim, da bi lahko pridobili določena znanja. Ugotovitve izvedene pilotske raziskave bodo uporabljene v nadaljnjem raziskovanju. Postavljeno bo naslednje raziskovalno vprašanje: Kakšen je vpliv timskega dela v času klinične prakse študenta k izgradnji njegove poklicne identitete? Cilj raziskave je: Pokazati, da ima timsko delo v času klinične prakse pomembno vpliva na izgradnjo poklicne identitete študenta. 5.2.2 Značilnosti analize kvalitativnih podatkov Značilnosti analiza kvalitativnih podatkov so: • poudarjen pomen konteksta za razumevanje različnih pojavov (dolčen dogodek, dejanje, izjava je odvisen od družbenega sistema, okolja ali obdobja v katerem se pojavi, • poudarjen pomen študij primera (ena ali manjše število enot, kjer imamo opravka s širokim naborom spremenljivk za majhno število enot, kar raziskovalcu omogoča ustrezno poglobitev v raziskovalni problem), • neposredni značaj analize kvalitativnih podatkov (raziskovalec naj predmet proučuje v njegovem naravnem okolju, kjer naj se v odnosih s preučevanimi ljudmi vede naravno in nemoteče – »stopnja (ne)opaznosti raziskovalca), • induktiven značaj analize podatkov (raziskovalci odkrivajo koncepte, vpoglede, različne načine interpretacije itd., za kvalitativno raziskovanje je značilen fleksibilen raziskovalni načrt: raziskavo pričnemo z le okvirno opredeljenem raziskovalnim problemom, ki ga je bolj natančno mogoče opredeliti šele v teku raziskave), • procesnost analize kvalitativnih podatkov (poteka običajno v daljšem časovnem obdobju, ker je na ta način mogoče opazovati razvoj opazovanih pojavov), 85 mag. Barbara Rodica RDZN VŠZ, Novo mesto • interpretacija z vidika zaznav opazovanih ljudi (raziskovalec v analizi kvalitativnih podatkov ne išče objektivne resnice o določenem pojavu, ampak poskuša razumeti perspektive različnih ljudi), • visoka veljavnost in nizka zanesljivost (ponovljivost) analize kvalitativnih podatkov (raziskovalec dobi podatke iz neposrednega stika z raziskovanim, zato je veljavnost analize kvalitativnih podatkov visoka, njena zanesljivost (ponovljivost) pa nizka, saj raziskovalni pristopi niso standardizirani do takšne mere kot v analizi kvantitativnih podatkov), • specifična vloga raziskovalca v okviru raziskovale situacije (raziskovalec je v bistvu merski instrument, kar v raziskovalni proces vnaša metodološka, osebna in etična vprašanja – v kolikšni meri naj raziskovalec postane del okolja, ki ga proučuje; ali naj razkrije svojo vlogo ali ne ipd. 86 mag. Barbara Rodica RDZN 6 VŠZ, Novo mesto VLOGA RAZISKOVALCA 6.1 Značilnosti raziskovalnih pristopov Kriteriji ugotavljanja spoznanj, ki se pokažejo pri raziskovanju morajo izhajati iz paradigme, ki ji določena oblika raziskovanja pripada. Za ocenjevanje kakovosti znanstvenih spoznanj kvalitativnega raziskovanja se uporabljajo (isti) kriteriji kot v kvantitativnem raziskovanju. Kakovost raziskovanja je v kvantitativnem pristopu opredeljena s pojmi: • zanesljivost, • veljavnost (vsebinska: z veljavnostjo testa mislimo na njegovo lastnost, da meri prav tisto, kar imamo namen z njim meriti; kriterijska, konstruktna), • objektivnost, • občutljivost. Če imajo uporabljeni merski instrumenti zadovoljive merske karakteristike, naj bi raziskovalni izsledki dali kar se da natančno in konsistentno podobo objektivne stvarnosti. Bryman (2004) meni, da aplikacija kvantitativnih kriterijev veljavnosti in zanesljivosti v kvalitativno raziskovanje ni mogoča. Raziskovalce razdeli: 1. Kvalitativno usmerjeni raziskovalci, ki so prevzeli kvantitativne kriterije (t.i. realisti, izhajajo iz tega, da lahko kvalitativni raziskovalci zajamejo realnost v svojih konceptih in teorijah), 2. raziskovalci, ki uporabljajo kvantitativnim kriterijem alternativne kriterije (po njihovem mnenju so koncepti in teorije reprezentacije, zato lahko obstajajo enako kredibilne reprezentacije istega pojava), 3. zagovorniki subtilnega realizma (Hammersley), ki pomenijo srednjo pot med realisti in antirealisti. Kriteriji ugotavljanja kakovosti znanstvenih spoznanj kvalitativnega raziskovanja so za različne merske karakteristike razdeljeni v naslednje štiri skupine: - POZITIVISTIČNI PRISTOP (Hammersley, 1992), - POSTPOZITIVISTIČNI PRISTOP (Hammersley), - POSTMODERNISTIČNI PRISTOP (Hammersley), - POSTSTRUKTUR. PRISTOP (Lincoln in Denzin, 1994). 87 mag. Barbara Rodica RDZN 6.2 VŠZ, Novo mesto Raziskovalni pristopi Pozitivistični raziskovalni pristop v kvalitativnem raziskovanju zagovarja uporabo kriterijev, ki se uporabljajo tudi v kvalitativnem raziskovanju, zato za pozitivistični raziskovalni pristop velja naslednje: • notranja zanesljivost (stopnja strinjanja različnih raziskovalcev …, ter usklajenost pri analiziranju zbranih podatkov), • zunanja zanesljivost (možnost ponovitve raziskave), • notranja veljavnost (ali imajo ugotovitve utemeljitev v proučevani situaciji), • zunanja veljavnost (možnost posplošitve ugotovitev iz proučevane v druge situacije) in • notranje in zunanje objektivnosti. Postpozitivistični raziskovalni pristop Kvalitativno empirično raziskovanje je drugačna oblika znanstvenega raziskovanja kot kvantitativno, zato zahteva vzpostavitev drugačnih metodoloških pristopov (gre predvsem za drugačno poimenovanje kriterijev). O tem, kakšne kriterije uporabiti ni soglasja oziroma je doseženo le soglasje o tem, da morajo biti kriteriji specifični. Raziskovalci, ki uporabljajo postpozitivistični raziskovalni pristop so: Moser (transparenca, skladnost, vpliv raziskovalca), Lincoln in Guba: verodostojnost (kredibilnost, prenosljivost, doslednost, možnost potrditve) in avtentičnost, Silverman in Steinke. Pomembne značilnosti oz. kriteriji postpozivističnega raziskovalnega pristopa so: • Transparenca – transparenca funkcij, transparenca ciljev in metod raziskovalnega dela. Transparentnost zagotovimo tako, da rezultate raziskave javno predstavimo (javna razgrnitev …). • Kriterij skladnosti: ocenjujemo kakšno je ujemanje med cilji in metodami raziskovalnega dela, a tudi med cilji in teoretičnimi podlagami raziskovanja. • Kriterij vpliva raziskovalca (ga ne sme pačiti …). • Triangulacija, analitična indukcija, naturalistični kriteriji. Postmodernistični raziskovalni pristop zavrača možnost določitve kakršnihkoli kriterijev za presojo znanstvenosti analize kvalitativnih podatkov oz. ocenjevanja kakovosti spoznanj kvalitativnega raziskovanja. Pri tem pristopu je že sama zamisel o ocenjevanju kakovosti 88 mag. Barbara Rodica RDZN VŠZ, Novo mesto analize kvalitativnih podatkov v nasprotju z naravo kvalitativnega raziskovanja in objektov, ki so predmet tega raziskovanja. Pri raziskovanju oz. razlagi raziskovanja uporabimo podobo kristala :“podoba, ki jo vidimo je odvisna od našega gledišča”. V postmodernističnem raziskovalnem pristopu je spremenjen tradicionalni pogled na veljavnost. Raziskovalci poudarijo, da ne obstaja la ena resnica in zavračajo zunanji kriterij preverjanja spoznanj. Poststrukturalistični pristop si prizadeva oblikovati popolnoma nov sklop kriterijev, ki naj bi poudarjali temeljne značilnosti analize kvalitativnih podatkov (subjektivnost, čustva …) in bi izhajali iz kvalitativnega raziskovanja. Po mnenju Lincolna in Denzina bi morali pri oblikovanju kvalitativnega raziskovanja upoštevati metodologij kvantitativnega raziskovanja, hkrati pa vključiti tudi subjektivnost, čustva in druge dejavnike, ki jih kvantitativno raziskovanje zanemarja. Lather: ironična, paralogična, rizomatična in čutna veljavnost. Silverman (2005) je postavil štiri vprašanja za ocenjevanje kakovosti kvalitativne raziskave: 1. Ali je raziskava omogočila oblikovanje nove teorije? 2. Ali je raziskovalec uporabljene raziskovalne postopke ustrezno utemeljil? 3. Ali so bile metode oz. tehnike zbiranja podatkov ustrezno uporabljene glede na izbrani raziskovalni problem? 4. Koliko je raziskava pripomogla k napredku prakse, oziroma koliko so ugotovitve raziskave uporabne za praktike pri reševanju njihovih konkretnih problemov? 89 mag. Barbara Rodica RDZN 7 VŠZ, Novo mesto MERSKE KARAKTERISTIKE RAZISKAVE, VZORČENJE, TRIANGULACIJA 7.1.1 Merske karakteristike Temelj znanstvenega kvantitativnega raziskovanja je v zagotavljanju objektivnosti, zanesljivosti in veljavnosti ter natančnosti in občutljivosti postopkov, s katerimi testiramo hipoteze. V procesu raziskovanja gre za preplet merskih karakteristik, kjer je potrebno zagotoviti vse kriterije. Glavne merske karaketristike so: • veljavnost (vsebinska, kriterijska, konstruktna) – jo izračunamo, • zanesljivost (retestna metoda, metoda paralelnih oblik, metoda sodih in lihih polovic, metoda analize notranje konsistentnosti) – jo izračunamo, • objektivnost – opišemo in ne izračunamo, • občutljivost – opišemo in ne izračunamo. V znanstvenih raziskavah moramo zagotoviti objektivnost kot najsplošnejši princip znanstvenega raziskovanja. Objektivno znanstveno delo predpostavlja preverljivost raziskovanja, kar pomeni da mora biti zagotovljena možnost, da spoznanja in ugotovitve, do katerih pride raziskovalec, lahko preveri tudi vsak drug raziskovalec. Objektivnost: • izvedbe, • vrednotenja, • interpretacije. Ivanko (2007) poudarja, da objektivnost predpostavlja nepristranski, stvaren, nevtralen in pravičen odnos raziskovalca do določenega pojava ali predmeta raziskovanja, ki obstaja neodvisno od subjekta, njegovega opazovanja in mišljenja. Raziskovalec mora v svojih raziskovanjih težiti k nepristranskemu iskanju resnice, ki jo pridobi v procesu raziskovanja. Objektivnost dosežemo, če v raziskavi upoštevamo, da so vsi možni vplivi raziskovalca na odgovore raziskovancev zmanjšani na minimum. Zagotoviti moramo, da vsi raziskovanci izpolnjujejo instrument pod enakimi pogoji. Vsi dobijo enaka vprašanja, navodila in imajo enake pogoje za izpolnjevanje instrumenta. Raziskovalec, ki se odmakne od raziskovancev in ne vpliva na raziskavo s svojimi pogledi na podatke, ki jih zbira in analizira, zagotovi raziskavi objektivnost. Objektivnost je pomembna v fazi interpretacije. Bolj ko so postopki, ki dajejo numerične rezultate, standardizirani, večja je možnost objektivne interpretacije. V fazi interpretacije podatkov je pomembno, da se isti odgovor interpretira na enak način ne glede na ostale okoliščine. 90 mag. Barbara Rodica RDZN VŠZ, Novo mesto Načelo zanesljivosti znanstvenih metod terja od raziskovalcev, da svoja stališča ali sodbe dovolj obrazložijo in dokažejo z določenimi logičnimi postopki (Ivanko, 2007, str. 3-4). Zanesljiv je instrument, ki ob ponovni uporabi na isti populaciji da podobne rezultate. Pri retestni metodi iste osebe rešijo isti instrument npr. dvakrat. V primeru uporabe metode paralelnih oblik vsak testiranec reši dve podobni obliki instrumenta, tako dobijo vsi dva rezultata (dva testa; A in B). Tudi v primeru metode sodih in lihih polovic dobimo dva rezultata, vendar instrument razdelimo na dve polovici naknadno (npr. ločimo vse sode in lihe naloge). Zanesljivost: • retestna metoda, • metoda paralelnih oblik, • metoda sodih in lihih polovic, • metoda analize notranje konsistentnosti, • Crombachov koeficient α. Veljavnost raziskovalec zagotovi tako, da imajo analize ali interpretacija dobljenih rezultatov podlago v raziskovalnem gradivu. Veljavna in dobra hipoteza je relevantna - omogoča rešitev osnovnega problema raziskovanja, je preverljiva - z miselnimi postopki, znanstvenimi dejstvi ali izkušnjami lahko potrdimo oziroma dokažemo ali ovržemo hipotezo ali nekatere njene posledice, je kompatibilna – je čimbolj usklajena z že preverjenimi in sprejetimi hipotezami, je plodna in enostavna (Ivanko, 2007). Veljavnost: • vsebinska, • kriterijska, • konstruktna. Z vsebinsko veljavnostjo testa želimo zagotoviti, da meri prav tisto, kar imamo namen z njim meriti. Če imajo uporabljeni merski instrumenti zadovoljive merske karakteristike, naj bi raziskovalni izsledki dali kar se da natančno in konsistentno podobo objektivne stvarnosti. Vsebinsko veljavnost preveri raziskovalec tako, da preveri instrument (npr. vprašalnik) pri kateri drugi osebi (v raziskavi zapišemo koliko ljudi je preverilo instrument). Kriterijsko veljavnost lahko zagotovimo tako, da primerjamo rezultate pridobljene z enim instrumentom na drugih instrumentih (potrebujemo dva instrumenta). Metodo analize notranje konsistentnosti izvedemo tako, da predvsem daljši instrument razdelimo na toliko delov kolikor je nalog – vprašanj (vsaka naloga predstavlja instrument), kjer na osnovi rezultatov lahko naredimo primerjave med določenimi vprašanji in tako preverimo verodostojnost anketiranca. Kriterij veljavnosti velja za kvantitativne raziskave in ni združljiv s principi 91 mag. Barbara Rodica RDZN VŠZ, Novo mesto kvalitativne raziskave zato, ker pri kvalitativni raziskavi ne moremo zagotoviti, da bi bile vse spremenljivke in interakcije med raziskovalci in raziskovanci enake. Občutljivost lahko zagotovimo z večstopenjsko lestvico. 92 mag. Barbara Rodica RDZN 8 VŠZ, Novo mesto PREDSTAVITEV RAZISKAVE Metodologija ** Predavanja in literatura. Citiranje in navajanje virov ** Predavanja in literatura. Interpretacija ugotovitev ** Predavanja in literatura. 93 mag. Barbara Rodica RDZN 9 VŠZ, Novo mesto LITERATURA 2. Anthony, D. (2011). Statistic for Health, Life and Social Science. l 3. Bajt, A., Štiblar, F. (2002). Statistika za družboslovce. Ljubljana, 213 str. 4. Bregar, L., Ograjenšek, I. in Bavdaž, M. (2005). Metode raziskovalnega dela za ekonomiste: izbrane teme. Ljubljana: Ekonomska fakulteta v Ljubljani, 183 str. 5. Brvar, B. (2007) Statistika. Univerza v Mariboru, Fakulteta za varnostne vede. 6. Cencič, M. (2009). Kako poteka pedagoško raziskovanje : primer kvantitativne empirične neeksperimentalne raziskave. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo, 168 str. 7. Dimovski, V. (2005). Metode raziskovalnega dela. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. 8. Ferligoj, A. (1994). Osnove statistike. Ljubljana: Univerza v ljubljani, Fakulteta za družbene vede. 9. Gerrish, K. in Lacey, A. (2010). The Research Process in Nursing. 6th. ed. Blackwell Publishing Ltd. 10. Golob, M. (2011). Raziskovanje na področju zdravstvene nege v Sloveniji. Diplomska naloga. Novo mesto: Visoka šola za zdravstveno nego Novo mesto, 49 str. 11. Habjanič, A. (2008). Kvalitativno raziskovanje v zdravstveni negi z metodo analize besedila. V Teorija, raziskovanje in praksa – trije stebri, na katerih temelji sodobna zdravstvena nega. 1. mednarodna znanstvena konferenca (str. 98-105). Bled: Visoka šola za zdravstveno nego Jesenice. 12. Ivanko, Š. (2007). Raziskovanje in pisanje del: metodologija in tehnologija raziskovanja ter pisanja strokovnih in znanstvenih del. Ljubljana. 13. Jesenko, J. (2001). Statistika v organizaciji in managementu. Kranj: Moderna organizacija, 422 str. 14. Kališnik, M., Zabavnik Piano, J. in Rožić, A. (2006). Temelji znanstvenoraziskovalne metodologije v biomedicini. Priročnik. Ljubljana: Družba Piano. 175. str. 15. Kodeks etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije. (1994). Ljubljana: Zbornica zdravstvene nege Slovenije. 16. Košmelj, B. in Rovan, J. (2000). Statistično sklepanje, Učbenik. Ljubljana: Univerza v Ljubljani Ekonomska fakulteta 312 str. 17. Košmelj, K. (2001). Uporabna statistika. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta. 18. Kožuh, B. (2003). Statistične metode v pedagoškem raziskovanju. Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Oddelek za pedagogiko in andragogiko. 94 mag. Barbara Rodica RDZN VŠZ, Novo mesto 19. Mažgon, J. (2008). Razvoj akcijskega raziskovanja na temeljnih predpostavkah kvalitativne metodologije. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete. 20. Parahoo, K. (2008). Nursing Research: Principles, Process and Issues. London, England: Palgrave Macmillan. 21. Pierce. L. L., (2009). Twelve steps for sucess in the nursing research journey. Journal of Continuing Education in Nursing (J CONTIN EDUC NURS), 40(4), 154-64 (28 ref). Pridobljeno 23.8.2011, www.cinahl.com/cgi-bin/refsvc?jid=211&accno=2010252217 22. Plichta, S. B. in Garzon, L. S. (2009). Statistics for Nursing and Allied Health. Library of Congress-in-Publication Data. 23. Rodica, B. (2011). Pomen znanstvenega raziskovanja za prakso in celostno obravnavo pacienta. Celostna obravnava pacienta - kako daleč smo še do cilja? : pomen integralne nege in integrativne medicine za paciente : znanstveni simpozij z mednarodno udeležbo, Novo mesto: Visoka šola za zdravstveno nego Novo mesto. 24. Seljak, J. (2000). Statistika v javni upravi. Ljubljana: Visoka upravna šola v Ljubljani. 25. Skela Savič, B. (2010). Zakaj potrebujemo raziskovanje in na dokazih podprto prakso v zdravstveni negi. V Skela Savič, B. et. al. (ur.), Teoretične in praktične osnove zdravstvene nege : izbrana poglavja (str. 28-40). Jesenice: Visoka šola za zdravstveno nego. 26. Skela Savič, B. (2008). Teorija, raziskovanje in praksa v zdravstveni negi – vidik odgovornosti menedžmenta v zdravstvu in menedžmenta v visokem šolstvu. V Teorija, raziskovanje in praksa – trije stebri, na katerih temelji sodobna zdravstvena nega. 1. mednarodna znanstvena konferenca (str. 38-46). Bled: Visoka šola za zdravstveno nego Jesenice. 27. Streubert, S. H. in Rindali C. D., (2011). Qualitive research in nursing: Advancing the Humanistic Imperative. Philadelphia: Wolters Kluwer Health/Lippincott Williams & Wilkins, cop., 470 str. 28. Streubert, S. H. in Rindali C. D., (2003). Qualitive research in nursing: Advancing the Humanistic Imperative. Philadelphia: Lippincott. 29. Tomšič, A. (2009). Statistika ne laže. Maribor: Pro-Andy, 116 str. 30. Urh, I. (2003). Anketiranje kot tehnika zbiranja podatkov v zdravstveni negi – preizkušanje anketnega vprašalnika. Obzornik zdravstvene nege, 37, (str. 219 – 224). 95 mag. Barbara Rodica
© Copyright 2024